To in ono.
191
najstleten deček. Odslej je pa kar sipal v svet klavirske točke, koračnice, kantate, serenade in pesmi. Posebno rad je zlagal maše in Marijine pesmi ter org-ljal v cerkvi L. 1829. je nastopil s prvo opero „Offerta di San Bonifacio", kije še precej dobro uspela, L 1840. je pa popolnoma propadel z opero „Un giorno di regno". Umrla mu je tudi žena, in bilje nekaj časa zel6 potrt. Pa delal je krepko naprej. L. 1842. se je proslavil zopet z opero „Nabucco", kateri je sledila „1 Lombardi alla prima crocciata. Ko je francoski kralj Louis Philipp slišal v Parizu to opero, je imenoval Verdija za viteza častne legije. Opere „1 due Foscari", „Giovanna d'Arco", „Algira", „Attila" niso imele mnogo sreče. Z „Macbethom" (1847) je dosegel zopet v Florenciji popoln uspeh. V Londonu je 1.1874. sam dirigiral svojo najnovejšo opero „1 Masna-dieri", ki pa ni ugajala. „Battaglia di Legnano" in „Stiffelio" sta ugajali bolj. Popoln uspeh je pa dosegel „Rigoletto", ki ga je zložil v štirinajstih dneh, in posebno „Trovatore" (1853), ki se je kmalu predstavljal na vseh večjih odrih. V Parizu je leta 1863. slavil „Trovatore" že svojo stokratno, leta 1872. pa dvestokratno uprizoritev. „Les vepres siciliennes", „Simon Boccanegra", „Un ballo in maschera", „La forza del destino", „Don Carlos" so si zdaj sledili v kratkem času. Leta 1871. je zložil „Aido", zadnji operi sta pa „Othello" (1887) in „FallstafP (1890). Ko je umrl slavni pisatelj Manzoni, je zložil Verdi „Re-quiem", ki so ga prišli poslušat najveljavnejši kritiki, ko se je prvič pel v cerkvi sv. Marka v Benetkah dne 22. vel travna 1874. Verdi je bil res neumoren skladatelj. Njegove opere so živahno melodiozne in prav italijanske. Z denarjem, kisi ga je prislužil, je ustanovil zavod za bolne glasbenike. V visoki starosti, slavij en od vsega glasbenega sveta, je z Bogom spravljen mirno umrl kot član francoske akademije lepih umetnosti.
jfulij Zeyer. Čehom je umrl dne 29. pros. t. 1. eden najboljših slovstvenikov, Julij Zeyer. Rojen je bil dne 26. svečana v Pragi. Ko je zvršil realko, se je učil strugarstva. Kot strugar je prepotoval velik del Evrope. Ko se je vrnil v domovino, se je posvetil temeljitejšemu učenju. Njegova pridnost je bila res velikanska. Naučil se je latinščine in grščine, potem se je lotil semitskih jezikov, nato se je naučil ruščine in večine zapadnih jezikov tako, da je pri svojih epskih delih mogel zajemati ne le iz zapadnih, ampak tudi iz severnoevropskih spisov. Še celo kitajskega jezika seje precej priučil. Leta 1873. je postal vzgojitelj pri knezu Valujevu na Krimu, leta 1878. je potoval po Švedskem. Leta 1880. ga vidimo kot vzgojitelja pri knezu Popovu v Simferopolu. Od leta 1881. je živel večinoma na Češkem v Vodnanih, kjer je s pisateljema Fr. Heritesom in O. Mokrim preživel več srečnih let v neprestanem slovstvenem delovanju. Njegovo veliko nadarjenost je prvi spoznal Neruda, ki je o njem pisal: Julij Zeyer spada k takozvanemu „Lumirovemu krogu" čeških pisateljev.
Zeyer je začel pisatelje vati šele kot tridesetleten mož, torej mnogo pozneje, nego je med nami navadno. A nastopil je takoj kot zrel, mnogostranski in samostojen duh. Danes pa ga štejemo med najboljše. svoje slovstvene moči. Njegovo prvo delo je bila povest „Duhovy ptak" v „Lumiru" (leta 1873.), a od te dobe je spisoval neprestano dela, ki so zbujala občno pozornost. Najboljša dela njegova so bogatila češko prozo. Tu naštejmo le njegove „Novele", romane „Černyšev", „Amis a Amil", „Dobrodrušstvi Madrany", „Baje Šošany" in „Fantasticke povidky". Velik del teh spisov je izšel po Sladko vem posredovanju v „Lumiru". Tam nahajamo tudi novele: „Tereza Manfredi", „Donato a Sismonda", „Darja", „Zrada v dome Han", „Blaho v zahrade kvetomich broskvi". Med tem je dozoreval Zeyerjev veliki epiški ciklus „ Vyšehrad", pesem čudovite koncepcije in polna poetičnih krasot. V „Lumiru" je Zeyer poleg mnogih pesmi obelodanil tudi „Igora" in „Heleno". Tudi v dramatičnem pesništvu se je Zeyer poskusil srečno („Blanka", „Bratfi", „Stara historie"), in njegova dela so na odru dobro uspela. V drami in v zgodovinskem romanu, v katerem se je Zeyer s svojim „Černy-ševom" že kot začetnik tako proslavil, torej v dveh za naše narodno življenje tako važnih slovstvenih strokah, pričakujemo od njega še mnogo. Julij Zeyer je po vsej svoji pisateljski naravi romantik. Njegova domišljija se kristalizuje v čisto izvirnih oblikah in ima velik pesniški vzlet." Tako je pisal o njem Neruda. Med njegovimi poznejšimi prozaičnimi spisi je roman Jan Maria Plojhar" uprav monumentalno delo Izmed njegovih pesmi omenjamo še sledeče: „Poesie" (1884), »Kronika o sv. Bandranu", „Z letopisu lasky", »Karolinška epopej" itd. Med dramatičnimi deli so še vredna spomina: „Radiiz a Mohu-lena", „Sulamit", „Neklana" in „Z dob ružoveho jitra". Umrl je za srčno boleznijo. Njegovi prijatelji nabirajo doneske, da mu postavijo dostojen nagrobni spomenik.
f Angleška kraljica Viktorija. Dne 22. prosinca t. 1. je umrla angleška kraljica Viktorija v visoki starosti 83 let kot vladarica najbolj razširjene in najuglednejše države na svetu. Dne 20. junija 1837, stara šele 18 let, je bila poklicana v pozni noči iz Kensingtona na prestol treh združenih kraljestev. Z navdušenjem je angleški narod pozdravil hčer vojvoda Kentskega in ni se varal v svojih nadah. Vladala je 63 let. Anglija je pod vlado kraljice Viktorije in njenega soproga, princa Alberta, napredovala z orjaškimi koraki v vsakem oziru. Kraljica Viktorija zapusti svojemu nasledniku štirikrat večjo državo, nego jo je prevzela. V Ameriki so si Angleži razširili svojo »Dominion of Canada" do Severnega in Tihega morja. Avstralija, kamor so pred polsto-letjem izvažali le izvržek človeštva, je danes velika, cvetoča državna zveza pod angleško zastavo. V Afriki so Angleži ob nastopu umrle kraljice imeli v posesti le Kapstadt in ozek rob ob zlatem obrežju,