Zbornik za umetnostno zgodovino Archives d’histoire de l’art Art History Journal Izhaja od / Publié depuis / Published Since 1921 Nova vrsta / Nouvelle série / New Series LVII–LVIII Ljubljana 2021–2022 ZBORNIK ZA UMETNOSTNO ZGODOVINO N.S. LVII–LVIII/2021–2022 Izdalo in založilo / Published by SLOVENSKO UMETNOSTNOZGODOVINSKO DRUŠTVO, LJUBLJANA C/O FILOZOFSKA FAKULTETA UNIVERZE V LJUBLJANI ODDELEK ZA UMETNOSTNO ZGODOVINO, AŠKERČEVA 2 SI – 1101 LJUBLJANA, SLOVENIJA Uredniški odbor / Editorial Board KATRA MEKE, glavna in odgovorna urednica / Editor in Chief SAMO ŠTEFANAC, urednik tekoče številke / Editor of the Current Volume NEŽA ČEBRON LIPOVEC, NATAŠA IVANOVIĆ, MATEJ KLEMENČIČ, FRANCI LAZARINI, HELENA SERAŽIN, KATARINA ŠMID, SAMO ŠTEFANAC Mednarodni svetovalni odbor / International Advisory Board LINDA BOREAN, FRANCESCO CAGLIOTI, NINA KUDIŠ, VLADIMIR MARKOVIĆ, INGEBORG SCHEMPER SPARHOLZ, CARL BRANDON STREHLKE Tehnična urednica / Production Editor SARA TURK MAROLT Lektoriranje / Language Editing NIKO HUDELJA (NEMŠČINA), KATJA KRIŽNIK JERAJ (SLOVENŠČINA), JOSH ROCCHIO (ANGLEŠČINA) Prevajalci povzetkov in sinopsisov / Translators for Summaries and Abstracts MAJA LOZAR ŠTAMCAR, SAMO ŠTEFANAC, KATJA URŠIČ Oblikovanje in postavitev / Design and Typesetting STUDIOBOTAS Tisk / Printing TISKARNA KNJIGOVEZNICA RADOVLJICA Naklada / Number of Copies Printed 300 IZVODOV Indeksirano v / Indexed by BHA, FRANCIS © SLOVENSKO UMETNOSTNOZGODOVINSKO DRUŠTVO, 2022 ZA AVTORSKE PRAVICE REPRODUKCIJ ODGOVARJAJO AVTORJI OBJAVLJENIH PRISPEVKOV. ISSN 0351-224X ZBORNIK ZA UMETNOSTNO ZGODOVINO IZHAJA OB FINANČNI PODPORI JAVNE AGENCIJE ZA RAZISKOVALNO DEJAVNOST REPUBLIKE SLOVENIJE Kazalo / Contents janez höfler Zbornik za umetnostno zgodovino – prvih sto let RAZPRAVE IN ČLANKI / ESSAYS AND ARTICLES katarina šmid Heracles and Alcestis in the Tomb in Šempeter. An Atticising Provincial Relief Herakles in Alkestida na šempetrski grobnici. Aticizirajoči provincialni relief guido tigler Un Sansone del Maestro di Artù Upodobitev Samsona »Arturjevega mojstra« renata novak klemenčič Nekaj novih izhodišč za rekonstrukcijo koprske romanske stolnice Reconsidering the Reconstruction of the Romanesque Cathedral in Koper sara turk marolt Izgubljene, pozabljene in novo odkrite srednjeveške stenske poslikave iz nekdanje cerkve in samostana sv. Frančiška v Kopru Perduti, dimenticati e recentemente scoperti: gli affreschi medievali della chiesa e del convento di San Francesco a Capodistria anabelle križnar Avtorstvo stenskih poslikav, pripisanih Janezu Aquili, na osnovi materialne karakterizacije ometov in slikarskih tehnik Authorship of Wall Paintings Attributed to Johannes Aquila on the Basis of Material Characterization of Plasters and Painting Techniques 11 19 33 45 61 83 gašper cerkovnik Srednjeveška fragmenta Živega križa in Pohoda sv. Treh kraljev v Topolšici: novoodkrito delo t. i. vojvodske delavnice Medieval Fragments of the Living Cross and Procession of the Magi in Topolšica: a New Work by So-called “Ducal Workshop” mojca jenko Lepa Sočutna s Starih Svetih gorà nad Podsredo v luči novejših spoznanj Das schöne Vesperbild von Stare Svete gore nad Podsredo im Licht neuer Erkenntnisse katarina richter Poslikava starejše beljaške slikarske delavnice v cerkvici sv. Doroteje v Žabnicah (Camporosso in Valcanale) Die Fresken der Älteren Villacher Werkstatt in der Kirche der Heiligen Dorothea in Žabnice (Camporosso in Valcanale) nataša golob Magister Briccius Preprost de Cilia in njegove knjige Magister Briccius Preprost de Cilia and his Books mija oter gorenčič Epitaf Jurija Ravbarja. Razrešena uganka nagrobne freske s konca 15. stoletja v stiški cerkvi Georg Rauber’s Epitaph. The Mystery of the Late 15th-Century Painted Epitaph in the Stična Cistercian Church Solved alessandro quinzi Correggio, Schongauer e i dipinti per la Cappella Del Bono Correggio, Schongauer in slike za kapelo Del Bono 95 107 121 137 155 169 uroš lubej Slikar Joannes Almenak (Antwerpen ?, ok. 1640/45–po 1684) The Painter Joannes Almenak (Antwerpen ?, ca. 1640/45 – after 1684) enrico lucchese Un disegno americano di Pietro Liberi per il duomo di Lubiana Risba Pietra Liberija za ljubljansko stolnico v Ameriki monika osvald Giovanni Pacassi starejši († 1697) in veliki oltar v Marijini cerkvi na Sveti Gori pri Gorici (pred 1686) Giovanni Pacassi il Vecchio († 1697) e l’altar maggiore nel Santuario mariano di Monte Santo di Gorizia (prima del 1686) stefano aloisi Considerazioni su di alcune sculture in Friuli ascritte a Giovanni Bonazza Razmišljanja o nekaterih skulpturah v Furlaniji, pripisanih Giovanniju Bonazzi paolo goi Per Bernardo Tabacco Predlog za Bernarda Tabacca blaž korpnik Nekaj novosti o kiparju Gregorju Božiču New Findings on the Sculptor Gregor Božič metoda kemperl Kanoniška hiša Ciril-Metodov trg 6 in arhitekt Candido Zulliani The Chapterhouse at Ciril-Metodov Trg 6 and the Architect Candido Zulliani 181 199 211 225 239 253 267 polona vidmar Portret Franca Antona grofa Schrattenbacha (1712–1783) v Oaxaci The Portrait of Franz Anton Count Schrattenbach (1712–1783) in Oaxaca marjeta ciglenečki Avguštin Stegenšek – fotograf Avguštin Stegenšek – Photographer franci lazarini Nekdanje evangeličansko župnišče v Radljah ob Dravi – neznano zgodnje delo Otta Bartninga Former Evangelical Parson’s House in Radlje ob Dravi – Unknown Early Work by Otto Bartning katja mahnič Steletovo poročilo o varstvu spomenikov v prvem Zborniku za umetnostno zgodovino Stelè's Report on Monument Protection in the First Volume of Zbornik za umetnostno zgodovino maja lozar štamcar Mladi Gojmir Anton Kos in srednjeevropsko oblikovanje pohištva v drugem in tretjem desetletju dvajsetega stoletja The Formative Years of Gojmir Anton Kos and the Central European Furniture Design Developments of the 1910s and 1920s luca caburlotto La Slovenia nei manifesti del Museo nazionale collezione Salce di Treviso Slovenija na plakatih zbirke Salce v Museo nazionale v Trevisu 287 303 323 337 351 369 špela grošelj Hagija Sofija – model za klasične osmanske in sodobne turške mošeje? Primer nove mošeje na trgu Taksim Hagia Sophia as Model for the Classical Ottoman and a Possible Model for Contemporary Turkish Mosques? An Example of the New Mosque on the Taksim Square 389 211 ZUZ – LVII–LVIII – 2021–2022 Prvo zgodovino svetišča na Sveti Gori pri Gorici je objavil Gašper Pasconi leta 1746, v frančiškanskih knjižnicah pa hranijo tri rokopise s podobno vsebino, ki nudijo še nekaj več podatkov. Med temi je najbolj poznana kronika frančiškanske province sv. Križa iz leta 1777, v katero je Maver Fajdiga vključil tudi svetogorsko svetišče. Skoraj nepoznana pa sta breviarija, datirana v leti 1776 in 1778, ki še nista bila na- tančneje raziskana. 1 V vseh treh rokopisnih virih (toda ne v Pasconiju) je zabeležen podatek o avtor- ju velikega oltarja v svetogorski cerkvi – Joannis Paccassi. Kot je razvidno iz doslej znane genealogije rodbine Pacassi, je to zagotovo Giovanni Pacassi starejši. Ker so leta 1686 na praznik Porcijunkule Marijino milostno podobo slovesno prenesli na nov marmorni oltar, je to datum ante quem, oltar pa je bil posvečen šele dve leti ka- sneje, in sicer 8. avgusta 1688. V Fajdigovi kroniki so ob imenu avtorja zabeležena tudi njegova dela: »altare cum taberbaculo, quatuor angelis et duobus portis: sacri- stiae nempe, et capellae S. Michaelis«. Zapisa v breviarijih sta še zgovornejša, saj sta ohranila celo prepis Pacassijevega predračuna (cene se sicer nekoliko razlikuje- jo), v breviariju iz leta 1778 pa tudi popravek predračuna z znižanjem cen (priloga). Preden se posvetimo svetogorskemu velikemu oltarju, poglejmo nekaj osnovnih zgodovinskih podatkov iz časa do posvetitve oltarja in dogajanje ob razpustitvi sve- tišča. Da bi oltar lažje umestili v opus Giovannija starejšega pa preglejmo povzetek spoznanj o opusu delavnice Pacassijev v drugi polovici 17. stoletja. 1 Casparus Pasconi , Historia Ecclesiae et Convetus Montis Sancti Divae Virginis Gratiarum Comi- tatus Goritiensis, Venetiis 1746; Breviarium Ecclesiae et Conventus B. Virginis Gratiarum in Monte Sancto supra Goritiam, 1776, rokopis, Knjižnica frančiškanskega samostana Ljubljana - Center, Lju- bljana; Maver Fajdiga , Bosnia Seraphica seu Chronologico-Historica descriptio Provinciae Bosniae, dein Bosniae Croatiae, nunc Provinciae S. Crucis Croatiae Carnioliae ordinis minorum S. Francisci strictioris observantiae nuncupatae in tres partes divisa, 1777, rokopis, Knjižnica frančiškanskega samostana Ljubljana - Center, Ljubljana; Breviarium Historicum Tripartitum Ecclesiae et Conventus Beatissimae Virginis Gratiarum, 1778, rokopis, Škrabčeva knjižnica Frančiškanskega samostana Ko- stanjevica, Kostanjevica pri Gorici. Za arhivsko gradivo se najlepše zahvaljujem dr. Jožetu Škofljancu. Giovanni Pacassi starejši († 1697) in veliki oltar v Marijini cerkvi na Sveti Gori pri Gorici (pred 1686) monika osvald 212 MONIKA OSVALD Kmalu po Marijinem prikazanju pastirici Urški Ferligoj iz Grgarja leta 1539 so na tem mestu najverjetneje postavili kapelico z lesenim kipom Matere Božje na preprostem oltarju. 2 Toda že leta 1541, potem ko je tedanji upravitelj Gori- ške Hieronim grof Attems podaril zemljišče (darilna pogodba datirana 11. de- cembra 1540), so začeli z gradnjo nove cerkvene stavbe. Še ne povsem dokon- čano cerkev in štiri lesene oltarje je 12. oktobra 1544 posvetil karpulanski škof sufragan Egidij Falcetta, oglejski patriarh Marino Grimani pa je tedaj daroval Marijino podobo. Milostno kapelo (prezbiterij) je krasil veliki oltar Matere bož- je, v kapeli na levi (evangeljski) strani so postavili oltar sv. Lenarta, v tisti na desni strani oltar sv. Lucije, sv. Uršule in tovarišic, sredi kora pa oltar sv. Troji- ce. 3 Leta 1560 so na severni strani milostne kapele prizidali manjšo kapelo sv. Mihaela, sprva so bili v njej trije kipi svetih nadangelov Mihaela, Gabrijela in Rafaela na lesenih stebrih. Leta 1565 je avstrijski nadvojvoda Karel II. podelil svetišče frančiškanom, ki so zbežali pred Turki iz Bosne, in ti so leta 1569 že postavili prvi samostan. Oltar v črno-belo-rdeči barvni kombinaciji, ki ga je leta 1666 pri milanskem mojstru kamnoseku Antoniju Torre naročila družina Degrazia, je znan le iz arhi- vskega zapisa, ki ga je objavil Ranieri Mario Cossar. 4 V 80. letih 17. stoletja so milo- stno kapelo nekoliko povišali in odprli proti cerkvi, kapelo sv. Mihaela pa skrajšali, da bi bilo več svetlobe. Obenem so lesene oltarje zamenjali z marmornimi: velikim Marijinim, oltarjem sv. Mihaela v njemu posvečeni kapeli, oltarjem sv. Trojice v levi kapeli in oltarjem bratovščine Matere božje v desni kapeli (oltarja v stranskih kape- lah sta zamenjala patrocinij). Sredi cerkve so postavili kip Brezmadežne. Milostno podobo so na veliki oltar prenesli 2. avgusta 1686. Tržaški škof Jakob Gorizzutti je 8. avgusta 1688 posvetil veliki oltar, naslednji dan pa še tri stranske. V času vladanja avstrijskega cesarja Jožefa II. so na Goriškem razpustili števil- ne samostane in cerkve, tudi svetišče na Sveti Gori. Povelje je z Dunaja prišlo 8. aprila 1785, izvršili pa so ga 28. januarja 1786. Milostno podobo so prenesli v sol- kansko cerkev, frančiškanom so dali na razpolago minoritski samostan v Gorici, 2 Svetogorsko zgodovino povzemam po feljtonskih objavah v uradni publikaciji svetišča, imeno- vani Svetogorska Kraljica, ki je izhajala na Sveti Gori med letoma 1938 in 1939. Literatura o svetišču je zelo obsežna, najboljši pregled je v zborniku posveta ob 450. obletnici prikazovanj: Sveta Gora. 1539–1989 (ed. Branko Marušič), Gorica 1990. 3 Za stavbno zgodovino in tloris cerkve cf. Emilijan Cevc , Stara cerkev na Sveti Gori, Sveta Gora. 1539–1989 (ed. Branko Marušič), Gorica 1990, pp. 60–72; Pavla Jarc , Cerkev na Sveti Gori. Nasta- nek in njeno nasledstvo, Barok na Goriškem / Il barocco nel Goriziano (ed. Ferdinand Šerbelj), Nova Gorica 2006, pp. 211–222. 4 Ranieri Mario Cossar , Storia dell´arte e dell´artigianato a Gorizia, Pordenone 1948, pp. 49–50. 213 ZUZ – LVII–LVIII – 2021–2022 1. Veliki oltar, pred 1686. Marijino Celje nad Kanalom (Lig), cerkev sv. Zenona in Marijinega imena 214 MONIKA OSVALD »samostan in cerkev so razdejali«, oltarje in ostalo opremo pa razprodali na dražbi 13. novembra 1786, in sicer za 1500 goldinarjev, čeprav je bila cerkev ocenjena na 150 tisoč goldinarjev. Opremljena je ostala le kapela sv. Mihaela. 5 Natančnega seznama, kam je šla vsa svetogorska cerkvena oprema, žal nima- mo, iz literature pa je razvidno, da so za romarsko cerkev na Marijinem Celju nad Kanalom (Ligu) odkupili veliki oltar, obhajilno mizo in dva kropilnika, v cerkvi sv. Nikolaja v kraju Avber na Krasu sta svetogorski tabernakelj in prižnica (datirana 1734), v cerkvi sv. Križa v Batah pa svetogorska stranska oltarja. 6 Genealogijo rodbine Pacassi, ki je bila grškega porekla in naj bi se ob koncu 16. stoletja preselila iz Benetk v Gorico, sta najbolje predstavila R. M. Cossar in Ve- rena Koršič. 7 V našem okviru, to je v drugi polovici 17. stoletja, sta med njenimi predstavniki najpomembnejša Giovanni starejši (umrl 1697) in njegov sin Leonar- do (umrl 1697). Giovanni starejši je bil sin Leonarda (umrl 1658) in najverjetneje Elizabete Sartoni. Leta 1659 se je poročil z Jožefo Prelz, s katero je imel več otrok, med temi hčerko Ano Marijo, ki se je 1698 poročila s Pasqualejem Lazzarini (1667– 1731), in sina Leonarda, ki se je leta 1684 oženil z Lucijo Leon. Tudi Leonardo je imel številno potomstvo, delavnico pa je po očetovi smrti prevzel Giovanni mlajši (1686–1745), najprej ob pomoči matere in očetovega svaka Mihaela Cussa (1657– 1699), potem pa samostojno. Kamnoseški delavnici Pacassijev so avtorji, ki so se posvečali baročnemu ki- parstvu in kamnoseštvu na Goriškem in med katerimi velja omeniti zlasti Sergeja 5 Cossar 1948, cit. n. 4, pp. 45, 86. 6 Cerkvica sv. Zenona je prvič omenjena leta 1325, poznogotska stavba je nastala v 16. stoletju. Sprva je bila podružnica pražupnije v Kanalu, leta 1757 je postala vikariatna cerkev, in sicer po zaslugi donacije duhovnika domačina Andreja Blažiča, ki je služboval na Dunaju. Ta je cerkvi po- daril tudi novo Marijino podobo, kopijo milostnega kipa iz svetišča v Marijinem Celju (Mariazell) na Štarejskem, ki je bila postavljena na oltar 8. septembra 1761. Takrat so se pričela romanja, ki so bila vse bolj množična, kraj pa so po novi cerkveni zavetnici začeli imenovati Marija Cel, ka- sneje Marijino Celje nad Kanalom. Leta 1774 so zgradili novo cerkev, od stare so ohranili le got- ski prezbiterij, spremenjen v zakristijo. Cf. Štefan Kociančič , Maria Cel nad Kanalom. Kratek pregled zgodovine te kaplanije in božje poti od njenega vstanovlenja do sadanjega časa, Gorica 1853; Branko Melink , Marijino Celje nad Kanalom, Marijino Celje 1995. Cerkev v Avberju je pr- vič omenjena leta 1450, sedanja stavba je bila zgrajena 1631–1631 in po 1787 preurejena poznoba- ročnem slogu. Glavni oltar in prižnica, datirana iz 1734, sta prenesena iz svetogorske cerkve. Cf. Andrej Jazbec – Minka Osojnik , Avber – cerkev sv. Nikolaja, Varstvo spomenikov. Poročila, LII, 2017, p. 13. 7 Ranieri Mario Cossar , Artisti goriziani del passato. I Pacassi (precisioni documentarie), La Porta Orientale, XV, 1945, pp. 166–177; Verena Koršič , s. v. Pacassi, Primorski slovenski biograf- ski leksikon, II, Gorica 1982–1985, pp. 539–540. Ker se osebna imena Pacassijev ponavljajo, smo najpomembnejše predstavnike določili tako, da smo dva Giovannija poimenovali kot starejšega in mlajšega, z Leonardom pa je mišljen sin Giovannija starejšega. Pri Cossarju so oznake veliko bolj natančne z rimskimi številkami, saj je upošteval celotno rodovno drevo. 215 ZUZ – LVII–LVIII – 2021–2022 2. Veliki oltar, pred 1686. Avber na Krasu, cerkev sv. Nikolaja 216 MONIKA OSVALD Vrišerja, Maddaleno Malni Pascoletti in Massima De Grassi, pripisali številne ol- tarje, vendar zlasti na osnovi slogovne analize, saj zaenkrat poznamo le malo ar- hivsko izpričanih ali signiranih del. 8 Prva omemba o dejavnosti Pacassijev na Goriškem je zapis v Liber mortuorum goriške župnije, v katerem je Leonardo ob smrti leta 1658 označen kot »lapicida ex Venetiis laborans PP. Carmelitani«. 9 Leonardo je najverjetneje sodeloval pri delih za Marijino cerkev na Kostanjevici pri Gorici, ki so jo leta 1649 prevzeli bo- sonogi karmeličani. Drugih podatkov o Leonardu nimamo. Giovanni starejši je imel pred odkritjem prepisa predračuna za veliki oltar v Marijinem svetišču na Sveti Gori nad Gorico le eno dokumentirano delo, in sicer veliki oltar v cerkvi sv. Marjete v zaselku Santa Margherita del Gruagno (Moru- zzo), postavljen med letoma 1660 in 1667. 10 Na podlagi tega edinega dokumentiranega dela ter po slogovni primerjavi in mnenjih predhodnih avtorjev mu je Massimo De Grassi pripisal še nekatere druge oltarje. Sorodno, vertikalno poudarjeno arhitekturno zasnovo stebrišč- nega oltarja s podvojeno atiko zasledimo na velikih oltarjih župnijskih cerkva v Podgori in Svetem pri Komnu ter stranskih oltarjih sv. Jožefa (1685, naročnik družina Cobenzl) in sv. Frančiška Ksaverija (1686, naročnik družina della Torre) v goriški jezuitski cerkvi sv. Ignacija. Zmeraj sorodna, vendar z nekoliko drugač- no rešitvijo v atiki, kjer je med segmenta lokov vključen okvir, sta velika oltarja v Solkanu in na Kostanjevici pri Gorici. Nadaljnji razvoj te tipologije predstavlja veliki oltar župnijske cerkve v Ločniku, uničen med prvo svetovno vojno in znan s predvojne fotografije. Osrednji del oltarja ima še bolj poudarjen višinski zagon, saj med oltarno nišo in navpično postavljenim ovalnim okvirom v atiki ni pre- klade. Zaradi sorodnih marmornih intarzijah na predeli oltarne menze sta tudi 8 Sergej Vrišer , Baročno kiparstvo na Primorskem, Ljubljana 1983; Maddalena Malni Pascolet - ti , Il Seicento e il Settecento nel Goriziano, Enciclopedia monografica del Friuli – Venezia Giulia, 3/ III, Udine 1980, pp. 1677–1720; Maddalena Malni Pascoletti , Per una catalogazione degli altari barocchi nel Friuli Orientale, Marian e i pais dal Friu ˆ l Oriental, Udine 1986, pp. 251–334; Massi- mo De Grassi , Nuovi contributi al catalogo di Leonardo Pacassi, Studi Goriziani, LXXVI, 1992, pp. 7–16; Massimo De Grassi , La scultura a Gorizia nell’età dei Pacassi, Nicolò Pacassi. Architetto degli Asburgo. Architettura e scultura a Gorizia nel Settecento (Gorizia, Musei Provinciali di Gorizia, Bor- go Castello, 2. 4.–2. 6. 1998, edd. Emanuela Montagnari Kokelj – Giuseppina Perusini), Monfalcone 1998, pp. 85–123; Massimo De Grassi , La scultura nell’Isontino in età barocca, Gorizia barocca. Una città italiana nell’impero degli Asburgo (Gorizia, Castello di Gorizia, Biblioteca Statale Isonti- na, Museo dell‘Arcidiocesi di Gorizia, 18. 12. 1999–30. 4. 2000, edd. Silvano Cavazza – Marino De Grassi), Monfalcone 1999, pp. 290–315. 9 Cossar 1945, cit. n. 7, p. 171. 10 Guglielmo Biasutti , Santa Margherita del Gruagno e la sua storia, Udine 1968. 217 ZUZ – LVII–LVIII – 2021–2022 oltarja sv. Jožefa v goriški stolnici in sv. Srca Jezusovega v goriški cerkvi sv. Vida in Modesta najverjetneje delo Giovannija starejšega. 11 R. M. Cossar je v svojih objavah omenil dva spomenika s konca 80. let 17. sto- letja, ki sta v virih pripisana neimenovanemu Pacassiju: kip sv. Ignacija na stebru pred goriško jezuitsko cerkvijo iz leta 1687 in veliki oltar v oratoriju sv. Mihaela ob goriški stolnici, postavljen pred letom 1689. Jezuiti so prvotni leseni steber s kipom sv. Ignacija iz leta 1640 zamenjali s ka- mnitim že leta 1658. Ker je bil kip v slabem stanju, je leta 1687 malteški vitez grof Andrej Porcia plačal Pacassiju za nov steber in kip, oba v marmorju. 12 Podatke o velikem oltarju v oratoriju sv. Mihaela je Cossar našel v dnevnikih Giovannija Antonija Capellaris, v katerih je zabeleženo, da je oltar izklesal Pacas- si, oltarno sliko beneškega slikarja Gregoria Lazzarini (1656–1730) pa naročil grof Andrej Porcia. Oltar je datiran pred letom 1689, kajti takrat je duhovniška brato- vščina za rešitev vernih duš prevzela novo stavbo. 13 Capellaris, ki je vodil spremem- bo namembnosti oratorija ob razpustitvi bratovščine leta 1784, je v svojem zapisu ohranil podatek, da so veliki oltar, na katerem je bil eden od črnih stebrov prelo- mljen, leta 1785 umaknili na hodnik bivšega minoritskega samostana. Massimo De Grassi in Alessandro Quinzi menita, da so ravno ta oltar leta 1793 prenesli v Sveto pri Komnu in ne oltar sv. Leopolda iz goriške minoritske cerkve sv. Frančiška, kot je predlagal Blaž Resman. 14 Kdaj je Giovanni starejši prepustil vodenje delavnice svojemu sinu Leonardu, ostaja zaenkrat še odprto vprašanje. Verjetno se je to zgodilo konec 80. let 17. sto- letja, saj je vse kasnejše dokumentirane oltarje delavnice Pacassijev na Goriškem podpisal Leonardo. Vsekakor pa do prenosa delavnice na sina ni prišlo ob očetovi smrti, saj sta oba umrla leta 1697. 15 11 De Grassi 1998, cit. n. 8; De Grassi 1999, cit. n. 8. 12 Cossar 1945, cit. n. 7, p. 167; Cossar 1948, cit. n. 4, p. 94. 13 Cossar 1948, cit. n. 4, p. 135. Bratovščina je bila ustanovljena 1647 pri cerkvi sv. Roka. Potem ko jo je leta 1651 potrdil papež Inocenc X., so njen sedež prenesli v goriško župnijsko cerkev. Ker je štela vse več članov, so se odločili za gradnjo novega, samostojnega oratorija (preprosta stavba s tre- mi oltarji) ob župnijski cerkvi. Bratovščina in z njo oratorij sta bila ukinjena leta 1784. 14 De Grassi 1998, cit. n. 8, p. 112; Alessandro Quinzi , Umetniška naročila Andreja grofa Porcie v Gorici, Acta historiae artis Slovenica, XIII, 2008, pp. 137–144; Blaž Resman , Veliki oltar v Svetem pri Komnu, goriško delo Angela Puttija, Acta historiae artis Slovenica, II, 1997, pp. 67–76. Na oltar- ju v Svetem je na predeli relief vernih duš, kar govori v prid izvirne lokacije v oratoriju. Kako lahko oltarno strukturo, ki je datirana najkasneje 1689, povežemo s kiparskim okrasom v atiki, ki je delo Angela de Putti (ok. 1675 – po 1730) iz okoli 1710, pa ostaja odprto vprašanje. 15 Za vprašanje prenosa vodenja delavnic cf. Matej Klemenčič , “Turning point”. Succession of sculp- ture workshops – legal issues, archival sources and connoisseurship, Scultura lignea barocca di scuo- la tedesca tra Friuli, Carinzia, Stiria e Carniola (ed. Giuseppina Perusini), Udine 2021, pp. 79–98. 218 MONIKA OSVALD Najstarejše dokumentirano Leonardovo delo je veliki oltar v cerkvi sv. Vida in Modesta v Podnanosu, zapis o plačilih v letih 1689 in 1690 je objavil Božidar Pre- mrl. 16 Na Goriškem je Leonardovo avtorstvo izpričano pri dveh velikih oltarjih: za stolnico v Gradišču ob Soči leta 1690 17 in za župnijsko cerkve v Chioprisu iz leta 1695. 18 Marmorne intarzije na predelah teh dveh oltarjev so najverjetneje iz- delali specializirani mojstri, formirani po zgledu izdelkov delavnice Corbarelli, vendar brez njihove prefinjenosti. 19 Po sorodnosti intarzij na predelah je Massi- mo De Grassi pripisal Leonardu veliki (1687) in dva stranska oltarja (1696 in 1697) župnijske cerkve v San Martino di Terzo d‘Aquileia, veliki oltar župnijske cerkve v kraju Capriva iz leta 1691 in veliki oltar v cerkvi Sv. Trojice v Marianu del Friuli, ki je podobne datacije. 20 Leonardo Pacassi je krog dejavnosti svoje delavnice razširil tudi izven meja Go- riške in to najverjetneje po zaslugi jezuitskih navezav. Radmila Matejčić je objavila dokumente, ki izpričujejo Leonardovo avtorstvo oltarja Žalostne Matere božje v jezuitski cerkvi sv. Vida na Reki leta 1696. Na podlagi slogovne analize mu je pri- pisala tudi veliki in dva stranska oltarja v Marijini cerkvi na Trsatu (1692) ter veliki oltar župnijske cerkve v kraju Kastav (1693). 21 Leonardo je od leta 1695 sodeloval pri opremi cesarskega mavzoleja pri graški jezuitski cerkvi. Predstavil je namreč dva načrta za veliki oltar in cesar Leopold I. je izbranega odobril 26. septembra 1697. 22 Toda še istega leta, 20. decembra, je Leonardo nenadno umrl. Po Leonardovi smrti si je njegova vdova Lucija Pacassi prizadevala, da bi pomembno graško naročilo obdržala za delavnico, in sicer ob 16 Božidar Premrl , Trije primorski oltarji – trije kiparji in dva pozlatarja. Leonardo Pacassi, An- gelo Sperandi, Auguštin in Jurij Ferfilla ter Karel Florianis, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. s. XLI, 2005, pp. 191–205. 17 Luciano Alberton – Vinicio Tomadin , Il Duomo di Gradisca, Udine 1981. 18 De Grassi 1992, cit. n. 8, pp. 8–11: na tabernaklju izpisana ime in letnica, v župnijskem katapa- nu pa zapis o poplačilu potomcem Leonarda Pacassi. 19 Giuseppina Perusini – Piera Spadea , Il commesso marmoreo negli altari di Pacassi, Nicolò Pa- cassi. Architetto degli Asburgo. Architettura e scultura a Gorizia nel Settecento (Gorizia, Musei Pro- vinciali di Gorizia, Borgo Castello, 2.4.–2.6. 1998, edd. Emanuela Montagnari Kokelj – Giuseppina Perusini), Monfalcone 1998, pp. 132–141. 20 Malni Pascoletti 1986, cit. n. 8, pp. 261–262; De Grassi 1998, cit. n. 8, pp. 90–91. 21 Radmila Matejčić , Udio goriških i furlanskih majstora u baroknoj umjetnosti Rijeke, Zbornik za likovne umetnosti, XIV, 1978, pp. 153–174. 22 Cossar 1945, cit. n. 7, p. 167; Matej Klemenčič , Goriški in beneški delež pri Schoyevem velikem oltarju v graški stolnici. Pasquale Lazzarini in Giovanni Marchiori, Barok na Goriškem / Il barocco nel Goriziano (ed. Ferdinand Šerbelj), Nova Gorica 2006, p. 293. 219 ZUZ – LVII–LVIII – 2021–2022 pomoči svaka Mihaela Cussa, ljubljanskega kamnoseka. Toda tudi Cussa je 18. ok- tobra 1699 nenadno umrl in zato naročila niso mogli zadržati. 23 Po tem kratkem pregledu opusa Giovannija starejšega in Leonarda Pacassi se vrnimo k svetogorskemu velikemu oltarju, ki je danes v prezbiteriju cerkve v Ma- rijinem Celju nad Kanalom. Po tipologiji spada tako med stebriščne oltarje s pod- vojeno atiko, kot med oltarje s tridelno arhitekturo, saj sta poleg glavne niše nad oltarno menzo še dve stranski nad oltarnima prehodoma. Oltarni nastavek ima izrazito višinski poudarek, z dvema paroma vitkih, inkrustiranih stebrov, ki se za- ključujejo s korintskimi kapiteli. Sprednja para stebrov sta v v tlorisu osmerokotni- ka, s skladjem geometrijskih motivov na vsaki stranici. Sosledje traku z zaobljenima zaključkoma, traku z vrisanima segmentoma na zaključkih in kroga se ponovi tudi na ovalnem okviru oltarne niše. Vanjo je vključena kvadratna uokvirjena edikula z reliefom krone, iz katere sijejo v zaključku ovala žarki, nad lokom pa je na belem ostenju motiv kometa ali roga izobilja. Oltarna menza sloni na dveh bazah z in- krustiranim motivom kroga, na predeli pa sta ob osrednjem enakokrakem križu levo in desno osmerokotni zvezdi, izoblikovani s presekom dveh kvadratov. Geo- metrijski motivi so obrobljeni z belim marmornim okvirom. Inkrustacije v enaki tehniki krasijo tudi baze stebrov oltarnega nastavka. Na stebrih sloni nadstropna atika z nazobčanim ogredjem. Spodnja greda, ki se nad oltarnim središčem pne v loku, izoblikuje pristreška in osrednjo konzolo. Nad lokom se dviguje ravna greda s pristreškoma in konzolnim zaključkom. Tudi stranski niši nad oltarnima preho- doma imata vsaka svoje čelo. Oltar je bogato kiparsko okrašen. Na ločnih pristreških prve grede slonita dva puta, na arhitravu nad zadnjima paroma stebrov pa atiko obrobljata dva stoječa angela z rogom izobilja; med sklepno konzolo in lokoma se spuščata sadna venca. Podobno dekoracijo zasledimo na čelih, ki zaključujeta niši nad oltarnima preho- doma: frontona zapolnjujeta angelski glavici in simetrično padajoča venca, na vrhu segmentov pa sedita puta. V nišah oltarnih prehodov sta prostostoječa celopostav- na kipa sv. Frančiška in sv. Antona Padovanskega. 23 Klemenčič 2021, cit. n. 15, pp. 83–84. Leonardo je v zadnjem obdobju podpisal tudi nekaj dru- gih naročil, ki pa so bila dokončana in izplačana. V župnijskem arhivu v Villi Vicentini so v letih 1699, 1700 in 1703 zabeležena plačila za izdelavo vratnih nadstreškov v tamkajšnji cerkvi potomcem in ženi Leopolda Pacassi (De Grassi 1992, cit. n. 8, p. 12). Po mnenju R. M. Cossarja naj bi goriški arhidiakon Janez Krstnik Križaj, ki je pričel s prenovo goriške mestne župne cerkve sv. Hilarija in Tacijana leta 1682, naročil novi veliki oltar pri Giovanniju starejšem in Leonardu Pacassi (Cossar 1948, cit. n. 4, pp. 129–130). Iz dokumentov, ki jih je objavila Helena Seražin, pa je razvidno, da sta pogodbo za tabernakelj podpisala vdova Lucija Pacassi in njen sin Giovanni mlajši leta 1705 (Helena Seražin , Kipi Pietra Baratte na velikem oltarju goriške stolnice, Acta historiae artis Slovenica, IV, 1999, pp. 107–121). 220 MONIKA OSVALD Tabernakelj v Marijinem Celju je kasnejši dodatek in ob natančnem opazovanju postane očitno, da je tudi narejen iz drugačnih marmorjev in barvno neusklajen z oltarno arhitekturo. 24 Izvirni tabernakelj, ki je danes na velikem oltarju cerkve sv. Nikolaja v kraju Avber na Krasu, sloni na bazi, v katero je vdelana kustodija. V tlorisu je okrajšani osmerokotnik, s tremi daljšimi in dvema krajšima stranicama, zadaj pa je odrezan. Na daljših stranicah po dva stebriča s korintskimi kapiteli no- sita segmentno čelo, na krajših so plitve niše. Nad tamburom, ki ga obkroža brona- sti parapet, sloni zaobljena kupola. Tudi kipci putov na segmentih čela so bronasti. Svetogorski oltar je tako v arhitekturni zasnovi kot v tehniki inkrustacije so- roden drugim oltarjem, ki so pripisani Giovanniju Pacassi starejšemu, morda naj- bolj stranskemu oltarju sv. Jožefa iz leta 1687 v goriški jezuitski cerkvi. Zmoti nas le tridelna zasnova z nišama nad oltarnima prehodoma, saj jo zasledimo šele pri velikem oltarju, ki ga je Pasquale Lazzarini izdelal leta 1705 za cerkev Kristusa Križanega v Krminu. 25 Niši nad oltarnima prehodoma sta tako najverjetneje ka- snejši dodatek, saj so oltar tudi kasneje dopolnjevali. 26 Kipi štirih angelov in dveh svetnikov, ki jih je Pacassi najverjetneje kupil v Benetkah, kot je bilo v goriških in ljubljanskih kamnoseških delavnicah tedaj v navadi, pa še čakajo na poglobljeno zanimanje barokistov. Post scriptum: Opozoriti velja na pomemben podatek, ki ga najdemo tako pri Fajdi- gi kot v breviariju iz leta 1778. Stranska oltarja Sv. Trojice in Bratovščine Milostne Matere Božje, oba datirana 1688, naj bi bila delo Giovannija Pacassi starejšega in njegovega sina Leonarda. Toda v tem primeru gre le za omembo Pacassijev, brez prepisa dokumentov. Vprašanje tako ostaja odprto in potrebuje nadaljnje raziskave. 24 Kociančič 1853, cit. n. 6, p. 22. 25 Tridelno shemo zasledimo že na velikem oltarju v Marijini cerkvi na Trsatu (1692), ki je pripi- san Leonardu, vendar v tem primeru stranski niši še nista samostojni, saj sta vključeni v osrednji nastavek. 26 »Ob koncu 17. stoletja je bilo torej v svetogorskem svetišču 5 lepih kamenitih oltarjev. Glavni oltar in oltar sv. Ane sredi cerkve so potem z raznimi marmornatimi dodatki dopolnjevali.« (Sveto- gorska Kraljica, 1939, II, 3, p. 2) 221 ZUZ – LVII–LVIII – 2021–2022 PRILOGA Breviarium Historicum Tripartitum Ecclesiae et Conventus Beatissimae Virginis Gratia- rum, 1778, rokopis, Škrabčeva knjižnica Frančiškanskega samostana Kostanjevica, Ko- stanjevica pri Gorici, Caput II, § I, 27. “Pretensione dell Altar fatto al Monte Santo “Per lavor senza le porte io pretendo Ducati...1500. “Per il Tellaro, che entra entro nel nigo della Madona...100. “Per due porte ad parte dall Altare...120. “Per il tabernacolo con li bronzi...450. “Per due porte della Sacristia, e S. Michaele...80. “Per le figure spessa di prima al scultore: cioe per sei figure...72. “Per spesa della condotta di barche, e carezzo...15. Summa Ducati 2337. Gioanne Paccassi. “Per l’altare senza le porte delle parti non puol praeten “der (...) Ducati ...1200. “Per il telaio della Madona con la Sua corona e pedestale ...60. “Per le porte delle parti del´Altare Ducati 40. per cadauna ...80. “Per il Tabernacolo con li bronzi, e figure ...350. “Per le due porte di sagristia, e capella per cadauna Ducati 25. ...50. “Per le due figure di pietra di Vicenza sopra le porte per “cadauna Ducati 15. ...30. “Per li quatro Angeli per cadauno Ducati cinque ...20. Ducati 1790. Viri ilustracij: Fotodokumentacija TIC Kanal, foto Damijan Simčič (1); Fotodokumentacija ZVKDS OE Nova Gorica, foto Minka Osojnik (2) 222 MONIKA OSVALD Giovanni Pacassi il Vecchio († 1697) e l’altar maggiore nel Santuario mariano di Monte Santo di Gorizia (prima del 1686) RIASSUNTO Nel Breviario della storia del Santuario di Monte Santo di Gorizia del 1778 (Breviarium Historicum Tripartitum Ecclesiae et Conventus Beatissimae Virginis Gratiarum), con- servato presso la Biblioteca del Convento francescano di Castagnevizza (Gorizia), si è conservata una copia del preventivo (e della sua correzione) per l’altare maggiore in marmo, presentato da Giovanni Pacassi il Vecchio. L’altare è anteriore al 1686, poiché l’immagine della Madonna delle Grazie vi fu solennemente inserita in quell’anno. L’al- tare fu consacrato due anni dopo. Quando il santuario fu soppresso nel 1786, a causa della riforma giuseppina, la struttura dell’altare fu acquistata per la chiesa di Marija Celje sopra Kanal (Lig), e il tabernacolo per la chiesa di S. Nicola ad Avber sul Carso. L’altare maggiore di Monte Santo è simile sia nel disegno architettonico sia nella tec- nica dell’intarsio ad altri altari attribuiti a Giovanni Pacassi il Vecchio, e soprattutto all’altare laterale di San Giuseppe del 1687 nella chiesa dei Gesuiti a Gorizia. Le sta- tue di quattro angeli e due santi furono molto probabilmente acquistate da Pacassi a Venezia, come era consuetudine nelle botteghe degli scalpellini di Gorizia e Lubiana. 408 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Katarina ŠMID, Herakles in Alkestida na šempetrski grobnici. Aticizirajoči provincialni relief Ključne besede: Herakles, Alkestida, Šempeter v Savinjski dolini, rimska doba, Vindonij, poliklejtovsko kiparstvo, klasicizem Prispevek obravnava upodobitev Herakla in Alkestide na Vindonijevi grobnici na rim- ski nekropoli v Šempetru v Savinjski dolini. Četudi motiv relativno pogosto nastopa v rimski dobi in ga v lepem številu zasledimo v donavskih provincah, pa šempetrski prizor od njih izstopa, kar se kaže zlasti v podobi Herakla in skalnati pokrajini, po kateri sto- pata protagonista. Medtem ko Alkestida najbolje ustreza liku na stenski sliki v Tiru, pa pri Heraklovem poudarjenem mladostništvu, kontrapostu in navzdol uprtemu pogledu pridejo bolj do izraza poliklejtovski vzori, lik pa še najbolj ustreza Heraklu na aticizira- jočem trifiguralnem reliefu v Vili Torlonia. Na grške vzore nenazadnje kaže tudi skal- nata pokrajina s skalo, na kateri počiva kij. Slednji detajl je denimo prisoten pri Lizipu pripisanemu Heraklu tipa Farnese, še bolj izrazito pa pri reliefu št. 12 Telefovega friza Pergamonskega oltarja. 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Katarina ŠMID, Heracles and Alcestis in the Tomb in Šempeter. An Atticising Provincial Relief Keywords: Heracles, Alcestis, Šempeter in the Valley of Savinja, Roman era, Vindonius, Polyclitan statuary, classicism This paper discusses the scene of Heracles and Alcestis in Vindonius’ tomb in the Roman necropolis of Šempeter in the Savinja Valley. Although the motif is relatively well spread in the Roman era and appears relatively often in the Danubian provinces, the scene in Šempeter stands out especially in the effigy of Heracles and the setting with the outcrop- ping rock, which supports the club. While Alcestis resembles Alcestis on the wall paint- ing in Tyros, Heracles’ emphasized adolescence, contrapposto pose, and bowed head draw attention to Polyclitan characteristics, whereas the hero matches at its best Heracles in the Atticizing three-figure relief in Villa Torlonia. Nevertheless, also the rocky setting with the outcropping rock, on which the club lies, points to the Greek roots. That detail is present on to Lysippus attributed Weary Heracles and also in the relief plate no. 12 of the Telephos’ Friese from the Great Altar. Sinopsisi / Abstracts 409 ZUZ – LVII–LVIII – 2021–2022 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Guido TIGLER, Upodobitev Samsona “Arturjevega mojstra” Ključne besede: Samson v boju z levom, romansko kiparstvo, Arturjev mojster, Modena (Italija) katedrala, Wiligelmo Objava reliefa v tufastnem apnencu z upodobitvijo Samsona z levom v zasebni zbirki, ki prihaja iz okolice Modene, se datira v dvajseta leta 12. stoletja in se pripisuje »Arturjeve- mu mojstru«, pripadniku Wiligelmove šole. 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Guido TIGLER, A Depiction of Samson by “Matser of Arthur” Keywords; Samson and the lion, romanesque sculpture, Arthur Master, Modena (Italy) cathedral, Wiligelmus Publication of a relief in tufaceous limestone with Samson and the lion, in a private col- lection, coming from the surroundings of Modena, datable to the 1120s and attributable to the “Master of Arthur”, a member of Wiligelmo’s school. 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Renata NOVAK KLEMENČIČ, Nekaj novih izhodišč za rekonstrukcijo koprske romanske stolnice Ključne besede: Koper, stolnica Marijinega Vnebovzetja, romanika, arhitektura, kripta, Oglej, Novigrad V osnovi romanska bazilika s kripto pod dvignjenim korom in portikom na zahodu je bila v 15. stoletju podaljšana proti zahodu, v baroku pa spremenjena v dvoransko cerkev. Sta- ro romansko stolnico je mogoče rekonstruirati na osnovi tlorisa iz leta 1690, arhitektur- nih ostankov, opisov iz zgodnjega novega veka in primerjalnega gradiva. Cerkev je med večjimi stolnicami jadranskega prostora tega časa, po tipologiji – gre za triladijsko bazi- liko, predeljeno s stebri, ki ima apside v ravni vrsti – in po oblikovanju dvignjenega kora nad kripto je primerljiva s Poponovo fazo oglejske bazilike (1021–1031) in s katedralo v Novigradu, ki je prav tako nastala po oglejskih vzorih. 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Renata NOVAK KLEMENČIČ, Reconsidering the Reconstruction of the Romanesque Cathedral in Koper Keywords: Koper, Capodistria, cathedral, Romanesque, architecture, crypt, Aquileia, Cittanova The Cathedral of Koper (Ital. Capodistria) was originally a Romanesque basilica with a crypt under a raised choir in its eastern part and with a portico to the west. In the 15th century, it was extended to the west and converted into a hall church in the Baroque pe- riod. The old Romanesque cathedral can be reconstructed based on a floor plan from 1690, as well as architectural remains, descriptions from the early modern period, and com- parative material. The church is among the larger cathedrals of the time in the Adriatic area. In terms of typology, being a three-nave basilica with columns, apses in a straight 410 row to the east, and a raised choir above the crypt, it is comparable to the Basilica of Aq- uileia as it was rebuilt (1021–1031) by Patriarch Poppo, and to the cathedral in Novigrad, which was also built following the models of Aquileia. 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Sara TURK MAROLT, Izgubljene, pozabljene in novo odkrite srednjeveške stenske poslikave iz nekdanje cerkve in samostana sv. Frančiška v Kopru Ključne besede: samostan in cerkev sv. Frančiška, Koper, frančiškani, freske, stensko slikarstvo, 14. stoletje Stenske poslikave so, kljub danes skopim še vidnim ostankom, v srednjem veku krasile tako notranjščino cerkve sv. Frančiška kot tudi nekatere samostanske prostore. V med- vojnem obdobju so v sklopu restavratorskih del tržaške Soprintendenze v križnem ho- dniku zabeležili več odkritih fragmentov fresk, med katerimi sta bili najbolje ohranjeni poslikava (v dveh plasteh) v luneti portala, ki je povezoval križni hodnik s cerkvijo, in poslikava na desni strani istega portala z Marijo z detetom na prestolu, sv. Frančiškom in klečečim vitezom v priprošnji. Prav tako so bili na severni steni v cerkvi sv. Frančiška v času obnovitvenih del v 60. letih odkriti fragmenti (po vsej verjetnosti) freskantskega cikla iz življenja sv. Frančiška, v času zadnjih obnovitvenih del (2007–2013) pa tudi dve plasti stenske poslikave za sedilijami v niši na južni steni prezbiterija. Prispevek se osre- dotoča na zgodovino odkritja poslikav ter na njihovo slogovno in časovno opredelitev. 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Sara TURK MAROLT, Lost, Forgotten, and Newly Discovered Medieval Frescoes from the Former Church and Monastery of St. Francis in Koper Keywords: church and cloister of Saint Francis, Koper, franciscans, fresco painting, mural painting, 14th century Despite the scarcely visible remains, the wall paintings adorned the interior of the medi- eval church of Saint Francis as well as some parts of the monastery. During the restora- tion work of the Trieste Soprintendenza at the end of the interwar period, several frag- ments of fresco paintings were recorded in the cloister area. The best preserved were a fresco painting (in two layers) in the lunette of the portal connecting the church with the cloister, and the painting located on the right side of the same portal featuring the Virgin with the child on the throne with St. Francis and the knelling knight. Fragments of mural paintings were also discovered on the north nave wall in the church of St. Fran- cis during the restoration works in the 1960s, and in the main chapel in the niche on the south wall at the time of the last restoration works (2007–2013). The article focuses on the history of the discovery of paintings, and on their analysis. 411 ZUZ – LVII–LVIII – 2021–2022 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Anabelle KRIŽNAR, Avtorstvo stenskih poslikav, pripisanih Janezu Aquili, na osnovi materialne karakterizacije ometov in slikarskih tehnik Ključne besede: Johannes Aquila, ometi, pigmenti, slikarske tehnike, avtorstvo   Janez Aquila je znan po stenskih poslikavah iz ok. 1400 v Veleméru (Madžarska), Turnišču in Martjancih (Slovenija) ter Bad Radkersburgu in Fürstenfeldu (Avstrija). V tej raziskavi smo z različnimi invazivnimi in neinvazivnimi tehnikami (OM, SEM-EDX, FTIR, XRD, XRF, VIS) analizirali materiale in slikarske tehnike, ki so jih uporabljali on sam in njegova delavnica. Pridobljeni rezultati odkrivajo veliko razliko v kakovosti tehnične izvedbe med njegovimi zgodnjimi poslikavami in kasnejšimi, ki so jih večinoma izvedli njegovi učenci. 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Anabelle KRIŽNAR, Authorship of Wall Paintings Attributed to Johannes Aquila on the Basis of Material Characterization of Plasters and Painting Techniques Keywords: Johannes Aquila, plasters, pigments, painting techniques, authorship  Johannes Aquila is well known for his mural paintings from around 1400 in Velemér (Hungary), Turnišče and Martjanci (Slovenia), Bad Radkersburg and Fürstenfeld (Aus- tria). In this research, materials and painting techniques used by him and his workshop were studied, applying differnet invasive and non-invasive techniques (OM, SEM-EDX, FTIR, XRD, XRF, VIS). Obtained results revealed a huge difference in the quality of tech- nical execution between his early murals and his latter ones, where most of the work was carried out by his disciples. 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Gašper CERKOVNIK, Srednjeveška fragmenta Živega križa in Pohoda sv. Treh kraljev v Topolšici: novoodkrito delo t. i. vojvodske delavnice Ključne besede: Topolšica, srednjeveško stensko slikarstva, ikonografija, Živi križ, Pohod in poklon sv. Treh kraljev, vojvodska delavnica Leta 2018 so bili v cerkvi sv. Jakoba v Topolšici nepričakovano odkriti fragmenti srednje- veške stenske poslikave. Prvi prikazuje nenavadni motiv Živega križa, drugi Pohod sv. Treh kraljev. Upodobitev Živega križa je po fragmentu na Ptuju šele druga znana v Slo- veniji, poslikave pa se slogovno vežejo na prav tako redka dela t. i. vojvodske delavnice, ki je delovala predvsem na Štajerskem. Na podlagi sloga jih zato lahko datiramo v drugo desetletje 15. stoletja. 412 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Gašper CERKOVNIK, Medieval Fragments of the Living Cross and Procession of the Magi in Topolšica: a New Work by So-called “Ducal Workshop” Keywords: Topolšica, medieval mural painting, iconography, Living Cross, Procession and Adoration of the Magi, Ducal Workshop In the year 2018 a surprising discovery of fragmented medieval frescoes was made in St. James’ church in Topolšica. The first fragment depicts an unusual motif of the Living Cross, the second one the Procession of the Magi. The depiction of the Living Cross is, after that one in the Ptuj parish church, the second example known in Slovenia, while the frescoes can be identified as a relatively rare work of the so-called “Ducal Workshop”, active mostly in Duchy of Styria. According to the style, they can be dated into the sec- ond decade of the 15th century. 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Mojca JENKO, Lepa Sočutna s Starih Svetih gorà nad Podsredo v luči novejših spoznanj Ključne besede: Lepa Pietà, Stare gore nad Podsredo, praška cesarska delavnica, Kr ˇivákova Pietà (Olomouc, Moravska), Benediktinska opatija Seeon (Bavarska), Bílá Hora (kamnolom), petrografska analiza Plastika, razstavljena v Narodni galeriji v Ljubljani, je pripisana krogu Mojstra sv. Jakoba, najpomembnejšega kiparja Ptujskogorske kiparske delavnice, izšolanega v Pragi, v kipar- ski delavnici svetovidske stavbarske delavnice. Novejša češka strokovna literatura doka- zuje, da so tam izdelali vrsto Lepih Pietà, izklesanih iz monolitnih blokov iz kamnoloma v Bili Hori. Raztresene so širom Evrope; naročnikom so jih dostavljali po rekah in ko- pnem. Tudi naš primerek je nedvomno izklesal v praški cesarski delavnici izšolani kipar, kar dokazujejo formalne značilnosti, vključno z detajli; izjemno blizu je Křivákovi Pietà iz Olomouca (Moravska) in Lepi Sočutni iz benediktinske opatije Seeon (Bavarska). Od vseh pa se razlikuje po Marijinem pogledu v daljavo, kar dokazuje nadaljnjo stopnjo slo- govnega razvoja. Kje je Lepa Sočutna s Starih Svetih gora nastala, bo ostala skrivnost vse dotlej, ko bo opravljena petrografska analiza. 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Mojca JENKO, Latest Findings about the Beautiful-Style Pietà from Stare Svete Gore nad Podsredo Keywords: Beautiful-Style Pietà, Stare gore nad Podsredo, Prague Imperial Workshop, K rˇ i v á k ‘s Pietà (Olomouc, Moravia), Benedictine Monastery in Seeon (Bavaria), Bílá Hora (quarry), petrographic analysis This Pietà sculpture, on permanent display at the National Gallery of Slovenia, has been attributed to the circle of the so-called Master of St. James, the leading sculptor of the Ptujska Gora workshop, who had been trained in Prague, in the workshop of the St. Vi- tus cathedral. Bohemian researchers have recently shown that a number of Beautiful- Style Pietàs carved from the Bílá Hora quarry monoliths originated from this Prague workshop and, by river and land, travelled widely across central Europe. With its formal 413 ZUZ – LVII–LVIII – 2021–2022 characteristics and detailing, our Pietà appears to be stylistically close to Křivák’s Pietà from Moravian Olomouc and to the Beautiful Pietà from the Bavarian Benedictine Mon- astery in Seeon. Madonna’s distinct gaze into the distance, though, seems to point to a later stylistic stage. Nevertheless, without a petrographic analysis, the origin of the Pietà from Stare Svete Gore nad Podsredo remains unsolved. 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Katarina RICHTER, Poslikava starejše beljaške slikarske delavnice v cerkvici sv. Doroteje v Žabnicah (Camporosso in Valcanale) Ključne besede: starejša beljaška slikarska delavnica, Friderik Beljaški, Janez Ljubljanski, Žabnice, Kanalska dolina V cerkvici sv. Doroteje v Žabnicah v Kanalski dolini so bile leta 2013 odkrite, pred kratkim (2018–2019) pa konservirane kakovostne srednjeveške freske. Poslikava severne ladijske stene je posvečena Pohodu in Poklonu sv. treh kraljev, slavoločna stena pa drugim svetopi- semskim in svetniškim podobam. Na podlagi slogovnih in motivnih podobnosti s poslika- vami na Avstrijskem Koroškem so freske pripisljive starejši beljaški slikarski delavnici Fri- derika Beljaškega s sodelovanjem Janeza Ljubljanskega. Nastale so proti sredini 15. stoletja. 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Katarina RICHTER, Frescoes by the Elder Villach Painting Workshop in the Church of St. Dorothy in Žabnice (Camporosso in Valcanale) Keywords: the Elder Villach Painting Workshop, Friedrich of Villach, Johannes of Laibach, Camporosso, Valcanale In 2013 medieval frescoes of considerable quality were discovered in the small church of Saint Dorothy in Camporosso in Valcanale, Italy. They have also recently been conserved (2018–2019). The north wall of the nave is dedicated to the scenes of the Journey and Ado- ration of the Magi while the triumphal arch is decorated with more scenes from the Bible as well as images of saints. On the basis of stylistic and motif similarities to wall paint- ings in Carinthia, Austria, the frescoes may be attributed to Master Friedrich of Villach and his Elder Villach Painting Workshop with the collaboration of Johannes of Laibach. The frescoes were painted towards the middle of the 15th century. 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Nataša GOLOB, Magister Briccius Preprost de Cilia in njegove knjige Ključne besede: Brikcij Preprost iz Celja († 29. 11. 1505), zasebna knjižnica, Brikcijevi podpisi, latinski avtorji, italijanski humanizem, dunajsko knjižno slikarstvo Brikcij Preprost iz Celja je bil profesor na dunajski Artistični fakulteti, večkrat njen dekan in kancler oz. rektor Univerze na Dunaju. Kot profesor latinščine je bil dobro seznanjen z rimsko književnostjo in s humanističnimi tokovi v Italiji, ki jih je v svojem delovanju uvajal na dunajsko univerzo in dvor. Iz njegove knjižnice, ki jo je zapustil Bursi Ramung, se je ohranilo – z njegovimi podpisi izkazani – pet rokopisov, pet prvotiskov in štiri enote so utemeljeno pripisane njegovi knjižnici. Članek obravnava tudi rokopisne in slikarske povezave med rokopisi z Dunaja in dežele Kranjske. 414 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Nataša GOLOB, Magister Briccius Preprost de Cilia and his Books Keywords: Briccius Preprost de Cilia († 29. 11. 1505), personal library, Briccius’ subscriptions, Latin authors, Italian humanism, Viennese illumination Briccius Preprost de Cillia was professor at the Vienna Artistic faculty, several times its Dean and also the Chancellor of the Vienna University. As a professor of Latin, he was well acquainted with Roman literature and humanistic currents in Italy; during his pro- fessorship he introduced humanistic values at the University and at the Court. From his library, which he bestowed to Bursa Ramung, we definitively know of five manuscripts with his subscriptions, five incunabula and a further four units, all ascribed to his library. The paper also tackles the connections between manuscript and illumination produc- tion from Vienna and Carniola. 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Mija OTER GORENČIČ, Epitaf Jurija Ravbarja, Razrešena uganka nagrobne freske s konca 15. stoletja v stiški cerkvi Ključne besede: Stična, samostanska cerkev, nagrobna freska, Jurij Ravbar, 15. stoletje Prispevek prinaša odkritje, komu je bila posvečena nagrobna freska na slopu med glavno in južno stransko ladjo pod pevskim korom cistercijanske cerkve v Stični. Freska velja za edino znamenje renesanse v slovenskem zaledju v zgodnjih osemdesetih letih 15. stoletja. V članku je predstavljeno, da je bila freska naslikana za Jurija Ravbarja. Avtorica ugota- vlja, da je bilo v naslikani luneti freske prvotno več grbov, od katerih je danes ohranjen le še grb ogrskega kraljestva. Grbe interpretira v smislu izražanja pripadnosti cesarju Fri- deriku III., ki je imel na svojem nadvojvodskem pečatu levo ob svoji podobi staroogrski grb ter grbe Avstrije, Koroške in Slovenske marke. 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Mija OTER GORENČIČ, Georg Rauber’s epitaph. The Mystery of the Late 15th-Century Painted Epitaph in the Stična Cistercian Church Solved Keywords: Stična, monastery church, epitaph, Georg Rauber, the 15th century The contribution at hand presents the discovery of the identity of the person to whom the epitaph on the pier between the main nave and the southern nave under the choir loft of the Cistercian church in Stična was dedicated. The fresco is considered the only sign of the Renaissance in the Slovenian hinterlands in the early 1480s. The article de- monstrates that the fresco was painted for Georg Rauber. The author determines that the painted fresco lunette originally contained several coats of arms, of which only the coat of arms of the Kingdom of Hungary has been preserved. She interprets the coats of arms as an expression of loyality to Emperor Frederick III, whose archducal seal included the coat of arms of the Kingdom of Hungary and the coats of arms of Austria, Carinthia, and Windic March to the left of his portrait. 415 ZUZ – LVII–LVIII – 2021–2022 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Alessandro QUINZI, Correggio, Schongauer in slike za kapelo Del Bono Ključne besede: Correggio, kapela Del Bono, Parma, Martin Schongauer, renesansa, grafične predloge, slikarstvo Sliki Mučeništvo svetih Placida, Flavie, Eutikija in Viktorina in Kristusovo objokovanje sta nastali v letih 1522–24 za kapelo Del Bono v benediktinski cerkvi sv. Janeza Evange- lista v Parmi in sodita med Correggiove vrhunce. Pri nastanku obeh platen so bile odlo- čujoče tako želje naročnika, benediktinskega patra Placida Del Bona, kot njuna postavitev na vzdolžni steni družinske kapele Del Bono. Doslej neopažen je ostal vpliv bakrorezov Martina Schongauerja Kristusovega bičanja in Kristusovega polaganja v grob iz cikla Pasijona, iz sredine osmega desetletja 14. stoletja. V sv. Placidu smemo prepoznati tudi naročnikov portret. 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Alessandro QUINZI, Correggio, Schongauer and the Paintings for the Del Bono Chapel Keywords: Correggio, Del Bono Chapel, Parma, Martin Schongauer, Renaissance, prints as models, painting The paintings The Martyrdom of Saints Placidus, Flavia, Eutychius and Victorinus and The Lamentation of Christ were created in 1522–24 for the Del Bono Chapel in the Ben- edictine Church of St. John the Evangelist in Parma and are among Correggio’s high- lights. Both the wishes of the client, the Benedictine Father Placido Del Bono, and their placement on the longitudinal wall of the Del Bono family chapel were decisive in the creation of the two canvases. Until now, the influence of Martin Schongauer’s copperplate engravings of Flagellation and Entombment from the Passion cycle, from the middle of the eighth decade of the 14th century, has remained unnoticed. St. Placidus can also be recognized as the client’s portrait. 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Uroš LUBEJ, Slikar Joannes Almenak (Antwerpen ?, ok. 1640/45–po 1684) Ključne besede: Almanach, Joannes Almenak, Frans de Neve II., Antwerpen, Dunaj, Ljubljana, presta, holandsko in flamsko slikarstvo 17. stoletja Članek razkriva identiteto flamskega slikarja, ki je bil do zdaj znan le kot Almanach, All- menak iz Antwerpna in Almenaco Belga, na podlagi dokumenta s krstnim vpisom z dne 7. april 1679, Dunaj, kjer je prvič omenjeno tudi njegovo ime. Botra sta bila slikarja Joannes Almenak in Frans de Neve II.. Zaradi njune odsotnosti v času slovesnosti, sta ju zastopa- la slikarja Gabriel Steger in Elias Fürlich. Johannes Almenak se je rodil v letih 1640–45 ali malo pred tem, verjetno v Antwerpnu, njegova prva slikarska dela so nastala že pred letom 1670. Na začetku leta 1679 se je slikar mudil na Dunaju, v zgodnjih osemdesetih letih 17. stoletja pa je bil več let dejaven na Kranjskem. Ni znano, kdaj je slikar zapustil naše kraje in kam ga je vodila pot, gotovo pa je bil še dejaven v času nastanka slike Potu- joča muzikanta, ki je posredno datirana 1684 (ante quem non). 416 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Uroš LUBEJ, The Painter Joannes Almenak (Antwerpen ?, ca. 1640/45 – after 1684) Keywords: Almanach, Joannes Almenak, Frans de Neve II, Antwerp, Vienna, Ljubljana, pretzel, 17th Century Dutch and Flemish painting, This article reveals the identity of the Flemish painter who until now was known only as Almanach, Allmenak from Antwerp, and Almenaco Belga, based on a document of a baptismal entry on 7 April 1679 in Vienna, where his first name is mentioned. The child’s godfathers were the painters Joannes Almenak and Frans de Neve II. Due to their ab- sences during the ceremony, they were represented by painters Elias Fürlich and Gabriel Steger. Johannes Almenak was born in 1640–45 or shortly before, probably in Antwerp, and his first paintings were created before 1670. The painter was in Vienna at the begin - ning of 1679, and in the early 1680s, he was active in Carniola for several years. It is not known when the painter left Slovenian lands or where his path led him, but he was cer- tainly still active at the time of the creation of the painting Two Travelling Musicians, which is indirectly dated 1684 (ante quem non). 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Enrico LUCCHESE, Risba Pietra Liberija za ljubljansko stolnico v Ameriki Ključne besede: Pietro Liberi, risba, barok, beneška umetnost Risba Benečana Pietra Liberija, ki prikazuje študijo treh angelov, je ohranjena v Eskenazi Museum of Art v Bloomingtonu, Indiana, ZDA. List je priprava zgornjega detajla oltarne slike sv. Miklavža med svetima Mohorjem in Fortunatom za ljubljansko stolnico (1674). 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Enrico LUCCHESE, An American drawing by Pietro Liberi for the Ljubljana Cathedral Keywords: Pietro Liberi, drawing, baroque, venetian art A drawing by the Venetian Pietro Liberi, depicting a Study of Three Angels, is preserved at the Eskenazi Museum of Art in Bloomington, Indiana, USA. The sheet is preparatory to the upper detail of the altarpiece of St Nicholas between Saints Hermagoras and For- tunatus for the Ljubljana Cathedral (1674). 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Monika OSVALD, Giovanni Pacassi starejši († 1697) in veliki oltar v Marijini cerkvi na Sveti Gori pri Gorici (pred 1686) Ključne besede: Giovanni Pacassi starejši (†1697), Leonardo Pacassi (†1697), Sveta Gora nad Gorico, Marijino Celje (Lig), Avber na Krasu, Goriška grofija V Breviariju o zgodovini svetišča na Sveti Gori nad Gorico (1778) se je ohranil prepis predračuna za veliki marmorni oltar, ki ga je predložil Giovanni Pacassi starejši. Oltar je datiran pred 1686, saj so tega leta nanj prenesli Marijino milostno podobo. Ko je bilo 417 ZUZ – LVII–LVIII – 2021–2022 svetišče 1786 ukinjeno, so oltarno arhitekturo odkupili za Marijino Celje (Lig), taberna- kelj pa za Avber na Krasu. 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Monika OSVALD, Giovanni Pacassi the Elder († 1697) and the Main Altar in the Marian Sanctuary of Sveta Gora pri Gorici / Monte Santo di Gorizia (before 1686) Keywords: Giovanni Pacassi the Elder (†1697), Leonardo Pacassi (†1697), Sveta Gora nad Gorico / Monte Santo di Gorizia, Marija Celje (Lig), Avber na Krasu, County of Gorizia In the Breviary on the history of the sanctuary of Sveta Gora nad Gorico / Monte Santo di Gorizia (1778) has been preserved a transcript of the price quotation for the marble main altar, submitted by Giovanni Pacassi the Elder. The altar is dated before 1686, since that was the year in which the image of Our Lady of Grace was placed to it. When the sanc- tuary was abolished in 1786, the altar structure was bought by Marija Celje (Lig) and the tabernacle by Avber na Krasu. 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Stefano ALOISI, Razmišljanja o nekaterih skulpturah v Furlaniji, pripisanih Giovanniju Bonazzi Ključne besede: Furlanija, San Vito al Tagliamento, Udine, družina Altan, Giovanni Bonazza, Bortolo Cavalieri Prispevek navaja razmišljanja o nekaterih skulpturah v Furlaniji (v San Vito al Taglia- mento in v Vidmu), ki se povezujejo z Giovannijem Bonazzo in jih potrjujejo neobjavljeni arhivski dokumenti ter so tukaj pojasnjeni po kronološki plati. Poleg tega je postavljena hipoteza o morebitnem mladostnem sodelovanju kiparja z beneškim kamnosekom Bor- tolom Cavalierijem. 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Stefano ALOISI, Considerations on Some Sculptures in Friuli Ascribed to Giovanni Bonazza Keywords: Friuli, San Vito al Tagliamento, Udine, Altan family, Giovanni Bonazza, Bortolo Cavalieri This paper sets out considerations, confirmed by unpublished archive papers, on cer - tain existing sculptures in Friuli, in San Vito al Tagliamento, and in Udine, referred to Giovanni Bonazza and clarified here in their chronology. In addition, the hypothesis is put forward of a possible youthful collaboration between the sculptor and the Venetian stonecutter Bortolo Cavalieri. 418 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Paolo GOI, Predlog za Bernarda Tabacca Ključne besede: beneško kiparstvo 17.–18. stoletja, furlansko kiparstvo 17.–18. stoletja, Bernardo Tabacco, Francesco Tabacco Kipar in altarist Bernardo Tabacco je deloval v Bassanu, Trevisu, Benetkah, Padovi pa tudi v Dubrovniku. Ta članek prispeva k boljšemu poznavanju delavnice z atribucijo novih del v Furlaniji in z noticami o njegovem bratu Francescu, njegovem sodelavcu. 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Paolo GOI, On Bernardo Tabacco Keywords: Venetian sculpture 17th–18th century, sculpture in Friuli 17th–18th century, Bernardo Tabacco, Francesco Tabacco  Sculptor and architect of altars, Bernardo Tabacco worked in Bassano, Treviso, Venice, Padua, as well as in Dubrovnik. This article contributes to improving the knowledge of the workshop with the attribution of new works in Friuli as well as with new documents about his brother Francesco, his collaborator. 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Blaž KORPNIK, Nekaj novosti o kiparju Gregorju Božiču Ključne besede: Barok, Božič Gregor, Claus Mark Anton, Gajšnik Janez Krstnik, Kompolje, Laško, Ljubljana, Loka pri Zidanem Mostu, Marx Andreas, Reiss Franc Krištof, Schoy Janez Jakob, Weissenkirchner Hans Adam, Wiederkehren Konstancija pl., Wintershofen Jožef Karel. Prispevek obravnava baročnega kiparja Gregorja Božiča (o. 1676–1724). Kipar je živel in deloval v Laškem med letoma 1711 in 1724. Njegovo življenje slabo poznano, saj so ar- hivski viri, ki so na voljo, precej skopi s podatki. Med njimi prednjačijo zlasti matične knjige, za rekonstrukcijo njegovega opusa pa imamo na voljo le dva vira, ki izpričujeta njegovo avtorstvo. Kipar ima prepoznaven slogovni rokopis in ga lahko zato hitro loči- mo od ostalih kiparjev. 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Blaž KORPNIK, New Findings on the Sculptor Gregor Božič) Keywords: Baroque, Božič Gregor, Claus Mark Anton, Gajšnik Janez Krstnik, Kompolje, Laško, Ljubljana, Loka pri Zidanem Mostu, Marx Andreas, Reiss Franc Krištof, Schoy Janez Jakob, Weissenkirchner Hans Adam, Wiederkehren Konstancija pl., Wintershofen Jožef Karel. The article discusses the baroque sculptor Gregor Božič (around 1676–1724). The sculp - tor lived and worked in Laško between 1711 and 1724. His life is poorly known, as the available archival sources are quite scarce with information regarding his day-to-day life. Among sources, the registry books are in the forefront, while there are only two sources that testify to his authorship. The sculptor has a recognizable stylistic handwriting and can therefore be quickly distinguished from other sculptors. 419 ZUZ – LVII–LVIII – 2021–2022 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Metoda KEMPERL, Kanoniška hiša Ciril-Metodov trg 6 in arhitekt Candido Zulliani Ključne besede: arhitekt Candido Zulliani, kamnosek Franc Grumnik, kamnosek Karl Bombasi, Ljubljana, baročna arhitektura V članku je predstavljena kanoniška hiša na Ciril-Metodovem trgu 6, katere obnovo so doslej pripisali ljubljanskemu arhitektu Candidu Zullianiju (1712–1769). Pregled knjigo- vodskih knjig ljubljanskega stolnega kapitlja je pokazal, da je bila hiša leta 1746 res obno- vljena pod Zullianijevim vodstvom. Kamnoseške elemente na stavbi je izdelal kamnosek Karl Bombasi iz Ljubljane po Zullianijevih načrtih. Zullianiju so na podlagi omenjene dokumentirane rekonstrukcije pripisana tudi glavna pročelja s portali hiš na Ciril-Me- todovem trgu 21, Novem trgu 2, Gosposki ulici 4 in Bregu 12. 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Metoda KEMPERL, The Chapterhouse at Ciril-Metodov Trg 6 and the Architect Candido Zulliani Keywords: architect Candido Zulliani, stonemason Franc Grumnik, stonemason Karl Bombasi, Ljubljana, baroque architecture The article presents the chapterhouse at Ciril-Metodov trg 6, whose reconstruction has, to date, been attributed to the architect Candido Zulliani from Ljubljana (1712–1769). A review of the accounting books of the Ljubljana Cathedral Chapter showed that the house was indeed reconstructed under Zulliani’s direction in 1746. The building’s stonework elements were made by the mason Karl Bombasi from Ljubljana according to Zulliani’s plans. The main facades with portals of the houses at Ciril-Metodov trg 21, Novi trg 2, Gosposka ulica 4, and Breg 12 are also attributed to Zulliani based on the chapterhouse’s documented reconstruction. 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Polona VIDMAR, Portret Franca Antona grofa Schrattenbacha (1712–1783) v Oaxaci Ključne besede: portretno slikarstvo, kavalirsko potovanje, 18. stoletje, Franc Anton Schrattenbach, Francesco Solimena V članku je obravnavan portret mladega plemiča, ki je razstavljen v Museo de las cultu- ras de Oaxaca v Mehiki. V muzeju je portretiranec identificiran kot član burbonske vla- darske hiše, slika pa je pripisana Francescu Solimeni (1657–1747). Na podlagi napisa na portretu je avtorica v portretirancu prepoznala v Gradcu rojenega Franca Antona grofa Schrattenbacha (1712–1783) in obravnavala njegovo kavalirsko potovanje ter položaj v Ne- aplju, saj je bil nečak nekdanjega neapeljskega podkralja, Volfa Hanibala grofa Schratten- bacha. Pozornost je namenjena tudi različnim strategijam, ki so jih za pridobitev portreta med kavalirskim potovanjem uporabili Schrattenbach in njegova vrstnika in sorodnika, Ignac Marija II. grof Attems (1714–1762) in Ernest Henrik grof Wildenstein (1708–1768). 420 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Polona VIDMAR, The Portrait of Franz Anton Count Schrattenbach (1712–1783) in Oaxaca Keywords: portrait painting, Grand Tour, 18th century, Franz Anton Schrattenbach, Francesco Solimena The article discusses a portrait of a young gentleman exhibited in the Museo de las Cul- turas de Oaxaca in Mexico. In the museum, the sitter is identified as a member of the House of Bourbon and the painting is attributed to Francesco Solimena (1657–1747). Based on the inscription on the portrait, the author identifies the sitter as Graz-born Franz Anton Count Schrattenbach (1712–1783), discusses the subject’s Grand Tour and his position in Naples, being a nephew of the former Viceroy of Naples, Wolfgang Hanni- bal Count Schrattenbach. The paper draws attention to the various strategies for attending a portrait during Grand Tour, applied by Schrattenbach and his peers and relatives Ignaz Maria II Count Attems (1714–1762) and Ernst Heinrich Count Wildenstein (1708–1768). 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Marjeta CIGLENEČKI, Avguštin Stegenšek – fotograf Ključne besede: Avguštin Stegenšek, dokumentarna fotografija, dokumentiranje kulturne dediščine, fotografiranje cerkvenih zunanjščin in notranjščin, fotografiranje cerkvene opreme Članek predstavlja Avguština Stegenška (1875–1920), enega pionirjev slovenske ume- tnostne zgodovine, kot fotografa. Fotoaparat je imel Stegenšek že med študijem v Rimu (1899–1902), kasneje pa je precej svojih prihrankov porabil za nabavo zanesljive foto opreme. Od 950 negativov, kolikor jih je leta 1920 evidentiral v njegovi zapuščini, se jih je ohranilo okrog 190 in nekaj dodatnih pozitivov. Vsi dokumentirajo umetnine, ki jih je raziskoval. Pri analizi Stegenškovih fotografij, objavljenih v njegovih dveh topografskih monografijah (iz let 1905 in 1909), članek pokaže, kako Stegenškove fotografije presega- jo raven zgolj dokumentiranja. 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Marjeta CIGLENEČKI, Avguštin Stegenšek – Photographer Keywords: Avguštin Stegenšek, documentary photography, documenting cultural heritage, taking photos of the church exteriors and interiors, taking photos of the church furnishing The article presents Avguštin Stegenšek (1875–1920), one of the pioneers of Slovene art history, as a photographer. Stegenšek possessed a camera already while studying in Rome (1899–1902), later he spent a great amount of his savings to acquire reliable photo equip- ment. Out of 950 negatives, registered in his estate in 1920, around 190 and some ad- ditional positives have been preserved. All of them document the works of art he was researching. In analysing Stegenšek’s photographs, published in his two topographical monographs (from 1905 and 1909), the article demonstrates how Stegenšek’s photos ex- ceed the level of mere documentation. 421 ZUZ – LVII–LVIII – 2021–2022 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Franci LAZARINI, Nekdanje evangeličansko župnišče v Radljah ob Dravi – neznano zgodnje delo Otta Bartninga Ključne besede: evangeličanska sakralna arhitektura, Štajerska, Radlje ob Dravi, 20. stoletje, pročodrimsko gibanje, Otto Bartning Članek obravnava stavbo nekdanjega evangeličanskega župnišča v Radljah ob Dravi, zgra- jenega leta 1912 po načrtih Otta Bartninga, ki je kasneje postal eden najvidnejših nem- ških arhitektov in se je specializiral prav za evangeličansko sakralno arhitekturo. Njegov slabo raziskani zgodnji opus je nastal v tesni povezavi s pročodrimskim gibanjem (Los- -von-Rom-Bewegung), razširjenim v nacionalno mešanih predelih Avstro-Ogrske v pr- vih desetletjih 20. stoletja, ki se je zavzemalo za prestop nemško govorečega prebivalstva iz katoliške v evangeličansko vero. Zgradba kaže precejšnje podobnosti z drugimi soča- snimi Bartningovimi župnišči, npr. v Peggau, Rottenmannu, Lipnici, Novém Městu pod Smrkem in do neke mere Kremsu. 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Franci LAZARINI, Former Evangelical Parson’s House in Radlje ob Dravi – Unknown Early Work by Otto Bartning Keywords: evangelical sacred architecture, Styria, Radlje ob Dravi (Mahrenberg), 20th century, Away from Rome Movement, Otto Bartning The article discusses the building of former evangelical parson’s house in Radlje ob Dravi (German: Mahrenberg), built in 1912 and designed by Otto Bartning, who later became a renown German architect, specialised in evangelical sacred architecture. His early mainly unresearched oeuvre, is connected to the Away from Rome movement (Los-von- Rom-Bewegung), widespread in the nationally mixed regions of Austria-Hungary in the first decades of the 20th century, which required the Germanophone population to con- vert from Catholicism to Protestantism. The edifice strongly resembles Bartning’s other contemporary parson’s houses, e.g. in Peggau, Rottenmann, Leibnitz, Nové Město pod Smrkem, and to some extent Krems. 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Katja MAHNIČ, Steletovo poročilo o varstvu spomenikov v prvem Zborniku za umetnostno zgodovino Ključne besede: France Stelè, spomeniško varstvo, umetnostna zgodovina, konservatorstvo, stroka, konceptualni okvir V prvem letniku Zbornika za umetnostno zgodovino je F. Stelè objavil dvodelni prispevek z naslovom Varstvo spomenikov. V prvem delu prispevka je uvodoma na kratko predstavil razvoj spomeniškega varstva v Sloveniji. Ta uvod je v historiografskem smislu izredno za- nimiv iz več razlogov. Prispevek se osredotoča na v njem implicitno nakazano povezavo med spomeniškim varstvom in umetnostno zgodovino, kot jo je razumel in promoviral Stelè, ter spremembe njenega razumevanja v okviru kasnejšega razvoja spomeniškega var- stva na Slovenskem. Izkaže se, da Stelè spomeniškega varstva ni razumel kot stroke, pač pa kot prizadevanje za dosego določenega cilja, ohranjanja spomenikov. Tisto, kar je daja- lo tako vsebino kot strokovno podlago temu prizadevanju, je bila umetnostna zgodovina. 422 Za Steleta je bila torej umetnostna zgodovina tista, ki je določala predmet, metode in cilje delovanja spomeniškega varstva. V resnici je šlo torej za precejšnjo zožitev razumevanja spomeniškega varstva na varstvo pretežno umetnostnih spomenikov. Ta zožitev je imela pomemben vpliv na nadaljnji razvoj spomeniškega varstva na Slovenskem, ki se je po ne- kaj desetletjih znašlo pred nalogo utemeljevanja širitve področja svojega delovanja. Hkrati je Steletovo razumevanje spomeniškega varstva prineslo tudi umanjkanje razvoja prave spomeniškovarstvene teorije, razmisleka torej o temeljnih konceptih te dejavnosti, njenih ciljih in metodah. Kljub kasnejši širitvi področja delovanja spomeniškega varstva, reorga- nizacije spomeniškovarstvene službe in vzpostavitve konservatorstva kot posebne stroke umetnostna zgodovina ohranja svojo ključno vlogo na področju spomeniškega varstva. 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Katja MAHNIČ, Stelè’s Report on Monument Protection in the First Volume of Zbornik za umetnostno zgodovino Keywords: France Stelè, monument protection, art history, conservation, profession, conceptual framework In the first volume of Zbornik za umetnostno zgodovino [Art History Journal], France Stelè published a two-part article entitled Varstvo spomenikov [Monument Protection]. In the first part of the article, he briefly presented the development of monument protection in Slovenia. This introduction is incredibly interesting, historiographically speaking, for several reasons. This article will focus on the connection between monument protec- tion and art history that is implicitly indicated in it, as it was understood and promoted by Stelè, and on how its perception changed in the subsequent development of monu- ment protection in Slovenia. As it turns out, Stelè did not view monument protection as a profession but as an effort towards attaining a specific goal, i.e. monument conserva- tion. The contents and technical basis of this effort were provided by art history. There - fore, in Stelè’s opinion, art history was what defined the subject, methods and aims of the monument protection practice. In fact, he viewed monument protection much more narrowly as primarily the protection of artistic monuments. This narrow definition had a major impact on the further development of monument protection in Slovenia, which was confronted with the task of justifying the expansion of its operation a few decades later. Moreover, Stelè’s understanding of monument protection also resulted in a lack of development of genuine monument protection theory, i.e. of contemplation about the ba- sic concepts of this activity, its goals, and methods. Despite the subsequent expansion of monument protection’s area of activity, the reorganization of the monument protection service, and the establishment of conservation as a special profession, art history has re- tained its vital role in the field of monument protection. 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Maja LOZAR ŠTAMCAR, Mladi Gojmir Anton Kos in srednjeevropsko oblikovanje pohištva v drugem in tretjem desetletju dvajsetega stoletja Ključne besede: Gojmir Anton Kos, leta oblikovanja umetniške osebnosti, oblikovanje pohištva in notranje opreme, modernizem, artdeko, Dunaj, Berlin, Ljubljana Gojmir Anton Kos ni bil samo eden najuglednejših slovenskih slikarjev, ampak tudi izre- den oblikovalec pohištva in druge stanovanjske opreme. Pričujoča študija razkriva, kako se je vsestransko nadarjeni mladi Kos holistično umetniško formiral na Dunaju, v Berlinu 423 ZUZ – LVII–LVIII – 2021–2022 in Ljubljani. Že njegove prve zasnove za pohištvo in interierje so izdajale brezhibne pro- porce in skladnost rahločutno domiselnih form in barvnih shem v artdekojevskem smislu. 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Maja LOZAR ŠTAMCAR, Gojmir Anton Kos and the Furniture Design of the 1910s and 1920s Keywords: Gojmir Anton Kos, formative years, furniture and interior design, Modernism, Art Deco, Vienna, Berlin, Ljubljana Gojmir Anton Kos was not only one of the most prominent Slovenian painters, but was also an extraordinary furniture and interior designer. The study reveals the formative years of the all-round talented young Kos in Vienna, Berlin and Ljubljana. His earliest designs for furniture and interiors already clearly manifested a flawless command of proportions and harmony of the sensitively imaginative shapes and color schemes in the Art Deco spirit. 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Luca CABURLOTTO, Slovenija na plakatih zbirke Salce v Museo nazionale v Trevisu Ključne besede: plakati, grafike, Slovenija, turizem, industrija, prireditve V veliki zbirki plakatov, ki jo je ustvaril Ferdinando Salce, je veliko primerkov visoke gra- fične kvalitete, ki zadevajo Slovenijo in ki so jih ustvarili umetniki, kot so Ratomir Pe- sić, Janez Trpin, Eugen Šajn, Franz Lenhart, Peter Kocjančič, Ivan Pengov, Herman Hus, Božidar Jakac in drugi. Nastali so z namenom promocije turizma, industrije, prireditev in srečanj. 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Luca CABURLOTTO, Slovenia on the Posters of the Collection Salce at the Museo Nazionale in Treviso Keywords: posters, prints, Slovenia, tourism, industry, events The great collection of posters made by Ferdinando Salce includes many of high graphic quality concerning Slovenia drawn by artists as Ratomir Pesić, Janez Trpin, Eugen Šajn, Franz Lenhart, Peter Kocjančič, Ivan Pengov, Herman Hus, Božidar Jakac and others, to promote tourism, industries, events, meetings. 424 1.01 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Špela GROŠELJ, Hagija Sofija – model za klasične osmanske in sodobne turške mošeje? Primer nove mošeje na trgu Taksim Ključne besede: Hagija Sofija, Mošeja na Trgu Taksim, Mimar Sinan, nacionalna identiteta, arhitektura V tradicionalni turški umetnostni zgodovini je dolgo veljalo, da so bile klasične osmanske mošeje, zgrajene v 16. stoletju, zgrajene po modelu Hagije Sofije. Arhitekt večine klasič- nih osmanskih mošej je Mimar Sinan. V preteklosti so se v zgodovinopisju začeli poja- vljati številni miti o arhitektu Sinanu in njegovem odnosu do Hagije Sofije. Mnogi miti so imeli politično osnovo in so skupaj s arhitekturo igrali pomembno vlogo pri oblikovanju nacionalne identitete Turčije. Hagija Sofija in Mimar Sinan sta še danes nabita s politič- no simboliko. Velja to tudi za novo mošejo na trgu Taksim? 1.01 ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER Špela GROŠELJ, Hagia Sophia as Model for the Classical Ottoman and a Possible Model for Contemporary Turkish Mosques? An Example of the New Mosque on the Taksim Square Keywords: Hagia Sophia, Taksim Square Mosque, Mimar Sinan, National Identity, Architecture In traditional Turkish art history, it has long been defended that classical Ottoman mosques, built in the 16th century, were built on the model of Hagia Sophia. The archi- tect of most classical Ottoman mosques was Mimar Sinan. Throughout history, many myths about the architect Sinan and his relationship to Hagia Sophia began to appear in historical texts. Many myths had a political basis and, together with architecture, played an important role in shaping Turkey’s national identity. Hagia Sofia and Mimar Sinan are still charged with political symbolism today. Is it the same with the new mosque on Taksim Square? 404 STEFANO ALOISI aloisi.stefano@gmail.com LUCA CABURLOTTO Soprintendente archivistico del Friuli Venezia Giulia via Alessandro Lamarmora, 17 IT-34139 Trieste luca.caburlotto@cultura.gov.it DOC. DR. GAŠPER CERKOVNIK Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Aškerčeva 2 SI-1000 Ljubljana gasper.cerkovnik@ff.uni-lj.si IZR. PROF. DR. MARJETA CIGLENEČKI Krempljeva 9 SI-2250 Ptuj marjeta.ciglenecki@gmail.com PAOLO GOI goi.paolo@gmail.com ZASL. PROF. DDR. NATAŠA GOLOB Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Aškerčeva 2 SI-1000 Ljubljana natasa.golob@ff.uni-lj.si ŠPELA GROŠELJ Ljubljana/Istanbul, doktorska študentka na Univerzi v Istanbulu spela.groselj87@gmail.com MAG. MOJCA JENKO Narodna galerija Puharjeva ulica 9 SI-1000 Ljubljana mojca_jenko@ng-slo.si PROF. DR. METODA KEMPERL Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani Kardeljeva ploščad 16 SI-1000 Ljubljana metoda.kemperl@pef.uni-lj.si Avtorji / Authors 405 ZUZ – LVII–LVIII – 2021–2022 BLAŽ KORPNIK Mozirje DRA. ANABELLE KRIŽNAR Profesora Titular Dpt. de Escultura e Historia de las Artes Plásticas Facultad de Bellas Artes Universidad de Sevilla C/ Gonzalo Bilbao 7 y 9 ES-41003 Sevilla Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Aškerčeva 2 SI-1000 Ljubljana akriznar@us.es DOC. DR. FRANCI LAZARINI Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru Koroška cesta 160 SI-2000 Maribor franci.lazarini@um.si Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, ZRC SAZU Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana franci.lazarini@zrc-sazu.si DR. MAJA LOZAR ŠTAMCAR Narodni muzej Slovenije Prešernova 20 SI-1000 Ljubljana maja.lozar@nms.si DR. UROŠ LUBEJ Ljubljana uros.lubey@gmail.com DR. ENRICO LUCCHESE Dipartimento di Lettere e Beni Culturali Università degli Studi della Campania Luigi Vanvitelli Via Raffaele Perla, 21 IT-81055 Santa Maria Capua Vetere enrico.lucchese@unicampania.it DOC. DR. KATJA MAHNIČ Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Aškerčeva 2 SI-1000 Ljubljana katja.mahnic@ff.uni-lj.si 406 DOC. DR. RENATA NOVAK KLEMENČIČ Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Aškerčeva 2 SI-1000 Ljubljana renata.novakklemencic@ff.uni-lj.si DR. MONIKA OSVALD monika.osvald@gmail.com DOC. DR. MIJA OTER GORENČIČ, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, ZRC SAZU Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana mija.oter@zrc-sazu.si ALESSANDRO QUINZI Musei Provinciali di Gorizia Piazza Edmondo De Amicis, 2 IT-34170 Gorizia alessandro.quinzi@regione.fvg.it KATARINA RICHTER Rateče 9 SI-4283 Rateče – Planica katarina.richter9@gmail.com DOC. DR. KATARINA ŠMID Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem Titov trg 5 SI-6000 Koper katarina.smid@fhs.upr.si PROF. DR. GUIDO TIGLER Dipartimento di Storia, Archeologia, Geografia, Arte e Spettacolo Università degli Studi Firenze Via S. Gallo, 10 IT-50129 Firenze guido.tigler@unifi.it SARA TURK MAROLT Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Aškerčeva 2 SI-1000, Ljubljana sara.turk@ff.uni-lj.si PROF. DR. POLONA VIDMAR Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru Koroška cesta 160 SI-2000 Maribor polona.vidmar@um.si