202
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav.
(Dalje.)
111.
Moskiti.
Kdor ni potoval po tropskej Ameriki ob velikih rekah, ob Orinoku in Magdalenskej reki. De more si misliti, koliko morejo človeka mučiti po dnevu in po noči te sitne žuželke, ki napolnjujejo zrak v tolikej množini, da se v mnogih krajih niti živeti ne more. Ali človek se je te nadloge tako privadil, da udano prenaša bolečine, ali vendar ga nima dela, pri katerem bi mogel pozabiti teh krvopijk. Kedar se mu vsedejo po obrazu in po rokah, kedar mu začno lezti v nos in v usta ter ga silijo na kašljanje in kihanje, tedaj mora človek zgubiti veselje do vsakega dela. Po misijonarskih selih ob Orinoku se o ničemur tako živo ne razgovar-jajo, kakor o moskitih. Kedar se znanca zjutraj sni-deta. koj se prašata: „Kako so te nocoj moskiti pikali? Ali pa; „Kakošni so danes moskiti?" To nas spominja Kitajcev, ki so v prejšnjih časih se popraševali: „Ali si imel nocoj mir pred kačami?" V nekem malem selu so našli starega misijonarja, ki je ves žalosten potožil, da nosi na sebi celih dvanajst moskitnih let ter je Humboldtove spremnike prosil, naj mu pogledajo nogi, da bodo mogli doma preko morja pripovedati, koliko je trpeti jednemu misijonarju v ameriških gozdih. Nogi misijonarjevi ste bili vsi pegasti, bele kože ni bilo ugledati nič. Zato je rekel nek Indijanec v de-tinskej nevednosti misijonarju svojemu tole: „Oh, kako bi bilo prijetno na mescu stanovati! Mesec je tako lep in svetal, da na njem gotovo ni moskitov." Srebrna površina mesčeva se zdi Indijancem kot peščena pustinja, a oni vedo, da po pustinjah ni moskitov. Kedar v glavnem samostanu kaj hodi navzkriž, tedaj predstojnik njega, ki je največ kriv, pošlje v Esineraldo, in samostanci vele v šali, da je dotičnik obsojen na moskite.
In vsi ti moskiti, ki vznemirjajo človeka po Ameriki, niso iste vrste, ima jih več vrst. Ena drobna vrsta začne kmalu po solnčnem zahodu rojiti, zato je dobila ime „tempraneros". Druga velika vrsta, ki je v najbližnjem rodu z našimi komarji,  naziva se „zan-
203
cudus". To je najljutejši in najopasne.jši komar, katerega se domačini boje, ker provzroča grozne bolečine in oteklina se ne zgubi po več tednov. Ta komar brenči kakor naš evropski komar, samo za spoznanje glasnejše in trajnejše. Indijanci zatrjujo, da umejo po brenčanju razločevati zancudose od tempranerosov. Tudi je še dosta drugih krvopijcev. katerih pa ne umejo razlikovati, zato nairajše vse vkup moskite nazivajo. Včasih je zrak po noči in po dnevu tako poln te zalege, da človek komaj dihati more. Humboldtu se je več potov dogodilo, da po noči ni mogel z daljnogledom motriti zvezd, ker je zrak bil z moskiti tako napolnjen, da se je človeku videlo, kakor da je v oblaku. Okoli Orinoka je kakor da je najglavnej^e pristanišče moskitov, ker tu jih je Humboldt največ našel. Kakor se v vodi porajajo in v vodi svojo prvo mladost prežive, tako se tudi pozneje najrajše vode drže. Koj s početka so misijonarji svoje postaje postavili ob reki, ali domačini nočejo pri njih stanovati, temveč beže v šumovite višine, kjer imajo več miru pred moskiti. Moskitni oblaki se drže samo Orinoka in njegovih pritokov, dalje od reke bivajo ti oblaki vse rajši, zato je v Braziliji in v Gujani dovelj krajev, kjer se človeku ni bati te nadloge. Bilo je dni, ko je Humboldt ob Orinokukar zdva-jal, ni smel ne govoriti ne obraza odkriti, če ne so mu usta in nos koj napolnili moskiti. Na vse zadnje ni mogel več prestajati in moral je iti naprej.
Kakor v naših komarjih tako tudi v moskitih sanio samice pikajo. Zaneudosi obletavajo in brenče dolgo, preden se na kožo vsedejo. Kedar se zabodo in začno kri piti, more jih človek po krilih pipati, pa se ne 8plaše in ne orllete. Ako jih človek pusti, da se krvi napijo in mirijo odlete, najbolje stori ; sicer utegnejo človeka giozno obdelati. Kjer moskiti človeka neprenehoma vznemirjajo in pikajo, razdraži se koža tako, da ilu postane zrak prav neznosen ter meni, da je mnogo toplejši, kakor toplomer pokazuje. Ako mora človek dalje časa živeti v takem kraju, unauLe se mu Koža in zdravje *e pohabi. Človek zgubi veselje do jedi in samo grozna žeia ga neprenehoma kolje, ker se mu koža močno znoji. Človek oslabi, pa tudi duševno otrpue. Dandanes se človeku ob Orinoku ni bati toliko divjih Indijancev in krvoločnih jaguarjev, strupenih kač in strašnih krokodilov, kasor pa znoja in moskitov. Moskiti ne delajo razločka med domačini in belci, ene in druge enako koljejo. Eni in drugi se jih boje, a vendar je videti, da domačinov vbod ne boli tako, kakor belce in da njim ne napravlja takih oteklin kakor Evropejcem. Belci, ki so se v tropskej Ameriki narodili, kakor tudi Evropejci, ki uže dolgo prebivajo med moskiti, trpe mnogo več pred njimi, kakor domačini Indijanci, ali vendar dosta manje, kakor oni Evropejci, kateri so šele v Ameriko došli. Koža se polagoma privadi pikanju in ni več tako razdražljiva, dočim je novodošlecem koža občutljivejša.
Proti   moskitom ni zanesljivega   sredstva,   kako  bi se   jih obranili.   Indijanci se mažejo z mastjo in rudečo
barvo, pa vendar v eno mer mahajo z rokama po sebi. Kedar Evropejec dojde na Orinoko in njegove pritoke, pokriva si obraz in roke, ali kmalu ga začne mučiti tako neznosna soparica, da pusti moskitom klati ga po volji. Kjer je polno moskitov, ne izda ne slab veter ne dim. Samo močen veter in dež moreta razgnati moskite ali so zato pred dežjem tem neznosoejši. Indijanci ob Orinoku imajo nizke in male kolibe kakoršne so naše krušne peči, v katere lazijo po vseh štirih. Tu oni z ognjem in z dimom izženo moskite, da v takem zoprnem zraku malo se spočijejo. Nekateri, katerim je pri rokah, hodijo v bližino vodopadov, ali na otoke, da ondi spe, ker jih tam moskiti manje vznemirjajo.
(Dalje prihodnjič.)