5
Izhaja vsak tretji m o soc Volja.col toft.aj 2 gld.
HILARIJANSKA TISKARNA 1895
SEDMI TEČAJ
i m
‘«X r*^ • •
‘ V»r..v.*
f^.*. 11111111111111M111111111111 ii 11111111 n 1111111111111111 n i n i n 1111 n 11111111 m 1111111111 m 1111 'V^ ''	1	‘J'
IV. ZVEZEK
VBEJUJE IX IZDA.TA
dr. ANTON M A H N I C,
profesor bogoslovja
V GORICI
RIM S
KI
-ZVa znanje.
S prihodnim letom 1896 nastopi »Rimski Katolik" svoj osmi tečaj. Izhajal bode, kakor doslej, vsaki tretji mesec, in sicer koncem januarija, aprila, julija in oktobra. V-sak zvezek bo obsegal štiri pole po 32 stranij, vkup 128 stranij. Od teh bo spadalo na posebno »prilogo za bogoslovce" vsaj pol pole oziroma 16 stranij.
Program nam ostane isti, kot do zdaj. Ako kodo ž<di, da bi bil list obširniši ali mnogovrstuiši, naj sam vstopi v krog naših sotrudnikov ter nam z dejanjem pomaga. Imamo veliko izvrstnih moči j, katere v nedelavnosti spijo, sebi in bližnjemu brez koristi. l)a bi se vender enkrat vzdramile!
Pa tudi gmotno naj bi sc nas podpiralo. Ne prosimo pa nikakor izvenredne podpore, ampak naj bi vsakedo vsaj kot naročnik izpolnil svojo dolžnost t. j. naj bi nam začasno poslal dva goldinarja letne naročnine, da nam bo moč poravnati stroške za tisek in vpraviteljstvo. Se zdaj imamo pri gospodih naročnikih nad d v a n a j s t s t o goldinarjev zastankov od letos in prejšnjih let. Po tem pa naj se sodi, kako hvaležno početje je izdajati tak list.
Ako se je, posebno lani in predlanskim, pri razpošiljanji lista ali kakorkoli pripetila kaka pomota, prosim » do-tične gospode, naj nam tega ne uzemajo v zlo, vpoštevaje okoliščino, da smo si morali tekom sedmih let vpravništvo lista štirikrat prebrati ; in komaj se nam je posrečilo, letos izročiti je spretnišim rokam, ko smo vžc zopet prisiljeni, za 1. 1896 poiskati si novega vpravitelja. Lehko je tedaj umevno, da sc pri tolikem menjavanji vrine kaka pomota. Vender naj se do prihodnega zvezka naročnina pošilja še vedno pod dosedanjim naslovom: Vpravništvo »Rimskega Katolika," Gorica, Travnik št. 13. Vrcdništvu naj se pošiljajo le spisi: dr. Anton Mahnič, piofesor bogoslovja v Gorici.
Mladim gospodom se srednjih šol naznanjamo še enkrat, da jim ne smemo lista več pošiljati, potem ko jim ga je visoko c. kr. ministerstvo prepovedalo; na njih prošnje za brezplačno pošiljanje lista se torej — vsaj za zdaj — ne moremo ozirati. Ako bi pa želel kedo drug prijemati list brezplačno, naj se za to obrne do vrednika.
Ali je Avstrija res - katoliška?
Našim konservativcem v resen premislek.
„Za staro pravilo*.
Nar. pesem.
Liberalizem krvavi, krščanski socijalizem zmaguje — kakšna pride Avstrija iz boja ? Odgovor na le-to vprašanje je načelno jasen. če je krščanski socijalizem do bistva in korena antiliberalen, pride iz boja katoliška Avstrija. Zakaj bitno antiliberalno je le to, kar je katoliško. Dejanski seveda je odgovor težji. Znano je, da je rodišče krščanskemu socijalizmu dejanski bil odpor proti židovstvu (antisemitizem). Ta mržnja zoper jude je še le združila kristijane (stranka združenih kristijanov), in ti so naposled Spoznali, •da samo krščanstvo more preroditi človeško družbo (krščanski socijalizem). če se da resnici čast, priznati je, da so te mene (faze) dobri stvari le v prid. Zakaj sama mržnja ne basni ; sam odpor proti židovstvu je golo zanikanje ; treba je razdreti, a na razvalinah zidati; treba je izpod-makniti podstave židovstvu, a na mesto njega je treba deti (kaj boljšega; le to bode rešitev nesrečni Avstriji. In krščanski socijalisti hočejo res na mesto židovstva postaviti — krščanstvo. Vender pa, če stvar tanje presodimo, pokaže se •tudi, da gibanje in menjanje ni še doseglo kraja, in če se prej vstavi, krščanski socijalizem Avstriji ne bode, kar bi imel biti. Krščanski socijalizen bode si do čista v svesti svojega smotra, do cela zmožen svoje velike naloge še le tedaj, ko bode prva in glavna točka v njega črteži le-ta: Avstrija bodi katoliška ! Zakaj krščanstvo je le eno — katoliško. Očevidna priča za našo trditev je ta, da so krščanskega socijalizma apostoli tudi — protestantje (stranka krščankih socijalistov na Nemškem), in vender je jasno, da nas tak 'krščanski socijalizem ne more osrečiti, ker je
protestantovstvo bitno liberalno.1) Zatorej je pojem krščanskega socijalizma preobeč, in pravi je le tedaj, če lehko postavimo na mesto „krščanskega“ pridevek „katoliški“. Vemo pa tudi, da so na Dunaji krščanski socijalisti, ki bi jim še ne bil všeč ta pridevek, in zato smo dejali, da krščanski socijalizem še ni — dozorel in da prav zato še ni do bistva antiliberalen in da tudi kar tak ne bi porušil liberalizma. Želeti je torej in upati, naj se krščanski socijalizem še dalje krepko in zdravo razvija.
Ne bilo bi pa modro, ko bi vsa Avstrija čakala, da krščanski socijalizem na Dunaji dozori; mnoge je morala šiba učiti, kaj je židovstvo, kaj liberalizem ; zavednim katoličanom pa vender ne more biti skrito, da je le katoliška Avstrija njih rešitev, le Avstrija do srca katoliška ! Zato je njih krščanski socijalizem že iz začetka načelno do dna čist in bister: Avstrija bodi katoliška! Pod tem načelom se morajo bojevati, to načelo mora biti zametek vsem njihovim-težnjam in naporom. Dokler to načelo ni duša vsemu našemu delovanju, dotlej je tudi vse naše delovanje polutan-sko, polutansk vsak krščanski socijalizem.
Prvo torej, kar treba — primum necessarium — je zavest in spoznanje, da Avstrija ni takšna, kakoršna bi morala biti, ali odkrito povejmo, da se ne more več Avstrija po pravici imenovati katoliška država. Vemo, da bodo-to mnogi prerekali ; vemo, da bodo prerekali tisti, ki jih' je imenoval 1. 1871. velik sovražnik katoliške cerkve poli-tiške in filozofske skopljence (evnuhe), namreč — katoliški liberalci. Njim se vidi Avstrija do cela katoliška, samo tu ter tam treba v šolo obesiti kak križ, če so ga sneli in vrgli v kot, izmoliti pred šolo kratko molitvico, če so jo morda odpravili. A zato prav je ta skupina „pestis perni-ciosissima“, poguba tudi naši Avstriji ! Zatorej pa je prav tu treba og.ija; izžgati je treba to rano na telesu Avstrije. Rodoljubov prva skrb mora biti, da kažejo Avstrijo, kakoršna je. Če hoče zdravnik zdraviti in celiti, ne sme prezirati rane !
*) Našo trditev »vedoči tudi to, da je med antisemiti dokaj nemških nacijonalcev, zadnje dni že tudi Dobernig, i:i vender nikomu ni tajno, da so-„Dobrciki“ grobokopi katoliške Avstrije
Tudi te vrste bodite donesek, da prav spoznamo „ka-toliško** Avstrijo, in če jo spoznamo, da zdušno delujemo v nje preporod.
*
* *
Vže leta 1873. je pisal razborit mož: „Avstrija ni ■več katoliška in nje vladar ni več čuvar cerkve, kar je porušil konkordat z Rimom; potrdil brezverske zakone in odobril oropanje sv. Očeta1*.1) Oglejmo si točko za točko.
Znano je, da je 1. 1855. sklenila Avstrija s sveto Stolico pogodbo — konkordat. Znano je tudi ali bi vsaj biti moralo, da v sedanjih malopridnih časih cerkev s konkordati ne išče večih pravic, kakor ji gredo, ampak želi le svoje iive pravice z velikimi žrtvami vsaj nekoliko obraniti. Znano je še bolj, da brez privoljenja ene plati druga plat nima pravice, pogodbo rušiti ali celo razveljaviti, če ni sama o sebi razveljavila. A čujte ! 30. julija 1870. je Beust povedal sv. Stolici, da konkordat preneha. In zakaj ?
Denimo sčm iznimek iz poročila1), ki je ž njim 25. julija 1870. tedanji naučni minister Karl Stremayr dokazoval svetlemu vladarju, da je pogodba s cerkvijo ničeva in •da je treba le še izrečne besede svetlega Veličanstva :
„Država je s cerkvijo sklenila pogodbo. Resnica je to. A omajali so le-to pogodbo že osnovni državni zakoni1*. Kakšni so pač naše države novodobni osnovni zakoni, ki je z njimi v opreki najpravičnejša pogodba? Toda naj čita Karl Stremayr dalje svoje poročilo : »Nujni oziri občne blaginje pa so Veličanstvo prinudile, da je postavilo zakonsko pravo, šolstvo in medverske odnošaje na nove in drugačne temelje. O pravnem upravičenji vseh teh premen se ni mogel nihče podvoumiti**. In zakaj ne, Karl Stre-mayr ? »I zato ne, ker je pogodba bila državni zakon in kar taka podvržena vsem pravnim menam državnih zakonov**. Pogodba z Rimom državni zakon ? in kot državni zakon podvržena vsem pravnim menam državnih zakonov ? Kaj si nameraval povedati in dokazati v tem, naučni minister ka-
J) Hist.-pol. BI. 1873. I. 163.
*) Coli. Lac. Acta et decreta Concil Vatic. pagina 1716 et ss.
toliške Avstrije ? Morda to-Ie: Pogodba z Rimom je bila državni zakon. Kakor je državni zakon podvržen volji zbornic in vladarju, tako je torej tudi pogodba z Rimom bila podvržena istej volji in je zato ničeva, če je le-tej volji všeč, da bodi ničeva? Toda, ali ni to proti bistvu pogodbe?' Morda si naglašal, da je podvržena vsem pravnim menam državnih zakonov? Potem si pa vodo v Donavo nosil, ker bi bila pogodba z Rimom, prav zato, ker pogodba, tale državni zakon, ki gani moči pravno premeniti črez voljo drugemu pogodniku, namreč rimski Stolici. Ali prebrisani mož je sam najbolje vedel, da je ta razlog sam za-se le pesek v oči jasnega vladarja, zato je takoj dodejal še drug razlog:
1 no, bodi, da je bila pogodba res pogodba, „a razmere enega pogodnika so se hitro premenile zbog državno-pravnih in politiških preosnovu. In če otresamo, da se to zdi circulus vitiosus, kršenje pogodbe opravičevati s tem, da se je en pogodnik premenil ; Avstrija se je namreč premenila prav zategadelj, ker je kršila pogodbo — če, tudi, otresamo, Stremayr ne pride v zagato : »aj je bilo, kar je bilo ; a „sedaj je pogodba izvestno ničeva, zakaj sedaj se je hitro premenila cerkev sama, hitro se je premenila z novo dogmo o	nezmotljivosti	rimskega papeža;	na	mesto
stare, zgodovinske, omejene je prišla nova, neomejena in neomejna cerkev “.
Sedaj pa stojmo !
Tako torej sme govoriti v katoliški Avstriji katoliški minister katoliškemu vladarju? S takimi razlogi se upa dokazati svetlemu	vladarju ničevnost pogodbe z Rimom	? Ali
ni prvi razlog	načelno	z drugimi besedami	tak le:
„Posvetna oblast ima pravico razveljaviti . . . konkordate . . . sklenjene	z apostolsko	Stolico, ne da bi	ta	pritr-
dila, m ko bi celo vporekala“ ?‘) In to je stavek zavržen v „syll&bu“ (prop. XL1II!) In kedor pravi, da se je z dogmo o nezmotljivosti rimskega papeža katoliška cerkev hitro premenila, da je odslej nova cerkev, v njem ni katoliškega duha, njega ne imenujmo katoličana!	1
‘) „l_i-iea potesta^ auetoritafem liabet roscindendi . . . Concordata . cum Setle aj03lolica inita, sine huius consensu, iunno et ea reclamante14.
Seveda Kar) Stremavr je v katoliški Avstriji leliko mirno nadaljeval :	»Zato treba državi iskati pomočkov, da zavre
opasue posledice, ki bi se vtegailc razviti iz nove dogme 2a državo in družabno življenje. In mnogo tega že doseže, če zavrže konkordat . . . Država se osvobodi, in na podstavi osnovnih zakonov §§. 14. 15. samosvoje nadalje vreja svoje razmerje k cerkvi ; razburkanost, javnega mnenja se poleže; naposled — Stremayru iz vestno ta poslednji razlog osebito ni dal miru — das katholisclie Bewusstseim , . . erleidet durch das Dogma der Unfelilbarkeit einen sclnveren Schlag, in s tem cesar kot najzvestejši katoličan pomaga katoličanom ter jih okrepi . . .“
Farizeji se posmehujejo verskemu čustvu, mi pa Avstrijo, kjer se to godi tako očitno in v i s o k o, še vedno imenujemo katoliško!! In naučni minister ni samo govoril, zakaj — kakor smo že povedali —• že 30. julija 1870. je Beust naznanil sveti Stoiici, da konkordat preneha . . .
In to je prva točka.
Drugi faktum!
Vsi vemo, kakšno krivico so storili bogokletni Lahi glavarju sv. katoliške cerkve, ko so mu pred 25 leti uro-pali Rim. Človek, ki še o tem dvomi, bodi, kar je, a katoličana se ne imenuj! Katoličani vemo, kaj pravi veliki Leon XIII (Epist. »Libenter intelleximus“ 29. aprila 1S89): „Kar smo mnogokrat rekli in se mora še večkrat reči, pri posvetni državi (papeževi) se ne gre za kako človeško zadevo, ampak za prostost apostolskih dolžnosti in pravic: ta prostost ne sme odvisna biti od tuje oblasti in volje.“*) Za svobodo torej se gre apostoljskega delovanje rimskega papeža. A zopet „la causa deliti loro liberta e pei Pontefici e p er la cattolicitš, t u t t a q u a n t a interesse primo e vitale" (Epist. ad Card. Rampolla 15. junija 1S87).
Pričakovali bi potemtakem, da se katoliške države potegnejo za pastirja vsega krščanstva, potegnejo za teptano pravico ; posebno pa »katoliška Avstrija", ki so nje svetli
‘) „Quod saepe diximus saepiusque est dicenduni, In civili principalu non humana quaedam res, sod libertas vertitur officiorum Apostohcorum ac iurium ; quae libertas alienac obnoxia esso potestati arbilrioquo non debet".
vladarji bili kedaj čuvarji sv. cerkve in ki nje vladar nosi častni naslov: „kralj apostolski". Toda se je li to zgodilo? Ko bi verjeli Beustu, zgodilo se je. Beust je vedno trdil, da je vse storil, kar je bilo mogoče, da bi ubranil papeža ? A kaj je resnica? Besnica je, da je Beust 20. junija 1870. poslal Metternichu v Pariz poslanico, rekši, Avstrija mora pritegniti, da Lahi zasedejo Rim. Zakaj „nikedar ne bodemo imeli Lahov s srcem in z dušo za-se, če jim ne izderemo rimskega trna". In država, ki v njej gospoduje taka „pu-nica fides" nasproti glavarju sv. katoliške cerkve, naj je — katoliška ?
Ne le, da Avstrija nikedar ni dvignila glasu za papeža, celo zvezo je sklenila z rovarsko laško državo. Ne vemo, ali se je Avstrija obvezala braniti Lahom tudi krivično posest Rima ali ne. Upati je, da je naš svetli vladar izvzel ta slučaj, ali izrečno v kakem skrivnem členu ali pa vsaj naglašaje, da bo branila Avstrija Lahom pravično posest. Zakaj prežalostno bi bilo, ko bi se naši državniki posmehovali rimskega papeža konstituciji „Apostolicae Sediš", ki so po njej izobčeni oni, ki si vsvajajo . . . zemlje ali prava tičoča se rimske cerkve ; kakor tudi oni, kateri dajejo k navedenim rečem pomoč, svet, naklonjenost".1) A če tudi se ni tako krivično obvezala, častno ipak ni za katoliško državo, da je vsaj pred svetom zaveznica države, ki je nje vladar izobčen ; da vsaj pred svetom laški državniki lehko zatrjujejo, da posest Rima Lahom jamči tudi „katoliška Avstrija" ! Pred svetom Avstrija še vedno odo-fcruje božjeropni čin framasonske Italije, in taka država naj se po pravici imenuje — katoliška ? In to je druga točka.
A ni še dovolj.
Zazdelo se je državnikom, da bi svoboden razvoj katoliške cerkve vtegnil biti nevaren državni prednosti. Vstrašili so se nsyllaba,“ ki je „napad na temelje vse dandanašnje družbe"; vstrašili pa so se še posebno „nove“ dogme vatikanskega zbora. Razveljavili so konkordat, a dalje bi ne bili
') „D e t i n e n t e s . . . torras aut iura ad Ecclesiam Romanam perti-nentia .... necnon ad singula praedicta a u x i 1 i u m, consilium, f a v o r e m p r a e 8 t a 111 e s.“.
šli, „da ni bilo to novote — vatikanskega zbora.“ „A nova dogma je postala celokupen del katoliškega verstva.“‘) „Zato -— tako pripoveduje znamenito poročilo o inter-kofesijonalnih zakonih za državni zbor še dalje — zato je dobil minister za uk in bogočastje ukaz, prirediti novo predlogo za državni zbor, da se iznova vrede razmere med cerkvijo in državo glede na državne osnovne zakone in zgodovinske odnošaje."
„ Vlada, pravi poročilo, vže a priori ni mogla misliti ni na jožcfinstvo ni na razmerje vsporednosti in enakopravnosti." Zakaj ne? „Oba sistema nasprotujeta nazorom in po-litiškim zahtevam sedanjosti."
„Zakaj jožefinstvo? Zato, ker država sama ni več, kar je bila — načelo absolutizma ne velja več. V sodobni državi je poedincev razvoj načelno svoboden. Drugič pa so bili duhovniki v prejšnji državi uradniki. Zato n. pr. ni bilo nemogoče, da bi država bila prepustila vodstvo vsega šolstva duhovščini. To pa ni več stališče dandanašnje države.
„Zakaj sestav dvojstva, enakopravnosti, vsporednosti cerkve in države nasprotuje politiškim zahtevam sedanjosti ? Zato, ker politiško nazorstvo sedanjosti ne priznava v državi poleg nje nobene samoupravne oblasti. Tudi cerkev živi le v krogu živenja poedincev. Nazoru, da je cerkev na svojem polji prav tako samoupravna, kakor država na svojem, je dandanašnji manj moči pritegniti nego li kedaj, ker so se presežne težnje in opasne posledice tega nazora jasno razkrile prav v sklepih vatikanskega zbora. Poleg tega pa se je temu vstavljal še §. 15. državnih osnovnih zakonov. & prvim delom, da „vsaka pravno priznana cerkev in verska družba vrejaj in vladaj svoje notranje stvari samostojno," je v opreki jožefinstvo; z drugim delom — „je pa, kakor vsaka druga družba podvržena državnim zakonom" — je v opreki neodvisnost cerkve od države.
„Bilo je torej treba vrediti razmerje med cerkvijo in državo na drugi podlagi. Poiskati je bilo treba novih načel".
Postojmo !
1) Cf. „Motivcnbericbt“ za državni zbor za šolsko in druge zakona
1. 1874.
Kedar zakonodavec daje nove zakone, kaj bi mu moralo biti ravnilo in pravec ? Justitia, pravica! Justitia fun-damentum regnorum — pravica je podlatra kraljestvom. Pravijo celo, da je to posebno avstrijsko načelo! Toda so se li naši državniki ozirali na ta pravec ? Nič in zopet nič! Pravec jim je bilo edino le nazor stvo naše dobe. Da niso ukovali cerkve v spone jožefinstva (če je res niso!), ni jim branila morda krivica, ki bi sc godila cerkvi, ne, ampak niso mislili na jožefinstvo, „ker ta sestav nasprotuje nazorom in politiškim težnjam sedanjosti“. Duša vsemu za-konstvu je torej le načelo, porojeno iz nazorstva. Toda kakšno je to nazorstvo, katoliško ali antikatoliško, po naravnem	pravu ali protipravno, tega	ni bilo nikogar skrb.
Zategadelj je naša država dobila nekatoliško lice, nekatoliški pečat, tudi ko bi nazorstvo samo in zakoni, ki na njem slone, bili katoliški! Nekatoliško je namreč, oslanjati države na minljivo prigodno mnenje kake dobe, ne glede na to, ali se ti nazori strinjajo z naravnim pravom ali ne ! Kaj je bilo mar našim državnikom, ni li nazorov naše dobe porodil duh, ki se je otujil Bogu, duh Prometejev:
„llier sitz’ ich, forme Menschen Naeh meinem Bilde,
Ein Geschlecht, das mir gleicli sei,
Zu leiden, zu \veinen,
Zu geniepen und zu freuen sich U n d d e i n n i c h t zu	a c h t e n,
Wie ich !“
Slovenski krasoslovec je dejal v	prvem leposlovnem	listu,	da	to načelo bolj kakor kedaj	dandanašji velja za	le-
poslovje in da se velika republika duhov, ki se klanja zakonom lepega in pravega, ubogo malo meni za modroslovske dogme (beri : za pravila krščanskega nravoslovja !) -— ne velja li to načelo tudi za naše državnike in pravnike ? In vam se to vidi katoliško, katoliški liberalci ?
Antikatoliški je že sam duh, ki navdihuje vse novodobno zakonstvo, a kaj še le porečemo, če pogledamo načela, ki jih je porodil ta duh, in zakone, ki slone na teh načelih !
Katera so ta načela ? Duša vsem je le eno načelo, leto namreč, da je država proti cerkvi absolutno suverena, neodvisna, samosvoja, samosilna, samodržna, in recimo tudi — omnipotentna, vsemogočna!
Vse to je za čuda jasno, „klasiški“ povedano v omenjenem poročilu. Zakaj poročilo nadaljuje : „Iskati je bilo torej treba novih načel. Prvo načelo je, da pristoji državi, dajati zakone o razmerji do cerkve. Če je država v tem omejena, omejuje jo ali oblast zunaj države, n. pr. cerkev ali pa jo omejujejo državni zakoni sami. Prvo ne, zlasti ne, kar je porušen konkordat. Meja državnega zakonodajstva v cerkvenih stvareh more torej biti le v državnih zakonih samih. In res sta dva taka zakona, §. 14. in §. 15, zlasti §. 15. §	15 namreč prepušča notranje cerkvene zade-
ve cerkveni samoupravi. “
Stojmo !
Bistremu miselcu je že po teh besedah vse jasno. Če državi pristoji določevati, kedo naj vreja cerkvene razmere, cerkev sama ali država, imamo že vrhovno državno oblast brez meje, oblast, ki bi se ji moral pokoriti Kristus sam s svojo cerkvijo. Seveda katoliški liberalci se bodo razhudili . „Cepidlake ! ali vam ni dosti, da država čuva cerkev, ali vam pi všeč, da se celo z osnovnimi zakoni obvezuje pustiti vsigdar cerkvi nje notranje razmere ?“ Lehko bi bilo odgovoriti takim možem, da bi bilo pač lepo, če se katoliška Avstrija celo z osnovnimi zakoni zaveže, pustiti cerkvi nje pravice ; da pa ni več tako lepo, če mislijo Avstrije modri državniki, da še le ti zakoni postavijo meje že mej cerkev in državo, ampak katoliški državniki bi morali reči, da so meje že po naravnem zakonu in božjem zakonu; da država te meje le potrdi, kar je hvalno, če obdrži zavest, da jih premekniti ali prestaviti no more in ne sme -— a o tej zavesti v Avstriji ni duha ni sluha. To in še več bi lehko odgovorili katoliškim liberalcem, ko bi bilo treba ; a ni treba, ker poročilo samo, kakor smo že dejali, zares „klasiški“ in brez zavijanja pove, kaj misli. Pričakovali bi sicer v „kutoliški“ Avstriji, da bode poročilo svoje antikato-liške nazore malko prikrilo ter po priliki dejalo : „Naše za-konstvo prepušča notranje cerkvene zadeve cerkveni samou-
pravi, Ker torej zakoni državni še le dajo cerkveni samoupravi pravni pečat (in poročilo bi se obrnilo k prebrisanim liberalcem), čuva naša država ono vrhovno oblast in samostojnost, ki ji gre po dsndašnjem nazorstvu. Ker pa odkrito priznavajo in odobrujejo cerkveno samoupravo (in poročilo bi se obrnilo k sanjarskim, dobrodušnim katolikom, ki je njih naziranje okrašeno z li beralnim krasom), daje tudi cerkvi ono svobodo, ki jej gre"'. Pričakovali bi, pravimo, da bode poročiio tako govorilo. To bi bilo liberalno, 9 vsaj liberalnim katolikom bi se zdelo — katoliško ali pa izvrstno nedolžno. A Vošnjak ve, da 1. 1870 in naprej ni bilo treba tako gladiti katoličanov, namreč „rimskih katoličanov", 1. 1870. pravimo, ko so ti prekleti jezuitje skovali „novo“ dogmo. (G. Vošnjak, ponatisnite svojo brošurico za družbo sv. Mohorja!) Zato tudi potočilo kar odkrito nadaljuje : „Torej osnovni državni zakoni prepuščajo cerkvi samoupravo v nje not ran j i h stvareh. Seveda vprašanje je, katere so pa notranje cerkvene stvari ?“
Ole, dragi bralec, ali ni res le-to vprašanje tudi nekoliko važno, ko bi radi poznali meje med cerkvijo in državo ? Meja je, kjer se začenjajo notranje cerkvene zadeve.. Le-te prepušča država cerkveni samoupravi. Toda kje se začenjajo notranjo cerkvene stvari ? Ivedo nam to povej ? JBržčas Kristus, bržčas cerkev? O ne! Poročilo pravi:
* „To odločiti pr isto ji le državi!"
Jasne, bistre besede, do jedra in korena — antika-katoliške ! Na tem načelu slone zakoni, ki vrejajo razmerje med cerkvijo in državo, in Avstrija se vam vidi še — katoliška? Pojdite rakom žvižgat, vi liberalci katoliški!
Česa ne more po tem načelu država zoper cerkev ? Če se gre za šole in odgojo, če se gre za seminarje, če se gre za sv. zakon — država pravi: to niso notranje cerkvene stvari; meni pristoji pravica voditi šole in odgojo, ineni voditi seminarje, meni vrejati sv. zakon! O najbolj vitalni, najbolj eminentno notranji cerkveni stvari država lehko odloči, da ni notranja. „Placet“ in nExequatur“ lehko vsak dan uvede ; vsak dan lehko obnovi živo jožefinstvo — zakaj osnovno to načelo naše države je tudi osnovno načelo jože-
finsko! Država vse more, vse sme, država je — oranipo-ten t na. Resnica je, da se je tedaj gosposka zbornica branila tega izraza : omnipotentna država, toda kje je našla meje ? V postulatu, da ni smeti omejiti državljanske svobode, kjer tega ne zahteva državni smoter. A kedo določuje ta smoter ? Zopet država !
Ne prerekajte, vi liberalni katoličani, da je to le načelo, prazna beseda. Kedo je porodil tiste »lcges abomina-biles“, naše šolske zakone, če ne to načelo ? Kedo na Ogerskem civilni zakon, če ne to načelo ? Pustite le liberalcem brzde, videli bodete životno moč načel, videli bodete,, kako bo to načelo stopalo kot duša v vse zakone, v vse državno telo! „Ko bi prišla kedaj, tako je pisal rajni knezo-škof dr. Zvverger o tem vladnem poročilu, ko bi prišla kedaj stranka na krmilo, ki bi kakor konvent 1. 1793 imela katoliško vero za zločinstvo, krvave smrti vredno, ne bilo bi ji kratko malo treba preminjati načela ; zakaj na to načelo lehko opre vse potrebne zakone".
Tudi ne ometajte, da je to poročilo, in da po poročilih ni soditi držav. Zakaj prvič : to poročilo je kamenček v groblji antikatoliških pojavov v katoliški Avstriji — in kamen do kamna palača. Drugič: to poročilo je očiten' izraz mišljenja tiste dobe, ki nam je dala šolske zakone, ki nam je dala toliko drugih do dna liberalnih odlokov ; aar to poročilo je še več, riše nam namreč duha s a m e g a,. ki je navdihoval zakonodavce in ki se je tako rekoč izlil v zakone ter jim je duša — načela so duša zakonom — in v njih še vedno živi in še vedno daje »katoliški" Avstriji, n e k a t o 1 i š k o lice. Tretjič: kedor natanko prebere in pretehta poročilo, ne bode tajil železne doslednosti v njem. Zatorej če so posledice antikatoliške — kar so — biti morajo antikatoliške kali že v zametku, v semenu, v podstavnih načelih. A katero je — poročilu podstavno načelo ? Ni ga treba iskati, ker poročilo s prstom nevstrašne logike kaže nanj :
»Katere so notranje cerkvene razmere, to odločevati pristoji le državi. To sledi z brezpogojno doslednostjo iz načela o izločljivi vrhovnosti državni; to je temeljna podstava sodobnega evropskega državnega prava, i z r a-
ž e n a v §. 15, ki z njim z jedne strani priznava cerkvi v notranjih stvareh samoupravo, z druge plati pa cerkve — brez izjeme — podmeta državnim zakonom".
Torej — antikatoliška načela povedanega poročila slone že sama na antika tol iških osnovnih in temeljnih zakonih avstrijske države ! če pa so podstave državne — antikatoliške, kako morete imenovati Avstrijo še —■ katoliško ?
Morda še kedo oporeče : Bodi, da je tudi katoliška cerkev kakor vsaka zadruga podvržena državnim zakonom, vender je privilegovana javna zadruga.
Ne bodemo se o tem prepirali, izkušnja uči, kako privilegovana zadruga v Avstriji je dandanašnji katoliška cerkev ! In ko bi bila., bilo bi tole slučajno, od tl a n e s do i utri, ker ne sloni na nobeni podstavi. Potem pa si ne moremo kaj, da ne bi postavili sem še en odstavek iz omenjenega poročila, ki je v oni dobi za čuda odkrito povedalo vse, kar je bilo v mislih, zakaj je cerkev v Avstriji javna zadruga.
„V zveznih državah je svobodna cerkev v svobodni državi, preprosta zasebna zadruga. Zakaj tudi ne v Avstriji? Zato ne, ker je ta sestav načelno kriv, zgodovinsko brez zveze, dejanski pa nevporaben. Zakaj? Jedro je v teh besedah nemškega državnika Molila:	„Cerkev si je pridobila
v Evropi veliko vpliva, in ko bi naenkrat (!) odpravili vse to, storilo bi na ljudstvo nojbrže slab vtisek ! Potem se pa tudi ne ve, bi li država, vzdržala svojo pravo nasproti velikim cerkvenim družbam s trdnim enotnim vstrojstvom". Na \ dalje — kar je avstrijska vlada 18. aprila 1850. dejala cesarju — vladar bi se moral tudi odpovedati dobro pridobljenim pravicam, česar vlada ni kratko ni malo ne more svetovati. Tudi ne more država pogrešati sodelovanja cerkvenih predstojnikov za namene javne uprave. In še to : kaj bi bilo, ko bi morala po tem sestavu država cerkvam povrniti — verske sklade (fonde) ? Naposled pa — kar je poglavitno — po vatikanskem zboru je treba oblast države nad cerkvij o bolj povečati, kakor pa zmanjšati. A javno stanje c c r k v a j e najizborniši p o m o č e k, ki posreduje državni vpliv na cerkvene stvari.
Če potisne država cerkve v zasebno pravo, stvarno le oslabi državno nadzorstvo".
Evo, kako privilegovana javna zadruga je katoliška cerkev! Boje se ljudstva, zato jo bolj počasi izpodkopujejo. Boje se za ugrabljeno imetje. Boje se za pravice. O te pravice! Konkordat so porušili, ki so bile z njim zajamčene te pravice, a pravice same so si pridržali, češ: Avstrija je dovolj močna, da samovoljno poruši konkordat, a papež se bode bal vzeti nam pravice, ki jih je bil iznova potrdil s konkordatom, če tudi bi jih bil prav za prav prvi hip po porušeni pogodbi po vsej pravici odtegnil. In naposled se boje za državno vrhovnost, ko bi bila svobodna cerkev v svobodni državi.
Sedaj bodo pa katoliški liberalci porekli: „Stojte! Vi želite svobodno cerkev v svobodni državi, to pa ni prav — antikatoliško! Ali ste pozabili, da je Pij IX. v „syllabu" proklel stavek: „Cerkev se ima ločiti od države, in država od cerkve".1) Vi torej ste liberalci in ne mi!"
Oj vi, ki hočete biti najvernejši katoliki, ali ne veste, da je Tij IX. v istem „syllabu“ imenoval zmoto tudi ta-le stavek : „Posvetna država, kot početek in izvor vseh pravic, ima neko pravo, ki ni nikako omejeno".2) Ali ne veste, da je imenoval zmoto nauk: „Cerkev ni pravo in popolno društvo, povsem prosto, tudi nima lastnih in stalnih pravic, podeljenih ji od njenega božjega vstanovitelja, mariveč pripada posvetni oblasti, določiti, katere so cerkvene pravice in meje, v katerih jih sme izvrševati".3) Čepa veste, da je Pij IX. vse to imenoval zmoto, ali vam še ni jasno, kaj sledi ? Oj vi, ki Avstrijo imenujete katoliško, to sledi, daje med dandanašnjo Avstrijo pa med katoliško Avstrijo načelno taka razdalja, da vmes 1 e h k o postavite še eno Avstrijo, ki bi bila v že bliže katoliški, ve n de r še a katoliška!
‘) Ecclesift a Stfttu, Statusque nb Ecclesia seiungendus est? Prop. LV.
a) Reipublicae status, utpote omnium iurium origo et fons, iure quodam pollet nulliS ciroumscripto limitibus. Prop. XXXIX.
3) Ecclesia non est vorn porfectaque societas piano libera, nec pollet suis propriis et constautibus iuribus sibi a divino suo fjiulatore oollatis. seil civilis potestatis est definire, quao sint Ecclesiae iura ac liinites, intra quos eadem iura exercere queot. Prop. XIX.
Katoliška Avstrija priznava, da je cerkev prava in popolna družba, do cela svobodna, ki ima svoje neomajne pravice od svojega božjega vstanovitelja, in da državi ne gre pravica, določevati, katere so te pravice in v katerih mejah jih cerkev sme izvrševati. — A ne še dovolj! Katoliška Avstrija, ki ima katoliško ljudstvo, radovoljno in pravno pusti in želi, da katoliška cerkev ves svoj vpliv razlije na to katoliško ljudstvo. Zakaj katoliška Avstrija dobro ve, da delovanje cerkve ni njej v pogubo, ampak v prospeb, a da brez cerkve preti večna poguba nje občanom, in časna poguba njej sami. Katoliška Avstrija zatorej ni indiferentna glede na vero in glede na verske družbe. — A take Avstrije dandanašnji nikjer ni.
Mogoča je drugič Avstrija, ki bi bila v njej svobodna cerkev v svobodni državi. Država pusti cerkvi, da deluje, kakor jej ljubo in drago po svoji upravi. Države ni skrb za cerkev, ne to, ne ono. Ne taji, da bi ne bila katoliška cerkev božja cerkev, ki ima svoje pravice in božje poslanstvo, a ker država se ne meni zato, ampak govori cerkvi: vrši svoje poslanstvo; če dobiš občanov, dobro; če pa ne, tudi dobro! Meni je vse eno, kako molijo moji občani, kako se postijo, kam hodijo v šolo, koliko zakramentov imajo, koliko časte bogov — da so le zvesti državljani. Naj le dajejo Bogu, kar je božjega, če le dajo meni, kar je mojega!
Taka država bi ne bila katoliška, pa tudi prav za prav ne antikatoliška, ampak akatoliška. Vprašanje seveda je, če je za delj časa dejanski mogoča taka država. Skoro nemogoče je namreč, da bi taka država imela po resnici katoliškega glavarja. Glavar pa, ki ni do duše katoliški, bo preji ali slej sovražen katoliški cerkvi, in država se bo dejanski preminjala v antikatoliško.
A še dalje je sedanja Avstrija. Sedanja Avstrija je načelno antikatoliška. Nje osnovni, temeljni zakoni so anti-katoliški. Sedanja Avstrija brani, da bi cerkev svobodno vršila svoje zvanje, katero je prijela od svojega božjega vstanovitelja, ampak lasti si pravico določevati, kaj sme cerkev, česa ne; kaj sme Kristus, česa ne; kaj sme Bog, česa. ne. Bog sam je po Kristusu dal svoji cerkvi samosvoje, ne-
-odvisne pravice; država trdi, da njej pristoji, staviti meje tem pravicam in njih izvrševanju.
Taka je naša Avstrija. Žalostna je nje podoba, če po-• mislimo, da ima Avstrija 78% občanov, ki so ob enem tudi občani — katoliške cerkve!
*
* *
Krščanski dan vstaja. Budi se katoliška zavest. Kato* ličani, evo podoba Avstrije ! Avstrija je bolna v srcu. Avstrija se mora hitro premeniti, da bode zopet stara katoliška Avstrija. Zatorej pa bodi tudi naš bojni črtež tak! Mi sami odločujemo osodo Avstrije z izvrševanjem volilne pravice. Volimo može, ki bodo odločni katoličani, nevstrašni, nesebični, neizprosni! Po teh bodemo preosnovali Avstrijo — zakon za zakonom do konca. Kedar se bo zrušil §. 15. osnovnih zakonov, tedaj bode zopet naša — stara pravda!
Dr. Aleš Ušeničnik.
Politika sile in snovi.
Kraft- und Sl offpolitik.
I.	Materij alizem. v moderni politiki.
Kakor brž je človek pokorščino odrekel Kristusovi cerkvi "ter, zavrgši vero v nadnaravno razodenje, se postavil na *svoje* stališče t. j. na stališče čistega, naravnega razuma, se mu je začelo mračiti duševno obzorje, da, začel je celo dvomiti o naj-odličniših sposobnostih svojega duha: ali se more povspeti do spoznanja transcendentalnih resnic, ali je sploh njegovo spoznanje izvestno, ali ima prosto voljo itd. Od Boga odpadla filozofija je ta vprašanja rešila negativno in po tej poti prišla tako daleč, da je po podobi Božji vstvarjenega človeka poenačila zživalijo. Za stoletjem oholega, človeški razum obožujočega racijonalizma je sledilo stoletje materijalizma. To ponižanje je zahtevala pravica božja. Sodba, ki jo je Bog izrekel nad starim poganstvom,
se je vresničila tudi nad novim: „Spremenili so resnico Božjo v laž in so izkazali večo čast in službo stvoru nego Stvarniku . .. zato jih je izročil Bog v sramotne strasti . •“ ') Bog je dopustil, da so se poživinili — v življenji in potem še v mišljenji ; postali so materijalisti.
Ta materijalizem se je v devetnajstem veku oznanjal z vseučiliških stolic in se zasejal v javno življenje. Z živo besedo in še bolj se slovstvom se mu je gladila pot mej ljudstvo. Vsak popolen iilozofični sistem vtemeljuje posebno svetovno naziranje OVeltanschauung) ter kot tak določuje in zasega vse človeško mišljenje in delovanje ; tudi materijalizem je vstvaril in znanstveno vtemeljil (vsaj navidezno) novo naziranje, ki je izražalo golo negacijo dotedanjega krščanskega. V krščanskem naziranji je najvišji princ'p Jezus Kristus2) in po njem razodeta skrivnost enega Boga v treh osebah. Materijalističnemu naziranju je postavil Biichner za najvišji princip skrivnostno dvojico „Kraft und Stoff“,, izven katere je vse — nič. Iz tega principa se je izvajalo in določevalo vse drugo, iz njega se reševali najvišji življenjski problemi, ki se tičejo časnosti in večnosti človekove.
Lehko umevno je, da je moral materijalistični princip „sile in snovi", vporabljen na življenjske razmere in na razne stroke, človeške delavnosti, vse od tal prevroči in predrugačiti. Iu ta vporaba (Amvendung) se je resnično tudi vsestransko izvršila. Materialistična teorija, vporabljena na verstvo, je vstvarila ateizem ; vporabljena na nravoslovje, je pripeljala h golemu epiku-reizmu, k brezbrzdnemu uživanju; preuesena na družabne razmere, je obrodila komunizem; v lepi umetniji pomeni ona nagotni, kosmati naturalizem in obupni determinizem; in ako hočeš v nje zmislu vrediti pravne razmere, te zavede v anarhizem.
Pa tudi politika, ena najvažniših strok človeške delavnosti, se je morala dosledno — materializirati. Bog, duša, vera, nravnost, prostost, večnost — vse te in enake besede so nekedaj izražale pojme, katerim se je pripisovala objektivna realnost; to so bile svete, nedotakljive resnice, s katerimi se je, kot z naj-mogočnišimi faktorji, računalo tudi v politiki; da, tudi v politiki so veljali zakoni krščanske nravnosti, častilo se je mejnarodno pravo, oziralo se na Boga, na večni namen človekov. Toda materijalizem je vse te resnice zatajil; gorenje besede so postale brezpomemben zvok, za politika votle veličine, faktorji, s katerimi se več ne računa; ostal je še edini atom, kateri se v neskončnem vesoljstvu razodeva kot nedeljiva, enotna dvojica „Kraft und Štolf1. Edino prava politiška modrost obstaje vtem,, da se zasledujejo zakoni skrivnostno delujoče naravne sile, atomskega spajanja in raztvarjanja, ter se po tem vravnava politiška
*) Rim. I. 23. 24.
*) „Principium, qui et loquor vobia"'. — Ioan. VIII, 25.
delavnost. Nekedaj je veljal za politika dekalog in evangelij, ods'ej- mu ima služiti kot ročna knjiga — fizika in melianika. Zdi se, da so ti nazori denašnjim politikom preuzeli vže um in srce. Nedavno smo n. pr. naleteli v nekem uvodnem članku „Slo-vanskega Sveta", kateri vender celo nasproti nam tako odločno povdarja svoje pravo krščanstvo, na naslednje stavke, kateri so pač vredni, da jih tu doslovno navedemo : „0 politiki trdijo, da je umetnost; mi popravljamo to opredeljenje in povdarjamo, da elementi te umetnosti morajo biti enaki znanstvenim elementom,, specijalno mehaničnim elementom, in da umetnik, ki računi s temi elementi, ne sme biti umetnik v smislu obče umetnosti, temuč tak, kakovšen mora biti vsak — tehnik! Tehnik računi z n a r a v n i m i silami in njih veličinami, politik mora takisto računiti z mehaničnimi m o č m i, ki se predstavljajo v raznih skupinah naseljenja, naposled v strankah, v zastopnikih strank inv veličinah zastopnikov te ali one skupine in frakcije. Politika mora biti tehniška umetnost. Slovanski voditelji in zastopniki v prošlosti niso poštevali v politiki zakonov tehnike ali mehanizma raznovrstnih sil, in zato.so tolikokrat zagazili . .	‘)
II.	„Syllabus“.
V imenitnem ,syllabu“ iz 1. 1S8-1, kjer je Pij IX. zabeležil glavne zmote sedanjega veka, je zadela pravična obsodba tudi politiški materijalizem. „D r u z i h sil nam ni priznati, nego tiste, ki se nahajajo v snovi*. Tako se glasi prvi del LVIII. stavka v „syllabu“. S temi besedami je Pij IX. točno določil in obsodil temeljni nauk modernega materijalizma, ki se izraža v Buchnerjevem „Krafc und Stofi“.
Ravno sem spadajo nadalje naslednje v „syllabu“ zavržene teze :
LVIII. (drugi del): „Vso nravstveno pravičnost in poštenost imamo staviti v to, da si na vsak način gromadimo in množimo bogastyo in vstrezamo slastem1*.
LIX : „Pravo obstaje v materija lnem dejstvu, in vse dolžnosti človeške so prazna beseda, in vsa človeška dejanja imajo moč prava".
LX.: „Avktoriteta ni nič drugega, kakor vsota števila in materijalnih sil".
LXI.: „Krivičnost dejanja, katero se je posrečilo, ne nasprotuje svetosti prava**.
LXII.: „Oklicati in držati se mora načelo, ki prepoveduje posrejevanje — principium de non-iuterventu**.
‘) „Slov. Svet", 1S95, št. 29.
LXIII.: „Postavnim vladarjem se sme odreči pokorščina, d& celo puntati se jim.11
Kedor natančniše presoja politiško modrost evropskih državnikov, kedor zasleduje tajne sile, ki so v poslednjih desetletjih predrugačile naše politične in socijalne razmere, se lehko prepriča, da se je to vršilo pod vplivanjem gorenjih od sv. Sto- ' lice obsojenih materialističnih naukov. Ev</ v naslednjem nekaj o nekaterih teh naukov pa o raznih oblikah njih vpotrebljenja y politiki.
III.	Malikovanje kapitala in narodnega bogastva.
To malikovanje izraža drugi del zgorej navedene LVIII. propozicije: „Vso nravstveno pravičnost in poštenost imamo staviti v to, da si na vsak način gromadimo in množimo bogastvo in vstrezamo strastem1*.
To načelo sledi neposredno iz materijalistične teorije. Taje ■Boga in neumrljivost, zadušuje materijalizem v človeku vsako vero in upanje. Večnega življenja pa nadnaravnih, večnih dobrot ni — človek živi le za ta svet, zatorej ima pravico, tukaj si vtešiti željo po sreči. Ker mu pa to uživanje, to srečo omogo-čuje le bogastvo, mu je to bogstvo, kateremu edino služiti je njegov poklic; kajti le po njem more doseči konečni namen.
V hlepenji po bogastvu pa mu ni treba se omejevati na moralično dovoljena sredstva ; kjer ni Boga, izgine vsak objektiven razloček mej dovoljenim in nedovoljenim, mej dobrim in slabim — dobro je vsako sredstvo, ki povspešuje dosego namena. Namen posvečuje sredstva. Laž, sleparstvo, tatvina, tudi uboj materijalistu niso to, kar nam — pregrešna dejanja, ampak dobra, da se mu le posreči ž njih pomočjo „gromaditi in množiti bogastvo11. Dobro je, kar je koristno, slabo, kar nasprotuje koristi; moralično „pravičnost in poštenost1'- določuje le bogastvo, kapital. Bogastvo je bog-malik.
„Kapital in inteligenca11 — to dvoosebno božanstvo moli na kolenih naš vek. Seveda ta „inteligenca“ je ona, ki ima razum le za „naravne sile in njih veličine11 — inteligenca materi* jalistična. Ne od Boga, ue od večnih zakonov njegovega evangelija, ampak od te božanstvene dvojice si' obetajo napredka in sreče. Po besedah dr. Lindner-ja narodno-gospodarstveni napredek ne le povspešuje versko brezbrižnost, ampak stvarja človeštvu tudi srečo, nebesa.1) Od tod izhaja precenjevanje realisti-ških ved, ki je tu pa tam dospelo vže tako daleč, da mislijo filozofijo, staroklasično filologijo in druge idealistiške vede iz srednješolskega poduka popolnoma izključiti. Sploh se zdi vže brez-
Encycl. Handl). d. Evg. 719.
pametno, pečati se z rečmi, ki sp ne vidijo in tipajo — edin predmet zdrave, eksaktne vede je atom.
Kapitalu se je dala neomejena prostost; kapital uživa svo-bodščino, ki jo je nekedaj pri evropskih narodih uživala cerkev. Celo določbe božjega prava niso smele zanj veljati. Zato se je razmnožil in razraste! do tako zvanega „velikega kapitala", ki lik hudi demon vse požira, vse tlači in duši, ki povsod vsemogočno gospoduje. Tudi to gromadenje velikanskih vsot v rokah malo izvoljencev se je vršilo po fizični postavi, po kateri veče množine privlekavajo in absorbujejo manjše.
Žal, da se ta materijalistiški malik večkrat občuduje in česti tudi od ljudi, ki sicer izpoznavajo načela krščanske resnice. Slepi nas blesk fizične moči in narodnega bogastva. Zavidamo narode radi njih materijalnega napredka in kulture. Cenimo jih po njih številu, po vojaški sili, po množini poljskih pridelkov ali industrijskih izdelkov, po velikosti mest, naštevamo liste, ki se tiskajo, knjige, ki se na leto mej narod razpečajo — po tem jih blagrujemo : To je napreden, srečen narod, to je^ na-rod-vzor. Tak narod, kakor se zdi, so za nas Slovence — Čehi. Dovolj vže, da imajo krasno narodno gledališče! V zlati Pragi je za nas — vse zlato. V bogati Češki, ki odrajtuje državi toliko milijonov davka, je vže radi tega vse idealno. Blaženi smo vže, ako smemo s češčenjem in svetim strahom „romati“ na Češko pod vodstvom slovenskih radikalcev! Ali je pa večkrat po naših listih brati o radikalstvu in brezboštvu, ki razjeda in vničuje čilo moč češkega ljudstva, o onih peklenskih silah, ki razrivajo po drobu češkega telesa ! Malikovanje !
IV, Pravo dovršenega dejstva.
Ta stavek pomenja: karkoli se zgodi, je prav; dovolj, da se je zgodilo, ne vprašaj, kako se je zgodilo ? Dosledno se sme ravno tako trditi : ko imaš kaj storiti, ne pomišljaj, se-li sme ali ne, je li prav	ali	ne ? Dovolj je,	da imaš	moč kaj storiti
stori — in vselej bo	prav, bo dobro!
Ta nauk je le logična posledica iz temeljnega stavka, na katerem sloni materijalizem. Ker ni Boga in višje volje, ne more biti tudi višjega sodila za dobro in slabo. Vfa resnica je v atomu in njegovi sili,	ki se pokori	zakonu	fizične nujnosti.
Karkoli se torej vsled tega zakona v vesoljstvu spremeni ali vresniči, je čin atomske svetovne sile, izven katere ni nobene druge. Pa drugače	se	tudi ne more	zgoditi,	tako da je celo
brezpametno le razmišljati: se sme ali ne ? je prav ali ne ? Kjer ni proste odločbe, je naravno, tedaj prav vse, kar se zgodi.
Materijalistiški princip dovršenega dejanja so odobrili in za-se izkoristili vladarji in politiki, kateri so, svesti si svoje mo-
či, napadli manjše, šibkejše države ali narode; ko so si jih podvrgli, so svoj čin zapečatili s „pravom dovršenega dejanja11. Dejanje, ki se je posrečilo, bodi (po pojmih krščanskih in naravnega razuma) še tako krivično, ne nasprotuje svetosti prava!
Seveda se s tem principom le posvečuje pravo surove sile, pravo, ki se je nekedaj zvalo „pravo pesti", koje je srednji vek podedoval od starih poganskih barbarov. Pravo pesti se le je preobleklo v lilozoiično zvenečo frazo: pravo dovršenega dejstva. Narodi so se dali od te fraze preslepiti, da niso videli, kako vnebovpijoča herezija tiči v nji. Posebno hlastno so se je poprijeli Italijani, ko so vgrabili papežu Rim in s tem dovršili zedinjenje Italije. Princip dovršenega dejanja je imel za vse veke onemogočiti, da bi se kedaj njih tvorba razdejala. Po tem principu je nekedaj papežki Rim postal za vselej nedotakljiva prestolnica nove kraljevske Italije — Roma intangibile !
Ta princip dovršenega dejstva naravnost vničuje vsako moralo v politiki. Morala navezuje človeško voljo pri vsakem činu na določila večnega, nepremenljivega zakona božjega. Ne kar se stori, je dobro in prav, ampak kar se stori v soglasji z božjim zakonom; kar se ž njim ne soglaša, je slabo, dasi se je dejanje še tako posrečilo. Vest, s katero človek zakon božji vpotreblja na svoje dejanje, uči pred dejanjem, ali je dobro ali ne, in ista vest hvali ali graja neizprosno po tem, kakor se je kaj izvršilo v soglasji z onim zakonom ali ne.
Zato ni se ne smela politična tvorba, ki se je dogotovila z golo materijalno silo, v nasprotji se zakonom božjega prava, nikedar odobriti in pravno priznati. Moderna politika je to pravilo zatajila. „Na mesto zakonitost; in pravnega principa je v moderni državi stopila dejanska moč, in kedor se zna nje polastiti in se nekaj časa vzdržati v nje posesti, sme gotov biti, da ga bodo druge vlasti kmalu pripoznale.“‘) Čim svetejše je pravo, ki se je žalilo s posilnim dejanjem, tem krivičniše ravna, kedor je odobruje. V tem oziru se je največ pregrešila Evropa, diplo-matično priznavši stanje, katero se je stvarilo s posilno osvojitvijo cerkvene države in Rima, ker temu ropu se pridružuje znak sakrilegija. Evropa se je izneverila evangeliju ter vklonila se materijastični dogmi o svetosti dovršenega dejstva. Zato pa ne uide kazni tistega Boga, kateri čuva svoja in svoje cerkve prava ! Da, prst vsemogočnega Boga se bo dotaknil tudi tega, kar diplomati razglašajo za — intangibile !
V F. Waltor K. 6. VIII §. 343.
V.	Načelo „neposrejevanja“ — de non-interveatu.
Vsak narod bodi popolnoma prost, da si vredi svoje zadeve, kakor mu ljubo! Vsak bodi kovač svoje sreče. I11 kakor se vsak sam sebe vlada, tako naj se tudi brani. Ne gre, da bi narod narodu priskočil na pomoč, ko ga napada zunanji sovražnik ali ga tare notranja revolucija. Prepustiti moramo narode vsakega svoji vsodi!
Tako blizo se glasi glasovito načelo „neposrejevanja“. Kakor se vidi na prvi pogled, se tudi to načelo izvaja iz temeljnih naukov materijalizma. Vse pojave, vse prevrate v politiki včinja po materijalistiškem nauku slepa sila atomska, katera se presnavlja in deluje po zakonu fizične nujnosti. Ako tedaj mo-gočniši narod napade šibkejšega, dela tako le vsled neodoljive sile, ki ga k temu naganja. Z materijalistiškega stališča se vse vrši naravno, torej prav — zato nima nihče pravice zavirati, da bi se ne vršilo. Materija deluje z neizprosno nujnostjo, ona nima sočutja za šibkejšega; da volk požre jagnje, je prav, ker drugače ne more biti.
Princip „neposrejevanja“ je izvrstno služil pijemonteškim politikom za časa italijanske revolucije. Slo je tedaj za celo vrsto legitimnih vladarjev, katere so prijateljske in sorodstvene vezi spajale z drugimi evropskimi dinastijami: te vladarje se je sklenilo pregnati, njih dežele pa vtelesiti novi Italiji; šlo je pred vsem za papežev patrimonij, katerega vsoda je živo zanimala celi krščanski svet. Presmelo, prenevarno početje ! Ali premeteni politiki privlečejo v masonskih ložah iztuhtano čarovno siepilko in jo vržejo pred Evropo : Non-intervento ! (Ješ, to načelo je neizprosna posledica eksaktne moderne filozofije ! In Evropa se je vklonila masonski modrosti; kedor je hote! veljati za modrega, naprednega, moral je pritrditi! In tako se je v malo letih prestol za prestolom podrl, na njih razvalinah pa se je vzdignila nova Italija — ne da bi Evropa se potegnila za krivično napadene male vladarje, di, Evropa je „dovršeno dejanje11 kmalu potem slovesno potrdila!
Vsakemu je pač jasno, kako krivo je načelo „neposrejeva-nja“. Ono zanikuje krščansko zapoved: Ljubi svojega bližnjega! V tej zapovedi je zapovedano: Pomagaj svojemu bližnjemu v potrebi, ako moreš. Pa ta zapoved se ne omejuje le na pusameznika, ampak se razteza tudi na družine, občine, narode in države; kajti človek je družabno bitje. V družbi je pa eden navezan na drugega, družabni red sploh ne more obstati, življenje naše se ne more razvijati in spopolnjevati brez mejsebojne pomoči. In kakor mora poginiti posameznik, ako mu odrečeš vsako pomoč od bližnjega, tako se mora razrušiti družina, občina, država, ako
jo samo nase osamotiš. Prepovedati revež«, da ne sme sprejeti od premožnega podpore, je pač nevsmiljeno, okrutno, bodi revež, oseba, družina, občina, narod ali država; kajti odreči pomoč družini ali državi je pač isto, kar odreči jo posameznim udom družine ali države; s tem se žali tedaj ljubezen do bližnjega. Ne trpijo li od krivične vojske, od notranjih nemirov in revolucij posamezni državljani ? In tedaj bi ne smel mogočen vladar taki državi na pomoč, da odžene krivičnega napadalca, da pomaga zatreti notranje upornike ? ! Niso li posamezniki, katerim dobro* de državni mir ? In pa: beraču se dovoljuje, da sme poprositi bogatina za dar, bogatinu se dovoljuje, da sme beraču dar podeliti — toda narod, država bi v potrebi ne smela poprositi za pomoč drugega naroda; in temu narodu zopet bi imelo biti prepovedano priskočiti na pomoč sosednemu narodu, ko vender to za-more in prosto hoče ?! Prijatelj se v potrebi obrne do prijatelja, a kralj bi ne smel ravno tako v potrebi obrniti se do svojega prijatelja-kralja, da mu pomaga braniti njegovo pravo ? !
Res, poštena logika Biichnerjeve Kraft- in Stoffpolitik!
VI.	Politika vspeha.
Tudi ta je dandanes precej poznana. Vganja se pa na velikem in na malem.
Po krščanskih pojmih se ima politika ravno tako kot vsa-katera druga delavnost človekova pokoriti nravstvenim zakonom. Cesar se ne sme v privatnem življenji, ni dovoljeno tudi v javnem. Tudi v politiki laž ostane laž, tatvina ostane tatvina,, rop je rop. Namen ne posvečuje nikjer sredstva — tudi v politiki ne, naj bi šlo še za tako važne, občečloveške koristi. In prav radi tega srno mi odločno obsodili in grajali postopanje krščanskih socijalistov v zadevi celjskega gimnazija. Oni so z glasovanjem, torej s pozitivnim činom kratili slovenskemu narodu naravno, od Boga podeljeno pravico; njih glasovanje je torej na sebi nemoralen, slab čin. Ako se opravičujejo, češ, morali so-tako delati, da bi si ne odtujili nemških nacijonalcev in tako onemogočili zmago pri volitvah v dunajsko starešinstvo, odgovarjamo mi na to mirno, držeč se večno veljavnega principa krščanske morale: kar je slabo, se ne sme za celi svet; namen ne posvečuje sredstev! Preslepila jih je politika vspeha!
Politika vspeha se ravna vselej ravno le po vspehu, ne da bi se ozirala na pravo božje, na nravstvene zakone, povprašujoč: se sme ali se ne sme? Ta politika nima pred očmi ko vspeh, in da ga doseže, poslužuje se vsakaterih sredstev — moralnih in nemoralnih, zavezuje se z vsemi silami, z vsemi strankami, nič ne de, da so sile Bogu sovražne, da moramo resnico-in boljšega prepričanje zatajiti in laži se klanjati !
Politika vspeha je dejansko zatajenje Boga in nravstvenega reda, je malikovanje golega dejstva in sile. Pognala je tudi ona iz materijalistiških tal; kajti ravno materijalizem uči, da ni Boga in nravstvenega zakona; njemu velja edina sila. Kedor se tedaj čuti dovolj krepkega za kako dejanje, sme je brez pomisleka izvršiti, ali sam ali s pomočjo drugih; opravičuje je vže vspeli kot produkt nujno delujočih fizičnih sil, izven katerih ni niti Boga, niti moralnega zakoua.
Politiko vspeha je v javno življenje zanesel vže srednjeveški Macchiavelii sč svojim „11 Principe14; bil je ateistični princip koristnosti (Utilitatsprinzip), ki ga je zagovarjal za politiko. Danes je pa isti princip dobil globokejšo vtemeljitev v modernem panteizmu in še posebno v materijalizmu.
VII.	Politika števila in večine glasov.
„Avktoriteta ni nič drugega, kakor vsota števila in mate-rijalnih sil44. Tako učijo, in sicer povsem dosledno izvajajoč iz mate-rijalističnega temeljnega nauka. Ako zunaj snovi ne biva nič, velja le njena moč ; ta moč se pa javlja in premiuja po številu snovnih atomov, kateri se vsled nujnih fizičnih zakonov spajajo zdaj v veče zdaj v manjše skupine. Čim veče število atomov je spojenih v eno skupino, tem težiša je, torej tem silniša; saj teža in sila — Last und Kraft — ste v fiziki soodnosni (korelativni). Vsa moč, vsa avktoriteta obstaje po tem takem v veči ali manjši vsoti atomov in atomskih sil.
Po krščanskem naziranji se avktoriteta kakor vsaka oblast izvaja posredno ali neposredno iz Boga. Oblastniki vladajo le, vkolikor nameščajo Boga. Učečo cerkev poslušamo, ker nas uči z avktoriteto, ki jo je dobila od Boga. Zatorej je avktoriteta neodvisna od ljudi in njih števila. Taki avktoriteti so se narodi brezpogojno klanjali, dokler je bila vera v njih trdna. Ravno tako so se tudi nje nositelji pokorili pravu božjemu, ono jih je vodilo pri državnem zakonodajstvu.
A zdaj je drugače. Materijalizem je zavrgel vero v Boga; s tem je spodnesel podlago vsakatere nadčloveške avktoritete. Materijalizem stavi — kakor smo rekli — avktoriteto v število. Ta nauk se je sprejel posebno v moderni parlamentarizem, kjer se postave določujejo aritmetično po večini glasov. Ako pomislimo, da v postavah se ima izražati, kar je prav in dobro, vidimo, da je po tem takem pravo odvisno od števila glasov. En sam glas zamore odločiti, da isto, kar je bilo do danes pravo in sveto, dolžnost, bode jutre nepravo, slabo in ne le ne dolžnost, ampak kaznjivo. Poleg tega pomislimo še, da se dandanes v naših parlamentih razpravljajo najsvetejše zadeve, ki se •dotikajo vesti in prepričanja, od katerih je odvisen ne le časni,
ampak tudi večni blagor državljanov. In tudi take zadeve odločuje politika števila! Kar je pa najhujše — pri sestavi politične-večine določuje neredkokrat laž, obrekovanje, denar in — žganje ! Res. lepa svoboda, katero uživajo narodi oprostivši se avk-toritete Božje in njegovo cerkve — pod avktoriteto števila in glasovne večine !
VIII.	Revolucija.
Naravno, da v kraljestvu, kjer vladati sila in snov, je načelno vpravičena revolucija.
Krščanski nazor uči, da vladarji so dobili oblast od Boga samega, in kedor se njih oblasti vstavlja, se vstavlja naredbi božji. Podložniki nimajo pravice, pokorščino odrekati svojemu vladarju, kateri je odgovoren le Bogu. Ta nauk je nekedaj bil naj-trdniša opora vladarskih prestolov. Revolucija je bila z njim v svojem početku zatrta.
A drugače je s tem vprašanjem v materijalizmu. Vže Rousseau je učil, da politična oblast je podeljena vladarju od ljudi samih s tem, da je vsak en del svoje prostosti odstopil nanj; iz vsote teh delov sestaje vladarjeva oblast. Zatorej je pa tudi podložnikom prosto, kader se jim zljubi, podeljeno oblast vladarju odvzeti in ga odstaviti. Revolucija je vpravičena. Radikalniše vtemeljuje revolucijo materijalizem Buclmerjeve „Kraft u. Stoff“-dvojiee. Revolucija je nujen produkt fizičnih sil in spojb. Nihče ne more prerokovati, in še manj seveda preprečiti, kar se snuje vsled božanstvenih fizičnih sil. Ako so se atomi spojili v novo, prejšnji nasprotno državno skupino, preneha prejšnji državni red in postane vže vsled tega neopravičen. Revolucija dobi v tem najglobokeji metafizični razlog. Zato se pa nikakor ni čuditi, da je ravno materijalizem ali danvinizem toliko cenjen v tajnih socijalističnih in anarhističnih krogih — v njem je zapopadena metafizika vseh revolucijonarnih naukov in teženj. In vender se materijalizem celo na državnih učiliščih prosto predava! Moderna država si goji gada na lastnih prsih!
IX. Vspore cinik politiških sil.
Poslušajmo najpred, kaj uči fizika o tako zvanem vspored-niku sil — Kraftenparallelogramm.
Poprimejo razne sile kako telo na enem in istem mestu ter je vlečejo vsaka na svojo stran, tedaj se da vselej najti druga sila z določeno smerjo (Richtung) in velikostjo, katera, popri-jemši telo v istem mestu, čini ravno toliko, kot vse one razne sile skupno. Ta sila se imenuje poslednjica (Resultirende) ali srednja sila, one prvotne pa so sestavljajoče (Componentei) ali.
pokrajne sile (Seitenkrafte). Vzamemo najprej dve sili, kateri držiti telo v istem mestu ter vlečeti vsaka na svojo stran zakotno (unter einem AVinkel), našli bomo njiju poslednjico, ako načrtamo vsporednik (Parallelogramm) se smerjo (Richtung) in velikostjo komponent ter povlečemo v njem poprečuico (dijago-nalo); poslednja izraža poslednjico dveh sil. Zdaj se vzame ta poslednjica in se primerja s tretjo šilu ; načrta se nov vsporednik in najde se nova poslednjica. Tako se nadaljuje, dokler se ni poslednja sila primerila s predzadnjo poslednico; dijagonala zadnjega vsporednika izraža smer in velikost one sile, katera včinja isto, kar vse sile skupaj. Kedor je to silo (poslednjico) zadel, prekrati (paralizuje) ž njo nasprotstva prvotnih sil in včini sam isto, kar bi včinile vse sile, ako bi ena za drugo poskusile svojo moč ob telesu. To je kamen modrosti.
Ta kamen so staknili tudi naši politiki. Mehanični stavek o vsporedniku sil se je v svoji praktični vporabi prenesel na politiško polje, in ravno v tej vporabi obstaje dandanes vsa državniška modrost. Sile so naše politične stranke. Vsaka po-prijemlje za državni voz, ali vsaka vleče na svojo stran. Tu so konservativci, ki vlečejo na desno, levičarji se držijo leve, Mla-dočehi silijo še bolj na levo, socijalni demokratje skušajo zavleči državni voz tje zad za hrbte vseh drugih, Poljaki imajo svoje in antisemiti spet svoje težnje. Kedo bo vse spravil v en tir ! Tu ne more nihče pomagati, nego mehanika. Modri državnik, ki ga je vladar poklical, da vkroti sile, ki žugajo raznesti državni yoz, začne meriti in primerjati: črtati jame vsporednik politiških sil. Predvsem: katera je največa? Potem išče drugo. Kako treba vladati, da si pridobim prvo, a ne odvrnem •druge ? Tedaj začne črtati vsporednik: postavi se na stališče veče in tulita, koliko bi dovolil nasprotni manjši, da si ne odkloni veče, pa potegne črto ; potem se postavi na stališče manjše, da bi zaslišal njene zahteve pa presodil, koliko ji more vstreči, da ne izgubi milosti pri nasprotni veči, in spet potegne črto. Paralelogram je načrtan, povleče poprečuico, to je poslednjica, ki mu pokaže pot, po kateri ima sredi mej strankama hoditi, da ne zadene ob desno ali ob levo. Seveda se poslednjica — prav po mehaniškem zakonu — več ali manj bliža močnejši stranki, ven-der se ji pa ne približa tako, da bi se ž njo spojila. Pa zdaj pridejo v poštev še druge politične stranke, tudi tem treba, kolikor mogoče, prijazno lice pokazati, vreči jim kako drobtinico, ali vsaj potolažiti jih z lepimi obljubami. Končni rezultat teh mehaničnih operacij je neka zmes iz vseh političnih snovi, ki ni gorka ne mrzla, ne bela ne črna; vsaka stranka najde v nji vsaj nekaj svojega, tako da se vsaj začasno zadovolji ter se da voljno vpreči pred voz ministerskemu predsedniku, ki je tako modro iztuhtal poslednjico politiških komponent. Seveda to traja le tako dolgo, dokler ostane razmerje mej strankami isto; ka-
kov brž se pa osnuje katera nova stranka ali se ojači nasproti drugim, se mora poslednjica zopet za njo pomakniti; treba novih kombinacij, novega paralelograma. To pa navadno provzroči smrt ministerstvu, ako ni tako vitko, da se hitro primeni predrugačenim razmeram.
Ta komedija se igra tudi v naši Avstriji. Vže dolgo časa sem vlada pri uas politika vsporednika sil. Potem, kakor se porajajo, rastejo ali ginejo politiške stranke, prihajajo, odstopajo ali svoj „program“ preminjajo naša ministerstva. Neke-daj je zedinjena liberalna levica težko vagala, zato je bilo treba njej najbliže stati. Potem je začel prevagavati kon-servatizem, tedaj se je poslednjica od levice premaknila bolj prod Hohemvartovemu klubu; danes niso niti levičarji niti konservativci dosti obrajtani — poslednjica se je potegnila nad njih glavami. Bog ve, ali ne bodo drugoč vže Mladočehi pa drugi radikalni liberalci vlado primorali, da si načrta nov paralelogram, v katerem bo dijagonala malone vsporeduo tekla z njihovimi željami! Mogoče tudi to! Sploh vsa politiška modrost naših državnikov obstaje v tem, da iztuhtajo, na katero pot bi vklenili sredi mej tolikimi strankami, tako da bi vse enako brzdali. NeprekosJjiv je bil v tem mehanizmu grof Taaffe, kateri je znal poslednjico politiških sil tako premikati, da se je, kar je v sedanji parlamentarni Evropi neslišano, trinajst let vzdržal na ministerskem prestolu. Ravno tako je tudi koalicija bila rezultat politiških strankarskih kombinacij po pravilih vsporednika sil. In kaj drugega je sedanja Badenijeva vlada ‘?
Vsakemu je pač lehko umevno, kako se ima soditi o taki politiki. Politika je ena najvažniših strok javne delavnosti človeške. Zato se mora politika pokoriti načelom ; kajti edino načela ji dajejo pravost, doslednost pa vstrajnost in konečno zmago. Brez načel je politika otročja igrača, odvisna od trmastega trenutka ali od vedno menjajočega se čustva. Pravi politik-mož. mora izpovedati načela, ter držati se jih z jekleno voljo, tako da je pripravljen raji odstopiti, kot le eno svojih načel zatajiti. Toda politika mehaničnega vsporednika ne izpoznava nikedar jasno in odločno kakih načel; ona ali nima nobenih načel, ali le polovičarska; ona načela ali zatajuje ali jih potiska s poli-tiškega pozorišča; ona načela zamenjuje, resnico spaja z lažjo,, sploh ona je politika duševnega nihilizma. D k, isti nihilizem, v kateri je izhlapela moderna, od Boga odpadla filozofija, je zavladal v politiki; kakor brž se je politika oprostila večno veljavnih nravstvenih zakonov, tako je zatajila tudi zakone božje resnice, katera se človeku razodeva po naravnem razumu in Kristusovem evangeliju. Moderni materijalizem pa, kateri s tajenjem Boga spodnaša tla objektivni resnici ter načelom daje-pomen praznih domnevanj, je temu politiškemu nihilizmu vsaj, na videz podelil novo, radikalnišo, metafiziško vtemeljitev.
X. Proč s politiškiin mehanizmom ! V politiko vpeljimo zopet načelo 1
Kedo ve, ali je znanje v višinah ? Ali se duh Adamovih otrok vzdigne kvišku, in le duh živali gre navzdol? Tako so povpraševali dvomljivci vseh dob. Tako z glavo majaje povprašujejo tudi denašnji dvomljivci. Materijalizem tem ljudem zagotavlja, da isti je konec človeka in živali, da je neumno verovati v višje moči! Zatorej se obešajo na klin stare ideje, ki so nekedaj preobračale svet, in človek se obupno vdaja breznačel-nemu materijalizmu.
Žal, da tudi oni, ki nikakor ne izpovedajo materijalistiškili naukov, neredkokrat začnejo dvomiti o resničnosti in moči idealizma ; ne da bi bili neverni, vender maloverni so — modicae iidei.
D&, tudi mi, ki obsojamo materijalizem. ne cenimo dovolj važnosti in vstvarilne moči idej. Damo se preradi preslepiti in napeljati — od vspeha, in njemu na ljubo zatajujemo načela. Ako se nam začne obetati drobtina: kos krajne železnice, en slovenski razred — pripravljeni smo za leta in leta odpovedati se najvišjim zahtevam, od katerih je odvisen ne gmotni, ne časni, ampak večni blagor naroda. Da ne govorimo še le o tistih, ki načela žrtvujejo svojim osebnim koristim. Mi smo vsak dan pripravljeni slovesno se zavezati, da ne bomo trideset let zaželeli verske šole, ako nam vlada jutre posloveni vse gimnazije.
Kako smo povdarjali „načelo“ na I. katoliškem shodu! Vsi se gotovo še tega spominjamo. Pa še ne dve leti za katoliškim shodom so se naša «načela“, naši „ideali“ jeli potapljati v močvirji ministerske koalicije. Zavladala je po Slovenskem prava načelnostna zmedenost.
En sam primer. V Primorji bivati mej Slovenci dve politični stranki, ki se ena drugo pobijati. Ena je liberalna, druga katoliška. Katera je prava ? Poslednja stranka obsoja prejšnjo, češ, program, katerega se lioče držati, je program I. katoliškega shoda — in vender je voditelj prejšnje stranke tudi sam član stalne komisije, ki ima izvrševati resolucije istega I. katoliškega shoda I •Človek skoro res ne ve, kje ima glavo in ali jo sploh ima. Toliko smo izgubili smisel za svetost načela, da sme isti mož, političen voditelj, sedeti v komisiji katoliškega shoda in ob enem, v odboru „shoda zaupnih mož“, ki so se zavezali z namenom, da pobijejo in vničijo stranko I. katoliškega shoda?! To se godi očitno pred slovenskim svetom. Pa ne le da bi se kedo o tem spodtikal. D&, taki možje veljajo celo za vzorne politike! Pač pa tožijo tam nekje, da so jim nejasne politiške razmere na Goriškem ! Kedo je temu kriv ? Možje, kateri plaho utikajo načela
v žep, ko lii jih morali razglašati svetu in brezobzirno pred njih' sodni stol pozivati vse, kateri se smatrajo poklicane politiko-vati v imenu katoliškega naroda. Posini vender luč katoliškega načela, tako slovesno razglašenega na katol. shodu, posini okol po slovanskih pokrajinah, da se v nje svitu spogledamo in spoznamo — potem se bo treba več tožiti o nejasnih razmerah. Politiki — pri katerem programu ostanete: pri programu katol. shoda, ali pri programu liberalne narodne stranke ? Aut — aut! Fiat lux !
Res sicer, da je politika brez načel ložja in prijetniša. Politik brez načel je lehko vsem prijazen, vsem prijatelj, vsem vse obeta, ziblje se vedno mej pokloni in kompromisi, prehaja od vspeha do vspeha . . . Toda politika brez načela je politika ženska, nečastna, politika pogubna, ker povspešuje v ljudstvu le duševni nihilizem.
Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna. pot načela je dolga, toda častna, zmagovita. Vsoda krščanskega načela je vsoda Onega, iz katerega to načelo izhaja, Jezusa Kristusa. Načelo pelje po poti zatajevanja in trpljenja, po poti križa. Kristus ni iskal trenotnega vspeha, oznanjal je resnico, dopadaj ali ne, grajal, bičal je napake, dasi je videl, da bo moral radi tega v smrt — a njegov evangelij je konečno vender prodrl in svet si vpokoril. Tako moramo tudi mi, bodi u-mestno ali neumestno, všeč ali nevšeč, pred vsem izpoznavati pravo krščansko načelo, z njim moramo zvesto vstrajati, tudi da bi ne dosegli najmanjšega vspeha. Vspeh ne izostane ; krščansko načelo je božje načelo, je božja moč1); 0110 zmaga, počasi sicer, a gotovo, kakor je gotov Bog, njegov izvor. To je zmaga,, ki premaga svet, vera naša2) recimo': načelo naše!
Dr. Mahnič.
‘) Rim. I. 16,
2) I. Jan. 6, 4.
Pravno razmerje mej cerkvijo in državo.
Študija na podlagi dotičnili okrožnic Leona XIII.
Kratek uvod.
„Ono pogubno in obžalovanja vredno nagnenje do novotar-jenja, katero se je pojavilo v šestnajstem stoletji, je najprej zblodilo krščansko vero; kmalu je prišlo to nagnenje po neki naravni poti do modroslovja in iz modroslovja do vseli stanov svetne družbe." S temi besedami označuje Leon XIII odpad človeške družbe od krščanskih resnic in njega žalostne nasledke za modro-, slovje in javno življenje. Da, kakor se je človek v stoletji reformacije odtegnil božji avktoriteti katoliške cerkve, da bi si stvaril vero po svojem razumu in nagnenji, tako je začel pire vstrajati tudi filozofijo. V kratkem se je podrla čestitljiva zgradba peripate-tiške filozofije, na nje mestu so se jeli vzdigati novi sistemi, kateri so se zdeli tem resničniši, čim nasprotniši so bili prejšnjim ; kajti ,,nagnenje do novotarjenja" je duhove sililo k izvirnosti, katerej na ljubo so zatajevali resnico.
Pa posledice onega novotarjenja so se očividno pojavile še le, ko so se nazori novega modroslovja in vede jeli vporabljati na javno življenje. Racijonalizem, skepticizem, materijalizem, panteizem, nihilizem — so v državi in v društvu, v politiki in v umetniji do dna vse prevrgli in človeškim razmeram da i popolnoma novo lice; plodovi teh osodnih zmot dozorevajo pred našimi očmi grozeč nam s popolnim poginom.
Da bi ne bilo rimskega papeštva, bi bila Evropa vže davno popaganjena, zadnji žarki resnice bi bili vže davno ugasnili — in človeštvo bi drvilo brez upa rešitve v propad.
Toda rimski papež drži svetilnico pravega spoznanja visoko pred svetom, ne da bi jenjal obsojati laž, oznanjati resnico.
Vže Pij IX je, posebno v glasovitem „syllabu“ pa v določbah vatikanskega koncilja, slovesno pred svetom obsodil zgore navedene zmote in še posebe označil ter zavrgel njih vporabo na politiko in javno življenje.
Največih zaslug si je pa pri tem stekel premodri Leon XIII. Glavno pozornost je obrnil na zmedenost pojmov in nazorov, ki vlada dandanes v javnem življenji o cerkvi in državi pa njiju razmerji. Od starih tradicij odpadla filozofija in veda je tu pro-vzročila čudovito razdejanje. Najabsurdniši nazori so se v nas tako vdomačili, da se njih nezmisli ne le ne zavedamo, ampak jih imamo celo za naravne, zdrave. Zatorej je pa trebalo raz-
glabljajočega razuma papeža-filozofa Leona, da je te zmote do korenike zasledil, ter nevsmiljeno svetu razkril vso njih nagoto, nelogičnost in pogubnost. Sem spadajo posebno njegove okrožnice: „Quod apostolici muneris#, „Arcanum divinae sapieutiae“, „Diuturnum illud“, „Immortale Dei“, ,.Sapientiae christianae", „Rerum novarum".............
Po navodilu teh okrožnic smo skušali v naslednji razpravi načrtati Leonov nauk o državi in cerkvi pa njiju pravnem razmerji. Proučavajmo pridno nauke vesoljnega Očeta ter držimo se jih zvesto!
Olovelt je družabno bitje.
Slaboten se rodi človek na svet. Glas in solze otrokove spričujejo človeško onemoglost in odvisnost od drugih. Ta odvisnost traja od prvega trenotka do zadnjega izdihljeja. Mati mu je učiteljica, oče pa mu časno srečo prigospodari. Zato je človek s tisoč nitmi ljubezni navezan na svoje stariše.
Že v mladosti, kako rad se človek druži! Otroci, čim več jih je v družbi, tem bolj so srečni in veseli. To je migljej, da človekova narava zahteva, naj se človek druži. V družbi je človekova moč, v družbi si jo ohrani, v družbi se vsposobi za to ali ono delo, telesno ali duševno, v družbi se navdušuje za pravi napredek, v družbi je sam srečen in s svojo srečo osrečuje druge.1)
Na resnico, da je človek družabno bitje, je Kristus oprl svojo zapoved: Ljubi svojega bližnjega, kakor sam sebe. Kakor je naravno, da je človek družabno bitje — animal sociale, tako je tudi naravno, da se ljudje ljubijo med seboj : „Ker je človek po naravi družabno bitje, potrebuje pomoči od drugih ljudij, da doseže svoj smoter; to se pa najprej zgodi po medsebojni ljubezni . . . .“ In zopet: „Božji zakon je človeku v pomoč pri naravnem. Vsem ljudem je pa vrojeno, da se ljubijo mej seboj : ljubezen pa kaže vsak s tem, da vže po nekakem naravnem nagonu pomaga v sili vsakemu človeku, tudi neznanemu, in sicer: spravlja ga iz zmote na pravo pot, osrčuje v nesreči itd., kakor bi bil vsak človek z vsakim zaupljiv prijatelj V)
') Cf. S. Th. de reg. princ. I. 1. Cf. Rerum novarum
2)	Cum lioino sit naturaliter animal sociale, indigot ab aliis hominibus adiuvari ad consequendum proprium finem : quod convenientissime fit dilec-tione mutua inter homines exsistento ... In zopet: Lex divina profertur homini in auxilium legis naturalis. Est antem omnibus hominibus naturalo, ut se invicem diligant: cuius signum est, quod quodam naturali instinctu homo cuilibet homini etiam ignoto subvonit in necessitate, puta revocando ab errore viae, erigendo a casu, et aliis huiusmodi, ac si omnis homo Omni homini esset fainiliaris et a m i c u a .... S. Thomas : contra -Gentiles, c. 117. 3. 4.
Torej je medsebojna ljubezen dokaz, da je človek animal sociale. To nam spričnje tudi jezik ali govorica, s katero izražamo drugim svoje misli in čutila, pa razum in prosta volja. Živali ne tvorijo družb, kakor jih človek. Družba je namreč trajna, moralna zaveza več ljudij z namenom, da po skupnem delovanji in podpiranji dosežejo skupen namen. To delovanje in podpiranje pa sloni na pravu in dolžnostih, katere imajo družbeni udje med seboj. Zato mora vsaka družba imeti tri bistvene znake: množino oseb, skupen namen, pa po pravu in dolžnostih vravnano delovanje za skupen namen. Zato morejo le ljudje sklepati družbe, ker živali niso osebe, torej ne poznajo niti prava niti dolžnostij. Družbe se ločijo med seboj po namenu : „po različnosti smotra, za katerim teži društvo, moramo ločiti mej raznimi družbami in o njih soditi, ker sodba katerekoli stvari se ravna po nje smotru . . .“‘)
Velikega pomena je vprašanje, ali je družba sama sebi namen ali ni ? Kajti če je družba sama sebi namen, potem so o d n a r a v e priznane družbe tudi take, ki hočejo nenravnost v besedah in pismu razširjevati, družbe, katere so si stavile nalogo, jemati s silo tuje imetje ali kovati denar. Ker je pa družba samo sredstvo, torej ne sama sebi namen, zatorej družbe gori omenjene ne zaslužijo tega imena in so kaznjiva, ker nasprotuje njih namen naravno-nravnim zakonom. Družba mora torej biti odvisna od nravno-nravnih zakonov, drugače družba ni družba.
Dasi ima vsaka družba skupen namen, se ta vender da na mnogo načinov doseči. Da se družba ne cepi in njene moči v dosego namena ne kršijo, je treba jednotne volje. Jednotne volje pa si ne moremo misliti brez oblasti, ki bi hotenje posameznih združevala v jednotuo voljo. To oblast imenujemo avk-toriteto, ki določuje, kako se ima namen najboljše doseči. S tem pa ni še nikakor rečeno, da je avktoriteta kaka absolutna oblast, ki bi z neomejeno prostostjo vladala družbo. Ne! Namen družbe je, doseči skupen namen, namen avktoritete, voditi družbo k namenu. Oblast avktoritete je omejena s tem, da sme od družbenih udov le to zahtevati, kar jim v dosego namena ko-r i s t i, nikedar pa, kar ude ovira v delovanji za skupen namen ali kar temu celo škoduje.
Družbe se dele v v e r s k e in p o s v e t n e, z ozirom na izvor proste in naravne, z ozirom na sestavine j e d n o-stavne in sestavljene (družina, država), z ozirom na inejsebojno odvisnost družb v popolne in nepopolne, v javne in zasebne, če imajo od javne oblasti, namreč od države ali cerkve javnih pravic, ali ne.
*) Secundum diversa, ad quae perficienda sociotas ordinatur, oportet societates distingui et de eis iudicare, cum iudicium uniuscuiusque rei prae-cipue suniatui' ex fine . . S. Thomas, Opuse, contra irnpugn. Dei cultuui c. 3,
Družina iti država.
Naravna družba, ki ima namen, oskrbeti vse, kar človek dan za dnevom potrebuje, se imenuje družina. „Družina je občestvo, ki je naravno osnovano za vsak dan t. j. za dejanja, ki jih moramo izvrševati vsak dan V) Podobna tej določbi je Aristotelova : II elg ituaav r^i£Quv ovveGrrjKvia noivavia xazd cpvoiv olxog eoziv. Rimsko pravo pa imenuje družino vse tiste, ki so podložni skupnemu hišnemu gospodarju.
Družina obstaje iz očeta, matere, otrok in poslov. Sloni torej na zakonu, ki je od Kristusa v sakrament postavljen dobil na novi zavezi stalno, neizpremenljivo veljavo.
O zakonu veljajo nastopne tri resnice :
1) Zakon je naravno-pravna vstaneva.
2) Zakon je jednoten ali nedeljiv.
3) Zakon je nerazrušljiv.
K 1) Človeštvo je razpolovljeno na dva dela, na možki in ženski spol. To razpolovljenje pa ima namen, da se človeštvo po združenji razpolovljenih delov v celoto — in bodeta dva v enem mesu2) — razmnožuje. Namen tega združenja je torej spopol-njenje človekovo v celoto in s tem množenje človeškega rodu. Vžeprejje dokazano, da je človek vže od narave družabno bitje. Torej je tudi naravno, da se razpolovljena dela združujeta in s tem množita človeški rod. Zato je zakon, ki je trajno združenje v medsebojno podporo in množenje člov. rodu, naraviua vstanova.
K 2) Da je zakon res jednoten, nam prav lepo dokazuje sv. Tomaž : „Ljubezen obstoji v nekakej enakosti. Ako ni torej ženi dovoljeno imeti več možev, ker je proti gotovosti zaroda, možu bi pa bilo dovoljeno imeti več žen, bi ljubezen žene do moža ne bila prava, temveč nekako prisiljena. In to potrjuje tudi izkušnja: možje imajoči več žen, imajo jih za nekake dekle. Goreče ljubezni ne čutimo do več ljudi j. Ako ima žena le enega moža, mož pa več žen, ne more biti ljubezen od obeh stranij nikedar enaka, torej ne. prava, ampak nekako servilna."3)
‘) Domus est quaedam communitas secundum naturam constituta in omnem diem i. o. ad actus, qui quotidio occurrunt agendi. (S. Thomas in Pol. I. 1. 2.)
2) I. Mojz. 2. 24.
3) Amicitin in quadam aequalitate eonsistit. Si igitur mulieri non licet liabere plures viros (jednotnost zakona namreč obstoji v tem, da je veljaven zakon samo med jednim možem in ženo istočasno), quia hoo est contra cer-titudinem prolis, licoret autem viro habore plures uxores, non esset liberalis amicitia uxoris ad virum, sed quasi servilis. Et liaee etiam ratio oxperimento comprobatur: quia apud viros, habentes plures uxorcs, uxores quasi ancil-lao hnbentur. In zopet: Amicitia intensa non habetur ad multos. Si igitur
K 3) Resnica, da je zakon nerazrušljiv, je velikega pomena za človeštvo. Novodobna, cerkvi in Bogu odtujena država si prisvaja pravico, mešati se v družino in sklepati in razločevati zakone, ker ne priznava nerazrušljivosti zakona. Ker bomo o tem še govorili, naj zopet sv. Tomaž dokaže to resnico : „Očividno bi ne bilo prav, ako bi imela žena oblast moža zapoditi, ko je vender žena podvržena možu kot voditelju. Kedor je pa drugemu podvržen, se ne sme odtegniti oblasti njegovi. Proti naravnemu zakonu bi torej bilo, ako bi žena moža lastno voljno zapustila. Ako bi pa mož ženo zapustil, bi druženje ne bilo enakopravno : žena bi bila sužnja . . . Vže narava nagiba ljudi, da skrbe za gotovost zaroda. To je potrebno radi tega, ker otrok potrebuje trajnega vodstva očetovega. Vse torej, kar preprečuje varnost zaroda, je proti naravnemu nagonu človeškega plemena. Ako bi pa mož smel zapustiti ženo, ali pa žena moža in j se z drugim zavezati, bi se preprečila varnost zaroda, ker bi žena od prvega noseča drugemu rodila. Proti naravnemu nagonu človeškega plemena je torej, da se loči žena od moža. Tako bodi torej zveza mej možem in ženo ne samo trajna, ampak tudi ne-razrušljiva . . .“‘) Tako tudi sv. Oče: »Družina dobiva svojo potrebno trdnost iz svetosti enega in n e r a z r u š 1 j i v e g a zakona11.2)
Reklo se je vže, da je namen zakonskemu združenju spo-polujenje individualnosti in pomnoženje človeškega rodu ali o-Jiranitev vrste. Tudi se je dokazalo, da je to združenje naravno-pravna vstanova. Prva in zaradi tega najbolj važna družba je družina kot naravna družba. Več družin skupaj tvori državo, tako da Cicero imenuje družino »seminarium rei publicae11. To misel razvija Cicero tako-le: „Ker spada k naravi živalij, da jih
uxor habet unum virum tantum, vir autom plures uxorfis, non orit aequalis amicitia utraquo parto. Non igitur erit amicitia liberalis, sed quodammodo servilis. . . . Contra Gent. III. 24.
‘) Manifeste apparet inconveniens, si mulier virum dimittere posset, eum mulier n at ura liter viro subiecta sit tamquam gubernator!. Non est autom in potostate eius, qui alteri subiicitur, ut ab eius regimine diseedat. Contra nat ur al cm igitur ordinom essot, si mulier virunj deserere posset. Si ergo vir doserere posset mulierem, non esset aequa societas viri ad .mulierem, sod servitus quaedam ex parto mulioris. In na drugem mestu: Naturalis quaodam solieitudo inest hominibus do certitudino prolis : quod propter boe necossarium est, quia tilius diuturna patris gubornatione indiget. Quaecumquo igitur certitudinem prolis impediunt, sunt contra natur a-
1 o m instinctum humanae speciei. Si autom vir possot mulierem dimittere vel .mulier virum et. alteri copuiari, impedirotur cortitudo prolis, dum mulier a primo cognita postmodum a secundo cognita naseeretur. Est igitur contra naturalem instinctum speciei humanae quod mulier a viro separetur. Sic igitur non solum diuturnam, sed individuum oportot esse in humana spocie maris ot feminae coniunctionom.
a) Societas domestica eam, quam par est, firmitudinem adipiscitur ex u n i u s a t q u e i n d i v i d u i sanctitato coniugii ....	u
goni k roditvi, je prva družba v zakonu samem najbližja v otrocih, potem je ena hiša, skupno vse. Družina pa je pričetek m e s t. a, in nekako semenišče za državo. Potem se poroče bratje in sestre, ter njih otroci, kateri se morajo izseliti v druge hiše, ker jih v prvotni ne more več toliko bivati. Potem se zvežejo še s tujimi ljudmi in tako nastane mnogo sorodstva. To širjenje rodu je početek držav. Krvna zveza pa spaja ljudi z ljubeznijo in dobrohotnostjo'1.1) Ila, človek ima nagnenje, katero nni je narava v srce vsadila, da se druži. Resnica, da se pri vseh narodih dobe družbe, bolj organizovane, kakor je družina, nam kaže, da je država nastala iz družin, tako da ima prav Aristoteles, ki trdi, da je človek £coov <pvast nol.itiv.6v, državno bitje. S tem hoče reči, da človeški nagon, družiti se, ni omejen samo na družino, ampak na širše organizovane družbe. Država ima torej svoj izvor v družini, in v kolikor je ta naravina vstanova, je to tudi država.
Vprašanje pa nastane, kako se je država izcimila iz družine? Hobbes in Rousseau trdita, da je država nastala po nekaki pogodbi. Družine so se med seboj vojskovale — takrat (kedaj ?) namreč še ni bilo človekoljubja na svetu, kakor dandanes ! — trdi Hobbes, človek zoper človeka, močnejši zoper sla-bejšega. Nastal je boj vseh proti vsem (bellum omnium in oni-nes). Ko so se tako bojevali za svoj obstanek, jim šine misel v glavo, da se vtegnejo jeden drugega pomoriti in tako rod človeški pogubiti — spoznali so v tem boju naravno postavo samoohrane, iz strahu pred medsebojnim vničenjem so se pogodili, živeti v miru — in tako je nastala družba, drživa. Pa li je to res? Ne! Kje ima ta pogodba pravno veljavo? Morda v tem, da so se udje zavezali v pogodbo ? To pa ne more biti. ker pravo in dolžnost sta še le nasledek pogodbe, torej tudi ne tvorita vzroka pogodbe. Take trditi je pa zlasti dandanes nevarno. Kajti če so se takrat ljudje iz potrebe pogodili,, zakaj bi ta pogodba še dandanes veljala ? Kedo nas sili, biti da-danes pokornim državi, kedo nas sili, pogodbo priznati ? Jasno je torej, da mora imeti država vse drugačno podstavo, kakor pa je pogodb a. Kakor nam Hobbes življenje prvotnega človeka slika v vednem boju s človekom, tako nam opisuje Rousseau prvotnega človeka tako, kakor se mu je po sv. pismu godilo v
*) Cum hoc Hit natura commune animantium, ut habennt libidineni' procreandi, | ritna societns in ipso coniugio est, proxima ni liberis, doinde una domus, corainunia omnia. Id auteni est principi um ur b i s et ijnasi se mi nar i um rei pub lic n e. Sequuntur f ra: rum coniunctiones, post consobrinorum sobrinorumque, qui cum una doino iam capi non possint, in nlias domos tamquam in colonias exeunt. Sequuntur connubin et affinpates, ex quibus otiam plures propinqui. Quae propagatio ct soboles origo est rerum. publicanun. Sanguinis nutem coniunctio et benevolentia dovincit homines et caritatc. (De off. I. 17.)
vaji pred padcem v greh. vel je nedolžno in brezskrbno. Ali človek je že zgodaj spoznal, da je v družbi moč, zato so se družine pogodile na ta-le način: »Vsak izmed nas da svojo osebo in moč skupnosti na razpolago, skupnosti, vladane po občni volji (volonte generale), nasprotno pa zahtevamo vsak člen kot nedeljivo sestavino celote11. Tu nam je Rousseau v svoji nezmotljivosti celo pogodbo ohranil. To mnenje je iz istih vzrokov napačno. Kako je torej država nastala ?
Po zakonu si stopajo rodbine jedna drugi bližje, veže jih tesna sorodna vez. Ta sorodnost pa družine vsposablja, da si medsebojno pomagajo, podpirajo v nevarnostih, katere jim prete od živalij in hudobnih ljudij. Naravno je torej, da se take družine zavežejo, da bi bile v slogi in jedinosti močnejše. Pregovor: v slogi je moč, je vzet iz človeške narave. Dalje se človek tudi hitreje izobražuje v širše organizovaui družbi, kakor v družini in porabi manj močij, kakor v družini, kjer bi si jih samo kršil, pa s tem nič ne dosegel. Razvidno je torej, da veče organizovane družbe so potrebne, ker jih človekova narava sama zahteva. Tako večo organizovano, naravno in popolno družbo več družin, y,vezanih iz namena splošnega blagostanja, imenujemo državo.
Omenilo se je vže preje, da si družbe brez očitne oblasti ali avktoritete ne moremo misliti. Zato mora tudi država kot družba imeti tako oblast, ki vodi ude države^ do skupnega namena — do splošnega blagostanja.
Predno razjasnimo, kaj je splošno blagostanje, moramo na-pačna mnenja o namenu države zavreči. Tako 11. pr. trdi M o n-t e s q u i e 11, da ima država dva namena. Prvi, glavni je, ohraniti državo, drugi pa je različnim državam različen: Rima drugi namen je povečanje, Sparte vojska, Marseilla trgovina itd. Očividno je trditev napačna, ker se zamenjuje 11 a-men in sredstvo: ohranitev države je jedno izmed množice sredstev k splošnemu b'agostanju.
Individualisti trde, da je namen države varstvo prava (Rechtssclmtz) posameznih, pa ne skupnosti. K individualistom se prištevajo: fijziokratična šola na Francoskem in liberalni ekonomizem angleški (Ricardo, Smith, Priuce-Smith), katere načelo je izraženo v klasičnih stavkih Gournay-a: Laissez faire, laissez passer et le monde va de lui-uieme, in Rousseau a: Tout est bon, sortant des mains de 1’ auteur des clioses ; tout degenere entre les mains de 1’ hom-me. K individualistom prištevati je tudi Kanta, Fichte-a, Humboldta, Spencerja. Tudi to naziranje je napačno. Svoboda in pravo posameznih je sicer veliko vredno, toda človek nima samo potrebe, varovati si svojo svobodo in svoje pravo, človek stopi v državo, da bi se spopolnil v vseh ozirih. To spopolnjenje pa je nemogoče v pravni državi, koder po načelu brezmejne svobode močnejši vničuje slabejšega. Človek ne dobi
v pravili državi tega, kar išče, gnan od narave. Narava pa vse naganja v državno življenje, ker narava hoče, da vsi v družbi zadobe srečo in popolnost. Torej sledi, da mora v dobro vrav-liani državi biti mogoče, da vsi postanejo srečni in popolni, kolikor se t u sreča doseči da. To se pa le takrat more zgoditi, kedar je namen države splošno blagostanje, pa ne varstvo svobode in prava posameznih.
To naziranje pa tudi rodi bridke sadove : po njem je dovoljeno mnogoženstvo, prešestvo, javno nasilstvo, krvosramnost, izpostavljenje nesramnih kipov in podob, razširjevanje nemoralnih, umazanih spisov itd., kakor hitro si kedo izmisli, da ima svobodo in pravico za to. Država pa mirno glej, kako se nravnost, temelj države, ruši in izpodkopava 1 .... Po tem naziranji je dovoljen verski indiferentizem, brezverstvo. Za osebno svobodo in pravo pa služi cerkev kot policijska naprava! In kake nasledke	ima	to naziranje na	gospodarskem polju ! Gospodarsko
močnejši	si	v s u ž i	s 1 a b e	j š e g a, da mu mora delati pod
ceno; tako	močnejši	obogati	na račun slabejšega. Nasledki :
splošna revščina, razkrojitev srednjega stanu, gospodarske krize in polomi, ki kakor kuga morijo družine in narode... Ne tajimo, da to naziranje ima tudi svoje dobre strani, pa samo za kapitaliste. Socijalisti trde, daje država sama sebi namen, država je	vse,	država	je Bog.	('lovek je radi države, ne država
radi človeka. Država ima pravico do vsega: ona se lahko vmešava v družino, v zakon, v odgojo, v posest. Tako je država vse, družina pa in posamezen človek — nič. To naziranje se je razvilo iz Hegeljevega modroslovja.
Kaj je torej splošno blagostanje ? Vzrok države je nepopolnost človeška v vseh ozirih. Da se pa človek spopolni, je treba vsega tistega, kar je vse m potrebno in koristno, kar pa človek sam ne more doseči. Zadostno obilico tega potrebnega in koristnega imenujemo splošno blagostanje :	*Da	se	pripravi
množici srečno življenje, potrebno je troje: prvič da se množica vtrdi v edinstvu miru ; drugič, da se množica z vezjo miru zje-dinjena navaja k pravemu delovanju; tretjič pa je treba, da si; vladar prizadeva dobiti vsega, kar je potrebno k srečnemu življenju. “ ‘) Splošno blagostanje sicei ne zahteva, da bi bil že vsak ud države srečen - - kajti vsak je svoje sreče kovač — ampak država mora le omogočiti, da dobi vsak državljan priliko in sredstev, skovati si svojo srečo. Zato mora imeti dobro, katero ima država povspeševati, te-le lastnosti:
‘) Ad bonnm vitiun multitudinis instituendnm tria requiruntur : prinio quidem, ut multitudo in unitate pacis constituatur; secundo ut multitudo vinculo pacis tinira dirigntur ad tene ngendum — tertio vovo requiritur, ut por rcgontis industriam nccessariorum ad bone vivendum adsit s u ffi cio n» copia. (S. Thomas : Dj regimine priticipum 1.15).
1.)	Mora biti resnično	(1 o b r o, to je tako,	katero
čloyeka ne ovira, da doseže zadnji svoj namen, ampak ga v tenv podpira.
2.) To dobro mora bili vsem državljanom skupno, ker je namen države pospeševati splošno in ne posameznih blagostanje.
3.)	Ker niso	ljudje radi države, ampak država vadi	lju(lij,
zato ne	sme biti	to dobro samo	sebi namen, ampak sredstvo v
dosego splošnega blagostanja.
4.) To dobro mora biti zunanje in časno : zato, ker je namen države časoven, ki se da tu doseči. Če je pa namen države časovna sreča, mora imeti država tudi sredstev v dosego te sreče.
5.) To dobro mora imeti v s a k a država in sicer s a m o država, ker bistvo družbe se spozna po namenu, tako da pripada istemu namenu ista družba in narobe.
G.) Slednjič mora to dobro obsegati vse, kar zahteva človeško blagostanje. Država je namreč družba, katere namen je celota vsega zemeljskega blagostanja (Oathrein : Moralphiloso-phie, II. p. 4(>8).
Tako dobro torej mora biti namen države. Da se to dobro more najboljše doseči, zato je treba, kakor pri vsaki družbi, gotove oblasti: oblast, ki ima nalogo, voditi državljane do splošnega blagostanja, se imenuje državna oblast (Staats-gewalt.)
Državna obl« st.
trlede državne oblasti je pomniti te-le dve resnici:
1.) Državna oblast ne izvira iz ljudske volje ali suvere-nitete.	*
2.) Državna oblast ima svoj izvor iz Boga. Hobbes in Rousseau trdita, da je nastala državna oblast iz ljudske voje. To pa je napačno, ker smo že dokazali, da njuno nazi-ranje o postanku države in pogodbe ne velja. Ravno tako jalova je trditev, da državna oblast izvira iz ljudske suve-renitete. Ako pomislimo, da niti dandanes nima ženstvo nika-kih ali pa prav malo političnih pravic, ravno tako mladina,, otroci, starčki, slaboumni, hudodelniki, potem nam ne preostaje drugega, kakor da vzamemo primeroma malo število m o ž, ki naj bi veljalo za ljudstvo. In še ti niso vsi jednega mišljenja ; tako se zgodi, da mala večina izmed ljudstva celemu ljudstvu zapoveduje. Kedo pa je dolžan, tej večini pokorščino skazovati ? Odkod ima ta večina svojo suvereniteto ? Morda iz ljudske volje ? Ta 1 j u d s k a volja je pa volja večine. Odkod torej su-vereniteta ?
Na to vprašanje ni odgovora, če nočemo priznati, da je Bog izvor državne oblasti.
Bog je namreč stvarnik človeka in njegove narave. Narava pa sili človeka v družbo, v društveno življenje. Društveno življenje pa ni mogoče brez oblasti, ki družbo vodi. Torej Bog hoče tudi to oblast, ker vsak, ki hoče namen, hoče tudi sredstvo. Bog je torej izvor državne oblasti. Zato smo in 1 e zato smo pokorni državni oblasti, ker je Bog njen vstanovitelj. — Vse dosedaj naštete resnice nam kratko in jasno tudi sv. Oče v okrožnici „Immortale Dei-* razložijo : „Od narave je človeku vrojeno, da živi v društvu ; ker namreč ne more v samoti doseči vsega za življenje potrebnega, kakor tudi ne dospeti do popolnosti duha in srca, je Bog v svoji previdnosti skrbel, da se rodi človek za društveno življenje, bodisi privatno bodisi javno, katero edino poskrbi za vse potrebe življenja. Ker pa društveno življenje ni mogoče, ako ne vodi eden vseh, nagibajoč posameznike k skupnemu smotru, je človeškej družbi potrebna oblast, ki družbo vodi. Ta oblast pa ima svoj izvor, kakor družba sama, v naravi, je torej od Boga. Iz tega sledi, da je javna moč sama na sebi le od Boga. Bog sam je najpravičnejši, uajmogočniši gospodar vsega stvarstva; Njemu se mora vse pokoriti, Njemu služiti: oni torej, kateri imajo oblast, jo imajo edino le od Boga, gospodarja vsega stvarstva. Ni oblasti razun od Boga (Rimlj. XIII. I).'2) Novodobni liberalizem ima verski indiferentizern za ideal, to je, država mora biti indiferentna nasproti verskim resnicam, ali drugače, država naj trpi, .čuva in povpešuje izven resnice tudi zmoto in laž. V taki državi ima vsaki državljan svobodo vesti, svobodo vere in svobodo bogočastja.
To načelo pa je dijametralno nasprotno načelom katoliške cerkve, ki uči, da je državna oblast božjega izvora. Zato sta Bog in državna oblast v tesni zvezi med seboj združena. Umevno je, da more državna oblast le takrat dobro ih vspešno v do-
Insitum liomini natura est, ut in c i v i 1 i s o c i e t a t o v i v a t, is enim necessarium vitao cultum et paratum, itemque ingonii animi porfec-tionom cum in solitudine adipisci non possit, provisum divinitus esl, ut ad c o n i u n c t i o n e m c o n g r e g a t i o n e m q u e h o m i n u m nascoretur cum domeBticnm, tum etiam civilem, quao suppeditare vitao suffioien-tiam perfectam solarn potest. Quoniam vero non potest sociotas ulln con-sistere, nisi si nliquis omnibus praesit, effieaci siniiliquo niovcns singu-los ad coinmune proposilum impulsione, cfficitur, civili hominum communi-tati necessariam esse a u c to r i t a t e m qua regatur: quae, non secus ao societas, a natura, propter eaque a Doo ipso oriatur auctore. — Ex quo illud consequitur, potestatom publioam por se ipsam non osso nisi a Deo. Solus enim Deus est verissimus maximusquo rerum dominus, cui sub-csso et servire omnia, quaecumquo sunt, neoesse est: itn ut q u i c u n-q u o i u s i m p o r a 11 d i h a b o n t, non id aliunde aocipiant, nisi a b > 1 1 o s u m m o o m n i u m p r i n c i p o Doo. Non ost potestas nisi a Deo. (Rom. XIII. I.)
sego splošnega blagostanja državljane voditi, če se ozira na Boga in po njegovi volji deluje. Z drugimi besedami: državna oblast mora, če hoče biti od Boga jej podeljenim dolžnostim kos, vero očitno i z p o v e d a t i. ') Vže stari poganski narodi so zahtevali od svojih oblastij. očitno izpovedati svojo vero. “) Kakor je vsak posamezen človek dolžan, ne samo zasebno, ampak tudi javno svojo vero izpovedati in po njej živeti, tako tudi družba, torej tudi tisti, ki družbo vodi k časni sreči. Časna sreča, soci-jalni red in blagostanje stoji in pade z vero. To so tudi vže stari spoznali3). In res! Kakor hitro državna oblast vero zavrže kot brezpotrebno stvar, je s pravičnostjo pri kraji. To se kaže ne samo pri nas, temveč povsod, kjer se vera obdelava kot stranska reč. Ali nima prav sv. Avguštin, ko pravi: „Kjer se pravica na stran potiska, kaj je država, kakor velika roparska druhal? Tudi roparske druhali so male državice: množica ljudij pod vodstvom poglavarja, ki jo vodi na ropanje in plen. Ce se te državice večajo in združijo, nastane „država“ brez pravice . .	? (De Civit. Dei IV. c. 4) Da, vera in le vera jedini
narode, da so krepki in da tvorijo krepke države. Zato sv. Oče ne nehajo zabičavati državnim oblastim: „Sveto bodi torej poglavarjem Božje ime in zabičavati je treba, da vero pri važnih opravilih milostno vzprejmo, dobrohotno branijo, ter se svojo avktoriteto in zakoni čuvajo, ter ničesar ne počno ali sklenejo, kar bi nasprotovalo njeni varnosti. To so pa tudi dolžni podložnim, katere vodijo11.4) Zakaj? Zato. ker je vera razmerje ali zveza človeka z Bogom. Namen človekov je Bog, ker le ta ga more stalno osrečiti. Zato je vera tako imenitna za človeka in torej tudi za državo, da mora vse teženje, dejanje in nehanje biti na vero navezano. Vera je pripomoček ali sredstvo k splošnemu blagostanju, h kateremu mora državna oblast človeka voditi. Zato imajo sv. Oče prav, ko trde: ,.Svetna oblast se je porodila v občno korist, potemtakem mora skrbeti za podložne, da dosežejo ono najvišje in nepremenljivo dobro, katero prostovoljno žele; ne sme pa provzročati nesreče, ampak donašati mora vse mogoče dobrote. Največa dobrota je pa vera, torej naj
') llac rationo conetitutam civitatem perspicunm est, omnino debere plurimis niaximisquo officiis, quao ipsam iungunt D o, roligione publica sn-tisfacere.
2) Sna euique civitati religio ost; Doum quippe natura venorari novifc nec qui8quam est bomo, q n i lego, quae liaec praocipiat, caroat. (Cicero, Or. pro Flncco.)
3) Piotate sublatn fides otiam ot soeietas humani gcneris et una excel-lentissima virtus iustitia tollitur. (Cicero: Do nat. Daov. I.)
4) Sunctum igitur portet apud prineipes esso Dei notirn; ponendum-quo in praocipuis iltorum ofticiis religionem gratia complecti, benevolentia t u e r i, auctoritate n u t u q u o 1 e g u m tegero, nee quippiam instituere aut deccrnere, quod sit eius incolumitali contrarium. Id et eivibus dobent, q u i b u s p r a e s u n t.
skrbi država, da se ohrani vera čista, neomadeževana, kajti vera je vez, katera druži človeka z Bogom1*.1) Prava, čista vera pa je tista, katero uči sv. kat. cerkev in katero vlada namestnik Kristusov, rimski papež, tista vera, ki uči, da se mora rabiti oblast pravično, ne samo silno ali tiransko, ampak po vzgledu božjem nad vse pravično, združeno z očetovsko dobroto; tista vera, ki uči, da mora služiti oblast v korist vsem podložnim, ker je zato gosposka postavljena, da varuje s p 1 o š-11 e koristi, ne pa malokaterim ali pa posameznim v prid; tista vera, katera uči podložne, biti pokornim oblasti zaradi Bo-g- a, kateri jo je vstanovil, skazovati ji čast, spoštvovanje in ono zvestobo, katero so otroci dolžni svojim starišem; tista vera, ki uči podložne, da se vstavlja Bogu in njegovi volji, kedor se vstavlja in se silo upira od Boga postavljeni državni oblasti! Kje je v teh naukih kaj državi nasprotnega ali celo nevarnega ? Državna oblast naj izpoveda javno sv. kat. vero, naj daje postave, ki niso veri nasprotne, pa bode skusila, kako jo bodo katoliški podložniki spoštovali, častili in ljubili; skusila bo, da se ob zvestobi in stanovitnosti katolikov razbije sila in moč skrivnih družb, ki rujejo zoper altar i n prestol, skusila bo, da je vstaja nemogoča reč, koder podložni spoznajo, da se ravna državna oblast po volji božji ....
Da, vera je steber in vogelni kamen države: po veri zadobi družina potrebno trdnobo iz svetosti zakonske zveze, ki se sklepa z jednim in nerazdružno : prava in dolžnosti mej zakonskimi so po modri pravičnosti in jednakosti vrejene: dolžno spoštovanje je ženi. zagotovljeno: možev vgled je vrejen po vzgledu božje oblasti : očetovska oblast je dostojanstvu žene in otrok primerno pomanjšana : slednjič je za varnost, koristi in vzgojo otrok najboljše poskrbljeno.2) Verne družine so torej ponos države, one so tisti živelj, ki vzdržuje in ohranja državo. Brez vere ne more obstati država, zato jo mora tudi očitno izpovedati. In kaj more biti za državo in društvo koristniše, nego da se z vsem srcem oklene Kristusove cerkve ? Kajti — da govorimo se sv. Avguštinom — „katoliška cerkev ne objema sa-
ti Civilom igitur societatem, c o 111 m u n i u t i 1 i t a t i n a t a m, in tuenda prosperitate reipublicao nccoaso ost sic consuloro civibus, ut obtinendo •adipisi'ciidoque aummo illi atquo incommutabili bono, quod sponte nppotunt, 11011 modo milil importot unquam incommodi, sed omnes, quascumque possit, opportuuitates alfornt. Quarum praeeipua ost, ut detur opora religioni sancto inviolalcquo servandae, ouius officia bominom Deo coniungunt.
2)	Societas domestica cam, quam par est, firmitudinom adipisoitur cx UTiius atquo ndividui sanctitato coniugii:	iura	olliciaquo inter coniugos sa-
pienti iustitia et aoquitate rogulantur: dobitum oonservatur muliori doous: Auctoritas viri a d e x e m p 1 u m est auctoritatis Doi conformata: tomperata patria potcstas conveuienter dignitati uxoris prolisque: doniquo libororunj iuitioni, commodis, institutioni optime consulitvir.
mo Boga, ampak tudi ljubezen do bližnjega, in sicer tako, da se v nji dobiva zdatno zdravilo vsem zlom, katera morajo ljudje prenašati zastran svojih grehov. Ona podučuje in vzgaja otroke l>o otroško, može krepko, starce mirno, kakor zahteva starost ne le telesa, ampak tudi duha. Ona podreja v čistostni in verni pokorščini žene njihovim možem, pa ne radi samopašne mesenosti, ampak da se potomstvo množi, da se ohranja domače družno življenje ; ona stavlja soproge na čelo soprogam, ne kakor bi se hotela rogati šibkejemu spolu, ampak radi zakonov, ki so polni ljubezni do njega. Ona podreja sinove roditeljem, rekel bi, z nekim prostovoljno izbranim si sužnjištvom. Ona nalaga roditeljem, da vodijo otroke, svoje z neko milostno gospodovalnostjo. Ona brate spaja mej neboj z vezjo vere, še ožiše kakor jih more vezati kri. Ona, spoštujoč vsako sorodstvo, vsako krvno razmerje, vtrjuje z vzajemnostjo ljubezni vsako vez narave in srca. Ona uči in ukazuje služabnikom, da so zvesto pokorni gospodarjem svojim ne le, ker morajo, ampak iz dolžnosti in ljubezni; a kažoč na Boga kot najvišjega, skupnega gospoda, dela gospodarje služabnikom mile, kateri raji svetujejo, kakor bi ukazovali... Ona, spominjajoč na prve, skupne stariše, združuje državljane, narode, vse ljudi ne le v društvo, ampak v bratstvo. Ona zapoveda kraljem, da skrbe za svoja ljudstva, zapoveda ljudstvom, biti kraljem pokornim. Ona uči neprestano, komu smo dolžni dati čast, komu sočutno ljubezen, komu spoštovanje, komu strah, komu oduševljenje, komu poduk, komu svarilo, komu obsodbo, komu kazen — vse to uči, dokazujoč, da nismo dolžni vsem vsake reči, niti vsem ljubezni, a nikomur krivice1*.')
Dve oblasti.
Vero pa, katero je Jezus Kristus učil, je ukazal svoji cerkvi braniti in razširjevati. Bog je namreč prišel iz nebes, da bi na zemlji vstanovil kraljestvo, v katerem jedino je rešitev in zveličanje. To kraljestvo, kateremu na čelo je Bog v svoji vsmi-ljencsti postavil rimskega papeža, imenujemo katoliško cerkev.
Katoliška cerkev je po svojem pravu in po svojili znakih p o p o 1 n a družba, ker ima v sebi in po sebi vsa sredstva, katerih družba potrebuje, da se ohrani in razširja ; namen tej družbi je čeznaraven, duhoven : privesti ude do nebeške sreče.
Imamo torej dve oblasti, vstanovljeni od Boga, jedno neposredno, drugo posredno, cerkev in državo. Kako skrbno je Bog razdelil gospodstvo nad človeštvom! Jedno, duhovsko oblasti je postavil čez božje, drugo, posvetno, čez človeške zadeve. Različni po bistvu in po namenu — in vender obe od Boga vstanovljeni,
‘) De mor. Eccl. Catli. XXX. 63.
da se podpirati med seboj v težki službi, voditi človeški rod do časne in večne sreče.
Ker pa irnati obe oblasti včasih iste podložnike, je umevno, da večkrat spada jedua in ista zadeva pod pravico obeli; zato je Bog v svoji previdnosti pota obeli prav vredil Kakor je namreč Bog hotel, da bodi v naravi in mej njenimi silami najlepše soglasje, tako je tudi hotel, da veže najlepše razmerje cerkev in državo, razmerje, ki je podobno zvezi med človeško dušo in telesom.... Kakor pa je duša imenitniši del človeka, tako je tudi cerkev imenitniša, višja družba od države.
Vže od nekedaj so smatrali ozko zvezo obeli oblastij za pogoj splošnemu blagostanju. V njiju skupnem delovanji je krščanstvo vedno videlo najboljše zagotovilo zemeljske sreče, v razprtiji pa vzrok in začetek neizmernega zla. Zato je cerkev vedno velevala pokorščino državni oblasti, državna oblast pa naj se pokoid zopet cerkveni oblasti.
Žalibog, v veku jasnosti, v 19. stoletju se to več ne dogaja. Po napačnem modroslovji zapeljana ne posluša državna oblast več glasu sv. cerkve, ki se že po svojem bistvu in po tem, da jo vodi sv. Duh, ne more utikavati in mešati v pravice državne oblasti. Pa ne samo to, ampak državna oblast pripušča, da se sv. cerkev zaničuje, pripušča, da smejo ljudje svobodno svoje misli izraževati o veri in cerkvi, pripušča, da se nevesta Kristusova stavi na enako stopinjo z nasprotnimi verskimi ločinami ali celo nižje, pripušča, da se na njene postave in ukaze nič ne ozira: kratko, kakor pravijo sv. Oče: „K večemu tako ravnajo s cerkvijo, da jo imajo, odvzemši jej v mislili značaj in pravico popolne družbe, za popolnem jednako drugim društvom, ki se nahajajo v državi: radi tega, ako ima kaj pravice, ako ima kaj zmožnosti k zakonitemu delovanju, jo ima, pravijo, s privoljenjem in milostjo vladarjev, države11.1) če cerkev zahteva svojih pravic, katere je vgrabila državna oblast, precej kriče, da se hoče cerkev mešati v politiko, da si prisvaja političnih pravic. Če seje med obema oblastima sklenila.državno veljavna pogodba, že zopet kriče, da je treba cerkev ločiti od države. Zakaj ? Zato, pravijo sv. Oče : ut facere contra interpositam fidem impune liceat, omniumiiue rerum liabere, reinotis impedimentis, arbitri um. Tega pa cerkev ne more prenašati, kakor Bjg ne more krivice ljubiti. Zato nastane prepir med oblastima, provzročen po tem, ker državna oblast ne pripoznava pravic sv. cerkvi; in ker ima ona surovo silo na svoji strani, ji je za hip zmaga
') Ad a 11 nimam, s'c agunt cum Ecclosia, ut, societa‘is perfectae gonero et iuribus opiaiono detructis, plane similem liabennt coteiarum cornmunitatum, quas respublicu continet: ob oanujje rom ni quid illa iui-is, si quid possidet facultalis ad ag^ndum legitinie, possidero dioitur concessu, beneficioqiie princi-pum civitatis.
zagotovljena, tako da postane cerkev jetnik v državni ječi. Tako se cerkev izključuje iz javnega življenja, iz prevzetnosti (leges superbe coiPeinnuut) spravljajo vladarji krščanske z a-kone pod svojo oblast, določujoč o veljavnosti in neveljavnosti zakonske zveze, o enoti in neločljivosti zakona; ropajo cerkvena posestva, češ, cerkev ne sine imeti lastnega premoženja itd.
Katere so torej tiste dozdevne pravice, katere ima državna oblast proti cerkveni'?
1.) Pravijo, daje državna oblast naravna čuvarica cerkve, da jo ima torej pravico nadzorovati.
Poglejmo ! Le počasi z nadzorstvom in naravnim čuvarstvom ! Jezus Kristus cerkev ni vstanovil ter nje varstvo izročil posvetnim vladarjem, ampak sv. Dulin. Ta je njen vodnik in varuh, in tega varuha katoličanje pripoznavamo. Ali so bili morda rimski vladarji za časa 300 let njeni varuhi? Ali so bili morda bizantinski, ali nemški, ali francoski kralji njeni „naravni“ čuvarji ? Državna oblast je varuhinja cerkev le v toliko, v koliker jo cerkev sama prosi pomoči v nadlogah in stiskah: če ji pride na pomoč, potem je v resnici njena čuvarica, branilka in varuhinja. Da se pa ne da kedo premotiti človeškim zvijačam, je papež Pij IX. v „syllabu“ zavrgel naslednje stavke:
,,Cerkvena cblast ne sme izvrševati svoje avktoritete brez pripuščenja in dovoljenja svetnega gospodstvaC ‘j
„Svetni oblasti, in naj jo izvršuje tudi neverski vladar, pripada neposredna negativna oblast do svetih rečij; tembolj jej torej pripada pravica, katero imenujejo „exequatur-\ 2)
„Kedar pridejo zakoni obeh oblastij navskriž, prevlada svetno pravo.“ “) Torej ima di žavna oblast pravico, kot „naravni“ sodnik cerkve soditi med državo in cerkvijo. Pa ravno narobe je res ! Cer-' kev je v svoji sodbi, kar se vere in nravnosti tiče, nezmotljiva. V našem slučaju pa se mora razpor med cerkvijo in državo tikati vere ali pa nravi, ker v drugih slučajih si cerkev ne prisvaja nobenih pravic.
K tem dozdevnim pravicam bi dodali še jedno namreč pravico vladarjev, pretrgati vezi, katere vežejo škofe in vernike z rimsko Stolico. Da ta „pravica“ bije v obraz kat., cerkvi in njenim naukom, je samo ob sebi umevuo. Kralji in cesarji si morda s takimi „pravicami“ za kratek čas cerkev vsužijo, toda sv. Duh jo zopet pomlajeno izpelje iz sužnosti. Tudi ta „pravica“ je od. Pija IX. na indeksu:
1 Er.clesinsfca potostas suam auctoritntem cxei'cero non debet absque civilis gubernii ven in et assensu,
s) Civili potestnti vel ab infideli imperanta exercitne comp tifc potestng indireota negativa in sacra; eidom proinde competit nodum ius, quod voi ant exequatur.
3)	In eonfliclu legum utiiu3que potoatatis, ius civile praovnlet!
Svetna oblast laliko prepreči, da cerkveni predstojniki in verno ljudstvo prosto in mejsebojno ne občujejo z rimskim papežem . ')
2.) Drugi zopet trde, da le takrat more obojno oblastvo vspešno delovati, če se cerkev in država ločiti .... Kaj pravi ■o tem nauk katoliški? Gregorij XVI. pravi v svoji okrožnici „Mirari v o s“ z dne 15. avgusta 1832: „Nič veselejšega bi ne mogli prerokovati niti veri niti državi po željah onih, ki iz celega srca hrepene, da bi se cerkev od države ločila in sloga mej vlado in duhovsko gosposko rušila. Znano je namreč, da se ljubitelji najnesramnejše prostosti boje one sloge, ki je vedno i cerkvi i državi donašala srečo in korist.”2) Da, prijatelji nebrzdane prostosti, skrivne družbe, te si žele razpor med cerkvijo in državo, žele vezi raztrgati s tem, da duhovsko in posvetno oblast ločijo. Ta nauk se torej ne sklada z naukom katoliške cerkve. Tudi Leon XIII. pravi: „V zadevah, ki se ' dotikajo cerkvenega in državnega prava, je najbolj naravno in po Božjih namenih, da se obe oblasti ne ločiti, še manj pa spreti, ampak da ste složni . . “s) Tako tudi Pij IX. p r o p. 55 : Ecclesia a Staatu, Statusque ab Ecclesia seiungendus est. Poglejmo nasledke, katere bi rodilo tako načelo! Ali more biti mir v državi ? Sloga ? Ne. Oči vidno je to načelo uboj cerkve in države .... Cerkev naj se loči od države, to je, ne utikaj se v javno življenje, ne vplivaj na postavoda-jalstvo, na državno gospodarstvo, uči s a m o, da moramo biti pokorni oblastem da morajo delavci biti pokorni svojim gospodarjem, uči . . . Nasprotno: država, loči se od cerkve, to je od Boga in njenega namestnika . . . To načelo je res grozovito, ako pomislimo, da država brez Boga, kakor nam kaže zgodovina, propada brez prestanka ....
3.) Zopet trde nekateri, da ima le državna oblast pravico, vzgojevati državljane: cerkev ne imej v šoli nobene besede več, cerkev uči samo katekizem!
Kaj naj potem še pomenijo Kristusove besede: „Pojdite in učite vse narode” ? Kako se sklada ta nauk z naukom katoliškim, da se mora odgoja dati cerkvi v roke, ker je le ona pripravna, državi odgajati dobre državljane, cerkvi pa poslušne sinove V Kako je to, da se država upa utikati se v družbinsko življenje,
'■) CIvilis a ctoritas poteši impediro, quominus sacrorum antisiitos ot fidelos populi cum Romano pnutifice liboro no mutuo communicent.
2) Neque lacliora ot religioni c*t principatui ominari possumus ox oonim votis, qni Ecclosiain a reguo sopnrari mutuainque imperii cum sncerdodo con-cordiam ubrumpi discupiunt. Constnt quippo, pertimcsci ab impudent 3simae libortatis amitoribus concordiain illam, quao semper rci et aacrae ot civili fausta exstitit ot salutaris.
3) Tii nogotiis autem mixii iuris, maximo esse secundum naturam item-quo secundum Del consilta non secessionem alterius poteslalis ab altura, multo-que minus contentioncm, sod piano concordiam oamquo....
v tilio domače ognjišče, kjer imata le vera in hišni gospodar pravico do vzgoje otrok ? Da, stariši imajo jedino pravico, odločevati, kaj naj se otroci uče in kaj naj se ne. Država pa s tem, da je uvedla prisilno šolo, ruši očetovo oblast nad otroci; ruši pa s tem tudi naravno vstanovo družinskega življenja. Ako pa je cerkev učiteljica po vstanovi Kristusovi, tedaj mora ona učiti, ne pa država, če je ona vodnica, mora ona voditi, če je ona varuhinja resnice, mora jo le ona podeljevati: cerkev je steber resnice, je luč, in zato mora ona svetiti. Preganjajte jo in vzemite ji najdražje, kar ima, o d g o j o — ona mora govoriti in vedno oznanjati resnico.
Kaj je torej katoliški nauk o odgoji ?
Prva resnica: Oče in mati imata prvo pravico, otroke odgojevati. Stariši dado otroku telesno življenje, dati mu morajo torej po naravni vstanovi tudi moralno, etično bivanje. Stariši gotovo ljubijo svoje otroke, torej se bodo gotovo brigali za primerno odgojo in izobrazbo. Zato je prisiljena šola atentat na svete pravice očetovstva. Ne! Nobena državna oblast nima pravice, jemati očetu, kar je njegovega! Zato mu tudi ne more velevati, naj pošilja otroke v šole, o katerih oče ve, da so slabe .. . Oče ima od narave pravico nad svojimi otroci, on jih da v izobrazbo, kateremu učitelju se njemu zljubi. Naj svet upije, da je prisilna šola triumf svobode, pa druzega biti ne more, kakor najgorje tiranstvo ....
Druga resnica: Otrok potrebuje gotovo mero pojmov in znanja pa izobrazbe duha: verskih in moralnih načel. In to so krščanski narodje spoznali, da le to more biti prava, resnična in dobra odgoja. Zato so izročili cerkvi svoje
otroke..........Prve šole so zasnovali — menihi in nune,
škofje in župniki. Sedaj pa, ko so vede napredovale, je vlada v svojo oskrb vzeia „odgojo.“ In ker si država samo zase hoče odgojiti pripravno osobje — za Boga se ne zmeni — zato muči mladino s preobilim učenjem nepotrebnih stvarij, moralne stvari pa zametava. So pa tudi sadovi po tem! Iz državne šole prihajajo ljudje, ki so vse pred, kakor dobii državljani, ljudje brez vere, brez načel, brez moralne opore .... Ti naj bodo dobri, zvesti državljani ? Pa država vže sama skrbi, da njeni udje ne pridejo do vsem skupnega namena, do p 1 o š n e g a blagostanja.
4.) „Vsled čisto posvetne pogodbe more obstati mej kri-stijani zakon v pravem pomenu ; ni res, da je zakonska pogodba mej kristijani vedno ali sakrament, ali da sploh ni pogodba, ako ni sakrament.“ Stav. 73. zavržen v „syllabu“.‘)
') Vi contractus mere civilis potest inter christianos constare veri no-minis niatrimonium; falsumque est ant contraotum inatrimonii inter cliristianos semper esso sacramentum, , aut uullum esse contractum, si sacrainentnm ex--«ludatur“.
Dd, tako se govori v javnem življenji: čemu cerkve treba,, da se dva združita, saj je zakon pogodba, kakor vsaka druga, torej spada tildi v področje državne oblasti? Pa je li to resnica? Jeli res zakon pogodba, kakor vsaka druga? Da, zakon je pogodba, naravna, ker sloni na naravnem pravu, in pa druž-binska, ker se sklepa med družinami — ali zato zakon še ni pogodba, kakor vsaka druga. Zakon se začenja v družini, se konča v družini, ima svoje včinke v družini; oba dela. ki skleneta zakon, sta iz družine; oba se ločita od družine, da tvorita nove ude družine .... Na družini pa sloni država .... Ce pa je to res, ali je zakon pogodba, kakor druga ? Ali je potem zakon, kakor stvar, ki se kupi in proda, zamenjava ? Vže v naturnem redu je to napačno, da bi bil zakon pogodba, kakor druga — kaj še le v verskem! Tridentinski zbor je razglasil zakon za sakrament zato, ker ga je Kristus postavil. Sakramente pa deli cerkev, torej je zakon cerkvena stvar, spada v cerkveno področje. Država si torej ne le ne sme prila-stovati pravico, da bi sklepala pravilne in veljavne zakone, ampak mora cerkev s tem podpirati, da navaja ude svoje do pokorščine najsvetejšim božjim postavam.
*
* *
Razvideli smo iz tega, da mora državna oblast vero očitno izpovedati in cerkev kot samosvojo družbo spoštovati ter jo podpirati, kedar jo pomoči prosi. Zakaj ? Zato, ker brez ve re,. torej brez cerkve ne more biti splošnega blagostanja. Ker pa je namen državi splošno blagostanje, zato ne sme državna oblast ničesar storiti, kar bi oviralo vero in cerkev v njenem delovanju zadržavalo.
Skrbeti pa mora državna oblast za splošno blagostanje s tem, da se „nebrzdana oblast, misliti in svoje misli javno širiti, ne prišteva k „pravicam“ državljanov'*. Sv. Oče mislijo tu na tis e k. Plato pravi določno (De legibus VIII. lib. II.), da „mora dober postavodajalec ostro kaznovati tistega pesnika,, ki opeva življenje ničvrednega človeka kot blaženo, srečno življenje." S v. D e r n a r d (Epist. 189): „V mestih in graščinah imajo temo za luč in strup za med ... In te knjige se razširjajo od naroda do naroda, od kraljestva do kraljestva". Državna oblast torej ne sme pripustiti, da se v spisih zasmehuje sv. vera, kat. cerkev, njeno osobje, njeni obredi in naprave. S tem se izpodkopava vera, ki je v resnici jeden glavnih faktorjev splošnega blagostanja. Ce je cerkev postavljena od Kristusa, da postane človeštvo po njej večno srečno — kako je to, da se država ne upa zaseči spis, ki hujskajo proti cerkvi, veri in duhovščini ? Kako-je to, da se državnim vradnikom ne sme. ničesar reči? Država dela krivico Bogu — in to se bo prej ali sleje maščevalo.
Dalje govore sv. Oče: „R.avno tako ne more cerkev odobravati one prostosti, katera rodi gnjus do najsvetejših zakonov božjih ter odreka dolžno pokorščino postavni oblasti. V resnici je to bolj razuzdanost kakor prostost; prav jo imenuje Avguštin prostost pogube, apostel Peter pa zagrinjalo hudobije: da, ker je pa proti razumu, je prava sužnost; kedor namreč greši, je suženj greha.11 ‘) Kar je torej resnici in kreposti nasproti, ne sme priti na dan, ne sme priti pred obličje ljudi! Se manj pa se sme laž, nenravnost in „sužnost greha“ braniti in zagovarjati s pomočjo postav! Sicer je prava učiteljica kreposti in varovalka nravnosti cerkev Kristusova; vender mora imeti tudi državna oblast p o s r e d 11 o in indirektno 0-b 1 a s t, odpraviti vse, kar je nravnosti nasprotno. Tz nravnosti namreč izvirajo čednosti: zvestoba, ljubezen, pravičnost, resnicoljubnost, čednosti, brez katerih ne more obstajati društveno življenje. Kar torej ovira društveno življenje — in to je nenravnost — mora državna oblast odstraniti. Tako 11. pr. ne sme dovoliti, da se izpostavljajo očitno nesramne podobe in kipi, vsled katerih trpi nravnost, ne sme dovoliti, da se igrajo v gledališčih take igre, ki nravnost izpodkopavajo, niti dovoliti nesramnim romanom pot v javnost. V tem ne sme ovirati državno oblast beseda „umetnost“. Umetnost služi samo resničnemu pa dobremu in lepemu. Nadalje mora državna oblast k državnim službam pripuščati le ljudi, ki niso samo zmožni, ampak tudi v e r n i in 11 r a v n i.
*
* *
Namen države je spošno blagostanje vseli državljanov. Državna oblast mora torej skrbeti, da dobe vsi državljani sredstev in pripomočkov, da dosežejo blagostanje, na drugi strani pa zopet vse odstraniti, kar ovira, da ne morejo vsi priti do splošnega blagostanja. V mislih so nam tiste gospodarske družbe in zveze, ki se bogate s krvavo prisluženimi novci ubogih: vnebo-vpijoči greh je, da država, ki ima biti vsem jednako dobra mati, je mati samo velikih kapitalistov, dočim ubogo, revno ljudstvo pita tu in tam z drobtinami, katere padajo raz državno mizo, prav kakor delajo mačehe .... Sem spadajo posebno borze, katere posestniki se bogate na račun goljufanih in presleparjenih vde-ležencev.
*) Si mil i ratione nec potest Ecclesia libertntom probnre eam, qune fnstidium gignat snnctissimnrum Dei legum, debitnmquo potestati legitimne obodieminm exuat Eit enim licentia verius, quam libertas; reotissimequo ab Augnstino libertas p e r d i t i o n i s, a Petro apostolo v e 1 a m e n m a 1 i t i a e appellutur: immo, cum sit praeter rationem, vera servitus ost: •qui enim facit peccatum, servus ost peccati.
Dalje mora državna oblast s pametno in pravično volilno reformo dati ljudstvu do vladanja. Skrajen čas je vže, da se po liberalizmu in židovskem kapitalizmu vsuženo in do skrajnosti izsesano ljudstvo reši iz babilonske sužnosti s tem, da se mu dajo pravice, ki mu gredo po božjem in človeškem pravu. Državna oblast naj mu da pravice, drugače se je bati, da si jih pribori po drugačne m potu.
*S.— bogoslovec ljubljanski.
Apologetični razgovori.
Kako pobijati verski indiferentizem današnjih
omikancev. -— Beseda o apologetičnih konferencah za omikance.
Priznajmo, kar nam je vsem očitno : današnje tako zvano svetno razumništvo ima malo ali nič vere! Kedo zahaja dandanes v cerkev ? Kedo prejema sakramente ? Koga srečavamo na Božjih poteh? Ženske, otroke, kmeta in prostaka! Naša inteligenca" ne moli, ker — ne veruje. Profesorji spremljajo šolsko mladino v cerkev in, ako treba, k procesiji — kajti tako veleva ministrova volja — a koliko jih je mej njimi, ki v srcu nimajo nobene vere! Splošna je tožba, da vradniki po mestih in celo po deželi zanemarjajo krščanske dolžnosti, da nekaterih ni v cerkvi videti, nego na dan cesarjevega rojstva ali godu. Pa tudi mej tistimi, kateri se dajo videti pri božji službi, koliko je takih, kateri to store iz raznih „ozirov“ — proti svojemu prepričanju!
Ne slepimo se : inteligenca nima vere, inteligenca, brez malo izjem, misli racionalistično, materijalistično! In to je pri nas v Avstriji hujše kot drugod. Kedor potuje po Italiji in Franciji in se bližje seznani z ondašnjimi omikanci, bo našel sicer veliko veliko odločnih brezvercev, masonov in kar je sorodnega, a gotovo tudi ne malo višje izšolanih gospodov: profesorjev, zdravnikov, odvetnikov, sodnikov in celo oficirjev, kateri krščansko mislijo in živijo. Tak višje izomikan gospod v cerkvi ali celo pri spovednici je pri nas malone — bela vrana, ako izvzamemo morebiti katerega vmirovljenega vradnika, ki mu je starost vže lasi pobelila in mu smrt trka na srce! Da ne govorimo o vde-ležitvi pri javnih procesijah. Koliko „razumnikov“ se je n. pr. vdeležilo onih velikanskih procesij, ki so se ta leta osnovale iz Gorice na sv. Goro ? In vender je to celo v republikanski
Franciji vse drugače. Bili smo na lastne oči priča „inteligentnega“' krščanstva v Lurdu in tudi v Parizu.
Kaj je krivo temu ? Inteligenco nam odgaja brezverska šola.. Razumništvo nam narašča iz srednjih in višili šol, katerim je državni zakon zatajil verski znak. In ker si je država osvojila monopol šole in poduka, se vsa naša vzgoja vrši v istem protiverskem duhu. V Italiji in Franciji uživa cerkev vsaj nekaj prostosti ; število privatnih, od države neodvisnih šol je tu znatno, Francija ima celo pet katoliških vseučilišč. Iz teh zavodov prihaja društvu krščansko vzgojeno svetno razumništvo, kakoršnega mi nimamo !
Ne da se tajiti: v nižjih slojih ljudstva se je tudi pri nas obudil krščanski duh in se vže mogočno giblje — toda inteligenca naša ne veruje. Inteligenca naša sicer uvideva, kako grozen sad obraja nevera, vender inteligenca naša ne veruje! Da,, velik del te inteligence čedalje bolj zagaža v materijalizem in ateizem; verski nihilizem ima čedalje obilnišo žetev mej liberalno inteligenco!
Kaj storiti? Pomoči ni tukaj od drugod pričakovati nego od onih, kateri so „luč sveta“, kateri so „sol zemlji11 ; to so katoliški duhovni. Oni so luč vsemu svetu, sol vsej zemlji; tedaj poklicani, da razsvetlijo in osolijo sč soljo modrosti in resnice tudi svetno inteligenco. Naše razmere so še posebno dandanes take, da, ako duhovni tega ne storijo, drug n i h č e n e bo storil. — Pa kako to izvršiti ?
*
* *
1.	Naša inteligenca ne veruje, ker meni, da verovati je isto, kar zdravemu razumu se odpovedati. Glauben heist nichts wissen. Vera je brezumna ali celo protiumna (vernunftwidrig). Pred vsem treba tedaj nevernemu razumništvu izbiti ta predsodek s tem,, da v pismu in besedi dokazujemo in pojasnjujemo umnost ali pametnost (Vernunftmassigkeit) katoliške vere. Seveda ta umnost ne pomenja še, kakor bi ne smela vera presegati človeški razum ; da, prava, od Boga razodeta vera mora cel6 taka biti. Go-Arere o .umnosti krščanstva hočemo le reči, da njegove dogme, dasi skrivnostne in nerazglobljive, vender ne otemnjujejo človeškega razuma ali ne ovirajo njegovega naravnega napredka, ampak ga celd k mišljenju budijo in vedrijo.
In res, krščanstvo, dasi po svojem početku in vsebini čez-naravno, skrivnostno, je vender bolj kot vsako drugo verstvo umovno in, da tako rečemo, naravno-iilozoiično. Krščanstvo je plod vse resnice obsegajočega, nevstvarjenega razuma Božjega, katerega odsvit je razum človekov. Solnčni žar, ki odsvita iz teles, je soroden in podoben žaru, ki sije iz solnca samega, in čim močnejše pa pozitivniše se poslednji javlja, tem čisteji in svit-
leji je prvi. Tako tudi žarki čeznaravnega razodenja Božjega, ne le da bi temnili razumno spoznanje, marveč je le še bolj vedrijo in osvečajo, oni odganjajo zmoto, kakor ne more tema tje, kamer segajo solnčni žarki. Vže v temeljnih dogmah krščanskih so vernemu duhu z absolutno izvestnostjo rešeni in pojasnjeni najtežiši metafizični problemi, na katerih sloni prav za prav vsa filozofija. Vzemimo skrivnosti o najsvetejši Trojici pa o včlovečenji Božjem. Prva izraža: en Bog biva v treh osebah; druga: v Jezusu Kristusu bivati dve naravi, Božja in človeška, v eni osebi. Vže v tem sta nam podana metafizična pojma: natura in oseba ali ld-postaza; dalje sledi iz druge skrivnosti realna razlika mej naturo in osebnostjo, isto tako mej bistvom in bivanjem (esencijo in eksistencijo). Dalje napeljete ti dogmi k ločevanju mej bistvom in naturo, k razmišljevanju o naravni delavnosti, o razmerji poslednje k osebnosti, iz n ju se potrdi metafizični stavek : delavnost je pripisati naturi, dejanja pa osebnosti. In tako dalje. Rekli smo, da, ta metafizična razmotrivanja in izvajanja sledijo neposredno iz omenjenih dveh skrivnosti. Z reševanjem in določevanjem teh versko-metafizičnih vprašanj so se bavila prva stoletja krščanske dobe, ko je cerkev prisiljena bila proti raznim heretikom braniti razodeti nauk o Trojici in o včlovečeni Besedi. In ravno ti duševni boji koliko duhov so obudili, vjačili ter jih oplodili z najvišjo modrostjo! Nikedar ni krščanski svet videl več veleumov in nedosežnih misliteljev kot prav v oni dobi. Dovolj le imenovati Origena, Atanazija, oba Gregorija, Ambrozija, Avguština, Hijeronima, oba Cirila in drugih brez števila. Tu lcedo se bo pač predrznil trditi, da so bili ti branitelji krščanskih skrivnosti, ako jih sodimo kot ljudi-mislitelje in filozofe, omejeni duhovi ali da je sploh njih naravno znanje trpelo od tega, da so trdno verovali in zagovarjali dogme krščanske V !
Ravno nasprotno! Dogma, dasi skrivnost, obvaruje razum vsakaterih zmot, koje edine ovirajo prosti razumov razvoj. Vzemimo n. pr. gorenji razloček mej bistvom in bivanjem, ki se izvaja iz one temeljne skrivnosti krščanske. Kedor se tega razločka trdno drži — in to mora vsak, kateri veruje v skrivnost včlovečenja — ni mogoče, da bi zabrel v one panteistične zmote, po katerih se označuje moderna filozofija, odpadla od tradicij krščansko-peripatetiške šole. Kedor razum podvrže tej dogmi, ga bo ravno ona obvarovala one vsodne zmote, katera je novejšo filozofijo speljala v panteizem in dosledno v duševni nihilizem. Ta zmota obstaie v tajenji realne razlike mej bistvom in bivanjem. Kedor identifikuje poslednja dva pojma, mora učiti, da izven tega, kar biva, ni nič drugega mogoče; potemtakem obsega dejansko bivajoči svet vso realnost, je torej sam od sebe, večen, neskončen. Tu imaš goli panteizem, kakor se ti kaže v novejših panteističuih sistemih. Zakaj je filozofija sv. Tomaža večno trdna, nezrušljiva t' Sv. Tomaž je veroval, in vera v krščanske
skrivnosti g a je obvarovala, da ni zabredel kot mislitelj in filozof na poti, po katerih so Ivartezijevi učenci zabredli v panteizem. — Dogma tedaj budi in vedri razum, ona oploja in vtr-juje naravno spoznanje.
Isto velja tudi o lepili umetnijah. Nihče ne bo odrekal krščanstvu zasluge, da je umetnost povzdignilo in spopolnilo do najvišje stopinje, in sicer tako glede idej, kakor glede oblike. Več	o tem smo	razpravljali vže v	raznih letnikih svojega lista ;
glej	posebno v	I zvezku	poglavje	o krščanskem idealizmu pa v
VI. zvezku razpravo o »poeziji krščanske dogme".
Želeti bi bilo tedaj, da bi se razumništvu krščanske dogme večkrat od te strani pojasnjevale, da bi tako čedalje bolj uvidelo, kako krščanstvo razumu povsod pride naproti, tako da za moža • razumnika nikakor ni nečastno klanjati se krščanskim dogmam.
*
*	* •*
2.	Govori	se danes	veliko o tako zvanein „praktičnem kr-
ščanstvu". Malo je namreč takih, ki bi ne hoteli ničesar vedeti o krščanstvu ; le bi imeli radi krščanstvo brez dogme. Priznavajo pač, da krščanstvo vpliva dobrodejno na življenje, da je-njegovo nravoslovje popolno; posebno pa občudujejo ljubezen kot najplemenitiši sad na deblu krščanstva; in zato bi hoteli, zavrgši dogme, ohraniti praktične nauke krščanstva. Praktično krščanstvo je krščanstvo brez vere. Molčimo o skrivnostih, o Trojici, o včlovečenji Sinu Božjega, o predestinaciji — a oznanjujmo ljubezen, bratstvo, vsmiljenje, odkritosrčnost, poštenost: ke-dor to spolnjuje, je pravi kristijan !
A ti nazori so popolnoma krivi. Praktično krščanstvo šene da ločiti od dogmatičnega; prvo poganja iz poslednjega kakor veja iz debla; zatorej pa praktično krščanstvo, ločeno od dogmatičnega, vsaline in se posuši, kakor veja odsekana od debla. Kedor drugače misli, se zelo moti. Zgodovina pa vsakdanja skušnja priča o tem dovolj, da, oni potrjujeti ravno nasprotno od tega, kar učijo praktični kristijani. Krščanska ljubezen je bila vedno nerazdružljivo sklenjena s krščansko vero, in skušnja uči, da čim bolj je človek prešinjen od duha verskih resnic, tem raji in pripravniše se žrtvuje v ljubezni do bližnjega. Vera je neobhodna podlaga in predpogoj krščanske ljubezni. Kjer vere ni, se zna nahajati sicer neka naravna dobrohotnost, izvirajoča iz sočustva, a prava, zavedna ljubezen to ni, ker ne poganja korenik iz razumovnih razlogov niti iz proste volje ; zatorej ni tudi stanovitna, ker se preminja po poljubnosti čustva. Ako šepa opira na dandanes toliko priljubljeni humanistično teorijo o človekoljubji, o kosmopolitizmu, o bratstvu, moramo vedeti, da te besede so puhlice, zvoki brez vsebine, ako jih ločimo od kr-
ščanske dogme; kajti le včlovečeni Bog, velika skrivnost krščanstva, je ljudi pobratil, je prinesel ljubezen na svet in tej ljubezni podstavil najbolj vzvišene, neomajljive razloge. Kedo je poznal kozmopolitizem in humaniteto precl Kristusom ? Ne trdimo sicer, kakor bi človek vsled naravne kreposti za nič dobrega in poštenega ne bil zmožen ; toda brez vere in Boga izgubi poštenost najkrepkejšo oporo in se zadovolji le se zunanjim videzom ; brez Kristusove milosti narava, ranjena po grehu, prej ali slej obnemore, krepost njena se zgrudi ob lastni slabosti.
*
* *
3.	Da se naše neverno razumništvo zopet pripelje k dogmatičnemu t. j. k pravemu krščanstvu, bi morali večkrat pojasnjevati važnost načelnnstnega in dogmatičnega spoznanja za praktično življenje in nravstvenost. Človek kot razumno bitje duševno živi od resnice, katera se nam po razumnem spoznanji javi kot načelo; načelo je pa volji vodilo pri delovanji. Zatorej se vedno po tem, kakor teoretično kaj spoznamo ali verujemo, ravna tudi naše delovanje in življenje. Ni vse eno, ali človek teoretično izpoznava katero naziranje ali nobenega, katero vero ali nobene; tudi ni vse eno, ali izpoveda to ali ono iilozofijo, to ali ono vero. Od kakovosti teorije ali vere je odvisno vse drugo mišljenje in delovanje. Tudi navidezno najmanjša sprememba v teoritičnem in verskem naziranji zna imeti za življenje najvsod-niše posledice; filozofični ali dogmatično-teoretični nauki dobivajo vselej v življenji zunanje lice, praktično vresničenje. Te velevažne resnice naš omikani svet ne zna ceniti; zatorej se ne zdi nobene ali male važnosti, je-li ima kedo vero ali ne, in kako vero ima, je-li kedo izpoznava ta nazor ali oni ali nobenega. Z načeli, s teoretičnimi stavki se smemo prosto igračiti, češ, kaj to — za življenje! Vek luči in napredka je izgubil smisel za — edino luč razuma, za prvi pogoj duševnega napredka — izgubil je smisel za načelo in njega neskončno važnost. Edina katoliška ■cerkev je rešila skoz stoletja načelu in teoriji čast; ona je bila vedno pripravljena prestajati tudi najljutiša preganjanja, raje kot zatajiti eno samo pičico od kakega načela.
Ne moremo si kaj, da ne bi semkaj postavili nekaj stavkov iz koncilja Parižke cerkv. provincije, ki se je obhajal 1. 1849 ; koncilj govori z ozirom na sedanji vek in njegove zmote ter kaj točno ozračuje ono praktično krščanstvo, kateremu ni nič za •dogmo, in odločno obsoja nečislanje in zanemarjanje načelnost-nega spoznanja. „ .... Bil je čas, ne prav davno od tega, ko ■so ljudje, ki se so samim sebi zdeli modri, pravili, da se čudijo, zakaj se cerkev toliko razunema proti zmotam. Nravstvene nauke krščanske vere so močno hvalili, v tem ko so nje dogme zaničevali ; grajali so katoličane, da poleg svojih naukov nobenih
drugih no trpijo, da vse izobčujejo: kajti kaj je nepomenljiviše, kaj nedolžniše, kot so mnenja ? Toda te ljudi je morala izkušnja o boljšem prepričati. Kajti vže čutijo, kako se jim tla pod nogami majajo; vidijo vserod okoli zevajoča brezna, v katera vže menijo, da telebijo vsak hip. Pa odkod toliki razpori in nevarnosti v društvu ? Od kod bojazen, od kot omotica in mrzlica pri tolikih ljudeh ? Odgovor je lehak. Nekatere izmišljotine novih filozofov, katere so se zasejale mej množice, so polagoma začele se razraščati in poganjati. Od tod izvira ona tajna bolezen, za katero bolehajo naše ostarele države, tako da, ako se ne ljubi resnica sama kot taka, se mora vender zmota vže radi slabega, ki je zna provzročiti, po vsi pravici črtiti. Cerkev je vselej smatrala za svojo prvo dolžnost, vero, katero je Kristus položil v nje roke, čisto ohraniti; ne le da ni hotela nikoli spraviti se z lažjo, ampak jo je celo vselej pred svetom osramotila, da bi tudi vernike od nje odvrnila, in kakor morje navadno izbljuje iz sebe vse, kar je gnjilo, tako varuje tudi cerkev studenec, iz katerega pije življenje, čist od vsakega okuženja. Ravno tako je ono v cerkvenih zborih največe blodnje človeških mnenj ovadila in obsodila. Mej temi je, razsvitljena s posebno milostjo sv. Duha, strla najvplivniše herezije ter jih izgnala iz vseh zakotij.
*
O	*
Od te strani bi morali čuvaji in razlagavci razodete resnice, duhovni, razpravljati in pojasnjevati umnost in potrebo krščanske vere in sicer v pismu in z besedo. Oboje seveda je enako težavno ; a prav zato tem bolj potrebujemo temeljitih fi-lozofičnih in teologičnih študij. In vender m o r a biti v naši moči, tudi „razsvitljeno“ brezversko inteligenco ugnati ter upogniti jo Kristusovemu evangeliju. In to moč imamo zajemati iz vere. Kaj bi sicer pomenile besede: To je zmaga, ki zmore svet, vera naša — ?
Rekli smo pa: v pismu in z besedo. Kar se tiče prvega, bi bilo pač želeti, da bi naši katoliški pisatelji bolj vpoštevali žalostno dejstvo, da svetna inteligenca, tudi slovenska, po svoji večini ali ne veruje ali prav ne veruje. Mi smo doslej slovstveno v verskem duhu vzgajali le kmeta in nižje ljudske sloje ; pri tem ima Mohorjeva družba neizmernih zaslug. A kedo misli na liberalno inteligenco in nje duševne potrebe ? Edini list, ki služi temu smotru, je ,,Rimski Katolik11 — in vender kako je tudi ta osamljen pri tolikih veleučenih doktorjih modroslovja in bogoslovja, ki živijo na Slovenskem. Neki gospod je o priliki I. kat. shoda v Ljubljani nekje tako lepo in prepričevalno govoril o potrebi apologetičnih razprav za priprosti narod, a po našem mnenji je apologetika veliko bolj potrebna za omikance,
in prav zato naj bi se naš list vsaj gorko priporočal; pa žal, da nekateri gospodje — katoličani niso imeli do zdaj zanj niti ene dobre besede . . .
Kako naj bi pa z besedo našo inteligenco obdelavali, da jo zopet pripeljemo h krščanstvu ? Opozorili bi	tu na	neko
sredstvo, ki se nam zdi v ta namen najzdatniše. Vže letošnji post nas je posebno vzradostila vest, da je neki učen redovnik v Ljubljani prevzel v frančiškanski cerkvi apologotične govore. Večinoma so bili resnično vmerjeni za razumništvo. Kaj takega bi želeli, da bi se odslej ne le v Ljubljani, ampak tudi po drugih slovenskih mestih uvedlo. Apologetični govori za zrelejšo mladino (višje-in srednješolce gorenjih razredov; pa za omikano možtvo! Ako bi se tega krepko poprijeli — bi moralo tudi v naši svetni inteligenci v kratkem se obrniti na bolje. In, da bi se k takim predavanjem ne prikradli tudi nezreli otroci, ženske ali drugi neomikani verniki, kateri ne morejo razumeti učenih govorov in znajo	cele marsikaj slišati,	kar bi	jim obudilo
dvome in kalilo priprostost njih verskega mišljenja, bi ne kazalo po naših mestih prirejati tako zvane konference izrečno le za možke t. j. versko-apologetičue razgovore, ki so prevdarjeni za inteligenco, kakoršna se dandanes povprečno nahaja po naših mestih ? Iv takim konferencam, ki bi se vršile v cerkvi ob določeni uri, bi imeli vhod le možki, vsi drugi bi bili izključeni. Apologetične konference, nekake duhovne vaje za odraslo možko razumništvo, so v navadi na Laškem, na Francoskem in drugje, in obrajajo obilo sadu za katoliško stvar. In kako mogočno vplivajo enake konference na možko inteligenco, nam priča dovolj Dunaj, kjer so se vže nekaj let sem uvedla apologetična predavanja izključno	za možke. Kako silovit	prevrat	se vrši	ravno
zdaj v dunajskem	možkem razumništvu, in	to največ vsled	ome-
njenih apologetičnih konferenc, ki se leto za letom prirejajo za možko starost. Idimo pa storimo tudi mi po vzgledu, ki se nam je pokazal tam gor! Slovenskemu govorniku-apologetu bi znali,, poleg mnogih izvrstnih nemških apologetičnih del dobro služiti letniki ,,Rimskega Katolika", v katerih se nahaja obilo apologetičnega gradiva, pa apologetični razgovori dr. Lampetovi posebno o Bogu in duši. Na delo tedaj!
Ih'. Mahnič.
Verska stran vshodnega vprašanja.
Vshodno vprašanje je v prvi vrsti versko.
Zadnji pot smo na tem mestu govorili o čudoviti modrosti Leona XIIT, s katero vlada vesoljni svet, a tudi o smelosti njegovih vseobsežnih načrtov. Nič ni njegovemu umu previsoko, nič pretežavno njegovi krepki volji. Svet začudeno gleda iu strmi, kako se danes vresničujejo ideali, kateri so se še pred malo leti zdeli nedosežni.
Se zavestjo, da božja resnica si mora konečno vpokoriti uporne •duhove, nadaljuje Leon delo spreobračanja akatoliških in razkolnik narodov. V poslednji okrožnici, ki razpravlja o sv. rožnem vencu, znova obrača našo pozornost na vshod: Marija bodi vez, katera ima spojiti vse, ki izpoznavajo Jezusa Kristusa, tako da se vsi združijo v en bratski narod, pokoren skupnemu očetu, rimskemu papežu!
Združenje krščanskih cerkva — to je bil ideal, ki ga je svoje dni imel pred očmi nesrečni Dollinger ; a ta ideal je hotel povsem drugače vresničiti,. nego ga vresničuje papež Leon XIII. Dollinger je sanjal o neki bodoči „krščanski“ cerkvi, v kateri bi bil papež le izvršujoči organ javnega mnenja, o nekem bodočem verstvu, v katerem bi pa vera zavzemala podrejeno mesto, uh, katoliška cerkev bi celo morala nekoliko popustiti od svojih dogem ter jih prikrojiti v smislu nemških racionalističnih ^učenjakov" ; mesto vere bi odslej zavzemala prvo mesto ljubezen, ki bi tudi določevala, kako in kaj naj se veruje ! Pod plašč te ljubezni je upal Dollinger privabiti tudi vsliodne razkolnike! Zedinjenje ločenih kristijanskih cerkva bi pomenilo zatajitev krščanske vere in ponižanje papeštva !
Toda mi upamo, da to zedinjenje se bo izvršilo povsem drugače, kot si je domišljal Dollinger. Leon XIII zna cerkve drugače ediniti nego nemška veda. On ne bo izdal najmanjšega stavka katoliške dogme, katera je cela in nedeljiva. Pokazali smo vže v svojem listu, da vsliodne in zapadne kristijane ločijo le bolj predsodki, kot objektiven verski razkol.1) Zatorej ni nikakor treba vshodnikom na ljubo katoliško dogmo zatajevati ali privstrojati; drugega ni treba nego da se zapadniki in vshodniki zbližajo, da si z dobrim namenom, prijateljski v roko sežejo, ter stvarno se razgovarjajo in sporazumejo; našli bodo, da si stoje veliko bliže, da se celo zlagajo v vseh bistvenih poglavjih kr-
*) Glej „R. K.“ 1895 str. 68.
žcanske veroizpovedi. Leon je tedaj vdaril ob struno srca; spoznal je v svoji modrosti, da razkol je provzročila bolj politiška strast in mržnja, nego versko-dogmatione diference. Treba torej ta glavni vzrok odstraniti — in razkola več ne bo ; kakor hitro se srca ogrejejo, bodo vsbodniki z nami zopet očitno izpoyedali isti katoliški „credo“, ki nas je spajal v onih davnih časih v eno družino. In te družine vidni oče in glavar bo isti rimski papež, kateremu so se klanjali v onih časih tudi vshodniki. Ne, papeštvo ne bo nič izgubilo vsled zedinjenja krščanskih ločin ! Vpliv papešfva celo raste v poslednji dobi tudi mej akatoličani in razkolniki. Priča o tein nam je Amerika, Angleška, in posebno še evharistični kongres, ki se je 1. 18(53 tako slovesno obhajal v Jeruzalemu. Toda o poslednjem pozneje več.
Pa Leon XIII je izsledil še višjo, nadnaravno spojivno moč, s katero upa srca vshodnikov ogreti za unijo. Orijentalci posebno ljubijo in čestijo Mater Božjo. Ta je dedščina, ki jim jo je zapustil veliki koncilj efežki; zvesti so ostali tradiciji svojih slavnih očakov iz prvih stoletij, kateri so s toliko učenostjo, s tolikim ognjem proslavljali Marijo Devico. Materino ime je najslajša vez, ki spaja otroke mej seboj in z očetom. Materino srce ne dela razlike mej otroci: vse enako objema. Naravno tedaj, da se v razdvojeni družini sprava začenia pri materi. Materina beseda potolaži razsrjenega očeta; materina beseda poravna prepir mej otroci. K tej materi se ozira Leon, vabeč nas, naj bi tudi mi k nji se zatekli, prosit blagoslova nad vso obširno družino, katera moli nje Sina Jezusa Kristusa. Leon dobro ve, da, ko se bodo srca zapadnikov in vshodnikov ogrela v ljubezni do skupne Matere Marije, se ne bodo več sovražila, ampak objela se v bratski ljubezni. D&, ko bi mi z lastnimi očmi gledali, s kakim otroškim zaupanjem kličejo Rusi in Grki k Božji Porodnici., in ko bi z druge strani tudi razkolniki bili priča naše rastoče pobožnosti in ljubezni do Marije, bi se vsi pred njeno sveto podobo objeli in poljubili. Marijino ime ima najsilovitišo spojivno moč mej udi krščanske družine. Leon XIII nam je v svoji nepreseg-ljivi modrosti namignil, kako bi se morala pri nas in pri vshod-nikih ravno ta stran krščanskega bogoslužja, češčenje Marijino, pred vsem drugim gojiti, da dosežemo toliko zaželeno zedinjenje.
Tako stopa z Leonom XIII versko vprašanje zopet na površje, ono vprašanje, o katerem se tako rado trdi, da je za vse veke pokopano. Kaj pa da! A najsilovitiše se obeta pojaviti to vprašanje na vshodu. Ono orijentalno vprašanje, o katerem se dandanes toliko vgiblje, je v prvi vrsti versko vprašanje. Ev-ropa tega ne ve, ker sploh podcenjuje silo verske ideje v narodih. Na zapadli, ki se je v javnem življenji izneveril verskim načelom, določujejo seveda politiko vse drugačni faktorji nego verski; vera sploh se je kot zastarel nazor odvrgla, in n:hče je ne vpošteva — zatorej se misli, da vera je resnično mrtev fak-
tor ; ceni se je ne, ker se je več ne pozna. In tako je Evropa tildi glede vsiioda slepa, ne ume, da bi vera mogla vsliod vzdigniti in kot najsilovitiši faktor določiti vsodo njegovih narodov. Evropa smatra orijentalno vprašanje kot čisto politiško, meni, da se da rešiti v kabinetih zunanjih miuisterstev, da vshodni narodi voljno in pokorno na vse veke ostanejo pri tem, kar se bo zljubilo evropskim diplomatom določiti na tem ali onem mirovnem kongresu! Pa Evropa bi se znala pri tem temeljito preračuuiti. Za orijent je od uekedaj odločevalo versko vprašanje. Orijentalci so sploh bolj spekulativne nravi. Vzemimo stare Jude, ta eminentno verski narod. Arabce je edino verska misel njih proroka oživila, da so se vzdignili in si vstvarili svetovno velevlast. Kaj bi rekli še le o Grkih ! Oni so narod lilozofičnega in verskega razmišljevanja. Ko je sv. Pavel prišel v Atene, jih je gnalo, da bi kaj zvedeli o novih božanstvih, katere je baje oznanjal apostelj; zatorej so ga tirali na areopag in ga pozvali, da je govoril. V prvih stoletjih krščanstva je orijent neprenehoma dogmatiziral in filozofiral. Za dobe arijanskih prepirov so se dekle po mestnih ulicah, hodeč na trg kupovat, pričkale, je li Sin „homousios“ ali „homoiusios“ ! In prav ta brezbrzdna manija teologiškega spekuliranja je bila vir tolikim zmotam in herezijam, tako da je razcepila krščanski orijent na toliko verskih ločin, dokler ni konečuo podlegel mohamedanski sili. V Bizancu se je na carskem dvoru neprenehoma dogmatizovalo in po tem, kakor so zmagovale ali propadale verske stranke, se je določevala politika. Slednjič je prav verska zaslepljenost in strast pripomogla največ, da so Grki se morali vdati turški sili. Raji Turkom robovati, nego rimskemu papežu se pokoriti !
In danes ? Danes je orijent ravno tako odločno, da, fanatično verski, kakor je bil od nekedaj. To velja o Turkih, to velja o Grkih, o vshodnih Židih; velja pred vsem o Rusih, o Armencih, o Sirih, o Koptih, o Arabcih, o Etijopih. Ravno zdaj se znova razunema na vshodu plamen mohamedanskega fanatizma, preteč z ognjem in razdejanjem! In poglejmo na Balkan. Osodno za zgodovino balkanskih narodov ho razmerje mej Srbi in Hrvati. Iz česa pa izhaja toliko sovraštva mej tema narodoma, ako ne ravno iz verske razlike ? In kar se tiče razmerja mej Rusijo in Bolgarijo, ki zna biti odločivno za vso bodočnost Jugoslovanov, se ne suka vsa stvar zopet okol verskega vprašanja? Bolgari so v srcu katoliški in bi bili vže tudi na zunaj, ko bi ne bila ruška perfidna politika preprečila unije z Rimom. In zdaj ima to razmerje in vsodo Bolgarije zopet določiti dejstvo, ali prestopi mali bolgarski knez k pravoslavju ali ne. Vera določuje! Ko bode začelo Evropa orijentalno vprašanje reševati sč svojimi topi, ko bo začela rušiti sedanje razmere na vshodu in po svoje jih vrejevati, bo zadela ob moralno silo, ki se zove versko prepričanje, silo, katere ne bodo vkrotili niti topi niti določbe evropskih kongre-
sov. Tedaj se bo na vsliodu marsikaj drugače zasukalo, kakor si domišljajo in z izvestno gotovostjo iztuhtavajo naši diplomati, katerim je število materijalnih sil edini merodajen faktor v politiki.
Evharistični kongres v Jeruzalemu l. 1S93.
Omenili smo vže zgorej, kako namerja Leon XIII vgladiti polagoma pot do sporazumenja z vsliodnimi razkolniki. Več smo pisali o tem v vže omenjenem članku letošnjega prvega zvezka. V naslednjem hočemo nekaj spregovoriti o dveh znamenitih dejstvih, kateri je dovršila apostolska Stolica na Jutrovem, da bi se čimpreje dosegla zaželena unija. Prvo dejstvo je evharistični kongres, ki seje vršil meseca maja I. 189 H. v Jeruzalemu pod predsedstvom posebnega papeževega delegata; ta kongres in kar se je godilo ob isti priliki, nam čudovito pojasnjuje sedanje vei’ske razmere na vsliodu. Z novim apostolskim vikarijatom pa je papež naredil korak, kateri obeta vže v bližnji prihodnosti pozitivnih, dejanskih vspehov.
*
* *
Misel, da bi se sklical na Jutrovem, in sicer v Jeruzalemu, evharističen kongres, se je rodila vže nekaj let prej v glavi nekaterih katoliških mož Saj taki kongresi so se vže nekaj časa sem leto za letom obhajali v raznih mestih Francije in Italije. Kako blizo je bila tedaj misel, da bi se enak kongres sklical v Jeruzalem, namreč v ono mesto, v katerem je Božji Zveličar vstanovil najsvetejši zakrament.
Kakor brž se je ta misel sprožila, so jo katoliški verniki od vseh strani veselo pozdravili. Previdnost je svetovala, da bi se ta sklep pred vsem naznanil raznim kristijanskim občestvom v Jeruzalemu, posebno še razkolniškim. In res, vže 1. 1802 sta dva vplivna cerkvena dostojanstvenika priromala v Jeruzalem, da bi obiskala razne cerkvene glavarje v svetem mestu, namreč : patrijarha grškega in armenskega, patrijarhijskega vikanja sirskega in koptiškega in dinge. Vprašala sta jih, ali bi imeli kaj vgovarjati proti namerjavanemu kongresu. Pa vsi so odgovorili v ugodne m s m i s 1 u.
Tedaj je trebalo le še občinstvo obvestiti o namerjavanem početji in s primernimi članki po listih prelepo misel razpravljati. Sveti Oče je imenoval posebnega legata, da bi kongresu predsedoval v imenu apostolske Stolice. Taje bil nadškof remski Kard. Langenieux. Kongresu se je pripisovala posebna važnost, kajti odkar je krščansko carstvo na Jutrovem propad'o, se ni videl enak zbor v onih krajih.
Toda manjkalo ni tudi težav in raznovrstnih ovir. Posebno •še, ko se je ob tej priliki obudila misel, kako bi evharistični kongres ob enem služil ideji zedinjenja razdraženih cerkva na Jutrovem, se je vznemirila vsa evropska diplomacija:	po-
vspeševatelje kongresa so začeli sumičiti po'itičnih nakan. Diplomati so se zavezali mej seboj, da bi n.r.nerjano početje, ako le mogoče, v nič pripravili: bali so se polit,iških nepriličnosti in spletk, ako ne celo — vojske ! Lokava diplomacija je posebno v Carjemgradu podkurjala. In res, turška vlada je armensko-ka-toliškega patrijarha msgr. Azsriana poslala v Rim k papežu, da bi se započeto podjetje zabranilo. Toda dosegli so le toliko, da se namerjavano zborovanje ne bo imenovalo „kongres“, ampak ,.evharistični shod romarjev41. Tako se je moglo vsaj reči, da „kongresa“ vender nebo! Sploh se je skušalo storiti vse, da bi se važnost kongresa in zanimanje zanj kolikor mogoče zmanjšalo. Toda bila je volja Božja — ovire so se vse premagale in v postu 1. 1893 so bile priprave za kongres vže toliko dogo-tovljene, da nihče ni več mislil, stvar opustiti ali jo morda za-prečiti. Prihodnost bo še razodela, od katere strani, s katerega dvora se je kongresu najbolj zastavljala pot.
Kongres se je zbral v nedeljo dne 14. maja 1893 ter se obhajal naslednje dni do 21. maja. Poslednjega dne — bil je binkoštni praznik — so vdeležitelji s hvaležnim srcem zrli na dovršeno dejstvo prvega evharističnega kongresa v Jeruzalemu. Z vso pravico !
Kongres se je namreč na vse strani vršil sijajno. Bil je nekaka slovesna izpoved katoliške vere v skrivnost najsvetejšega sakramenta, izpoved v besedi in v dejanji, izpoved na najsvetejšem in čestitljivšem mestu krščanskega sveta, izpoved, ki so jo izjavili katoličani orijentalskih obredov. Oni kongresni teden se je vsak dan v enem ali drugem svetišču jeruzalemskem obhajala pontifikalna maša: v ponedeljek po obredu latinskem, vto-rek po obredu grškem, v sredo po obredu sirijškem, v četrtek v armenskem, v petek v slovanskem, v soboto v maronitskem. V nedeljo pa, v praznik sv. Duha, je kardinal Langenieux, papežev legat, še enkrat pontificiral v patrijarhijski cerkvi; stregli so mu škofje in prelati vseh raznih unijatskih obredov na Jutrovem. Na gori Sijon pa, prav blizo one dvorane, v kateri je Jezus Kristus obhajal zadnjo večerjo in vstanovil najsvetejši sakra-ment, so napravili velikansk šotor; tu so duhovni od rane zore do čez poldne na petnajstih oltarjih neprenehoma Bogu darovali nekrvavo daritev novega zakona. Kako goreče molitve so pač tistega dne puhtele proti nebu — za zedinjenje !
Po pontifikalni službi Božji so se vdeleženci vsaki dan zbrali na zborovanje, in sicer predpoldne in popoldne. Kako učeno, kako navdušeno se je na teh shodih govorilo o najsvetejši skrivnosti ! Na večer pa se je vsaki dan v enem ali drugem kraji
priredila sijajna procesija z Najsvetejšim, katero so zopet poveličevali vdeležniki raznih unijatskih obredov. Toliko bleska Jeruzalem ni videl vže dolgo stoletij. Pred vsem je čarala ljudstvo električna razsvitljava pri procesiji, katera se je takrat prvič poskusila v svetem mestu. Ne le katoličani, ampak tudi nezedinjenci so od vseli strani skupaj vreli in z največo spoštljivostjo se vdeleževali onih sijajnih svečanosti. Tako na pr. pripoveduje znani P. Vincenzo Vannutelli, kateri je one dni osebno navzoč bil v Jeruzalemu: ko se je zunaj mesta v ozidji velikanskega samostana in hospica No tre Dame de France vršila procesija, je neprezirna množica, posebno pa Rusi, zasedla vse bližnje obronke in okna sosednih hiš, in ko se je pod milim nebom podelil blagoslov z Najsvetejšim, je ta množica z vidno pobožnostjo in češčenjem izpozuala svojo vero v pričujočega Boga.
Evropska diplomacija s-e je toliko bala, da bi se s kongresom znali izzvati neverci in razkolniki ter tako nastati kaki nemiri ; a od tega se ni vresničilo nič, marveč kongres se je od prvega početka do konca vršil povsem mirno in dostojno, brez vsake nezgode, brez najmanjše disharmonije. Bil je to v resnici praznik miru, ki ga je se svojim ljudstvom obhajal mirovni kralj Jezus Kristus, pričujoč v skrivnosti ljubezni. Jeruzalem, katerega ime pomeni »gledanje miru" (visio pacis), je bil tiste dni resnično mesto miru.
Toda — ali se je pa s tem sijajnim kongresom resnično tudi doseglo, kar se je namerjavalo ? Popolnoma, in prihodnost bode pokazala, da se v tem ne motimo. Zunanjega vspeha seveda se dosti ni videlo, toda velika dela božje previdnosti se v prvem početku ne kažejo na zunaj, ker Bog začenja svoja dela nevidno, v duhu in srcu človeškem ; še le pozneje se na zunanje pojavi, kar se je pod vplivom Božje milosti v duhu spočelo. Kar se je pa z evharističnim kongresom namerjalo, se da zvesti na naslednje točke :
1. Hotelo se je mej vshodom in zapadom pot vgladiti do onih prijateljskih razmer, katere so se vže več stoletij rušile.
2. Hotelo se je vsem orijentalskim kristijanom, posebno ne-zedinjenim, kakor tudi nevernikom podati očividen dokaz one živnosti, ki se nahaja le v katoliški cerkvi.
3. Hotelo se je zahodnim kristijanom pokazati krščanski vsliod, o katerem imajo polno predsodkov in napačnih nazorov.
4. Naj bi se javno in slovesno pred svetom izpozuala katoliška vera v sveti deželi, na onih prostorih, kjer so se zvršile največe skrivnosti naše svete vere.
5. Naj bi se izkazala dostojna čast orijentalnim obredom in starodavnim tradicijam krščanskim na Jutrovem, katere so nam žalibog še vedno preveč neznane.
6. V dejanji naj bi se očividno svetu pokazalo edinstvo-
raznih vshoduih obredov in narodnosti v eni sami katoliški cerkvi.
7.	Pred vsem pa naj bi se vshodnikom zopet predočila sveta rimska cerkev, zastopana v osebi kardinala legata svete Stolice, pa se tem potom nekako začelo obnavljati razmerje prijateljstva in ljube/ni mej Rimom in oriientom, katero mora biti nekako podlaga unije, po k oj i težiti je naša sveta dolžnost.1)
To se je namerjalo z evharističnim kongresom — in hvala Bogu! doseglo se je vse v popolni meri, da, ako gledamo na težave in ovire, ki so žugale to početje preprečiti, sme se trditi, da vspeh je presegel nade in pričakovanje.
Kongres je bil prvič v veliko spodbudo vsemu krščanskemu svetu, kakor katoličanom, tako tudi razkolnikom, in celo samim nevernikom. Kongres je mogočno omajal one stare p r e d-s o d k e, vsled katerih se je vshod toliko odtajal zapadu. Tudi se je s kongresom vstvaril nekak p r e d h o d e 11 slučaj, kako je mogoče pod turško vlado sklicati in obhajati slovesen shod, obstoječ iz škofov in vernikov, ne da bi se bilo bati kakih nepri-ličnosti.
Da pa nam bo mogoče še dostojniše ceniti važnost tega kongresa, moramo vpoštevati tudi okoliščino, da je njegovo .sklicanje v bistveni zvezi z verskim gibanjem, ki se poslednjih let javlja in včvršča na vshodu ; in brezdvomno bo tudi njegov sijajni vspeh mogočno vplival na to gibanje. Evharistični kongres je nekako slovesno vpričel pred vsem svetom reševanje velikega orijentalnega vprašanja, katero je in ostane v prvi vrsti versko.
I)asi evharistični kongres ni bil cerkveni zbor ali koucilj, je vender bil zelo podoben koncilju, bodisi glede števila škofov in duhovnov, ki so se ga vdeležili, ali glede slovesnosti, s katero se je obhajal. Gotovo je, da prvega konci! ja jeruzalemskega,, ki so ga bili sklicali aposteljni, se ni vdeležilo toliko število škofov. Kongres je štel do trideset škofov, in sicer od raznih strani sveta, različnih obredov. Nad vse je pa povzdignilo nje-guv sijaj in imenitnost to, da mu je predsedoval sam naslednik sv. Petra, rimski papež, v osebi svojega legata, katerega je bil Leon XIII poslal v Jeiuzalem izrečno, da bi stal na čelu tako odličnemu zboru.
Da, ravno prihod papeževega delegata je podelil kongresu izvenredno pomenljivost. Od dobe križarskih vojsk se ni nikoli videl na vshodu rimski kardinal. In kako svečano je bil kardi-nal-legat ob svojem prihodu v Jeruzalem sprejet ne le od katoličanov, ampak tudi od razkolnikov ! Glavarji vseh raznih ne-katoliških občestev so se dali zastopati vsak po posebnem odposlancu, spremljanem od častne straže, ko se je kardinal s po-
') P. V. Vannutclli O. P. II Congresso eucaristico in Geruaalemmfr nolP anno 1893. pag. 23. s.
sebnim ylakom pripeljal v sveto mesto. Pozdrav na postaji je bil nad vse sijajen, prisrčen. Patrijarha grški in armenski, nadalje patrijarhijski vikariji koptiški, sirski in abisinski, odposlanci izraelitski in mohamedanski in ostali h verskih skupin — vsi so se poklonili sv. Petru, ki ga je zastopal odposlanec Leonov. Pa tudi kardinal sam si je sč svojo dostojno in častitljivo postavo in z ljubeznivim, olikanim vedenjem pridobil srca vseh, ki so ga videli, in zapustil v spominu one neizmerne množice .najugodniše vtise. Vgled rimske Stolice se je s tem mogočno povišal.
Kar se pa tiče razkolnikov samih, je gotovo najsilovitiše na njih srca vplival veličastni prizor, ki se je tiste dne vršil v Jeruzalemu pred njihovimi očmi: škofje in duhovni različnih o-bredov katoliških, različnih narodnosti, vsi bratski združeni pri zborovanji in pri javnem bogoslužji, vsi pod predsedstvom papeževega odposlanca! Razkolniki so se na svoje oči prepričali, da rimska Stolica nikakor ne zatira starodavnih privilegijev in narodnih tradicij, da ona more v eno družino spajati tudi raz-noobredne verske skupine in cerkve, da nji je le do edinstva v veri, v duhu. Vže ta prizor je včinil, da so izginili predsodki •proti rimskemu papežu, predsodki, ko ji se neredkokrat tako radi razširjajo od nasprotnikov unije, češ, Rim hoče vsako nacijonalno svojstvo zatreti, sploh vničiti narodom individualnost. Ta vtis se ne bo dal nikedar izbrisati, da, upati smemo, da je ravno 011 odstranil največo oviro, ki je doslej bila na potu zbližanju in spravi mej vshodom in zapadom. Ledena skorja, pod katero so srca mrznila toliko stoletij, se je otajala; srca so se jela ogrevati. Da, mi popolnoma pritrjujemo vže omenjenemu IJ. Vinc. Vannutelli-ju, kateri razmišljaje o pomenljivosti evharističnega kongresa piše: „Dasi ni kongres provzročil neposrednega obnov-Ijenja verskih razmer na vsliodu, se je vender z njim naredil početek k srečnemu preobratu, kateri pripelje svoj čas (upamo, da ta čas ni daleč) k verskemu rešenju orijentalnega vprašanja.“ ‘)
In ker vže o tem govorimo, si ne moremo kaj, da ne bi tu navedli dvoje ali troje zanimivih dogodkov, ki nam jih pripoveduje P. Vannutelli v svoji knjigi in katere je sam doživel. Ti dogodki nam bolj ko vse drugo pojasnjujejo, kako so se začela srca vshodnih razkolnikov ogrevati in odpirati.	*
Bil je P. Vincenzo nekega dne v stanovanji msgr. Castel-li-ja, lat. škofa v grškem morji; kar se naznani obisk grškega razkolnega patrijarha v Jeruzalemu. Ker je bil msgr. Castelli zadržan, je naročil P. Vincenzu, da bi šel naproti patrijarha. P. Vincenzo pelje grškega dostojanstvenika v stanovanje, kjer ga ta povpraša po njegovem imenu. Kakor brž zasliši patrijarh ime
V Op. c. pag. 7,
P. Vincenza Vannutelli-ja, se zveseli, vstane. ga objame in mu seže prijateljski v roko. P. Vannuteili je namreč, kakor naši či-tatelji vže vedo, spisal več knjig1 o vshodnem vprašanji, v katerih je vedno dostojno in dobrohotno presojal tamošnje verske razmere.
Drug dan je povabil angleški škof msgr. Stonor Vannutel-li-ja, naj bi ga peljal h ,,grškemu patrijarhu1*. Ako se v Jeruzalemu govori o grškem patrijarhu, se vedno misli glavarja grške razkolne cerkve. Vannuteili ga res pripelje k teinu patrijarhu, kjer najdeta ob enem tudi ruskega arhimandrita. Sprejeta sta bila z vso ljubeznivostjo. Izpraševal je patrijarh, kako se vrši kongres, katera vprašanja se na njem razpravljajo. Odgovorilo se mu je na vse; posebno pa ga ie zanimalo slišati, kako je razstava raznih vshodnih liturgij nase obračala pozornost vseh vdeležencev. Za nekaj časa potem so se poslovili kot pravi prijatelji. Ko sta škof in P. Vincenzo zapustila patriarhov dom, vpraša prvi, je-li omenjeni patrijarh katoliški ali razkolni. Seveda se P. Vincenzo začudi temu vprašanju in smehljaje odgovori, da grški patrijarh jeruzalemski ni zedinjen s katoiiško cerkvijo. Skof je bil namreč namenjen obiskati patrijarha grško-melhitskega. Pa pomota ni bila nobenemu neljuba.
Takih obiskov mej katoličani in razkolniki je bilo tiste dni veliko. Posebno se je v tem odlikoval grško-melhitski škof msgr. Haggiar. Obiskal je skoro vse razkolne poglavarje in škofe, ki so takrat bivali v Jeruzalemu ter jih ob enem vabil, da bi tudi oni obiskali papeževega legata. To so tudi res storili ; kardinal je pa vse sprejemal z največo ljubeznivostjo in dobrohotnostjo. Z oboje strani so bili vtisi od teh obiskov nad vse ugodni in so srca mogočno zrahljali. Msgr. Haggiar je večkrat obiskal armenskega kat. patrijarha Gregorijana, pri katerem je tedaj bival razkolniški armenski patrijarh; vselej so se zaupno razgovarjali in si v znak prijateljstva mej seboj dajali celo fotografije. „Ne-kega dne — pripoveduje P. Vannuteili — me povabi msgr. Haggiar, da bi ga spremii h koptiškemu patriarhalnemu vikariju (razkolniku). Bil je ta mož star in častitljiv, dičila ga je v resnici patrijarhalična priprostost in dobrotljivost. Dal je besedo, da pojde obiskat apostolskega legata. Razgovarjanje je bilo vselej zaupno in dobrohotno. Sicer smo pa tudi se izogibali vsakega žaljivega izraza. Govore o verskih rečeh smo vedno le lo na dan spravljali, kar osvetljuje dobre razmere obeh strank . . .“
Sirski patrijarhijski vikar — piše isti P. Vincenzo — je častitljiv starček, nad vse priprost in ljubezniv, pa tudi simpatičen. Kjerkoli sreča katoličana ali Evropejca, ga prvi prisrčno pozdravi, posebno pa na javni ulici. Pritoževal se je, da mu je v roko prišla francozka knjiga, v kateri pisatelj razkolnikom očita raznih zmot in naukov različnih od katoliške dogme. Zatrjeval je, da oni so popolnoma z nami. Na vsako vprašanje je
-častiti starček odgovarjal v čisto katoliškem smisla, in ni mogel razumeti, kako se temu čudimo. Dil, dostavil je. da je pripravljen spisati svojo versko izpoved ter izročiti jo apostolskemu le-gatu, da jo ta nese sv. Očetu. Prijeli smo ga za besedo — in res, nekaj dni potem je obiskal kardinala, kateremu je resničuo tudi vročil svojo versko izpoved pisano ; kardinal jo je nesel v Riui sv. Očetu.
„Ko se je ponudila prilika, bodisi na trgu pred cerkvijo Božjega groba ali v sakristijah tega svetišča, smo se razgovarjali z grškimi razkolniki; tudi smo jim delili majhne spomine iz Rima ali podobice, vsled tega smo se še bolj sprijaznili in prijateljski pozdravljali, ko smo se po ulicah srečavali."
Bog daj, da bi ugodni vtisi onih dni neizbrisljivi ostali v srcih zapadnikov in vshodnikov ter jih polagoma privedli na pot, ki pelje do popolne sprave in edinosti v veri in ljubezni!
Apostolski Icomisarijat za povspeševanje zedinjenja.
V dosego velikih vspehov je treba izbrati prave poti in sredstva. Leon XIII ne obstaje pri svetih željah in pri molitvi, ■on je ob enem mož dejanja. Mej drugimi zdatnimi sredstvi, ki imajo povspeševati zbližanje mej vshodom in zapadom, je posebno novo vstanovljeni apostolski komisarijat v Serajevu. Prav in modro ! Iz Evrope moramo pričeti boj proti vshodu, da si ga o-svojimo. Vloga prednje vojske v tem boji proti razkolu ali recimo vloga mirnega posrejevanja in vsporazumevanja pripada pred vsem katoličanom balkanskega polotoka. Da bi pač to častno nalogo razumeli ! Toda ravno najštevilniše, najmogočniše jugoslovansko katoliško pleme, Hrvati, nimajo smisla za to plemenito misijo. Oni mejijo ob razkolne kristijane in žive mešani ž njimi — kako bi bil iehko vsak Hrvat zase apostol unije, seveda, da bi le imel pravega apostolskega duha ! Pa Hrvati, rekli smo, tega duha nimajo. Politika je Hrvatom tako prevzela um in srce, da sploh niti ne vtegnejo na kaj višjega misliti, najmanj pa na razširjanje katoliške misli. Niti tega ne zapažajo, kako mej njimi samimi čedalje bolj umira katoliška zavest. Politiko, slovstvo jim je vže okužil racijonalizem in materijalizem, a oni še vedno menijo, da „vera ni v nevarnosti", da še ne gre vero spravljati na dnevni red ! Hrvatje izgubljajo čast katoliškega prvenstva na vshodu !
Zatorej je Leon XIII sam v svoji očetovski skrbi mislil, kako bi na Balkanu mej Slaveni oživil versko gibanje ter je napeljal v korist uniji. Ker pa mej našimi Hrvati nima zaželene zaslombe, se je njegovo oko obrnilo na Bosno, kjer se posebno v Serajevu pod vodstvom apostolskega moža, nadškofa Stadlerja, poslednjega časa katoliško življenje krepko razvija. Nadškof
Stadler je prevzel od sv. Očeta plemenit posel, v krajih, kjer razkolniki živijo skupaj z rimskimi katoličani, zidati most sporazu* meuja in sprave mej katoliškimi in razkolnimi kristijani na ysho* du. S pismom od dne 12. okt. 1894 je Leon XIII nadškofa Stadlerja imenoval apostolskim komisarjem za povspešeyanje zedinjenja vshodnih kristijanov z rimsko Stolico. Na to je nadškof Stadler dne 2. februarja 1. 1. v posebni okrožnici se obrnil do duhovščine svojega novega komisarijata, v kateri naznanja svoje i-menovanje in razlaga namere sv. Očeta papeža. Dalje daje duhovščini navodila, kako se ima vesti, kaj delati, da bo mogla po papeževi želji povspeševati plemenito delo zedinjenja. Reč najbolje pojasnjuje nadškofova okrožnica sama; zatorej jo v naslednjem skoro celo doslovno navajamo.
„Njih Svetost Oče papež Leon XIII, kateri na najvišji «tx-ažnici čuva blagor vseh narodov po širnem svetu, iščoč vse načine in poti, kako bi ga bolj povspeševal, je blagovolil tudi našo malost, akoravno nismo tega z 'ničemer zaslužili, . povabiti, da bi se vdeležili tolikega početja, izročivši nam posel apostolskega pooblaščenca, da bi delali za mir in zedinjenje z rimsko cerkvijo mej narodi, katere z vžaljenim srcem vidi ločene od središča katoliškega edinstva. V pismu poslanem nam dne 12. ■oktobra 1894 govori sv. Oče : „Mi, ki nam ni nič bolj pri srcu, kot da bi se od rimske edinosti ločeni bratje nazaj privabili v naročje sv. cerkve, in ki pregoreče Boga prosimo in z vsemi močmi na to delamo, da bi se to edinstvo narodov pod enim pastirjem čimpreje vresničilo, Te spodbujamo, da vstrajaš pri svojem početji (delu za zedinjenje) ter je skušaš krepko nadaljevati. Dd, zdelo se nam je celo, Tebi še posebe pred vsemi drugimi naložiti posel, da deluješ v onih narodih za spravo z rimsko cerkvijo. Ti torej, častiti brat, boš skrbel, kolikor bo v Tvojih močeh, da se oni, ki so vsled nesrečnega razpora od nas ločeni, razsvitljeni od žarkoy nebeške modrosti, potolažijo . . . Ti boš tudi pomiri! tiste, ki se bojijo, da bi se jim vsled zedinjenja z nami kakorkoli prikratila njih prava, privilegiji ali obredni običaji . . . Želimo torej, predragi brat, da nam zaupno poročaš, ako imaš posebne načrte za povspeševanje plemenitega početja. .. prepričan, da Ti bomo z vso marljivostjo in pomočjo šli na roke“.
Spodobi se, da je škof unet za razširjanje katoliške vere in da vsestransko izkazuje najvišjemu Pastirju sveto pokorščino; zatorej začenjamo takoj najdražje volje misliti, kako bi izvrševali nam poverjeni prevažni posel. Da se pa obe stranki odkritosrčno spraviti, je po našem mnenji pred vsem potrebno mejse-bojno zbližanje in sporazumenje; da ena stranka obrede druge in vse, kar sčm spada: praznike, poste, cerkvene šege, pridno proučava, dobrohotno razlaga, spodobno čisla in po pravici spoštuje.
Dalje smatramo za potrebno, da se izogibljemo vsakemu: polemičnemu prepiranju ter mirno in brezstrastno iz liturgičnih, tekstov in iz knjig svetnikov vsliodne cerkve razlagamo in pojasnjujemo razna vprašanja, glede katerih se ne ujemamo . . .
Da pa to dosežemo, je treba imeti kak primeren komentar., v katerem se sicer ob kratkem, a vender točno, razlagajo vsa ona poglavja, ki srno jih navedli.
Tak komentar smo pa v svoje največe veselje našli v knjigi. ki jo je pred petnajstimi leti na svitlo dal preč. P. Nilles iz družbe Jezusove, profesor v Inomostu; naslov ji je : „Kalenda-rium manuale utriusque ecclesiae41. Ta komentar je pisatelj namenil v porabo duhovščine raznih obredov. Obsega dva zvezka...“
Nadškof nadalje omenja, kako pohvalno so se izrekli o tem komentaru učenjaki, kako so ga mnogi škofje svoji duhovščini priporočili. Ker je pa prva izdaja vže davno pošla, je nadškof naprosil veleučenega pisatelja, da bi oskrbel drugo izdajo. Pisatelj je temu ne le pritrdil, ampak tudi obljubil, da bode v novi izdaji marsikaj dodal. Na to sklepa prevzv. nadškof:
„Ni naš namen, da bi še dalje hvalili delo, katero so vsi učenjaki sprejeli s toliko pohvalo ; toda ostaje nam dolžnost, da vsem duhovnom v mejah svojega apostolskega komisarijata, kateri živijo pomešani s kristijani vsliodnih obredov, gorko priporočamo učenje tega dela, da si iz njega zadobijo natančno poznanje vsliodnih obredov in da morejo tudi to znanje ob priliki porabiti in tako brate, kateri so od nas ločeni, k sveti edinosti pripeljati. Vsak dan goreče in ponižno molimo za dolgo zaželeno-spravo, katero naj bi dobrotljivi Bog čimpreje podelil svojim svetim cerkvam, molimo z besedami grške cerkve: negi rijs evurud-etag rcov ay!cov rov &eov exxh]Gi<5v, trni rijg rcov itdvzav ivtooecos rov nvgiov de?jfrc5/iet>, ali pa kakor kličejo naši bratje Slovani grškega obreda: „0 blagosostovanii svjatih Božiih cer-kvej i sojedinenii vsčli, Gospodu pomolimsja".
Mi ne moremo nego iz srca odobravati in pozdravljati modro početje Leona XIII. Prepričani smo, da v kratkem obrodi obilo zaželenega sadu. Govorili smo te počitnice s P. Nilles orn samim, kateri marljivo sodeluje pri plemenitem podjetji. Marisi-kaj novega se snuje v Serajevu. Z novim letom se baje vstanovr poseben list, katerega namen ima biti razpravljanje verskih razmer na vsliodu in povspeševanje unije. Delo se ima pričeti najprej mej balkanskimi narodi ; ko se tu uniji vtrdijo tla, se bo-širila dalje proti orijentu. Listu ima biti naslov „Balkan“. Daj Bog, da bi se resnično ves Balkan združil v veri in ljubezni pa v pokorščini pod skupnim Očetom, rimskim papežem 1 Naša skrb pa bodi, goreče moliti k brezmadežni Bogorodici, da sprosi vshodnim narodom pravega duha in dobre volje !
■Sile, 1<i bodo združile orijent. — Čigava bo sveta de/.ela ?
Orijentalno vprašanje je za Evropo pravo strašilo. Največ preglavice pa dela našim diplomatom, kedo bo nastopil dedščino "hirajoče Turčije. Kako se bodo razmere v orijentu preobličile •po razpadu Turčije, je še vedno skrivnost sedemkrat zapečatene knjige, ki je ne more odpečatiti in brati nego vsevedni Bog sam. Bilo bi predrzno reči prerokovati, katere niso v naši oblasti, katerih tudi ne bodo določevali topovi evropskih vojsk, ampak roka vsemogočnega Boga, katera je vselej očividno vreje-vala orijentalske razmere. Gotovo je, da dandanes so se mej narodi po širnem svetu začele javljati nove, doslej nepoznane sile. .Zanimanje za ozka politična vprašanja se manjša, a v isti meri se obuja in raste misel in zanimanje za mejnarodna vprašanja in za občečloveške koristi. Mejnarodne razstave, mejnarodni kongresi in shodi, se množijo od leta do leta; na teh se razpravljajo obče znanstvene, gospodarstvene in socijalne zadeye. Sploh se čuti povsod potreba streti ozke okove sebičnih politiških teženj, prekoračiti meje državnega in narodnostnega separatizma ter mislim in željam dati prosteji vzlet po širnem svetu. Vsled nagona teh sil teži danes vse po zedinjenji v veče moralične skupiue. Obče spojivne sile so se v narodih obudile in te bodo odslej določevale, kako se ima svet preobličiti. Nekaj takega zapazujemo tudi v orijentu. Turška sila je narode zdrobila in vničila; ovekovečila je verski razpor mej kristijani, v pryem kalu je zaduševala in zadržavala vsak pojav k življenju, vsak vzlet k višjemu. Toda orijent se je zdramil, giblje se na vseh krajih, nekak električen tok spreletava omrtvele ude vshodnih narodov. Zdi se, kakor bi se hotel orijent vzdigniti in ojačiti. Evropa računa, da bo ona orijent znova raztrgala in si razdelila bogati turški plen. Kaj pa, ko bi se orijent tujega gospodstva otresel in samo svoji osodi določil ? Ali recimo, da bi Previdnost evropski diplomaciji račune prečrtala pa razmere na vshodu po svojih načrtih vreilila, tako da bo vshod služil ne sebičnim politiškim svrham krščanstvu sovražne Eyrope, ampak visokim načrtom božje modrosti? Tudi to je mogoče, in je celo ver-jetniše. A potem se mora orijent zediniti v eno vero, v eno cerkveno občestvo. To zedinjenje pa ne more dogotoviti nego rimski papež ; razkol mora nehati, orijent se mora vrniti h pokorščini rimske Stolice. In da bi se znalo kaj takega vresničiti, sluti vže tudi Evropa; kajti vže pred besedo ,.unij'a“ se krči in zvija od same bojazni. Kako bi si tudi drugače razlagali, da je evropska diplomacija z vsemi kriplji hotela zaprečiti vže sam evharistični kongres, ki je vender politično tako nedolžen! Pa ttidi narodi na vshodu menda vže čutijo, da jih Previdnost kliče
k vstajenju, da orijent mora znova stopiti na svetovno terišče.. Od tod ona zdaj še/tajna, nezavestna, a vender silna, odločna želja po zbližanji, po edinstvu. Zedenil jili bo Rim.
Ker smo pa v naslovu sprožili vprašanje o glavnih silah na Jutrovem, bi vender tudi o tem radi spregovorili dvoje besedi. Glavna sila o orijentalnem vprašanji je in ostane vera. Vender bo pa pri tem tudi evropska politika igrala svojo vlogo in, naj se vshodne razmere vredijo tako ali drugače, nekatere evropske velevlasti bodo brezdvomno pri tem imele vplivno besedo., Mi hočemo o tem le zapisati nekaj misli vže večkrat imenovanega P. Vinc. Vannutelli-ja, kateri je o vshodnem vprašanji gotovo dobro podučen.
Akoprav je bodočnost skrivnostna — tako nekako piše — vender imamo dovolj jasnih znamenj o prihodnji vsodi onih dežel. Ki naš namen, da bi prerokovali ali izražali svoje želje: nri hočemo biti le pasivne priče dejstev, in tako načrtati pot, katero hodijo ta dejstva. Vsakedo, ki zre v bodočnost, vpraša, čigava bo sveta dežela, ko razpade turško carstvo. Vsak odgovarja na to več ali manj po svojih simpatijah.
Gotovo je, da židovsko prebivalstvo prevaguje v sv. deželi vse druge. Toda misliti na kako judovsko kraljestvo ali vlado v sv. deželi, bi bilo kar smešno. Katera vlada bi se-zamogla v Palestini stalno vtrditi? Morda katera protestanska vlada n. pr. Nemčija ali Anglija? Toda ji bodo to dovolile druge vlasti ? In bi taka protestanska vlada ne zadela v deželi sami ob nepremagljive zapreke ? O kateri gr.ški ali bizantinski vladi se ne da niti misliti. Kedo torej ostane ? Treba brez ovinkov izpovedati in pripoznati: ni nego Rusija, katera za zdaj sme upati, da bi se za vsak slučaj polastila Palestine. En sam pogled na sedanji Jeruzalem zadostuje da vidimo, kako ima v sedanjosti le Rusija mnogih in neizmerno obširnih naprav v sveti deželi, katere vse so odvisne od ene same politiške oblasti.
Tudi katoličani imamo v sv. deželi dosti lepih vstanov im posestev; toda akoravno izvršuje Francija čez vse nekak vrhovni protektorat, vender tudi druge kat. vlade in narodi zastopajo svoje posebne koristi in imajo več svojih podložnikov; poleg tega Francija ni vsem katoličanom enako pravična, in tudi ti nimajo vsi srca za Francijo, tem bolj ker Francozi so se na račun svoje narodnosti vže marsikaj pregrešili proti tujim narodom.
Rusi imajo v Jeruzalemu in okolici veliko posestva in trdnjav in drugih zgradb. Poglavitne mej temi se vzdigajo na najbolj strategičnih mestih in. ko bi se primeril slučaj, Jeruzalem, se znajde na en mah v ruskih rokah, ne da bi ga mogel kedo braniti. Ko bi Rusi na Oljski gori, kjer se zdaj vzdiguje velik ruski samostan, postavili v velikanski zvonik nekaj topov, bi se mesto-ne moglo niti zganiti. Vrhovi, ki obdajejo mesto na seyero-za-
padno stran, katera je bila za mesto vselej najvsodniša in zato yselej močno vtrjena, da bi se odbil katerikoli nepričakovani napad, oni vrhovi so danes popolnoma zasedeni od Rusov, ki imajo tu mnogo vtrjenili gradb. Tako je mesto ujeto mej dva ognja, da se ne more niti misliti na najmanjši upor.
Ako se je Anglija z enim maliljejem polastila Egipta, kjer je imela braniti mnogo manjše koristi, kedo more zadržati Rusijo, da bi isto storila s Palestino ? Vže krimsko vojsko je Rusija pričela s pretvezo, da bi branila sv. deželo, in vender takrat je imela Rusija tam le prav malo narodnih koristi. Danes pa so ruski interesi v Palestini največe važnosti in znajo v sedanjih negotovih razmerah vsak hip Rusiji dati lep izgovor, da z oboroženo silo zasede Jeruzalem. Kedo jih potem prežene?
Ne dajmo se tedaj prevariti — politiška bodočnost v Palestini je za Rusijo in, ako sodimo reči s človeškega stališča, vse tamošnje razmere obetajo tak izid.
Ponavljamo : naš namen ni, da bi s tem prerokovali ali iz-ražali svojo osebno željo — mi le objektivno konstantujemo dejstvo, katero dozoreva pred očmi tudi najpriprostejšega opazovalca. Rusi potujejo v sveto deželo najbolj nepretrgoma, največkrat in v najobilnišem številu, in, kar moramo pripoznati. oni so po svojem resnem vedenji uajpobožniši in najvzgledeniši mej vsemi romarji. Okol 20.000 Rusov obišče povprečno vsako leto sveto deželo : in to število se množi od leta do leta. To pa znaša štirikrat več kot število vseh katoliških romarjev. Kedo bi se tedaj čudil, da se ruski hospici, samostani in druge vstanove tako naglo množijo ? V Rusiji je ideja sv. dežele tako popularna, da v njeno svrho delijo obilo miloščino bogati in ubogi; in danes se nahaja ruska naselbina v Palestini v zelo cvetočem stanji. Iz tega je jasno, da prihodnost v Jeruzalemu kaže Rusiji prijazno lice.
Tako'učeni in izkušeni poznayatelj vshodnih razmer, Italijan P. Vincenzo Vannutelli. — Bog, ki vodi vsodo narodov v zgodovini, bode skrbel, da se tudi vshodno vprašanje reši njemu v čast pa cerkvi njegovi v proslavo in korist.
Dr. Mahnič.
Iz novejšega hrvatskega slovstva.
Ivan Mažuranic.
IJoklo u slavnih davnjega rumeni Soka potoči curiti uzbudu Žilnh, premožno vriedni dotle Sini vaši imo nezametnu.
V (lobi „narodnega pokreta“ je imel bratski narod mnogo znamenitih mož, ki so se s peresom ali z nevtrudnim delovanjem odlikovali v boju za prostost narodnega jezika in blaginjo ljube domovine. Tem prištevamo moža — znamenitega v političnem oziru tistega časa — in (ličnega pesnika splošno znanega eposa: „Čengič-age;‘: Ivana Mažuraniča. Zgoraj navedene besede, namenjene slavnim pradedom, veljajo sedaj njemu. Kakor namreč trdi, da potomci ne bodo pozabili dejanj svojili prednikov, tako ne bo pozabljeno ime Mažuraničevo, dokler se bo v žilah pretakala lirvatska kri. — To ime je slulo do sedaj in bo tudi nadalje ne samo zaradi tega, ker je pokojni pesnik mnogo dobrega storil za narod v državnem zboru, posebno pa kot ban, ampak veliko več zato, ker je pomnožil lirvatsko slovstvo s prekrasno pesmijo: „Smert Smail-age Čengiča“ ter spopolnil „Osmana“, delo neumrlega pesnika G-unduliča. Druga pesniška dela Mažu-raničeva niso bila do sedaj dosti znana mej narodom, ker se nahajajo v listu „Danici“, ki je izhajal za časa narodnega gibanja ali so pa bila še v rokopisu. Da bi pa narod imel pri roki vse pesmi rajnkega, je letos zagledala svet knjiga obsegajoča vse pesmi Ivana Mažuraniča, o katerih se za gotovo ve, da so delo njegove muze. Sedaj je tudi za nas priložnost, da podamo cenjenim čitateljem kratke črtice o njegovem življenji in delovanji.
*
* *
Rodovina Mažuraničev je prišla iz Dalmacije v lirvatsko Primorje, ter se slednjič nastavila v Novem Vinodolu, kjer je bil oče Ivan Petrov sodnik. Ime rodovine, poprej skoraj neznano, je doseglo veliko slavo in trajen spomin v narodu po Antonu in Ivanu Mažuraniču. Anton, stariši sin, bivši gimnazijski profesor v Zagrebu, je znan kot hrvatski pisatelj. Ivan pa je bil ban in pesnik.
Rodil se je v Novem Vinodolu, primorskem mestu, dne 11. velikega srpana 1. 1814. Prve nauke je dobil (seveda v nemškem
jeziku) v rojstnem kraji, višje šole pa je obiskoval na Reki; gimnazijo, prvi tečaj modroslovja v Zagrebu, druge pa v Subo-tištu na Ogerskem. Ko je bil v tretjem gimnazijskem razredu, 16 let star, je zložil prvo pesem »Pozdrav Vinodolu11, polno ljubezni kakor tudi žalovanja za domačo grudo, ki že priča, o njegovem pesniškem daru. Prava doba pesnikovanja pa začne 1.1835; takrat je namreč izešla tiskana pesem »Primorac Danici11 v Gajevem listu „Danici“. Istega leta se je začel učiti v Zagrebu državno pravo in 1. 1840 je naredil odvetniški izpit. Od 1. 1860—80 je opravljal visoke državne službe v Zagrebu kot član banske konferencije, kot dvorski kancelar in slednjič kot ban. Leta 1880 je stopil v zaželeni pokoj, katerega je užival do 4. vel. srpana 1890. Telesni ostanki počivajo v skupni ilirski arkadi na zagrebškem centralnem pokopališču Mirogoju.
Mažuranič zavzema mesto mej prvimi pesniki lirvatskega naroda ne zavoljo obsega ali števila pesmi, mariveč zaradi vzvišenih misli izraženih v eposu:	Smrt Smail-age Čengiča. Glede-
načina njegovih pesmi je vredno omeniti, da je večkrat menjal mišljenje o pesništvu. V začetku je. posnemal latinske klasike, zlasti Horacija in Virgilija; pozneje se je držal narodnih pesmi, slednjič se je pa navdušil za dubrovniške pesnike. To nam jasno-razodevajo pesmi same, ako jih razvrstimo po času, ko so spisane. V zadnjem večem umotvoru: Čengič-agi je združil vse troje, kar mu daje posebno lepoto.
Ozrimo se najprej na lirske pesmi. Mej temi so najlepše rodoljubne. V občevanji se svojim bratom Antonom, Gajem in drugimi Ilirci, se je ogrelo njegovo srce za domovino, kar je razodeval pri vsaki priložnosti zlasti v pesmih. Kakor drugi možje, tako je tudi Mažuranič hrepenel po združenju Jugoslovanov proti sovražnikom. Vsaki napredek v tem oziru je pozdravil v listu »Danici11 s kako pesmijo, polno upanja in veselja. Prav lepa je pesem »Napredovanje41 (str. 30), ki je izešla 1. 1837 v imenovanem listu. Po reku: „Est Deus in nobis, agitante calescimus illo“, razlaga napredek narodnih teženj in ta napredek je delo božje:
Ka je dakle, ka je ona sila,
Kojom svjetlost protjerava mrake,
Kojom naša Ilirija mila I)iže krila uz tanane zrake ?
Bog je ona, Bog p o tajna sila,
Kojom sunce žarke javlja trake,
Kojom naša Ilirija mila Diže krila uz tanane zrake.
Isto veselje razodeva v pesmih: „Ilir.“ (str. 18), ..Danici Ilirskoj11 (str. 19), „Danica Ilirom11 (str. 25), »Vjekovi Ilirij“ (str. 32) i. t. d. Toda v poznejši dobi je to veselje nehalo. Ko je namreč pesnik zapazil, da se njegove želje ne morejo vresni-čiti, ker nekateri jugoslovanski narodi napadajo združenje s Hrvati iz verskega ozira, lotila se ga je velika nevolja in otožnost, tako da se je v Osmanu oddaljil od genija Gunduličevega, ter zaklical: „Ah, da je proklet, tko cieč (zaradi) vire na svojega reži brata.11 To je bil povod, da je pesnik nehal pisati rodoljubne pesmi.
Druga vrsta lirskih pesmi so nekatere ljubavne. Kot mladenič je zložil pesem »Veneri11 (boginji ljubezni), ter jo poslal bratu Antonu z dostavkom: ,.Da ne pjevam samo ozbiljno (resno), htio sam se malo i pošaliti.11 S to pesmijo proslavlja Venero „kčer višnjega božanstva11 Jupitra po opisovanjih rimskih pesnikov. Sklep se glasi:
Tve (tvoje) silno ime svikada (vedno)
Nek sladi zemne rode;
Njemu se neka klanjaju Nebesa, zemlje, vode!
Brat Anton ni dal te pesmi tiskati v »Danici11, zaradi česar se Ivan ni dolgo časa potem »šalil11 s takimi proizvodi. Se le leta 1840, ko se je zaročil s hčerjo Dimitrije Demetra, je zopet začel pisati ljubavne pesmi, ki so pa jako žalostne, nekatere skoraj obupne. Vzrok tega je bilo odlašanje poroke. Žalost pesnikovo razodeva sonet: »Mojoj11 (str. 38), »Peru11 (str. (10), „Njoj“ (str. 61), »Javor i tamjanika11 (str. 53), katere vsebina je ta: Trta je hotela širiti svoje mladike po javorju, toda drevje je to preprečilo z vetrom, zaradi česar seje oboje od žalosti začelo sušiti:
Jedno veli: „ Je umirem dušo,
Ali mi je lasno umrieti,
Kad za tebe jo pogibam mlada!“
Drugo veli: „ Ja umirem srdce,
Ali mi je lasno umrieti,
Kad mi s tobom živjet ne dadoše!11
Isto svojo veliko žalost razodeva pesnik v pesmi »Nena-dovič Rado11 (str. 21), ki se konča se samomorom ženina, ker mu je umrla nevesta; posebno pa v pesmi »Napast11 (skušnjava) (str. 40). Sklep je sledeč:
Ah! u krvi plovem! krv je od srdca .... stinem ! Vaj! zgodi me, o strašna! . . . . gorim .... ljubim
[ginem!
Ta obupnost je nehala popolnoma, ko so se spolnile želje pesnikove, ter je stopil v zakon z imenovano nevesto. Te pesmi, seveda plod neskušene mladosti, niso posebne vrednosti, in mari-sikaj v njih se ne more nikakor odobravati.
Mej drugimi pesmimi, ki so dokaj lepe, je najlepša „Grofu Janku J)raškoviču“ (str. 61). Pesnik zamišljen v pretekle čase pravi:
Kada su naši u vieku prošastome I d u š o m o t c i i t i e 1 o m jezik mili I v j e r u svetu i sl a d i dom b r a n i 1 i,
O, da mi je u vieku bilo živjeti torne !
Ali mignu	obrvom	Bog svemogom svome
I eto gdje	krepki	otci naši i čili
Jeziku okrilje i vjeri i domu u sili
Zainiču u tmine — a mi smo krvi trome!
[(počasne).
Tako je klical	pesnik	rodoljubom pred 55	leti;	kakšna
čustva bi napolnjevala njegovo srce še le v sedanjili časih, ko brat sovraži brata v lastno in splošno škodo mile domovine!
Spomina vredni	ste pesmi: „Blagotvornost“	(str.	69)	in
„Nedužnost“ [str. 70). V prvi nagiba pesnik čitatelja k dobrim delom :
Blagotvornost milo je sunce,
Koje u tmini jadnom sjaje I potrebnu krepost daje Za nevolja svladat moč.
V zgled tega imamo dobroto božjo:
Blagotvoran Bog je svietu,
Blagotvoran otac svenni,
1 od svili dobar'(a), što su u njemu Kruna je, da svoj ljubi stvor.
Še lepše misli izraža sonet „Nedužnost“. Misel je ta: Človek je, katerega	ne trpinči	nobena muka, katerega srce je vedno
mirno,	v	tem ko	v drugem	vladajo strasti in posveten šum.
On je	slobodan,	prava bo s 1 o b o d a
U s r	d c u s t o j	i, g d j e j o š p a k o s t (hudobija)
[ k 1 e t a
Ljeta mu teku, ma su mirna ljeta —
Ali „tko je“, pitaš, „komu Bog to poda ?“
„„Ah, štuj ju, štuj ju, t o j e nedužnost sveta!““
Pri ostalili pesmih izvirnih ali prestavljenih se ne bomo mudili, temne ozrimo se na glavna dela slavnega pesnika.
*
* *
Ime Gundulič je gotovo znano vsakemu Slovencu, večini tudi epos „Osman“. V tem eposu je nepozabni pesnik Ivan Gun-dulič proslavil zmago poljskega kralja Vladislava nad krutimi Turki in opel tragično smrt Osmana II, turškega cesarja. Od tega eposa, ki je obsegal 20 spevov, sta se zgubila spev 14. in 15.
— Ko se je 1. 1842. osnovalo slavno društvo „Matica Ilirska1', sklenili so zbrani domoljubi, izdati najprej „Osmana“ ter izročili Mažunariču skrb, da bi to praznoto spopoluil v duhu Gunduli-čevem. To težavno nalogo je Mažuranič po mnenju večine oce-njevateljev izborno dovršil. Posnemal je popolnoma jezik Gundu-ličev in misli tako združil, da je „Osman“ zopet celoten epos.
— Da bi ta dva speva hoteli ocenjevati, morali bi obširniše govoriti o drugih delih eposa, kar pa tukaj ni primerno. Pesem „Osman“ je v resnici biser starišega hrvatskega pesništva. Se spopolnilom zgubljenih spevov si je Mažuranič zaslužil ljubezen in čast v narodu, ob enem si je pripravil pot do najslavnišega dela svojega perniškega daru, in to je epos: „Smrt Smail-age Čengiča". O tem bomo nekoliko obširniše spregovorili in sicer najprej o tem, kaj je pesnika nagnilo, da je zložil ta epos.
Ko so v petem deceniju tega stoletja Turki nevsmiljeno preganjali in morili kristijane v Bosni, Hercegovini in Črnigori, se je hitro raznesel glas o teh grozovitostih po celi Evropi. Mnogo se je pisalo in govorilo o sredstvih, kako bi se pomagalo zatiranim kristijanom. Prosila se je pomoč od vladarjev in narodov, zlasti od avstrijskih Jugoslovanov. — Stanje Hrvatov pod turškim gospodstvom in njih bojevanje je opel Era Grga Martič v eposu „Osvetnici“, o katerem smo vže govorili v predzadnjem letošnjem zvezku. — Blago srce Ivana Mažuraniča so ti žalostni glasovi močno pretresli. Da bi se kaj storilo- za uboge tlačane, je prestavil v nemščino črtice nekega popotnika o turškem počenjanji v Bosni, ter jih namenil evropskim vladarjem: „An die Monarchen Europas". Da ta spis ni dosegel svojega namena, je znano iz pesmi „Osvetnici“, kakor tudi iz zasedanja Bosne in Hercegovine po avstrijski vojski 1. 1878. — Te okoliščine, nekoliko tudi prošnje svaka Demetra, da bi napisal kako pesem za list „Iskro“, je nagnilo Mažuraniča, da jey podal narodu najlepši proizvod svoje vile~r „Smrt Smail-age Čengiča".
Opomniti moramo, da ta epos ni osnovan po zgodovinskih
podatkih. Namen pesnikov je bil, opisati trpljenje kristijanov pod turško vlado in njih bojevanje „za krst častni i slobodu zlatim Vsled tega namena se ni mnogo oziral na okoliščine ali kraje, kjer se je v resnici to godilo. Glavne misli in osebe je posnel po pripovedovanji nekega Črnogorca v Karlovcu. Ta mu je pravil o bojevanji na Grahovem, o silovitosti in smrti Cengičevi, o Bau&u, o Novici in o Mirku, ki je baje vmoril Čengiča. Nekoliko potrebnih črtic so mu podajale narodne pesmi, toda prava im sna dotičnih krajev mu niso bila znana, zaradi česar je izbral taka imena, ki so bolje znana. Pri vsem tem pesem ne zgublja svoje lepote.
Sedaj nekoliko besedi o posameznostih. Epos, razdeljen v pet delov, je podoben peterim dejanjem drame. Pesnik namreč tako živo opisuje posamezne dogodke, da se čitatelju zdi, da gleda pred sabo osebe in njih delovanje. — V prvem delu: „A-govanje11, opisuje pesnik nevsmiljeno ravnanje Smail-age Čengiča s kristijani, ki niso mogli plačati „harača“ t. j. davka turškim oblastnikom. Smail-aga je namreč vse dolžnike zaprl v svojem gradu »tolcu v Hercegovini, potem pa jili ukazal pomoriti.
Turčin reče, al’ mrijeti Za Krstovu vjeru svetu Težko nije, tko se za nju bije.
Nevsmiljeni hlapci so ukaz agin y hitro izvršili, ter mučili kristijane do zadnjega izdihljeja; ali Črnogorci so vse muke potrpežljivo prenašali:
Poljana se napuni tjelesa :
Niti pisnu, niti zubi škrinu,
Več tko zovni Boga velikoga,
Tko 1 i e p o ime 1 s n s o v o,
Ter se lasno razstadoše s suncem Zatočnici mrijet naviknuti (navajeni).
V tem delu je pesnik vpletel smrt turškega starčka Duraka, očeta Novice, katerega je aga ukazal vmoriti, ker mu je svetoval, da izpusti vjetnike.
Druzega dela „Nočnik“ je vsebina ta: Novica, sin Durahov, zapusti rojstni kraj, ter gre v Cetinje h kristijanom iskat pomoči proti Čengiču.
V tretjem delu: „Četa“ opeva pesnik obširno in ginljivo-pripravljanje Črnogorcev na boj proti Turkom :
Podiže se četa mala Na Cetinja Gore črne,
Malena je ali hrabra,
U njoj jedva (komaj) sto junaka.
Ne junaka biranijeh (izbranih)
Po obličju ni ljepoti Več po srcu junačkome,
Koji 110 če udariti Ne na deset, da uteče.
Nego da dva, da ih sieče;
Koji no če nmrieti
Za krst častni, kiem se krsti,
Za krst častni i slobodu zlatnu.
To družbo junakov vodi Mirko k reki Morači, kjer je prenočila. Zjutraj pride duhovni pastir (razkolne cerkve, ker opevani junaki so bili razkolniki) noseč presv. obhajilo:
Kad al’ eto inoga pastiera.
Gdje uo krotak k svome stadu grede.
Ne resi ga ni srebro ni zlato,
Nego hriepost i mantija (obleka) crna.
Ne prate ga sjajni pratioci (spremjevalci)
Uz fenjere (svetiljke) i dupliere sjajne,
Ni ponosnijeh zvona sa zvonika,
Več ga prati sa zapada sunce I zvon smjeran ovna iz planine.
Ko pride k družbi, začne jo spodbujati k hrabemu vojskovanju za prostost svoje sv. vere :
Za krst častni spravni (pripravljeni) ste mrijeti,
Zanj se i sad mrijet podigoste.
Al’ t k o Bogu v j e r n o služit grede Č i s t i e m srcem služiti mu valja.
Vsled tega jih nagovarja, da obžalujejo svoje grehe :
Kajite se (kesati se) dok imade dana,
Dok je doba, djeco. kajite se ;
Kajite se, dok nije pozvana Duša k onom’, koji nebom trese;
Kajite se, jer zemaljskog stana Tiek izniče bjeguč, kajite se ;
Kajite se, jerbo zora rana
Nač če mnogog’, kud za vazda gre se.
Ko je družba pazljivo poslušala te besede, pride Novica ter prosi, da bi ga duhovnik krstil, kar se je takoj zgodilo (Glede
krsta se pesnik zmotil, ko pravi, da ga je duhovnik krstil z ■oblivanjem, ker po obredu vshodno cerkve se krsti s potapljanjem). — Po tem obredu je duhovnik podelil družbi sv. odvezo in presv. obhajilo :
Tader (tedaj) starac oči podigao,
Blage oči i bijele ruke,
Ter je četu oprostio grieha.
Pak je Bogom darivati stade:
Svakom’ momku po česticu daje Tajne piče liljeba uebeskoga,
Svakom’ momku po kapljic.il daje Tajne piča vina uebeskoga.
(Glede presv. obhajila je pesnik zopet v zmoti, ker v vshodni cerkvi se tako deli samo pri liturgiji, ne pa na ta način kot sv. podotnica). Po končanem sv. opravilu je družba „višnjeg Boga puna“ šla na „Gacko polje".
Vsebina četrtega, najobširnišega oddelka je opisovanje grozovitosti Čengičeve pri pobiranji davka (odtod naslov „Harač“) in zmage Črnogorcev nad Turki. Evo nekoliko stavkov, ki pričajo o nečloveškem ravnanji z rajo t. j. s kristijani podložnimi Turkom :
Jadna raja, ruku naopako,
Sliedi konjske na konopcu (vrvi) trage.
Jlili Bože, sto je raja kriva ?
II’ je kriva, gad što Tnrke mori ?
II’ je kriva, što ih hrdja bije ?
Što je kriva? — Kriva je, što je živa,
A ne ima što Turčinu treba :
Žuta zlata i bije'a liljeba.
Taka zlodejstva, kakoršna opisuje naš pesnik, so mogoča samo pri divjih — paganskih narodih. Konji so toliko časa morali vlačiti kristijaue za sabo, dokler niso opešali. Za tem so hlapci silili na pol mrtve kristijane, da gredo k šotoru aginemu. Tisti, ki so količkaj mogli, so po rokah in nogah plazili, druge so pa vleki konji za sabo. To nečloveško ravnanje še ni vmirilo age, ko jih zagleda :
Harač, rajo, harač! riče (vpije)
Harač, harač, il’ još gore biče.
Pesnikovo srce se vdeležuje trpljenja sobratov, in da hi tudi čitatelju vzbudil sožalje, pravi:
Stvorac višnji pticam nebo dade,
Tiha duplja (pulila drevesa) i žudjena gniezda,
Ribam vode i pučine morske,
Stan od stakla, nek se po njem šire,
A zverinju livade i gore,
Hladne špilje (jame) i zelene luge.
Jadno raji? nedade ni kore Suha hljeba, da je suzam kvasi.
Al' š t o v e 1 j u ? dade nebo dobro No je n e s i t s v e vei T uržin p o b r o.
Ko so onemogli kristijani prosili:
Hljeba, (kruha) hljeba, gospodam !
Ne vidjesmo davno hljeba !
ukazal jih le še bolj trpinčiti in slednjič obesiti. — K sklepu pripoveduje pesnik zmago kristijanov. Nenadoma, v temni nočir ko so se Turki veselili v svojih šotorih, je družba Črnogorcev obšla šotore in mnoge Turke, mej njimi tudi Čengiča, pomorila. Tako je nevsmiljeni aga končal svoje okrutno gospodarstvo. V boju je padel tudi Novica, ki je pregovoril Črnogorce k vstaji.
Zadnji del „Kob“ (vsoda) je delo pesnikove fantazije. Čengič-aga stoji v izbi puščavnikovi, ter se vsakemu prikloni, kedor vdari z nogo o podnožje. Tako podobo je pesnik videl v bližini zagrebški ter jo porabil kot sklep svojega eposa. Namen tega oddelka je bil: pokazati poniženje silnega vladanja Čengi-čevega. —
Epos „Smrt Smail-age Čengiča11 je biser novejšega hrvat-skega pesništva. Zakaj je pesnik tako obširno opisal žalostno stanje kristijanov pod turško oblastjo, zakaj pa smrt Čengičevo in drugih turških glavarjev tako kratko, je razvidno iz namena tega eposa. Res, ako beremo „Agoyanje“ in veči del „Harača“,. moramo strmeti nad toliko grozovitostjo turških oblastnikov, pa tudi občudovati stanovitnost kristijanov v najhujših mukali. Nasproti pa nas z veseljem napolnjuje opisovanje hrabrih Črnogorcev v „Četi“. Stanovitni v sv. veri zapuščajo dom in družino, ter gredo v boj za najdražišo svetinjo sv. vere. Posebno je pretresljiv govor duhovnikov zbranim junakom pred nevarnim in. odločilnim dnevom. To nasprotje v pesmi naredi v čitatelju poseben vtis. Pesnik namreč nikjer ne žali verskega čuta Molia-medancev : 011 hoče pokazati samo silovitost nekaterih, zlasti predstojnikov. Vero kristijanov pa pri vsaki priložnosti kaže kot^ jedino tolažbo v stiskah in zapuščenosti, kakor tudi v nepravičnosti. — Iz tega ozira smemo trditi, da prav ravnajo nekateri, profesorji, ki (kolikor je nam znano), ta epos obširno razlagajo na višji gimnaziji. Želeti bi le bilo, da bi se malo bolj ozirali
rna vsebino ter povdarjali, da se je treba bojevati tudi „za krst • častni11, ne samo „za slobodu zlatnu.11 Seveda profesorji drugih predmetov ne vtegnejo razlagati verskih resnic kot katehetje, toda v tem slučaji lahko veliko store, ako le hočejo. Cela pesem jim namreč daje k 'emu priložnost; in sploh, ako jo hočejo razlagati v duhu pesnikovem, ne smejo tega opustiti. —
Slednjič še dvoje vrstic. Govorilo se je in pisalo, da ta epos ni delo Mažuraničevo, ampak delo kakega srbskega pesnika. To zabavljanje pa je prihajalo bolj iz sovraštva do Hrvatov kot iz prepričanja, ker prvotni rokopis, četudi ne cel, vender njegova večina se hrani v vseučiliški knjižnici, kjer je vsakemu .pristopen. Kes, da je nerazumljivo, zakaj je Mažuranič tako zgodaj popustil pesništvo, ko je vender užival toliko priznanja in časti v narodu. Toda to poznejše molčanje se lahko opraviči, ako vemo za namen, katerega je imel pri izdajanji svojih pesmi. Ma-.žuranič ni iskal hvale, temuč je vedno mislil, da njegova dela niso posebne vrednosti. Ko so ga pri neki priložnosti hvalili zaradi „Osmana“, je nejevoljen rekel:	*Što to sve pomaže, kad
dielim sudbinu (vsodo) Gnnduličevu, da (ko) neumijem valjana stiha napisati!“ Namen rodoljubnih pesmi, kakor tudi Čengiča, smo vže omenili. Kakor pesnik ni z rodoljubnimi pesmimi dosegel zaželenega cilja, tako tudi ne s eposom Čengid-age, in to je bil morda glavni vzrok, da se ni več oglašal kot pesnik. — Sploh ■se pa Mažuranič ni preveč pečal s književnostjo, tudi ni rad razodeval svetu svojih pesniških kakor tudi drugih zmožnosti, vsled tega so bile vedno potrebne prošnje prijateljev, da je prijel za pero in kaj spisal. Iz tega ravnanja spoznamo skromnost pesnikovo, pa tudi blagi namen v pesništvu.
Mažuranič se je veliko trudil za narod kot pesnik, polovico življenja mu je posvetil kot politik. Imel je blage namene, deloval je v pravem duhu, toda ni dosegel, kar je želel. Dasi-ravno se pa njegove želje niso spolnile, vender je sč svojim nevtrudljivim delovanjem zapustil lep vzgled ljubezni do domovine. Zaradi tega smemo klicati mladim Hrvatom s pesnikovimi besedami:
Otčinski štujte luč otčinske nage I na njem palite srca, je što jer draie Neg motrit otce i sliedit jim trage ?
Luka Botic.
Enaka zdrava načela glede pesništva je imel Luka Botič. .Zato je primerno, da ob enem opišemo tudi njegovo življenje in delovanje. Botič je v hrvatskem pesništvu kot pesnik sam za se. Postavil je namreč podlago romantično-umetnemn pesništvu, in ni
nam znano, da bi ga do sedaj kateri hrvatski pesnik posnemal-M bil sicer plodovit pesnik, (vzrok je kratka doba njegovega življenja), vender zasluži zaradi načel večo slavo, kot marisikateri hrvatski pesnik, ki je skoraj vse liste napolnil se svojimi pesniškimi proizvodi. —
Botič je zagledal luč sveta 1. 1830 v Spljetu, dičnem mestu Dalmacije. Njegovo življenje od rojstva pa do groba je bilo polno trpljenja in bojevanja za vsakdanji kruh. Vsled očetove bolezni je družina kmalu ubožala in uboštvo se je še bolj pomnožilo po očetovi smrti. Ljubezniva mati je se svojim zaslužkom komaj toliko priskrbela, da je Luka mogel stopiti v prve šole. Božja previdnost pa, ki skrbi za ptice pod nebom in za lilije na polji, je-pomogla dobri in skrbni materi. V mestu je bival „oče zapuščenih otrok", kanonik Peter Mandjev, ki je podpiral Botiča do časa, ko je stopil v semenišče.
V semenišču, v družbi mladeničev navdušenih za narodni napredek, se je tudi Botič ogrel v ljubezni za lepšo bodočnost mile domovine, kar je nakopalo njemu in vsem somišljenikom preganjanje in sovraštvo. Toda Botič, vedno upajoč v lepšo bodočnost naroda, je vsako zaničevanje pa tudi kazni potrpežljivo prenašal, dokler ni nastopilo razburjeno leto 1848. Takrat so sklenili nekateri preveč navdušeni mladeniči, zapustiti duhovniški stan, misleč, da bodo veliko več dobrega storili za narod mej svetom kot ne duhovniki. Ali ta nepremišljena navdušenost je večino nemilo kaznovala, posebno pa Botiča. Zapustivši semenišče se je podal v Srbijo, kjer je mnogo britkega skusil. Od tod je šel v Zagreb, kjer je nekaj časa delal v Gaj e vi tiskarni. Po posredovanji nekega učenca je zvedel za Botičeve lepe zmožnosti vladika Strossmayer ter ga poklical k sebi v službo. V tej službi bi bil Botič lahko mirno živel, toda navdušenost za prostost narodovo mu je tudi tukaj provzročila mnogotere neprijetnosti in britkosti. V zvezi s prijatelji je neprenehoma deloval za združenje Dalmacije s Hrvatsko, kar je v času Bachove vlade bilo zelo nevarno. Zadnja leta svojega življenja je bil deželni poslanec. —
Kako je Botič ljubil svoj rod, nam pričajo besede njegovega zadnjega govora na zborovanji 1. 1861. Ko je razkril rane lirvat-skega naroda, je rekel: „Razkosan je kot noben drug narod na svetu: s tremi verami, dvemi državami, štirimi političnimi vpra-vami, tremi tujimi jeziki, dvovrstnimi črkami, tremi ali štirimi imeni in se sto predsodkov1'. Sklenil je pa govor z besedami: „Mi moramo jarem in sužnost se silo naloženo prenašati, da bi pa sami podvrgli glavo pod jarem in da bi poljubovali verige — četudi pozlačene ali kakorkoli ozaljšane — niti hočemo niti moremo !“
Po tem zborovanji se je bolehen vrnil v Djakovo, kjer je po-dveletni težki bolezni zatisnil oči. Pri'pogrebu dne 22. vel. srpana 1863 je mej mnogimi žalujočimi rodoljubi posebno izdihoval
Frančišek Kurelac: „Siromah Luka! tek (šele) Kristovik let, pa mora u grob!“ Toliko o življenji in narodnem delovanji Botiče-vem; sedaj še nekoliko o njegovem pesniškem delovanju.
Razun ene povesti in nekoliko manjših pesmi je spel tri epose prav obsežne in krasne, namreč: „Pobratimstvo“, „Biedna Mara“ in „Petar Bačič11. Kakor je bil pesnik sam nenavadno zavzet za združenje Hrvatov proti potujčevanju vlade tistega časa, tako je hotel za to navdušiti tudi narod raztresen po različnih krajih. V ta namen je zložil omenjene epose po načinu narodne pesmi, toda v obliki umetnega epskega pesništva. S temi proizvodi je hotel postaviti most mej kristijani in mohamedanci, ki bi jili združil v ljubezni in skupnem delovanju za občni blagor domovine. Da se te želje niso vresničile, pričajo zadosti današnje razmere.
Pesmi L. Botiča so polne zdravih moralnih naukov in trdne vere v večno pravico, kar jim gotovo povišuje veljavo in lepoto. Namenjene so sicer bolj mohamedancem, ker je vsebina vzeta iz krajev, kjer prebivajo kristijani in Turki, vender pesnik nikjer ne odstopa od katoliških načel, temveč pri vsaki priložnosti kaže njihovo vzvišenost in korist za večno in časno življenje. Najlepši umotvor Botičev je ,.Pobratimstvo11, akoravno vsebina ni historična. Drugi dve ste osnovani po zgodovinskih podatkili, tedaj je jedro resnično. — V posameznosti se ne bomo spuščali, ker bi bilo preobširno, ampak omenjamo še njegova načela, katera je povdarjal v književnem delovanju.
V nekem pismu trdi, da ni dosti, ako izraža pesnik samo svoja čustva, mariveč mora pomisliti, da je človeštvu potreben, da je njegova dolžnost napolnjevati čitatelje z duhom resnice in tistih čutov, ki so namen in sredstva našega ž i vi j e n j a. Drugje pa piše : „V s a k, k i j e k a j omenilo slabem stanji naše k n j iž e v n o s t i, ima več zaslug pri svojem narodu, kakor t i s t i, k i j e v n i č i 1 nekoliko njegovih sovražnikov. Ker kedar se govori o književnosti, govori se tudi o življenji narodnosti; ako književnost b o i e h a ali dremlje, tudi n a r o d-nost boleha^ in dremlje ako pa književnost oživi, oživi tudi narodnost. Človek je podoba božja, v začetku pa je bila B e s e d a, i n Beseda je bila Bog11.
Teh načel se je Botič natančno držal, kar spričujejo njegove pesmi, samo škoda je, da jih je malo, zlasti mej sedanjimi hrvat-skimi pesniki, ki bi se držali njegovih načel ter pisali iz pr a-v e resnične ljubezni do naroda, za njegov večni in časni blagor. Opeva se najbolj spolna ljubezen, večinoma pretirano in strastno, ali pa proslavlja se materijalizem in druge sprijenosti sveta. Ako pa književnost — posebno pesništvo, katero ima višji namen kot ostalo slovstvo — boleha, boleha tudi narod ali saj oboleti mora, ako prebira slabe spise. Vsled tega.
je želeti, da bi se mlajše pesniške moči ozirale na resnice sv. vere, in da bi po katoliških načelih spisane proizvode pošiljale mej narod. S takimi spisi bo narod, ako dremlje, zopet oživel, na ta način bo književnost sredstvo blagra in sreče tako posameznih, kakor tudi skupnega naroda.
liieč narodna poznata je :
„Na mladjima sviet ostaje“ ;
Nil bilo bi na čast roda,
„1 na bolj’ma“ da se doda.
Mirko Bogovič.
P. E. J.
Slovenskim bogoslovcem.
vi.
Nova oblekn, novo pravilo.
Dragi moj mladi prijatelj ! Srečno ste prestopili prag one hiše, katere ste se toliko bali. Zaprla so se vrata za Vami in, kakor menite, za vselej. Sč strahom sicer, pravite, ali vender krepko in odločno ste stopili na novi svet, kjer se začne za Vas novo življenje. Slekli ste vže staro in ponošeno posvetno obleko — ignominiam saecularis habitus — in nadeli so Vam novo obleko, katero so vam blagoslovili rekoč, da nova obleka pomeni novega človeka. O da bi bilo tudi tako lahko sleči starega človeka in njega grešne strasti in napake, njega krive nazore in želje! O da bi mogli vekoviti zidovi duhovne hiše zakriti svet ne očem samo, ampak tudi srcu, da bi vanj ne sililo več! A to ni lahko, to je trudapolno delo, za katero so štiri leta prekratka.
Če brat zaklepa samostan,
Kdo vklene pa želje ? !
Zato je pa treba, da takoj pričnete to sveto delo, da polagoma raapravite starega človeka in odenete novega, vpodobljene-ga po vzorniku Jezusu Kristusu, čegar obleko nosite.*) Prav ste storili, da ste si prepisali molitev, s katero so Vam blagoslovili novo obleko. Molite torej vsaki dan zvesto in goreče :
') Tunica Domini, der Rock dos Ilerrn v Trieru je bistveno naš talar.
Domine lesu Christe, qui tegumen nostrae mortalitatis in-duere dignatus es, obsecro immensam tuae largitatis abundantiam : ut boe genus vestimenti, quod sancti patres ad innocentiae vel humilitatis indicium, deponentes ignominiam saecularis habitus,. ferre sanxerunt, tu ita benedicere digneris, ut ego famulus tuus, qui boe indutus sum vestimento, te quoque induere merear et in-ter reliquos homines conversatione sancta tibi agnoscar esse di-catus.1)
Bog bo gotovo všlilal to Vašo molitev, ker prišli ste v bogoslovnico z dobrim namenom in z dobro volj o, da, tudi str d-no voljo.
Zato pa ste se obrnili zaupno do mene, naj bi Vam napisal dobrih svetov, da ne zaidete. Svetov in pravil ste gotovo potrebni, ker ravno duhovno življenje je polno razpotij in nevarnih potij. A vedite, da prijatelji Vaši niso prvi poklicani za ta posel, niti najdete zanesljivih svetov v knjigah, pa tudi svoji modrosti ne smete zaupati. Prave nauke za Vas ima obleka, katero nosite, poglavarji, katerim ste izročeni v odgojo, in pa živo pravil o, koje vlada v bogoslovnici. Ti so Vaši novi u-čitelji in ž njimi v soglasju dajam Vam tri načelne nauke: 1. Odložite sramoto posvetne obleke in branite se je z vso silo. 2. Izročite se poglavarjem, h kojiin Vas je Gospod poslal v odgojo. 3. Držite se pravila.
1.	Odložite sramoto posvetne obleke in branite seje z vso silo. Ta zapoved se Vam zdaj le ponavlja, ker v prvič Vam jo je cerkev proglasila pri sv. krstu, ko Vas je odela v belo obleko, katero naj bi ohranili neomadežano do konca dnij. Accipe vestem candidam, quam immaculatam perferas ante tribunal Domini nostri lesu Christi, ut habeas vitam aeternam. Toda kedor se svetom občuje, njemu se bela obleka kaj rada zapraši in umaže. Po želji katoliške cerkve morala bi se nedolžnost čuvati, da bi je niti luna ne obsijala,8) a dandanes se tudi k altar-ju namenjena mladina šola z drugo vred mej hudobnim in nečistim svetom, kjer se skoraj ne more vbraniti grehu in sramoti. Ko torej pride v bogoslovnico, treba, da najprej odloži sramoto posvetne obleke. Zategadel pa tudi Vi prav storite, če se nekoliko zberete, vsaj en cel dan ali bolje dva, da vest natanko izprašate za veliko izpoved, ki bo Vam srce olajšala in vto-lažila. Vsaj en dan torej ostanite v tihem premišljevanju, da pogledate srcu na dno, kjer počivajo povite grde strasti. Pri veliki izpovedi namreč ni dovolj, da grehe povemo, kolikor se jih zavedamo od prve mladosti naprej, ampak tudi poglavitne strasti, koje nam stresajo srce. Strast izpovedana in ovajena, je goreče železo postavljeno na hlad. Podvizajte torej in odložite sramoto
‘) Rit. Rom Bonedictio habitus ulericalis. Hamlet I. 3.
posvetne obleke ! Nune autem (leponite et vos omnia, iram, indi-gnationem, malitiam, blaspliemiam, turpem sermonem de ore ve-stro .... exspoliantes vos veterem hominem cum actibus suis et
induentes novum...................secunduin imaginem eius, qui crea-
vit illum.1)
Bilo bi žalostno, ako bi mladeniči oblekli sicer cerkveno ali duhovno obleko, a živeli v posvetnih mislili in nečistih željah, v zavisti in sovraštvu. Kako naj prav sodijo o poklicu, dokler jim strast kali oko ? Kako naj se unemljejo za duhovno življenje, ako po mesu živijo ? Kedor v grehu živi, mora biti brez gorečnosti in veselja, ker želje ljube so mu prepovedane, a želje svete so mu neznane. Animalis homo non percipit ea, quae sunt Spiritus Dei; stultitia enim est illi et non potest intelligere2). Čemu bi torej bili taki gospodje v bogoslovnici, kjer jedo in pijo ob stroških delavnega ljudstva? Ljudstvo pod bremenom skrbi in bede sebi trže, da njih hrani, od kojih upa pobožne molitve in sv. priprošnje ; če pa v posvetnih željah životarijo, ali niso vredni, da je verno ljudstvo požene na trdo delo ? Škoda za prostor neplodnega drevesa!3) Niti ni pričakovati od njih dobrih sadov v du-hovskem življenju, čeprav se nazadnje poboljšajo, ker tako po-boljšanje ni vtrjena čednost, ki bi se dolgo branila posvetnim vplivom in skušnjavam. Tempore tentationis recedunt.') Bila bi torej neopravičena predrznost in slovesna laž, ako bi stopili pred altar proseč posvečenja, češ. da je priporočajo: probi moreš, coelestis sapientia et d i ut urn a iustitiae observantia.5) Taki tudi po sprejetih redovih ne morejo biti zares starešine naroda (senes populi),") ker so še mladeniči: nečimerni, lahkomiselni, igravi, nezanesljivi!
Za Vas se ne bojim, ker dobro vem, da ste se vprav o-dalmili, ko ste odložili „sramoto posvetne obleke1' in se osvobodili iz posvetnih vezij. Upam torej, da se jih boste branili z vso silo. Črez štiri kratka leta boste vže vsaki dan mašavali, kar je le njim dovoljeno, ki so čistega srca, drugim je zapovedana izpoved. Temu pravilu učite se vže v prvem letu. Vsaki dan hodite s čistim srcem k sv. maši in sv. izpoved bodi Vam zapoved kakor mašnikom. Resnične so besede nekega sv. bogoslovca: Nisi ego sanctus evadam interea, dum sum iuvenis, numiiuam sanc-tus ero.1)
‘) Kol. III. s — 10.
*) i. Kor. II. 14.
3) Luk. XIII. 7.
*) Luk. VIII. 16.
6)	Pontif. Rom. De ordinat. prosbyt. Cum magno quippo timore ad tan-tum grudum nacondondum est, ac provideudum, ut eoeleslis sapientia, probi moreš, et diuturna iustitiae observautia ad id eleetos commendent.
°) Pontif. Rom. Ibid.
’) Sv. Ivan Borchmans v svojih zapiskih.
2.	Izročite se poglavarjem, k o j i 111 Vas je <1 o s p o d poveril v odg oj o. Oni so Vaši dušni pastirji, katere je Gospod poslal Vam, kakor je aposteljne poslal vsem narodom rekoč : Kakor je Oče mene poslal, pošljem tudi jaz Vas.1) Kdor Vas posluša, mene posluša; kdor Vas zaničuje, mene zaničuje.') Jaz sem z Vami do kouca sveta 3) V katoliški cerkvi je torej pravilo, postavljeno od Jezusa Kristusa, da le oni, ki so poslani, moreio voditi čredo Kristusovo; kedor bi se brez poslanstva postavljal na čelo krščanski občini, bil bi ropar, ne pastir.4) V tej zavesti je zapisal sv. Pavel, da niti angelja iz nebes nimajo verniki poslušati,5) ako jim oznanja drug nauk ko njih dušni pastirji, katere je sv. Duh postavil, da vladajo cerkev božjo.0) To božje poslanstvo imajo tudi Vaši poglavarji, kateri niso morebiti toli učeni in modri ko drugi duhovniki, niti toli goreči in sveti ko drugi dušni pastirji, ali vender so le oni Vam poslani in ne drugi bolj vzorni in spoštovani. To je treba po-vdarjati pri nas v Avstriji, kjer je jožefinizem premeuil ime božje v c. kr. in ime cerkveno v državno; kjer posvetni oblastniki bogoslovnim ravnateljem ob vsaki priliki naročajo, naj bi ognjevite mladeniče krotili, da bodo miroljubni gospodje, pokorni „vsaki oblasti.“ Vsled tega se je prijelo občinstva mnenje, da je treba bogoslovcem več previdnosti ko iskrenosti, da se srečno priborijo do altarja — Res čudno nezaupanje in nesporazumljenje vlada včasih v bogoslovnicah ! Bogoslovci so v mislih daleč od svetov in naukov svojih učiteljev ; svoje nazore in vzore, za katere gorijo, skrbno skrivajo in hranijo za bodočnost in le po sili se učijo cerkveni vedi in cerkvenemu življenju. Kako naj je odgojajo, če jim srca ne zaupajo ! Kako veselje naj slajša poglavarjem skrbi in odgovornost, kaka zadovoljnost naj bedri bogoslovce pri delu! Kako naj poglavarji smejo izreči pri slovesnem posvečenju o nezaupljivih in potajenih gojencih: Et scio et testirteor ipsos di-gnos esse ad huius onus otficii ? ! ’)
Zategadel pa zadene velika odgovornost njega, ki to zaupanje spodkopuje. Prav bi bilo, da bi dušni pastirji to premislili in si rajši drug drugemu pomagali ko podirali, saj podirata hudič in svet povsod dovelj, v duhovnih domih najbolj!
Vam, dragi moj prijatelj, naj bodo poglavarji prvi prijatelji, vsaj dokler ste njim poverjeni. Ko ste došli, so Vas radostno sprejeli in Vam prijateljski segli v roko. Bog bogoslovi in potrdi to prijateljstvo, da ga ne razderejo jeziki pikrih zabavljivcev,
‘) Iv. xx. 21.
2) Luk X. 16.
«) Mat. XXVIII. 20.
*) Iv. X. I.
s) Gal. I. S.
6t Dej. Ap. XX. 20.
7)	Pontif. Bom. 1. c.
katerih je povsod obilno. Zlim jezikom ni nobena oseba sveta.. Ako bi pa zašli mej zabavljivce celo v bogoslovnici, ne čudite se, ker zlorečje je naš podedovani greli. Branite se ga od prvega začetka!
Mnogokrat bo pač tudi Vas napadala nevolja in nestrpnost — in kedo bi pač ne bil nestrpen po tolikih šolskih letih!' — nestrpnost, ki zle jezike oživlja in brusi, tedaj spomnite se velike zapovedi: „Ljubi bližnega ko samega sebe" in ne pozabljajte, da poglavarji so Vaši bližnji !
Sv. Ivan Berchmans, bogoslovec, si je zapisal pravilo: In omnibus Supei ioribus meis Peum invenire studebo. — Non depen-dere aut inniti ulli, nec praeceptori, sed soli Ueo et meis supe-rioribus.1)
3.	Držite se pravila. Bogoslovnica je stara hiša, zidana na stoletja. Stare hiše pa ni leliko popravljati. Zato bi trebalo načrt premeniti, ali celo hišo podreti. Tako je tudi načrt, po kojem je vrejena odgoja v bogoslovnici, star, osnovan na stoletja, katerega ni moči zlepa premeniti. Hoteli so sicer yže večkrat premeniti bistveno pravilo katoliških bogoslovnic, ali poskusi so se naravnost ponesrečili. Načeli duhovne odgoje, kateri je cerkev postavila, ste dve poglavitni : 1. duhovniki se vzgajajo ločeni od sveta v duhovnih domih ; 2. vzgajajo se po katoliškem nauku in po zgledu svetnikov katoliške cerkve.2) Cerkvenemu načelu nasproti so postavili humanisti svoje načelo o odgoji „duhovnikov človekoljubja" : 1. duhovniki naj se šolajo v posvetnih gimnazijih in vseučiliščih in 2. naj se odgajajo prosto v znamenju, napredka in svobodomiselnosti, v znamenju strpnosti, človekoljubja in narodnosti. Hoteli bi spraviti mladeniče iz cerkvenih zavodov,, da bi se v posvetnih šolah bolj znanstveno vsposobili in se navzeli racionalističnega krščanstva. Tedaj bi vdobila cerkev ve-leučenih duhovnikov, ki bi dobro poznali modroslovne nauke Spinoze, Kanta, Heglja, ali ne znali bi katekizma ; duhovnike, ki bi temeljito poznali vire cerkvene zgodovine in cerkvenega prava,, ali ne znali bi deseterih božjih zapovedi; duhovnike, ki bi umeli sv. pismo v samem izvirniku z vso kritično opravo, ali ki bi vere ne imeli v mrtve črke sv. knjige : duhovnike, ki bi znali učeno modrovati o bogočastju, ali ki bi brevirja ne znali in ne hoteli moliti! — Hoteli bi spraviti bogoslovce iz srednjeveških, temnic in izpod trde nabožne vežbe v beli svet, da bi spoznali gosposki svet in se mu privadili. Le tedaj, če se duhovniki mej svetom šolajo, spoznajo res svet in njega težnje v prosveti, v gospodarstvu, v človekoljubju, v narodnosti. V bogoslovnici pa ostanejo v vedenju nerodni, v znanju nepraktični, v čustvu tuji občinstvu, kateremu bi imeli služiti. Treba nam gosposkih, raz-
‘) L. c. v zapiskih.
‘J Cone. Trid. XXIII. 1«. deref.
svitljenih, svobodoljubnih duhovnikov, ki razumejo naš čas, ne -samotarjev in tesnosrčnih propovednikov pekla. Po teh načelih se je poskusilo preosnovati bogoslovnice ob koncu prejšnega stoletja. Cerkveni nauk so vložili v racijonalističen okvir, in v duhovno življenje so dahnili mlačnost in strogo postavnost Ti poskusi posvetne odgoje so se tako ponesrečili, da bi morali ra-cijonalisti za vselej molčati o „preosnovi“ duhovne odgoje. In vender se je liberalizem znova poprijel tega nesrečnega dela, katero je deloma tudi izvršil. Vpeljali so najprej posvetne gimnazije, v kojih učijo posvetni učitelji; potem so vpeljali za kri-stijane in za drugoverce nekrščanske gimnazije, v katerih se šolajo in odgajajo bodoči katoliški duhovniki v istem duhu, ko bodoči judovski rabini. Tu pa tam so poskusile liberalne države tndi bogoslovnice in samostane prevstrojiti ; liberalni pisatelji so skušali dopovedati cerkvenim odgojevateljem, da namen duhovne odgoje ne more biti suhoparna molitev in srednjeveško mrtvičenje, ampak človekoljubje in svoboda. Pri nas v Avstriji so nam napovedali tudi postavo, ki bi premenila bogoslovnicam dice.1)
Menim, da smo po petindvajsetih letih liberalne odgoje vže spoznali, kako malo zaupanja so vredne posvetne bogoslovnice, ko niti gimnazijev državnih več ne maramo. Davno vže si želimo katoliških gimnazijev po vzgledu cerkvenih bogoslovn'c, v kojih bi gojenci dovršili celi gimnazij ločeni od sveta. Sveta naj se mladina uči, ko dorase, ko jej dozori um nad mladeniške strasti. Mladina gimnazijska in vseučiliščua nam je žalosten zgled prezgodnje svobode in spoznanja. Kar se dostaje znanja na državnih gimnazijih, je po priznanju gospodov profesorjev zelo pičlo, a tudi na vseučiliščih se gotovo ne uči marljiviše ko v bogoslovnicah.
Kar se pa tiče odgoje, ne bodimo modrejši ko cerkev, katera ima z odgojo mladine XIX stoletij skušnje. Zatorej pa tudi Vi, dragi moj, poprimite se duhovne hiše in držite se nje pravila. Bogoslovnica bodi Vam ljub dom, kjer Vas hoče imeti cerkev, da se ločeni od sveta svobodno in veselo pripravljate za vzorni stan.
Pravilo bodi Vam sveto in častitljivo, saj je povzeto iz sv. knjig, narekovali so je sv. možje, odobrila je je sv. cerkev se
‘) Postava 7. maja 1874. §. 30 Die Einrichtung dar katholisch-theologischen Eaculliiten wird durch e n besondores Gesetz geregelt. In gleich er \Veiso wird bestimmt, in wieweit dor Staat den Candidaten des goistlichon Standos eine besondero Art der Heranbildung vorschreibt. Vlada ie izjavila državnemu zboru, da radi prevelikega pomanjkanja duhovščine ni še predložila primerne postave. Odsek je ta razlog zahvalil, ali ... . der Ausschuss verkannte aueh nicht, wie wichrig fiir den Staat die anzustrebendo Reform in diosen bei-
den Richtungen ist.........weil	das Interesse des Staates nicht nur dahin
geht, dass uberhaupt eine ausroichcndo Zahl katholischer Seelsorger besteho, sondern auch dahin, dass die Art und Woise der Heranbildung dersolhen den Anforderungen dor Zeit cntspreohe.
slovesuo besedo, hvali je stotero sv. mašnikov, ki so se po njem vzgojili. Držite se pravila, pa gotovo ne zaidete.
Sveto bodi Vam celo pravilo z podrobnimi določili vred. Pravilo je lepo, če je celo ; kjer se mrvi, ni več lepo. Res je, da so nekatera določila menj važna ko druga, ali zapovedana so vsa. Kedor se upa važnih zapovedi, upa se pač tudi malih; kedor pa ui v malih zvest, v velikih ni zanesljiv.
Pravilo bodi Vam lahko. Ne da, se tajiti, da, kar je pravilo občini, je včasih poedinim sitno breme, ker vsaka glava ima svojo pamet, vsaka volja svoje želje, vsaka usta svoj okus. Od tod izhajajo brezštevilne tožbe o nadzorstvu, o stanju, o urniku, o sprehodih, o hrani i. t. d. D;\., pravilo je breme, ali brez križa ni noben človek. Kedor si ne zadene križa in ne hodi za Kristusom, ne more biti njegov. Križ je zapovedan vsem, ki za Kristusom hodijo, koliko bolj duhovnikom ! Če se, pa ne upajo nositi onega malega bremena v bogoslovnici, kako-li bodo nosili jarem Gospodov v duhovni službi ? Če se mi načelniki vojne Kristusove branimo križa in dela, kako naj verno ljudstvo vstraja? Im vender je nam bolj mehko postlano ko ljudstvu, kojemu propo-vedujemo vdanost in trpljenje v križih in težavah. Kedor se toži o stanju ali obleki ali hrani v duhovni hiši, naj bi enkrat obšel posvetne hiše in pogledal ljudem v skledo o svetkih in petkih, naj bi primerjal njih obleko, njih tesno stanje in trdo delo o mrazu in vročini, zaprto in tužno življenje v zaduhlih sobah uradov, delavnic in prodajalnic, vrnil bi se z gotovim prepričanjem, da devetdesetim od sto celega naroda se slabše godi ko nam ; vrnil bi se s prepričanjem, da življenje je trpljenje, od kar je Stvarnik narodom izrekel razsodbo: >,V potu svojega obraza boš užival vsakdajni kruh". Kedor torej ne zna trpeti, ne zna živeti, kedor-noče trpeti, noče živeti.
To načelo mora biti vodilo krščanski odgoji. V nobeni točki se krščanska odgoja toliko ne loči od človekoljubne (humanistične) odgoje ko ravno v tej. Človekoljubja proroki hočejo odgojo, ki navaja gojence polagoma uživati in zmerno vgajati strastem in poželenju, krščanska odgoja pa pravi, da je treba strasti krotiti in voljo vtrditi za težki boj s poželjivostjo. Temu namenu pa služi pravilo, katero vežba gojence v zatajevanju in mrtvičenju. Ta pomen pravila so zlasti svetniki dobro umeli, kakor nam priča njih pretanka vestnost v spolnovanju pravil. Za nobeno ceno, niti cesarju na ljubo, bi ne bili prekršili ni najmanjšega določila v pravilu. Sv. Ivan Berchmans si je zapisal neizprosno načelo: „Disrumpar potius, quam vel minimam ordi-nationem aut regulam voluntarie transgrediarV) Enkrat je podaril tovarišu neznatno podobico, ne da bi bil poprosil dovolje-
‘) L. c.
nja, kakor to veleva pravilo Tovarištva Jezusovega. Te zanikar-nosti mu je bilo žal celo življenje in, da bi je ne pozabil, si jo je zapisal: „Semel imam imaginem dedi alteri, non prius petita fa-eultateV) Tako sveto in leliko je bilo svetnikom pravilo. Ni tuda torej, da jim je bilo vsako oproščenje ali polajšanje vprav zoprno. Odisse ut pestem dispensationem in regulis.2)
Dragi moj ! Če s takimi zgledi primerjate večne tožbe o pravilu, boste pač sami spoznali, da nam niso prav nič v čast, ker ne pristoje duhovni obleki, katero nosite in se ne zlagajo z načelom krščanskega življenja, čegar propovedniki in vzorniki so katoliški duhovniki. Držite se torej pravila ko božje zapovedi.
Dr. Jos. Pavlica.
Nekaj spominov z letošnjih počitnic.
Letos smo goriško bogoslovnico zaprli še le proti koncu julija. Bili so pravi pasji dnevi. Razna opravila se me še nekaj dni zadržavala mej zaduhlimi zidovi. Ali slednjič je vender tudi za-me napočil prvi dan dolgo zaželenih počitnic. Sedel sem na železnico, ne da bi vedel prav za prav kam. Prišel sem v Ljubljano. Tu se mi je svetovalo : naj bi se šel pokrepčat daleč iz domovine v tirolski zrak. Slušal sem. Drugi dan ob eni popol-noči sem dospel vže od lanskega leta poznani trg Innichen v pustriški dolini na Tirolskem. Ker je vse vtopljeno bilo v sladek sen, nisem hotel nikjer zvoniti in ljudi dramiti — pohajal sem po trgu in posedal do belega dne tem bolj, ker je po polnoči tudi luna izza gor pokazala kos svojega bedastega lica.
Trg Innichen leži zelo visoko — blizo 1200 m. nad morjem, ob razvodji mej Dravo in Adižo. Pustriška dolina se od Inni-cliena proti Toblaclm precej razširi. Krasijo jo lepi travniki in žitna polja. Radi svežega planinskega zraka pa zdrave vode je Innichen mestni gospodi vže nekaj let sem priljubljeno letovišče. Sprehodov imaš na izber po stranskih dolinah in v gore, ki se ob vseh straneh visoko vzdigajo proti nebu. Posebno te vabi dolomitsko pogorje se svojimi sivimi vrhovi in snežniki. Pristop do teh velikanov je lehak, brez vsake nevarnosti, ker so poti in steze speljane na vse strani, tako da ni mogoče zaiti.
Sploh bi jaz svetoval vsakemu, ki se želi proč od sveta v priprosti naravi spočiti in pljuča pokrepčati, naj pride v Inni-
‘) L. c.
2) L. c.
clien. Meni še posebno vgaja značaj vrlega tirolskega ljudstva. Slovenec se čuti mej Tirolci doma kakor mej brati. In res, ke-dor opazuje fizijognomijo in navade tirolskega kmeta, bo zasledil veliko sličnost mej nami in Tirolci. Kar se tiče po-sebe Pustrijcev, ni temu čuda, ker, kakor se da zgodovinsko dokazati, so Slovenci nekedaj segali daleč noter v pustriško dolino. O tem priča še zdaj brez števila deloma čisto slovenskih,, deloma ponemčenih krajevnih imen na Tirolskem. Pa tudi Tirol je dal Slovencem nekoliko odškodnine. Naši nemški Rovtarji na Tominskem, Soiičanje itd. na Kranjskem, ki so se pavze poslovenili, so izseljenci iz pustriške doline. Zanimivo je, da pošiljajo nemški Rovtarji še zdaj vsako leto mal dar svoji nekedanji materi -cerkvi v Innichen. Hvaležnost je res lepa čednost. Kakor znanor so nekedanji goriški grofje v pustriški dolini imeli veliko posestva. Innichen se še zdaj imenuje „Hofmarkt“ — dvorni trg,, kakor se nekaterim zdi, zato ker so goriški grofje (morda o poletnem času) tukaj imeli svoj dvor. Dve uri od Innichena, pri Silliamu, se tudi kažejo razvaline nekedanjega gradu goriških grofov. V natančniše preiskavanje tega vprašanja bi znal izvrstno služiti arhiv proštjjske cerkve v Innichenu, v katerem se nahaja veliko listin celo iz prejšnjih stoletij srednjega veka. Večkrat je tudi mene vže mikalo, da bi se zaril vanje — a človeku se o počitnicah nič kaj ne zljubi posedati v zaduhlih pisemskih shrambah in žreti njih prah.
Življenje v Innichenu je bilo kaj fletno, da boljšega bi si ne mogel skoraj želeti. V hladnem planinskem zraku so se prsa kmalu začela dvigati; v malo dneh sem se opihnil in namnožil kakor vipavski grozd meseca avgusta. Pa tudi se moram pohvaliti, da izvrstno urnem uživati počitnice. Meni niso počitnice, kakor se pravi, „lucus a non lucendo". Kedor bi bil pregledal moj kovčeg, bi ne bil našel — seveda izvzemši znano duhovsko knjigo — niti najmanjšega sledu po kaki tiskovini, niti papirja, niti samega svinčnika! Onemogočiti sem hotel celo vsako skušnjavo. Najraji sem zahajal v gozd — v samoto, daleč od ljudi. Tu sem ure in ure, brez misli, posedal in sanjaril. Večkrat smo pa tudi napravili dalji izlet v gorovje. Najznamenitiši je bil izlet na bližnji Helm, ki se vzdiguje čez 2200 m nad morjem. Štiri ure smo se plazili v goro; na vrhu stoji gostilna, kjer se poleti dobi hrane in prenočišča. Neke nerednosti se pa moram tukaj obtožiti. Kakor druga leta, sem tudi letos vžel seboj okorni mestni cilinder. No, letos sem se pač prepričal, kako nerabljiv je cilinder za deželo, a posebno še za gorsko plezanje. Odkar Helm stoji, ni videl tako čudovitega pokrivala. Pa tudi na vsem Tirolskem ni srečal niti enega brata. Ljudje so me kaj čudno pogledavali, tu pa tam so me celo imenovali — škofa 1 Prisegel sem slovesno : s cilindrom nikamer več o počitnicah!
Obedoval sem v gostilni. Imeli smo pri županu svojo „go-
spojsko* sobo, kjer smo se navadno opoldne, posebno pa zvečer shajali. Po svoji slabi navadi sem malo govoril, a tem več poslušal. Mej letovičarji je največ velemeščanov, posebno Dunajčanov. Kar se tiče poslednjih, sem se prepričal, da na Dunaji so antisetmitje malone vsi izven Židov. Ponosno 3e imenujejo kristijane tudi taki, ki sicer ne poznajo niti petka niti nedelje. Tudi mej nižjim in višjim vojaštvom se močno širi antisemitsko „krščanstvo“. Sicer so pogovori mestne gospode prav vsakdanji; vrtijo se večinoma okol kuhinjskih loncev in kozic. Kje se boljše je in pije, kako kuhajo v Parizu in na Dunaji, kje napravljajo bolji „kulaš“ itd. — to sem moral poslušati od dne do dne. Le izjemoma se je zasukal pogovor više — do gledališča. Da, priča sem bil enkrat celč živahne filozofične disputacije. Dve dami ste se — ne vem kako — od svojih „schnitzelnov“ kar naenkrat spravili nad francozke enciklopediste in začeli rešetati celo Spinozo in Hegela. Reč se mi je zdela za počitnice nevarna. Sreča, da ste se vže po prvih vznosih vtrudili ter z duhom in jezikom spet obsedeli pri dobro dišečem predmetu svojih krožnikov. In to je bilo prav. Se družili dveh družic ne smem pozabiti, na katerih sem tudi spoznal, koliko poklica ima ženska za filozofijo in politiko. Kakor se je zdelo, bili ste sestri, obe močno nervozni; iz tega sem sklepal, da morate biti učiteljici. Kaj radi ste prijeli za kateri politiški list, ki je ležal na mizi; a bili ste vse drugačne nravi, kakor naše M&rice — oko se jima je vstavljalo le na zadnji in predzadnji strani, kjer so se brale ponudbe za ženitev pa najnovojše toaletne specijalitete. Nisem se upal vprašati, ali imajo tudi pri njih doma, kakor mi na Slovenskem, posebno žensko glasilo ali vsaj kako „prilogo“ ....
Dne 13. avgusta je državni poslanec dr. Schorn sklical v dve uri oddaljeni Silliam svoje volilce da bi jim poročil o svojem državno zborskem delovanji. Tudi jaz sem se pripeljal v prijazni Silliam ob južni železnici, ker mikalo me je osebno spoznati slovečega tirolskega pos'anca, kateri je vže o tolikih prilikah povzdignil glas za sveto katoliško stvar. Zbralo se je bilo okol 50 volivcev, večinoma posestniki in trgovci; mej njimi je bilo tudi več duhovnov. Poročilo je bilo točno in stvarno; iz vsega si spozna! možaka, ki s krepko besedo brez obzirov navzdol pa tudi navzgor zagovarja, kar spozna za pravo in dobro. Dr. Schorn je namreč c. kr. uradnik, sedaj pri namestništvu v Inomostu, prej je bil okrajni glavar. Zelo neljubo je bilo višjim uradnim krogom, ko je dr. Schorn prvič kandidoval za državni zbor. Zažugalo se mu je .... A on je prosto odgovoril, da sprejme poslanstvo, ako si ga narod izvoli, tudi če bi se imel odpovedati vsem ugodnostim državnega uradnika. Dr. Schorn je mož katoliškega prepričanja, klanja se le načelom. V svojem poldruge uro trajajočem poročilu je prišel slednjič tudi do celjske točke. Opravičeval se je, zakaj je glasoval za slovenske para-
lelke. Zahteve štajerskih Slovencev so pravične. ,,Mi izpozna-vamo krščanska načela, načela pravice in enakosti. Z vsemi avstrijskimi narodi moramo živeti v bratovski ljubezni. Kar želimo-mi zase, dajmo tudi drugim. Načelo narodnostne enakopravnosti bodi nam sveto. To me je nagibalo, da sem glasoval za celjsko postavko". Navzoči so živahno pritrjevali govorniku. A jaz sem se čutil mej Nemci doma kakor mej svojimi. To so naši možje; takih zaveznikov si moramo poiskati iz vseh narodov širne Avstrije ; iz takih naj bi se osnoval toliko zaželeni, toliko potrebni — katoliški centrum !
Sploh je celo zborovanje prevejal duh katoliške odločnosti » to je tista tako zvana „scharfere Tonart". Morda nikjer bolj kot na Tirolskem so se zadnji čas pojavila nasprotstva mej „schar-fere“ in „mildere Tonart.“ Govorim tu le o nemškem Tirolu. »Scliarfere" prevladuje na jugu, posebno v pustriški dolini, v tem ko na severnem Tirolu, z glavnim sedežem v Inomostu,. kraljuje „die mildere", Glavnim zastopnikom prve se prištevajo državni poslanci dr. Scliorn, Zallinger in Dipauli. Mej tirolskimi listi jo zagovarja najodločniše dvakrat na teden izhajajoča „Bri-xener Chronik". Sploh se je to radikalno katoliško gibanje pričelo še le pred osmimi leti v Briksnu ; na čelu mu stojita dr. Schbpfer, bogoslovni profesor, pa dr. AVaitz, vrednik ravno omenjenega lista. Ti možje so povzdignili zastavo katoliškega načela, kateremu hočejo priboriti popolno veljavo v javnem in politiškem življenji; v tem so do skrajne meje dosledni, brezobzirni ; pogajanj z liberalno stranko ne poznajo, dobro vedoč, da s kompromisi se katoličani le kompromitujejo, izdajajo sveto stvar ter zavlekujejo njeno zmago. In da ni napačna taktika katoliške brezobzirnosti, priča dovolj tudi njen vspeh : »scharfere Tonart“ na Tirolskem rapidno napreduje in si posebno v ljudstvu dobiva čedalje več tal — seveda v nemalo jezo inomostskih „bo-žjih volkov". Upamo, da si v kratkem vpokori celo Tirolsko; a nam Slovencem bi kazalo s tirolskimi junaki stopiti v ožjo zvezo..* Daj Bog!
Ker vže govorim o glasoviti BTonart“, katera sedaj loči avstrijske katoličane na dva tabora, si pač ne morem kaj, da ne bi prišel na pogovor, ki sem ga o tej stvari imel z nekim inomostskim gospodom, ki velja za enega prvih zagovornikov »milejšega tona*. Mož je zelo omikan in, kar je nad vse pomenljivo, v mišljenji in življenji skoz in skoz katoličan. Bilo je zadnje dni mojih tirolskih počitnic. Dogovorila sva se, da napraviva skupno izlet v divje romantiško pogorje na Mesurino, okol Monte cristallo na Ampezzo — ena najdivniših tirolskih partij. Zdelo se je, kakor bi mojega potnega tovariša nekaj tiščalo; komaj smo bili iz Innichena, vže jo krene na politično polje* Prav neljubo mi je bilo, da mi je začel čisto uživanje naravinih lepot motiti z neslano politiko. A ko vender ni molčal, vdati sem
se moral vsodi. Da bi voznik ne razumel najinih pogovorov, začela sva latinski ; gospod je bil namreč svoje dni profesor filologije in mu je latinščina tekla kot nemščina.
On : „V Inomostu občujem mnogo z gospodi tako zvanega milejšega tona, posebno za časa deželnozborskega zasedanja ; nekateri mej njimi veljajo celo za prvake te stranke: in vender moram pripoznati, da so to skoz in skoz katoliški možje, kateri vestno izpolnjujejo verske dolžnosti, v privatnem življenji brezmadežni. Smelo trdim, da niso vaši niti za las boljši od njih. Ne more mi torej v glavo, kako je sploh mogoče take može sumi-čiti, kakor bi ne bili dovolj krščanski ali recimo — dovolj odločni! S takimi vrlimi možmi bi se ne moglo shajati! Čemu se pač razcepljati!“
Jaz : „No, jaz nikako ne dvomim o poštenosti, o krščanskem mišljenji vaših mož. Bodi, da so goreči kristijani, sveti skoz in skoz — a to je osodno, da se pri nas osebna svetost preveč zamenjava s politično modrostjo. Ni, da bi vsak svetnik moral biti — moder politik. So različni darovi — uči apo-stelj. ‘) Osebna svetost izhaja iz dobre volje; svetosti nasprotuje le greh, ki se ne da misliti brez volje ; v politiki moramo sicer kakor pri vsem delovanji vedno imeti dobro voljo, čist namen ; vender politika sama na sebi je delo razumo v n e razsodnosti in modrosti. Razum se pa lehko moti, ne da bi zmote zakrivila volja, ali recimo: osebna svetost se more v isti osebi družiti z razumovno zmoto. Tudi mož svetnik se zna motiti glede najvažniših resnic, kakor nam priča zgodovina, da se je zgodilo vže večkrat. Nič ne de, da so vaši dobri, pošteni kristijani, znajo biti celo boljši od nas - a politiško modrost, politi-ško bistrost jim moram vender odrekati. Oni pomagajo liberalcem katoliško stvar pokopavati. Brez zamere !u
On: „Kako to ‘? Saj vender tudi v politiki hočemo vsi eno in isto.“
Jaz : „Pa tudi „hotenje“ je različno. So ljudje, kateri z najboljšo voljo vedno hočejo, hočejo in hočejo, a dalje nič. Politika zahteva dejanj a“.
On: „Pa vender ne boste hoteli trditi, da naša stranka ostaja pri golem hotenji. Tudi mi delamo, le na drug način, tudi mi hočemo kaj doseči za katoliško stvar, le po drugi poti. To je, kar nas loči — a cilj je nam, kakor vam, eden in isti. Naša politika je zmerna, je politika tihega dejanja, praktična, ker računa z dejanskimi razmerami — a vi hočete vse prenaglo, s brezobzirnim postopanjem odvračate od sebe ljudi, ki v srcu dobro mislijo, brezvspešno butate v nerazrušno trdnjavo dejanskih razmer11.
Jaz : „Le počasi, povedali ste preveč naenkrat! Jaz nisem nikakor hotel trditi, da vaši možje nič ne delajo; a ravno načina, kako delajo, ne morem odobravati. Bojim se, da neravna pot, na katero so jo zavili, jih ne bo nikedar pripeljala do cilja, ker prehiteli jih bodo nasprotniki in jim pot prestrigli 
Dandanes ni časa izgubljati se po stranskih potih — katoličani moramo jo vdariti po najkrajši, ravni poti ! To pa storimo, ako očitno izpovemo svoja načela in naravnost povemo, kaj zahtevamo. Vi sicer v obče izpoznavate krščanska načela; o ko je treba ravno zdaj, v teh okoliščinah povdarjati katero teli načel ter mu priboriti dejansko veljavo, tedaj molčite. Vaša teorija je res vzvišena, a ideali vaši vam plavajo vedno v nedosežni višini, ker ko pride čas in prilika iz višine jih potegniti na zemljo ter dati jim v življenji meso in kri — tedaj se odmaknete. Tedaj ste polni pomislekov in ozirov: „dobro, izvrstno . . ali, ali . . kaj poreče ta, kaj oni ? Stvar bi bila dobra, ko bi še to in to imela ... ali za zdaj ne kaže še . . .“ Tako in enako modrujete. Vse delate odvisno od brezštevilnih „če“ in „ako“ ; ko se je en „če“ izpolnil, najdete drugega, tretjega, tako da ne pridete nikoli do gotovega sklepa, do dejanja.“
On: ,,Rekel sem vže, da moder politik računa z obstoječimi razmerami. Kaj pač pomaga butati z glavo ob steno? Fak-tum je, da liberalci bivajo v Avstriji. Nihče jih ne bo spreobrnil kar čez noč; najmanj pa z brezobzirnim, izzivajočim povdar-janjem krščanskih načel. Za zdaj pač najbolje kaže o tem molčati ter iskati, da se v nenačelnih vprašanjih zbližamo; saj vender je več skupnih koristi mej nami in liberalci, glede katerih nam je možno skupno postopati/
Jaz : „Tako načelno vprašanje, katero naj bi se za zdaj potisnilo v stran, je po Vašem mnenje gotovo šolsko vprašanje.“ On: „Dš,, a zatrjujem še enkrat: mi nočemo šolsko vprašanje za vselej pokopati, ampak le začasno odložiti/
Jaz: „Tu si pač vaši ljudje niso dosledni. Še pred petimi leti se je vašemu glavnemu glasilu ravno šolsko vprašanje zdelo tako siljeno, da ni nehalo vsestransko dokazovati, kako pogubljiv je cerkvi in Avstriji šolski zakon ; in s kako gorečnostjo je nabiralo vaše glasilo po vsej Avstriji in objavljalo proteste proti šolskemu zakonu, ter slavilo može, ki so v državnem zboru govorili za reformo šolskega zakona — in zdaj ? Zdaj naenkrat svetuje politiška ,.modrost*‘, šolsko vprašanje za nedoločen čas odložiti! ! Zdaj je izginila vsaka nevarnost — ali vsaj politiška „modrost“ bo odslej zabranjevala, da bi šolski zakon kaj škodoval! O koalicija, kako si ti sicer učenim glavam pamet zmedla!“ On: „No, saj pa vender morate priznati, da mej liberalci samimi niso vsi enaki. Nekateri so zmerni, drugi so več ali manj radikalni. In žal, da prav to liberalno radikalstvo zelo napreduje poslednjih let. Da torej tem lažje zajezimo radikalni
tok, svetuje politična modrost, da se vsi zmerili elementi združijo in, opustivši za zdaj načelnostna vprašanja, po katerih se razlikujejo, se zavežejo v skupno postopanje proti radikalizmu, ki žuga vse enako, konservativce in liberalce, pogubiti.“
Jaz : „A jaz menim, da koalicija zmernih elementov, kakor jo zagovarjate, ne le ne bo mogla vstaviti radikalne povodnji,, ampak pod njenimi peruti se morajo stebri pravega konservatiz-ma le še bolj zmajati, a v [isti meri širiti in krepiti se gospod-stvo verskega in socijalnega radikalizma. Liberalizem, bodi še tako zmeren, je slab zaveznik krščanskega konservatizma ; liberalizem je gnjilo jabolko, odpadlo od krščanskega drevesa, jabolko, ki mora okužiti tudi še zdravo jabolko krščanskega konservatizma. Sicer, ako pravite, da se treba zavezati sč zmernimi liberalci proti radikalizmu — iz česa je pa pognal svoje korenike moderni radikalizem ? Kedo mu daje rasti ? Od kod zajema živeujsko moč ? Ne-li iz istega liberalizma, s katerim se zavezujete ? S početka so bili pač vsi liberalci bolj „zmerni“, še le polagoma so nekateri iz liberalnih premis izvedli skrajne posledice, katerih se drži radikalizem. Vi hočete torej le veje odrezati,, debla pa nikar poseči, korenik ne izruti; da celo pridno zalivate in zemljo rahljate, tako da bo drevo zopet pognalo in rodilo, Mi pa se ne damo slepiti; nam je očitno, da je drevo liberalizma slabo in ne more nego britek sad obrajati. Zatorej bi radi kar naravnost drevo samo s koreniko izruli. Dokler se to ne zgodi, ne bo moč tudi radikalizma užugati; razjesti in vgonobiti mora polagoma vse naše življenje".
On : „Pa vender moramo poskusiti, da z ljubeznijo pridobimo liberalce, kateri se drže svojih nazorov bolj iz nevednosti kot iz hudobije.14
Jaz: „No, zopet stara pesem o ljubezni! Ljubezen vender začenja pri samen sebi — tudi po krščanski morali! Prav. Da pa same sebe ohranimo časno in večno, da rešimo svojo deco in družimo verske mlačnosti, se ne smemo bratiti in zavezavati z ljudmi, katerim je malo ali nič do vere, z liberalci. Iz ljubezni do „zmernih“ liberalcev vaši prenašajo, da liberalizem gospoduje v šoli in tako versko in nravno okužuje naš mladi rod, v katerem živimo mi sami.Se ne pravi to prevračati naravni red? In boste li z ljubeznijo in molčanjem liberalce pridobili? Za kaj jih boste pridobili ? Morda za resnico ? Pa kako, ako ste resnico t. j. načela obesili na klin ter jo pred liberalci molče zatajujete! Liberalci se bodo v svojih krivili nazorih le še bolj potrdili. Ako so imeli šolske zakone vže pred koalicijo za dobre, krščanske, ko so jih vaši možje vender tako odločno obsojali, se jim bodo gotovo ti zakoni zdaj, ko je zavladala koalicija ter tako odlično katoliški listi, kakor je „Va-terland", potiskajo šolsko in druga načelna vprašanja z dnevnega reda, češ, najbolje molčati radi ljubega miru, se jim bodo zdeli še bolji t. j. potrdili boste liberalce v njih krivih nazorih,
a razvpili boste s tem odločne pobijalce liberalnih naukoy, mej katerimi ste bili nekedaj Vi sami, za pretirance, fanatike. To je pač — liberalizem vtrjevati. In to imenujete Vi ljubezen, celo krščansko ljubezen ? Ta pač veli, nevedne podučiti ter jih od zmote pripeljati k resnici. Kako jili boste pa učili, ako resnico skrivate, ako krščanska načela zatajujete ? Oznanjati treba resnico sč streli, očitno pred svetom, da njeno solnce sveti vsem, ki imajo oči, da vidijo. To se pravi liberalce krščansko ljubiti!
Bridko je sicer, kar Vam moram očitati, ali res : načel nočete, načela sovražite. Govoril sem nedavno z veljavnim možem vaše stranke; je nekje poslanec. Ko sva se dolgo prepirala o neki važni stvari in sem jaz svojo trditev načelno vtemeljeval, me je ves hud zavrnil: „A, bežite vender z Vašimi principi ! Kaj treba principov v politiki!“ Taki ste, lovite se za vspehom, životarite od kombinacij — a načela vtikate v žep! Kratkovidni ! Ne veste, kako se čedalje bolj krepi v sredi mej nami nova, mogočna radikalna stranka — radikalna, ker poganja iz načel, krivih sicer, nam nasprotnih načel, a vender tudi ta načela dajejo krepost, vstrajnost, ker mogočniše je tudi lažnjivo načelo, kot nobeno ali polavičarsko načelo; kajti radikalci vsaj vedo, kaj hočejo, oni delajo zavestno, dosledno. Vi sploh ne znate ceniti, kolika je moč idej. Vi računate se številom, se vspehom, mi verujemo v vsemogočnost krščanske ideje. Njo postavljamo na čelo, za voditeljico, nje zastavo držimo visoko ; pod to zastavo se bojujemo. Vi. pa zastavo katoliške zmage sramotno skrivate, ter hitite na vojsko brez zastave, brez edinosti, brez smotra — kakor ravno nanese vspeh ali osebna simpatija 1“
On: „Pa premislite vender, koliko bi jih v denašnjih razmerah zbrali pod svojo „odločno“ katoliško zastavo ? Denimo, da bi hoteli vstauoviti nekak katoliški centrum v državnem zboru — kedo bi mu pač pristopil ? Osmešili bi se 1“
Jaz: „Kako morete tako govoriti 1 Koliko se jih je pridružilo Jezusu Kristusu, ko je v Jeruzalemu začel oznanjati evangelij resnice in zatajevanja ? Križali so ga ! In ko je Peter v Rimu napovedal vojsko poganskim malikom ? Križali so ga 1 Resnica ne potrebuje števila — ona ima sama v sebi božjo moč, tako da si vse vpokori ; treba le na dan ž njo! Da se ne najde en sam junak, kateri bi se upal stopiti pred državni zbor, pred naše politike in diplomate s krščanskim programom 1 Dovolj to — resnica več ne potrebuje, nego da jo celo in čisto izpovemo pred svetom. Ni treba skrbeti — kakor brž bi to storili, bi število izpoznovalcev katoliškega programa rastlo od leta do leta, dokler bi katoliška misel ne dospela do popolne, vseobče zmage. Poglejte vender na nemške katoličane v državnem zborni ! Kako neznatno je bilo njih krdelce od početka 1 Poglejte tudi na krščanske socijaliste dunajske. Vže samo „krščansko“ ime, ki so je nevstrašno in vstrajno povdarjali, je vzdignilo, je prero-
■ dilo še pred kratkim pogansko-židovski Dunaj! Kaj pa še le, ko bi pred avstrijskimi narodi junaško povzdignili zastavo čistega, celega katoliškega načela! Bežale bi nasprotne sile — a mi bi se združili, mi bi se ojačili v krepko, nezmagljivo vojsko."
On : „A jaz mislim, da bi vender morali imeti kaj ozira navzgor. Na najvišjem mestu se želi in se je ta želja vže večkrat izrazila, naj bi v politiki svoje separatistične želje brzdali, naj bi se držali srednje poti. Najvišjo voljo moramo vender spoštovati !“
Jaz: »Govorimo naravnost. Kedo nam je podelil vstavo ? Kedo nam je dal prosto besedo v javnem življenji ? Kedo nas je poklical, da izražamo svoje prepričanje, svoje želje v državnem zboru? Ni li to presvitli vladar sam? Ako tedaj razvijemo katoliško zastavo, ako prosto povdarjamo svojo katoliško misel, se le poslužujemo prava, ki se nam je milostno pripoznalo od naj-■višje strani. Svoboda se nam je dala, svobodo hočemo uživati. Ali se bomo spet uklenili v spone absolutizma, katere nam je snel vladar ? Tako zvani oziri nayzgor nimajo nobenega objektivnega razloga, ampak sole strašilo, katero si katoličani sami stavijo, da plaho beže in odjeDjajo od svojih tirjatev, ko so vže na tem, da jih dosežejo. Kolikokrat so »višji oziri' vničili naše najlepše upe 1 Ako pa hočemo vže ravnati svojo politiko po višjih ozirih, izpoznavaj-mo krepko, neizprosno krščanska načela, katera so najzanesljivejša zaslomba vladarskih prestolov. To so pravi »višji11 oziri. Ali ni ravno liberalizem in iz njega izhajoči anarhizem, kateri zvaja narode v revolucijo ter spodkopava vladarjem prestole?"
On : „Dš,, da, saj tudi jaz mislim tako . . ali . . ali . . . Sploh jaz menim, da bi se vender lehko mej sabo zbližali in sporazumeli, kar se tiče javnega postopanja v političnih vprašanjih. Srce me boli, ko vidim, da gremo na zunaj tako narazen, ko se vender naše misli v bistvu zlagajo, ko vender imamo vsi isti blagi namen. Ena reč je, za katero se borimo; seveda je tudi le en pravi način, kako se boriti v razmerah, v katerih se znajdemo. Glede načina se ne zlagamo. Toda upam, da •tudi v tem ni nemogoče sporazumenje. Trebalo bi le, da bi se •možje z obeh strani večkrat zbrali na razgovor, kjer bi vsak prosto od srca povedal, kar ga teži. Tako bi se srca odprla, zaupanje bi se obudilo, vsak bi nekoliko popustil (pravim glede n a č i n a) in — občekatoliška vojska bi bila organizovana na strah vragom".
Jaz: »Pritrjujem Vam s polnim srcem. Preveč se drug •drugega izogibljemo, premalo se poznamo. Prijazna beseda si odpre pot do srca; beseda razganja megle nesporazumnosti, ona spelje človeka iz ozkih mej osebnih predsodkov, ona ogreva, ona ■duhove spaja. Da, dobrohotna, iz ljubezni jzvirajoča beseda nas mora zopet pobratiti, nas mora zjediniti!“	J6
In segla sva si v roko.
Bilo je lia večer, ko sva se vračala od Schluderbacha domov. Ne vem od česa, ali morda ste „scharfere“ in „mildere Tonart* druga na drugo premočno trčile; kri mi je silila navzgor in glava me je težila. Voznik jo zavije v gostilno ob cesti, midva pa sedeva za mizo. Tovarišu od „mildere“ je zastajal glas,tako se mu je bilo grlo posušilo; zatorej si ga je razmočil z nekaj kozarci izvrstnega piva; jaz pa sem iztaknil še nekaj boljšega, res božjo kapljico, ki je bila na jedilnem listu zazna-menjena: „Terlaner“ — '/s lit, 50 kr. Ta dragoceni dar nebeški mi je ogrel želodec in potegnil vročino iz glave. In tako sva se prav Židane volje okol osme ure pripeljala nazaj v Inniclien. Bavno je bil vsplaval polni mesec izza veličastnega Schusterja (dolomitski vrli). Ne vem, je li hotel nama nekaj reči ....
Tako nekako sem živel na Tirolskem. S tem namreč nisem še vsega povedal. Saj tudi ni treba, da svet vse zve. Sklenem. Vsem, posebno pa nervoznim profesorjem in vrednikom, iz srca privoščim, da bi jim počitnice, katere jim bo dal Bog še uživati, ravno tako teknile kot so letos meni teknile — tirolske počitnice. Vaš
Dr. Mahnič.
Zlata zrna.
Pisateljem, duhovnikom, učiteljem, vzgojievateljem in starišem
nabral
Josip Grilanc.
Božja previdnost.
Jednemu d£ Bog veslo, drugemu teslo.
Božja vsevednost.
Bog ne spava. Bog na visokem sedi, pa na široko gleda.
Bogastvo.
Kedor se na svoje bogastvo zanaša, bo padel,.
(Preg. 11, 28).
Bogatinu je vsaka lahka.
Bogatin-rogatin.
Bogat umrje, reveža pa Bog vzame.
Bogastvo iz odrtije se hitro razbije.
Čas.
'Čas je denar.
Čast.
Čast je časti vredna.
•Čast je ledena gaz, ki hitro zvodeni.
Čednost.
Dobro živeti, srečno umreti, to je: hudiču račun podreti.
Bolja je čednost v blatu, nego li greh v zlatu.
Dokler lipa cvete, ne manjka jej bučel.
Čuječnost krščansko.
Če prav mačka spi, treba je vendar lonec pokriti.
'Če golob med orle zajde, gotovo smrt najde.
Čez trhel most ne hodi brez strahu (Most — v večnost — člov.
[telo)
Kedor se na vročem opeče, na mrzlo piha.
Kogar piči kača, se boji martinca.
.Nastreljen pes se strelca boji.
Nič ne recimo, nič ne bo,
Pičen od kače od vrvi beži.
Delo.
Kedor ob žetvi spravlja, je moder sin. (Pr. 10, 5). ,Brez potu ni medu. Brez setve ni žetve.
Delaj, kakor bi imel vedno živeti, moli, kakor bi imel jutri
[umreti!
Delo beli jelo.
.Dan se za rana lovi.
Delo je revnega last, bogatemu v čast.
Dokler se sveti lemež, kmet ni revež.
Hleb za trebuhom ne hodi.
Kedor hoče jesti jedro, mora streti lupino.
Kedor se dela boji, prav slabo živi.
Kedor se ne trudi, nič ne grudi (je).
Najlepše češnje na koncu vej rasto.
Od dela ni dobil, od leže ni sit.
.Življenje — žuljenje.
Denar.
Denar gospodar. Denar glavar.
Denar ima polžek rep.
Denar in nabrušen nož lahko v prid ali v škodo obrneš.
Denar le ti imej, pa glej, da ne bo denar tebe imel!
.Denar oči slepi.
Kedor ima perje, tega sknbi!
Kedor ima s čim, gre lahko v Rim.
Košnja zgine, mož mine.
Mali ključ vsaka vrata odpre.
Govorjenje.	,f
Veliko govoriti ni brez greha. (Pr. 10, 1!)).
Smrt in življenje je v roki jezika. (Pr. 18, 21). Desetkrat obrni besedo na jeziku, preden jo izrečeš!
Iz molčanja ne bo ni pisanja ni branja.
Ena beseda dostikrat več škoduje nego toča po deželi.
Jezik nima osti, a vender zbode.
Kdor hoče norca imeti, mora si ga najeti.
Nič ne recimo, nič ne bo.
Pametni se pri ognju ogreje, nespametni pa opeče (t. j. vse ni
[za vse).
Veliko platna bi potreboval, da bi vsem ljudem usta zašil!
Greh.
Greh je v dve	plati oster meč.
Kedor v grehu	živi, na pajčevini	(nad	peklom)	sedi.
Hinavec.
Od zunaj meden, od znotraj strupen.
Spred liže, zad	striže !
Ko bi Bog vse	hinavce na enkrat	v	pekel	pahnil, takoj ogenj
[zaduše.
Truplo jedi prazno — duša grehov polna !
Kazen Božja.
Bog že ve, kateii kozi r«,g odbije.
Bog ne potrebuje spletene šibe, ne hudobnega človeka, da nas.
[ž njim tepe.
Kmet.
Kedor za pljugom kolne, slabo seme seje.
Če se kmet po lovu klati, uima kmalu s čim orati.
Če se kmet z gospodo brati, kmalu drugim mlati.
Krotkost.
Rahel odgovor vtolaži. (Pr. 15. 1).
Več muh se vlovi s kapljo medu, nego s celim vedrom jesiha.
[(Sv. Franč. Sal.)
Karkoli človek počne, je s križi zvezano.
Večkrat bit nego sit.
Krotkih ovac gre mnogo v hlevac.
Krotko jagnje dve materi sesa.
Lakomnost.
Denar le ti imej, a glej, da ne bode d e 11 a r tebe imel !
Hči skopuhova — žena požeruhova.
Lakomnost je hči norosti.
Bogu dušico — sinu mošnjic.o !
Lastna hvala.
Dobro se samo hvali. Opravljati boli — sebe hvaliti smrdi. Dobro storiti, pa ne okoli zvoniti!
Po vojni je dosti junakov.
Svoja hvala se po blatu valja.
Svoja hvala — cena mala !
Laž.
L a ž 1 j i v e ustnice so Gospodu gnusoba. (Pr. 12. 22) Dvakrat zine, trikrat laže.
Kjer laž kosi, ne večerja.
Mlad lažnik dorasel tat.
Laž ima kratke noge.
Lenoba.
Lenuh pravi: L e v j e 11 a potu, 1 e v i 11 j a j e na c e-
[stali (Pr. 26, 13).
K a k o r s e v r t e vrata na svojih tečajih, tako lenuh v svoji postelj i. (Pr. 26, 14). ‘)
Dan se za rana lovi.
Kedor je len, je s časom tudi lesen.
Tebe bom po smrt poslal!
V cokljah ne hodi zajcev lovit!
Gasil bi ne, če bi ti brada gorela !
Leno vedenje.
Drži se kakor kmečka nevesta.
„	„	„	lipov bog.
„	„	„	da bi po celi vasi	jesih spil.
„	„	„	bi metle upal.
Modrost.
Strah Gospodov je začetek modrosti. (Pr. 1, 7.). Kedor nima v glavi, mora v petah imeti.
Komarje bi koval, ko bi ti kedo podkove delal!
Trezen misli, pijan pove!
V premisleku bodi podoben polžu, v dejanju ptici!
‘) Kakor ostanejo vrata vedno na mestu, tako tudi lenuh.
Napuli.
K j e r j e napuh, o n d i j e sramota. (Pr. 11, 2).
Prazen sod ima močan glas.
Plug, lopata in motika: to se, tebi, kmetič „šika !“
Z imenitno gospodo ni dobro češnje zobati.
Napačna sodba.
Trda lupina — vender sladko jedro.
•Črna krava — pa belo mleko.
Ničemernost.
Od zunaj lepota, od znotraj praznota.
Lišpana deklica — umazana ženica.
Na potu rožica, na domu ubožica.
Oko in lice kaže vrednost device.
Venec na glavi — in strgani rokavi.
Nezmernost.
K e d o i' pojedine ljubi, bo obožal. (Pr. 21, 17).
Bogate pojedine izpraznijo mline.
Imaš usta ko ljubljanska vrata!
Kar je preveč, še s kruhom ni dobro.
'Trikrat v letu se kmetu od brade cedi: kadar je semenj, kadar [kolje in kadar kuma pogačo (potico, jerbas) prinese.
Nestanovitnost.
Čuvaj bele denarje na črne dneve!
Mošnja zgine, mož mine.
.Zdaj petdeset let ne bo nas, ne čevljev, ne dret.
Opravljivost.
Kar ne gori, se gasi!
Kar te ne peče, ne pihaj!
Pijanost.
Dobre volje mošnje kolje.
Prav je, dokler mož vino nese, pa ne, kadar vino moža nosi.
Ko je vinjena glava, dosti iz srca priplava.
Pijancu se seneni voz ogne.
Pijanec ima tri lastnosti: m o d e r je, bogat in močan. Trezen misli, pijan pove.
Vino ne pravi : hodi, nego : sedi!
Vinski ključ vse odpira. Pri vinu se vse zmenimo.
V kozarcu se jih je več vtopilo, nego v morji vtonilo.
Poštenje.
Bolji je dober glas, nego srebern pas.
Bolje poštenje, nego sramotno življenje.
Poštenje več velja nego sto oralov sveta.
Ponižnost.
Pameten človek skriva učenost. (Pr. 12, 23.). Polivala je možu poguba.
Visokim smrekam vihar vrhe lomi.
Razmišljenost.
Bil je v Rimu, a papeža ni videl.
Slabo društvo.
Boljša prva zamera, nega druga.
Če golob med orle zajde, gotovo smrt najde.
Jeden norec deset norcev naredi.
Kedor se z volkom druži, mora ž njim tudi tuliti.
Mnogo psov — zajčja smrt.
Kjer ima Bog en altar, ima hudič dva (sv. maša — gostilna —
[ples).
Volk sit in ovca cela ne more biti.
Sebičnost.
Vsak ima usta po strani.
Vsem dobro privošči, sebi pa najbolje.
Vsak ima prste k sebi obrnene.
Vsak na svoj mlin vodo navrača.
Smrt.
Bogu dušico — sinu mošnjico. Bogati umrje, reveža pa Bog
[uzame.
Kadarkoli je smrt vstrelila, ni nikedar zgrešila.
Sinove sem si izbiral — Bog jih je izbral.
Kar se rodi, smrti zori.
Smrt požira, nič ne izbira.
Smrt pokoplje vse sovraštvo.
„ stare pokosi, mlade postreli.
„ vse ozdravi, kar boli.
„ je zastonj.
Mladi zna umreti, stari mora umreti.
Sreča (pozemska).
Sreča človeka sreča.
Sreča človeka le sreča, ujeti se ne da.
Svet.
Pol sveta skače, pol plače.
Tatiče obešajo, tatove izpuščajo.
Žlahta — strgana plahta.
Pravica je umrla, resnici pa so oči izkopali.
Resnico reci, pa teci!
Postave so kakor pajčevina: muhe drže, čmrlje izpuste.
Dokler imam denar svoj, vsak mi pravi: bratec moj!
Staviši.
Če je mati spaka, rada je hči tudi taka.
Kakor mati prede, tako hči tke.
Bog je dal zobe, Bog di tudi hleb. 1 Starišem, ki tožijo, da ima-Koder solnce teče, povsod se kruh peče. J jo mnogo otrok.
Če je oče junak, bode sin gotovo vojščak.
Kruha mu dam, pameti ne morem.
Kedaj je vrba grozdje rodila ?
Kedor otroka preveč ljubi, ga pogubi.
Marsikatero bukovje že dalo toporišče k svojemu koncu. (Slepa
[ljubezen).
Čim bolj je svoj, bolj se ga boj! (Malovredni stariši, ki otrokom
[pobirajo zaslužek).
Kakor drevo - taki klin 1 (. čegčine)
Kakor oce — taki sin J v	'
Učenost.
Draga posoda (pa) so učene ustnic e. (Pr. 20, 15.).
Uboštvo.
Najbolj je bolan, kedor nima.
Na potu rožica, na domu ubožica.
Na prošnji svet stoji.
Siromaštvo — mati zdravja.
Varčnost.
Ako tudi sva brata, mošnji niste sestri.
Bolje le lačnemu zaspati, nego dolžnemu ostati.
Brez vinarja ni goldinarja.
Dolg pravi: začni me, delal se bom sam.
Drag kruh, kjer denarjev ni.
Hlače po životu meiimo.
Ko denar poide, pamet pride.
Krpa grad drži.
Krpež in trpež pol sveta držita.
Slaba gospodinja je kakor kokoš: čim več ima, tem več razkopa. Za v trebuh in plot je vse dobro.
Robote do sobote — denar pa do nedelje!
Mlad si pridobivaj in star uživaj!
Vest
Huda vest je mutast berič.
Hudobnež se boji svoje sence.
Zadovoljnost.
Bolje je zelje v miru, nego pečenka v prepiru.
Zaupanje (preveliko).
Pod kožo smo vsi krvavi.
Na svojo moč naj nikedo nič ne stavi.
Značajnost.
Ni vsak mož, ki ženo ima.
Ni vsak mož, ki ldače nosi.
Ženski jezik.
Bog je ženski iztrgal jezik, ga vsadil in zrasel je hren.
Kedor nima zob, ne more jezika za zobmi držati	(stare	ženice).
Kjer ste dve ženici, tam je trg; kjer so tri,	pa je	semenj.
Morje, ogenj in žena (hudobna): tri najgorja	zla.
Žensko gospodarstvo.
Komur žena hlače kupi, temu se je vedno zanje bati.
Kjer žena hlače nosi, mož slabo kosi.
Pred zakonom golobica, v zakonu grlica.
Žena gospodar — volk mesar.
Ženske lastnosti.
Ljubezniva žena najde čast. (Pr. 11, 16'.
Pridna ž e n a j e krona svojemu možu. (Pr. 12, 4). Prepirljiva žena je ko streha, ki vedno skozi
[njo kaplje. (Pr. 19, 13).
Oe ni novica, pa norica.
Ženi sine, kadar hočeš, ženi hčere, kadar moreš!
Naj bo Hrvat ali Čič, zbirala ne bodem nič.
Dopoldne v svetišču — popoldne na plešišču.
Ženske imajo od Božiča do pusta — dolga usta. (Opravljajo po-
[ročence).
Ženske solze — mačje solze.
Prej vstaviš mlinsko kolo, nego ženski jezik. <)
J. G.
‘) V teh pregovorih, ki »o vzeti deloma iz sv. pisma (*njiga pregovo-rov“), večinoma pa iz odlične Kocbekovo zbirko, jo nekako izražena „fi-lozotija" priprostega naroda. Vidimo pn, da kateri pregovorček več pove nego polurni govor. Da si je človek vsaj deloma zapomni, je primerno te vrstice včasih prebrati in porabiti. Primerni so pa tudi za kratek čas šolski mladini na izletih in sprehodih, ako učitelj (katehet) te reko (posebno krajše) razdeli zapisano po listih, katero mladina posamezno prebere in učitelj razjasni.
Časopis.
Na čelo sedanjemu „Časopisu“ postavimo Italijo, kjer čedalje bolj dozoreva sad proticerkvene revolucije, katera je vstvarila mlado kraljestvo; revolucija se bliža svojemu koncu. V isti meri se obuja in vjačuje katoliška zavest. Ločitev duhov se vrši naglo ; vse se pripravlja na zadnji, odločilni vdarec.
Vradna Italija je v družbi s framasoni in Židi slavila p e t-i n d v a j s e 11 e t n i c o „z m a g e“ ob P i j e v i h vrati h. Pa vse drugačno so si predstavljali to slovesnost: pričakovali so zatrdno, da se je bo vdeležil celi svet, ter očitno se zastavami in odposlanci priznal vže petindvajset let trajajočo roparsko posest papeževega kraljestva. Toda zmotili so se grozno. Dejstvo je, katero tukaj z veseljem zabeležimo: iste evropske države, katere so pred petindvajset leti izrečno ali molče pripoznale dovršeno dejanje pod papeževim Rimom zedinjene Italije, so letos skoro brez izjeme imele toliko spoštovanja do pravice, da niso hotele z najmanjšim zunanjim znamenjem pritrditi krivici, ter toliko ozira na sivega jetnika vatikanskega, da so se zdržale vsakih demonstracij. Dil, v javnem mnenji Evrope s e v r š i mogočen prevrat na ljubo zatiranemu p a p e š t v n.
Ljudstvo, katoliško ljudstvo, je žalovalo se svojim očetom ter mu v brezbrojnih brzojavkah oznanjalo svojo ljubezen, sočutje in vdanost. Pred izpostavljenim Najsvetejšim je verno ljudstvo priporočalo skupnega očeta varstvu božjemu, molilo rožni venec ter prosilo nebeško Kraljico, naj ona stre glavo sovražnemu zmaju, naj sprosi razsvitljenja od masonov zapeljanim narodom. V Rimu so bile po nekaterih ulicah v znamenje žalosti zaprte skoraj vse hiše in okna.
In sv. Oče — kako je on praznoval nesrečno petindvajsetletnico ? Zaprt je ostal v svoji celici ter pri Bogu iskal tolažbe za vžaljeno srce. Pač ga je najbolj bolelo to, da ima v svojem pastirskem poslovanji zvezane roke, da nima onega vpliva, ki bi ga moral imeti, da se krščanstvu tuji duh šopiri po večnem mestu, središču krščanstva. Čeravno vedno neupogljiv, čutil se je ta dan osamljenega. A vzdržavalo ga je njegovo znano zaupanje v božjo previdnost. Zvečer pa je šel Leon h grobu sv. aposteljnov v veličastni Petrov dom ter cele ure molil za sv. cerkev, za svoje in njene sovražnike.
Kar se tiče slavnosti same, se je popolnoma ponesrečila. Razun pri prostozidarjih in Židih se ni nikjer kazalo navdušenje za to slavnost, tudi v onih krogih ne, od katerih bi vsakedo pričakoval, da bi se morali zanjo najbolj zanimati. Vže priprave so delale toliko sitnosti, da bi bila skoraj vsa slavnost po vodi
splavala. „General“ Menotti Garibaldi je precej od začetka odložil čast predsednika izvrševalnemu odboru. Trikrat ga je prišel prosit župan Ruspoli, naj v zadnjem trenutku ne dela sitnostir toda odgovarjal mu je. da brez denarja je slavnost nemogoča, zakaj odbor je bil nabral še le 5 0 0 lir! Žal, da ni bilo več. rimske banke — Banca Romana! Potem bi bil gotovo kak Tan-longo na priporočilo Grispi-jevo vže izmaknil nekaj stotisočakov v ta namen ! Od ubogega, stradajočega ljudstva, ki mora zapuščati v celih trumah rojstni kraj, da se onkraj morja s trdim delom preživi, zahtevati, naj trosi denar za neumestne slavnosti in neslane veselice, bi bila pač grozna ironija. No pa,, ker se je 20. september približeval, je bilo le treba pričeti se slavnostjo, naj bo vže tako ali tako! Pričeli so jo 18. septembra italijanski strelci, katerim se je pridružilo nekoliko neodrešenih nemških telovadcev. V družbi mnogih Garibaldijcev v rudečih srajcah so šli v Panteon ter položili venec na grob Viktorja Emanuela. Slednjič so defilirali pred kraljem in kraljico. Sledilo je še nekaj takih otročarij, godba, zažiganje umetalnih ognjev,, banketi — seveda na občne stroške, odkritje nekaterih spomenikov v čast možem, ki so se pri roparstvu 1. 1870 najbolj odlikovali.
Glavno vlogo je seveda igral stari lisjak Crispi. Posebno pa se je odrezal z neslanim govorom povodom odkritja Garibal-di-jevega spomenika, kjer je čenčal in se lagal, da ni nazadnje menda sam sebi verjel. Rekel je mej drugim: Ta dan in ta kraj nas spominja na trudapolne in prekoristne boje prostosti proti n a s i 1 s t v u .... Na tem griču je Garibaldi zasadil zastavo prostosti, in se je umaknil, ko je bila njegova četa strta od veče sile — toda pravica se ni mogla s t r e t i. T e d a j seje pravici umaknila vsaka sila, napočil je dan 20. sept. ... Zavračati moram napade onih, ki pravijo, da je današnja slavnost razžaljen j e papeža.... Krščanstvo zbog svoje božje narave ne potrebuje topov. Oni ne pomislijo, da svetni knez ni svet, ni nezmotljiv. Kristusov namestnik na zemlji je postavljen za to, da pridiguje mir in Adamove otroke z molitvijo in odpustki oprošča grehov. K a to liski svet bi moral biti hvaležen Italiji za r i m-s k e m u pontifikatu izkazane v s 1 u g e. V o 1 j a b o-ž j a seje spolnila, daje dobil papež tolik v g 1 e d, seveda vse to le z našo pomočjo, s pomočjo, zbornice in kralja. V nobeni državi ni uživala katoliška cerkev tolike prostosti in tolikega postavnega spoštovanja, kakor v Italiji, katera daje v tem na j lepši vzgled vsem narodom. — Tako in enako je kvasil stari lisičji brezverec. Človek res vže ne vč, je li v teh besedali več neumnosti in nevednosti ali več hudobije in blasfemij!
Koliko sreče in blagostanja je prinesel veleslavni dan 20. septembra »odrešeni** Italiji, prav plastično pojasnjuje znani antropolog profesor Cesare Lombroso, ki pravi : »Predzadnji, ako ne zadnji, smo mej evropskimi narodi; zadnji po nravnosti, zadnji v omiki, zadnji v obrtništvu in kmetijstvu, zadnji v pravosodji itd. ; a prvi smo glede nezdravih krajev in boleznij, prvi glede hudodelstva in davkov1*. Ta lastna obtožba je pač ironičen komentar k besedam, s katerimi je italjanski parlament kmalu po vzetji Rima čestital svojemu kralju Viktorju Emanuelu : „Na razvalinah poslednjih ostankov teokracije naj se zdaj, hvala Vašemu Veličanstvu, zmagovito dvigne o m i k a“ ! „ . . . . Sulla caduta degli ultimi avanzi della teoerazia, or si erga, merce Vostra, vittoriosa la civilta**. Da, vresničile so se nad Italijo besede Thiers-ove, katere je izrekel koncem septembra 1870 v Benetkah: »Pomnite, da slavite svojo nesrečo, Rim Italiji ne prinese sreče**. Qui mange du Pape, en meurt!
Od 18-22. avgusta je bil v mestu Livorno prvi marijanski kongres pod predsedništvom nadškofa florentinskega, kardinala Bausa. Prišlo je na shod štirnajst nadškofov in škofov. Govorilo se je o vplivu Marijinega češčenja na človeško družbo z ozirom na to, da je Ona vzor ženi v vsakem njenem stanu. Kardinal Bausa je v navdušenem govoru spodbujal vdele-žeiice k srčnemu boju zoper sovražnike sv. vere. Pod varstvom Marijinim naj se zberejo katoličani v novo križarsko vojsko za vero in cerkev! P. Semeria je celo podučljivo govoril o dolžnostih katoličanov in o nalogi, ki jo ima žena v moderni družbi. Domi-nikan P. Antonio Luddi je govoril »o zmagah Marijinih.“ Nikolaj Franko, duhovhik grško-zedinjene cerkve, je govoril o brezmadežnem spočetji Marijinem ter izrazil željo po zedinjenji cerkve. Sledilo je še mnogo govorov, katerih predmeti so bili: Marija in Italija, pobožnost in češčenje Marijino, žena v sedanji človeški družbi itd.
Dne 6. septembra se je pričel v Torinu XIII. shod italijanskih katoličanov. Vdeležba je bila velikanska. Nad dvajset nadškofov in škofov je prišlo na shod, kateri se je odlikoval po svoji praktični smeri. Komendn k Rezzara je govoril o volitvah v občinske zastope, v katerih se zadnjih let koncen-truje javna delavnost italijanskih katoličanov. Dvoje zahteva Rezzara od zastopnikov katoliškega ljudstva: 1. bodi njih življenje brezmadežno, tako da smejo pred občinstvo stopiti z odprtim čelom; 2. naj se delavno vdeležujejo katoliških društev; naj zahajajo mej ljudstvo spoznavat njegove potrebe, naj bodo — demokrati. Posebno pa naj skrbe, da se šolska vzgoja prevstroji na verski podlagi in da se občinska vprava kar mogoče bolj po prostem prevredi. Malo prej se je obhajal nič manj obiskan evharistični shod v Milanu in, kakor smo ravnokar opisali, marijanski shod v Livornu. — Splošno zanimanje
za take sliode, velika vdeležba pa goreča pobožnost na božjih poteh kaže, da se je italijansko ljudstvo pričelo zbujati iz mlačnosti in da vera čedalje bolj zmaguje tudi na Laškem.
V isti smeri kot na Laškem se reči razvijajo tudi na Francoskem: vradna t. j. masonska Francija nadaljuje boj proti krščanstvu, mej tem ko ljudska Francija krepko vstaja in se v krščanskem duhu vjačuje.
Z dnč 16. okt. je stopila v veljavo nam vže znana krivična postava, vsled katere morajo vsi cerkveni redovi plačevati ogromen d o k 1 a d n i d a v e k, in sicer prvič celo za deset let nazaj. Ako se redovi tej postavi vklonijo, si s tem sami podpišejo smrtno obsodbo, ker ni mogoče, da bi mogel shajati kak samostan obložen s tako ogromnim davkom. Pa po tej poti na-merjavajo masoni zatreti nad 14.000 samostanskih šol, za katere vlada ne plačuje niti vinarja. Šiloma se hoče ljudem vera izdreti iz srca. Parižki kardinal je pisal v zagovor teli šol predsedniku republike jako osti o in odločno pismo, v katerem kar naravnost proglaša to nasilstvo kot framasonski čin in ga kot takega tudi zavrača.
Toda vradna Francija se ne misli spametiti, ona hoče bo-gotajstveno delo nadaljevati. Kak duh sploh veje v onih višjih krogih, ki sedaj določujejo o vsodi „uajbolj krščanskega41 naroda, označujejo n. pr. besede, s katerimi je nedavno pri razdelitvi šolskih daril na javni dekliški šoli v Senouches nagovoril predsednik otroke: „Moji ljubi otroci! Vi ste bolj srečui, kakor smo bili mi. Pred 60 leti smo morali tratiti čas z učenjem katekizma, evangelija in svetih zgodb brez konca in kraja. Naš učitelj v tej reči ni razumel šale. Dandanes se morete veliko bolj koristnih reči učiti, tako : poduk o dolžnostih državljanov, zgodovino, zemljepis, ročna dela, za kar morate hvaležni biti republiki". In kakošne vspehe ima šola, v kateri se ne „zgublja čas44 s katekizmom? L. 1882, ko je stopila nova šolska postava v veljavo, je bilo v Franciji hudodelcev obojega spola manj kot 16 let starih 6600; od tedaj je število rastlo vsako leto in 1. 1890 jih je bilo vže 8666 vkljubu temu, da prebivalstvo Francoske pojema od leta do leta. Pa to je še le začetek! Francija živo potrebuje novega ponižanja. Za to bo dobri Bog vže poskrbel.
Iz statistike katoliškega gibanja na Francoskem nam je iz poslednje dobe omeniti shod francoskih tretjered-n i k o v v Limoges, kjer se je posebno obravnavalo socijalno vprašanje. Mej drugim se je sklenilo, naj voditelji tretjega reda sv. Frančiška pred vsem vplivajo na to, da se ožive krščanska načela in obudi zanimanje za socijalne resnice. Pridno naj se raziskuje zgodovina, da se dokažejo dobrote in koristi tretjega reda za človeštvo. Tretjeredniki naj podpirajo in razširjajo katoliško časopisje. Tretji red bodi duša vseh socijalnih in občinskih društev. Ker sv. Oče v svojih enciklikah „Auspicato“ iu
„Rerum novarum® posebno opozarja na žalostno stanje delavcev,, naj udje tretjega reda sv. Frančiška I. proučavajo, nepristansko-in kakor se blagemu kristijanu spodobi, zahteve delavcev ; 2. naj pridno delajo po naukih sv. Očeta za zboljšanje stanja delavcev; 3. naj se trudijo vsak v svojem delokrogu pod postavno avktoriteto, da se izvrše reforme, katere je nasvetoval Leon XIII,. papež delavcev; 4. najboljše sredstvo za vresničenje teh reform so delavska društva, s katerimi se delavci ohranijo v krščanski bratovski ljubezni in se oživi socijalna pravičnost; 5. da se mali posestniki na deželi obvarujejo izsesavanja in oderuštva ; da se katoliške moči tudi na deželi skupaj obdrže, naj se udje tretjega reda trudijo vstanovljati kmetiške in delavske pomočne denarnice.
Iz Francije stopimo v Nemčijo.
Veličastno se je v Monakovem vršil zadnje dni avgusta' 4 2. nemški katoliški shod. Pred nekaj leti ni bilo mogoče zborovati v tem mestu zarad nasprotovanja vlade, iu katoliški shod se je moral prenesti v Koblenz. Toliko veče pa je bilo veselje, da so mogli katoliški voditelji premagati mnoge zapreke ter letos v Monakovem se zbrati. Vsakoletni kat. shodi bi ne zbujali toliko zanimanja, ko bi se vedno le na enem kraji vršili. Čeravno so imena prvoboriteljev in vodij skoraj povsod vedno ista, večina vdeležencev se vender le spreminja in vsa katol.. Nemčija je zbrana v duhu na takem shodu.
Tudi letos se je pokazala v Monakovem v nepopisnem krasu kat. edinost mej nemškimi katoličani, katera je pogoj in zagotovilo vspešnega delovanja. Zbralo se je na shodu do 4000 mož. Posebno navdušeno in burno so pozdravili voditelja ogerskih katoličanov, grofa Zichy-a. Pozdravov je došlo neštevilno. Prebralo-se je nad 50 pisem od kardinalov in škofov, tudi predsednik švicarske zveze je pismeno pozdravil zborovalce. Govorniki so eden druzega prekosili z navdušenjem. Predmeti raznih govorov so bili: krščanstvo in ateizem; delovanje verskih redov ; delo v luči krščanstva; naše zahteve za ljudsko šolo; krščanstvo podlaga državnega življenja; papeštvo in rimsko vprašanje; kat-delavska društva; katoličanstvo in veda; svetovni nazori o so-cijalizmu; papežev trud za zedinjenje cerkvh; prevrat, vera in šola; zasluge Bavarskega za kat. cerkev.
Dne 2. sept. je slavila Nemčija spominsko petindvajsetletnico zmage pr i Se dan u. Sedanski dan ie vele-pomenljiv za Nemčijo. Ta dan se je vspela na vrhunec slave pridobljene se železom in krvjo. Toda v 25. letih je, vkljub vsem tem zmagam, zmage pijana Nemčija silno nazadovala. Mesto da bi velikansko denarno odškodnino in druge pridobitve porabila v duševno in gmotno blagostanje svojih podanikov, je rajše pričela boj proti katoličanom, najzvestejšim državljanom, ter porabila v svojo največo škodo najboljše moči pa zamudila najugod-
miši čas. Danes zdihuje Nemčija pod bremenom neznosnega militarizma in silnih državnih dolgov. Socijalizem ji je zrastel čez glavo. Po vsakih volitvah pridejo socijalisti v večem številu v zbornico. Pač dokaz, da, kedor se v skalo sv. cerkev zaletuje, si sam glavo pobije. Kako nevarni so pa Nemčiji socijalni demokrati, je naznanil nemški cesar sam z besedami: „Sodrga ljudi, ki niso vredni, da nosijo nemško ime, katere je treba v boji za-treti“. Toda z boji, kakoršne napoveduje nemški cesar, se ta sodrga ne da zatreti; proti nji se more vspešno bojevati le z orožjem, kakoršno državam podaje premodri Leon XIII v svojih o-krožnicah!
Dne 17. in 18. sept. seje v Hildesheimu obhajal letni shod kat. učiteljskih društev. Vdeležba je bila o-gromna. Tudi vlada se je dala zastopati. Shod se je pričel s klicanjem sv. Duha. Govorilo se je „o nalogi ljudske šole — z ozirom na otroke, na družino in na učitelje1'. Drug govornik je razpravljal predmet: »naturalizem in učitelj kot zagovornik krščanstva11. Vspehi so bili sijajni. Kedaj pridemo na Slovenskem do enakih učiteljskih shodov?!
Zanimiva prikazen je tudi takozvani alkoholični kongres, ki se je sešel meseca septembra v Bazelu. Vdeležili so se ga člani raznih verskih izpovedan j; tudi papež se je •dal zastopati po posebnem odposlancu, škofu Eggerju. Sv. Oče je pohvalil plemenite namene tega kongresa ter spodbujal k prouča-vanju alkoholičnega vprašanja; kongres pa se je papežu zahvalil v posebnem telegramu.
V Belgiji je kralj Leopold II, kakor je bilo pričakovati, sankcijoniral novo šolsko postavo, ki je bila v zbornici in senatu z veliko večino sprejeta. S tem je formalno končan postavodajni čin, ki je moral prestati od prvega početka do konca toliko nasprotovanja in boja, kakor bi bil od njega odvisen obstanek Belgije. Ko je framasonska liberalna in socijalistična opozicija, katera je povsod edina, ko gre zopet za kat. vero, spoznala, da ni upanja, da bi se zavrgel novi šolski predlog, poskusila je z najostudni--šimi sredstvi vplivati na kralja, da bi ga ne potrdil. Vpitja in razgrajanja po ulicah je bilo brez mere, demonstrovalo se je o-čitno zoper kralja, žugalo se je z revolucijo — pa vse ni nič po-jnagalo. Kralj je ostal neomahljiv ter storil, kar je spoznal za svojo kraljevsko pravico in dolžnost; dal je s tem posnemanja vreden vzgled, kako se ima braniti vladarska čast proti napadom revolucijskih sil. Ta v resnici kraljevski čin zagotavlja Leopoldu II častno mesto v. zgodovini Belgije. Šolska postava sicer ni vzorno katoliška, a vender se je doseglo vsaj nekaj, kolikor je bilo mogoče doseči v sedanjih razmerah. Postavljena je podlaga, na katero se bo dalo dalje zidati, dokler se ne doseže postavo-•dajstvo v popolno katoliškem smislu.
Morda nikjer ne zahteva socijalno vprašanje veče pozornosti,
nego v industrijalni Belgiji. Katoliški socijalisti in njih voditelji so pa bili doslej needini, kako se vstavljati pogubnemu socijalno-demokratičnemu toku; prepirali in trgali so se mej seboj, mnogi so tudi prezirali škofovsko avktoriteto. Skrbnemu očesu Leona XIII niso mogle te žalostne razmere dolgo ostati skrite. Meseca julija je poslal na belgijske škofe p i s m o, kjer jim je na srce položil, naj bi skrbeli, da se katoliška vojska zopet zedini in vredi v boji proti socijalistom. Spodbujal jih je, naj bi se v ta namen zbrali k skupnemu posvetovanju, da določijo, kako bi se dala zopet disciplina uvesti mej katoliške boritelje. Škofje so to tudi storili; in nedavno so svoji duhovščini poslali skupen pastirski list, kjer jo opominajo, naj bi vestno se držala modrih navodil, katera daje sv. Oče v svojem poslednjem pismu o socijalnem vprašanji. Zahtevajo, da katoličani, kar se tiče socijalnega vprašanja, odslej skupno in složno postopajo, ne da bi se mej seboj napadali. Pokorijo naj se avktoriteti svojih škofov, ne da bi se predrznili določevati vže naprej reči, katere spadajo le v področje višje oblasti. — Zlati nauki, kateri, ako se bodo vestno izvrševali, gotovo prineso kat. cerkvi v Belgiji zlato dobo !
V Angliji so pri zadnjih volitvah v parlament zmagali konservativci sijajniše, kakor so pričakovali. Vladna večina z unijonisti znaša 136 glasov. Katoliški listi prav prijazno pozdravljajo ta nenavadni prevrat v notranji politiki. Kakor znano, so izdali angleški kat. škofje, na čelu jim kard. Vaughan, z mnogimi vplivnimi neduhovniki spomenico o šolske m vprašanji, v kateri naštevajo zahteve katoliške cerkve, tir-jajo po veroizpovedanji ločene šole in kot izkušeni možje takoj povedo način, kako naj se vzdržujejo te šole. Katoličani pričakujejo, da bodo konservativci dovolili versko šolo, ker imajo tudi brez liberalnih unijonistov potrebno večino. Lord Salisbury je pred volitvami naravnost izpovedal, da je prijatelj verske šole.
Kako je s katoliškim gibanjem v Angliji? Hvala Bogu, da počasi sicer, a vstrajno napreduje. Moralno je vže dognano dejstvo, da v Angliji ponehava protestantska državna cerkev, a v isti meri se vjačuje katoliška. Lord Salisbury se dobro spominja, kar je nekoč rekel njegov učitelj Beaconsfield: „Danda-nes ste na svetu dve organizovani in trdni sili, katoliška cerkev in prostozidarstvo. Katoličanstvo v Angliji ni nasprotno vladi, toda vlada mora računati ž njim, zakaj nad tristo let stara verska podlaga političnemu organizmu angleške državne cerkve se je zrušila."
V Bristolu je bil 9. sept. angleški kat. shod. Glavni predmet govorov in posvetovanj je bilo združenje anglikanske cerkve z Rimom. Kardinal Vaughan je prav pre-srčno nagovoril vdeležence ter izrazil željo, naj bi se Angleško kmalu združilo z rimsko Stolico. Prepričan je, da bo Rim nepristransko presodil vse, kar dela zapreke temu združenju in da
bo Bog gotovo vslišal goreče prošnje katoliške in anglikanke cerkve.
Velikansk vtis je na tem shoda naredil govor, ki ga je imel anglikanski duhoven rektor iz Cluttona J. H. Bau-dien. On se popolnoma ujema z besedami, ki so se govorile v prid združenja. On sicer ne govori v imenu anglikanske cerkve, temveč to je njegovo lastno prepričanje in gotovo je, da tako misli še mnogo njegovih tovarišev. Papeževo povabilo, ki tako k srcu govori, kar je najboljše sredstvo k sporazumenju, naj bi prišlo v roke vsakega Angleža. On ne dvoji, da se bo združenje dogotovilo, le treba, da se to čimpreje zgodi, ljudstvo poduče-vati o resnici katoliških naukov, pobijati napačne nazore, določiti, kaj naj stori časopisje. Veliko v tej zadevi je vže opravila družba za razširjanje kat. resnice, a čaka je še dosti dela. Zahvaljuje kardinala, da je dovolil njemu, čeravno protestantu in anglikanskemu duhovnu, priti na shod in tu govoriti. — Kes, veselo !
Pa tudi anglikanska cerkev sama se je hotela vradno odzvati na znano pismo Leona XIII. Njeni škofje so meseca oktobra sklicali v ta namen poseben anglikanski kongres v Nor-wich, katerega se je vdeležilo ogromno število cerkvenih in svetnih dostojanstvenikov in učenjakov, nad 6000 oseb. Predmet je bil združenje Anglije z Kirnom. Jorški nadškof je nad vse spoštljivo govoril o sv. Očetu Leonu, ter posebno hvalil njegovo sveto življenje. Tudi oni, Anglikani, hočejo na papeževo željo za združenje moliti. Seveda se ne morejo Anglikani Rimu kar brezpogojno vdati. V istem smislu so govorili tudi drugi; ideja združenja je imela mnogo gorečih zagovornikov. Mej poslednjimi je najimeuitniši znani lord Halifax. Njegov govor je bil iz* mej vseh najznamenitiši. „Anglikanska cerkev more vsled zedinjena z Rimom le pridobiti. . . . Velike reči se pripravljajo za Anglijo in njeno cerkev, na to kažejo znamenja časa“. Proti Ha-lifaxu je nastopil dekan norviški ter ga hudo napadal, češ, kako se on, lajik, postopi z Rimom razpravljati o združenji protestantske Anglije! Toda zanimivo in ob enem veselo je, da so navzoči govorniku skoro na vsak stavek vporekali. Ne moremo sicer reči, da je bila večina kongresistov vže na strani Halifaxovi ter vže zdaj za združenje, nikakor ne — a z anglikanskim kongresom je brezdvomno delo združenje stopilo za en korak naprej. Da, združenje, da govorimo z jorškim nadškofom, visi še v zraku, a združenje bo prišlo! Bog bo vže o svojem času rimskemu papežu pokazal pot, po kateri se mogočni angleški narod vrne k svoji materi!
Poglejmo v domačo hišo. V Avstriji smo v tem času doživeli dva katoliška shoda. V P rib ra mu se je vršil shod za praško nadškofijo dne 9. in 10. sept., in sicer nepričakovano sijajno. Pri sedanjih razdrtih političnih razmerah so imeli nekateri tudi dobro misleči mnogo pomislekov zoper ta shod,.
yender je zmagala moč katoliških načel, katere so drugi pogum-niši katoliški prvoboritelji spoznali za edino zmožne napraviti red v tej nepopisni zmedi ter češkemu narodu dati trdno podlago za prihodnji boj. Da je bila bojazen prazna, je pokazala velikanska vdeležitev. Vdeiežilo se je shoda blizo 4000 ljudij, mej njimi knez in nadškof kardinal Schonborn, škof brnski dr. Bauer, škof budjejeviški dr. Kiha, pomožni škof Kalous, in lepo število čeških plemičev. Profesor Havranek je govoril o razmerji mej vero in narodnostjo, dokazujoč, kako se zlorablja fraza o „narodnosti“, kako se hujska narod proti narodu, da se jeden narod zatira na korist drugega, kako potrebno je, da se presoja narodnost z verskega stališča. Moderni liberalizem rabi silo v boji za narodnost, vera pa oznanjuje, da tudi v borbi za narodnost odločuje pravičnost in ljubezen, katero narodi dolžujejo drug -drugemu.
Znani krščansko-socijalni prvoboritelj dr. Horsky je govoril o socijalnem vprašanji se sebi lastno zgovornostjo in temeljitostjo. Na podlagi teh dveh govorov ste se sklenili tudi dve resoluciji. V prvi izjavljajo vdeleženci shoda svoje prepričanje, da se more edino na podlagi sv. vere gojiti prava in požrtvovalna ljubezen do naroda in domovine. V drugi pa zatrjujejo, da hočejo delovati na to, da bode vse življenje v družini, občini in državi prešinje-no s krščanskim duhom. Obsojajo brezkonfesijonalno vzgojo in brezversko liberalno zakonodajstvo; zahtevajo versko šolo ter izražajo potrebo krščanskega prenovljenja tako pri delavcih, kakor pri delodajalcih.
Drugi dan shoda je bil nad vse veličasten sprevod na Sveto Goro, kjer je v cerkvi Matere Božje kardinal Schonborn služil sv. mašo. Na to so se vdeleženci zopet vrnili v Pfibram, kjer je sledilo nadaljevanje shoda. Govorili so še princ Friderik Schwar-zenberg o razmerah kmetiškega stanu, profesor Kovač o šoli, in turnovski mestni tajnik Janku o katoliški organizaciji. Slednjič je še kardinal Schonborn spodbujal k vstrajnemu delovanju ter zaklical: Srčno, brez strahu in jedino naprej!
Drugi katoliški shod se je obhajal dne 23. in 24. okt. v Š e n t-H i p o 1 i t u na Nižjeavstrijskem, ki je bil tudi ogromno obiskan na. Mej govorniki sta se odlikovala knez Liechtenstein in župnik Bauchinger. Slavnostno sejo je sklenil domači škof dr. Rossler z ognjevitimi besedami, katere je prevejal demo-kratiški katoliški duh. Navdušenje je prikipelo do vrhunca. Tudi člani .katol. akademiškega društva „Avstrija“ so se vdeležili shoda in jih je občinstvo tem burniše pozdravljalo, ker so bili ravno dya dni prej na Dunaji podlo napadeni in zasramovani od svojih liberalnih akademiških sodrugov. Čast junaškim izpozno-valcem Kristusovega imena!
Po večmesečnem ugibanji, razpravljanji in pogajanji smo vender slednjič dobili novo, stalno ministerstvo. Pred
seduje mu bivši gališki namenstnik grof Badeni, kateri je tudi vže pri odprtji državnega zbora razvil svoj „ program". Na Bade-niju se posebno hvali njegova odločnost in železna volja. Toda pa naši misli se mora volja, ako hoče biti res železna in neupogljiva,-vkoreniniti v načelu. A v programu Badenijevem načela — celotnega, vseobsežnega načela — ne najdemo. Vse je fraza, in zopet le fraza! Po tolikih skušnjah, vpričo tolikih očitnih znamenj časa, še tako govoriti, nikakor ne priča o posebni državniški modrosti. Nič ne de, da grof Hohenwart program Bade-nijev označuje kot program krepke vlade, v katerem, se nič ne nahaja, kar bi nasprotovalo programu konservativcev ! Seveda — Hohenwartovih konservativcev! Tudi „Vater-land“ misli tako. Stara konservativna gospoda bodo kmalu izgubili vso smisel za prave potrebe katoliškega ljudstva. Kakor se-zdi, je te konservativce Badeniju naklonilo zagotovilo, da hoče vlada vpoštevati tudi „verski moment11. Toda vže način, kako je ministerski predsednik dotične besede vplel v govor, priča, da vladi bode kakor doslej, tako tudi v bodoče vera le nebistvena pritiklina. Badenijeva versko-cerkvena politika hoče zvesta ostati tradicijam Herbartove filozofije, katera je vže več desetletij vodilna za avstrijske državnike. Vera ostani vedno še nekaka šta-faža ! Vera ima za Badenija nekak pomen le še od kulturelne-strani—»Seite der Cultur.11 Država ne sme žaliti verskih čustev (religibse Gefuhle — Herbart) — s tem je izpolnila svoje dolžnosti nasproti veri. Ne — tudi mladino treba vzgajati na „nravno-verski podlagi11! Na n r a v n o-v e r s k i — tako je rekel Badeni, in to tudi mi posebno povdarjamo, kajti fraza „nravno-verska vzgoja ima v Avstriji poseben, stereotipen pomen. To je vzgoja po principu Herbartove filozofije, in ta vzgoja se vrši popolnoma v zmislu protikrščanskega liberalizma.^ Seveda vse drugačna je vzgoja na v e r s k o-n r a v ni podlagi. Toda do te menda v Astriji ni-kedar več ne pridemo ! Pa kaj ? Komaj nas je ministerski predsednik potolažil, da hoče povspeševati herbarcijansko krščanstvo,, se je vže skesal — vže to se mu je zdelo nekako prevelika koncesija; zatorej je smatral za potrebno, pomiriti liberalne duhove sfe zagotovilom, da radi tega nimajo nikakor vlade sumičiti — „reakcijonarnih tendenc" ! No — en poklon na desno, drug na levo: to je, program nove vlade. Od ene strani zatrjevati narodnostno ravnopravnost, od druge nemško hegemonijo; tu bližati se Čehom zagotavljajo nasproti češkemu narodu popolno zaupanje, a koj potem se zavarovati proti temu, kakor bi odprava izjemnega stanja v Pragi pomenila kako koncesijo nasproti Čehom ; tu krepko postaviti se po robu radikalnim soci-jalističnim strankam, ob enem pa tudi ozirati se na „opravičene
‘) Primeri „R. K.11 od letos, II. zvezek, razpravo: „Državno krščanstvo v luči Herbartove filozofije.'1
zahteve časa“ ; odgajati mladino nvavno-versko, toda brez vsake reakcije ; prositi poslansko zbornico, naj vlado podpira, da ji bo mogoče izvršiti njene namene, a vender nasproti isti zbornici ponosno zatrjevati, da vlada nikakor noče odvisna biti od zbornice, da se noče dati voditi, ampak da hoče sama voditi ! To je res pravi pravcati vsporednik politiških sil!1) Vsaka stranka najde v tem „programu“ nekaj svojega, zato upa nova vlada vse pripreči, da bodo pomagale naprej vleči „veliko mašino državne vprave,“ kakor se izraža Badeni. Tak program je imenoval min. predsednik jasen ; toda nam ni mogoče iz labirinta prekoslovij, ki ga prepletajo, najti izhoda.
Mi dvomimo zelo, da se bo volji grofa Badenija, bodi še tako železna, posrečilo s tem programom brzdati socijalni in državni red razdevajoče radikalne sile, gojiti v duhovih pravi pa-trijotizem ter mirno posrerejevati mej razdraženimi narodi širne Avstrije, kakor obljublja v svojem programu; kajti tudi nova vlada najmanj misli na to, da bi zataknila oni studenec, iz katerega izvira, se ohranja in narašča radikalni tok: t a stud e-n e c j e n a š e višje in srednje, naantikrščansko podlago postavljeno šolstvo. Šolsko vprašanje se spet potiska v kot; zatorej bo radikalni tok naraščal in naraščal, dokler ne odnese Badenija in njegovega ministerstva. Liberalizem je nesreča Avstrije, in tega gada si država goji na lastnih prsih, v šoli: liberalna šola zadušuje v mladih duhovih z versko mislijo avstrijski čut; od tod se razdvajajo narodi, od tod dobiva radikalizem novih sil in naraščaja. Ša zdaj tega ne vidite ? !
V bistvu smo z Badenijem dobili staro koalicijo v novi obliki. Razlika je le v tem, da v rajnki koaliciji se je vlada formalno zavezala z najmogočnišimi politiškimi strankami, a Bade-nijeva vlada hoče stranko brzdati in voditi, kar je pa le fraza, ker v resnici bo tudi ona životarila le od milosti strank, katere se bodo dal«1 speljati na tla njenega „programa“ ; kajti to bi bil velikih čudežev največi, da bi moglo konstitucijoualno mi-nisterstvo vladati brez podpiranja politiških strank. Vsoda Bade-nijeve vlade bo vsoda rajnke koalicije. Mi prorokujemo Bade-niju zelo kratko dobo. Obžalujemo le, da tako zvana Hohemvart-Vaterlandova konservativna stranka tega ne spozna in je zopet pripravljena naše najnujniše zahteve za nedoločen čas obesiti na klin ; taka stranka ne zasluži več imena konservativne, najmanj pa katoliške, in zastopnikom slovenskega ljudstva je postalo moralno nemogoče vzajemno postopati ž njo. Mi si moramo drugod iskati zaveznikov in pomoči!
Omeniti nam je še volitev v dunajski mestni
') Glej poglavje : ,.Vsporednik pol. sil“ v gorenji razpravi o „Politikl ■snovi in sile.“
z a s t ii p, ki so se vršile zadnje dni septembra Kakor se je dalo vže naprej prorokovati, zmagali so združeni kristijani z dr. Lueger-jem načelu, kateri je tudi vže izvoljen za dunajskega župana — a ne potrjen. Mi sočustvujemo s krščanskimi socijalisti na Dunaji ter jim čestitamo k sijajni zmagi. A s tem, da so podrli židovski liberalizem, je izvršen le prvi del velikega početja, drugi del jim še ostaje: treba se zdaj poprijeti pozitivnega, organizujočega in tvarjajočega dela. Želimo le, da bi se ne vresničila bojazen, ki nas navdaja, da bi namreč krščanska stranka ne krenila na pot omejenega nemškega naoijonalizna, na pot istega liberalizma, v katerega pobijanji se je vjačila in proslavila Toda upamo za trdno, da bo Bog, katerega ime dunajski kristijani očitno izpovedajo, to nesrečo od njih odvrnil in da bo tudi ostala Avstrija po vzgledu prvostolnice povzdignila proti židovskemu liberalizmu rešilno znamenje svetega križa.
Ogersko. — T)ne 10. avgusta se je vršil v Budimpešti mejna rodni shod. Predsedovala sta Mih. Polit in Miloš Stefanovič. Odbor je bil sestavljen iz 45 članov, izmej katerih je imela vsaka narodnost, rumunska, slovaška in srbska, po 15 zastopnikov. Voditelji ogerskih narodnosti niso zahtevali drugega nego svojo pravico, popolno prostost veroizpovedanja, jezika, šeg in narodne posebnosti, pravico zajamčeno v zakonu iz leta 1868, pravico, katero sta dva najduhovitiša ogerska državnika, Eotvos in Szechenyi, imenovala prvi pogoj za obstanek Ogerske. Seveda nimajo veliko upanja, kaj doseči od sedanjih državnih mogotcev, ki se odlikujejo se silo in železno voljo. Saj še za shod so mogli dobiti dovoljenje le po mnogem naporu. Liberalno časopisje je obsodilo vže samo misel na taki shod kot skrajno predrznost vročekrvnih rumunskih in slovanskih agitatorjev.
Praznik sv. Stefana se letos ni kaj veselo obhajal. Kako tudi, ko verno ljudstvo vidi v nevarnosti krščansko postavodajstvo, krščanski značaj Ogerske spodkopan in večidel porušen! „Kje siti, kralj Štefan! Po tebi hrepeni Madjar!“ Pač nikedar ni imelo prilike ogersko ljudstvo te besede lepe staroogerske pesmi z večini prepričanjem prepevati kakor zdaj. V silno žalostnem položaji se nahaja kat. cerkev na Ogerskem. Zdi se, kakor bi bila za trenutek močnejša peklenska vrata ! Maloverni vže obupavajo in skačejo iz čolna Petrovega, krmarjem upada pogum. S prvim oktobrom je prišla ogerska cerkev, po božjem dopuščenji, na prag kulturnega boja. Ta bo zahteval žrtev, našli se bodo odpadniki, kakor se je to godilo vselej. A mi upamo, da „kulturni boj'1 ne bo ogerske cerkve pokopal, mariveč peljal jo k vstajenju kakor na Nemškem.
S prvim oktobrom tedaj se je dejanski vpeljal civilni z a k o n. Ljudstvo je sprejelo z veliko nevoljo ta postavno uveden konkubinat. Zadnje dni septembra so se ljudje s poro-kami na vso moč podvizali, da so se ognili civilnemu zakonu. Še
zadnji dan meseca se je tu pa tam ponočevalo pozno v noč. Ko se je 29. sept. s pridižnic bral skupni pastirski list ogerskih škofov, so bile cerkve natlačene in glasen jok se je po njih razlegal, tako da je moral duhoven večkrat prenehati z branjem. Novo postavljeni voditelji matičnih knjig imajo težave in zapreke pa kar po vrsti odlagajo novo službo ali pa prosijo pomočnikov. Ljudstvo se jim vstavlja povsod. K civilni poroki dohajajo ljudje v najslabši obleki, da, navlašč raztrgani in bosi. Pač jasno se kaže, kako res je, kar so liberalci trdili, češ, ljudstvo samo zahteva civilni zakon!
Kam merijo Židje in framasoni s to gonjo zoper cerkev, je pokazal neki žid, ki je v občinski seji stavil predlog, naj se iz občinske sobe odstrani sv. razpelo, ker se tam sklepajo civilne poroke. Občinski možje so na to kar odreveneli. Potem pa vstane predsednik in zavrne drznega Žida: „Pri tem križu prisegamo ; dokler bomo živeli mi in naši potomci, doslej ne bo nihče križa vzel s tega mesta!41 Takih mož da bi Ogrska imela!
Toda loža je svoje peklensko početje za letos venčala s .tem, da ste bili dne 21. okt. tudi v magmatski zbornici sprejeti dve novi proti-krščanski postavi, katerih prva dovoljuje vsakemu Ogru, da se sme odpovedati vsaki veri, druga pa dovoljuje kri--stijanom pojuditi se. S tem je Ogerska izstopila iz vrste krščanskih držav. In vender so začeli vže zdaj misliti, kako bodo slovesno obhajali devetstoletnico kronanja sv. kralja Štefana (15. avg. 1000) ter obstanka ogerske države kot krščanske! Ironija!
Pa to je le začetek vojske; pri tem loža ne bo obstala. Ne! — pridejo na vrsto še druge reči, najbrže tudi bogato premoženje ogerske cerkve, po katerem vže dolgo omedlevajo židovska nena-sitljiva grla. Pa bodi! Morebiti se bo vender le nekaj bolj zagi-balo v nekaterih krogih, ako šiba božja vdari na to najobčutljivi-šo stran ! Dh, Bog ljubi svojo nevesto, in zato jo bo tudi na 0-gerskem očistil, da si jo pripravi slavno, brez madeža ali gube, da bode sveta in brezmadežna.') Toda čiščenje ni mogoče nego skoz ogenj !a) Ne tožimo in ne tarnajmo — Bog ve, kaj dela. Zapomnimo si dobro : s 1. oktobrom 1895 je ogerska cerkev začela vstajati iz dolge sužnosti!
Poroštvo za to nam daje nova ljudska stranka, katera se na Ogerskem organizuje. Nobena moč je ne bo strla. Trpeti in delati — to hoče stranka. Trpeti t. j. nikjer prestopiti sč silo postavnih mej ; delati, krepko in neumorno, poslužujoč se v postavi zajamčenih svoboščin. Za zdaj si je zapisala na zastavo: revizija antikrščanskih zakonov! Pod to zastavo hoče stranka k prihodnjim volitvam v državni zbor, da glasuje
') Efež. V. 27.
2) I. Kor. S, 15.
za može, ki podpišejo program revezije. Bog in sreča junaška z vami, katoliški bratje !
Na Slovenskem se nadaljuje boj mej narodno-liberalno pa mej katoliško stranko. Deželnozborske volitve, ki so se nedavno vršile na Goriškem pa se ravno zdaj vršijo na Kranjskem, le še bolj osvetljujejo lice obema strankama ter povspešujejo lo-'čitev, katera se ne dit zadržati navzlic vsemu prizadevanju nekaterih miroljubnih mož. Prav — loči se, kar je Bog sam na veke ločil! Naši „narodni“ se tudi gibljejo in snujejo celo — shode ; n. pr. imeli so tak shod v Črnomelji, kjer je dr. Tavčar zagromel nad kapelani se svetopisemsko jezo : »Če bi danes prišel Odrešenik v Črnomelj, bi vzel bič in bi kaplane izgnal iz svetišča.14 Obrekovalno in podlo agitovanje liberalnih narodnjakov označujejo najlepše naslednje besede njih dnevnika: „. . . Z dežele prihajajo glasovi, da so kaplani vže začeli laziti okoli volilcev, jini obetati zlate gradove in dolgoletne odpustke, jim groziti s peklom in večnimi mukami, ako ne prisežejo na zastavo klerikalizma." Najdostojniši spomenik pa si je postavila narodna stranka — z namazanjem škofijske palače v Ljubljani!
Katoliška stranka čvrsto nadaljuje svoje organizovanje, posebno na Kranjskem. Omeniti nam je osobito shoda v Vipavi, ki ga je priredilo vipavsko kat. politično društvo dne 15. sept. .Dne 13. okt. je pa katoliško delavsko društvo v Ljubljani priredilo shod zastopnikov slov. delavskih stanov. Govorilo se je: o temelji, na katerem naj se osnuje ta socijalni načrt ; o kapitalizmu in organizaciji; o vzajemnosti vseh delavskih stanov; o žalostnih posledicah kapitalizma, vzlasti z ozirom na kmetijski stan ; o cerkvi in socijalnem vprašanji; o liberalizmu in kapitalizmu; o obrtnem in delavskem vprašanji.
Poleg obeh glavnih strank se na Slovenskem naglo razvija in v čedalje jasniših potezah svetu razodeva tretja — radikalna strank a. Nje glava, vrednik „S1. Sveta," se je nedavno iz Trsta preselil na Dunaj v družbo slovenskih akademikov, da jih bo neposredno nadzoroval in unemal za radikalno stvar pa za „sveto" Rusijo in njeno „cirilo-metodijsko“ cerkev. Nedavno so mu slov. akademiki priredili slavnosten večer, katerega so se sč »Slovenijo" na čelu vdeležili naši visokošolci v velikem številu. Proslavljal se je »Slovanski Svet" in njega vrednik pa prisegalo se na njegovo politiko. Kaka je ta politika — smo vže večkrat pojasnili. To nam daje misliti, Slovenci. Radikalstvo vzdiga predrzno svojo glavo in zdi se, da stoji na njegovi strani večina slov. akademikov. Kaj bo, ko se ti povrnejo na Slovensko ? Na Podgornikovem večeru smo slišali, da radikalni propagandi služijo vže trije slovenski listi: »Sl. Svet," »Edinost" in »Soča." Naša »narodna" stranka sama se znajde v škripcih — ne bo ji kazalo <lrugo, ko prestopiti pod radikalno zastavo »Slovanskega Sveta." Za, to bo skrbela prihodnost. In mi ? Kakor se zdi, nekateri na-
šili listov še zdaj nočejo pripoznati dejstvo, da resnično biva v Slovencih radikalna stranka. Mislijo li s tem kaj koristiti narodu ?' Pa to dejstvo nam tudi čedalje bolj kaže živo potrebo, da se katoliško misleči slovenski akademiki organizujejo in zbero v naročji „Danice“ ; ako ne, se v kratkem vse naše posvetno razumništvo popolnoma razkristijani. Upamo, da se v kratkem osnuje tudi „Leonova družba*1, katera bode gojila in znanstveno branila krščansko načelo. Boj, trd boj bomo imeli — toda vdamo se ne!
Na vsliodu je začelo strašiti. Momahedanski fanatizem se znova mogočno razvplamenja in si daje oduška nad krščanskimi Armenci, kateri so najštevilniše in najbolj žilavo pleme maloazijskih pokrajin. Armenci ne morejo več prenašati turške krutosti ; začeli so se svojim gospodarjem pritoževati iščoč olajšanja. A na pravične njih zahteve se jim odgovarja s pregananjem in mesarjenjem. Turška vlada se je sicer vdala pritisku evropskih velevlastij ter obljubila uvesti mej Armenci potrebne reforme, toda to je storila bolj iz strahu; resne volje, biti kristijanom pravična, ni imela nikoli. Sicer sili pa tudi po drugih krajih širnega otomanskega carstva zubelj upora na dan; v Car-jemgradu so baje zasledili celo zaroto proti sultanu in njegovi vladi. Se zavistnim tekmovanjem prežite posebno Rusija in Anglija^na priliko, da bi ena proti drugi izkoristila bolezen Hirajočega Turka ter si tla vtrdila na Bosporu. Ravno tako se križajo nju koristi na skrajnem vshodu Azije. Svetovni položaj je zelo negotov in vsak dan zna bulmiti plamen vesoljne vojske.
K sklepu še en pogled v Rim, kjer oče vesolnega krščanstva, Leon XIII, z molitvijo in neutrudnim delom vtrjuje in širi Božje kraljestvo po zemlji. Omeniti nam je v prvi vrsti njegovo krasno okrožnico o sv. rožnem vencu, v kateri z globoko mislijo pojasnjuje, kako mogočno vpliva ta molitev in premišljavanje njenih skrivnosti na združenje duhov. Več o tem najde čitatelj v gorenjem članku o orijentalnem vprašanji.
Tudi marsikaj drugega je sv. Oče vkrnil v isti smoter. Tako je_ poslal p i s m o gene r a 1 u francoskih m i s i j o 11 o v P. Piceardu, v katerem nui naznanja, da namerjava razširiti samostane v Stambulu in Kadikari, da bode mogoče sprejeti več mladeničev latinskega in grškega obreda. — Dne 31. julija je Leon pisal generalu jezuitskemu L u d o v i k u Martin u, v katerem ga ljubeznivo spodbuja k nadaljnemu vspeš-nernu delovanju za zedinjene vshodne in zahodne cerkve vzlasti mej Kopti, ter mu obeta tudi gmotne podpore. ■— Dne 16. sept. je sv. Oče sprejel 30 plemičev katoliških Koptov, ki so ga pod vodstvom škofa Cirila Macaire zahvalili za njegovo encikliko ter mu naznanili, da se kaže mej ločenimi Kopti nagnenje k zedinjenju s kat. cerkvijo. Papež je naznanil, da misli vsta-noviti dve škofiji mej Kopti.
Sledeča dva dogodka kažeta, kako vpliv papežev čedalje bolj.
Taste mej narodi. Republiki Ha j iti in S. Domingo ste naprosili sv. Očeta, naj bi on posrejeval, da se določijo meje obeli držav. — Mladi kralj portugalski K a r o 1 je naznanil italijanskemu kralju Humbertu, s katerim je v bljižnjem sorodstvu, da ga misli obiskati v Monzi, kjer poleti navadno prebiva italijanska kraljeva družina. Pa laška vlada je brž na vse vetrove brzojavno sporočila, kod bo hodil portugalski kralj, in mu tako rekoč načrtalo program za potovanje in sprejem, pa ne v Monzi, temveč v — Kvirinalu, v papeževem Rimu. Toda portugalski kralj jim je štreno zmešal. Ker je vedel, da iz Kvirinala ne more v Vatikan pred sv. Očeta je raji opustil svoje potovanje in obisk kralja Umberta. Od tod velika razdraženost v framasonskih krogih in pa maščevanje Crispi-jeve vlade, katera je radi tega pretrgala svoje diplomatične odnošaje s Portugalom ! Od veličastnega do smešnega je en sam korak.
Ne smemo konečno zamolčati pisma, katero so avstrijski škofje skupno poslali sv. Očetu, da bi ga tolažili povodom fra-masonske slavnosti 20. septembra. V tem pismu ga zagotavljajo svoje ljubezni in	zvestobe	ter kličejo k Bogu, da	bi se	svojo
vsemogočno roko	vkrot.il sovražne šile. — Na to	pismo	je sv.
■Oče zahvalno odgovoril. V njem spričuje, da so mu o priliki ma-souskega jubileja	od vseh	strani sveta došla zagotovila sočutja
in vdanosti, tako	da se je	zopet pokazalo, kako so	narodi	edini
v ljubezni do papeža ter vsi ene misli — da se morajo braniti prava rimske Stolice.
DA, rimsko papeštvo si bode vkrotilo besne sile, ker postavljeno je na skalo, katere peklenska vrata ne bodo zmajala na vse veke!
Dr. M.
Raznoterosti.
Ljubljanskega knezoškofa opomin duhovščini o političnih volitvah
Ker se bližajo že volitve za deželni zbor, se bo gotovo zgodilo, kakor se je zgodilo drugekrati, da se bode namreč ta ali oni duhovnik postavil za poslanskega kandidata.
Pravi red in cerkvena disciplina pa zahteva vsekako, da vsakedo, ki je priporočen za tak posel, ali pa se morda sam poteguje zanj, najpreje škofa o tem obvesti ter ga vpraša za njegovo mnenje. Kajti škofova reč je, razsoditi, ali dopuščajo dolžnosti, katere je dolžan kedo vže sedaj izvrševati, tudi še peča-
nje s poslanski poslom ali ne. Tudi se . je pri volitvah skrbno ogibati, da ne pobija duhovski kandidat kot nasprotnik posvetnega, kjerkoli se postavi za kandidata posvetnjak, ki je na dobrem glasu, je pravi katoličan in ima potrebne lastnosti; še bolj, <la se ne postavi duhovnik proti duhovniku; najbolj pa, kar Bog ne daj. da bi se morebiti kak duhovnik pridružil stranki onih ljudij, ki kot sinovi nepokorščine prezirajo cerkveno avktoriteto in ki vodijo morebiti vže mnogo let srdit boj proti onim, katere je sveti Duh postavil za škofe, da vladajo cerkev. Za vernike bi bilo gotovo veliko pohujšanje, ako bi se, kar Bog ne daj,, kateri duhovnik bodisi kot kandidat, bodisi kot poslanec takim ljudem pridružil.
Take in slične stvari je treba premisliti, kader gre za volitve.
Zaradi tega resno ukazujem v Bogu, da vsak duhovnik, ki se poteguje za poslanski, posel ali sam ali pa se od drugih postavlja, obvesti škofa, p r e d n o v s p r e j m e kandidaturo za tak posel, in ga vpraša, kaj on misli.
Kedor zanemari ta ukaz, vedi, da bode pred Bogom samim, kriv prezirane pokornosti in spoštovanja do svojega škofa, katero je obljubil v najsvečanejšem trenotku svojega življenja.
Zahtevam pa, da se ta ukaz strogo vrši tudi pri drugih političnih v o 1 i t v a h i n p r i o b-č i n s k i h volitvah ljubljanskih.
Sicer pa, kar se tiče volitev samih in njih važnosti za cerkvene in državne zadeve, o tem naj se pouči iz skupnega pisma,, katero so škofje avstrijski dne 15. februvarija 1891. poslali in ki se nahaja v škofijskem listu leta 1891. II. 5 in t\ (Primeri, tudi škof. list 1885. 5). Iz tega bodo častiti gospodje lahko spoznali, kako jim je postopati in na kaj jim je treba pri volitvah v prvi vrsti paziti, da svojemu poslu zadostijo kot dobri in verni služabniki Kristusovi in pastirji vernikov. Ako bi bilo-silno grdo pohujšanje, ko bi se kateri duhovnik, kakor sem gori omenil, pridružil bodisi kot kandidat, bodisi kot poslanec možem, ki prezirajo svoje škofe, bilo bi zares tudi pohujšanje, ko-bi duhovnik stranko takih ljudij pri volitvah podpiral. Kako bi tako počenjanje samo ne bilo na škodo cerkvenega vgle-da ? Kako bi se pa pred Bogom opravičil, kedor bi, želeč zadostiti svojim političnim željam, preziral avktoriteto, od katere je zavisna konečno vsa moč in veljava cerkve, v tem ko se mora vsak dom, mej seboj nesložen, razrušiti ?
Čeprav se je treba krepko potruditi, da se dosežejo dobre volitve, vender je treba postopati vedno z vso zmernostjo, dostojnostjo, resnostjo, da lahko vsak izprevidi, da nas ne vodi duševna vzburjenost, strast in osebna mržnja proti komu, nego ljubezen do Boga in cerkve ter najgloblje prepričanje o važnosti stvari.
Ker pa prihaja vse dobro od zgoraj, od Očeta luči, naj se v nedeljo pred volitvijo prvotnih volilcev v vsaki župnijski cerkvi vrše javne molitve in v to svrho izpostavi sv. rešnje Telo skozi jedno uro in naj se verniki vspodbujajo. dajemnogobrojno p o č a s 16 ; to se bode zgodilo s tem, da se po uče, kako močno vplivajo volitve na korist cerkve in koliko morejo pripomoči, da se javno življenje zopet prilagodi naukom katoliške vere in tako naše večno vzveličanje ne samo ne izpostavi nevarnosti, nego čimbolj povspe-š uj e.
Pri tej priliki kličem častitim gospodom v spomin ukaz, s katerim so škofje goriške cerkvene provincije v pismu od dne 26. novembra 1. 1887 (glej škof. listi. 1887. IX. 72 in 73) prepovedali novine neke izvestne vrste. Zares, iz njih besedij samih je jasno, da ni male važnosti stvar, o kateri se razpravlja v onem pismu. Skrbenaj torej za svojo vest oni, ki so še močno vdani tem novinam, bodisi da jih dobivajo naravnost, ali pa iz drugih rok, ne da bi jih opravičil tehten razlog ali potreba; naj skrbe za svojo vest oni, ki more• biti ne le sami bero take liste, ampak jih se svetom ali svojim vzgledom ali kakorkoli razširjajo mej verniki; skrbe naj za vest oni. ki se ne bojč pisati v take liste in ž njimi naravnost ali po okolišajih, ustno ali pismeno občevati. Lahko je sicer samega sebe varati; lahko je tudi varati ljudi, nemogoče pa je varati Boga, pred katerega sodišče pridemo enkrat vsi.
Dano v Ljubljani dnč 9. oktobra 1895.
f Jakob,
knez in škof.
Dve besedi v pojasnilo tega ..opomina."
Leliko umevno je, daje glavno glasilo naših narodnih liberalcev, ki se mu pravi »Slovenski Narod“, ves žolč izlilo na ta »opomin** pa na prevzvišeno osebo ljubljanskega knezoškofa. Iz mej vrst dotičnih uvodnih člankov se je očitno bral namen, duhovščino kranjsko nadražiti proti lastnemu višjemu Pastirju. Tem hudobnim nakanam se je vrla duhovščina v resnici tudi vže odzvala s tem, da je izrazila svojemu škofu sožalje radi podlih liberalnih napadov, zatrdivši slovesno, da mu bode vselej pokorna tudi — in politicis. In tako so liberalci spleli novo vez, katera bode odslej duhovščino s škofom še tesniše sklepala nego doslej.
Pa radi česa se narodni liberalci toliko hudujejo ? Poslušajmo !
1.	»Škof se utika v politiko! Kaj ima vera, kaj cerkev v politiki? Z vero naj se vpliva na posvetne volitve?!11 — Stare tožbe, stokrat ovržene! Škofje, duhovni se utikajo v politiko, ker se liberalna politika sama utika v verske in cerkvene zadeve, katere vpravljati pristoja le škofom in duhovnom. Mi silimo	v politiko zato, da branimo, da	rešimo, kar je	naše.
In — vkolikor se politika peča	le s posvetnimi	zadevami —
nimata li tu Bog in vera nič opraviti ? Za posvetno srečo bodi prepovedano Boga moliti, izpostavljati Najsvetejše! ? Od kedaj pa je svet last liberalcev ? Vsvajal si ga je sicer njih duhovni oče, a tega je Jezus Kristus premagal, in zemlja je spet Njego-^ va ; tembolj pa še zemlja slovenska, kjer prebiva Kristusu verno ljudstvo. To ljudstvo hoče, da mu njegov Bog blagoslavlja tudi posvetne zadeve, tudi volitve in politiko. Tudi polje in njive pa njih pridelki so čisto »posvetne zadeye“, in vender jih verni Slovenci obhajajo s procesijami, in celo z Najsvetejšim. Le ko gre za volitve, bi se moral Bog umakniti . . . . ?!
»Slovenskemu Narodu- je Leon	XIII vzor, kako se	škofje
in	duhovni nimajo mešati v politiko!	Pa to je tisti	Leon	XIII,.
kateri se je sam tolikokrat utikal in se utika v politiko raznih narodov in dežel. Francozko, Italija (kjer je katoličanom strogo zabičal: Ne elettori, ne eletri!), Nemčija !
Tudi kar se škofov tiče— „S1. Narod" ni še nikedar slišal,, da bi se kateri škof predrznil, kakor »škof Jakob11, duhovne poganjati v politično areno — proti liberalcem. Ravno nasprotno — drugi škofje baje svojo duhovščino celo svarijo, naj pusti politiko! V tem je velenarodnemu glasilu slov. liberalstva vzoren dalmatinski nadškof Oarev, katerega besede, vzete iz pastirskega lista, tudi navaja v potrditev svojih naukov. Toda vže s prvim stavkom dotičnega citata se »Narodova" inteligenca sama sebe smrtno ureže, da se moramo le čuditi njeni duševni slepoti in kratkovidnosti. Čujte!, »Kar je nekaj časa, opaža se pri duhovščini tudi te škofije, in posebno pri mladih duhovnikih, neko nedovoljeno vplivanje na stranke, katere žalibog ločijo deželo . . .“ In v tem smislu je pisan sploh celi list nadškofa Careva. Mi sami nismo nikedar bili drugačega mnenja glede po-litikovanja duhovnikov. Razume se samo ob sebi, da je škofova dolžnost, duhovščino svariti pred nedovoljenim vplivanjem, na stranke; a radi tega jim ni še prepovedano tudi dovolj e-n o vplivanje.
2.	Tudi ne gre v narodno glavo liberalnega glasila, kako se postopa „škof Jakob" vsakega duhovnika-kandidata klicati pred-se, da zasliši njegov (Jakobov) svet. To. je vender z nogami teptati politiško prepričanje in prostost duhovnikov !
Pa »Slovenski Narod" bi moral vedeti, da je mnogo tudi
drugih opravkov in poslov, glede katerih se mora duhovnik potruditi do svojega škofa za „svet“ oziroma za dovoljenje, in mej te posle spada tudi politika, v našem slučaji poslanski posel. Zakaj pa to ? I no — škof je duhovnikov „oče“, kateremu je obljubil pokorščino ; ali — da govorimo bolj posvetno — škof je duhovnikov „gospodar“, kakor je vradniku njegov „šef-* ali vojaku njegov ..general-*. Ako misli vradnik kandidovati, se vsaj spodobi, da se prej pokloni svojemu „šefu“, mu naznani, kaj namerja in se ž njim „posvetuje*‘. In to nalaga tudi škof ljubljanski svojim duhovnom. Res sicer, da rezultat tega ..posveto-vanja“ zna biti izrečna prepoved, sprejeti kandidaturo; toda kaj takega se zna zgoditi tudi državnemu vradniku, kateremu se kandidatura prepove neredkokrat iz ničevih ali malostnih razlogov, v tem ko škof gotovo ne bo branil svojemu duhovniku kandidovati, ako nima proti temu tehtnih, stvarnih raz-logovJn takih razlogov zna biti mnogo.
Duhoven je pred vsem služabnik sv. cerkve; tej mora posvetiti svoje moči; da jih pa sme kam drugam obrniti, mora dobiti za to dovoljenje, in to dovoljenje mu da oni, v katerem obstoji cerkev — škof; ravno tako, kakor mora vradnik dobiti dovoljenje od svojega „šefa,“ profesor od ministra, da smeta prvi zapustiti svojo pisarno, drugi svojo šolo ter podati se v državno ali deželno zbornico. Politika je po svojem bistvu posvetna zadeva; duhovnik pa ni vradnik posvetne države, ampak' Božje države — cerkve. Zatorej je politika v prvi vrsti posel la-jikov, a ne duhovnikov. Edinemu škofu pristoja, dovoliti izjemo od tega pravila. Škof postavlja svoje duhovnike po službah ; on je odgovoren zato, kako vsak opravlja svoj posel ; zatorej se mora tudi njegovi sodbi prepustiti, ali je mogoče duhovniku zraven stanovskih dolžnosti izvrševati še druge.
Temu pa se pridružuje še drug razlog, in ta se nam zdi mej vsemi najtehtniši. Kedor stopi na politiško bojišče, se izpostavi vsa-koršnim napadom, kateri so tem hujši, čim bolj prevlada v politiki, kakor dandanes, strast. Tem napadom je izpostavljen tudi duhoven-politik. „V politiški areni — kakor piše „S1. Narod14 v svoji radikalni zagrizenosti — se z vsakim ravna kot s političnim strankarjem, naj si je škof ali kaplan, baron ali kmet.“ A prav zato je škofova dolžnost, skrbeti, da se iz vrst njegovih duhovnov le taki podajejo na politiško polje, kateri so skoz in skoz brez madeža, na katerih ne more liberalna zavist nič iztakniti, kar bi se leliko porabilo kot agitatorsko sredstvo proti katoliški stranki. Ta brezmaaežnost se ne sme omejevati na sedanjost, ampak tudi na preteklost, sploh na celo življenje duhovnikovo ; kajti liberalna strast iztika po celem življenji, tudi po mladeniških in otroških letih ter vleče na dan vže davno pozabljene, iz mladeniške lahkomiselnosti zakrivljene grehe in napake, da ž njimi oblati moža-poštenjakar
vzornega duhovnika, kateri je, ako je tudi v mladosti kaj zakrivil, svoj greh vže morda stokrat pred Bogom obžaloval in si dušo opral v sveti pokori. Kaj zamore v tem oziru liberalna politična strast, smo zadnjih let skusili posebno na Goriškem. Z blatenjem duhovnika-kandidata se pa blati celi duhovski stan, in tako trpi cerkev in vera. Zato pa dandanes res ne kaže drugače, nego da se vsak duhoven, kateremu bi se dalo karkoli -očitati, bodi tudi iz daljue preteklosti, zdržuje vsakega političnega agitovanja in kandidovanja. To pa razsoditi, je edino škofova več ; zatorej je pa tudi ljubljanski knezo-škof modro zaukazal, da ima priti vsak duhoven, ki misli na poslanski posel, k njemu povprašat za njegovo „mnenje“.
»Sl. Narod" sicer trdi, da je ta zapoved „gospoda Missie" jpopolnoma nova in da kaj takega niso njegovi vredniki nikjer zasledili, dasi so čitali mnogo škofovskih okrožnic. — Pa ta zapoved se vže razume sama ob sebi, tako da je navadno odveč duhovne še posebe na njo opominati. Knezoškof je imel le posebne, tehtne razloge, da je to storil. Sicer ni pa res, nikakor ne, da ne zahtevajo tudi drugi škofje od svojih duhovnikov pokorščine in odvisnosti glede politikovanja. Tako so škofje provincije kvebeške v koncilji 1. 1868, govoreč o političnih in administrativnih volitvah, določili, naj se duhovni pač varujejo, kaj storiti, ne da bi škofa vprašali za svet: „maxime •caveant, ne quidquam moliantur inconsulto Episcopo." ’) Ravno tako opominajo škofje dublinske provincije 1. 1853, naj duhovnik »odvisno od svojega škofa: cum dependentia a pro-jjrio Episcopo" — skrbi, da ne trpi vera kaj škode vsled poli-tiških volitev. Ako pa so duhovni dolžni poslušati škofov svet v važniših političnih rečeh, ako so dolžni sploh v odvisnosti od .njega politikovati, moramo to pred vsem razumeti glede poslanskega posla, kajti ravno v tem poslu se dandanes koncentruje skoro vsa politiška delavnost.
3.	„S1. Narod" se slednjič huduje, da „škof Missia" prepoveduje duhovniku nastopiti kot kandidat proti lajiku, ki je dober katoličan in ima potrebne lastnosti. Ker isti »Narod" tolikokrat odganja duhovne od politike, mora imeti pač posebne razloge, da se zdaj toliko poteza za duhovsko politiko proti laji-iški. No, kedo ne bi vedel za te razloge ! A tudi ta prepoved ško-iova je popolnoma opravičena in modra. Rekli smo vže zgorej, da politika je posel lajikov, in le izjemoma duhovnikov. Ako tedaj kan-diduje v katerem kraji lajik, za to vsestransko sposoben, o d p a de vsak razlog, da bi se delala ona izjema, da bi namreč du-Jioven prevzemal politični posel poslanca ... Zraven tega moramo tudi pomisliti, kako zviti so liberalci, ko gre za to, da slepijo katoliško ljudstvo. Povsod po svetu, in tako žalibog tudi na
‘) IX. De electiouibus politicis et administrativis.
Kranjskem, imajo liberalci enega ali drugega izmej duhovnikov na svoji strani. Nesrečneži so to, ki so se spozabili svojega vzvišenega poklica! In take duhovne liberalci porivajo naprej, kjer le morejo, da se jim je moč potem pred ljudstvom ponašati: Glejte, duhovni so z nami, duhovni so za nas! Škandal seveda bi dobil še le krono, ko bi takega duhovnika postavili kot kandidata proti lajiku, ki se ne sramuje, javno boriti pod zastavo svojega škofa. Tedaj še le bi perfidni liberalci klicali v svet: Glejte, mi smo bolj verni, mi smo bolj katoliški,, nego oni naši nasprotniki, ki se vedno ustijo za edino prave katoličane, kajti mi sami kandidujemo duhovnika, a oni duhovnika spodrivajo z lajikom! Pohujšanje bi bilo veliko, ker ljudstvo navadno ne razume, da zna tudi v črni duhovski suknji tičati liberalec. Toda „škof Missia" je vložil svoj »veto" in liberalcem račun zmedel. Hinc irae, liinc lacrymae.
Dodatek k slovenski ginekologiji.
V žensko-dijaški »prilogi", ki jo prinaša „Slovanski Svet", se je unela živahna debata o poklicu in izobrazbi ženstva sploh, a posebno še slovenskega. Tu se razvijajo nazori, kakor jih nismo še brali v slovenski besedi. Neki „Gynaekophil" padaje našim „Maričkam" res zlate nauke! Da si pa nakloni njih drobno »srčece,11 jih kaj laskavo hvali. Čujte t »Število naročnic in sotrudnic »Slovanskega Sveta" se množi. (Res, lepa tolažba za slovenske stariše !) Veselo znamenje in dokaz, da i slovensko ženstvo nima razuma le za — toaletna in kuhinjska vprašanja, za bale in maškerade, ampak tudi za kaj vzornišega, abstraktnišega! . . . Poleg realnega delovanja pa so se polotile nekateie — miselnega dela: pisateljevanja,, r a z i s k a v a n j a in teoretičnega določanja, kaj bodi, naloga in namen življenju Slovenke."
Ženski tajni svetnik pred vsem izraža željo, da bi naše mlade Slovenke slekle — sramožljivost ter postale, kakor bi morale biti po vzoru tripičnih masonskih sester: Zdi se kakor bi bil Gynae-kophil11 dotične nauke prepisal iz čeških »Radikalnih listov." .. . »Želeli bi, da so v izražanju svojih misli in želja neprikritejše, manj frazaste in manj — pikirane. . . Naj bi govorile v svojih znanstvenih člankih prav po vzorcu Švedinj: o vsem in ysakem naravnost, od srca!“ No, transeat! A poslušajmo dalje. »Razložijo naj nam svoje nazore o ljubezni, materinstvu, ženskem instinktu it d.“ In da pač ne dvomimo, kako se ima vse to vzeti, seznanja jih priporočujoč s prvimi in najostudnišimi skrunitelji ženske sramežljivosti: »Mnogo naših dam je izve st no (gotovp) čitalo vsaj razprave dr. Mantegazza (na indeksu !) knjigo »Ženska11 vodje socialdemokratov A. Bebela, morda celo prezanimivi knjigi.».
gospe Lavre Mar holm („Wir Frauen und unsere Dicliter," „Das Bucli der Frauen11. .) Koliko gradiva je v njih, ki bi zanimalo i naše ženstvo ! Naj sprožijo torej sotrudnice „Slov. S v.“ kaj novih vprašanj tičočih se žene in moža!“
Da pa gospod „Gvnaekophila svoje družice še bolj vpelje V vtajnosti svojih „deviških“ namer, jim koj navaja nekaj definicij o ljubezni, vzetih večinoma iz novejših materijalistov in panteistov, mej katerimi se po svoji „nedolžnosti“ odlikujejo naslednje : „Ljubezeu ni nič drugega kot manjša ali veča radovednost v zvezi z naravnim hrepenenjem vzdržati obstanek svojega plemena” (Casanova) — „Ljubav je“ izmena dveh domišljij in — dotik dveh epiderem.” (Champfort) — „Ljubezen je „un frotte-ment voluptneux entre dex intestins.” (Buffon) — ,,’Ljubezen je najpopolnejši pojav volje k življenju, torej koncentracija vsega hotenja.K (Schopenhauer).
Tako čednih naukov ni še nihče ženskam podajal v slovenskem jeziku. Hoče se res v vsem posnemati vzgled čeških radikalcev! Badovedni smo, ali bo „Gynaekophil” še nadaljeval v istem duhu „vzgajati“ naše ženstvo. V polivalo „Slovanskemu Svetu”, moramo pač dostaviti, da je odprl svoje predale nekomu, kateri „Gynaekophilu“ odgovarja in njegove nazore pobija točko za točko. Svetovali bi pa vredništvu, naj bi v prihodnje nikar več ne sprejemalo enakih demoralizujočih spisov, kateri seznanjajo sramežljivo slovensko ženstvo z najbolj umazanimi pisatelji ; kajti vže samo omenjati take pisatelje, provzroča ženski skušnjavo, da si jih preskrbi in si ž njimi ognjusi domišljijo in srce.
Razpis.
S tem zopet razpisujemo za mlade pisatelje t. j. za gg. vseučiliščnike in bogoslovce dve nagradi: eno v znesku 60, drugo 40 goldinarjev. Ti nagradi dobita ona dva gospoda, katera nam do 30. junija 1836. najbolje rešita eno naslednjih dveh vprašanj:
1. Zakaj je učenje filozofije za našo dobo toliko važno?
2. Jurčičev „Tugomer.“ (Ocena).
Za mlade pisatelje.
P. n. gg. duhovni vipav.ske dekanije pri pastoralni
konferenciji dnč 17. okt. 1895 .... gld. 20.50. „	„	g. Brence Ivan, župnik pri Sv. Gregorji .	„	2.
Častite gospode bogoslovce
opozarjamo, da z bodočim letom začne naš list izhajati s posebno „prilogo za bogoslovce, “ v kateri se bodo priobčevali spisi slovenskih bogoslovcev. Po tem, kakor bo manj ali več gradiva, bode priloga obsegala po 16 ali 32 stran i j -Dvoje ali troje takih spisov vže imamo, ter pričakujemo v kratkem še drugih. Izjemoma bodemo kak dovršen in odličen spis sprejeli tudi v list sam. Vabimo torej častite gospode na delo; naša „priloga“ bodi jim vadnica, kjer bodo urili svoje mlade moči — za resen boj proti sovražnim silam !
Odprto pismo.
Pišete mi, da si še zdaj nekateri ljudje belijo glavo, kako to, da sem zapustil malo semenišče. No, bodi ! Porabiti hočem to priliko, da vsaj deloma ustre-žem Vaši in Vaših znancev radovednosti. Navesti Vam hočem prave razloge, radi katerih sem iz lastnega nagiba prosil, naj se me odpusti iz malega semenišča — I. Bilo mi je fizično in moralično nemogoče, vse stanovske dolžnosti opravljati pa poleg tega vrejevati in v.činoma pisati še dva lista. 2. Odkar je visoko c. kr. učno ministerstvo prepovedalo srednješolcem prejemanje in branje «Rimskega Katolika«, tudi jaz nisem mogel več ostati vodja zavodu, katerega gojenci obiskujejo gimnazij, koji stoji pod istim e. kr. učnim ministerstvom ; kajti v istem smislu kakor pišem, tudi govorim, in če je mladini pohujšljivo moje pismo, mora isto tako pohujšljiva biti tudi moja beseda. Sicer se je vže pred leti izrazila želja, naj bi se me iz zavoda odstranilo — a oni, ki meje branil in krepko zagovarjanje bil p rev z više ni knez in nadškof sam; tako da se nisem umaknil n a n o b e n p r i t i s e k, niti direkten niti indirekten. To s hvaležnim srcem izpovedani pred vsem svetom. 3. Zapazil sem b'l, da nekateri višjegim-nazijski gojenci, Slovenci, ne sprejemajo nekaterih mojih naukov s tisto vernostjo kot nekedaj. Po mojih naukih so namreč desetere zapovedi božje, mej temi posebno šesta, dane tudi pesnikom in leposlovcem, kakor so gg. Stritar, Levstik, Jurčič, Gregorčič itd. V tem smislu sem pisal, v tem smislu sem vedno tudi govoril v malem semenišču. A prav to ni vgajalo nekaterim mladeničem. Zakaj ne ? No — kakor sem pozitivno zvedel — slišali so iz posvečenih duhovniških ust, da reči pretiravam, da sem «pregoreč», da sem gledč načel «prenatančen» itd. . . . Različen evangelij od mojega so gojenci slišali glede slov. leposlovcev seveda tudi v šoli — pri slovenskem poduku. 4. Zdelo se mi je, da veje tudi z gimnazija sem veter nasproten, ne vem, ali bolj meni ali zavodu. Nekateri profesorji vabijo kaj radi gojence, katere mi vzgajamo za cerkev, iz semenišča; in sicer ne le bolehave, ampak tudi zdrave. Preskrbujejo jih z instrukcijami in štipendiji. I.ani je s posrejevanjem nekega profesorja odličen gojenec dobil Gorupov štipendij ; in ko je vender še hotel ostati v malem semenišču, prepustivši zavodu en del svojega štipendija, je dotični gospod profesor toliko časa nanj pritiskal, dokler ga je ven potisnil. Isti gospod profesor, Slovenec išče posebnih zaslug za enarodno« stvar tudi s tem, da pregovarja slovenske gojence, ko po dokončanem gimnaziji zapuščajo zavod, kakor tudi druge abiturijente, naj nikar n e h o d i j o v b o g o s 1 o v n i c o, ampak na vseučilišče. Vem pozitivno za več takih slučajev. O prvi priliki mislim občinstvu ovaditi tudi ime dotičnega gospoda. Tako je ! To me je najhuje bolelo; mislil sem si: čemu toliko truda in žrtev? In ker sem se bal, da sem morda ravno jaz gospodom na gimnaziji v spotiko, in da dajem povod tolikemu nasprotovanju, sem sklenil — umakniti se. — Ti so razlogi, ki so me napotili iz semenišča. Ako kedo ve za druge, 11 a j pride ž n j i m i na dan!
IV. zvezka »RIMSKEGA KATOLIKA'
Ali je Avstrija res — katoliška ?	 st:
Politika sile in snovi: Materijalizem v moderni politiki. — *Syllabustt. — Malikovanje kapitala in narodnega bogastva. -- Pravo dovršenega dejstva. — Načelo „neposrejevauja“. — Politika vspeha. — Revolucija. — Vzporednik politiških sil. — Proč s političnim mehanizmom! V7 politiko vpeljimo zopet
načelo !	 ,.
Pravno razrnerje mej cerkvijo in državo : Kratek uvod. — Človek je družabno bitje. — Družina in država. — Državna oblast. — Dve oblasti.	.	.	.	„
Apologetični razgovori: Kako pobijati iudiferentizem današnjih omikancev. — Beseda o apologetičnih
konferencah za omikance ..................... .	,,
Verska stran vshodnega vprašanja : Vshodno vprašanje je v prvi vrsti versko. — Evharistični kongres v Jeruzalemu 1. 1893. — Apostolski komisarijat za povspeševanje zedinjenja. — Sile, ki bodo združile
orijeut. Čigava bo sveta dežela V..................,
Iz novejšega hrvatskega slovstva: Ivan Mažuran č.
— Luka Botič..........................................
Slovenskim bogoslovcem VI...............................,
Nekaj spominov z letošnjih počitnic.....................,
Ziata zrna..................................................
Časopis....................................................
Raznoterosti: Ljubljanskega knezoškofa opomin duhovščini o političnih volitvah. — Dve besedi v pojasnilo tega opomina. — Dodatek k slovenski ginekologiji. — Razpis. — Za mlade pisatelje	.	.	.	,
r. 403
417
430
450
457
474
484
491
500
508