^lLU
Slovenski dom
PREIS • CENA L 1.50
[~ Leto »X. — štev. 4	|	TEDNIK	ZA	POLITIČNA	IN	KULTURNA	VPRAŠANJA
Sobota, 29. januarja 1944
Boj rdeči tajnosti
Nobeno gibanje, zlasti pa nobena revolucija ne more uspeti brez mistike, to je brez nečesa, kar Je za množice, katere hoče zajeti, skrivnost. Mistika je lahko v ideji gibanja ali
V	njegovi obliki.
Gibanja, ki nisc imela mistike v ideji, »o s' jo skušala ustvariti v organizaciji, zakaj začetniki in voditelji le-teh so se zavedali, da se pravi fanatizem, potreben za zmagovitost gibanja, more roditi le Iz mistike.
Komunizem je od vseh idej, ki so se kdaj uveljavljale v gibanjih ljudstev, najmanj mistična, ker je njegovo bistvo materializem, njegovi cilji materialistični, sredstva za dosego ciljev še bolj materialistična.
Njegovi začetniki in poznejli prvaki so pri prvih poskusih uveljavljanja spoznali, da je množicam, katere naj bi pridobili zase, da bi jim pomagale do »zadnje resničnosti sveta«, to Je do oblasti in posesti, neogibno potrebna mistika, ki jih bo vlekla v komunizem in v boj za njegovo zmago.
Ker mistike v ideji, ki načelno zametava sleherne materialistične Ideološke prvine, ni bilo, so si jo morali ustvariti v obliki svojega dela.
Ustvarili so si Jo tako, da so za prvo zapoved vsega svojega dela postavili tajno.t. Ne tajnost v tem smislu, da bi komunizem sam na sebi skrivali, temveč v tem smislu, da mora vse njihovo organizacijsko delo bodisi v razdobju priprave, bodisi v razdobju zmage biti obdano s skrivnostnim sojem zarotništva.
Tajnost, zarotništvo, konspiracija, to Je geslo, ki ga je vsakdo, kdor je moral prebiti kaj časa v rdečih organizacijah ali v rdečih oboroženih krdelih, slišal najprej in največkrat. Varovanje tajnosti je tam zapoved, izpolnjevanje katere je morda še bolj brezpogojno kakor zahteva po trdnem komunističnem prepričanju.
Skušnje po vsem svetu so Jih potem naučile, da je prav v tej tajnosti ali konspiraciji, kakor pravi temu njihov strokovni slovar, eden poglavitnih pogojev za uspeh njihovega prevratniškega dela.
Z mistiko te tajnosti množicam nadomeščajo mistiko kakršne koli vere in delajo iz komunizma, uničevalca vsake religije, prav za prav versko gibanje. Tako so delali povsod, tako delajo tudi pri nas.
Konspiracija kot prvi pogoj »lehernega uspeha zahteva najprej, da ne le nasprotniki, temveč niti navadni komunistični borec ne ve, kdo rdečo stvar vodi. Ne samo voditelji, temveč tudi ljudje Iz rdeče črede morajo imeti izmišljena imena ter Jih spremeniti takoj, ko bi se razvedelo, kdo se za tem ali onim imenom v resnici skriva. Tajni morajo biti prav vsi načrti, pa naj se tičejo velike strategije ali revolucije ali lupljenja krompirja prihodnji dan ali skrivanja lastnih mrličev. Tajno mora ostati vse, kar se v rdeči gozdni družbi dogaja, govori ali kuje.
To varovanje tajnosti, ta komunistična konspiracija, ni kaka otročja, indijanarska Igra. Narekujejo jo poleg gornjega tudi načelni globoki razlogi In taktični razlogi.
Dokler nihče ne ve, kdo vse se skriva pod Izmišljenimi imeni, do tedaj je komunistom zelo olajšano vse propagandno in organizacijsko ter zarotniško delo ne v gozdu, temveč sredi zakonite družbe. Posamezni voditelji lahko žive dvojno ali celo trojno življenje In izpolnjujejo najvažnejše naloge sredi nič slutečih poštenjakov.
S pomočjo to tajnosti komunisti skrivajo svoje dejansko število in pravo silo ter vzbujajo v Javnosti docela zmotno prepričanje o |orn, koliko Jih Je. Zaradi tega organiziranega ln z največjo strogostjo izvajanega varovanja tajnosti lahko tedaj, ko jih Je le neznatna pegica, nastopajo kot sila, zavajajo In plašijo nepoučene ljudi ter spravijo v pogon gibanja,
bi Jih sicer spričo svojega resničnega števila nikoli ne mogli. S pomočjo re tajnosti hlinijo, da so sila in da so večina.
Po drugi strani se z varovanjem tajnosti o tem, kdo so voditelji, pobudniki ter Izvajalci revolucionarnih načrtov hočejo tudi zavarovati Pred odgovornostjo In kaznijo za primer, da bi bili zajeti, ali da bi Jim stvar spodletela. s tem si omogočajo nove nastope tedaj, ko bi spet prišel čas, ter tolikokrat razbite sile znova organizirajo in zbero.
Kako bistven pomen za uspeh svojega dela Pripisujejo komunisti tej konspiraciji, nam naj-razločneje dokazujejo njihova navodila sama.
Zadnje glasilo Centralnega komiteja KPS »Delo« je priobčilo glede tega načelni članek, ki pravi:
»Spričo širokega razmaha množičnih vazi, ki jih Ima naša Partija, In spričo številnih linij akcijskega ter političnega dela, ki ga morajo opravljati naše partijske organizacije in njihovi funkcionarji — je zadnje časo občutno oslabela naša partijska konspiracija.
Pojav oslabitve partijske konspiracije moramo označiti kol sitno nevaren pojav. Glavni Udarci vseh naših sovražnikov so namreč naperjeni prav proti naši Partiji. To pa še ni vso. Partijo besno sovraži in ji poskuša z vsemi sredstvi na slehernem koraku škodovati tudi domača reakcija (namreč zavezniki komunistov v OF — op pisca).
Oslabiti partijsko konspiracijo se potemtakem pravi vodilno silo osvobodilne borbe nezaščiteno izpostaviti udarcem zunanjih In notranjih sovražnikov. Hkrati pa pomeni podcenjevanje partijske konspiracije tudi politično podcenjevanje vloge naše Partije in dejstva, da postajajo sovražniki Partije z vsakim dnem bolj zagrizeni in podlejšl.
Razgibano množično delo In številne smeri Partijskega udejstvovanja ne morejo in ne smejo biti izgovor za slabo konspiracijo. Res je sicer, da se v poletu množičnega gibanja množe tudi »protikonspiratlvne tzkušnjave«, toda prav tako je neizpodbitna resnica, da hudi ravno množični razmah najširša možnosti *# utrditev partijske konspiracije.
Vprašanje konspiracije je seveda preobširno, da bi ga lahko na tem mestu v celoti in podrobnostih obdelali. Zato se omejujemo le na nekaj najnazornejših primerov rešitve konspiracije.
1.	Marsikje so se partijske organizacije In partijski aparat po vsem razkrili pred celotno Osvobodilno fronto In našimi sodelavci v OF. To je popolnoma napačno in zelo nevarno. Ne gre tukaj za vprašanje večjega ali manjšega zaupanja posameznim našim sodelavcem. Gre za dejstvo, da je partija nelegalna avanlgarda, In za načelo, da sme v nelegalnih okoliščinah vsakdo vedeti samo to, pri čemer Je neposredno udeležen, oziroma, za kar Je odgovoren. Tem bolj Je treba spoštovati to načelo še glede na to, da je OF kljub svoji nelegalnosti vendarle množično gibanje.
2 Partijci so často politično lahkoverni In naivni, ko gre za »sodelavce«. — Na jasnem sl je treba biti, da se je prenekaterl sovražnik naše Partije potuhnil, ko smo ga politično razgalili In organizacijsko potolkli. Proti takim elementom v OF Je treba sploh povečati tako politično kakor konspiietivno budnost.
3. Partijski funkcionarji premalo skrbijo za svojo osebno konspiracijo In se brez potrebe podajajo na vse mogoče in nemogoče sestanke ter kontakte. Posledica Je, da Jih spoznavajo konfldenti In provokaterji.
4. V množičnem kakor tudi v notranjem partijskem delu se partijci dostikrat predstavljajo pod pravim imenom, namesto da bi uporabljali nelegalne psevdonime.
5. V partizanskih četah, zaporih In konflna-cljah obstojajo ie vedno pojavi klepetavosti
in pripovedovanja konsplratlvnlh tajnosti. To je ena najnevarnejših, objektivno izdajalskih razvad.
i.	Pravilno linijo hitrega sprejemanja novih članov v Partijo In naglega dviganja mladih kadrov ne spremljata zadostna osebna kontrola In preverjenje novih članov In funkcionarjev. V tem je resna nevarnost, da se vrinejo v partijske vrste konfidentl okupatorjev in domačih sovražnikov Partije.
7. Isti ljudje so dostikrat neposredno zaposleni na raznih, med seboj sicer konspira-tlvno ločenih delovnih sektorjih, kar omogoča, da se provala (odkritje — op pis.) z enega sektorja širi na druge sektorje.
8. Razpaslo se je nekonspiratlvno sestajanje po cestah In na stalnih krajih, kar daje policijskim organom možnost uspešnega opazovanja.
9. Preventivni ukrepi proti metodi potrpežljivega in sistematičnega opazovanja, ki jo uporabljajo sovražniki, so sploh nezadostni. Dejstvo, da sovražniki nekaj tednov ne »posežejo vmes«, uspava partijce In aktiviste, da se po stari »preizkušeni« metodi lepo naivno sestajajo na istih krajih In na isti način, čeprav so opazovani.
10. Stanovanja, kamor zahaja večje število partijcev ln aktivistov OF bodisi po poslu, če-sto pa tudi samo na klepetanje, so najpogub-nejšl Izvor za provale.
11. Kurirski aparat je mnogokrat preobložen, brez potrebe uporabljan in premalo preverjen.
12. Stanovanjem nelegalcev ni posvečena zadostna konsplrativna skrb. Dogaja se, da je gospodar zaposlen pri kakršnem koli drugem nelegalnem poslu, kar ima seveda v primeru njegove provale za posledico najbrž tudi pro-valo nelegalca. Obiske na lastnem nelegalnem stanovanju morajo nelegalci prekiniti. Na stanovanjih naj ne hranijo večjih količin nelegalnega materiala In konsplratlvnlh zapiskov, ker v primeru provale na ta način otežkočljo položaj, razen tega pa lahko nehote provalijo tudi druge stvari In ljudi.
Teh 12 primerov o kršitvi konspiracije seveda niti približno ne izčrpava vse novi. Konspiracije ludl ni zahteva, ki bi Jo bilo mogoče podati v receptih. Poleg strogega izpolnjevanja osnovnih načel zahteva kpnsplraclja konkretno prilagojevanje konkretnim razmeram. Važno Je, da ilehernl partijec v.e tvoje delovanje motri ludl . kon.pirallvne strani, partijska vodstva pa da Izvedejo kampanjo za utrditev konspiracije in da neusmiljeno bičajo zlasti tipične in često se ponavljajoče konspira-tlvne napake.
Povečanje konspiracije seveda ne sme niti najmanj oslabiti množičnega delovanja Partije. Kakor v vseh — tako se moramo tudi v tem pogledu — učiti pri boljševikih. Hkrati se naj partijci zavedajo, da je predvsem od njihove konspiracije in njihovega dobrega primera odvisna tudi konspiracija v sami OF.«
S temi uradnimi Izvajanji vodstva KPS je pomen, ki ga komuni: tl pripisujejo varovanju tajnosti, pač dovolj nazorno prikazan.
Zaradi tega je razkrinkavanje komunistov, njihovih pravih voditeljev ter pristašev, razkrinkavanje njihovih tajnih načrtov za bodoče ter zločinskih dejanj v preteklosti ena nejvež-nejših nalog organiziranega protikomunističnega boja.
Vsako, pa četudi na videz še tako malenkostno razkrinkanje komunistov In njihovega dela razgalja to zločinsko družbo pred pošteno javnostjo, med komunisti samimi pa vzbuja strah, negotovost, malodušnost In občutek nevarnosti, češ saj se ne ve.
Naš list prav zaradi tega posveča tako pozornost razkrinkavanju komunizma, njegovih voditeljev, njegovih privržencev, njegovih zaveznikov in njegovega dela pri nas. Zaradi tega, ker vemo, da je uničevanje komunistične tajnosti prvi korak za uničenje komunizma samega, objavljamo vsak komunistični dokument, ki nam pride v roke. Zaradi tega priobčujemo za nekatere na videz neznana in nepomembna imena; zaradi tega skušamo pri vsakem grozodejstvu pokazati na krivce in storilce z njihovimi pravimi Imeni; zaradi tega razgaljamo vse zaveznike, zagovornike In podpornika komunizma.
Tisti dan, ko bo komunizem izgubil mistiko tajnosti, ko bo onemogočeno njegovo konspl-rativno delo, tisti dan bomo vedeli, s kakšnimi ljudmi imamo opravka In koliko Jih je. — Tisti dan bomo lahko rekli, da je komunizem premagan.
Do tedaj pa prosimo vse poltene Slovence, naj nam pri uničevanju komunistične tajnosti z vsemi silami pomagajo.	a.
IZ VSEBINE:
Stran 1:
Boj rdeči tajnosti Polom na vseh črtali Stran 2:
Domobranske Rovte In njihovo hrabro delo za slovensko stvar Teden v svetu
Stran 3:
Slike o delu komunizma na Dobrovi
Stran 4;
Odkritja Iz arhiva rdeče »Tomšičeve brigape« — z mnogimi fotografskimi posnetki Stran 5:
Zgodovina OF v Novem mestu ln okolici — Z. del Pisma nam in vam
Stran 8:
Vloga ln nsoda ženske v slovenski komunistični revoluciji (Iz emancipiranega salona v gozd, v »enakost«, v brezno ... Stran 8:
Nadaljnje slike k »Dvojnemu življenju* Evna Azeva
TEDEN V SVETU
O angleško-amerlškem izkrcanju pri Nettu-
nu, 50 km južno od Birna, imajo na pristojnih vojaških mestih v Berlinu za zavezniški poskus, obiti nemške postojanke na južnoitalijnnskem bojišču, ki jih s frontalnim napadom general Clark na noben način ni mogel streti. Poročilo iz Berlina, ki ga prinaša »Deutsche Adria Zeitung«, pripominja, da se je zaveznikom ob podpori težkega topništva in močnih skupin lovskih letal posrečilo zavzeti mesto Nettuno ter si ustvariti manjše mostišče.
Nemci naj bi predlagal! papežu preselitev v Llchtenstcln, trdi zadnje čase angleška propaganda. Vedela je povedati tudi, da ge v licbtensteinski prestolnici Vaduzu žo pripravljajo za sprejem visokega gosta. Nemški poročevalski urad pa je v Vaduzu samem zvedel, da niti knezu, nit) licbtensteinski vladi ni ničesar znanega o kakšni preselitvi papeža tja. Tudi v lichenateinskih krogih prevladuje mnenje, da so Angleži razširili te vesti zaradi ustvarjanja razpoloženja.
Moskva v primeru zmage na vzhodu ne bi (lede Finske .prejela nobenega posredovanja kake tretje države. Sovjeti hočejo namreč Finsko na vsak način ra*-biti. Ce poslušamo kakšnega boljievika, se lahko prepričamo, da bo to razbijanje Finske izvedeno z vso temeljitostjo
—	poroča »United Press« iz Moskve.
Boljšcvlkl oči vidno še vedn0 ne verjamejo v angleško obljubo drugega bojišča, drugače moskovski listi zatrdno ne bi tako priganjali zaveznikov, da je zdaj pač že skrajni čas za vdor v Evropo.
Predsednik Narodnega odbora ameriških Poljakov ugotavlja v listu >Glasgow Herald«, da sovjetske zahteve glede Poljske jasno kažojo trden sklep Moskvo, da odstrani Poljsko kot oviro na svoji poti proti zahodni Evropi, Ta namen potrjuje tudi izjava po moskovskem radiu, ki uvaja izraz »Sovjetski Karpati«. S tem so dovolj jasno podani sovjetski načrti, naj bi se boijševizirali tudi Slovaška in Madžarska.
Očitek; da maršal Bndogllo v zadnjih šestih mesecih ni praktično storil ničesar, da bi upravo v južni Italiji očistil fašistov, zavrača moskovski list »Volno Baboči Klas«, ki med drugim zahteva, da je treba načela, ki jih je poudarila moskovska konferenca v svoii izjavi glede Italije, strogo Izvajati. List dalje zahteva tudi odstranitev admirala Marina in maršala Messeja.
Del carigrajskega prebivalstva nameravajo iz gospodarskih in zdravstvenih razlo. gov izseliti iz mesta, pravi poročilo iz angleškega vira. Zaenkrat naj bi po tem poročilu, ki ga prinaša »Deutsche Adria Zeitung^, izselili 100.000 ljudi.
Die Spuien der roton »Befrelung« n telsenberg In Nlederkialn. — fledl rdečega »osvobojen].« v lužam borku na Dolenjskem.
Polom na vseh črtah
Dag* očita zahodnima silama, da sta zmerom pripravljeni pomagati reakcionarnim silam v Jugoslaviji, Poljski Itd., nikdar pa ne »demokratom«. Iz tega zavijanja se vidi, kako kočljiv položaj je nastal za Tita.
oddelki srbske državne straže s pomočjo prostovoljskih oddelkov krvavo odbili ln Jih preganjajo naprej.
Na vseh področjih Mvše Jugoslavije pri uničevanju komunističnih tolp oblln0 pomagajo tudi domači prostovoljski oddelki.
Iz Stockholma poročajo, da Je boljševlškl tolova. )il poglavar Tito podal novo Izjavo, polno najhujšlh obtožb proti zahodnima velesilama. Obtožuje ju, da sta ga pustili na cedilu, čeprav sta Imeli v neposredni bližini na razpolago vojaške postojanke In veliko možnosti, da bi mu poslali gmotno vojaško pomoč.
Prikazi, ki prihajajo lz angleških In Bmerlkansklh krogov, povedo, da se zadnje dni v vedno večjem obsegu pojavljajo znamenja utrujenosti In Izčrpanosti v tistih plasteh, od koder Je Tito doslej nabiral svoje pristaše In dobival pomoč. Njegova »vojska« je bila zaradi hudih Izgub v zadnjih časih občutno skrčena.
Sploh je položaj tolovajev postal zelo kočljiv. Oglasila se je celo trditev, da je Tito sam ranjen. Celotne Izgubo tolovajev vseh vrst, katerih položaj označujejo za kočljiv, ceni neki angleško-amcrlkanskl prikaz na sto tisoč mož.
Do krize obeh tolovajskih In terorističnih tolp, pravi ta prikaz dalje, bt bilo prišlo še dosti poprej, ako ne bi Badoglleva kapitulacija dobavila tolovajem novih ljudi In vojnega blaga. Končno Je Tito zavoljo nesrečnih vojnih nastopov v novembru, decembru in januarju izgubil veliko vojnega blaga 4n ljudi.
Sovjetski tisk ogorčeno trdi, da so Angleži In Amerlkancl »Izdajalcu« Mlhajlovlču dajali veliko pomoč, Tita pa pustili na cedilu. Boljševlškl list na Švedskem »Ny
Vsa stvarna poročila, k! prihajajo bodisi Iz predelov bivše Jugoslavije, bodisi a slovenskega ozemlja, potrjujejo, da je položaj komunističnih tolp na Balkanu res tak.
Nemške čete so te dni osvojile In očistile Jadranski otok Hvar, ki so ga komunisti Imeli v oblasti od septembra dalje.
V zahodni Bosni čiščenje ugodno pote. ka. V vzhodni Bosni so bili ostanki Titovih tolp krvavo pobiti pri Tuzli. Iz Like so očiščevalni oddelki udarili čez Velebit do obale ter osvobodili mesto Senj.
V srednji Bosni so zadpje dni rdeči banditi |mel| okoli 2800 mrtvih, zajetih pa Uh Je bilo 400. Nemške čete so dobile v roke več topov, dosti strojnic, ogromno pušk ln veliko različnega vojnega blaga. Mest«, Jajce, prestolnica rdeče »vlade« je v nemških rokah.
Hude izgube so nemške čete prizadele tudi tolovajskim ostankom na dalmatinski obali nasproti Korčule, kjer Jo bilo 4*3 komunistov mrtvih, 3(8 pa ujetih. Nemški oddelki so dobili v roke ogromno najrazličnejšega vojnega blaga.
Kakih 3500 komunistov je Iz vzhodne Bosne skušalo pobegniti v Srbijo, a so jih
Kakšen je položaj banditov na naših tleh. najbolj zgovorno priča Izjava nekega tolo. vajskega prvaka dne 21. januarja letos. Ta je dejal:
»Ko že mislimo, da Imamo zmago v rokah, se vedno pokaže nova ovira. Predlanskim nam Je zmago preprečila »bela garda«, zdaj pa tl prekleti domobranci. Z neorganizirano »belo gardo* smo pomedli, a drugače bo z domobranci, ki so, kakor pravijo, docela vojaško organizirani. Najhuje pa Je to, da so nas ljudje že siti. Ničesar nam ne dajo prostovoljno, vse je treba vzeti a silo. Kolnejo nas kakor hudiče, češ da smo ml krivi te nesreče.*
Tragikomično, vendar v bistvu zelo resnično označuje položaj rdečih tolp na slovenskem ozemlju Izjava komunista, ki se je v Novem mestu Javil domobranski posadki 1 orožjem In g ... harmoniko. Dejal je:
»Pri partizanih je muzike konec. Vse je v razkroju, vse raztrgano, ozeblo ln pre-stradano. Moštvo sl želi čimprejšnjega konca In da M se vrnilo domov. Partizani so odigrali... *
Teden v svetu
Bodočnost Franclje — je dejal Sef nemfike-ga tiska dr. Dietrich na konferenci francoskih Časnikarjev — je neločljivo zvezana z obnovitvijo evropske celine. Vsa upanja in utvare brezdelnega čakanja in življenjsko nevarne samoprevare nasprotujejo dejstvu, da moro Francija živeti in pasti samo z Evropo.
Le 377 japonskih vojakov so Amerlkanei vjoli v zadnjih dveh letih vojne, je uradno sporočil v Washingtonu ameriški državni podtajnik Patterson. 6e to pa 8o bili po veliki večini samo ranjenci. Ta novica znova potrjuje vojaškega duha japonsekga vojaka, ki gre raje v smrt kakor pa v ujetništvo. (DAZ)
Zastopniki bivše Jugoslavije In Grčije so, kakor piše graška »Tagespost«, pri odboru za zasedeno Italijo zahtevali, da mora Jadransko morjo biti po vojni izključno le vplivnostni pas teh dveh držav, in sicer naj bi severni del postal življenski prostor Jugoslavije, južni del pa Grčije. Pulj in Beka bi bila »jugoslovanska«, Brindisi grški, Ancona pa svobodno pristanišče za »gospodarski promet med Italijo in Jugoslavijo*. O tem ne bi bilo treba izgubljati besed
—	pripominja italijanski tisk — če ne bi v poročilu stalo, da je oba zastopnika sprejel celo Viktor Emanuel. Verjetno se je bivši grški kralj celo izrazil, da je pripravljen te smešne predloge proučiti. Vsako sredstvo mu je namreč dobro, da obdrži svoje postojanko.
Na Italijanskem bojišču ob Jadranu so zdaj tudi Abeslncl, poroča posebni dopisnik lista »Deutsche Adria Zeitung«, ter pripominja, da isti Badoglio, ki je nekoč nosil naslov »vojvoda Addis Abe be«, vidi zdaj Abesinee na proti pohodu ter jim služi kot vazal. »Nič nas ne bi začudilo,« končuje list, »če bi Hajle Selasie nekega dne, ko bi Angleži in Amerikanci zavzeli Rim, postavil zahtevo, da vkoraka skozi slavolok rimskih Cezarjev v večno mesto.«
Sovjetska ladja, s katero se je peljalo 750 italijanskih otrok, se je po nekem poročilu iz Ankare potopila v bližini Port Saida. Ker se je ladja potapljala počasi, je bilo mogoče rešiti do malega vse otroke. Ta dogodek znova potrjuje poročila, ki jim doslej še marsikje niso hoteli verjeti, da boljSeviki ugrabljajo v Italiji otroke in jih vozijo v »sovjetski raj«.
Spričo poljsko-govjetskega spora so Združene amer. države stalno v etikih g svojim poslanikom v Moskvi. Odgovor Moskve na ameriško ponudbo za posredovanje pa še ni prispel. Londonski diplomatski opazovalci pričakujejo, da bo Moskva ameriško ponudbo .vljudno odklonila, hkrati pa dala vedeti, da bi bila takšna ponudba morda sprejemljiva. Če bi so sestava sedanje begunske vlado spremenila. Kako je ta sprememba zamišljena, pojasnjuje Reuterjev dopisnik iz Moskve, ko pravi: Stalin ima tudi za Poljsko v miRlih »Titovsko rešitev«, torej eovjet* sko poljsko vlado.
Badoglleva vlada naj bi 28. januarja podala ostavko, poroča »Piecolo« iz Rima. Isti dan naj bi se v Bariju sestali zastopniki demokratičnih strank. V novi vladi naj bi bili: predsednik grof Carlo Sforza, notranji minister Miglioli, prejš. nji voditelj tako imenovane katoliške komunistične stranke, minister za industrijo, trgovino in delo Eugenio Reale, komunistični župan iz Napolija, vojni minister Umberto Bencivenga (ki se je bil poslovil od italijanske vojske in je bil zaradi protifašističnega rovarjenja obsojen), finančni minister Vernocchi. Padcu vlade — pravi poročilo dalje — naj bi sledil tudi padeo monarhije. Naslednik	Viktorja Emanuela	naj bi	bil
Benedetto Croce.
Bivši tajnik fašlstovske strank« Carlo Scor-za ter	razne druge	osebnosti so	bile
izročene posebnemu sodišču za zaščito države.	Carlo Soorza	je bil	tajnik	fa-
Sistovske strunke v času pred 25. julijem 1943.
Kje so danes v odsotnosti na smrt obsojeni člani velikega fašističnega aveta, o tem
se jo iz dobro obveščenih fašistični!) krogov	zvedelo med	drugim	naslednje:
bivši italijanski poslanik v Berlinu Al-fieri je zdaj v Švici, najbrž v Ženevi. Nokaj časa po Badoglievi izdaji se jo potikal po gornji Italiji, potem pa je tudi od tod zbežal na varno čez švicarsko mejo. Grandi, ki je zasnoval padeo Mussolinija, pa je zdaj na Portugalskem. O bivšem prosvetnem ministru Bottaiu pa domnevajo, da je najbrž še vedno nekje v Italiji. Prav tako se verjetno tudi Do Marsleo tn Aeerho skrivata nekje v Abruzzih, od'kodor sta doma. Kje se skrivata Baatlanini in Rossoni, tudi ni točno znano, verjetno pa sta še vedno v Italiji.
Angleški ministrski predsednik Churchill se je spot vrnil v London, sporoča Reuter. Zadnje čase se je mudil v Maroku. Nekatera poročila pravijo, da je šel tja iz zdravstvenih razlogov zaradi spremembe zraka.
Nov oddelek francoskih prostovoljcev je 18. januarja zapustil Pariz In se podal nn ! šolanje na vzhod, poroča »Deutsche 1 Adria Zeitung«.
Nad 510(1 mrtvih so imele komunistične tolpe v zadnjih 14 dneh na Balkanu, kjer ee temeljito nadaljuje čiščenje. Zaplenjeni so bili številni topovi, 107 metalcev min In lahkih topov ter mnogo strojnic, pušk in streliva. V nemške roke so padle tudi tri radijsko postaje, od teh ena oddajna.	|
Italijanski kralj se Je s posebnim pismom nhrnll za pomoč na angleškega kralja ter so v njem pritožil zaradi nnmonov, ki jih Imata Sforza in Višinski. Tako poroča sodelaveo generala Donovana, voditelja severnoameriškega obveščevalnega urada v Severni Afriki, ki se Je bil pravkar vrnil iz južne Italijo v Al-žir. Viktor Emanuel v tem pismu poudarja svoje zasluge za zasedbo južne Italije po angloško ameriških četah. Angleškega kralja prosi, naj bi ae v Italiji ohranila stara monarhija, ker da samo ta lahko jamči za pravo sodelovanje. (Ti	I
Domobranske Rovte in njihovo hrabro delo za slovensko stvar
Malokdaj je naše dnevno časopisje prineslo kako daljše poročilo o življenju in delu tistih naših vrlih fantov, ki so prvi zgrabili za puško in ob najusodnejši uri neustrašeno organizirali prvi odpor proti največjemu sovražniku slovenskega naroda in njegove kulture, proti komunizmu, ki je na slovenskih tleh sprostil vse svoje podle nagone.
In prav zato gredo tistim borcem, ki so sc temu morilskemu banditstvu prvi postavili po robu, dasi so predobro vedeli, da je ta njihov nastop dvakrat tvegan, največje odlike in naša največja hvaležnost, saj bi sicer narod brez njihovega junaškega upora krvavel in morda celo izkrvavel.
Spomnimo se nazaj na mračne dni meseca majnika, junija, julija 1942, kako se je tedaj vse naše podeželje treslo pred zverinskimi nastopi komunistične OF in kako je ljudstvo prosilo zaščite pri merodajnih oblasteh, todi izdajalska cesarska vojska je rajši promenirala, kakor da bi pomagala slovenskemu ljudstvu iz nesreče, šele ko je sprevidela, da ne gre drugače, jc »milostno« dovolila organiziran nastop proti zločincem. A tudi ta njena kretnja je dala koj vedeti, da bo oborožen nastop naših ljudi pod strogo kontrolo. Tako so postavili naše prve borce iz št. Jošta, Zaplane in Rovt prav za prav samo na preizkušnjo. Tako se je započel — seveda dokaj pozno že — po dolgih križih m težavah prvi oboroženi slovenski nastop legionarjev proti komunistom, ki so tedaj žc na debelo ropali, požigali in morili.
In ob tem oboroženem nastopu naših fantov se jc šele ljudstvo malo oddahnilo . . .
Fantje so sc kljub oviram od strani ba-doglievskih nergačev kmalu dobro utrdili v svojih postojankah, ki so bile odslej trn v peti komunistični OF, saj je zmeraj vpila, da so >luibovci največji hudiči, ki jih bo treba ob priliki vse do zadnjega podoviti.«
Toda naši fantje in možje se groženj niso zbali, zločincev niti doma niso čakali, marveč so šli za njimi in jih kar precej uničili in polovili. Koliko borb so naši fantje prestali! Sli so večkrat ne le po bližnjih goščah, marveč tudi daleč tja proti Dobrovi, na znani Ključ, ali tudi onstran proge po Notranjski, celo tja do hrvatske meje in tako zadajali rdečim gozdovnikom hude udarce.
In teh najbolj tveganih in borbenih pohodov naših prvih junakov ne smemo Slovenci, ko pišemo najžolostnejša poglavja svoje zgodovine, nikdar pozabiti!
Ena najmočnejših posadk je bila v Rovtah nad Logatcem. Tamkajšnji fantje in možje so v tistih dneh spoznali, kje je njih mesto. Spoznali so, kakšni so jo iz Rovt in okolice popihali pod okrilje »narodno osvobodilne vojske«: sami ničvredneži.
Vodstvo dela pri domačih komunistih je bilo v rokah učiteljstva. Z učiteljstvom že poprej nismo imeli posebne sreče, a da bi morali s svojimi žulji plačevati take »vzgojitelje« naše mladine, kakor so bili n. pr. Krča in njegovi, ki so s« prvi dali na razpolago tatovom in morilcem, tega «i nismo mislili.
A zdaj tudi vemo, kaj bo naša prva dolžnost: mladini preskrbeti vzgojiteljev, ki bodo res narodno in versko zavedni, če takih ne* dobimo, otrok ne bomo več pošiljali v šolo! Naše hribovsko ljudstvo je v jedru zdrovo, trezno, saj stoji njegov življenjski nazor na dveh najtrdnejših temeljih: na globoki veri in neomajnem slovenskem prepričanju. To so svetinje naših dedov, ki jih bomo varovali iz veka v vek čisle, pa naj pridejo nad nas še tako krvave preizkušnje.
Po usodnem 8. septembra so sc fantje v Rovtah še bolj utrdili na svojem položaju. To je bolelo komunistične zločince, zato so ti Še bolj kričali, da morajo Rovte na vsak način zmleti; določili so celo dan, ko ne bo stal od vasi več niti kamen na kamnu, ker Rovtarji n M»o hoteli spoznati časa rdečega obiskanja.
Pa so se nleči gozdovniki tudi tokrat zmotili. Enkrat samkrat so poakusili z napadom (če se tu poskus sploh napad imenovati more), a kljub teiun, da so jih vzpodbujale »tova-rišire«. se je poskusni napad klavrno končal* po nekuj minutah so morali pokuzati pete, pa
Vojni minister marfial Grazlnnl je »poročil, da so bile ustanovljene fitiri posebne komisije za revizijo italijanskega častniškega zbora. Podrejene so generalu Archimodu Mischiu, ki jo zaradi svojih vojaških sposobnosti in politične razgledanosti posebno pripravna osebnost za izvedbo te važne naloge, poroča posebni dopisnik »Doutsche Adria Zeitung« iz Mussolinijeve prestolnice Benetk.
Na I. Španskem dijaškem kongresu v San-tiagu de Cornpostel je predsednik evropskega združenja književnikov v Španiji Gimenez Caballero govoril o Evropi in dejal med drugim: »Na svetu je ena sama avtentična zgodovina, to je zgodovina Evrope. Evropa je srce svetovne zgodovine, srce, ki daje vsemu Človeštvu kri in duhovno Življenje. Zato je Evropa neumrljiva in bo neumrljiva ostala navzlic vsej besnosti, a katero se vanjo zaganjajo sovražniki od vseh etrani. Anglo-^merikanskl demokrati In boljševiki zadevajo v Evropi na ljudi, ki so po svoji duhovni pripravljenosti in odločnosti postali nepremagljivi. Vdor v Evropo ne bi bil nič drugega ko izraz sovraštva in maščevalnosti sovražnikov Evrope, ki pa bodo z vdorom dosegli, da se bodo evropski narodi le fio bolj strnili in postali še močnejši.«
Badoglio Je ponudil komunls\lčni stranki podpredsedniško mesto v svoji vladi, a
komunisti so to odklonili. Hočejo namreč vse, ne samo koalicijo. Pred neknj dnevi je imel Badoglio sestanek s predsednikom komunistične stranke v Napoliju Eugeniom Reale ter mu pri tej priliki ponudil omenjeno mesto v svoji vladi.
Skladišča za živila so bila v Črni gori prazna. ko so nemške posadke prevzele oblast v tej deželi je izjavil podpredsednik narodne uprave v Crni gori Andjejevič. Nemška oblast pa se je potetn z uspehom prizadevala, da spet napolni ta živilska •kladišča, tako da je zdaj prehrana črnogorskega prebivalstva povsem zajamčena.
rovtarski fantje še teh niso videli, tako jadrno so jo »tovariši« ucvrli v gluho noč.
In odslej naprej se zmeraj pritožujejo, da so Rovte najtrši oreh, ki ga bo težko streti.
Ne bom pisal na dolgo in široko o njihovih begih tudi drugekrati, namreč, ko so jo cvrli daleč izven Rovt, po Medvedjem brdu, Vrsniku ali onstran meje po Žirovski dolini, saj bi mi zmanjkalo »papirja (čeprav ga imam še precej iz tolovajskega skladišča). Samo to omenim, da so imeli naši fantje še zmeraj veliko uspehov pri teh pohodih ua bandite, bodisi da so se okoristili z zaplembo orožja, municije, živeža, obutve, bodisi da so zločincem drugače podkurili, nekaterim celo kar enkrat za vselej — da pri tem omenim samo zadnje čistke, ki so jih izvedlo naše čete same ali skupno z nemškimi in ki so prinesle komunistom veliko žrtev.
To je pra* za prav samo zunanji okvir te slike, ki jo nameravam na tem mestu podati. Tega in onega bo namreč zanimala slika sama, torej življenje naših vojakov, njihovo delo v teh časih, torej življenje naših prvih vaških stražarjev, teh, ki tako neustrašeno branijo naš dom in rod.
Kakšno je torej življenje naših vrlih rovtarskih domobrancev od blizu?
Nikar ne mislile. Če se nič ne razpihujemo po dnevnem časopisju, da spimo ali da smo samo vase zaverovani. Koj še, pri nas v posadki je polno življenja. Človek je vesel teh vedrih obrazov naših fantov in mož, veliko jih je in še novi prihajajo in se javljajo za vstop v domobranske vrste, saj vsi sprevidevajo, da jim je edino tu zagotovljeno varno življenje, zagotovljeno Življenje njihovih družin, obnovitev njihovega imetja in njihove poštenosti.
Zato ima vsakokratni dežurni kajpada veliko dela, poveljnik pa skrbi na pretek.
In čim bolj se naše čete množijo, tem bolj jezi komuniste vsepovsod tu in tam kar pihajo od srda in čečkajo po hišah: »Smrt Rovtarjeml Kdor v Rovte svojo glavo skrije, temu sonce nikdar ne posije!«
In Rovtarji ne molče, ampak jim od časa do časa odgovore z nasprotno propagando, ki so jo naši ljudje sila veseli in komaj čakajo, da jim vojaki prineso naše časopise, letake, brošure, knjige, zlasti pa resnična poročila, kakšno je stanje po naši Dolenjski in Notranjski, da ni tako, kakor slika rdeča propaganda po gorenjskih krajih.
Tako naši fantje že v tem zares veliko dobrega store za slovensko stvar in za njeno zmago.
Našim ljudem je treba oči odpirati, pa bomo narod rešili, sicer ga bo komunizem uničil — to mora biti geslo slehernega domobranca. Saj vojak ni sumo borec v akcijah, ko poje puška in top, marveč je tudi graditelj: uči in poučuje drug« o tistem, © čemer mora biti seveda sam v dnu duše prepričan. To je sveta naloga slovenskega domobranca v teh dneh, ko se odigrava usoda naše zgodovine. Od vojaka, njegove puške in njegove trezne miselnosti zavisi bodočnost našega slovenskega človeka,	»v
. #
Večkrat smo §e vojaki Že zbrali v farni cerkvi, ki ji patronuje varuh sv. nadangel Mihael, k raznim svečanostim. Tako smo duo 31. avgusta 1. 1. opravili žalno slovesnost za vsemi žrtvami domače fare, ki so morale prezgodaj zapustiti naše vrste.
Spominska svečanost na ta dan, govor v cerkvi, slovesna maša zadušnica, molitve in govor na pokopališču, petje in položitev venca posadke — vse je veljalo počastitvi žrtev, ki
so padle neposredno ali posredno pod nasiljem brezbožnega komunizma. Govornika sta zlasti poudarjala, da se od grobov vračajmo z obnovljeno prisego: »in sovragu kletemu smrt!«
Podobno žalno opravilo je bilo 16. nov. 1. 1. v tukajšnji cerkvi, tokrat za žrtve vsega našega naroda, posebno šc za tiste Slovenec, ki so postali neposredno ali posredno žrtev komunističnih zločinskih nastopov po 8. sept. 1. 1. Pridigar je v svojem nagovoru pos\etil misli zlasti onim znanim in neznanim junakom, ki so padli v častnem boju ali pa zahrbtno umorjeni po gozdovih naše Dolenjske, ali so s svojo krvjo oblili 'kočevsko, goriško in primorsko zemljo. Novi Doberdobi bodo prišli v našo žalobno narodno pesem . ..
Tudi o Vseh svetih so bile opravljene na pokopališču molitve za vse slovenske žrtve, posadka je tudi za to priliko poskrbela za petje in žalni venec v počastitev padlih. Ljudstvo se je vseh žalnih svečanosti udeležilo v lepem številu in tako pokazalo globoko žalost nad žrtvami iz našega narodnega občestva, hkratu pa obsodilo brezvestne morilce. Roka bo/je in človeške pravice naj poseže v naše dni, tako prosimo večnega Gospodarja uad življenjem in smrtjo . .,
Hvale vredno od naših rovtarskih domobrancev je delo, ki so ga izvedli na tukajšnjem pokopališču. Za Vse svete so se namreč lotili preureditve pokopališča in tako ljudem dali priliko, da so lično ozaljšali grobove svojcev; in za to njihovo delo so jim bili vsi ljudje iz srca hvaležni.
*
čeprav poje pesnik Prešeren o »rovtarskih Atenah«, si ne' smemo pod tem predstavljati, da m v Rovtah sami nazndnjakarji in kulturni zaostaleži, ali kakor bi že rad ta ali oni »pro-gresist« usekal.
Ne, soj je kulturno življenje prišlo prav zadnja leta, tik pred svetovno morijo, do lepega izraza. Tudi v času, ko pravijo, da muze molče, nikakor ni zastalo kulturno delo, kakor se je to žal zgodilo po nekaterih krajih naše dežele, zlasti tam, kjer so oznanjevalci prave »narodne svobode« prinesli svojo kulturo
Fudi v tem času je za naše ljudi, posebno pa za naše domobransko moštvo poskrbljeno,
. da se seznanja z raznimi kulturnimi dobrinami. Tako so naši ljudje ob rožnih prilikah, ob različnih predavanjih (kulturnih, zgodovinskih, verskih itd.), ob raznih prireditvah in zborovanjih ponovno poudarjali, da jim je prava slovenska beseda in krščanska kultura še vedno merilo njihove omike, tiste omike namreč, ki jo čas od našega kmeta danes zahteva.
Poleti so bila predavanja zunaj na prostem. Prav tako seveda tudi po drugih postojankah Tako jc n. pr. bilo nadvse sodobno predavanje »Dejanja govore«, ki so ga pojasnjevale skiop-tične slike. Te so ljudem prikazale vsa grozodejstva komunizma na Slovenskem; nadalje je bilo predavanje »Španija in revolucija 1936«, prav tako s skioptičnimi slikami.
V	zimskem čaau pa so predavanja- v za-« prtih prostorih
Nadvse pa je uspela prva javna domobranska prireditev, ki so jo pripravili našr fantjd 24. oktobra 1943. Zbralo se je izredno število zborovalcev od blizu in daleč in vse navdušeno prisostvovalo mojstrsko izvajanim točkam sporeda:	razvitju domobranske zastave na lepo
pripravljenem odru pred Zadrugo, petju novih domobranskih in slovenskih pesmi, recitacijam, govorom, deklamacijam in dramatskemu prizoru, ki so ga domobranci za to priliko sami sestavili in odlično podali. Govorniki so zlasti
v i/
Da bomo poznali največje rdeče junake!
Med listinami y arhivu »Tomšičeve bri- . gade« so tudi listine z Dakijevimi predlogi ■ za odlikovanja »najboljših borcev«. »Najboljši borci«, to je najvefiji krvniki v tej brigadi, predlagani z« odlikovanja, so: Mihelčič Stane (Mato)* roj. ‘21. 3. 19*24 r Jezoru-Tomišelj, vrtnar; Panomarinko Stane, roj. 13. 10. 1923 v 6ireh, mehanik; Kotar Martin, roj. 19. 7. 19*22, St. Jernej, pek; Jereb Ivan-Maks, roj. 11. 3. 1934 v Podlipi, delavec, Ban Janez-Zorko, roj. 2.
11. 1924 v Brusnicah, delavec; Mrak Jože-Mrak, roj. 12. 4. 192*2 v Brusnicah; Cesar Franc, roj. 7. 10. 1911 v Kalu-M ima peč, tesar; Levstik Franc, roj. 13. 1. 1923 v Dvor-Rki vasi-Vel. Lašče, pečar; Frkov Lojze, roj. 21. 6. 1925 v Spod. Hrušici, obč. Dobrlinje; Kraševeo Tono-Kras, 20. 5. 1907 v Jezeru, orožnik; Trtnik Ivan-Pipo, 20. 10. 192*2 v Vevčah, inštalater; Majeršič Marija, 5. 6. BF?r~v~Spod. Kašlju, obč. I). M. v Polju, dijakinja^- namestnica komisarke; Dragar Anton-Ciril, 27. 11. 1923 v PokojiŠČu pri Borovnici, delavec; Skuporo Ivanka-Iva, 12. 9. 1921 v Malkoveu pri Mokronogu, bataljonska kuharica; Cvelbar Viktor-Stane, 28. 7. 1922 v Selah, namestnik bat. komandanta; Brelih Franc, 25. 3. 1905, iz Lokama pri Sveti Luciji, oglar; Horvat Ignac-Imre, 15. 7. 1908 v Rakičanu-Prekmurje, komandant bataljona; Grebenc Franc-Lado, 23. 7. 1923 v Dvorski vasi, mehanični vajenec — komandant bataljona; Butara Mi ha-Aleks, 8. 6. 1932 v Cerkljah ob Krki, mizar — četni komisar; Janežič Jnnoz-Orjak, 30. 1. 1912 v Kladi pri Zelimljah, namestnik komandanta bataljona; Ilovica Albert, 3. n. 1910 v Kastvu, delaveo, intendant bataljona; Bolfnn Jože-Silnl, komandant II. bataljona, roj. 30. 9. 1915, Višnje pri Ambrusu; Kogoj Vlado-Lado, 12. 1. 1923 v Podmelcu, ključavničar — namestnik Četnega komisarja; Božič Ivan-Jovo, roj.
12. 9. 1923 v Ljubljani, dijak —- bataljonski komisar; Humer Dani la-Andreja, roj. 13. 2. 1921 v Kojskem pri Gorici, bolničarka, trg. pomočnica — namestnica bataljonskega komisarja; Breznik„ Jože-Gorki, roj. 1913 v Vrhovljah, polit, 'delegat, bataljonski komisar; Slajpah Franc-Pogačev, 31. 7. 1924 ▼ Ljubljani, dijak, polit, delegat, bataljonski obveščevalec; Dolničar Janez Janošik, 81. 8. 1921 v Dobravi, zlatar, namestnik bataljonskega komisarja; Vidergar Rudi Brane, 1. l. 1923 v .Zgor. Kašlju, mehanik, bataljonski komandant; Nfartlnčlč Rudi-Rafael, 1912 v Pudobu, delaveo, namestnik komandanta bataljona; Hočevar Janez-Hočevar, 29. 3. 1914, mlinar — komandir delavske čete; Goli Stanko-Ilija, 19. 10. 1913, Gor. Logatec, akademik, rezervni oficir, polit, delegat, četni
komisar; Kovačič Fedor-Jože, 19. 10. 1907, Ljubljana, namestnik bat. komisarja, urednik »Tomšičevega glasa« in šef Tomšičeve »tehnike«; Omahen Vladlmir-Borut, 19. 9. 1925 v Ljubljani, tapetnik — štabni kurir; Sinčič Stanislav-Sine, 26.	4. 1925, Ježica,
dijak, kurir Štabne patrole; Kadunc Alojz-Slavc, 9. 6. 19*30 v Šmarju, kurir štabne patrole: Birk Slavka-Mnrta iz Cešnjic, bolničarka; sedaj leži že drugič ranjena v bolnišnici; Skrabar Stanislav-Bražkar, roj. 17. 3. 1910, Višnja gora, brigadni pisar, vodja propagandnega odseka I. U. B. T. T.; Novak Jože. Miha, *34. 5. 1913, Mali Korin, Kočevje, delaveo, namestnik bataljonskega komandanta; Puterle Frnno-Cure, 29. 4. 1917 v Ljubljani; Jakša Franc, 8. 2. 1924, Dobravice, komandir; Jensterle Jože, 12. 3. 1920, Spod. Dan je, slaščičar, komisar; Gregorič Anton-Jaka, 28. «5. 19*23, Stranska vas, namestnik komandirja; Lovšin Stefan, 25. 12. 1917, Loški potok, namestnik komandirja; Vraničar Alojz, 27. 3. 1915, Adlošlče, krojač, namestnik politkomisarja; RUa Jože-Pepi, 5. 2. 1924, Pristava, mitraljezec; Zevnik Antou-Viktor, 15. 3. 1925, Metlika, politdelegat; Savli Valontin, 30. 1. 1907, Lmu Tolminski, delavec; Kumše Karel-Tomaž, 29. 9. 1918, Vrbi jen je; Besner Franc-Breza, 10. 1. 1910, Ljubljana, čevljar, politkomisar; Vider Ludvik, 17. ‘2. 1920, Račna (Ludve); Brožič Jožo, 14. 3. 1911, Stari kot, delavec; Antončič Anton, 11. 6. 1916, Vrhnika; Finžgar Anton-Tone, 26. 10. 1914, Mirna, mizar — namestnik komandirja; Petrič Frnno, 23. 2.
1923,	vodnik; Šmit Gabrijel, 29. 3. 1927, Pra-boalovce, delavoo; Murovec Anton, 1. 4. 1926, Idrija, delavec; Povše Ivan-Janko, 23. 4. 1911, Planina, rudar, namestnik komandirja in vojaški funkcionar; Kramarič Janez, 21.
2.	1923, Dragomlja vas, in Babnik Stanislav* Mičo, lfl. 4. 1921, Bizovik.
Pri vsakem predlagancu sta komandant Daki In politkomisar opisalA vrline svojih »junakov«, ki slovo po vsej Dolenjski in Notranjski kot krvniki in morilci. Zaradi pomanjkanja prostora ue moromo toh »vrlin« navesti.
Skoraj pri vseh predlagancih za odlikovanja, ki jih podeljuje sam »maršal TITO«, so v prodlogih podane naslednje vrline I)a-kijevih »junakov«: bil je partijsko vdan, je star prostovoljec, tovarišica je disiplinirana in vdana, je ubil 4 belogardiste in eno italijansko mulo itd., jo iniciativen, jo s strastjo ubijal sovražnike vseli barv. Hočevar Janez iz Dobrniča jo, tako pravi Daki v spisku, njegov vrstnik, ki je pobil lepo štovilo sovražnikov. Vsi predlagani ao partijci,
poudarjali Dujnost in upravičenost našega boja proti tistemu, ki tepta osnovne pravice člove-čaustva, proti komunizmu iu njegovim zagovornikom.
18. decembra je bilo na trgu pred cerkvijo prvo zborovanje za vso javnost. Govorniku smo bili vsi hvaležni, ko nam je v klenih besedah ob popisu kočevskih dogodkov prikazal nekaj smernic, zakaj mora tudi in zlasti naš slovenski kmet v teh dneh zgrabiti za puško, da govori za blagor očetnjave, za blagor našega rodu in za blagoslov naše s krvjo oškropljene zemlje. Navzoči so dali govorniku glasno priznanje za njegova izvajanja, ob koncu je zaorila pesem: »Hej Slovenci«, fantje pa so urezali domobransko pesem.
Takih zborovanj je v sedanjih časih tudi dežela zmeraj potrebna, to čutimo zlasti domobranci sami.
Tudi zabave pri naših fantih domobrancih ne manjka. Pridite takole ob večerih med nje, obiščite jih v vojašnici, pa boste videli, da se ne dolgočasijo. Beseda da besedo, šala izzove šalo, oglasi se pesem, tista pesem, ki jo poje slovenski fant iz slovenskega srca in duše. In ta pesem je lepa, iskrena. Pesem spremlja domobranca tudi na pohodu.
In zabavni večeri, kako so našim fantom pri srcu! čutijo sc v vojaških prostorih kakor doma, posebno	so	zadovoljni tisti,	ki doma	nimajo, ker jim	ga	je uničil rdeči sovražnik.
Ob tem ne smemo pozabiti zadnjega Miklavževega večera, ki so ga fantje pripravili in prikrojili čisto	v	sodobnem duhu.	Miklavž	jih
je namreč obiskal šele po dvcli letih, ker poprej dovoljenja za Čez blok ni dobil. Njegovo spremstvo je bilo po teh dveh letih čisto novo: Luciferja v peklu je spodrinil s stolčka »tovariš« Tito, ki je prev/el v vodstvo Miklavževega spremstva še Kidriča in krvnika Dakija, peklenščki sami pa so bili brez besede.
Tudi z branjem knjig (saj prav zadnje čase so si nabavili	celo knjižnico) in	časopisov, z
igrami in podobnimi razvedrili si fantje krajšajo čas, kadar ga seveda imajo. Sicer so pa stalno zaposleni z različnimi deli bodisi doma v posadki sami ali izven posadke, ponajveč pa seveda z neprestanim zalezovanjem iu preganjanjem komunističnih banditov.
Tako domobrancu hitro mineva čas. sam ne ve. kdaj se izteče teden, toliko ima raznih opravil, dela in nemara tudi skrbi zase in za svojce . ..
Dalje na 3. strani.
Poštna hranilnicaa v Ljubljani
bo pričela z dnem 1. februarja 1944 po prejeti odobritvi šefa pokrajinske uprave v Ljubljani izplačevati na svoji blagajni vsem vlagateljem hranilnih knjižic bivše Poštne hranilnice v Beogradu, ki imajo svoje stalno bivališče oz. sedež v ljubljanski pokrajini in so svoje vloge prijavili v 1. 1941, mesečno po Din 2500 ozir. 950 lir.
Vlagatelji, ki niso v januarju L I. dvignili odobrene vsote po 500 din ozir.
IsLkp dvignejo ta znesek poleg gornje vsote, ki je odobrena ze mesec februar.
Prijave vlagateljev za izplačilo se sprejemajo vsak poslovni dan od 8 do 12 ure na blagajni zavoda.
Poštna objava
Pošte Kočevje, Novo mesto in Šmihel pri Novem mestu zopet poslujejo za pisemsko pošto. — Pokrajinsko ravnateljstvo PTT v Ljubljani.
Oddaja nnroeilnic trgovcem
Vsem prejemnikom živilskih nakaznic v Ljubljani se strogo naroča, da takoj, ko prejmejo nakaznice, oddajo svojemu trgov-cu — to je trgovcu, kjer so bili vpisani v novembru mesecu p. 1., ali kasneje vpisani pri »Prevodu« — vse naročilnice, razen onih za meso, ki jih je oddati mesarjem, in sicer zložene po gospodinjstvih. Potrošniki, ki se celodnevno hranijo v javnih kuhinjah, menzah ali gostilnah, naj naročilnice oddajo tam. Kdor naročilnic ne odda, ni upravičen zahtevati na nakaznico odpadajočega blaga, četudi jc prijavljen pri trgovcu. Priseljenci v Ljubljano, ki so na novo prejeli nakaznice od Mestnega preskrbovntnega urada, naj se takoj po prejemu nakaznice zglasijo pri »Prevodu«, Novi trg 4-11., soba 12, zaradi vpisa trgovca, kajti trgovci sami niso upravičeni sprejemati novih prigla-šencev. Tudi vsako spremembo trgovca sme dovoliti le »Prevod«.
Poziv trgovcem za oddajo naročilnic
Potrošniki mesta Ljubljane so pozvani, da takoj po prejemu živilskih nakaznic oddajo trgovcu, pri katerem so prijavljeni, vse naročilnice, urejene po gospodinjstvih.
Vsak trgovec naj sprejme te naročilnice, jih spne po gospodinjstvih in napiše na zunanjo stran ime in naslov glavarja družine. Te svežnje naj uredi po abecednem redu tako, kot je sestavljen v decembru predložen seznam potrošnikov. Novi priglašene!, ki jih je vpisal »Prevod«, naj sc priključijo nn koncu. Tako urejene naročilnice je oddati najkasneje do 10. II. /944 v papirnati vrečici, na kateri je napisano število posameznih naročilnic, ki so v vrečici. Opozarjajo se trgovci, da sami v nobenem primeru niso upravičeni sprejemati novih priglašencev, tudi ne bolniških, in jim za te »Prevod« ne bo nakazoval živil.
Trgovec, ki misli, da je sedanje stanje potrošnikov rnzlično od onega, ki ga je predložil v začetku decembra, naj sestavi nov abecedni seznam po obrazcu kot ga je bilo predložiti v decembru p. 1. Bolniške dodatke je navesti v vrstah blaga in v gromih. Ta novi seznam je prav tako predložiti do 10 II. t. 1. »Prevodu«, Novi trg št. 4-11, soba 14. Ponovno opozarjamo, da v bodoče trgovec sam v Številu potroSnikov ne sme vrSiti nobenih sprememb in mu take tudi ne bodo prii znane.
Kaj se obeta Primorcem v novem letu
To se pravi, kaj obeta temu delu slovenskega naroda Osvobodilna fronta, potem ko Je že dve leti osrečevala ostale dele naše domovine.
»Primorski kmečki glas«, št. 1. z dne 10. januarja 1944, prinaša poleg velike rdeče zvezde na prvi strani še naslednje napovedi »osvobodilcev«:
France Bevk, pisatelj, ki so ga savojci dolga leta vlačili po ječah ter internacijah, ta je 8. septembra vse to pozabil in se zvezal z njimi, piše:
»Zmagoslavje je slavila surova sila. To leto nam je pripravilo mnogo trpljenja, padale so žrtve, sramotno so hlapčevali tujcu narodni izdajalci.«
Ko je tako posrečeno označil svoje in Osvobodilne fronte delo v lanskem letu, napoveduje:
»Preden bo v naših gajih zapela kukavica ... bo naša narodna osvodilna vojska osvobodila kos za kosom naše izmučene domovine ... na naš izčrpani narod bo posijalo sonce prostosti in pravice ter ne bo več ugasnilo .. .«
France Bevk je torej začel trobentati Primorcem tisto pesem, kakor smo jo mi poslušali že od leta 1941.
2elimo primorskim bratom, da bi prej In manj krvavo spoznali vrednost takih rdečih prerokov, kakor pa so jih ostali deli naše domovine.
V posebnem članku napoveduje ta listič, da bo OF tudi v novem letu na Primorskem ves svoj boj posvetila temu, da ne bi Primorci dobili slovenskih šol, slovenskih županov in kar je še takih »narodno-izdajalskih« dobrin, po katerih je primorsko ljudstvo hrepenelo 25 let. ..
V to obljubo Osvobodilne fronte primorski rojaki lahko docela verjamejo. Dokaz za to so jim vrste požganih slovenskih šol in prosvetnih ognjišč v Ljubljanski pokrajini.
Bivši primorski komunistični poslanec Jože Srebrnič Primorcem v novem letu napoveduje razne gospodarske komisije in pa enotne, skupne kuhinje, kakor jih dobro poznajo iz internacijskih ter konfinacijskih taborišč.
Glede tega osrečanja bodo morali primorski rojaki sami povedati, ali si ga res tako želijo, kakor bi jim rad dopovedal Jože Srebrnič ...
Najvažnejša obljuba OF Primorcem za novo leto, obljuba, ki jo bodo komunisti gotovo držali, pa je razglas, ki pravi:
»Z odlokom Izvršnega odbora osvobodilne fronte se razglašajo boni Osvobodilne fronte za enako vredno plačilno sredstvo kot italijanska lira. Vsi trgovinski, obrtni in ostali obrati so dolžni sprejemati te bone v svojem vsakodnevnem prometu, prav tako tudi ostali v svojem kupčijskem prometu.«
Z drugimi besedami se ta obljuba glasi takole:
»K tebi, primorski slovenski kmet ln trpin, bomo prišli, kadar se nam bo zljubilo, po prašiča, po telico, po sod vina. Plačali ti bomo z bonom po uradnih cenah. Za pitanega prašiča boš dobil 1000 lir. Ker manjših bonov kakor po 5000 lir nimamo, nam boš poleg prašiča dal še v gotovini 4000 lir nazaj . ..«
Tako bo torej osvobojevanje Primorske v letu 1944 po napovedi »Primorskega kmečkega glasa«.
Nadaljevanje * 2. strani.
Tudi za versko življenje je ▼ nali posadki zgledno poskrbljeno. Fantje imajo vsako nedeljo in praznik posebno vojaško mašo, mesečno pristopajo k zakramentom, vsak večer opravljajo fantje ▼ cerkvi molitev rožnega venca, tej molitvi še vsakič dostavijo očenaž za padle slovenske borce, ob koncn pa zapojo še to ali ono pesem in tako opravijo svojo večerno molitev.
In če stopiš te večere v vojaške prostore posameznih vqdov, ti je nekam toplo pTi srcu: povsod so si fantje sami naredili lične jaslice, na sveti večer je zavelo pravo občutje božičnih skrivnosti, ko so prišli med nje domači duhovniki »okoli oglat kadit in blagoslavl jat in voščit srečo za praznike miru in ljubezni. Fantje so zapeli božično pesem, marsikdo si je zaželel na svoj dom, da bi bilo kakor nekoč na sveti večer. Pa morda bo že prihodnji božič tako toplo praznovan, kakor si želimo .. . *
Ob koncu Se beseda o na5i mladini. Ob teh slikah iz življenja naših domobrancev smo sprevideli, kako zgledno je preskrbljeno za naše borce v vsakem pogledu. Želeti bi bilo, da bi skrb zanje nikdar ne pojenjala, saj so časi resni in za resne čase je treba resnih, trdnih, borbenih ljudi, šele taki ljudje nam bodo skovali boljšo bodočnost.
Našo mladino pa zaupamo in smemo zaupati vprav dane« samo dobrim in zares samo dobrim vzgojiteljem. Saj kaj nam pomaga vse delo doma in v cerkvi, če ti pa šola potem sproti podira, kar si v trudu in skrbi gradil. Zato z velikim veseljem pozdravljamo dejstvo, da se je uvedel tudi na naši šoli, iz katere bo izšel naš novi rod, protikomunistični pouk.
Tako naj bo tudi naša mladina že v zgodnjih letih na jasnem glede točasne groze, ki jo je povzročil komunizem, tisti komunizem, ki je pregnal iz naših domov vso toplino in družinsko domačnost, ki smo je bili deležni mi stari v dobrih starih časih.
Tako daj Bog vsaj našemu mlajšemu rodu učakati spet lepih in toplih večerov in srečnih dni, ko ne bo toliko skrbi, križev in težav, kakor nam jih nalagajo sedanji časi po krivdi moskovskih tiranov.
Ti imajo povsod razpredene svoje mreže. Čeprav govorimo zmeraj o rdečih gozdovnikih, vendar ne smemo pozabiti, da so tudi rdeči domačini, in ti domačini so gozdovnikom v največjo oporo. Ponekod jim pravijo terenci, pri nas pa Izrodki. Te dobro poznamo i.n zato ne bodo ušli roki naše pravice.
*
Take *o torej *h’ke >* življenja naših vrlih rovtarskih domobrancev. Komunisti r« jih boje da nobenih tako. Strumen je njihov korak, misli so ene — kakor poje pesem —• naše vrste so jeklene, kdor ni z nami, je zgubljen!
Da bo prav
V	naši posebni <zda)i z dne 17. decembra 1943 smo v nekem daljšem sestavku priobčili tudi odstavek z naslovom »Čudna vloga žup-nlka KraSne«. Iz Izjav g. župnika Je razvidno, da so podatki, po katerih Je bil ta odstavek napisan, netočni in omenjeno stvar v tem sailclu popravljamo, da ne bi delali krivice.
Stara, prastara pesem..«
»... trpljenje »e približuje h koncu.* (Letak »Vsej slovenski mladini, z datumom
10.-12. oktobra 1943).
»Zmaga je blizu!«
(Letak brez datuma, jeseni 1943; podpisana J. Vidmar in B. Kidrič.)
»Naj živi OF! Naj živi SSSR! Živeli slovenski partizani! Konec je blizu!«
' (»Slovenski poročevalec«, začetkom marca
1942.)
»Konec se bliža — zmaga bo naša!«
(»Slovenski poročevalec«, april 1942.)
»Svoboda se bliža.«
(Osvobodilna fronta, februar 1942; list je bil pozneje opuščen.)
Spomladi 1. 1942 so komunisti takole pozivali lahkoverne Slovence k poslušanju svoje tajne radijske postaje:
»Nekaj minut pred začetkom poslušajte tiktakanje ure. to je: naš čas prihaja!«
(»Slovenski poročevalec«, april 1942.)
»Sovjetski narodi izražajo ... izrekajo ... zagotavljajo, da bo 1. 1942 — leto narodne osvoboditve.«
(»Slovenski poročevalec«, januar 1942 — novoletna številka.)
In koliko ljudi je tej stari, prastari pesmi verjele.
»Politkomisar Rotkiv«
V	dokumentih iz komunističnega obveščevalnega arhiva, odkritega v Gradišču št.
4,	ki smo lih objavili v prejšnji številki našega lista. Je na več mestih podpisan tudi politkomisar »Rotkiv«. Marsikoga bo zanimalo, kdo bi to bil. »Rotkiv« Je obrnjeni »Viktor«. Kaže, da Je to Viktor (Vito) Kraigher, vodja komunistične obveščevalne in varnostne službe v Ljubljani. Vito Kraigher je poleg Dušana, Borisa in drugih rdečih Kraigherjev sin pisatelja dr. Alojzija Kraigherja, komunističnega poslanskega kandidata pri volitvah leta 1938. Zena Vita Kraigherja, voditelja komunistične obveščevalne službe, Je bila ljubica kapitana Amata, voditelja obveščevalne službe pri XI. armadnem zboru cesarske laške vojske v Ljubljani. Za to sodelovanje in za tako pobijanje komunizma je bil Amata po generalu Robot-tiju povišan za majorja, Vito Kraigher pa za politkomisarja rdeče vohunske organizacije.
Farizeji v našem templju
Prigodi s ceste:
Običajni pozdrav: »Kaj novega — kaj novega ...«
A: »Vsi so enaki, eni ln drugi, to sem vedno reko!.«
B: »Kako tot Zakajt«
A: »Sam sem videl. Janezov tam v oni ulici ima Bedaj že kur oba fanta pri doino-i brancih.
B: »Tako to vidite In se nad takim
zgražate, — ono pa, ko je pol Dolenjske po nepotrebnem požgane in je sedaj bilo nad 200 ljudi poklanih v Kočevju, — za to pa ne najdete besede in obsodbe!!?...«
2.	Običajni pozdrav: »Kaj novega... kaj novega ...«
A: »To je svinjarija, to je teror, pomislite, sredi Ljubljano pa se drzne neki smrkavec legitimirati oivilista ...«
B: »Pa tisto, kar se dela že poldrugo leto na deželi, ko vsakogar ubijejo, kdor si upa itneti drugačno naziranjet!! Ali tiBto ni tei rortl«
Pa se spomni človek nehote na besedo: »Hinavci, ifičete pezdir v očesu svojega bližnjega bruna v lastnem očesu pa ne vidite. . .t« Naši farizeji so prav za prav še prekosili svetopisemske hinavce. Ti so šli in križali Boga. pa so bili vsaj toliko možje, da so dejali: »Njegova kri naj pride nad nas in nad naie otroke ...»
Tako Izraelci.
Naša elita pa je zavijala oči in se zgražala n. pr. nad škofom, rekoč: »Ali ga vidite? Kakšen človek! Pa že duhoven! Ali se mu ne smilijo uboge žrtvelll«
B: »Katere žrtve?«
A: »Ja tiste, ki jih bodo postrelili zaradi njega.«
B: »Kdo, zakaj?*
Ai »No, ja, talci, ki bodo padli zaradi njega, .ko ga bodo ubili... Le zakaj se ne umakne Iz Ljubljane .. .<
B: »Pa ga ni treba ubiti! On se ne bo umaknil, katoliški škof ne beži.. .<
A: »Pa jim VI dopovejte... Uboge žrtve, bodo padale kakor za Natlačenom...*
Prelita kri talcev naj bi prišla — ne na ubijalce. .. ampak na irtev, ki jo mislijo ubiti, ker noče in ne sme kloniti...!
Ob umoru dr. Natlačena je bilo malo zadrege. Prvi dan 60 nekateri ploskali — prav. je, zdaj še škofa! Drugi dan, ko je bilo po< strel jen ih 24 talcev, so se zgražali nad umorom in namlgavall, da so ga Italijani... Tretji dan, ko smo so odpravljali na pogreb, so nas podučevali, naj ne hodimo, zaveden Slovenec naj ostane doma... in nazadnje, ko je »Slov. poročevalec« javno priznal, da 6o ga oni obsodili ln ubili, — so bili krivi padlih talcev — belogardisti...
Pa naj kdo reče. da jib ne prekašamo, stare farizeje. Ce bi nas hotel kdo ozdraviti, da bi prav gledali in presojali, bi nam mora! najprej izdreti bruno iz očesa ... Zlepa
—	ali zgrda.
Cerkev v Gaberju, porušena po komunistih M. marca 1943.
Cerkev v HruSevem, požgana po komunistih lt. marca IMS.
Dobrova leto dni na slovenski straži
Pred letom dni, 25. januarja 1943, so tudi dobrovski fantje pograbili za orožje, da svoj kraj, svoj dom in svoje drage obranijo pred rdečo revolucijo, ki je s svojim krvavim delom segla tudi v dobrovske gozdove in njihovo zatišje.
Te prve slovenske straže na Dobrovi ni bilo sram, da so jo »osvobojevalci« sramo-
kraljevski vojaki komunistom dali priložnost, da so ušli.
Fantje so kljub vsemu razočaranju vztrajali. Vedeli so, da bodo padli vsi pošteni ljudje, če oni odnehajo. Odšli so na Toško čelo, na Bezenico in povsod so preganjali komuniste, zaradi katerih so savojski vojščaki nastopali proti mirnemu
že prišli na Ključ, Bukov vrh in na Koren. 8. novembra so na področju Ključa uničili komunistično taborišče in zaplenili nekaj orožja.
Vse te preizkušnje od ustanovitve, kleni boji s komunisti, Badoglijeva izdaja, trpljenje, napori, vse to je njihovega borbenega duha še bolj dvignilo. Postali so za-
tili z izdajalci. Gorel je dom in ginile so domačije — po zaslugi in prizadevanju »osvobojevalcev« in njihovih tujih zaveznikov — kdo bi se menil za bevskanje prodanih psov!
Dobrovskim fantom in možem tedaj, ko so ustanovili svojo vaško stražo, avantgardo slovenstva v boju proti komunizmu, ni bilo mar politike. Hoteli so obvarovati svoje domove, hoteli so živeti v miru, brez rdeče revolucije in brez badoglijevskih represalij, ki so prinašale precej Škode nedolžnim. Malo je bilo tedaj ljudi, ki so si upali odkrito nastopiti proti komunizmu, pa še te je cesarska savojska vojska ovirala pri delu za uničevanje zločinskih tolp. Dobrovskih fantov vse to ni oplašilo. Vedeli so, zakaj so stopili na plan. Poklicala jih je rodna gruda in ljubezen do doma, ki sta ga po dogovoru uničevala komunist in savojski vojščak.
V	začetku so morali biti vedno budni in junaški. 27. januarja so prestali ognjeni krst. Komunisti so napadli, a morali oditi z okrvavljenimi beticami, za seboj pa pustiti ruševine in požgano šolo.
Politkomisar Velkavrh iz Vrhove ni miroval. Napel je vse sile v tej okolici, da bi uničil dobrovsko posadko. Toda dobrovski fantje so s sosednimi posadkami v vsakodnevnih bojih čistili bližnjo okolico. Povsod so bili: na Brezju, Šujici, v Stranski vasi itd. S temi pohodi so vasi vsaj delno varovali pred ropanjem. Komunistom »o zadajali hude udarce, odkrivali njihova
ca prepreCili badoglijevcem, da niso zažgali Gaberja.
31.	marca so fantje našli nad mostom pri Vrhovcih Ivana Skubica, Cestnikovega fanta z Viča. Komunisti so se preoblekli v karabinjersko obleko in ga odpeljali skupno z bratom Francetom. Ivana so ustrelili, France pa je sunil stražarja, skočil v Gra-daščico in se rešil.
Aprila 1943 so komunisti svoje napade še ojačili. Fantje so morali, namesto da bi opravljali poljska dela, biti vedno na straži, da so varovali vas.
11.	aprila se je spet začela »ofenziva«. Badoglijevci so med njo v glavnem kradli in pomagali komunistom pri begu. Kljub temu so fantje že naslednji dan odkrili v bližini Hruševega 7 komunističnih podzemskih skrivališč ln skladišč. Ujeli so komunista Pezdirja Franca — Tolstoja, intendanta Dolomitskega odreda. Pot jim je kazal njetd komunist Založni k-Dov jakov iz Hruševega, ki so ga našli v grmovju, kjer se je skrival. Poleg tega so ubili politkomisarja in strahovalca te okolice Velkavrha, ujeli Riharja Franca ter vrnili nekaj ukradene živine lastnikom. Njihov uspeh je bil torej velik. Ni čudno, da so imeli komunisti od tega časa še večji srd na Dobrovo.
Maja se položaj ni nič izboljšal. (5. maja so v okolici Gaberja odkrili grobove v mesecu januarju odpeljanih in umorjenih fantov: Remica Andreja, Kušarja Jožeta In Peklaja Ivana. Izkopali so jih na To&kem
šola na Dobrovi, ki so jo komunisti zažgali 27. januarja 1943.
podzemska skrivališča, razkrinkavali t»-rence in onemogočali njihovo zločinsko delo.
Prvi veliki poraz so komunisti doživeli
18.	februarja, ko so imeli v boju z dobrovskimi fanti precej mrtvih in ranjenih. Takrat je padel najboljši fant dobrovske posadke Matija Remic iz Podsmreke. Ko so ga hoteli 20. februarja pokopati ob 9. dopoldne, so komunisti napadli pogrebni sprevod in streljali po ljudeh. Pogreb jo bil šole ob 4 popoldne.
Zatem so komunisti začeli še bolj ropati. Nekateri pocestniki — somišljeniki protikomunističnega boja — so ostali skoraj goli. Posebno hudo so trpele Dobrova, Stranska vas, Brezje, Podsmreka in Kozarje.
12.	marca so dobrovski fantjo nastopili na Selu in na Hruševem v tako imenovani »ofenzivi«. Prišlo je do boja, v katerem so komunisti in badogli.ievoft opravili svoje delo: komunisti so zažgali cerkev na Hruševem in v Gaberju, badoglijevci pa še mežnarijo in nekaj kmotij. Tudi tokrat so ljudstvu. Tnko so dobrovski fantje 19. mar-
čelu. Zdravniški ogled je pokazal, da so jih tolovaji pobili s topim predmetom. Vsa ta odkritja so fante še bolj utrdila v boju proti komunizmu; njihova vnema je bila še vočja. Postali so strah in trepet tolovajem.
2o zdavnaj bi bila vas in okolica docela varna pred komunisti, če ne bi bili cesarski vojščaki delali z roko v roki s komunisti in fante na vsakem koraku ovirali.
Dobrovski branilci so na svojih pohodih pregledali vsako luknjo, preiskali vsako drevo. Prišli so na Razorški hrib, Log, Babno goro, Ceplje, Osredek in Podsmreko.
20.	avgusta eo našli komunistično-ba-doglijevske letake in že vnaprej zvedeli za to, kar se je 8. septembra res zgodilo. Toda kljub izdajstvu so tudi tedaj vztrajali in niso pustili tega važnega ključa v Ljubljano nezavarovanega. Ostali so zvesti fn na svojih mestih ter stopili v domobranstvo. Ustanovili so novo vojaško postojanko, ki je postala v kratkem času zelo močna.
Takoj so začeli z akcijami. 29. septembra so imeli prvi spopad, 18. oktobra pa že drugega. 21. oktobra so na svojih pohodih
kleti nasprotniki komunizma, jekleni in nepremagljivi borci za slovensko pravico.
Tudi ljudje se zavedajo, česa so jih ti junaki rešili. Vedno bliže so jim in postajajo en sam obrambni zid z njimi, ki so edino poroštvo našega obstanka.
* * *
Prav ta povezanost dobrovskih vojakov z ljudstvom v časih trpljenja in preganjanja je dala pobudo, da so Dobrovčani te dni proslavili 25. januar, dan odločitve v boju Dobrove proti komunizmu.
Torek je bil za vso Dobrovo praznik. Dopoldne je bila zahvalna služba božja in slavnostni govor, ki ga je imel bataljonski kurat nadporočnik Kraljič. Dobrovska dekleta so cerkev za to priliko slavnostno okrasila z nageljni in z zelenjem, na koru pa So nastopili vojaki v moškem zboru.
Popoldne je bila v župnijski dvorani, okrašeni z venci, domobranskim grbom in zastavami spominska proslava za obletnico ustanovitve posadke. Kako povezane so sosedne posadke z dobrovsko, je pokazal obisk te proslave.
Med domobransko pesmijo, ki jo donela po dvorani, so zunaj zaregljale strojnice, pozdrav dobrovskih fantov vsem domobrancem po slovenski domovini, po pozdravnem nagovoru domačega poveljnika so spregovorili nadporoč. Bitenc, župan Janez Ma. jeršič, župnik Josip Klobčič in komandir nadporočnik Pirih. Zastopnik Propagand« nega urada iz Ljubljane je imel primeren navduševalen govor.
Val navdušenja je zajel dvorano, ko jo bilo prebrano pozdravno pismo predsedniku pokrajinske uprave generalu Leonu Rup-n4ku. Pismo se glasi:
»Gospodu predsedniku Pokrajinske uprave! Dobrovski domobranci, zavedajoč se tesne povezanosti bivših protikomunističnih borcev v okviru vaške straže z domobranstvom in zavedajoč se, da slednjega morda brez prvega ne bi moglo biti, Vam pošiljamo pozdrave s proslave ob obletnici usta-notvitve VS na Dobrovi, zroč v Vas osebo, ki je v teh tožkib trenutkih imela pogum stopiti našemu narodu na čelo ter organizirala trdo zaupanje v zmago domobranske misli kot edino odrešilno na Slovence.«
Z navdušenjem so domobranci odposlali pozdravna pisma škofu dr. Rožmanu, poveljniku podpolkovniku Krcnerju in poveljniku I. bojne skupine.
Slavje se je zaključilo s pesmijo »Hej Slovenci«, med katero so se spet oglasile strojnice.
Koliko pomenijo domačinom dobrovski fantje-domobranei, je pokazalo tudi domače veselje v domobranskih prostorih. Dobrovska dekleta so fante ovenčale z rdečimi na-gelji, roženkravtom in rožmarinom ter jim poslala posebno pismo, ki se glasi:
»Ob obletnici poklanjamo dobrovska dekleta pogumnim dobrovskim fantom, ki ste se že pred letom dni odločili za boj za domovino, to cvetje v znak naše globoke in iskrene hvaležnosti, ki jo čutimo do vas, rešitelji naše fare in našega naroda. —■ Dobrovska dekleta.«
Slike žrtev
ki so Jih pobili komunisti; slike ljudi, ki so kakor koli izgubili življenje zaradi komunističnih nastopov, ter slike vseh vrst požganih poslopij — potrebuje uredništvo »Slovenskega doma« za objavo dokumentarnih sestavkov. Prosimo Imetnike vseh takih slik, naj nam jih za kratek čas posodijo. Povračilo slik zajamčeno. — Oddajte Jih v uredništvu »Slovenskega doma«, Ljubljana, Ljudska tiskarna, 3. nadstropje.
Domobranska družina na Dobrovi ob prvi obletnici oboroženega boja proti komunizmu
Odkritja h. arhiva »Tomšičeve brigade«
* V današnjem uvodniku smo poudarili, kako bistveno važen pogoj za uspešnost na-šega protikomunističnega boja je neizprosno in dosledno razkrinkavanje komunizma ter njegovega pravega obraza in pravih voditeljev.
Zvesti temu načelu prinašamo iz obsež-hega arhiva slovite »Tomšičeve brigade« nekaj izvirnih dokumentov, ki bodo z novo lučjo osvetlili važen odsek komunističnega delovanja v Ljublj. pokrajini ter nam pokazali, kdo so poglavitni zločinci, ki so sestavljali ali še sestavljajo vodilno jedro te glasovite ubijalske tolpe, ki si je v izvajanju komunistične revolucije pri nas pridobila tak »sloves«.
Ti dokumenti so zanimivi ne le glede na to brigado, temveč tudi glede na vso rdečo vojsko, saj nam v marsičem pojasnjujejo njeno delo in njen docela komunistični značaj.
16. Koprivnik Avgust, roj. 9. 1. 1928, Šmartno
pri Litiji, kurir.
17. Grča Viktor, roj. 13. 7. 1928 v Ribnici, kurir.
18. Strnad Stane, roj. 6. 1. 1924, Zdenska vas (Novo mesto), kurir.
19. Gorišek Janez, roj. 27. 1. 1928 na Uncu, kurir.
20. Kadunc Alojz (Slave), roj. 9. 8. 1920 v Šmarju, kurir.
21. Pevec Jože (Riko), roj. 7. 11. 1919, Praprotnice, intendant brigade.
22. Bežan Emil, roj. 19. 8. 1913, Ljubljana, namestnik intendanta brigade.
23. Medle Franc, roj. 5 2. 1921, Gabrje, intendant štaba brigade.
24. Jelovica Albert (Lazar), roj. 3. 11. 1910, Brunčič, intendant 1. bataljona.
25. Falesktni RudoI£, roj 28. 12. 1914, v Dolenji Straži, intendant II. brigade.
Bataljon« M-
nf «•
četai
'Č h- o
Doma Izt
_RoJen: lA, (j.
Ime in priimaS::____
i Partizansko trne
v J>. /?. %>	/?k
Poklict -fr*, pom-. Prišel v partizane; AT. 9-Služil vojska (rod In Čin)
Karatteristika:
Zadnja funkcija:
■X« SirSBBBac:
poinrcle m kasni:
Opomba	d rt tV/e. f	^
Uradni podatki v brlgadnl kartoteki; zadnja pripomba: Izginil.
Brlgedno 9odi85» VIII.bri*.XVIII.div.
S tabo
tpr.8t.BVS 23/43 11
TomSl?«ve brigade /delavski bet./,
T.,11 .,111..IV.bataljonu ln bateriji VIII brl«.
Wa položaju
▼ prielbu doetav/ljemo preple eodbe lzrrSene nad obaojeneeaa V a k e k Vincencom in Ivanfcifi Stanetom dne 8.t.».radi znanja in s proSnjo za sporočilo, č« eta bila omenjena ree pri vaSem del.bat .do zračnega benbardiranja pri Grahor«*,dne 3o.IX.i943*
Vaem bataljonom in bateriji VIII.brig.z naročilom,da prečitate pred zborom e primernim podukom,da ee bo za vae podobne eluCaje enako postopalo.
S.F. - S-N*
ll/X »43- priložena sodba poslane z na/redbo, da se prečita pred zborom ve m bataljonom. ll/X. 43.«odgovor Jeno BVS-»
Predaednik*
s t • %
I.O.B, Ton. Twn515 PoloiaJ,'U.olct.X9*3.
Brlg»anw™ sod ififiu VIII. O.B. SVIIl.ElvUlJ«,
y o 1 o j &
Ha t.moSnJl aopi« Opr.St.BVS	o«gpTOr3ano,	4»
c. po oolovn.au Tojnanu »odijču ob.oj.m Mskek Vlnc.nc ln Ivana« SU» H S.IriThU v d.l.v.ki e.U »*<»*» III. bafljor., 1* i'*1«*«** «.IX.t.l, dezertirala« * v»tn *aao66.n3««a no vzeli ■»	®'3^ih
ob.odbo in Ju.mmeijo ter o^dill *£>£»£	£	*	«*	■»*.
S« M.dezerter JI lahko fie ».tali »kriti p«d otoi«®! TOV.
Kaa.TOMAflDAKT-a
Itart	-	«vobo4o	^
VoJJa administracije
Pr-tlna pripomba »Izginil« pomeni, da Je bil — nblt. Dokaz: dva dokumenta 1*
arlilva »Tomšičeve brigade.«
Vodilni funkcionarji Tomšičeve brigade
so naslednji ljudje, ki Jih Je naša Javnost doslej poznala po ogromni večini le pod izmišljenimi imeni:	»
Stab
I.	U. B. T. Tomšič
Položaj, 11. 10. 1943, ura 10.
Štabu
XIV. divizije NOV in PO Slovenije.
Na položaju.
Stalne propustnlce.
2	ozirom na tamkajšnja naredbo z dne
9. t. m. št. 242-43 dostavljamo seznam podatkov funkcionarjev in kurirjev, kateri pridejo v poštev predloga za izdajo stalnih prepustnic:
1. Semič Stanko (Daki), roj 13. 11. 1915, komandant brigade, Ljubljana.
2. Lepln Jože (Ris), roj. 14. 8. 1922, namestnik komandanta brigade, Preloge.
3. TomSič Janez (Janez), roj. 16. 3. 1909, načelnik štaba brigade, Postojna.
4. Žugelj Franc (Zvone), roj. 8. 7. 1919, namestnik politkom. brigade, Stepanja vas.
B. Skrabar Stane (Braškar), rojT"l7. 3. 1910, vodja propag. odseka brigade, Kranjska gora.
6. Sket Vinko, roj. <. 3. 189«, vodja administracije brigade, Žužemberk.
7. Pavšič Stefan (Jure), roj. 10. 12. 1910, oro-žar brigade, Zadvor.
8. Dr. De Reggi Jožej roj. 10. J. 1007, Grahovo pri Tolminu, zdravnik brigade.
9. Boehra Oskar, roj. 19. 1. 1921 v Grahovem, veterinar brigade.
10. Mendoš Peter, roj. 20. 8. 1910, Ljubljana, brigadni sekretar ZKM.
U. Rode Venceslav (Iztok), roj. 24. S. 1921 v D. M. v Polju, šofer-kurir.
12. PeliT Miroslav (Nande), roj. 12. 1. 1919 v Ljubljani, šofer-kurir.
13. Trtnik Ivan (Taras), roj. 29. 10. 1922, v Vevčah, kurir.
14. Mrlak Tone (Pipo), roj. 22. 3. 1923, Vrhnika, kurir.
15 Ciuha Ivan (Silvio), roj. 13. 2. 1923, Stranska vas, kurir.
26. Lavrič Rudolf, roj. 14. 4. 1914, G. Polje, intendant III. bataljona.
27. SUol Alojz, roj. 6. 4. 1915, Sp. Lenje, komandir štabne patrole.
28. Skol Leopold (Polde), roj. 5. 10. 1918 v Mirni, obveščevalec brigade.
29. Benčina Danilo, roj. 13. 10. 1921, Bloke, obveščevalec bataljona.
30. Slajpah Franci, roj. 30. 8. 1924, Ljubljana, obveščevalec bataljona.
31. Preložnik Vinko, roj. 30. 1. 1908, Sv. Urban, obveščevalec bataljona.
32. Sedjevčič Cvetko (Marko), roj. 5. J. 1922, Mala vas (Ježica), obveščevalec čete.
33. Dekleva Janez, roj. 4. 1. 1925, Ljubljana, obveščevalec čete.
34. Mahnič Alojz, roj. 30. 5. 1921, Ljubljana, obveščevalec čete.
35. Žgajnar Emil, roj. 19. *. 1913, v Mirni, obveščevalec čete.
36. Plkel Ernest, roj. 24. 6. 1915, Zg. Šiška, obveščevalec čete.
37. Kočevar Izidor, roj. 22. 7. 1909, Krtževska vas, obveščevalec čete.
S.	F. — S. N.
Politkomisar:	Komandant:
Nam.:
Štab Tomšičeve brigade
je tak, kakor nam ga prikazuje naslednji
Spisek Štaba brigade
z dne 21. IX. 1943.
1.	Politkomisar Krt, 2. komandant Daki,
3.	nam. polkom. Matevž Plehan, 4. nam. komandanta Efenka razh., 5. načelnik štaba Tomšič, 6. boln. tov. Jože, 7. boln. tov. Tone,
8.	tehnik Jože razh., 9. Tehnik Peter, 10. Konjar Jure, 11. intendant Riko, 12. Lojze, 13, Sine razh., 14. Albin, 15. Silvo, 18. Borut razh., 17. Janez, 18. Braškar, 19. Stef, 20. Iztok, 21 Mote, 22. Maks, 23. Medle, 24. Marjana, 25. Vlil, 28. Nande, 27. Mramor. 28. Taras, 20. Kordiš, 30. Franc - lejz, 31. Oorenšek Maks, 32. Petkovšek Jure, 33. Anton Mrlak, 34. Mlakar Stanko, 35. Plave, 38. Miha, 37. Emil, 38. dr. De Reggi, 39. Miška De Reggi, 40. dr. Lavrenčič.
Stab je tu naveden po večini z Izmlšlje-nomo, tolovajskimi Imeni. T spisku je nave-
deno tudi, da so ljudje kot 1, 2, 3 ln 5 oboroženi z brzostrelkami ter samokresi, ljudje od 6 do 40 pa delno s puškami, delno s samokresi.
Na poveljniških mestih — samo komunisti
V	naslednjem priobčujemo dva dokumenta, ki dokazujeta, da izbirajo za poveljniška in druga vodilna mesta tako imenovane »narodne osvobodilne vojske« samo komuniste. Dokumenta se nanašata na izbiro kandidatov za tečaje, kjer se šolajo bodoči poveljniki komunističnih roparskih tolp. Od 8 kandidatov, določenih za tečaj, ni niti enega, ki ne bi bil član Komunistične partije, če no povrh tega še član SKOJ-a, komunistične mladinske organizacije.
Dokumenta se glasita:
XIV. divizija NOV in PO Slovenije Položaj, 2. X. 1943 ob 18.15.
Vsem štabom UB XIV. divizije na položaju.
Ker se bo prvi kurz za nižji komandni kader kmalu končal, vam naročamo, da pošljite nove kandidate za drugi kurz, kateri se bo začel 8. 10. t. 1.
I. U. B. pošlje 8 tovarišev,
II. U. B. pošlje 8 tovarišev,
»Ložka« pošlje 17 tovarišev ln »Snežniška« pošlje 17 tovarišev.
Za kurziste je treba odrediti samo one,
ki že v svojih edinicah kažejo smisel ln voljo za šolo (pri prvem kurzu se je dogodil slučaj, da Je prišel en tovariš, ki ni znal niti pisati, tako se naj ne pošilja). Predvsem pošiljajte stare borce. Stabl so osebno odgovorni, da pošljejo kandidate, ki so sposobni za kurz.
Vse edinlee morajo poslati svoje kurziste tako pravočasno, da so na dan začetka drugega kurza že vsi navzoči, ker vsaka zamuda ovir delo. Kurzisti morjo prinesti s seboj vso potrebno opremo, tako osebno, orožno, šatorsko in Jedilni pribor. Pri prvem kurzu so bili slučaji, da so poedinl kurzisti prišli na kurz brez bluze, brez kape in celo brez puške.
Kurziste pošljite na Babno polje.
Smrt fašizmu — svoboda narodu!
Komandant Mirko Bračič 1. r.
Stab Stab
1. U. B. T. T.
Položaj, 7. X. 1943.
Komandi n. kurza za nižji komandni kader XIV. divizije NOV in PO Slovenije.
Položaj.
Na osnovi naredbe štaba XIV. divizije od 2. t. m. pošiljamo 8 tovarišev-gojencev za II. kurz, in sicer:
1. Šuštaršič Jože, desetar 1. 8. n. bat., roj.
19.	3. 1921, Priložje, v partijo stopil 16. 3. 1943, prostovoljec, discipliniran.
2. tov. Skvarča Jože, vodnik 2. č. II. bat., roj. 17. 11. 1922, Vranovlči, v partijo stopil
2. 7. 1942, sekretar SKOJA, poslušen, vesten.
3. tov. Perhaj Ivan, desetar 2. č. II. bat., roj. 5. 4. 1918, M. Lašče, SKOJ-evec, v partijo stopil 16. 8. 1943, odločen, poslušen.
4.	tov.	Tršar Milan, borec 3.	č. II.	bat.,
roj. 15. 2.	1925, Planina, v part.	10. 8.	1943,
discipliniran, dober borec.
5. tov. Drobnič Lado, borec 2. 8. I. bat., roj. 8. 8. 1923, Ribnica, v part. 8. 8. 1943, discipliniran in borben. Bil pred razpadom interniran, brat že 17 mesecev v partizanih.
6.	Meserko Lojze, borec 2. 8.	I. bat., roj.
18.	6.	1929	v Ljubljani, v part.	29. 7.	1913,
SKOJ-evec.
7. Blatnik Anton, borec 2. 8. I. bat., roj.
13.	7. 1920, Lese pri Krku, v part. 12. 9. 1943, discipliniran ln borben, SKOJ-evec.
8. Kern Ivan, 1. 6. I. bat., roj. 2. 8. 1923 Primskovo pri Kranju, v part. 27. 7. 1943. SKOJ-evec, borben in discipliniran.
Vodja pota je tov. Skvarča Jože, vodnik.
Smrt fašizmu — svoboda narodu!
Za nam. politkomisarja:
7.	X. odšli ob 20. url,
2ugelj Franc, Zvone.
Za komandanta načelnika štaba: Tomšič Janez.
Pravi značaj »demokratičnih volitev«
Pisali smo že, kako je komunistična partija pod krinko OF in »slovenske ljudske oblasti« organizirala »prve demokratične volitve v slovenski zgodovini«. »Poslance« so pri tej priliki volile tudi oborožene tolpe. Izvoljeni so bili — in so seveda tudi smeli biti — samo pravi komunisti, kakor priča naslednji dokument:
Stab
I.	U. B. Tone Tom518
Štabu XIV. Divizije NOV ln PO Slovenije.
Položaj.
Pri poslanskih volitvah v naši brigadi so bili izvoljeni sledeči tovariši:
V I. bataljonu: 1. Tov. Grebenc Franc (Lado), komandant I. bat., roj, 23. 7. 1923 v Dvorski vasi pri Vel. Laščah. V partizane prišel 1. 3. 1943. Pred razpadom Je bil v fantovskem odseku, po okupaciji pa aktivist OF. Bil Je denunciran ln en teden v preiskovalnem zaporu. Ko Je prišel iz zapora, Je takoj stopil v partizanske vrste, kjer Je zelo aktiven. Med ofenzivo Je bil 2 meseca v pa-troll Glavnega poveljstva.
2.	Kocjančič Janez (Galeb), namestnik bataljonskega politkomisarja, roj. 12. 12. 1903 v Sostrem pri Dobrunjah, v partizane vstopil 4. 7. 1942, je bil pri vseh komunističnih organizacijah (Svoboda) Itd. 2e pred razpadom Jugoslavije se je zelo aktivno udejstvoval, še bolj pa po razpadu.
V II. bataljonu: 3. Tov. Boldan Jože (Silni), roj. 30. I. 1915 v Višnjah pri Ambrusu, v partizane vstopil 4. 4. 1942, komandant II. bataljona, po poklicu mesar, pred razpadom ni bil organiziran v nobeni politični struji, po razpadu bil zaprt 4 mesece zaradi čltanja le-
takov OF. V partizane je prišel prostovoljno. Bil je vedno pošten in odločen borec.
4.	Kovač Anton (Tonček), roj. 30. 9. 1918 v Ljubljani, v partizane prišel 13. 8. 1941, četni komisar, izučen za brivca, pred razpadom bil organiziran v brivskih organizacijah in KP. V partizane prišel prostovoljno. Kot borec se je vedno odlikoval.
V	III. bataljonu. 5. Tov. Goli Stanko (111 j a), star partizan, četni komisar in bivši rez. oficir jugoslovanske vojske. Po poklicu akademik. Zvest pristaš KP in odličen borec.
6.	Tov. Dolničar Janez, nam. politkomisarja bataljona, član KP preden je stopil med partizane. Izkazal se Je kot odličen borec in organizator. Po poklicu zlatar.
Smrt fašizmu — svoboda narodu!
Nam. politkomisarja:	Komandant:
Izginil tedaj ln tedaj. Bržkone so to tudi sami ljudje, ki so jih »likvidirali«.
Med listki so n. pr. naslednji:
Bataljon I., 1. četa — Jožef Bolka, partizansko ime »Tomažič«, roj, 25. 8. 1916 v Požen-ka št. 22, poklic mlekar, prišel v partizane
21.	8. 1943.
Dosedanje edinice in prekomanda: prišel v Hrastovo, patrola v U. B. T. T.
Opomba: prostovoljec, padel v boju pri Uncu 29. 9. 1943.
Eataljon I., 3. četa: Mlakar Franc, partizansko ime Pavle, rojen 19. 12. 1908 v Bučki. Prišel v partizane 3. 1. 1943. Karakteristika: mobiliziran.
Zadnja funkcija: desetar.
Opombe: padel po nesreči 17. 9. 1943 (Marko).
Stab I. bataljona U. B T. T. Padel po nesreči — eden tovarišev iz III. čete Mlakar Franc Iz 3. čete I. bataljona, 26. 9. — bataljonski kurir Picek Franc iz Ribnice šel iz položaja v štab bataljona.
Komandant: Lado 1. r.
■&}	/cca.	'£o	/	Us
-Z#
-Set.
•**** y?o /-ej?	y>o -£»-u-C	<ct<x	J*
o-**’	'	^lč-7-L^ayo,
t\j*A
?•*i •bde Speč	/t-t	*>- su-elin
jfsitJiCu.AeTv srditi- -£rck oiti. -7 £ 'y " "
-j*/ ;
(Miki
Gedo, tolovaj, ki je v Kočevju zahteval Izročitev slovenskih domobrancev, daje nove predloge za streljanje Slovencev.
Rdeči »pogum« v boju
O tem, kako se je celo ta slovita »elitna brigada« klavrno obnesla v slehernem resnejšem spopadu, priča poročilo, ki ga je komandant Daki poslal o boju — če moremo govoriti o kakem boju — ki bi ga bila morala ta brigada vzdržati v »osvobojeni« Cerknici dne 19. decembra 1943. Iz poročila je razvidno, da je od 1016 članov te brigade ob prvi senci boja padlo, bilo zajetih, ranjenih, pobegnilo ali izginilo 359 ljudi, to je dobta tretjina. Da se lepše sliši, Je v poročilu poleg pogrešanih in padlih tudi označka »razhod«, kar pomeni, da se je »razšlo« nič manj kakor 210 rdečih vojakov, med njimi cel IV. bataljon. Poročilo pravi:
Stab
I.	U. B. Tone Tomšič.
Položaj, 20. sept. 1943.
Štabu XIV. Divizije NOV in PO Slovenije.
Položaj.
Brojno stanje: po spisku	1016
pogrešanih	138
padlih	11
razhod	210
na licu	657
Pojasnilo razhoda: V razhodu je vštet ves IV. bataljon, po številu 12B, ranjeni, V bolnici ln razne patrole. Pogrešanih 138 je večinoma smatrati za dezerterje (po večini novo-mobiliziranci).
Dnevno poročilo: 19. septembra so Nemci obkolili Cerknico s približno 400 vojaki. Prva poročila smo dobili o obkoljevanju ob 6.45 zjutraj, nakar je bila poslana 1 četa proti Dol. jezeru, a 1 vod v patrolo in položaje proti Dol. vasi, medtem ko je 1 vod že bil v zasedi proti Rakeku na koti 631. Poslane edinice so prišle v kontakt z Nemci in so jih zadržale. Ob 7.15 so prišli nemški tanki iz Rakeka. III. bataljon, ki se je nahajal deloma še v mestu, se je povlačil na položaje na pobočju Gradišča med kotami 575 in 858, kjer je dal Nemcem odpor. — Istočasno so Nemci prišli z jačino 40 vojakov na položaje med kotami 649 in 631. II, bataljon je bil takoj poslan iz Begunj in je zavzel položaje severno od kot 649 in 631 ter je takoj napadel Nemce na položaju. Nemci, ki so bili na kotah 649 In 631, so pobegnili na pot Rakek—Cerknica v Cerknico. Medtem ko sta XI. in III. bataljon vodila borbe na položajih, je I. bataljon odšel na položaje proti Rakeku, kjer je padel z ba-cači in mitraljeskitn ognjem postojanke v samem Rakeku. V mraku je bataljon odšel nazaj na svoje stare položaje.
V teku borb smo Imeli 11 mrtvih in 18 ranjenih ln 138 pogrešanih. Po poročilih našega načelnika obveščevalnega centra se je Nemcem predalo 22 partizanov, od katerih so Nemci danes likvidirali (29. septembra) 16 partizanov.
Naše izgube v orožju znašajo 120 pušk, ena protitankovska puška (cela posluga je bila ranjena) in 150 bomb.
Smrt fašizmu — svoboda narodu!
Komandant: Daki 1. r.
»Justificiran«
V posebni kuverti z naslovom: »Justifici-rani« smo našli listke I. bataljona in III. bataljona z imeni žrtev: Bataljon III. četa 1. Makek Vincenc, roj. 12. 3. 1917 iz Vevč, delavec, prišel v partizane 15. 9. 1943.
Na zadnji strani listka Je pri opombi: pri straži delavske čete 1. 10. 19J3.
En listek za primer, ki govori o usodi neštetih.
Med drugim materialom je tudi mnogo podobnih listkov, vendar bereš na njih le:
Kako so »Justiflkacije« izkoriščali za za-strahovanje moštva, priča naslednja zapoved:
Stab
I.	U. B. Tone Tomšič Položaj, 11. X. 1943.
Štabom bataljonov!
Pregibno pošiljamo sodbo brigadnega vojnega sodišča VIII. Udarne brigade z naročilom, da štabi bataljonov odredijo, da se ta obsodba prečita pred zborom vseh bataljonov. Ob tej priliki je treba pred zborom pojasniti in povdariti, da bo enaka sodba zadela vsakogar, ki bi dezertiral, ker ga ni kraja, kamor bi se dezerterji lahko skrili pred edinicaml narodno-osvobodilne vojske.
Sodbo s tem podpisom vred dostavljamo štabu II. bataljona, ta pa po izvršitvi naredbe dostavi III. bataljonu, III. bataljon pa dostavi štabu I. bataljona. Stab I. bataljona vrne sodbo in dopis štabu brigade.
Nam. POLITKOMISARJA KOMANDANT Sodba prečitana pred zborom I. bataljona.
(potrdilo štaba bat.)
Sodba prečitana pred zborom II. bataljona.
(potrdilo štaba)
Sodba prečitana pred zborom III. bataljona.
 ................................
(potrdilo štaba)
Quo vadb
Roman v slikah!
Dobite ga Y aredništvu »Slovenskega doma«.
MALI OGLASI
SMREKOV / JELOV LES
rezan in tesan, kakor tudi bukove, hrastove, javorjeve, Jesenove in lipove plohe dobite v skladišču zadruge »Marad« v Ztvlnozdravni-ški ulici (za Cukrarno).
Ali ste se žc naročili na edino slovensko poljudno znanstveno knjižnico
»SVET«
»SVET«
Ce še ne, polcin (o slorile flmprej! SVETOVA knjižnica vmn prinaša poučne In zanimive knjige z namenom, da izobrazijo bralec, da jih seznanijo z zanimivostmi, ki jih brnlee do sedaj morda še ni ved,el. Sirili kulturno obzorje, dajati posebno mladini, ki doraSča, veliko koristnega branja, (o je namen SVETOVE knjižnice. ::	Mesečno	izide po ena knjiga.
Vsebinsko so SVETOVE knjige sila pestre, ne le po izbrani snovi, pnč pa tudi po lepih slikah, ki krasc sleherno knjigo. Sest knjig je že dozdaj i/.Uo in vsaka je doživela pri bralcih, ne le pri naročnikih, lep sprejem. Prav takšnega bo doživela golovo tudi sedma SVETOVA knjiga
»SPREHODI PO NEBU«
ki ho Izšla I. fehranrjn. lv n ji jr n nns bo peljala v vesoljstvo, nuh seznanila z nebesnimi telesi, nam prikazala, kako ničev je človek v primeri z božjim slvarslvom. Knjigo je napisal rav. Favel Kunaver in jo že vuaprej toplo priporočamo.
Naročile ne torej na »SVET« pa bo«ite za zmeren denar dobivali lepe in poučne knjl^et
Zgodovina Osvobodilne fronte v Novem mestu in okolici - drugi del
Ko so razna komunistična vodstva zaradi nenadnega prihoda nemške vojske, o kateri so ljudstvu trdili, da je v Novo mesto nikoli ne bo, ker nima niti enega vojaka na razpolago za kaj takega, pobegnila iz Novega mesta, so to storila v taki naglici in taki zmedi, da so pustila ondi celo kopo raznih arhivov in seznamov.
Iz teh arhivov smo povzeli vrsto zanimivosti in imen, ki nazorno govore o »osvobodilnem delu« v Novem mestu ter v njegovi okolici.
Zanimiv je med drugim seznam mestne zaščite.
Ta seznam, ki ga priobčujemo v izvirni obliki ter brez pripomb, vsebuje naslednja imena:
Seznam moštva mestne zaščite v Novem mestu
S t a b.
Stepišnik Jože, 37. 7. 1914, Novo mesto, akademik, komandant; Otavnik Leon, 28. 7. 1913, Gorica, akademik, nam. komandanta; Lenarčič Boris, 29. 10. 1916, Novo mesto, tehnik, politkomisar; Kos Jože, 27. 7. 1998, Novo mesto, profesor, nam. polkom.; Kostiukovskij Georgij, 33. 2. 1903, Sevastopol, uradnik, obveščevalec; Ogrin Anton, 21. 6. 1896, Novo mesto, uradnik, obveščevalec; Turjak Milan, intendant; Suhi Štefan. 12. 12. 1915, Novo mesto, Igralec, kurir; Stepišnik Lado, 28. 4. 1918, Novo mesto, železničar, kurir; Majer Ivan, 15. 5, 1914, Novo mesto, brivec, kurir; dr. Korbar Avgust, 11. 9. 1902, Prem — Postojna, zdravnik, bat. zdravnik; Paulič Nikolaj, 81.
1. 1921, Novo mesto, akademik, pom. zdravnik.
I.	četa.
Zane, 28. 12. 1917, Ljubljana, frizer, komandir; Mirtič Franc, 30. 8. 1900, Novo mesto, kovač, nam. komand.; Miha, 38. 4. 1911, Železniki, orožnik, politkomisar; Kralj Jože,
13.	9. 1910, Trst, profesor, nam polkom.; Vidmar Martin, 24. 10. 1908, Stavča vas, orožnik, vodnik; Pogačar Franc, 4. 10. 1912, Boh. Bela, orožnik; Vidic Anton, 7. 4. 1905, Smolenja vas, zidar; Kovač Florjan, 15. 2. 1905, Koroška vas, pečar; Bukovec Ivan, 18. 4. 1910, Trebnje, urar; Adamič Frane, 30. 9. 1924, Mirna, kroj. vajenec; Hrovatič Ivan, 6. 6.
1919, Mali Cerovec, delavec; Kavbar Jože,
7.	11. 1924, Vavta vas, delavec; Kapič Marija, 9. 8. 1926, Kandija, šivilja; Primc Anica,
19. 1. 1924, Irča vas,; šivilja; Kostrevc Franc,
2. 6. 1926, Hrušica, delavec; Saje Jože, 8. 4. 1927, Potočna vas, dijak; Burgar Slavko, 17.
6. 1917, Šmihel, mizar; Vrečar Avgust, 18. 8. 1898, Slivna, orožnik; Ancelj Miba, 15. 10. j 1889, Mojstrana, orožnik; Okorn Frano, 20. 8. 1909, Stična, orožnik; Dolinar Pavel, 22. L 1897, Sv. Jurij, orožnik; Femoc Alojzij, 9. 9. 1907, Stehnnja v., orožnik; Klemenčič Franc, 27. 6. 1903, Maribor, orožnik; Gošek Jože, 31. 3.1925, Zrnja-Franc,, trg. pom.; Grdene Franc,
11. 2. 1912, Novo mesto, narednik; Kozina Bogdan, 28. 3. 1922, Novo mesto, akademik; Blažič Drago, 24. 4. 1917, Žiri, delavec; Še-tina Slavko, 20. 5. 1915, Mokronog, ključavn.; Zoreo Marijan, 5. 10. 1926, Ljubljana, dijak; Vidrih Vinko, 11. 1. 1912, Smolonja vas, čevljar; Kodrič Bruno, 16. 9. 1924, Gorica, sob. slikar; Gruden Franc, 27. 11. 1919, Itadovica, brivec; Gostiša Miha, 10. 9. 1924, Ljdbljana, dijak, bolničar; Cerjanc Anton, 7. 4. 1922, Ro-saluice, želozničar; Kavčič Mirko, 17. 11. 1925, Novo mesto, tek6t. del.; Šonc Alojzij, 13. 6.
1920, Mirna peč, abiturijent; Barle Gustav, 15. 11. 1915, Mokronog, tekst, kemik, vodnik; Mihelin Rudolf, 24. 3. 1915, Novo mesto, brivec; Ripp Aleksander, 15. 3. 1927, Kneževi, tekstilec; Oblak Alojzij, 8. 8. 1928, Novo mesto, dijak; Mežek Konrad, 6 6. 1926, Gorenjsko, kmet; Mojstrovič Stanko, 3. 5. 1918, Ško-cijan, krojač; Sitar Božidar, 8. 5. 1927, Bršlin, železničar; Jerman Martin, 6. 11. 1922, Ločna, delavec; Meden Viktor, 15. 3. 1907, Ljuhljana, trg. pom.; Robek Ivan, 10. 1. 1928, Jurka vas, kmet; Počrvina Frano, 18. 5. 1903, Irča vas, orožnik; Zorc Frane; Rauh Jože, 17. 8. 1927, Potoki, tapet, vaj.; Žagar Alojzij, 18. 4. 1918, Jablan, čevljar; 1’erio Andrej, 27. 11. 1921, dijak.
II. Čota.
Valentinčič Tono, 9. 8. 1999, Novo mesto, Uradnik, komandir; Levstik Franc, 25. 2.
1905,	Ribnica, trgovec, nam. komand,; Stepišnik	Roman,	politkomisar; Kemer Hugo,
30. 5. 1918, Ljubljana, trg. pom., nam. polit-kom.; Zorčič Ivan, 2. 4. 1909, Kapela, trg. pom., vodnik; Bele Slavko, 2. 3. 1901, Novo mesto, zidar, nam. vodnika; Jakše Miha; Potrič Rafael; Hostnik Alojzij, 6. 1. 1926, Moravče, goj. kmet. šole; Vidmar Bine, 22.
5.	1918, Sela-Ratež, mesar; Erjavec Rudi, 1. 2.
1930, Sela-Ratež, mesar, Azlr Ašlm, 25. 8. 1909, Tetovo, sladoledar; Krašovec Dušan, 13.
10. 1923, Kočevje, kurjač; Martelanc Dušan, 27. 3. 1925, Postojna, dijak; Zivkovič Milan,
20. 2. 1934, Dragoševci, dijak; Zajc Bogo; Barbo	Rudolf;	Mušet Zdravko,	13.	6. 1925,
Logatec, dijak;	Mušet Drago, 4 .	6.	1927, Lo-
gateo,	dijak; Mihelčič Drngo,	25.	6. 1921,
Ljubljana, krojač; Bukovec Franc, 22. 1. 1920, Oštro, natakar; Teropšič Franc; Fink Frano; Borštnik Stojan; Gorjanc Jože, 29.
12. 1907, Celje, uradnik; Košir Milan, 9. 11. 1919, Gorenja vas, dijak; Košir Nada, 17. 9.
1931, St. Vid, žena; Savnik Vinko, 19. 6. 1921, Sladka gora, godbonik; Sorgo Engclbert, 6.
11. 1913, Jesenice, godbonik; Sorgo Darja, 1917, Jesenice, žena; Poteko Ivan, 12. 7. 1894, Griže, uradnik; Bulc Ferdo, frizer; Natek Frano, 28. 8. 1903, Celje, zavar. uradnik; Kralj Jože; Piki Mirko; Ljubeo Jože, 30. 1.
1924,	Karlovac, predilnlčar; Artač Silvester, 27. 1. 1907, Trst, uradnik; Rupnik Alojz, 21.
7. 1902, Logatec, finanoar; Ogorovo Doris; Tusulin 'iztok; Barbič Miha, 6. 19, 19-32, nov0 mesto, dijak; Pintar Rudolf, 4. g. 1926,
Novo
mesto, mehanik; Zupan Slavko, 1. 11, 1932, Koseze, uradnik; Gruden Marjun, 25 8. 1920, Ljubljana, uradnik.
III. čota.
Polonšok Tvo, 30. 7. 1913, Trebnjo, odv. pripr., komandir; Mrhar Boris, 1. 5. 1907, Trst, profesor, politkomisar; Lavrič Julij, uradnik; Mihelčič Anton, 29. t. 1006, Vavpčn vas, trgovec; Kraševce Jože, 17. 5. 1903, Jov-6n, mizar; Kukman Frano, 9. 8. 1912. Ičočovje, zidar; Jevšek Anton, 6. 12. 1923, D. Kamenee, kurjač; Vesel Jožo. 14. 11. 1908, Boričevo, posestnik; Splihnl Jože, 12. 3. 1995, Škofja Loka, Uradnik, vodnik j Pipan Miroslav, 3. 2. 1912,
Trst, vulkanizer; Lisac Martin, pos. sin; Obranovič Jože, delavec; Kavčič Viktor, inženir; Jurkovič Jože, miz. pomoč.; Kobe Julij, trg. pom.; 2ura Marijan, 9. 11. 1900, Trst, trg. potnik; Kos Ivan, trgovec; Pečaver Vinko, 21. 1. 1915, Podhosta, les. manip.; Moškon Jože, čevlj. pom.; Gernedl Ferdo, uradnik; Jarc Albert, brivec; Vesel Štefan, čevljar; Potočnik Albert, 30. 11. 1902, Selca - Šk. Loka, tekstilec, bolničar; Ciuha Anton, vodnik; Romih Ivan, gostilničar; Staniša Franc; Kren Franc; Brodar Miha, klepar; Lahajnai Andrej; Mali Franc, 26. 9. 1921, Kamenee, mo-šotar; Šaleliar Ivan; Bolte Brane; Vukšinič Drago, 30. 12. 1918, Črnomelj akademik; Ul-čakar Cirila, 1. 7. 1920, Semič, četni pisar; Boštjančič Jože, 29. 8. 1908, Colorado (USA), orožnik, vodnik; Rurnp Frano, 12. 4. 1922, Kandija, dijak; Jakše Franc, 22. 6. 1019, Novo mesto, tekBtileo.
IV.	četa.
Falkner Niče, 2. 11. 1919, Novo mesto, uradnik, komandir; Modic Maks, 2. 10. 1881, Radovljica, prometnik; Močivnik Radko, 17.
3.	1925, Ljubljana, abiturient, politkomisar; Jurglič Ignao, 20. 1. 1926, Jesenice, delavec, kurir; Zorič Slavko, 9. 1. 1918, Krško, knjigovez, kurir; Kovačič Milan, 6. 11. 1913, Radgona, inženir; Pavlin Gustav, 20. 8. 1908, ča-dreže, uradnik; Tavčar Florjan, 3. 5. 1905, Železniki, mlinar; Kos Anton, 17. 1. 1910, Sela, delavec; Ravnik čedo, 25. 3. 1926, Maribor, dijak; Malovič Mirko, 14. 6. 1902, Novo mesto, mizar; Dei Giorgi G., 25. 12. 1906, Vi-oinico, financar, Italijan; Sorman Zlatko, 14.
8.	1925, Ljubljana, dijak; Makovec Janez, 23.
6.	1909, Bučna vas, čevljar; Fridl Vinko, 15.
12.	1S94, Kostanjevica, kolar; Mikeo Anton; Slabe Janko, 25, 5. 1911, Apnenik, pek; Leskovec Vinko, 2. 7. 1996, Idrija, tehnik; Udovč Jože, 13. 10. 1912, Črmošnjlce, kmet; Knafeljo Jože, 22. 12. 1921, Žabja vas, brivec; Zevnik Viktor, 20. 9. 1993,-Št Jernej, delavec; Strajnar Mile, 16. 4. 1908, Novo mesto, obč. tajnik; Lombardo Salvatore, 2.1.1917, Reggio Calab., trgoveo, Italijan; Pate Avgust, 24. 6.
1906,	Kamenje, orožnik, vodnik; Bartolj Jože,
26. 1. 1914, Vel. Cerovec, delavec; Kos Viktor,
27. 11. 1914, Črmošnjice, delavec; Ucman Janez, 17. 9. 1904, Plemberk, kmet; Kastelic Janez, 3. 4.1.907, Plemberk, kmet; Regina Janez,
22.	9. 1913, Vel. Cerovec, kmet; Bregar Ernest st., 1. 1. 1900, Stična, financar; Bregar Ernest ml., 19. 6. 1926, Ljubljana, dijak; De-paolo Pietro, 20. 12. 1912, Consenza, čevljar, Italijan; Brulc Jože, 27. 4.1915, Stopiče, delavec; Guasconi Giorgio, 11.11.1920, Piacenza, finanoar, Italijan; Giropelj Janez, 4. 3. 1926, Črmošnjice, delavec; Mesojedec Frano, 7, 10. 1923, Prapreče, trg. pomočnik; Hribar Franc,
21.	7. 1912, Dobindol, kolar; Kralj Franc, 30.
11.	1925, Plemberk, delavec; Ucman Martin,
15.	1. 1916, Vel. Cerovec, čevlj. pom.; Turk Franc, 20. 11. 1934, Stopiče, delaveo; Mingele Jože, 28. 2 1920, Cervaro, kuhar, Italijan; Tomazin Viktor, 11. 6. 1902, Metlika, soboslikar; Lamut Anton, 5. 6. 1882, Sela Dragatuš, učitelj, bolničar; Budna Zdravko, 12. 5. 1910, Ljubno, urar, bolničar; Falkner Franc, 15.
II. 1903, Novo mesto, brivec, bolničar; Onofri Aldo, 28. 12.1917, Gazena, elektrom., Italijan; Maglioni Ginvanni, 23. 6.1917, San Salvatore, financar, Italijan.
Komora.
Durini Čižek, 1. 2. 1924, Mokronog, dijak; Pakiž Oiko, 7. 6. 1938, Kozje, dijak; Kavčič Marjan, 17. 7. 1926, Ljubljana, dijak; ITder-man Ljubo, 25. 11. 1920, Novo mesto, dijak; Dolenc Luka, dijak; Veljak Bogdan, 5. 1.
1925,	Maribor, dijak; Per Cveto, 10. 4. 1925, Novo mesto, dijak; Novak Kaši, 4 . 6. 1922, Metlika, dijak; Papež Edvard, 19. 6. 1926, Hinje, trg. pom.; Oblak Dane, 25. 4. 1925,’ Ljubljana, -krojač; Verbič Liki, 28. 1. 1915] Ljubljana, krojač; Sbll Henrik, 10. 6. 192L Vrbovško, dijak; Cegnar Franc, 16. 6. 1925, Domžale, dijak; Tarman Albin, 25’. 2. 1910, Jesenico, mizar; Somrak Ivan, 30. 12. 1908, Suhor, delavec; Kastelic Jože, 13. 3. 1926, V. Slatnik, delavec; Dragan Franc, 14. 11. 1903, S. Grčevje, delavec; Simonič štofnrl,
30.	8. 1897, V. Dolina - Krško, delavec; Urbančič Frane, 15. 1. 19h9, Bilje, uradnik, komandir; Srebrnjak Alojz, 5. 4. 1909, Smolenja vas, delavce; Blažič Anton, 4. 1. 1905, Vel. Slatnik, kmet; Pavlin Ivan, 30. 4. 1916, Potovrh, kmot; Rndešček Franc, 22. 1. 1001, Orehovica, oskrbnik.
Imena iz rajonskih in terenskih odborov
Seznnm aktivistov Rajonskega odbora Blrčna vaa In terenskih odborov, ki so nujno potrebni In nezamenljivi na terenu:
Hrovatič Frano, roj. 11. III. 1915, sekretar RO; Becole Franc, 21. IX. 1900. blagajnik RO- poslanec; Bele Anton, 12. IX. 1919, voj. ref. RO; Kastclio Franc, 10. II. 1912, gosp. komis. RO; Jurčoo Ivan, 30. III. 1899. prop, RO; Hrovat Alojzij, 7. VI. 1900, sokret. TO, Lakovnlce; Muhič Franc, 25. VIII. 1908, gosp. TO, Lakovnlce, poslanec; Koklič Alojzij, 2. II. 1902, nar. zašč. TO, Rakovnik; Mrvar Ivan, 7. VII. 1899, blag. TO, Boričevo-škrjunčo.
R. O. Blrčna vas
Tajnik Hrovatič Frano, roj. 11. III. 1915; blagajnik Babošek Alojzij, 21. VI. 1898; blag. namoetnik Beeele Frano, 21. IX. 1900, poslanec; vojni reforont Bolo Anton, 12. IX. 1919; gospod, komisarji: Počervinn Alojz; PoČcr-vlna Anton, 9. III. 1902; Knstello Anton,
10.	II. 1912,	Jama 3; prosveta Macarol Josip,
1.	IV. 1887; propaganda:	Jurčeo Ivan, 30.
III. 1899; zdrav, ref. Zupančič Jožica.
T. O. Blrčna vas.
Tajnik	Medic Anton,	blagajnik Lokar
Anton, gospodar Hrovat Alojz, nar. zaščita; Smrekar Ludvik.
T. O. Stranska vas.
Tajnik Šušteršič Jože, blagajnik Bertoncelj Alojz, gospodar Medic Franc, nar. zaščita: Lokar Jožo.
T. O. Lakovnlce.
Tnjnlk	Hrovat Alojz,	roj. 7. VI. 1900;
blagajnik Ilutovc Ivan; gospodar Muhič Fr.,
25.	VIII. 1908, poslanec; skočil v Krko in utonil znrndi nemirno vosti; nar. zaščita: Irt Miba.
T. O. Rakovnik-- Rnlnnšče.
Tajnik Kastelic Alojz; blagajnik Kavšek Janez; gospodar Hutevo Janez, nar. zaščita:
Koklič Alojzij, roj. 2. II. 1902, Rakovnik; gospodar Koklič Alojzij.
T. O. Veliki Podljuben.
Tajnik Bukovec Janez, blagajnik Pirc Alojz, gospodar Kavšek Jože, nar. zaščita: Grandovec Anton, (odšel k vojakom).
T. O. škrjanče—Boričevo.
Tajnik Jakše Anton, blagajnik Mrvar Ivan, roj. 7. VII. 1899; nar. zaščita: Klobčar Jože.
<	Blrčna	vas.
Tajnik Medic Anton; blagajnik Lokar Anton, gospodar Hrovat Alojzij, nar. zaščita Smrekar Ludvik.
Rakovnik—Rajnušče.
Tajnik Kastelic Alojz; blagajnik Kavšek Janez; gospodar Hutevo Janez; nar. zaščita Koklič Alojz.
Stranska vas.
Tajnik Šušteršič Jože; blagajnik Bertoncelj Alojz; gospodar Medic Frane; nar. zaščita Lokar Jože.
Lakovnlce.
Tajnik Hrovat Alojzij; blagajnik Hutevo Alojzij; gospodar Mahnič Franc; nar. zaščita Irt Miha.
Skr jančevo—Boričevo.
Tajnik Jalše Anton; blagajnik Mrvar Janez; gospodar Vidmar Anton; nar. zaščita Klobčar Jože.
Pravi voditelji komunizma v Novem mestu
Clanj okrožnega odbora OF:
»Rudis Avbelj iz Ljubljano, komisar divizije, je od vseh najhujši. Dušan Jereb, veterinar. Silili Niko, medlcinec iz Novega mesta. Brata Preželj (Srečko in X). Ivan More, sodavičar, ki je organiziral kurirsko službo, in sodnik Vivoda.
S e 11 n a I., prometnik na postn ji Novo mesto, zloglasni komunist, vodilni član SKZJ, partijec, namestnik komandanta železniške brigade tov. čobana. Je sokrivec vsega zla, kar so ga doživeli dolenjski železničarji. Bil je namreč posredovalec in vodilni organ skupno s tovarišem Tavzesom. Z njim sta kovala načrte, kako naj bi čimbolj razrušila progo, mostove, skratka, kako bi demontirala ves strojni železniški aparat. Šetina ima na vesti vse umore jetnikov, ki so bili zaprti v Birčni vasi v šoli.
Komandir delavskega bataljona, znan pod imenom Džuro, je partijec in terorist še za časa Jugoslavije. Vodil je sestanke novomeških železničarjev. Zagorc, prometnik, Šetinov namestnik, je glasoval za usmrtitev Fabjančiča iz Ruperč vrha. Sodelavci: Lcpin, čeme, prometnik Frfolja.
Na sekciji so bili naslednji glavni organizatorji: inž. C o t a r Rado, poveljnik III. bataljona železniške udarne brigade, inž. Tavzes, Morela Frane, politkomisar I. bataljona železniške brigado, dalje Majoen Nino, uradnik sekcijske pisarne, Koleno Jordan in zloglasni progovni nadzornik Kunčič. Bil jo že za Jugoslavije vodilni član SKZJ. V novi železniški brigadi je bil štabni intendant. Bil je v zvezi z Valjevčevo Darinko iz Metlike, zloglasno aktivno komunistko.
Kurilnica je bila važna komunistična odinica ter gnezdo komunističnega gibanja med železničarji. Tam so delali:	K	u-
h a r Pavle, bataljonski politkomisar v kurilnici, strojevodja Koman, kurilniški komandant, Bartol, namestnik poveljnika v železniški brigadi. V montažni delavnici so bili organizatorji: Bartol, ki je miniral
3	lokomotive. Njegova pomagača sta bila Vidic Frančišek- in Trat er Anton starejši. Zelo agilen je bil tudi Vovk Franc. Vodil jo trojko.
Vloga krščanskih socialistov
Bilo jih sicer mnlo, a odnesli so pri pripravi levji delež. Trgoveo Kos Vinko, socialist z milijonskim premoženjem, slnvlst Paderšič, organist Markelj, Picek Jurij itd. nosijo neodpustljivo krivdo, zakaj tisti, ki so od njih zapeljani odšli v gozd, sc najbrž nikoli ne bodo vrnili.
Rdeči križ je vodil »krščanski« socialist Pucelj Stanko, pomagal mu je Hlede Stefan, sodni pripravnik. Oba sta zašla čisto v komunistične vode ln pošiljala nabirko In denar RK v gozd.
V	Kosovi zapuščini, na podlagi katere so badoglijevcl lovili komuniste, bi našli marsikaj, kar bi mnogo Novomeščano presenetilo. Za zdaj je še prezgodaj, da,bi prišli z vsem na dan. Nesrečni dijak, ki je po nedolžnem nokaj mesecev zaradi teh zapiskov sedol, je krivil marsičesa krščanskega socialista Petri- j ca, ki je odšel prostovoljno r hribe, potem < ko jo že prej dolgo miniral nekatero proti- ’ komunistične organizacijo, z ljudmi, ki so dosegli pri hostnrjlh kmalu zavidljive položaje.
Novo mesto po 8. septembru
Sodnik Cernoš so je oh neki priliki v letu 1942, zarekel: »Ce bi beli prišli, bi »i takoj prerezal žile ...« Beli so prišli. Gospodove žilo pa so še cele... Sin Rado in hčerka Vera sta šla pa v gozd. Ob prihodu komunistov jo skupno s ftavličevo ženo gostila Kidriča in njegovo. Pri njih je bil stalno tudi podpolkovnik Marčič, ki jo bil določen za komunističnega novomeškega poveljnika, Šavel pa za okrajnega glavarja.
Marsikaj je o dogodkih po 8. septembru bilo že zaplsanoga, nokaj pa velja prihraniti za drugo čase. Drži, da so »beli odhajali« mod silnim navdušenjem mnogih Novomeščn-nov, ki so so že dva dni pripravljali na sprejem komunistov. Točno so vedeli za prihod vlaka, ki jih bo pripeljal iz Stražo. Med vrvenjem in tekanjem rdečih kurirjev, med posveti komunističnih veljakov in hadoglijev-skimi izdajalskimi častniki, saj je Kidrič s Ceruttijem mešetaril za Izročitev »belih«, so praznično oblečeni meščani vzklikali Stalinu, rdeči armadi, komunistom, »svobodi« i. t. d.
Rdeča policija na delu
Prvo aretacije so komunisti izvedli 0. septembra proti jutru. Ia zaplenjenega komuni-etienotfa arhiva razberemo, da so sestavljali
Druge
policijski štab naslednji: S pl i hal Pavle, trgovski pomočnik, 6 eg e d i n Franc, brivski pomočnik, Lapajne Zlatko, dijak Grk Atanazij, Bele Vinko, tajni policist pr je bil Pucelj Stane, Član VOS-a (varnostna obveščalna služba). Vseh rdečit policistov je bilo 22, med njimi Grm Mirko, arhitekt Avsec ml. iz Gotne vasi, Šplihal Jože, uradnik Mestne hranilnice, ki je izroči’ rdečim nad 200.000 lir, in nekaj Primorcev. Najbolj vneti so bili domačini.
Sodnik Perovšek, namestnik državnega tožilca, je komunistom nasedel. Določen je bil za preiskovalnega sodnika v republiki. Hotel je delati po predpisih, pa mu niso dovolili, marveč so ga odstavili in določili za to nalogo komunističnega sodnika Silv. Pakiža. Bivši wranglovec, poštni uradnik Kost jn-k ots k i Sebastijan, ki je do nedavna vlekel vse ljudi za nos, se je izkazal pri zasliševanjih za izrednega krvnika. To lahko potrdijo desetine preganjoncev, ki so so rešili. Dodeljena jim je bila tudi zloglasna Rabzelje-v a Vida iz Kostanjevice, ki ma na vesti vseh 84 umorov in je zadnje žrtve obsoja‘a še na večer, ko so v Novo mesto prišli Nem* ci. Pomagal je neki Peter. Ugledne pričo, ki so bile zaslišane, pripovedujejo, da ja Pakiž zasliševal s samokresom v rokah ic je orožje zdaj pa zdaj žrtvam pritiskal na sence.
Šolstvo v »republiki«
Vsi pošteni prosvetni delavci vedo, da so komunisti sistematično požigali slovenske šo le. Bali so se, da ne bi naši zanamci postali pametnejši od njih samih. Ljudske šole se jim sploh niso zdele važne. Bolj bridka je z gimnazijo, ki je ugleden zavod z velikim številom vzgojiteljev ter učencev. Politkomisar 2. čete mestne zaščite prof. Merhar Boris je kot edino merodajna šolska oblast določil začetek pouka. Delo se je začelo pod kozolcem. Za začetek je bila nekakšna pro pagandna akademija. Nastopalo so raznovrstne »osebnosti«. Prisotnemu ravnatelju Dolencu so na kratko povedali, da ni več po treben. Gimnazija jo imela novega ravnatelja v prof. Merharju — neugnanem kulturnem boljševiku.
Urnika di5aki niso dobili, keT je bil novi ravnatelj v velikih skrbeh zaradi bombardiranja.
zanimivosti
Abiturient Petrič Žarko je šofiral avto, ki .je prevažal aretirane jotnike v birčansko šolo. Z navdušenjem je vrail tja žrtve, ki jih je po večini prijel Splihal Pavle sam. Potrič je poleg Oblaka, Božota, ki je bil politkomisar v topliškl komunistični bolnišnici, policista Lapajneta ln Močilnika tvoril hrbtenico komunistične organizacijo na novomeški realni gimnaziji. Sedmošoleo Gačnik, Gostiša Miha in Novakova, šestošoleo Ravnik in Hočevarjeva pa močna vreteno to hrbtenice. Znano je, da je rajni profesor Kek slasti za vrnitev interniranih dijakov, tudi Oblaka in Petriča, zastavil ves svoj ugled, da jih je rešil. Ko so se vrnili, so takoj kovali načrte za likvidacijo nekomunistov. Petriča je prof. Kek še maloprej pohvalil, da je dober deček, kor je v Internaciji rožni veneo molil.
Izobražen, ugleden gospod s titovko ca glavi je zašel k tovarnarju Mediču, ki jo imel bogato zalogo perila in sličnega. Hotel je nakupiti nokaj stvari zase. S seboj jo imel običajno stalno spremstvo. Gospod tovarnar, ki ni pomislil, da se časi hitro spreminjajo, jima je začel navdušeno razlagati, kako že dolgo podpira komuniste, kakšno vsote je že žrtvoval zanje. Samo zadnji teden so dobili od njega nad 600.(100 lir v vrednosti. Preudarni ljudje se pa sprašujejo, kaj taki slovenski Morozovi od komunistov pričakujejo. Morda res raja na zemlji? Da se bo njihov položaj prej ali slej spremenil, o tem ni dvoma. Gotovo pa ni zanje najbolj ugodna — rdeča rešitev^
»Tovariš Čerin ...«
Na novomeškem kapitlju je sredi nemirnih dni preživljal mod svojimi trpečimi ovcami težke uro tudi gospod prošt. Komunistični verski referent Mikuž jo imel na trgu govor, v katerem sl je »privoščil« vse idejne nasprotnike. Govoril jo tako »prepričevalno in iz srca«, da je tovarišica Sonja začutila potrebo dati mu javno pohvalo s prisrčnim poljubom, ki je za pobornike svobodne ljubezni itak le »skromen izraz medsebojne idejne povezanosti«.
Tovarišu referentn pa ni bilo všeč, da na neko prireditev ni bilo novomeškega prošta. Odšel je k njemu, ga očitajoče pokaral in se čudil: »Tovariš Čerini Vsi so bili prisotni, samo tovariša Corina smo pogrešali.« In sivolasi prošt je moral tovarišu referentu natanko pojasniti, zakaj go jo tako nezaslišano »pregrešil«...
Učitelj Lilija, ki je po lastni pohvali popoln boljševlk, je postal pod rdečimi predsednik »olepševalnega društva« in poslal novomeškemu proštu pismo, v katerem pišo nekako v tem smislu: »Tovariš Čerin. Opozarjam te, da očistiš okolico svoje hiše (kapitlja). Kot predsednik olepševalnega društva Bem dolžan na to te opozoriti I«
Kdor zaradi nezmožnosti ali nepoštenosti in komodnostl v pošteni tekmi z drugimi ni mogel doseči položaja, ki bi ga zadovoljit, se je odpravil v gozd h komunistom. In kmalu smo labko slišali, kako se ravno ti salonski komunisti, ki doma niso mnogo pomenili, »uspešno udejstvujejo«. Kobetov Julij je vodil ropanje po IiajnuSčah, Kastelčev Franc iz Ivandijc, ki jo takoj ob prihodu komunistov nadel titovko in v uniformi jahal brhkega konjička, je kot komandant komunistov vodil požig poslopij v Birčni vasi. Polenšek Ivo, sodni pripravnik, jo kot poveljnik vodil razstreljevanje vodovoda v Stopičah. Vsi ti gospodje nočejo verjeti, da bo prišel čas, ko bodo drug za drugim dajali odgovor za svoja dejanja in prejeli zasluženo plačilo.
Smo sredi državljanske vojne, Izsiljene po boljševlškth baklonoscih, kt so preplavili tudi slovensko zemljo. Slovenski narod kaj siičnoga v svoji zgodovini še ni doživel. V tem trenutku je najvažneje gotovo to, do vsak po svojih močeh storimo vse, da komunistično zločinsko delo popolnoma razgalimo. Saj vemo, da rdeči zgubljajo pogum,
nam in vam
Spoštovani gospod uredniki Rad bi, da bi mi razloiili, kaj in kako je z »izdajalci*. »Izdajalcu smo menda mi in sicer zato, ker se branimo in se ne damo mirno poklati. Pri komunističnih tolpah je menda vse na glavo postavljeno; zločinec je junak, »izdajalec« je tisti, ki se brani, zakaj po komunističnem običajnem pravu nima pravice do življenja. Tudi zdaj smo »izdajal-ci« mi, ker hočemo uvajati slovenske šole na Primorskem, »izdajalci*, so slovenski učitelji na Primorskem, »izdajalci* so tisti, ki berejo slovenske knjige in časopise. Na Primorskem imajo namreč komunisti slovenske knjige in časopise — in sicer vse od kraja
—	za »izdajalske* in jih sežigajo in plenijo kakor njihovi badoljevski zavezniki.
Gospod urednik! »Izdajalci* smo torej mi, ker hočemo biti in ostati Slovencil Ali sedaj razumete ves »osvobodilni* cirkusf Poslej bomo morali torej ločiti med »izdajalci*, j to je Slovenci, in med izdajalci, to je komu-\ nisti, kajti kdor nam vpada v hrbet pri na-! rodno-obrambnem delu, je pravi izdajalec —
brez ušesc!
Primorec.
Gospod urednik!
V zadnjem času je bilo spravljenih na varno nekaj uradnikov, ki so podpirali OF s finančnimi sredstvi ali pa so pri njej sodelovali, ali vsaj agitirali zanjo.
Gospod urednik! Nam poštenim slovenskim uradnikom se zdi čisto prav, da oblast takim vzame plačo ali pokojnino, kajti plača se deli iz davčnih dohodkov, ki jih plačuje naše ljudstvo. če so torej bili med uradniki taki, ki so prejemali denar od našega trpečega ljudstva, pa so od tega denarja dajali v ta namen, da so zločinci naše ljudstvo le ubijali, mu požigali in ga izropali, potem je čisto logična poteza ljudske oblasti, da takim ustavi dohodke iz ljudskega denarja.
V tem da je naša slovenska oblast vzela dohodke takim, ki so jih razdajali zločincem, pa vidimo slovenski uradniki, da naša oblast	res	skrbi	za ljudstvo	in za njegov
denar	ter	ni protinarodna.	Zavedni slo-
venski t/radnikt želimo le, da bi ljudstvo vsem tistim, ki so podpirali komuniste, vzelo vse dohodke, če je kdo dajal iz h u-d o bi j e, naj sena ta način kaznuje, če po je kdo, ki jih je podpiral, s p r e vid e l, n a j javno v kakem listu poda izjavo, da t z zre a o b i alujesvoje zmotno ravnanje in da je sedaj odločen nasprotnik komunizma in naj por a v-n i k komunizma in naj poravna vso posredno in neposredno škodo, ki jo je s tem povzročil.
Gospod urednik, ali ne bi bilo tako prav, kajti če bi zmagali komunisti, bi se z nami, slovenskimi uradniki, brez ozira, če smo družinski očetje ali ne, zgodilo še vse kaj drugega. Zato naj bodo tisti, ki jih bo doletela pravična kazen, veseli, da naši ne posnemajo metod tistih, ki so Jih oni podpirati.	Seznami	podpornikov	in sodelavcev
OF pa	so	danes	po odkritju	važnih komu-
nističnih središč itak na razpolago. Želim tudi, da bi vse časopisje objavilo imena tistih, ki bodo zaradi sodelovanja z zločinci izgubili službo.	Slovenski	uradnik.
Gospod urednik/
Dovolite tudi nam beguncem skromen
prostorček v »Slovenskem domuz. Radi M namreč tudi ožjemu krogu ljubljanskih go-spd povedali, kaj počnemo kmetje v naši kmečki pisarni.
V mislih imamo tokrat tiste »milostljive* gospe, ki ob skodelicah črne kavo politizirajo in na najfinejši in najcenejši način rešujejo svetovna vprašanja vprav v času, ko se njihove dražestne gospodične hčerke ko divje koze pode po grmovju in kmečkih vaseh ter »osvobajajo* slovenskega podeželana življenja in premoženja.
Ni še dolgo, kar je majhna skupina salonskih gospd protestirala, češ da kmetje
V Kmečki pisarni ob raznih prilikah vzklikajo; »Dol s policijo!* in celo »Proč z učiteljstvom!*
Slovenski kmet predobro ve, kako potrebni so razni varnostni organi za vzdrževanje toliko potrebnega reda, — geslo »Dol s farji in žandarji*, pa se je rodilo nekje v mestu, in je v veliki meri vprav Ljubljana prišla oznanjat na deželo, da je nastopila »zlata doba*, ko kmet ne potrebuje več žandarja... Kdo torej vzklika »Dol s policijo!!*
Da pa smo se kmetje spozabili tako daleč, da smo si dovolili pri neki priliki priti na dan z vzkliki »Proč z učiteljstvom*, pa nam boste milostljive že oprostile, zakaj vsa odgovornost mestnih gospa ne more zabrisati in zakriti madežev, ki jih je nad narodom zakrivilo vprav naše — ali pravičneje rečeno — vaše učiteljstvo, saj predobro vemo, da je 7s odstotkov, če ne še več, učiteljstva z vsemi močmi delalo in še dela za OF.
Ni treba dolžiti nas kmetov, da mečemo vse učiteljstvo v isti kot. Da, nekaj Častnih izjem je res tudi med učiteljstvom, a na žalost bore malo.
Ce omenjenim krogom le še ni mano, povemo, da smo kmetje ob isti priliki izjavili, da nam je mnogo ljubše, če se naši otroci v bodoče ne uče branja in pisanja v Soli, kakor pa da bi jih učili takšni učitelji. Ce ne bo mogoče drugače, bomo otroke kar sami vadili v branju in pisanju, dokler nam narod ne bo mogel dati boljših učiteljev.
Kogar pa ima, da bi zvedel, kaj vendar kmetje počno »vedno* v »Kmečki pisarni*, naj pride kar sam k nam, pa bo videl. Ni mn treba nastavljati ušes za uličnimi vogali In se spraševati: »I.fkoj so neki danes ti kmetavzi obravnavali!*
Za danes naj bo dovolj, drugič pa še kaj, Kmet-bcgunec.
kadar so razkrinkani. Pogumni so le T temi in v kalnem najuspešneje ribarijo.
Pribiti moramo dejstvo, da so se mnogi Novomeščani in okoličani ob razpadu sami popolnoma razkrinkali. Spoznali smo jih, vemo zanje. Danca so se mnogi že potuhnili ali se vsaj skušajo prati. Čujmo in bdimo, da nas ne bodo Se enkrat presenetili, zakaj to drugo razočaranje bi bilo vsekakor hujšo od prvoga.
,
Teden doma
Nemški oddelki, ki so očistili prostor južno od cesto Gorica—Ajdovščina, so izvedli nenaden sunek od te ceste v smeri proti Trnovskemu gozdu ob Čepovanu. Stisnili so v dneh od 15.—20. januarja številno komunistične tolpe na prostor Cepovnn— Lokve. ki so ga zaprli tudi s severne strani. Komunistične tolpe so bile na ta način prir siljene k boju. Bile so uničene. Nad 500 komunistov je bilo v teh bojih ubitih, Nemcem pa so padlo v roke velike količine orožja in drugih vojaških potrebščin. Zbiranje tolp so nemške čete nekaj časa mirno opazovale, v ugodnem trenutku pa udarile po njih in jih uničile.
Poraba električnega toka je bila s posebnim odlokom šefa pokrajinske uprave omejena. Odlok določa med drugim, da se sme v podjetjih in zasebnih gospodinjstvih porabljati električni tok do največ 90 odstotkov potrošnje v istem mesecu prejšnjega leta, če je mesečna poraba znašala več ko 10 kw. Prepovedano je obratovanje motorjev na električni pogon v industrijskih in obrtnih napravah in uporaba električnih likalnikov v zasebnih gospodinjstvih v času od 10—20 vsak dan. Prepovedano je tudi razsvetljevanje izložbenih oken ter uporabljanje električnega toka v frizerskih salonih za kodranje las po 17. PrevStopki se kaznujejo s strogim zaporom do 5 let in z denarno kaznijo do 300.000 lir.
Beguncev Iz Bele krajine jo zdaj v Ljubljani nad 300. Nekaj jih je v Ljubljani že od takrat, ko so se vračali iz internacije in niso mogli nadaljevati svoje poti domov, drugi pa so prispeli v Ljubljano pozneje, in sicer po dokaj Čudnih ovinkih. Mnogo je med njimi takih, ki so prebredli Kolpo in nato po hrvatskem ozemlju čez Zagreb prišli v Ljubljano. Belokranjski begunci so v Ljubljani nastanjeni na Ledini, na učiteljišču, v Križankah in drugod. Precej se jih je pa tudi priglasilo k domobrancem. Za belokranjsko begunce se je v Ljubljani ustanovil tudi poseben gospodarsko socialni odbor, ki skuša beguncem v vsakem oziru priskočiti na pomoč, zlasti tistim, ki so pomoči najbolj potrebni.
Da bi bila Izbira In urejanje pisem v velikanskem poštnem prometu po obširni nemški državi čim enostavnejša, je bilo z odredbo nemškega poštnega ministra določeno, da morajo vse poštne pošiljke imeti poleg naslova še posebno značko — poštno številko. Za Gorenjsko in Koroško je bila določena poštna številka 12 b. To številko je treba napisati na pismih v zarisan krog, ki naj bo na naslovu levo od kraja, kamor je pošiljka namenjena. Poštna številka za vso Štajersko pa jo 12 a.
Begunci z Dolenjskega, ki so v Ljubljani in bi se radi vrnili v avtomobilskimi kolonami, ki od časa do časa odhajajo v kraje, kjer so domobranske posadke, naj se obračajo po informacije za ta potovanja na Informacijski urad pokrajinske uprave v Ljubljani, Dunajska — Tyrševa cesta 38. Bre2 poprejšnje prijave pri tem uradu v bodoče ne bo mogel nihče potovati z avtomobilskimi kolonami.
V	Trstu je bila policijska ura podalj*i šana, tako da traja zdaj od 23—5.
Zanimivo sodno razpravo smo imeli pre* tekli teden v Ljubljani. Na zatožni klopi je sedel znani specialist za ušesne bolezni dr. Janko Hafner. Po dolgotrajni kazenski preiskavi ga je državni tožilec obtožil zločina poskušene zastrupitve svojega brata Milana Hafnerja, in sicer s pomočjo pok. prof. Nušo Tavzesov©. Sodišče jo obtoženca spoznalo za krivega in ga obsodilo na tri leta robije. Zdravnik dr. Hafner je bil že prej večkrat kaznovan.
32 mož In fantov je skupaj prišlo pred nekaj dnevi v Novo mesto iz neke oddaljene slovenske vasi ter se priglasilo v domobranske vrste. Na svoji poti do Novega mesta so komunistom pobrali mnogo orožja in streliva ter tako prišli na cilj dokaj dobro oboroženi. To je spet nov primer, da se slovenski fantje, ki so iz lastnega prepričanja napovedali neizprosen boj komunističnim razbojnikom, v večjih skupinah priglašajo med domobrance. Novo mesto jo zadnje čase takšnih primerov doživelo že več.
predovanju so ostale neizpolnjene, ker je bilo preveč kandidatinj za komisarska mesta. Ta so dobile samo najboljše partijke, ki so odšle na teren že z vnaprej določeno nalogo.
Večina takih žensk je šla po poti propada do konca, dokler ni padla na stopnjo pocestne vlačuge. Ljudstvo jih je sovražilo in ni našlo zanje nobenega usmiljenja ali dobre besede. V svoji zapuščenosti so postajale zlobne in grabežljive. Spoznale so, da so zaigrale vse in so delale, kar jim je še ostalo: kradle so pri rekvizlcijah in se naslajale pri likvidacijah ...
Tako so doživele višek rdeče emancipacije.
Zadnji val
Zlom Italije je zaradi pustolovščin in zaradi upanja na hiter konec vojne pripeljal v gozd mnogo Ljubljančank To so bile take, ki so bile ves čas komunistične pripadnice. Po vseh postajah jih je bilo polno. Prihajale so v lahkih oblekah, s torbicami in v poletnih čevljih. Življenje v gozau so si zamišljale pač po ljubljansko. Prišle so v znamenju ljubljanskega bojnega razpoloženje: z namazanimi ustnicami in manikiranimi nohti...
Ta pošiljka je bila od vseh najslabša. Prišle so razne »kulturnice«, frizerke, trgovske pomočnice, uradnice in izbrana garnitura savojskih vlačug. Te zadnje so postavile mejnik v tretji komunistični republiki.
Večina jih je dobila večjo ali manjšo politično ali vojaško funkcijo zaradi zaslug, ki so si Jih pridobile v komunistični službi, ko so izvabljale od cesarskih vojakov razne podatke. Večina pa je prineslp od svojih cesarskih prijateljev tudi spomin v obliki spolnih bolezni kot zadnji pozdrav od njih zaveznikov. Tega spomina so bili kmalu v precejšnji meri deležni vsi komunisti, navadni in višji.
In v znamenju teh spominov se začenja četrta rdeča »republika«.
Vloga in usoda ženske v slovenski rdeči revoluciji
Pot iz ,femancipiranega" salona v gozd, v „enakost", v brezno...
Ženske v rdečih vojaških edinicah
Sodobna ženska modi
stvo, skratka narediti 1* nje stroj, robota, docela enakega moškemu stroju, ki bo pri vseh rdečih načrtih brezhibno služil.
Položaj rdeče emancipiranke pri nas
V Sloveniji to delo komunizmu zadnja tri leta ni bilo težko. Tako imenovane emancipiranke so krasno pripravljale tla zanj. Emancipacija — prizadevanje za dosego enakopravnosti z moškim. Je šla pri nas — kakor vsaka druga tuja ideologija — v skrajnost kakor nikjer drugje.
Za to ima največ zaslug znana emanclpi-ranka učiteljica Angela Vode, ki je spisala tudi nekaj takih vodenih knjig. Njeno ideologijo o emancipaciji označuje na kratko predavanje, kt ga Je imela 1. 1939. v Delavski zbornici, kjer se je zavzemala za zahtevo, naj bi ženske hodile v službo, moški naj bi pa doma gospodinjili — ln po možnosti tudi rodili, kakor Je pristavil pameten možakar, ki Je poslušal vodeno modrost te Vodetove. Za take ideje so se navduševale pri nas — kakor drugod — ženske, ki so zatajile svoje naravno poslanstvo ln niso nikdar v življenju znale najti pametnega, ženski primernega dela. Okoli takih ideologov so se zbirale tiste, ki jim je postopno zamiral ženski čut in so se hotele uveljaviti povsod, samo tam ne, kjer Je njihovo mesto po človeškem in biološkem zakonu. To so bile »Javne delavke« in mondene dame, ki Jim Je bilo doma dolgčas, pa razne akademlčarke, ki se niso hotele učiti, ampak so se gnale vedno za »višjimi cilji«.
V druščini Vodetove ni bilo opaziti delavskih in kmečkih žena, ker so imele pač preveč skrbi s svojimi družinami in s svojimi ideali. Tem ženam Je bila tuja ta vodena učenost, ki Je zagovarjala belo kugo in zakonito odpravo plodu — danes največji narodni greh.
Glavno zbirališče teh erriancipirank Je bil »Dovn visokošolk«, kjer so prirejale čajanke, na katere so hodili Boris Kidrič s svojo ženo, Kraigherji, Ziherli in drugi. Ta dom Je bil leglo komunistične propagande. Tu so med mlado žensko inteligenco ob zvokih plesne godbe razpravljali o vlogi in samostojnosti ženske ter njeni važnosti v javnem življenju.
Pri takih ženskah je komunizem našel najbolj pripravna tla, ko Je pri nas začel s svojim delom. Prenekatera Je šla v hribe, prenekatera Je ostala doma, vse pa v zvesti službi komunizma.
Ženske v komunistični obveščevalni službi
Držeč se komunističnega revolucionarnega načrta, ki priporoča zlasti ženske za obveščevalno službo, češ da so najbolj zanesljiv element, so pri nas komunisti obrnili vso pozornost ženskam in Jih organizirali za sebe. V prvem razdobju komunizma na naših tleh so bile ženske, zlasti študirane, najbolj pripravne za rdeče razdiralno delo. In ženske so M odlično izkazale.
▼ komunistični Rusiji
ga vsak dan omenjali pri komunističnih edinicah pred strojem.
To se Je zgodilo takoj v začetku komunistične revolucije pri nas.
Do zloma Italije Je bilo pri nas okrog 500 pravih partijcev, in sicer v vsej bivši Sloveniji. Med temi ni bilo skoraj nobene ženske. V partijo so Jih začeli sprejemati šele potem, ko so Jih prej dve leti šolali. Ker je bilo v partiji tako malo žensk, je pomenilo za ženske veliko čast, če so prišle v partijo, pa najsi bo za kakršno koli ceno.
Komunisti so si v Ljubljani kmalu ustvarili skupino žensk, ki so opravljale obveščevalne* in kurirsko službo. Pod obveščevalno službo so takrat, ko še ni bilo VOS-a (Varnostna obveščevalna služba — slovenska GPU) spadale tudi likvidacije, zlasti pa vse priprave zanje in maskiranje.
Pod celotni pojem likvidacije spada tole: obveščevalna služba je morala zbrati vse podatke o osebi, ki Jo je bilo treba likvidirati. To službo so v začetku opravljale po večini ženske. Ko je bila likvidacija končana, so te ženske poskrbele za maskiranje, to Je, da so zakrile ln zmešale kako sled za morilcem.
Politično delo komunistk
Iz Ljubljane so predli mrežo dalje v podeželska mesta in podeželje samo. Sprva so ženske uporabljali za kurirsko in obveščevalno službo, pozneje jih pa že srečamo tudi v političnih odborih.
V	Novem mestu se Je konec 1941 prikazala neka. ženska, ki Je govorila hrvaško. Prišla Je z nalogo, da poveže vse »napredne« Novo-meščanke.
Prva, ki se Je pridružila, Je bila Fani Koširjeva iz Novega mesta, ki Jo Je tudi podeželje že 1941, zlasti pa spomladi 1943 imelo priliko videti. To Je bila visoka, suha ženska barvanih las, šminkanih ustnic — torej a tovarišico Hrvatico zanimiva prikazen na deželi. Imeli sta komunistične sestanke v mlr-nopeški okolici, kjer se jima je kmalu pridružila tudi znana amaconka Mara Rupenova iz Mirne peči, ki danes predstavlja višek »naprednega« ženstva v pokrajini.
Te prvakinje niso imele sestankov samo za ženske, ampak tudi za moške. Sestanki so bili prijeten cirkus za kmečke fante, ki so se na njih zelo zabavali. Nekoč so imele sestanek blizu Mirne peči. Fantje so Jih nekaj časa gledali in poslušali, ko pa Jim Je bilo zadosti, so se obrnili, rekoč:
»Kaj bomo poslušali te namazane babe! Pa še nihče Jih ne razume, kaj hočejo. Kaj se baba vtika v take stvari. Baba naj prime za kuhalnico!«
Naloga žensk v komunizmu Je bila predvsem trojna: pridobivati na splošno ljudi za komunizem, vplivati na ženske, da bi te ustrahovale može in sinove ter Jih pridobivale za komunizem, in pridobivati za komunizem mladino v mladinskih organizacijah — v SKOJ-u.
Prava žaloigra slovenskega emancipira-nega ženstva pa se je začela, ko so ženske začele prihajati v vojaške1 edinice. To je bilo v zgodnji pomladi 1941.
Komunistično vodstvo se je za to odločilo, da bi tudi na zunaj polagalo »pravo« žensko enakopravnost in s tem pridobilo naše »nevzgojeno in v svoji miselnosti razdvojeno ženstvo«. V resnici je njegov cilj bil doseči, da bi komunistična vojska bila bolj raznolika in neurejena, ker Je le neurejena vojska sposobna voditi revolucijo. V neurejeni vojski je namreč dovoljeno vse. V neurejeni vojski lahko pobijaš ln uničuješ, kar je glavna točka v programu revolucionarne armade. Komunizem pa Je hotel s tem privabiti tudi manjvredne romantične moške, češ saj je v narodni vojski dovolj zabave in vsega, ker imamo dovolj žensk v edinicah.
Komunistično vodstvo je hotelo s privabljanjem žensk povečati divjost in krvoločnost v edinicah. Zakaj? Prvič zato, ker so ženske, vzgojene v zavesti, da so enake moškim, hotele moške prekositi v pobijanju in krvoločnem divjanju; drugič zato, ker Je pri tem igrala važno vlogo spolnost.
Zenska, ki se Je izkazala kot bolj kruta, Je dobila pri komunistih večji ugled, bodisi pri navadnih prostakih, bodisi pri vodstvu. Cim bolj je bila ženska krvoločna, večjo veljavo ln priljubljenost Je uživala med komunisti. 2enske-komunistke so v splošnem bolj krvoločne in nečloveške kakor komunistl-moškl.
Poleg tega Je komunistično vodstvo vabilo ženske v svojo službo še iz drugih vzrokov. Potrebovalo je namreč tudi bolničarke in kurirke.
Kaj jih je vleklo v gozd
Največ žensk Je prišlo v gozd iz romantičnih in pustolovskih nagibov. Večina ljubljanske mladine Je bila okužena po raznih skupnih taborjenjih in smučanjih, ki so jih levičarji prej posebno vneto zagovarjali in prirejali. Zdaj so se tem ljudem v romantičnem gozdnem življenju obetala vsakovrstna »doživetja« in to uradno.
Moderno oblečena komunistična študentka v Rusiji. Salonskega komunizma pri nas bi bilo nemara brž konec, če b) KPS svojim vernicam zapovedala takaio oblačila, kakor Jih morajo nositi njihove vrstnice v »najnaprednejši državi sveta ...«
»Moderno« oblečena slovenska komunistka v gozdu
zgodilo v Dobrepolju po razpadu Italije, kamor se je pripeljalo po 8. septembru na kupe takih »komisark«.
»Enakost« v taboriščih
Prve ženske so ljudje med tolovaji opazili v dobi prve »Republike« maja 1942. Ljudje so Jih čudno gledali: bile so v moških hlačah, s čepicami na glavi in s puško na rami.
Te prve bojevnice so bile še dokaj sveže in na pogled prijazne. Komunistični prvaki, komandanti in komisarji, so hitro vrgli oko po njih. Rdeči vojaški pravilnik Je sicer prepovedal vsako občevanje z ženskami, ki so vključene v borbene edinice. Toda če si komandant ali politkomisar, si lahko kaj več privoščiš, kakor če si navaden bojevnik!
Bojevnice so tako šle po neizogibni poti. Ko so jih izrabili vrhovi, so padle v roke navadnim bojevnikom. Za te pa je seveda pravilnik veljal.
Tako se je zgodilo, da so zaradi nemorale ustrelili v »Krimskem odredu« maja 1942 štiri ženske in dva moška.
Štabi so imeli svoje strojepiske. Tem se ni smel nihče približati, če ni bil od štaba. To so bile zanesljive komunistke, zraven ženske,' od katerih se moško oko nerado obrača. Malokdaj ali nikoli se ni zgodilo, da bi katera od teh šla po poti drugih tovarišic, ki so nosile puško ...
Silno redke so bile v hribih ženske, ki bi znale kuhati, ali sploh opravljati kako žensko delo. Ce vemo, kdo je šel v hribe, se nam to ne bo zdelo čudno. Kuhati so morali moški, one pa so najrajši hodile po gozdu s puško na rami. Tudi pranje ln čiščenje Jim ni dišalo. Delati so bile navajene tisto kakor doma: nič.
Kar je bilo med hostarji kmečkih fantov, se za ta dekleta niso menili, ampak Jih zaničevali. Največje prijatelje so našle v ljubljanskih pritepencih, ki so prišli, med komuniste pač s te vrste »osvobodilnimi« nameni. Ločenih ležišč za moške in ženske ni bilo in tudi v patrole so hodile skupaj s »tovariši«. Sem pa komunistični pravilnik ni segel.
To je bila doba tako Imenovane »prve republike«, v kateri so komunisti živeli v miru in jih ni če nihče preganjal. Bila je to doba romantike, zanesenosti, lepih doživetij, doba mirnega ln udobnega uživanja, skratka vsega, o čemer je sanjal n. pr. kak sivolasi, mehkoglavi Sernec. Bilo je še vsega dovolj: lepega vremena, hrane, dobre volje in prijetnega življenja.
Potem je prišla prva ofenziva in vaške straže, kar je ves položaj postavilo na glavo in razbilo vse čare. »Osvobojenega« ozemlja ni bilo več. Treba je bilo iti v gozdove, ležati na mokrih tleh. Hrana Je bila skopa in še to malokdaj. Ni bilo prilike za pranje perila, za preoblačenje. Zenske so bile umazane, nečiste. Oglašale so se bolezni, uši. Zaradi spanja na mokrih tleh so se prehlajale in čutile posledice. Spolno so postajale ne-mikavne, komunisti so se jih izogibali kakor garjevih ovc ...
Komunistični zdravnik dr. Lunaček je dejal, da marsikatera teh žensk ne bo nikdar več mogla roditi.
Zdaj so na mah spoznale, da ni več romantike, spoznale so, da so šle preko svojih moči in da ne morejo prenašati tistega, kar so jim prej vtepali v glavo.
Toda kaj Jim je kazalo? Nazaj ni bilo več poti, vleči je bilo treba voz naprej, dokler se ne bo zvrnil v Jarek ...
V	ta čas padajo prvi ln zadnji porodi v gozdu. Usoda teh otrok je bila različna. Nekaj so jih dali v rejo, nekaj jih je pomrlo, nekaj pa jih sploh ni živih zagledalo sveta Nekatere matere so pobegnile iz pogubne druščine In ušle z otroci na varno.
Zanimivo je, da ni nikdar rodila nobena partijka. To zato, da ne bi prišla partija v slabo luč med ljudstvom. Seveda pa zaradi lega ne smemo misliti, da so se partijke izogibale moških! Kje neki!
Razočarane romantične duše so bile vedno bolj zapuščene, ker sc si komunisti iskali ljubice izven taborišča. Njihove želje po na-
Zenske so običajno veljale že od nekdaj kot slabši spol, ki ga ni treba razen v gospodinjstvu bogvekaj upoštevati. Komunizem v svoji ideologiji ni mislil tako. Spoznal je, da je ženska važen element, ki se dš večkrat bolj s pridom uporabiti za nekatere stvari kakor moški. Zato se je z vso silo vrgel na politični lov za ženskami.
Danes je pri komunistih okrog dvajset odstotkov žensk. S svojo miselnostjo je komunizem žensko zasužnjil ln jo postavil na nižje mesto, kakor je bila v starem veku. Za komunizem je ženska in vse, kar je z njo v zvezi, vredno samo toliko, kolikor mu služi.
Vodilno geslo komunizma, da je za dosego cilja dovoljeno vsako sredstvo, se pri nas — poleg vsega drugega Jasno vidi tudi pri pritegnitvi žensk v komunistične bojne vrste, kar je pri vsem OF-arskem gibanju najbolj melodramatična reč.
Komunisti govore o enakopravnosti žensk, o uveljavljenju žensk v vseh javnih in zasebnih poklicih, o ženski volivni pravici, skratka postavljajo žensko na isto mesto ko moškega, ne oziraje se na njene duševne in zlasti biološke posebnosti, in s tem na njene posebne naloge v družbi.
Dosledno temu trdijo, da je ženska prav tako sposobna biti oficir in vojak kakor vsak moški. To načelo so tudi dejansko dovolj žalostno uveljavljali v vseh komunističnih edinicah po naših gozdovih.
Cilj komunizma je: ubiti v ženski vsako njej lastno čustvo in čast, venosmeriti njeno mišljenje, onemogočiti Ji vsako samonadzor-
Najprej so jih uporabljali v obveščevalni službi, bodisi v mestih ali na podeželju. Kamor moški ni mogel, tja je prišla ženska.
V	ta posel so jih uvajali postopoma, po načrtu.
Prvič je taka ženska prinesla kako nepomembno pošto ali kaj drugega lažjega, drugič pa so ji dali že težjo nalogo. Ce si je kaj pomišljala, so ji zagrozili, da jo bodo ovadili oblastem, ker je bila že kompromitirana. Tako so jih počasi pripravili do tega, da so postajale poslušni stroji, ki so vse naloge izpolnjevali brez pomisleka.
Znan je zanimiv primer iz Ljubljane, kjer se je to dresiranje najbolj obneslo. Treba Je bilo izvedeti neke podatke od višjega italijanskega častnika. Poznali so njegovo poglavitno vrlino, da rad vidi mlada, po možnosti nedolžna dekleta.
Mož je že prej metal oči za nekim takim dekletom, kar komunistom ni ušlo. Zato so takoj skovali načrt. Prav to dekle je dobilo nalog, naj izve od oficirja zaželene podatke. Skoraj brez pomišljanja je šlo — v kolikor se je pomišljalo, so ga prisilili z grožnjami, obljubami in frazami, da gre za »narodno stvar«, zaradi katere morajo odpasti vse osebne koristi — in v eni noči, za ceno svojega devištva opravilo delo »za narodno stvar«.
Kot nagrado za »dobro storjeno delo« so ji dali — članstvo v KPS.
Ta primer je bil za komuniste tako »svetal zgled požrtvovalnosti za domovino«, da so
Pridobivanje z obljubami
Za pridobivanje žensk so komunistke uporabljale približno iste načine kakor kača v raju, ko je zapeljevala Evo. Trkale so na žensko nečimrnost in brenkale na enakost. Obljubljale so, da potem, ko bo pri nas zavladal komunistični red, ne bo treba ženskam doma nič več kuhati in skrbeti, kaj bodo jedli. V novem redu bodo skupne kuhinje, kjer bodo dobivali vsi hrano. 2enski se v novem redu ne bo treba ozirati na nobeno moralo, vsaka bo delala, kar bo hotela. Dedec bo moral držati jezik za zobmi in se ne bo mogel pritoževati, če bo žena hodila z drugim.
Prav tako se ne bo treba ubijati z otroki. Za to bodo javne vzgojevalnice kakor za teleta. Prati tudi ne bo treba, pa tudi umazan ne bo treba hoditi. Za to bodo skrbele javne pralnice. 2enske da se bodo lahko uveljavljale tudi v javnih poklicih. Zenska bo na primer lahko oficir, moški pa ji bo moral snažiti čevlje. Tudi politiki bodo ženske lahko in bodo hodile na seje, možje bodo morali pa ostati doma in čakati, kdaj bo prišla žena od seje.
Skratka, obljubljale so vse, samo tega ne, da bodo morali tudi moški roditi. Učile so torej vse, kar je učila v Ljubljani že Angela Vodetova.
Kmečke žene so te obljube sprejemale po svoje. Drugega si niso mogle misliti kakor to, da so te ženske, napolnjene s tujo učenostjo, pač nore. Takih idej so se oprijele le tiste, ki se jim nikdar ni ljubilo delati in jim je lahko življenje bilo edini cilj.
Drugi vzrok je bila emancipacija. Dekleta in ženske so si obetale razna vodilna in odločilna mesta, zlasti komisarska, kjer se najbolje živi. Nagibi so bili torej tudi čisto koristolovski.
Tako je neka ljubljanska emancipiranka na vprašanje, zakaj je prišla, odgovorila: »Zato, da bom postala komisarka.« To se je
S. S. VANDINE:
Dosedanja vsebina:
Pri kopanju, ki ge ga je udeležila po domači zabavi pri Stammovih »ca pohabljena družba, takoj po svojem prvem skoku v vodo skrivnostno izgine neki Montague, zaročenec Stammove sestre Berenike. Policija uvede preiskavo in pri zasliševanju ugotovi, da nikomur, razen Bereniki, ni ravno žal za Montaguejem. Stamm. ki se kopanja ni udeležil, je mnenja, da je Montague pri skoku v vodo priletel z glavo ob jezersko dno jn se ubil. Isto misli tudi Stammov finančni svetovalec Greef. Najbolj pre-**;netljivo pa je mnenje Stammove matere Matilde, ki vztrajno zatrjuje, dn je Montagueja ugrabil v jezeru zmaj, zaščitnik Stammovih.
Ko spuste vodo iz jezera, res ne najdejo v njem trupla, pa tudi ne kakšnih stopinj ob jezeru, ki bi dokazovale, da je Montague iz jezera skrivaj kam odšel. Najdejo pa na blatnem jezerskem dnu sledove tac, podobnih zmajevim.
Preiskava dobi novo smer, ko v žepu Montaguejeve obleke najdejo skrivnostno pismo, ki ga je po Stam-movem mnenju napisala neka Helena Bruett, ki se povabilu na domačo zabavo pri Stammovih ni odzvala z izgovorom, da mora odpotovati, V pismu sporoča Montagueju, da ga bo z avtomobilom čakala na cesti v bližini jezera. A če bi Montague skrivaj odšel iz jezera, bi moral vendar pustiti za seboj kakšne stopinje na mehkem jezerskem bfregu. Monta-guejeva zaročenka Berenika se res spomni, da je tisti večer slišala na cesti poleg jezera avtomobilski hrup, Matilda Stammova pa se ne da prepričati in še vedno zatrjuje, da je Montagueja ugrabil zmaj, da celo ve, kam je njegovo truplo odnesel, a tega kraja da nikomur ne bo izdala, ker da je to >njena in zmajeva stvarc . .,
V eni izmed ledeniških kotanj onkraj jezera najdejo Montaguejevo truplo, vse zmaličeno. Na prsih ima mrtvec vel;ko rano, podobno ko da bi jo bil naredil zmaj s svojim prstnim krempljem. Na Stamma ta najdba močno deluje, Stammova mati pa je vsa zadovoljna, da je s to najdbo spet potrjena njena trditev o zmaju. Na vprašanje, ali ima zmaj kakšno zvezo z družinsko grobnico poleg jezera, pravi, da je zmaj varuh tudi Stammovih mrtvih. Ključ te kapelice da je ona skrila, da ne bi kdo oskrunil trupel, ki v tej grobnici pofiivajo. Vanče, duša preiskovalne komisije, dobi vtis, da Matilda Stamm skuša s svojo pravljico o zmaju le nekoga ščititi.
»Ros je. Povsem Je prepričana, da zmaj prebiva v jezeru in da varuje Stammove pred njihovimi sovražniki. A še nekaj drugega je pomagalo narekovati ona njena izvajanja o pravljičnem zmaju; nekaj precej človeškega in osebnega. Rad bi vedel...« Vancejev glas je postal slaboten. Mož se je zleknil v naslanjač ter nekaj trenutkov mirno vlekel svojo cigareto. Markham je bil nemirei\. Z mrkim obrazom ga jo vprašal:
»Comu pa si ji omenil kljuB od one kapelicet«
»Tega še sam ne vem,« je odkrito priznal Vanče, a bilo je videti, ko da njegove misli blodijo nekje daleč. »Morda zato, ker kapelica stoji blizu kraja, kjer smo našli sledove.« Dvignil se je in se za nekaj časa zazrl v pepel svoje cigarete. »Ona grobnica me je naravnost začarala. Njena lega je v »strateškem« oziru zelo važna. Predstavlja, če se tako izrazim, nekak hrib, nekako višinsko točko . . .«
»Kakšno višinsko točko?« Markhama je nekam zbodlo. »Kakor se zdi, nihče ni stopil z jezera na oni tesni prostor. Kar pa se tiče trupla, smo ga našli precej daleč proč, na dnu ene onih ledeniških kotanj.«
Vanče je vzdihnil.
»Z ničemer ne morem ugovarjati tvoji doslednosti, Markham. Ni je mogoče pobijati. Kapelica nima ničesar opraviti z ostalim... Raje pi ba videl,« je fce potožil, »da bi jo bili zgradili na kakšnem drugem koncu posestva. Skrajno nadležna mi je. Stoji prav na črti med hišo in cestno zapornico na East Roadu. Ta prema črta seka tisti majhni kos sveta, o katerem bi se človeku zdelo, da se samo tara lahko jezero odteka.«
»Napačne pomisleke imaš,« je ugovarjal Markham živahno. »V kratkem nam boš še začel razkladati o relativnosti in hitrosti, s katero se razširja svetloba...«
»Dragi Markham!« Vanče je pri tem vrgel proč svojo cigareto in vstal. »Se pred kratkim sem taval po medzvezdnatem prostoru. Zdaj se potikam po kraljestvu bajeslovja, kjer fizikalni zakoni ne veljajo in kjer kraljujejo nadnaravne pošasti. Postal sem ko kakšen otrok, veš.«
Markham ga je nemirno in nekam čudno pogledal. Čeprav se je Vanče sredi tako resnega razgovora malo pošalil, je bilo vendarle jasno, da je njegov um sledil čisto določeni miselni niti; da je našel v tej temi žarek luči in da se je izogibal govoriti o njem, dokler ne bi povsem ugotovil, od kod ta žarek prihaja. Markham ga je razumel in jo takoj nehal govoriti o tem Vprašal pa je:
»Ali bi rad nadaljeval « preiskavo, ali pa počakal toliko Časa, dokler ei ga zdravniški izvedenec ne oglodal«
»Naglo bi rad storil marsikaj,« Je odgovoril Vanče. »Rad bi govoril z Lelandom, potem s Tatumora in slednjič me zelo vleče,
Nada Matičič:
Sestra Martina
Videla je zgodnjo roso in mlado sonce, M je sililo skozi meglo ter zlatilo zid in 6topni5če. Pokojno je ležalo dvorišče prod njo. Stegnila je roko skozi okno in vsa ■vlažna In mrzla je bila, ko se je dotaknila obraza.
Ta belina. — Proveč jo jo bilo in vodno in povsod belina. Tako se je gromadila okoli Dje nenehoma, sama jo je hotela in nikoli ®l bežala od uje, navadile so so je oči. Zaprla jth je in zopet je videla belino. Uklonjena je vanjo... In kadar je legla k počitku, se je videlo Se ob postelji: bolo, belo. Tako je bogata. Tudi njena duša je bela. To sonce je belo; na to belo poslopje sije belo in mrzlo. Sploh ne pozna več toploto Poletja, no sonce ne ona, ta mila sestra Martina.
Videla je bodneže; z dolgimi okostenell-»1 rokami so grabili proti njej. Videla jo izjokano, na pol mrtve oči, ki so poslednjič Prosile. Obsojence, ki niso glodali luči, blaz-nike, ki so rjoveč živoli mrtvo življenje; ■Umirajočo matore, mrtvorojeno; ljudi, ki so se burno otepali smrti, jetičnike, priklenjeno na dolgoletno postolj, smrdljive rnne, okuženo, obsojonco na počasno razpadajoče hiranje.
Videla jih jo: v dolgi, strnjeni vrsti so Sle mimo nje čudno prikazni. Jetičnik, smehljnjoč se v čudomili zamaknjenosti, ob sobi je vlekel okostenelega druga. Mati je šla opletajoč, globoko sklonjena nad mrtvim detetom, sama že s smrtjo v očeh.
O	vidola je slepce in blaznike, ki so hvalili Gospoda, da jim je poslal luči. In okuženo, ki so skrivali svojo rnne, z mislijo, da so ozdraveli. Na vsoh pa je bil mil, čudovito sladek smehljaj, prav na vsakem obličju.
Tako so odhajali, kadar jih jo glodala •estra Martina prav od blizu in so jim resno smehljala. Odhajali so s smehljajem in s Prav takim bleskom v očeh; bržkone so ga ■ukradli sestri Martini.
Vsi so sli skozi njeno roko. Vsi jo po-trebujejo.
Zdaj je procesija žalostnih prikazni minila in sestra Martina je trudna. Vsi jo tako mučijo, vsi jo hočejo, res, kmalu ji bodo Izpili vse sokove, ti njeni otroci. A vendar — v najmočnejših ženskih lotili jo, nežna, sinka, in So vedno prožno hodi. Let no Šteje, pa kaj hi, kar je bilo za tisto pre-grajo, je ne moti več. PriSia jo nekoč sem 'n ostala je tu in prav nič so ni lzpremo-fiila od prvega dno. Sla jo prožno nasproti vsem težavam in Se vedno se ubada z njimi. Ve, da jo vsi potrebujejo in da jo prosijo. In ona dajo lu nikoli ne pomisli, da bi kaj •projel*.
Tako stoji ob oknu vsako jutro nekaj trenutkov. Tako čaka na jutranje vstajenje, nekoliko pred odhodom med jetičnike, slepce, pohabljence, blazneže in vse zaznamovane trpine. Nekaj hipov, samo njenih.
Videla jo tekanje marljivih žena po stezah med gredicami okoli poslopij. Tam prihajajo strežniki z nosili in mlekarice in zdravniki. Zdaj in zdaj se bo razprSlla vsa megla, tudi ta pri tleh in poletno jutro bo sijalo med belimi poslopji. Že sliši živahno beganje po hodnikih, rdečelične, veselo sestre so. Ko mravlje delovne so, vdane v božjo voljo, no plašijo se pred naporom. Vedre so in prijazne, tako mlade — Zvoni. Za motno Sipo blisne bela senca in nato še in še. Vrata zdrsnejo, golorok strožaj pogleda k njej. Vnovič si gre z roko preko obraza, povsem nalahno, a zazebe jo do kosti. Tako mrzla in bela je roka sedajle.
Potrebujejo jo, se zgane. In tako se napoti, kakor se je včeraj, kakor so bo bržda jutri. Tako gre vedno mimo marljivih ljudi in mimo istih vrat. In prav tako kakor vedno se ji vso smehlja, marsikdo Spoštljivo in prisrčno, malgkdo, da bi je no pogledal. Morebiti jim sestra Martina odzdravlja, morebiti no.
Cim daljo gre, večje je tekanje. Prihajajo sestre, strežnice in zdravniki. Bolniki se zvijajo v vezeh na mizah, Jolgih, ozkih in visokih ležiščih. Z naraščajočo grozo buli jo v kazalec na uri, v neizprosni kažipot smrti.
Sostra Martina!
Žrtev milo prosi mrko, visokozravnano može, strmi v njihove zakrinkano obraze in hlastno išče tolažbo v svojem obupnem položaju. Zdaj jo tu sestra Martina in blaži s svojim zagonetno milim- pogledom obso-jončove muko pred operacijo. Tudi potem ko zareže rezilo v negibno telo. se žrtev nagonsko obrne z očmi v sestrino obličje. Vso muko blaži njen pogled.
»Sostra Martina!«
Bolno doto kažo v svojem spačenem nagubanem obličju, ki v njem sijejo veliko oči, dobrohotno, zadovoljno, skoraj prijateljsko razpoloženje do sestre, ki se je njena toplina razlila po njem. Z ročicami hlasta po njo-nih prsih in živahno mežika v njone oči. I’a so začudi nad velikim belim pokrivalom, ga motri od raznih strani in ugiblje bog vodi kaj. Tedaj ga sestra Martina prav nalahno krene po krmežljavem nosku in od-plovo daljo.
Ta sostra! Matere so morebiti ljubosumne, bržkono jim je urckla njihove črvičke, ko tako stogujojo ročico vanjo!
Nič no morejo storiti hro* nje, mnlokaj se moro zgoditi tu, no da bi ona bila poleg.
J Zapored prihaja v sobe, sončne in prostrane,
da bi sl ogledal Stammovo zbirko, zlasti zbirko rib! Zanimivo bi bilo to, net«
Markham je spačil obraz in udaril z roko po naslonjalu svojega stola.
»Kaj boš najprej storili« jo vprašal ne preveč vljudno, čeprav je bil doslej nekam vdan v usodo. Vanče je vstal in so pretegnil.
»Leland, da, on je dobro obveSčen o vsem in bi nam lahko zelo pomagal.« Heath ga je naglo Sel iskat.
Ko se jo Leland pojavil pred nami, se mi je zdel nekam zaskrbljen.
»Greef in Tatum sta imela pred kratkim med seboj prepir,« nam je povedal. »Drug drugega dolžita delne krivde, da je Montague izginil. Tatum je odkrito izpovedal, da je prejšnjo noč Greef, ko jo iskal Monta, gueja v jezeru, ni imel lepih misli. Ne vem, -kaj si je želel, a bil je kar plavkast od jeze, in morala sva z dr. Hollidayjem napeti vso sile, da sva preprečila, da ne bi Tatuma s pestmi zgrabil.«
»Zelo pomembno,« je pomrmral Vanče, i »Kaj pa, ali sta se Stamm in Greef razumela!«
Leland je zmajal z glavo.
»Bojim se, da ne. Po strani se glodata danes. Stamm je neprestano premleval tisto, kar jo bil dejal preteklo iioč Greef. Bil je tedaj v takSnem stanju, da je izgubil vsako obzirnost in povedal resnico, ali vsaj to, kar je mislil, da je res. Ne trdim, da vem, kakšni so resnični odnošaji med njima. Včasih se mi zazdi, da Greef drži iz kakršnega koli meni neznanega razloga Stamma v rokah in da ima Stamm res razlog, da so ga boji. Toda to je samo moja domneva.«
Vanče se je zazrl proti oknu, ko da bi občudoval krasno sonce.
»Ste kdaj opazili,« je vprašal, ne da bi so obrnil, »kakšna čustva goji gospa Stammova do Greefn!«
Leland se jo čisto počasi prestopil in so ustavil tik ob Vanceju.
»Greef ji ni preveč pri srcu,« je odvrnil. »Približno pred enim mesecem sem slišal, kako je o tem govorila s Stammom.«
»Pa mislite, da ima Greofa za sovražnika Stammovih 1«
»Seveda, čeprav ne razumem zakaj. Gospa ve mnogokaj, o čemer se drugim družinskim članom niti ne sanja.«
Vanče jo stopil proč od okna In odšel proti peči.
»Ce se povrnemo h Greefu,« je nadaljeval, »koliko časa pa je iskal v jezeru Montagueja!«
Dobil sem vtis, da Lelandu to vprašanje ni bilo preveč všeč.
»Tega vam ne bi mogel povedati. Jaz sem skočil v vodo prvi, Greef in Tatum pa ib, menoj... Morda desotr minut ali tudi Se nekoliko dljS ...«	/
».Pa med tem časom ni nihče videl Greefa!«
Zazdelo se ml je, da je Lelanda vprašanje presenetilo.
»O, da,« je odgovoril zelo resno. »Izginil je pod vodo enkrat ali dvakrat, če se ijobro spominjam, potom pa odplaval proti plitvini ob pečinah. Spominjam se, da me je v temi poklical ter mi povedal, da ni našel ničesar. Tatum je pred kratkim to podrobnost omenil. Gotovo se je opiral naujo, ko je dolžil Greefa sokrivde, da je Montaguo izginil.« Umolknil je in počasi zmajal z glavo, ko da bi s tem hotel preprečiti zaključek, do katerega bi moral neogibno piiti »Mislim pa, da Tatum nima prav. Greef ne zna dobro plavati, in kar vidim ga, kako se je skušal ustaviti na takšnem mestu, kjer je v vodi lahko stopil na noge. Cisto naravno je bilo, da se je podal tja, kjer je voda plitva.«
»Koliko časa po tistem, ko vas je poklical, pa se je Greef vrnil na breg!«
Leland so je zamislil.
»Tega vam ne bi vedel, povedati. Bil sem silno zbegan in ne bi mogel pravilno pre-ooniti, koliko časa je poteklo od enega do drugega dogodka. Spominjam se le, da je bil Greef po tistem, ko sem opustil Iskanje in stopil na suho, prav kmalu za menoj. Tatum je prvi stopil iz vode. Prej je bil precej pil in se ni najbolje počutil. Bil je videti nekam utrujen.«
»Pa Tatum ni rinil na nasprotni breg!«
»Ne, ne. Držala sva so ves čas bolj skupaj. Čeprav ga nimam prevoč rad, moram
vendarle priznati, da je pokazal mnogo poguma in vneme, da bi rešili Montagueja.«
»Rad bi govoril s Tatumora. Nisem ga še videl. Tega, kar ste mi bili povedali, si pač nisem mislil o njem in bi se bil raje izognil razgovoru z njim. A rdaj je spet zbudil pozornost nase... Z Greefom se je prepiral, kaj! Kakšna domislica! Greef gotovo ni v tej hiši persona grata. Nikomur ni všeč ... Žalostno je to ...«
Vanče je znova sedel ter sl prižgal novo cigareto. Leland je brez besede radovedno zrl vanj. Cez nekaj trenutkov Je Vanče dvignil oči ter ga nepričakovano vprašal:
»Vam je kaj znanega o ključu od kapelice!«
Pričakoval sem, da bo Leland osupnil nad tem vprašanjem, a mirni izraz na njegovem obrazu se ni spremenil. Videti je bilo, ko da smatra Vancejevo vprašanje za nekaj povsem razumljivega in naravnega.
»Ne vem nič drugega,« je dejal, »kakor to, kar mi je povedal Stamm. Ze več let tega ključa ni nikjer. A gospa Stammova
trdi, da ga je akrila. Jaz ga že od svojih
mladih nog ečm nisem več »idol.«
»Pa vsaj takrat ste ga videli, kaj! Bi ga zdaj prepoznali!«
»Seveda bi ga. Je to ključ, ki ga človek ne bi mogel zamenjati s kakšnim drugim,« je odgovoril Leland. »Ima svojevrstno obliko in je narejen po japonsko. Je zolo dolg, morda kakšnih petnajst centimetrov, njegov zob pa ima obliko žrke S. Ključ jo vedno visel na žeblju nad pisalno mizo Jo-zueja Stamma v salonu... Je zelo malo verjetno, da bi gospa Stammova vedela, kja je zdaj. Toda kakšen pomen pa ima vse to!«
»Mislim, da ga nima,« je tiho odvrnil
Vanče. »Zelo sem vam hvaležen za vašo po-,moč. Kakor veste, bo zdravnik v kratkem tn, med tem časom pa bi me zelo veselilo, če bi mogel malo govoriti s Tatumom, Ali ste tako prijazni, pa ga pokličite!«
»Celo vesel sem, da vam na kak način lahko pomagam.« Loland se jo pri teh be-
l	sedah priklonil in odšel.
Gmota rimske ceste 200.000 j večja od gmote našega Sonca-
Na Rimski cesti so ugotovili, da se zvezde, ki so blizu naSemu Soncu, torej zvezde tako imenovanega »krajevnega sestava«, vrte približno s hitrostjo 300 km na sekundo okrog središča zvezdne kopice, ki ji pripadajo, vrte pa se v ravnini Rimske ceste. Ce bi se torej ves »krajevni sestav« vrtel kot togo telo, ne bi bilo mogoče ugotoviti nobene razlike v odgovarjajočih razdaljah ali hitrostih. Nasprotno pa so ugotovili iz opazovanja različno oddaljenih zvezd neko zvezo, neko razmerje med njihovo hitrostjo vrtenja in razdaljo od središča zvezdne kopice, ki ji zvezde pripadajo. Slednja znnža navadno okrog 300.000 svetlobnih let. Sklepamo daljo lahko tudi, da mora biti gmota vse Rimske ceste proti središču njenega sestava močno zgoščena In je v celoti 100 ali 200.000 milijonov krat tolikšna kakor gmota našega Sonca, ta pa spet 300.000 krat večja kakor zemeljska.
Rimsko cesto sl torej lahko predstavljamo kot nebesno meglo v obliki vijačnico, meglo navedenih razsežnosti. Okrog nje In okrog našega sončnega sestava, ki je nekje proč od njenega središča v ekvartorialni ravnini, pa so posejane kroglaste kopice zvezd. Razmeroma ozek pas temne vsemirske snovi v tej ravnini nam onemogoča, da bi videli središče njenega jedra, okrog katerega se Sonce zavrti vsakih ‘200 milijonov let enkrat. Središče tega ogromnega sestava nebesnih teles leži med ozvezdjema lokostrelca In Škorpijona, t. j. med dvema Izrastkoma Rimske ceste, ki jih prav spričo te njune značilnosti zemeljski opazovaleo lahko dobro vidi. Čeprav 1)0 takšno predstavo Rimske cesto v bodoče, ko bodo izvedena nadaljnja raziskovanja, najbrž do vseh podrobnosti treba spremeniti, vendar drži neizpodbitno, da je Rimska cesta sestav zvezd raznih vrst oziroma skupin, zvezd »velikanov« in »pritlikavcev«, meglio nepravilnih oblik, medzvezdnih oblakov kalcija, vodika in drugih plinov.
Razumljivo je, če se nam pri tem vsiljuje vprašanje, ali so tudi druge nebesne meglice, tiste zunnj Rimske ceste, tako ogromno kakor Rimska cesta, ln ali so prav tako sestavljene. Oglejmo si na primer
Andromedino meglico
ki je razmeroma najbliže Rimski cesti in jo lahko vidimo tudi s prostim očesom. Oddaljena je približno milijon svetlobnih let in prav spričo te oddaljenosti so prejšnje čase mislili, da je njena velikost znatno manjša kakor pa velikost Rimske ceste. Poznejša in najnovejša opazovanja pa kažejo, da jo skrajne zunanje pasove te meglice mogoče videti le s pomočjo fotografije in še to le, če uporabimo posebne vrste fotografsko ploščo. Prav ti fotografski posnetki pa kažejo, da mora Andromedina meglica biti približno takšnih razsežnosti, kakor Rimska cesta. Vse meglice, ki imajo obliko vijačnice, seveda niso enako velike, že zato ne, ker vemo — vsaj o tistih, ki nam jih je dano proučevati — da niso vse v isti dobi svojega razvoja. Torej so med njimi lahko »velikani«, srednje velike meglice, ali pa »pritlikavci«. Čudno pa bi bilo, vsaj za naše sedanje pojmovanje, da bi bila prav Rimska cesta največja med vsemi nebesnimi sestavi, recimo ozvezdji vesoljstva.
V	Andromedini meglici, ki jo lahko ogledujemo od raznih strani, nam spektroskop razkriva, da je njon srednji pas sestavljen |
iz zvozd, ki imajo razmeroma nizko temperaturo, če jo primerjamo s temperaturo Sonca, ki znaša približno 6.000 stopinj Celzija, pa tudi to, da so te zvezde mnogo večje od Sonca. To bi bile potemtakem velikanske rumene zvezde, ki največ prispevajo k svetlobi, katero meglica izžareva. Ce pa gremo proti zunanjim, obrobnim področjem, kjer že lahko razločimo zvezdo od zvezde, naletimo tam tudi na bolj vroče zvezde, ki so spričo tega svetlo modrikaste barve, poleg njih pa še tako imenovane »cefeide« in »novorojene« zvezde. Prve se spreminjajo in so dobile svoje ime po neki značilni zvezdi v ozvezdju Cefea. Njeno spreminjanje je nekako utripanje«, ki mu je zvezda od časa do časa podvržena. Tako imenovane »novorojene« zvezde pa nastajajo po nenadnih eksplozijah plinov, ki so v njih in ki včasih t neznansko silo bruhnejo na površje. Oboje zvezde pa na splošno kažejo neko nestalnost, nekak nezanesljiv red, ki vlada na tistih področjih meglico, kjer te zvezde so. Vse je torej prav enako, kakor vidimo v cefeidih bor na novorojenih zvozdah na Rimski cesti.
Gledamo prizore izpred več milijonov let
Povedati pa jo treba, da v meglicah, ki so zunaj Rimske ceste, vidimo le tisto, knr se je na njih odigravalo pred milijoni leti, dočim gledamo na Rimski cesti prizore izpred nekaj deset tisoč ali »samot nekaj tisoč leti. Vedeti pa moramo, da so ta časovna razdobja z ozirom na Bilno dolgo dobo zemeljske zgodovine in razvoja vesoljstva še razmeroma zelo kratka.
Vsekakor pa je gotovo, da na nebesnih meglicah, ki so zunaj Rimske ceste, pa »aj so nastale vse istočasno, ali pa postopoma druga za drugo, opazimo, da nekatere predstavljajo gmoto v oblik* pravilnega eUpaoida in da je snov na njih enakomerno porazdeljena na vse njihova deja, na drugih pa opazimo, da bruhajo, pa naj se to dogaja zaradi notranjih sil ali pa zaradi vpliva bližnjih nebesnih teles. V drugem primeru gre ta neke vrste »plimovanje«. Ti pojavi se kažejo v obliki nekakšnih »oteklin« na nebesni meglici, ln ob megličlnem ravniku se pojavijo temne lise ali pasovi. Izbruhnjcna snov polagoma preide iz osrednjega jedra na megli-čino vijačnico. Kadar postane privlačna sila, ki deluje mod posameznimi »drobci« plina manjža kakor pa sila, s katero je jedro meglice izbruhnilo pline, tedaj se plinski Izmeček zdrobi v med seboj ločene krogle, katerih velikost, gmoto in medsebojno razdaljo lahko tudi izračunamo. Najbolj razvite no-besne meglice so na pogled takšne, da se zdi, kakor da v resnici lz njih nastajajo nove zvezde, sestavljene iz skrajno redkih plinov, mnogo redkejših, kakor pa so v našem zemeljskem ozračju, a po prostornini so te novorojene zvezde mnogo večjo od našega Sonca.
Čeprav ta veličastni pojav, ki ga opazujemo na nebu in ki iz njega lahko spoznamo, kakšna je bila davna preteklost posameznih zvezd — raznih razvojnih dob soveda ne moremo ugotoviti, ker je človekovo življenje na zemlji pač prekratko in še kratkotrajnejSa naša raziskovanja — čeprav torej ta veličastni pojav v gotovo ni tako enostaven, kakor bi se na podlagi povedanega utegnilo zdeti, vendar lahko trdimo, da vsaka nova razlaga in vsak nov napredek na polju zvezdoslovja vsaj v neki meri lahko pomaga prt pojasnjevanju velike skrivnosti, kako nastajajo in iz česa so nebosna telesa.
vsepovsod se nagiba nad Svoje otroke. Vsepovsod se vžigajo motne, krmežljave oči, spajajo se z njenimi skrivnostnimi ognji. Cezdalje bolj povšoči jim je sostra Martina, tudi onim, ki odhajajo.
Popravi jim vzglavje, al| naravna pregrinjalo, samo malo, vsakemu malo. Hlastno jo gledajo teh borih nekaj trenutkov, ko je mod njimi. Vsi jo hočejo, prav vsi, od vsoh strani jo vabijo ln ne odreče jim. Domotožno jo spremljajo z očmi, ko odhaja, še potem za steklenimi vrati slede njoni izginjajoči, sladki senci!
Tako jo utrujajo, ti njeni otroci!
Od jutra v večor plove bela, sloka sestra Martina mimo vseh vrat, mimo ne-Stovilnih ležišč, mimo upadlih obrazov; od jutra v večor plove tiha, skrivnostna senca mod obsojonci. Plove po njihovem nebarv-nom, v neskončnost se raztezajočom blodnjaku, rnzpreza po njem s*oje nežne roke in Široko razmetava bogastvo iz toplih dlani. Polno prgišč« zdravja in toplote jo zmetala med te svoje trpoče otroke.
Mod napornim delom obstane prod široko odprtim oknom, zavešonim a prosojno tkanino. V poletnom soncu se razposajeno rnz-togujejo nožno voje mlnde breze, prav v okno silijo, v naročaj sestre Martine, najbrž. O, ko bi so mogle njene misli za hip ustaliti, saj jo utrujajo kakor njoni otroci. Suj jo v vsaki njeni misli skrb, saj Je vsaka nujno povezana z njenim delom. In tako je mod vsemi ostalimi živahnimi iu marljivimi sestrami, ki , bržkone no premišljujejo toliko,
Saj mora ona na vso misliti...
To življenje tukaj. — Nikoli ne pomisli, da bi se razgledala onstran teh zidov. Kar jo bilo za pregrajo — po navadi ji ne sili to v misli, po navadi ne. Danes ji ni povsem dobro. — Kar jo bilo onstran pregraje... pomisli vnovič. Saj je že tako daleč in zameglilo se jo. Sama je hotela tako. Nikoli ji ni bilo tako dobro kakor ji je za temi zidovi. Kaj so sedaj zanjo ljudje, ki so mislili, da ji dobro plačujejo njeno suženjstvo! Ko bi Imela mater, bi se ji ne bilo godilo tako. Tako pa so jo iztiskali, da je bilo joj. Ko bi že no gibala voč, bi še hoteli imeti kaj od nje.
Tu so jo sprejeli, stepeno, raztrgano dekletce z zagonotniml očmi, na pol zavešeni-mi z gostimi trepalnicami. Skoraj bi ji bile oslepele oči od čudežne beline. Tu so odkrili in pretehtali njeno hogastvo in jo postavili nad vse. In odslej je nenehoma dajala, od jutra na večor zajemala iz svojega naročja in metala Iz svojih rok. Neobhodno potrebna hrana jim je in nihče ne pomisli, da bi utegnila kdaj usahniti.
Onkraj pregraje — tam je pustila neizpolnjeno mladost.
Vsekakor mi danes ni dobro, pomisli, in so izmakne zapeljivim poletnim vonjem.
»Sostra Martina!«
Spot so nekoga pripeljali. Skoraj ob istem času, kakor vsak dan. In tako je prišla tja ob istem času in kakor je prihajala vsak dan j prispela je visoko zravnana in resna, v dotalnem, snežnobelem, tesno se prilegajočem oblačilu, v volikem plahutajočem
pokrivalu, ki je ostro obrobljalo majhni o.braz.
Videla je drobno, zamolklo, bledo obličje in Široko razprte turobne oči. In te oči so so vsesale v njene in vse tolo bolnico jo sunkovito vztrepetalo.
Sestra Martina je gledala goste. Samotno se svetlikajoče črne laso mlade žonske. Sklonila se je nad nemirno, burno dekliSko telo zaskrbljena mati in jq pogladila po trepetajočih licih. Miadi mož, bržkone njen zaročenec (tako je slišala sestr' Martina, da so šepetale sestre, stoječe okoli) so je zgrbil vase in nemirno stopical okrog sester. Zdravniki so govorili poltiho ln se ozirali z dolgimi pogledi na nemirno ležečo žensko. Sestra Martina je stala ob strani ln nepremično zrla v turobne oči. Zdaj je sunil v tišino rezek, piskajoč glas, da se je sestra Martina obrnila vstran. >2iveti! Živeti hočem!«
Pristopili so k ležišču tn jo odpeljali v veliko, prostrano dvorano. Sostra Martina je zadnja zapustila elegantno mater in zaročenca, ter z resnim smehljajem tiho potegni-nila steklena vrata za seboj.
Videla je potem veliko rano na dekletovem telesu. Ko jo ie obvezovala, »e je bolni-čina glava nežno oprla ob sestrine prsi in kazno je bilo, da ji je odleglo. C«, dobršai čas je kriknila iznova:
»Živeti! Živeti hočem!«
Vpnrnica. je pomislila sestra Martina in zazeblo jo je do kosti. Vsi drugi so po večini vdano odhajali. Ta pa noče.
Dalje na 8. strani.
ta atentat bil eden narje pretovorili, da ie potrebno ubiti
28
Srečanje na vlaku KBln-Berlln
Razkroj ruskih socialno-revolucionarnih organizacij in ustanov se je začel posebno poudarjeno kazati v začetku leta 1J«8.
I>o tega razkroja so privedli različni Vzroki. Nekaj je bilo takih, ki niso Imeli nobene zveze s stranko, temveč jih je bilo treba pripisovati splošnemu političnemu položaju, kakršen Je nastal tiste čase.
Zlasti pa je do razkroja prišlo zaradi notranjih vzrokov. Tl vzroki so se porajali iz nasprotij in nesporazumov, ki so nastajali zaradi vprašanj o programu in o načinu. Se bolj pa so razkroj pospeševali vedno vztrajnejši glasov) o tem, da je med samimi poglavarji prevratniškega gibanja Izdajalec.
Tl glasovi so se zlasti močno širili v krogih, ki so bili nasprotni glavnemu odboru socialno revolucionarne stranke.
Do njih je prišlo zaradi tega, ker so prav tiste čase prijeli v Rusiji zlasti dosti nasilnikov, dalje zaradi tega, ker so spodleteli najpomembnejši nastopi in napadi, ki jih je stranka pripravljala. Nezaupanje ln poplah so vzbujali tudi prejšnji primeri izdajstva, ki se je bilo pokazalo v prevratniških vrstah.
Naloga, ki sl jo je nadel Vladimir Burcev, da hi razkrinkal te Izdajalce, je bila zanj torej zelo hvaležna, saj ne bi bil ob nobenem drugem času mogel naleteti na ugodnejša tla za svoja prizadevanja, kakor pa je to bilo zdaj, zlasti odkar je po. llclja tako kričeče porazila »severni leteči oddelek«.
Skupina socialnih revolucionarjev v Parizu se je zaradi tega aešla na sejo dne
18.	marca 1908. Obsežno so razpravljali o tem vprašanju ter na koncu sklenili, da bodo začeli preiskavo.
Preiskavo naj hi Izvedel skriven odhor, kateremu naj hi pomagal Vladimir Burcev, ki so ga zdaj vsi Imeli za prvega strokovnjaka v tem vprašanju.
Burcev Je bil svoje sume glede Azeva povedal nekaterim članom stranke. Skrivni odhor Je v svojem delu prišel do Istega zaključka ln je o tem obvestil tudi glavni odbor.
Glavni odhor Je te podatke preučil ter potem Imenoval novo komisijo, kateri Je naložil, naj zadevo preišče ln pretrese do vseh podrobnosti.
Ko se je to zgodilo, so se začeli oglašati razni ljudje, kt so hotelt Azeva braniti. Posebno silovito so to delal) Savinkov ter njegovi prijatelji, ki niso mogli verjeti, da bi njihov dolgoletni poglavar bil sposoben Izdaje.
Nova komisija ni razjasnila ničesar. Nasprotno, Izjavila je, da so obtožbe Vladimirja Burceva ln pa skupine pariških socialnih revolucionarjev docela neutemeljene.
Meseca julija pa je komisija, kateri so MII naročili preiskavo pariški revolucionarji, predložila glavnemu odboru podatke, do katerih Je prišla po svojih razlska-vanjlh. Iz njih je bilo razvidno, da so v stranki res ljudje, plačani od policije, in da je zaradi tega potrebno nadaljevati) preiskavo.
Azev, ki se Je oziral samo na sklepe glavnega odbora, je zdaj še enkrat mislil, da je zmagal on.
Ko se je vrnil lz Glasgowa se Je za nekaj časa ustavil v slovitem belgijskem kopališču Ostendu. Tam je bila tudi njegova ljubimka Neddy de Hero, a katero se jo mudil ondi do konca Julija.
Konec tega meseca se je vrnil v Pariz, kjer je imel nekaj poslov.
Ko je moral avgusta potovati T London, kamor so bili sklicali sejo stranke, je odvedel tudi tja svojo ljubico, na katero je bil tak0 navezan, da se zdaj ni mogel več ločiti od nje.
V	Londonu so s) njegovi tovariši preganjali čas s tem, da so se ubijali s težavnimi razpravami, kako bi spet pomagali svojemu gibanju do moči. Azev pa je raje s prijateljico hodil od zabavišča do zabavišča, od veselice do veselice, da se je že vsem čudno zdelo.
Udeležil se Je sam0 zadnjih sej, kjer Je razlagal svoje načrte o tem, kako sl zamišlja obnovitev »bojnega odseka« na novih podlagah ln po sodobnejših tehničnih načinih.
Burcev Je zvedel, da se seje v Londonu udeležuje tudi Azev. Zaradi tega Je nekomu |zmcd udeležencev poslal pismo, v
Nadaljevanje i 7. strani.
Kar ni zmogel glas, so vpile turobne oči, venomer, venouicr — Bledo obličje je vidno plahnelo.
Spogledava!! so se in vsakteri je s pro-dlrnlm pogledom obstat na sestri Martini. Težak molk. »Bolj in bolj je pojemal glas in te zamolklo ustavil. Sestra Martina je sklonila svoj obraz globoko, prav do dekličinih brezkrvnih ustnic in se dotaknila nežne kože. Upornica je vnovič vzdrhtela in vzdrhtela je sestra Martina. Takrat se*je medlo nasmehnila vsein in privolila.
Zdaj že leži in je tako mirna kakor zmerom ob takem času. Bog vedi, čemu hočejo vsi prav njeno kri? Bog vedi, koliko se je ie izteklo iz njenih žil.
Morda ima v sebi čudežen vrelec, neusahljivi vir, ki se iz nje izteka v šibka, umirajoča telesa In niti enkrat se ni zgodilo, d,a bi njena žrtev bila' zaman, da bi njena kri ne pomogla sirotam.
Tako leži in čuti, da ji odteka iz žil to njeno zdravilo. Tik ob sobi ima upornieo, še vedno mrzlo in kljubujočo čuti njeno vročo sapo in rezko dihanje, čuti mamljiv vonj njenih toplih las.
Uloboko nazaj je nagnjen drobni sestrin obraz. Ves je pokopan v bolini In skorajda se ne loči med blazinami. Tako skrivnostno lep je in pokojen, in kadar gleda s svojimi napol priprtimi zagonetnimi očmi in trepalnicami, se razblesti na njenem obrazu nekaj čudno globokega in pomirjevalnega.
katerem je odločno trdil, da je Azev vohun ter Izdajalec.
Človek, kateremu Je bilo pismo namenjeno, je pismo Izročil glavnemu odboru stranke. To je pri odboru povzročilo silovito jezo proti Burcevu, češ kako sl drzne prihajati 8 takimi obdolžitvaml proti tako zaslužnemu revolucionarju, kakor je Azev.
Glavni odbor Je zdaj sklenil zadevo enkrat za vselej rešiti. Imenoval je častno sodišče, ki naj bi sodilo ne Azeva, temveč Burceva. Sodišče so sestavljali nepristranski možje,	katere	je odbor izbral	Izmed
najbolj preskušenlh ln najbolj uglednih revolucionarjev.
Po seji T Londonu se je Azev vrnil v Pariz, kjer je Imel številna posvetovanja s Savlnkovlm. S tem sta se razgovarjala, kakšno stališče naj zavzameta do tega novega častnega sodišča.
Toda ta stvar ni bila niti zdaj Azevu glavna skrb. Bolj kakor tem posvetom 8 Savlnkovlm	se je	posvečal	veselemu živ-
ljenju z ljubico, kateri je kupoval razkošna in draga darila.
Toda medtem ko je Azev veseljačil, kakor da se ne bi zavedal, v kakšnem položaju je, je pa Burcev z vsemi silami iskal novih podatkov ter z njimi Izpopolnjeval svoja dokazila,	zakaj	prepričan	je bil,	da bo
bitka tokrat	trda in težavna.
Kakor smo že dejali, so se njegovi sumi o tem, da je Azev izdajalec, že pred davnim časom spremenili v trdno prepričanje. To se je zgodilo tudi zaradi novih In odločilnih Izpovedi Bakaja.
Toda tudi ta razodetja ne bi bila zadosti močna, da bi prepričala sodnike, katere je postavil glavni odbor. Burcev je torej potreboval še drugih pričevanj.
Zdaj se je spomnil na bivšega načelnika carske policije Aiekstja Lopuhina.
Lopuhin je bil prišel v nemilost pri vladi ln je zdaj živel v tujini. Bil je vedno, in tudi še zdaj, prepričan nasprotnik revolucije in prevratnlštva. Po drugi strani pa je bil resen In pošten človek, ki je poznal le odkrit boj In ni bil nikoli kaj zelo naklonjen načinom, kakršne Je za razkrinkavanje revolucionarjev uporabljal Geraslmov.
Povrh tega je Lopuhin prav tedaj Ml v Bporu z vlado in ministrskim predsednikom Stollplnom, ki je bil Azevljcv prijatelj.
Burcev je bij prepričan, da bi Lopuhin povedal vse, kar ve, če bi mu kdo razložil, kakšno dvojno Igro uganja Azev.
Sel	je torej Lopuhina	iskat.	Kmalu je
zvedel,	da Je mož	v Nemčiji,	ln sicer v
zdravilišču Neuenahr blizu Koblenza.
Ko	Je to zvedel,	mu je	pisal	In ga prosil, naj določi, kdaj	In kje	bi se	dobila, češ
da bi se rad z njim pogovoril 0 zelo važni stvari. Toda odgovora na to pismo ni dobil.
Potem se je obrnil na nekega prijatelja, ki bi mu lahko pri tej stvari pomagal. To
Je bil framason Braudo. Od njega Je zvedel, da ho Lopuhin 15. septembra odpotoval Iz Kdlna v Berlin, od koder naj bi se potem vrnil v Rusijo.
Burcev je takoj odpotoval ▼ K čil n In Je ves napovedani dan čakal na postaji. Videl Je Lopuhina, da je stopil v vlak. Spremljala ga je žena.
Burcev je httro stopil za njim, ne da bi ga Lopuhin zapazil. Ko je vlak zapustil postajo, je kakor po naključju stopil v oddelek prvega razreda, kjer se je bil utaboril Lopuhin.
Lopuhin In Burcev sta se poznala že od prej. Ker sl torej nista bila tuja, sta se pozdravila In začela govoriti o stvari, ki je bila Burcevu tako pri srcu.
Burcev je pogovor napeljal tako, da Je najprej omenil boj, katerega Je začel proti lzzivačem ln Izdajalcem v svojem listu »Bylo je«.
Pripovedoval je Lopuhlnu, kako je zadnje čase dognal, da se je neki policijski plačanec vgnezdll v vodstvu stranke ln da se mu je posrečilo postati poglavar »bojnega odseka«, pravil je tudi. kako Je ta človek pripravljal ln Izvajal različne važne atentate.
Potem je Lopuhlnu pripovedoval, da se mu je posrečilo dobiti točne podatke o dvojnem delu tega Izdajalca, da ve za Izmišljena Imena, pod katerimi tega človeka poznajo v revolucionarnih krogih In pri policiji, da pa ve tud) za njegovo pravo Ime. Ker zdaj ve o njem prav vse, Je zanj stvar jasna in je trdno sklenil, da ga razkrinka.
Lopuhin ni na videz kazal nič posebnega zanimanja za tisto, kar mn je pripovedoval Burcev. Nepretrgoma pa je ponavljal besede:
»Kar povejte, kar povejte, Vladimir Lvovlč!«
Burcev mu je torej povedal, da se policijski agent, o katerem je govora. Imenuje Raskln, In da ga pod tem Imenom pozna tudi policija. Razodel mu je vse, kar je vedel o njem.
Lopuhin se Je čudil, da Ima Burcev tako točna obvestila. Zlasti pa se mu je zdelo čudno, kako da za ime, pod katerim je Azeva poznala policija v Petrogradu, vedo še drugi ljudje. Najbolj pa se je čudil temu, kaj vse mu je Burcev vedel praviti o Ra-sklnovlh naslinlških dejanjih.
Lopuhin je prav dobro poznal delo tega skrivnega policijskega sotrudnlka, četudi ga ni videl kaj dostikrat. Vedel je tudi, da je Azev stopil v glavni odbor socialno revolucionarne stranke na željo ministra Plehvcja. Pač pa mu Je bilo neznano vse drugo, kar mu Je Burcev zdaj pripovedoval.
Silovito ga je presenetila novica, da Je nmor Plehveja bilo delo Rasklna. Osupnil Je ne toliko zaradi dejanja samega, kakor zaradi tega, da je prav
Ministrski predsed. Stollpln tik po atentatu
poglavitnih vzrokov za nemilost, v katero Je pri vlad) padel on, Lopuhin.
Kakor se spominjamo, je njegov službeni položaj bil vedno težavnejši zlasti zaradi spletk, katere je snoval proti njemu Raškov-skl. Umor velikega kneza Sergija je bil drugi hudi udarec za njegovo službeno napredovanje. Po umoru Je na primer stopil pe-trograjskl generalni guverner Trepov v njegovo soho ter mu zavpil:
»Ubijalec!«
Prav kmalu nato se je Lopuhin moral umakniti lz slnžbe.
Zdaj se je vsega tega spet spomnil do najmanjših podrobnosti. Njegovo razočaranje ln ogorčenje je vzplamtelo 3 novo silo.
Ko je od Burceva slišal, da je Azev, s policijskim Imenom Raskin, pripravil tudi ta drugi umor, je razumel mnogo reči ln mnogo okoliščin, ki so do tega trenutka bile nejasne ln nerazložljive. Iz vsega tega Je lahko sklepal, da je Azev povzročil tudi njegov polom.
Ko mu je Burcev dejal, da je Azev zamislil tudi atentat na carja, se je Lopuhin spomnil pogovora, ki ga je tedaj, ko je bil še glavni policijski ravnatelj. Imel predsednikom vlade grofom Wlttejem.
WItte je Lopuhina imel za zvestega svojega človeka. Nekega dne mu je med štirimi očmi razložil načrt za umor carja. Ta načrt naj hi pripravila policija s pomočjo revolucionarnih organizacij. Lopuhin naj bi za to uporabil policijske agento, ki so bili člani provratnlšklh združenj. Tl naj bi revoluclo-
irja.
Evno Azev
Neddy de Hero
Lopuhin se seveda ni hotel ravnati p«
tem načrtu. Zdaj mu je bilo pa jasno, da je prav zaradi tega moral Iti, na njegovo mesto pa je prišel njegov nasprotnik Ra-škovskl.
Burcevljevl podatki so bili točni in niso dopuščali dvoma. Seveda je Burcev govoril samo o Rasklnu in ni nikoli omenil pravega Imena tega človeka.
Dejal je, da	ta	človek svojo Igro nadaljuje in da je zaradi tega za vse	važno, da
ga razkrinkajo.
Lopuhin naj	bi	pri tem deln	pomagal.
NI	potrebno, da	bi	razodel kako	skrivnost.
Burcev mn je tudi dal besedo, da njegovega imena ne bo nikoli nikjer povedal. Vse, kar žel 1 od njega, je beseda, ki bi ga potrdila
v	njegovem prepričanju.
Svoje govorjenje je Burcev končal takole:
»Ko ste bil! načelnik policijskega ravnateljstva, ste morali poznati kakega takega človeka, ki je bil med revolucionarji vaš agent. Kakor vidite, sem jaz dognal do konca vse, kar	nas zanima.	Prosil hi pa vas	še
enkrat, da ml	dovolite	povedati, kdo se	po
mojem skriva pod zlaganim Imenom Raskin. Ko bom povedal, mi recite samo, ali sem uganil prav ali ne.« Lopuhin je odgovoril:
»Jaz ne poznam nobenega Rasklna. Toda enkrat sem videl inž. Evna Azeva.«
Zaželeni dokaz je bil konec koncev tu* kaj. Burcev	je	pozneje	o tem pisal takole:
»To Ime	ml	tedaj ni	bilo novo, saj je	že
skoraj leto dni nepretrgoma obvladovalo vse moje misli. Toda iz Lopuhlnovlh ost me je zadelo kakor strela.«
Lopuhin mu je povedal fie druge reči ter ga skušal prepričati, da Je moralni povzro. čltelj vse te spletke z Azevlm Raškovakl.
Toda Burcev je zdaj vedel najvažnejšo stvar. Konec koncev je vendarle našel ključ do strahotne skrivnosti, katero je bil do zdaj dognal le toliko, kolikor Jo je nganil po lastni bistrosti, po sklepanju, po domnevah ln znamenjih. Zdaj je Imel v rokah dokaz, s katerim bo Izdajalca razkrinkal za vselej.
Ko Je dopotoval v Berlin, se je poslovil od Lopuhina ln se s prvim vl&kom vrnil j. Pari*.
Komaj je Savinkov, ki se seje v Londonu ni bil udeležil, zvedel za sklep glavnega odbora, je sklenil storiti vse, da bi do razprave proti Azcvn ne prišlo. Preiskava po njegovem ne bi zadušila obrekljivih glasov, temveč bi jih še pomnožila, naj bi bil Izid tak ali Uk. Stranka ne b| nič pridobila.
Po drugi strani pa tudi ne morejo Azeva, največje slave »bojnega odseka«, klicati pred sodišče samo zato, da ga bodo postavili pred nekega Burceva. Sumnje, ki se obračajo proti Azevu, ne veljajo samo njemu, temveč pomenijo žalitev za vse teroriste, vredne tega imena. Na ta obrekovanja je en sam odgovor: začeti spet s terorističnim delom ln ga napovedati s posebno izjavo. Tako b| se spet okrepilo zaupanje v voditelje prevratniškega gibanja.
Savinkov je te misli povedal černovn, ta pa mu je dejal:
»Ne vidim, kako naj bi ta preiskava In razprava pomenila žalitev za »bojni odsek«, saj morajo soditi Burceva, ne pa Azeva.«
Savinkov Je stvar povedal tudi Natan-sonu, pa ni Imel pri njem nič večje sreče.
(Dalje prihodnjič.)
Bog vedi, kakšne oči ima sestra Martina, Se nihče ni nikoli točno zadel njenih barv. Morebiti misli sedajle na dekličine lase, morebiti jih je sama nosila take nekoč; kdo ve, na kaj misli!
Sok njenega življenja odteka, vrelec usiha in mrka lodena vlaga se je razpredla po žilah. So malo hipov in telo poleg nje Be bo oživelo, saj se bo napilo njenega toplega življenja. Mati je in daje svojim otrokom.
Minilo bo nekaj tednov in to njeno dete bo šlo od nje zdravo in pozabila bo, bržkone. Saj tako odhajajo že dolga leta od nje, vsi ti otroci. No, malokdaj se zgodi, da bi kdo potem popraAal po njej. A Bog vedi, da sestra Martina nikoli ne pomisli na to.
. Uporničine oči vročično bulijo v molčečo, rosne ljudi in z usti venomer giblje. Nenasitnica, si misli vsakdo, pokončala bo sestro Martino.
Sestra Martina Be tiho smehlja. Nobenemu od teh otrok ni tako hlastno dajala svoje krvi kakor temu, ki se tako krčevito okloplje življenja Še malo naj počaka, ne bo mu treba več trepetati za tisti plamenček življenja, saj bo na novo planil in se razg<?rel! To ve sestra Martina, tako nekaj samo po sebi umevnega je zanjo. So vedno je tako bilo. Še malo. —
Gosti, pisani	kolobarji	se mrzlično	preganjajo	po njenih mislih,	ki postajajo	toge
in	lene.	Potem	mahoma	vse razprši, samo
še	dolg,	tenak,	skozi sok potegnjen	krik
diši:
»Živeti! živeti’ hočem — —«
»Sestra Martina!«
Vstala ja z ležišča, okorno, Bkorajda opotekaj* je stopala za strežnioo po mehki preprogi Zdaj se je že malo opomolga. Le od kod jemlje toliko mofii, saj so jo menda izpraznili do zadnje kaplje.
Toda uporni nebogljeneo — saj res, malone pozabila je nanj. čezdalje huje ji je zanj, nemirna postaja, čim dalje gre. Ugledala jo bo med čistimi pernicami, tak otroško mil smehljaj bo imela na obrazu. Sprožila ji bo onemoglo roko seve, tako bo. Tako go jo pozdravili potem vsi. Nasmihala se ji bo, takole prisrčno bo mežikala vanjo, kakor znajo novorojenčki. In odsihmal bo vse dni okrevanja hotela imeti ob sebi svojo sestro Martino.
Spešila Je stopinje in obstala pred široko zevajočimi vrati. Pomalo se je razgledala naokoli in stopila bliže, četudi so se vsi gnetli na kupu ob nečem dolgem in belem, je sestra Martina le videla.
Videla je goste črne lase, ki bo bili med blazinami; videla je goste in črne obr-
vi	in trepalnice; videla je majhen obraz z neverjetno plašnimi in začudenimi očmi, tako Široko razprtimi v nedoumljivi grozi — ln usta, vedno tesno stisnjena, zategnjeno spačena usta.
Ugledala je zmagano upornost ln zagledala je smrt.
Zdaj se je obrnilo vse vanjo in strmelo in ugibalo, bog vedi kaj.
Sestra Martina ni ugibala, ni strmela, sestra Martina je vedela: Bil je to prvi njen otrok, ki se ni poslovil od nje in za katerega jo dajala svojo kri zaman. In poslednji njen otroki Izsrkali so ji vse sokove, zdaj ne more nič več dati.
Nnsmohnila so je prav tako resno in globoko kakor vedno — temu zadnjemu otroku; Izvila se je iz gHiče in šla umerjeno in nalahko in niS ni rekla.. (Bila je redko-besodna, nikoli je še niso slišali, da bi se bila razgovorila.)
Potem so jo spet videli zvečor, ko so prižgali zelene luči na hodniku. Sla je mimo vseh vrat in vseh ležišč in tako velika se jim je zdela kakor še nikoli, in še bolj zagonetno topla in pokojna. Mnogo njenih otrok je spalo in morebiti so sanjali o njej, vsi bo se tako spokojno smehljali. —
Sodaj je ie za poslednjimi vrati in za steklom vidijo le Se njeno skrivnostno senco. Oddaljuje se, manjša, in že se je utopila in spojila z zelenim somrakom v daljnem hodniku.	•
In spet je doživela vočer v svoji sobi, kakor ga je včeraj in vse dni. Ta dan — Ali ni bil enak vsem ostalimi Nekako. — Vnovič je zagledala dolgo žalostno procesijo trpinov, vdano-tožnih jetičnikov, ia-lostno-ponosnih pohabljencev, zasmehljivih in prezirljivih blaznikov, vseh bednežev, ki »o šli skozi njene roke
Dolga jih je bila veriga in še in še se je sklepala.
Ta belina. — Zdaj se je nagromadila do vrhunca, zdaj se bo morala zadušiti v njej. Vse huje se je vsesala vanjo mrka lodena vlaga in Be ji razlivala po žilah. Ni vež toplega kotička, kamor bi se mogla nasloniti. Noge je ne morejo ve* nositi in bržkone bodo onemogle tudi roke.
Se je dosegla odprto okno, in ko se jo dotaknila lica, je bila roka ledena in vlažna. Taka je bil zjutraj in potem ves dan do noči. —
Zgodnje poletje je, njeni otroci tako potrebujejo sonca. Da jim bodo odpirali okna in jih pošiljali na vrti In vode, veliko sve-še vode in čisto perilo. — Da le ne bodo površne te sestre, ko so še tako mlade in živahne, a dobre, Baj jim ne zameri. —t Da bi le vsi pazili na njene otroke. Se te cvetice bi zalila, ne spominja 6e, če jih je danes že osvežila.
Ali bodo previdno ravnali a pohabljene! in bodo pazili na noseče materel In na njihove male črvičke, da bodo imeli dov»U svežega zraka. Da ne bodo pretrdi z blaz-niki, b temi njenimi najnesrečnejšimi otroci?
Z vsemi, vsemi — o, ko bi jih mogla še nekaj ur negovati in se pogovarjati z njimi, tako nebogljeni so vsi, tako prisrčni, kadar se razgovorijo —
Izpregla je. Zdaj mora iti. Saj ne more prav ničesar dati svojim ljubljenim, je še pomislila. Potem je zdrknila na ležišče in bo je umirila.
Morda bo še vstala, morda ..,
Sckriltleiter ■ urednik; Mirko Javornik / iicrausgeber izdajatelj: ini Jote Sodja / FUr die Ljudska tiskarna • (a Ljudsko tiskarno: Jože Rramarit / Uredništvo, uprava in tiskarna: Ljubljana, Kopiturjeta (L
Telefon: 40-01 do 40-05 1 Rokopisov a« vrafumo 1 Mesečno naročnina 6 Ur, za inozemstvo 12 lir.