Leto II. OMLADINSKI KULTURNO-POLITIČNI LIST Štev. 18<33). Izhaja štirinajstdnevno V Ljubljani, dne 5. julija 1937 Celoletna naročnina znaša 18 Din Oplenački kuli Ljubljana, Vidov dan 1937. S to številko zaključujemo drugi letnik »Naše misli«. Ko pregledujemo dve leti našega, dela, spoznavamo predvsem, da smo pokrenili jugoslovenski nacijo-nalni mladinski list ravno o pravem času. Lahko je izdajati mladinski nacijo-nalni list v normalnem času, v času, ko duhovi niso iztirjeni, ko državljani pravilno občutijo, kaj jih drži v življenju. Toda mi izdajamo naš mladinski list v bolnih in zastrupljenih prilikah, v prilikah, ko moramo braniti samo misel, na podlagi katere je naša država sploh nastala, ko moramo dokazovati stvari, katerih se bomo nekoč sramovali, da so bile sploh predmet razpravljanja. Slika našega javnega političnega življenja je katastrofalna. Drugačna ocena bi ne bila pravilna. To sploh ni več politično življenje, to se sploh ne da več kvalificirati s pravilnim izrazom. To je vrtinec strasti, ambicij, brezumnosti, nezna-čajnosti, to je tavanje v megli. Nihče ne ve kako in kam. Zastonj si prizadevamo, da bi pogodili psa j načela, po katerih se vodi oficijelna politika. Naš čas najzgovorneje karakterizira dejstvo, da se smatrajo ; , ) J ti i. državljani z jugoslovensko zastavo na prsih, ~ i « ■ J e / V-, .v t t n ' >. oni s plemenskimi. To dokazuje, da smo se sprli z duhom, težnjami in z naravnim zgodovinskih razvojem našega naroda. Dvakrat je zato dobro, da izhaja prav v tem času »Naša misel«, kot kažipot še nezastrupljeni jugoslovenski mladini. Naš list ni velik, niti ne more pokazati na kake grandiozne, uspehe, toda potrebno je, da stoji mladina na straži in da se sliši njen jasen in odločen glas v teh žalostnih časih. Dobro je, da se spoznamo in povežemo vsi, ki smo kljub vpitju črnih in rdečih, plemenskih in pokrajinskih, določeni, da popeljemo naš narod in državo na zdravo in plemenito pot, označeno z našimi najboljšimi duhovi in najtežjimi žrtvami. Sotrudniki »Naše misli« lahko s ponosom gledamo na opravljeno delo v tem praven. Povezali smo z duhovnimi vezmi Ljubljano in Zagreb, ter dali temu viden izraz, združeč se z zagrebško »Narodno otnla-dino«. Sodelovali in podpirali smo vsa jugoslovenska omladinska prizadevanja, ki so šla za tem, da zbližajo naraščaj vseh delov našega naroda in države v enem cilju: neoviranem poglabljanju našega edinstva ter blagostanju in veličini nas vseh. Podpiramo tudi dragocen pokret »Delovnih taborov«, ki združuje na temelju duhovne enotnosti jugoslovensko mladino tudi pri fizičnem delu v korist najbolj zapuščenih krajev naše domovine. Uvaževanje teh naših stremljenj tekom drugega letnika je našlo najlepši odmev v podvojitvi naročnikov in naklade našega lista. Morda bi lahko dosegli več, toda neverjetno težko je povrniti spoznanje resnice ljudem, ki so zašli v zmoto, da je neka višja sila, ki ne dopušča, da bi stvar, za katero je bilo doprinešenih nešteto žrtev, mogla propasti, samo zaratli teh žrtev. Mi smo mnenja, da take višje sile ni, temveč, da je dolžnost vseh poštenih in razumnih ljudi, da zavihajo U naše nacionalno vaspitanje treba uvesti novi i veliki kult oplenački kult. U svojo j suštini, taj kult nije ništa novo — to je naš heroizam, tu je sadrža-na naša nacionalna etika gradena od Kosova do danas. Ne možemo tvrditi da pre kosovske tragedije, Vidovdana, nije bilo narodnih kultova. Pretkosovski čo-vek živeo je u kultu svatosavlja i to je osnovica i nacionane naše etike, na njemu je gradena i kosovska etika, etika Vidovdana, koja se bez svetosavske ne može zamisliti. To je naš duhovni kontinuitet koji nije nigde prekinut. Zašto oplenački kult? Na Oplencu počiva najsmeliji naš heroj duha i dela, na njemu počiva Kralj koji je toliko divno i smelo umeo da prosledi sveto-savsku liniju. Kad pregledamo našu isto-riju, videcemo da je u Njemu bilo sa-državo sve što je bilo veliko, i misao i volja i hrabrost. Oplenac je simbol Kralja koji na njemu počiva. To je sinteza sveg našeg nastojanja. Oplenac, kroz Onoga koji na njemu počiva, sva je naša istorija. Tu je i Sveti Sava, i Nemanja, i Car Dušan, i Kosovo, i Kosovski Vidovdan, i hajduci borci za slobodu, i Karadorde, tu je stari Kralj Oslobodilac, i tu je On, Kralj koji je poginuo za našu iskonsku misao. Kult Oplenca, Aleksandrovski kult, jest silan duhovan kult. Danas se još na^ stoji da to ne bude, ali u narodu on ta-kav postaje. Kao i uvek, narod ume da Hrvatski pokret dra. V. Mačeka sistematski i sasvirn otvoreno razlučuje i deli tzv. prečanske Srbe od Srbijanaca. Cilj je da se prikaže kako ovde, u stvari, postaje Srbijanci s jedne Strane (kao narod) a s druge Hrvati (kao narod) medu kojima žive i izvesni Srbi o kojima po-stoje razne teorije, a najodlučnija je ona o »pravoslavnim Hrvatima«. Današnji sukob je izmedu države Hrvatske i Hrvata i države Srbije in Srbijanaca. Hr-vatsku pretstavlja politički »hrvatski pokret«, Srbiju, po mišljenju Mačekovih rokave. Neodgovorno in lahkomiselno je verovati v usihIo, čeprav je to najlažje. Usoda, to smo mi, to je človek in njegovo delo. Od ljudi je odvisna bodočnost, torej zavisi tudi od nas, ali bo Jugoslavija skoraj ali šele po preteku mnogih brezplodnih 1{U postala taka, kakor so jo proroško predvidevali najglobo-kejši umi našega, naroda in največji junaki. Zato je potrebno zbuditi naš narod iz omame, v katero je padel. Ni dovolj oslanjati in sklicevati se na samo idejo. Ideja brez ljudi, vedno in povsod pripravljenih, da za njeno uresničenje tudi padejo, ne pomeni nič. Toda takih ljudi je pri nas malo, ker večina veruje, da »Bog čuva Jugo slav jo«. Ne, če je mi postupi onako kao što je tu i potrebno: odeliti treba ljudsko od duhovnoga i, kad ostane samo duhovno, ono što je večno, onda tek spoznajemo pravu vrednost. Mi danas još i nismo svesni vrednosti čoveka koji počiva na Oplencu jer još u Njemu gledamo čoveka koji je jednak nama ostalima. Ali, Oplenački kult nastaje, on se stvara tamo gde je i potrebno, gde se svi kultovi stvaraju — u narodu. Nikakvim naučnim aparatom narod nije analizovao delo Oplenačkog Kralja nego je on duboko i prirodno osetio Njegovu duhovnu veličinu, ose-tio da je On sinteza svih naših nacionalnih napora u toku istorije. Narod je prihvatio duh a telo i zaboravio i, ako če biti potrebno da u svojoj masti per-sonifikuje duh, on ce mu dati telo koje odgovara duhu. Mi koji pozna jemo' naš razvoj, u Onlenačkom Kralju gledamo sintezu svih naših duhovnih i stvarnih dela, On je idealan heroj koji svojom smelošcu izaziva na junačke pothvate u kojima se zaboravlja opasnost i gleda samo cilj. Njegova pogibija nije i prekid Njego-vog dela več je ona silan poticaj da se delo nastavi i dovrši. Oplenački kult je kult neslomljive nase volje — da idemo napred svome cilju i da ne sustajemo. Oplenac je istoč-nik našeg duhovnog okrepljenja u tmur* noj sadašnjici jer je u njemu sadržano 6ve što ohrabruje i oplemenjuje. U njemu je prošlost naša i buducnost naša. Hrvata, još ne pretstavlja politički ni-ko, a tek bi eventualna konstituanta (nagodbenog karaktera) mogla pokazati ko ima pravo da govori u ime Srbije i »srbijanskog naroda«. Kada govorimo jezikom »hrvatskog pokreta«, ne smemo da zaboravimo na narode jer naš sukob odnosno nesporazum je »medunarod-ni«. Dok se Srbija za volju ujedinje- ii j a odrekla svog samostalnog državnog oblika i svojih od svih medunarodnih faktora priznat ih atributa nezavisne i slobodne države, Hrvatska, u okviru uje- sami ne bomo očuvali, jo tudi Bog ne bo. Na to resnico oslanjamo naše ravnanje. To resnico pozna danes ogromna večina jugoslovenske mladine, ki je postavila odločno svoje mlade sile na vseh področjih javnega življenja v službo enega naroda in ene države. S tem se uvršča današnja jugoslovenska nacijo-nalna mladina v >ed prošlih mladinskih generacij, ki so. v vseh usodnih trenutkih narodnega življenja znale poseči v njegov razplet kot najodločilnejši či-nitelj. Mladina, tvoj čas je prišel. Stopi povsod, kjer moreš zaposliti svojo mlado moč, na branik jugoslovenske misli in unitaristične države! dinjenja, svom šilom nastoji da stekne ono što bi je činilo slobodnom državom ne prezajuči ni od kakvih sretstava, ra-deči i protiv sebe i same naše državne celine koju ona kao takvu ne priznaje. Ovako Hrvatska Mačekova pokreta pro-izvoljno kombinuje a proizvoljne kombinacije nikad nisu sigurne niti se na njih može osloniti. Hrvati vole »veliku politiku«, njihova je vruca želja da svojim teritorijem i njegovim žiteljstvom postane medunarodni faktor i da njihov »poklisar« sedi negde u Ženevi ili bilo gde — no, oni zaboravljaju na stvarne činjenice od kojili je jedna od najvažni-jih ta da oni ne mogu voditi nikakvu si-gurnu politiku bez Srba prečana koji u jednoj slobodnoj hrvatskoj državi po-staju to važniji i odlučniji faktor što bi ta država biti veča. Ma danas govorimo samo o bipoteyama i prisiljeni smo da upotrebljujemo pojam narod u znače-njima koja su za našu opštu nacionalnu stvar nezgodna i to zato što Hrvati koji su idejno formirali ilirski narod, pa jugoslovenski, i decenijama tako učili i propovedali, u svom najnovijem pokre-tu donose danas teoriju o trima narodi-ma (razume se, tri »glavna« naroda) i, ako hočemo da bismo se razumeli i da bismo mogli prosuditi situaciju koja bi neminovno nastala kao posledica te teorije, onda je moramo kao takvu i pri-hvatiti. Dakle, postoje tri naroda — nesporazum je izmedu naroda hrvatskoga i srbi-janskoga (Srbi prečani žive na teritoriji hrvatske države koja reflektuje na one iste granice sto ih je imala i Austrija prema Srbiji). Slovenci su treci narod. Oni stoje na strani ali politika hrvatskog naroda i njegove države prema ovora »zapadnom susedu« još nije tačno odre-dena. Teoriju o trima narodima prilivata ju i izvesni Slovenci pa, štaviše, govore 0 Jugoslovenima kao »političkom narodu« Jugoslavije (austriska škola) — ali, to ovde nije važno. Granice države Hrvatske na Drini, na Dunavu i Savi, dakle predratne granice austriskog »poseda« — to su maksimalni zahtevi onog »javnog mišljenja« koje odreduje politiku »hrvatskog pokreta« 1 to treba da uzmemo u ovom našem članku do znanja. Hrvati u »hrvatskom pokretu« imaju maksimalističke zahteve i maksimalistički program, a sve ostalo je puko zavaravanje. Sporazum se sasto-ji u tome da se pristane na zahteve Hrvata od kojih oni ne odustaju. Njihova je politika protusrpska, i oni su potstre-kači jugoslovenskih separatizama. Prema Srbiji i srpstvu, politiki »hrvatskog pokreta« je onakva kakva je bila Austri-je i Centralnih sila — Srbiju potisnuti u najuže granice, unistiti njeno znače-nje u južnom slovenstvu, osamiti je, i zato je koren novom separatizmu crno-gorskom, vojvodanskom, pa makedon-skom bas u politici »hrvatskog pokreta«, koji potpiruje te separatizme, a što potpomaže i sam Maček svojim izjavama. Od Srba je danas »hrvatski pokret« učinio: Srbijance, Srbe prečane, Črnogorce, Vojvodane, Makedonce — anekti-rao je »hrvatskoj državnoj misli-« pretežno srpske krajeve. Ali, premda para- Stffi i Sr&janci u srpskohrvatskorn sporazumu Kdor jugoslovenski nacijoHalisi, ta Sokol! doksalno, činjeniča je ta: što veča država Hrvatska, to u njoj tnanje Hrvata: što veča slobodna država hrvatska, to n njoj veči broj Srba, to kom pl ikovahi je unutamje stanje. Veoiha je naivno i he-ozbiljno likvidirati problem Srba u toj hipotetičnoj Hrvatskoj na taj način što se samo srbijanstvu prizna je narodnost i državnost, a Srbim a predanima »po-danstvo« državi Hrvatskoj. Maček« vi Hrvati u svojim političkiih kombinacijama ne uzimaju u obzir da u pitanju srpstva (ako smo več do toga došli) nema Srba i Srbijanaea nego da šu tu Sr-bin i Srbijanac jedno, da sil njihovi interesi istovetni i da se ne mogu razdvojiti. Niti se Srbijanac može odreči Prečanima ni Prečanin Srbijanca i to zato što su i jedan i drugi Srbi, što im je za-jedriica srpstvo i svi interesi u srpstvu. Hrvati tek sada nastoje da dokuče šta je to zajednica i o torne još nemaju iz-radeno mišljenje. Srbi su svoju nacio-nalnu zajednieu upoznali i osetili davno pre nego što su Hrvati uspeli da kroz svoju staleškoredovsku svetostefansko-krunsku ideologiju shvate da su hrvat-ski barun i hrvatski seljak u nacional-nom pogledu jedno. Danas, politika »lir-vatskog pokreta« reflektuje na one pokrajine u kojima se vekovima hrabro i nežaljeno lila krv za srpstvo i ujedinje-nje celog jugoslovenskog naroda. Srbijanac, sam po sebi, ni je nikakva narodnost jer je onda istim takvim pravom narodnost i Bosanac, i Dalinati-nac, i Slavonac, i Hercegovac, i Ličanin, i Cmogorac. Ako moramo, po teoriji o trima narodima, da govorimo o narodnosti, onda je ovde narodnost Srbin i to žilava, otporna i nesalomljiva narodnost koja ne voli da se igra sa n jenom krvavo stečenom baštinom. Ako se pravi sporazum, onda se taj ne pravi sa Srbijan-cima nego sa Srbima, a Srbin je i onaj iz ličkog Brloga kao i onaj iz šumadiske Topole il svi oni iz ostalih srpskili kra-jeva koji se nisu nikada, ni na kocu, odrekli Srbije. Pretpostavimo ponovo da postoji sa-mostalna hrvatska država koja je nastala iz gore navedenih pobuda, dakle iz mržnje prema Srbima, i kojoj je ruko-vod u celoj politici (pretpostavimo, čak, da vodi i vanjsku politiku) mržnja prema Srbima. Zamislimo činjenicu da u toj državi postoji veliki, milijunski broj Srba koji su svesni svoje narodne pripadnosti i koji imaju svoju slobodnu državu a ta ne moze biti prema njima ravnodušna jer su oni deo njenog nacio-nalnog organizma. Kad bi država hrvatska postala iz nekih drugih pobuda, onda bi, možda, i mogla da postoji. Ali, država koja je osnovana na mrznji i to na mržnji prema onima koji treba da sačinjavaju velik broj njenog stanovni-štva, takva država ne moze do postoji. Srbi bi se u njoj osečali isto onako kao stof su se osečali u Austriji — a oni ne žele vise nikakvu Austriju ni Ungariju pa ni Hrvatsku koja bi bila poput ovili. Srbi, ma gde bili, hoče da svoju sudbinu vežu sa Srbijom. Mačekovi Hrvati, for-girajuči teoriju o trima narodima, mogli bi, goneči silicu, da isteraju vuka, jer, ako Srbi prihvate tu teoriju, onda mogu slobodno, na temelju svoje snage i svoga doprinosa ii zajedničku stvar, da suzbi-Ju hrvatBtvo na najuže granice. Tu bi se Srbi mogli pocvati čak i na inedunarod-lie ugovore koji su im nudili velike teritorialne ustupke i to na stetu »hrvatske države« (neka i dalje bude terminologija iz teorije o trima narodima). Srbi bi »etnički« mogli da doguraju svoju granicu do Ogulina i da ostave Hrvatskoj tri civilne županije i Medimurje — u slučaju da Madžarska ponovo ne obra-zuje Zaladsku župani ju ... Pa, na kraju, i Statistički bi mogli da potkrepe »novo stanje«. U danas toliko pevanoj, barjakovanoj i izvikanoj »hrvatskoj Lici« statistika je dokazala, 1921, da ima za 10 hiljada vise pravoslavnih od katolika odnosno Srba od Hrvat*, Lu se Srbi slobodno mogu pozvati na svoju apsolutnu večinu koja u demokratiji vredi kao princip. Srpska narodnost (kao rezultat teorije o trima narodima) na teritoriju zamišljene države hrvatske ne može se likvidirati jedino time što joj se negira narodnost i pravo opstari-ka-. U kabinetskrm razgovorim a. to fse može, ali, u stvarnosti, to znaei ne likvidiranja postoječeg problema nego iza-zvati novi i još opasniji -— otpor Srba koji ne preža ni od čeg, ni pred kim. Ne može tu biti hrvatstvo ni kao poli-tička narodnost jer ono ne bi ima!o sna-gu da se kao takvo hamettie. »Slobodna Hirvatska« bila bi semlfa večnih nemira-, za hjen opstanak he bi niko mOgao da daje sigurne prognoze, ni bajuneti tu-clinskili tutora, ne bi bili spasonosni lek jer bi ideal Srba, slobodna i nezavisna Srbija, njihova matična žemlja, postala cilj stremljenja i nacionalnih nastajanja svakog Srbijana izvan njenih g;ranica. Srpska iredenta bila bi najvažhiji razlog kratkog i mučnog opstanka Mačekove Hrvatske koja je osnovana na mržnji. To je konačni rezultat teorije o trima narodima — kad bi se ostvarile sanje »lirvatskog pokreta«. Razume se, ima Srba, naročito u prečanskim krajevima, koji prihvataju tu teoriju ali ti su Srbi neodgovorni poedinci za kojih privatno mišljenje ne odgovora srpstvo kao celina. No, ako se prilivati ta teorija i ako se poznaju sve činjenice i okolnosti, onda treba da se održi i logičan sled do njenog konačnog rezultata a ne lagati i sebe i narod. »Hrvatski pokret«, u kom prevladuju maksimalisti — a ko su ma-ksimalisti, to se dobro zna — ima svoje odredene ciljeve koji se ne kriju. Kad hrvatski intelektualac kaže da bi najvo-3eo, kad dolazi iz Beograda, reči da je bio o inostranstvu onda tu nema vise šta da se govori i stvar je jasna. V. Maček u svojoj knjiži »Voda govori« potvrduje ono što izvesni Srbi po-litičari nastoje bilo kako demantovati. No, namere da se Srbi prečani odvoje od Srbijanaea ni da se preko njih prede kao preko stvari koja je likvidirana, naivne su i lude zablude. U srpstvu, kad mu se o glavi radi, nama Srbijanaea i Srba. Danas, kada su Srbi svi i svuda prihvatili jugoslovenstvo, duhovnu tvo-revinu najboljih i najumnijili Hrvata, oni hoče to jugoslovenstvo do kraja, bez popuštanja i bez izdaje. Srbi, ulazeči u jugoslovenstvo, išli su kao Srbi, ne kao Srbijanci, Prečani, Bosanci, Hercegovci, Ličani, itd., itd. Oni su uneli vi jugoslo-venstvu svoje srpstvo i to je največe što su mogli, da daruju ideji koja je nastala u Hrvatskoj i odande prepovedana. Ali, ako se hoče iči protiv Srba, da se rasce-pe i razjedine, onda če se naiči na tvrd orah i čudnovat o koji su i carevi zube lomili. Žrtve srpstva za ovu državu nisu zaboravljene premda se o njima danas malo govori — i baš te žrtve traže da se ova država sačuva i odbrani i za srpstvo i za hrvatstvo i za one dobre i če-stite koji su svoje živote uz n ju vezali. Ako se hoče drukčije, onda dobro biti ne može ... Zagreb V. K. G narodneni hittčehištVii ima naše littitetvo ^poStljiV, vfcvišen ih svet po-je-rh. Narodni 'mučeniki sO 'najv£eje vrednote, ki jib je naš harod prispeval v težki zgodovinski borbi za hScijOhalno ue?clinjehj6 V sVObodlhi, 'enotni državi. Vse svetle, juMške inhčehiške žrtve so pacale za velike ideale jugoslovenskega nacij6haližma. Ob njjib imenih in vzorih Se napajamo vsi, ki verujemo V en narod in eno državo. Z nepopustljivo borbo proti zunanjim in notranjim nasprotnikom tega življenjskega pogoja našega naroda se najdostojnejše oddol-žujemo vsem, ki so nam z duševnimi in fizičnimi žrtvami priborili in utrdili nacijonalno in politično svobodo. Danes, ko vodijo celo odgovorni čini-telji zapeljano ljudstvo v boj proti njegovim lastnim življenjskim pogojem, pa nam vsiljujejo kot nove »narodne mučenike« tiste nesrečneže in zapeljance, ki so padli kot žrtve brezumnega separatizma v borbi z edino uedinjujočo silo našega naroda: jugoslovensko idejo. V tem leži razlika in nasprotje med narodnim mučeništvom in »narodnim mu-čeništvom.« V tem leži tudi profanacija vseh velikih žrtev, katerih imena so svetlo zapisana v naši težki zgodovini. Mar smo res že tako daleč, da se lahko tako nizkotno žali spomin na najboljše sinove našega naroda s tem, da se po-veličuje tiste, ki so padli zavestno ali zapeljani v borbi z idejami, za katere so se oni žrtvovali!? Take poskuse mi naj-odločnejše obsojamo, kakor jih je obsodila na dovolj zgovoren način vsa poštena in zdrava javnost. * Žrtev prihovskega spopada, visoko-šolca Rudolfa Dolinarja, je proglasilo klerikalno časopisje za narodnega mučenika. To je lahko storilo samo v okoliščinah, ki ne dovoljujejo, < 1 ' s \ t m * - e vse okoli- ščine, v katerih se je zgodil nesrečni slu-čai. Vsakdo, ki ima točen vpogled v vse uanazano in nepošteno ozadje, pa vidi v pisanju klerikalnih listov grd jezuiti-zem, dostojen srednjeveških vzorov, hinavsko pretakanje krokodilovih solz in pomanjkanje vsakega pietetnega čuta. Kdor ve, da je bil nesrečni Dolinar vsled socijalne odvisnosti prisiljen od krušnih gospodarjev udeležiti se v znamenju klerikalne demokracije * i autobusnega izleta, kdor ve, da ie bil od svojih tovarišev p >• ’ ' ? *' \ • v 1 ' j~ - ’ a, ' r • u, c • • J n i . J,, ..i-5 in kdor pozna mnoge druge grde podrobnosti, ta bo videl v farizejskem ravnanju našega klerikaliz- je bila državna zastava V soboto 5. junija 1937. leta je bila ored glavnim kolodvorom v Ljubljani * 1 t IV v V ■ V n - > \ napadena , državna zastava. Vsled neverjetnih okolnosti, o katerih ne moremo razpravljati na tem mestu, se je napadalcem posrečilo zlomiti drog zastave . v x o o i m- Tega dejstva, ki ga potrjujejo neštete priče, ne more ovreči nobena laz, pa naj bo ona prinesena v taki ali drugačni obliki, z nizkega ali visokega mesta. Ob tem izdajniškem dejanju se nam vsiljuje primerjava z dogodkom iz naše zgodovine, ko so dali jugoslovenski na-cijonalni visokošolci zagrebške univerze izraz svojemu sovraštvu do avstro-ogr-ske monarhije s tem, da so v prisotnosti dunajskega cesarja zazgali simbol suženjstva. Ali naj bodo luknje v jugoslovenski trobojnici tudi znak sovraštva do vsega, kar ona simbolizira!? Če je tako, potem pomnite vsi brez-umniki in nepostenjaki, da boste nale- teli na strašen odpor vsega razumnega in poštenega v našem narodu. Strnjene nacijonalne vrste so pripravljene, da sprejmejo borbo. Mi globoko spoštujemo slovensko zastavo, ki nas jel v času nacijonalne raz-kosanosti združevala in vodila. Njena pot je kazala v Jugoslavijo. Častno je izpolnila zgodovinsko nalogo, zato je častno njeno mesto v zakladnici naših zgodovinskih svetinj. Ne bomo pa spoštovali tiste slovenske zastave, na katero ste napisali novo vsebino in nova gesla. Pomnite, kadarkoli se boste zbirali pod zlorabljeno slovensko zastavo, kot simbolom borbenosti, separatizma in anarhije, boste naleteli na nas, ki nepoko-lebljivo sledimo jugoslovenski zastavi, simbolu enega naroda in ene države. Z delom, neodjenljivim delom bomo spirali madež, ki ste ga vrgli na državno znamenje, da bo še bolj svetlo, kot je bilo. ina divjaški, kanibalski ples okoli trupla žrtve, katere najmanj moralni krivec je oh sam. To zamorsko kolo pa niso klerikalci plesali okoli nesrečnega Dolinarja samo zato, da bi prikrili madeže izdane kri'!, ki je oškrohila njegove prave morilce, temveč so v sVoji nizkotnosti delali celo račune o rentabilnosti žrtve za grde svrhe. Kmalu, na samem pogrebu se je pokazalo, da izdahi Dolinar ni mogel koristiti tistim, ki so ga mladega in nedolžnega poslali v smrt. Prej, ko so računarji pričakovali, se je ost zaokrenila. Namesto narodnega mučenika ali žrtve terorizma jiigoslovenskih nacijonalistov je postal Rudolf Dolinar mučenik in žrtev klerikalne pokvarjenosti in brezvestnosti. Namesto, da bi se njegova žrtev rentirala v korist nasprotnikov jugoslovenskega nacijonalizma, se je v korist njegovih pristašev.; Danes ne dvomimo več, da naš klerikalizem s strahom gleda na posledice svojega glupo nepoštenega ravnanja. S svojimi, po pokvarjenosti drugo drugega prekašajočimi dejanji, ki so si sledila od prihoda predsednika Jugoslovenske nacijonalne stranke v Ljubljano, si je pridobil neprecenljivo zaslugo, da so do dna razgibana in v nepremagljivo vrsto strnjene vse jugoslovenske nacijonalne sile v Dravski banovini. Žrtev Rudolfa Dolinarja je prinesla blagoslov nam. Nad klerikalizmom pa leži senca njegovega prokletstva. Jugoslovenski kulturni klub" Kada pozdravljamo osnivanje »Jugoslovenskog kulturnog kluba« moramo iniati u vidu prilike u kojima živimo. Moramo imati u vidu da ustanove koje su i osnovane u tam cilju ne gaje jugo-slovensku nacionalnu kulturu nego su, naprotiv, iz dana u dan sve žučnije kule ograničenog partikularizma. O našim univerzitetima več i da ne govorimo, danas več nema nikoga koji u njima gleda žarišta naše narodne kulture. Oni su pr« sramota naše kulture nego njena žarišta, kao što je poznato. Zatim, jugoslovenski nacionalizam če, izgleda, u-skOro biti proglašen za antidržavno mišljenje a rad na izgradivanju jugoslovenske kulture za krajnje reakcionar-stvo. Zaista, daleko smo došli. Daleko smo došli kada dobronamerni rodoljubi smatraju da je potrebno da osnivaju udruženja za rad na jugoslovenskoj kulturi. Katastrofalna je to svedodžba koja se tu izdaje našoj zvaničnoj prosvetno) politici kada i sami profesori univerzi-teta nalaze da če lakše moči raditi na izgradivanju jugoslovenske misli van univerziteta nego na njemu. Da, treba potpomoči privatnu inicia-tivu; ali, moramo se zamisliti kada privatna iniciativa mora da prede i na područja na kojima bi najjače morala da se oseča državna iniciativa. Druga bi stvar bila da se »Jugoslovenski kulturni klub«, osnovao u normalnim jirilikama: tada bi njegov rad bio samo dragocena i korisna pomoč u radu koji bi predvo-dila sama država. Medutim, danas ose-čamo svi vrlo dobro da je taj klub, po-red svili naših univerziteta, akademija i sličnih ustanova, jedini forum koji stoji na stanovistu da je jugoslovenska kultura nedeljiva i da je rad na njoj nasušna potreba ako hočemo da očuva-mo ono sto je stvoreno tolikim žrtvama. To su stvari koje moramo iniati u vidu kada pozdravljamo osnivanje »Jugoslovenskog kulturnog kluba«. Moramo imati u vidu da je stvoren u izuzetim prilikama i da če i njegov rad imati izuzetan delokrug. Zato ga u njegovu radu treba i tim više pomoči. Nisu nam poznata njegova pravila ali pretpostav-ljamo da njegovi osnivači misle i na (Nadaljevanje na 3. strani) Socijalna vzgoja Novi zakonodajni ukrepi, zlasti določbe o minimalnih mezdah uveljavljajo vse večji vpliv državnih oblasti na socialna vprašanja. Nosilcem in izvrše-vateljem državne oblasti je pripadla težka naloga, da rešujejo interesne spore med delodajalci in delojemalci ter tako oblikujejo novo družabno ureditev, ki bo slonela na vedno vidnejšem državnem intervencionizmu. Državna oblast je dobila možnost večjega ustvarjanja, toda brez tozadevne idejne predpriprave. Vprašanje je le, ali bo kos tej novi nalogi in ali bo ustregla osnovni misli, ki je izzvala vse te zakonite posege v prejšnji socijalni in gospodarski liberalizem. Pravilnost delovanja državne uprave in upoštevanja novih potreb bo odvisna v prvi vrsti od razumevanja njenih iz-vrševateljev. Ako bodo le-ti doumeli važnost in vzroke socijalnih pojavov, bo opravljeno delo V skladu z upravičenimi zahtevami zainteresiranih krogov. Narodi, ki so sami doživeli nastanek in razvoj novih socijalnih ideologij, so našli med pristaši teh idej tudi veliko prepričanih apostolov, ki so znali pravilno izvajati nova načela skozi vse praktične nasledke. Vkljub temu pa so se tudi pri njih pojavile vrzeli in nedoslednosti, zlasti tam, kjer ni bilo že v naprej pripravljeno dovolj izvršiteljev. Zaenkrat se ne moremo presoditi, kako bo to vprašanje rešeno pri nas. Lahko ■ pa ugotovimo, da je dosedanja praksa pokazala« kako malo važnosti se je posvečalo socijalni vzgoji uradništva. Poseganje države v posameznikovo interesno sfero bo imelo znatne posledice tudi na polju celokupnega javnega udejstvovanja, tako da bo nastala potreba za intervencijo s strani vseh javnih činiteljev. Ako bodo 'le-ti imeli do-vol: razumevanja za socijalno stran zakonodajnih ukrepov in njihovo upravičenost, bodo ostali eventualni pretres-Ijaji in spori lokalnega značaja ter ne bodo izzivali splošnih težav. (Nadaljevanje z 2. strani) osnivanje ogranaka. Nadamo se da če-mo u tim podružnicama »Jugosloven-skog kultumog kluba« liskoro videti o-kupljene sve naše prave kulturne i javne radnike. Bilo bi več krajnje vreme da se u tom našem jadnom javnom životu stvori grupa u koju bi mladi naraštaji moeli da se ugledaju. Danas s tim ugle-danjem stoji vrlo žalosno, mislim da se u torne svi slažemo. Nadamo se da če »Jugoslovenski kulturni klub« ispuniti svoj zadatak. Koliko do nas stoji, mi cemo ga rado pot-pomoči u svim njegovim nastojanjima, Ne glede na to, ali bodo sedanji no-sitelji javnih funkcij ustrezali novemu socijalnemu duhu, je treba delati na vzgoji naraščaja v smislu novih naziranj. To nalogo ima v prvi vrsti univerza z vsemi drugimi činitelji, ki lahko vplivajo na vzgojo akademikov kot bodočih javnih delavcev in funkcionarjev. Akademik ne sme prinesti z univerze le suhoparno poznavanje paragrafov in vseh mogočih naukov. Univerza, ki bi se omejila na tako nalogo, ne bi bila središče kulturnega udejstvovanja lastnega naroda. Ona bi sicer ustregla zahtevani mednarodne znanosti, toda brez najmanjše sledi narodnosti. Na ta način bi se sama izločila iz vsakega vpliva na oblikovanje naziranja o perečih narodnih problemih. Njene vezi z bodočo inteligenco bi bile zelo rahle, tako da ne bi našla v njih nobenega opravičila za svoj obstoj. Ako pa hoče poglobiti to zvezo in povdariti svoj narodni značaj, potem mora pospešiti proučevanje socijalnih vprašanj, ki zadevajo ves naš narod. S tem bo največ koristila svojim slušateljem, ki bodo odnesli iz predavalnic že izdelano socialno naziranje in prepričanje o koristnosti tega študija mesto običajnega spomina na težke izpite in vesele dogodke študentovskega življenja. Na ta način jim bo omogočeno pravilno izvajati pridobljeno znanje v poznejšem udejstvovanju. Univerza mora pripraviti svoje di-jastvo za bodoči poklic, ki pa ni več samo navadno izpolnjevanje patriarhalnih nalog, temveč uporabljanje pridobljenih pogledov pri reševanju zamotanih državnih funkcij. Tej svoji nalogi pa more ustreči le s sodelovanjem akademikov samih, ki morajo posvetiti veliki del svojega udejstvovanja spoznavanju socialnih problemov skozi kritično znanstveno lupo in skozi dogodke vsakdanjega življenja. Temu vprašanju morajo posvetiti vso svojo pažnjo zlasti akademska društva. Njihova naloga je, da zenesejo na univerzo nova naziranja in omogočijo pre-osnovo akademskega študija na način, ki bi ustrezal spremenjenim življenjskim, predvsem socijalnim prilikam. Dijaštvo mora služiti kot onora onim svojim učiteljem, ki hočejo omiliti in deloma subjektivizirati dosedanji način strogo znanstvenega in objektivno - kritičnega poučevanja. Zavedati se moramo, da je pri nas mnogo profesorjev in docentov, ki ne bi smatrali iskanja živih stikov med katedro in slušatelji za »demagoško gesto«, ako bi smeli računati na topel odziv s strani akademske mladine pri razlaganju svojega osebnega naziranja. Univerzi in 'njenim profesorjem je treba priznati pravico iz-našanja subjektivnega prepričanja. V nasprotnem primeru postane iluzorna kulturna naloga, ki bi jo morali izpolnjevati. Na ta način bo mogoče preprečiti bodisi indiferentnost, bodisi pretiranost v socijalnih naziranjili akademske mladine in s tem tudi nasprotstvo te mladine napram interesom in pojmovanju večine našega naroda. Neprijafelji našeg duha Neprijatelji našeg duha, slovenskog i balkanskog, delu ju i u našoj sredini. To su one jedinke koje, duhovno još uvek neodredene, naslonjene na periferije Za-pada, gledaju u našem balkanskom isto-ku divljačku primitivnost jer je za njih, kao za sve koji prosuduju površno, od-lučujuča forma a ne sadržina. Po svom položaju, te »kulturne« jedinke trebalo bi da budu naši posrednici izmedu isto-ka i pravog zapada. No, oni to nisu jer ni zapad nisu shvatili, oni se kreče u duhovno neodredenom prostoru, njihova je duhovnost besadržajna, oni kažu da su zapadnjaci ali, u stvari., od tog zapada nemaju ništa do slabe patine koja, pak, ni samo formalno ne može da sa-krije njihovu duhovnu bedu. Naivni u svojoj privrženosti zapadu, s kojim ima-ju tek neku geografsku vezu, oni su stvorili zaseban tip naše jedinke koja se silno razlikuje od one naše istinski slovenske i balkanske. Naša nacionalna eti- ka sa svim svojim vrednotama ovde je isključena i smatrana tudinskom zato što je nikla na Balkanu i što oni taj Balkan mrze premda bez njega ne bi mogli postajati jer je Balkanom uslov-ljen i njihov samostalan opstanak. Zašto mrze Balkan? Njihova duhovna koncepcija je veoma prosta, tu nema ni-kakvih dubljih pobuda. Oni nisu stvara-lački element, oni nisu dinamički — oni su antipod balkanskom slovenskom čo-veku koji se razvijao i pod drugim okol-nostima pa je zato i morao stvoriti mu-ški tip jedinke. Bez naročite baštine, oni niso mogli ni da dadu nesto svoje; rano pali pod tude utica je, oni i danas stoje pod njima. Od svoje narodne psihe sačuvali su veoma malo, a i ono što je sačuvano, pomladeno je i osnaženo balkanskom snagom. Balkan im je velikodušno darovao od svog duhovnog blaga ali, za uzvrat, oni ga mrze i ne priznaju ga kao odlučni faktor u svojoj narodnoj kulturnoj istoriji. Narodne mase zapad-nih delova se i psihički oslanjaju na Balkan jer ih je taj slovenski Balkan svojim stalnim strujanjem osvežavao, unosio svoje elemente. Zato te zapadne slovenske narodne širine potsvesno ipak osecaju da pripadaju Balkanu dok to njihove izvesne tzv. »kulturne« jedinke odlučno niječu tražeči svoj koren u zapadu gde ga ne mogu nači jer ga — nema. Zašto mrze Balkan? Izvor mržnje ni-je toliko u njima samima koliko u onima kojih su oni postali sluge. Odlika te naše jedinke je što je ona odličan sluga te se u svom služenju zadovoljuje i samim formalnim priznanjem. O tim našim jedinkama, zapad nije nikad ozbilj-no mislio niti ih je uzimao kao deo svog duhovnog organizma, ali se njima uvek dobro služio i danas se služi. Iz njiho-vog slepog služenja i naivne mržnje izvire velik deo naših unutarnjih nepri-lika —< i naš slovenski balkanski duh mora da vodi stalnu borbu sa svim još uvek neodredenim elementima; Na služenju i na mržnji ne mogu da se razviju ispravni etički nazori. Etika ovih naših jedinki je vrlo problematična što se na-ročito pokazuje u izvesnim njenim manifestacijama. Opasno je to što oni ovu sumnjivu etiku unose i u široke narodne slojeve raspaljujuci niške instinkte. Njihova manifestacija zapadne duhovnosti veoma je bedna, njihov formali-zam koji. treba da prikriva sadržinu, naivan je, ali se oni inedusobno takiniče koji ce biti više zapadnjak, više »svoj« odnosno autohton jer su oni zapad u svojoj sredini proglasili autohtonim a sebe ciniocima u izgradnji zapadne duhovnosti! Jedno i drugo je smešno kada se zna ko su i što su, i šta o njima misli zapad. Zapad — ali, taj zapad ne smemo ovde da shvatamo kao kulturno-filo-zofski pojam — podržava ih toliko du-go dok mu služe onako kao što on to želi. Verski, kulturno i politički nesa-mostalne, te naše jedinke, kojih je ipak toliko da čine odredenu zajednicu, uvek su lako podlegle vanjskim. uticajima jer nemaju čvrstog oslonca u nekoj svoj du-hovnoj tvorevini. Oni pabirče po tudinj njivama i kriomice nastoje da iskopaju neku svoju »kulturu«. Analizujuči tu »kultura«, zapazičemo odmah da tu nema ništa originalno. A baš je jedna od najpoznatijih oznaka te naše jedinke razmetanje svojom »kulturom«. Koliko je ta kultura izmišljena i koliko su, u stvari, te jedinke nekulturne, pokazuje baš njihova mržnja prema slovenskom Balkanu jer oni tu svoju mržnju izvode iz svoje »kulture« koja da je iznad balkanske dokazu juči je nekim posve for-malističkim dokazima koji mogu da budu istine ali nisu činioci u izgradnji istinske duhovnosti. URA DOBROVOLJCI KLADIVARJI JUGOSLAVIJE 1912—1918 (Ljubljana 1936; izdaja in založba »Sreskih organizacij Saveza ratnih do-brovoljaca Kraljevine Jugoslavije« v Ljubljani in Mariboru; samozaložba; strani 824. Uredili dr. Turk Ernest, Jeras Josip, Paulin Rajko.) Že dolgo napovedana in težko pričakovana knjiga je izšla. Njen izid so naši dobrovoljci proslavili z zelo uspelima akademijama v ljubljanskem in mariborskem narodnem gledališču. Knjiga po svoji vsebini in zunanji opremi dostojno reprezentira delo in hotenja ju-goslovenskih dobrovoljcev in je nujno potrebna izpopolnitev velike vrzeli, ki smo jo občutili v nasi tovrstni literaturi. Originalna in zelo posrečena je zamisel zbrati spomine na to »veleizdajniško« dobo od mnogih aktivnih udeležencev, od intcligenta do preprostega gorenjske- ga pastirja, kmeta in delavca. Že to samo dejstvo dokazuje, da so bile že tedaj vse plasti naroda prepQjene s pravim narodnim duhom in da so vse izjave, ki so jih dajali na Dunaju nekateri naši cerkveni in posvetni veljaki in v katerih so skušali prepričati »njegovo apostolsko veličanstvo«, da naš narod slej ko prej klečeplazi pred njegovim vzvišenim prestolom, samo izjave in prepričanje posameznikov, ki niso poslušali in niso gledali kaj se godi v narodu in so zato njegovo veliko uro preslišali. Knjiga vsebuje veliko prispevkov, ki morejo zadovoljiti najizbirčnejšega razumnika, pa tudi priprostega človeka. Iz sestavkov moremo sami sestavili popolno zgodovino dobrovoljskega pokreta ter vseh svetovnih zgodovinskih dogodkov tistih let. V to razumevanje dela nas posebno temeljito uvede uvodni zgodovinski oris prof. dr. Ernesta Turka. Članki so večinoma spomini na ona razgibana leta, dnevniki pisani v ujetništvu in na fronti, pisma in nekrologi padlim in umrlim tovarišem. Na krasnem domačem papirju in v odlični grafični izdelavi se vrste članki, bogato opremljeni s klišeji; njih vrsto zaključuje zelo koristno stvarno kazalo, ki ga je sestavil prof. Kolar Janez. Knjiga »Dobrovoljci kladivarji Jugoslavije« je prava narodna čitanka, iz katere bi moral črpati bogastvo domovinske ljubezni sleherni Jugosloven. Ali ni značilno za naše razmere, da rie znamo ali nočemo dobrovoljskega pokreta ceniti tako, kakor bi to po svojih velikih idealih in po svojem zgodovinskem poslanstvu zaslužil. Pri nas je danes že tako,, da se oficielni »narod« sramuje vsakega velikega Jugoslovena, da jim je vsaka žrtev za jugoslovenstvo neprijetna, da, nekateri se spozabljajo celo tako daleč, da trdijo, da je jugoslovenstvo za naš narod škodljivo. In zato se morajo naši hrabri junaki z bojnih poljan že sprijazniti z dejstvom, da jim domovina, o kateri so sanjali, ko so stali v strelskih jarkih nasproti najhujšemu sovražniku slovanstva, plačuje vsako kapljo krvi njihovih izkrvavelih tovarišev z brcami. Dobrovoljci v našem javnem življenju še vedno nimajo one veljave, ker se nekateri krogi še do danes niso mogli otresti brezmejnega hlapčevstva in usodnega predsodka, da je vsakdo, ki je že tedaj, ko je bilo še nevarno, ljubil svoj narod in to ljubezen tudi glasno izpovedoval — veleizdajalec. Ta umazani pečat so vrgli na najboljše sinove našega naroda oni, ki so med vojno na vrbe obešali Srbe in ki se še do danes uiso zavedli, da živimo v svobodni narodni državi, ki smo jo zahtevali in dobili, ker smo čutili in dokazali, da smo in hočemo ostati en narod. Niso se se zavedli, da je za vselej končano suženjstvo črnožoltemu suverenu in da narod tudi za suženj- stvo beložoltemu suverenu nima preveč smisla. Mnogo prezgodaj so dobrovoljci z Dobrudže in Kajmakčalana odložili orožje. Ko so obračunali s tujimi sovražniki, bi morali obrniti orožje proti domačim soyragom in iztrebiti kugo iz novorojene domovine. Dobrovoljci-ideali-sti pa so mislili, da so vsi tako iskreno vzradoičeni kot oni, ki so si vsak korak na domačo zemljo priborili in niso po končani vojni imeli druge misli kot: svoboda. Te trenutke narodne navdušenosti so izrabili stari avstrijakanti, ki so si nadeli naše kokarde in zasedli prazne stolčke. Ko so prišli pravi tvorci nase domovine in hoteli pomagati pri ureditvi osvobojenega doma, so jim te kreature zabrusile v obraz psovko — »veleizdajalci« in še pristavili, da bi moral vsak pravi Slovenec in katolik počakati, da sliši, da ga je »njegovo apostolsko veličanstvo kajzer« odvezalo dane prisege in se šele nato udeležiti proslave zedinjenja. Pa mi vemo, da dobrovoljcev nizkotnost in podlost teh človečkov ne more motiti, njihovi cilji so večji in ideali višji, kot majhna strankarska gonja. Gonja dela slovenskega časopisja po vojni zoper enega naših največjih — atamana Pivka — bo ostala trajen dokaz, kje se skrivajo oni, ki jim beseda Jugoslavija brez Habsburgovcev ni šla brez krčev z jezika. Naj danes; stranke proslavljajo deklaracije, pri katerih so sodelovali ljudje vseh prepričanj, naj Da ta mržnja nije nikla toliko 11 njima koliko je u njih usadena, dokazuje i činjenica da oni riirze pravoslavni Balkan. Kada imamo na umu da je samo pravoslavni Balkan uspeo da stvori svoje samostalne i slobodne države, da se pravoslavni slovenski element kroz ve-kove najkrvavije borio ža svoju. slobo-du i samostanost, a time, i celog Ba.lka- -na, onda če nam naša gornja konstati-cija biti jasna. Pravoslavni Balkan je najčvršča brana zapadnom rimsko-be-čkome fizičkom i duhovnom imperializmu —- i zato je več vekovima impe-rialistička akcija udruženog neprijatelja uperena protiv praVoslavnog Balkana. Rim i Beč pred vekove su več ideiitifi-kovali svoju protubalkansku . politiku. Ako danas formalno izgleda da ti ne-prijatelji ne postoje, to je baš samo formalno jer se, stvarno, još uvek oseča njihovo delo i naziru njihovi ciljevi. Te naše jedinke su obieno dobri katoliči, dakle duhovno neslobodni i nesamostal-ni, i misija rimsko-bečkoga imperializma jednostavno je prebačena na njih te su oni njeni pioniri. Kod Balkana je dnikči je. Balkan je, doduše, pravoslavan ali to se pravoslavlje istovetu je sa naeio-lialnom pripadnošču. Balkanae nije pionir pravoslavlja premda se njirne ponosi kao -svojom nacionalnom verom — on' je u svojim nazorima slobodan i samo-stalan, a samo ona jedinka koja ima u • sebi razvijeno shv-atahje o slobodi i sa-. mostalnosti može da biide i tolerantna. . Kod naše »zapadne« jedinke, o kojoj j« tu reč, nije taj slučaj. Rabotu. kojoj je cilj izdvojenje, rabo-tu koja. je danas poznata kao separati-zam provode baš te. naše jedinke. Kad smo pravo promotrili njene osol)ine, jasno nam je kakva je svrlia tog izdvo-jenja i u čemu je u zrok to j njihovo j akciji. Izdvojiti se iz naše zajednice koja ima balkanske, obeležje, znači odvra-titi se od prirodnog i jedino mogučleg toka slobodnog i samostalnog nacionab nog razvoja. Zato je ta rabota podvrga-vana neispravnim i izmišljenim fakti-ma, ona je negativna, lažna i nemoralna. Izmišljati nešto što ne postoji i to činiti samo s tog razloga da se dobije kakavtakav duhovni oslonac pri postiza-vanju zasebite svrhe, sveti se pre ili posle. Faktori ove akcije nastoje da ceo život jednog dela naše zajednice uprave tim pravcem. Oni su uspeli da zauzmu najuticajnija i najvažnija mesta javnog života i odale upravljanju narodnim vas-pitanjem' koje, uglavnoin, temelji na mržnji prema pravoslavnoin Balkanu, i na toj se mržnji nastoji izgraditi neka odelita pseudoduhoviioSt bez onih etič-.kih motiva kojima se odfeduju trajne vrednosti. Ova pseudoduliovnost i pseu-doetika najveci je protivnik naše istin-ske nacionalne etike i naše prave, balkanske duhovnosti i naše slobode. 3. N. 4. D. Jadran // ■Programsko izpoved u knjižice »Petnajst let J. n. a. d..Jadrana?« podajamo v razmišljalije novi generaciji, ki bo jeseni prestopita prag Aleksandrove univerze.. Človek m svet Mladina čuti v sebi neugnano voljo, da skuša spoznati in dognati svet okoli sebe. V tem svojem hotenju je in mora biti prosta predsodkov in ovirajočih tradicij. Slediti hoče samo neskaljenemu, naravnemu etičnemu čutu, ki ji ne daje samo poleta, temveč je tudi najčistejši temelj njenega idealizma. V tem stremljenju za dognanjem sveta, v katerem se postopoma zaveda, se ji najprej postavljajo vprašanja svetovnega in življenjskega nazora. Pri reševanju vprašanja, ki so s tem v zveži, hoče J. n. a. d. »Jadran« napotiti mladino k samostojnemu, čeprav težavnemu iskanju resnic sveta in življenja. V tein iskanju vidi močno in dragoceno silo, tako za oblikovanje popolnih in samostojnih značajev, kakor tudi pojroštvo za neprestano napredovanje in poglabljanje človeških spoznanj. Z navajanjem mladine k lastnemu premišljevanju, hoče utrditi njej že itak imanentno željo po iskanju resnice ter po samostojnem duhovnemu ustvarjanju. Pri takem stremljenju, ki ne pozna duševnega zastoja, zadene na avtoritarne svetovne nazore, ki si na dogmatičnih temeljih laste prvotno upravičenost ugotavljati resnico. Takim duhovnim tvorbam J. n. a. d. »Jadran«! ne priznava pravice-določati končnih in - obveznih pogledov na svet in življenje, pa naj bodo njihove osnovne dogme verskega ali političnega značaja. Predvsem se obrača J. n. a. d. »Jadran« zoper materialistični svetovni nazor, ki zanika duha, tvoreč ga iz gmote, kot prvotni izvor in kot gonilno silo dogajanj v človeštvu. Duhovno svobodo, ki jo J. n. a- d. »Jadran« propoveduje, pa ne pojmuje anarhično. Obratno, on. jo prostovoljno in disciplinirano utesnjuje v okvir že utemeljenih resnic in se bori proti brezumnosti, ki ogroža temelje našega obstanka, naravnega razvoja in napredka. Na tej osnovi si postavlja za cilj: neprestano stremljenje k resničnejšemu, pravičnejšemu in boljšemu. Narod in država J. n. a. d. »Jadran« je nosilec hacijo-nalne mišli. Človeštvo ne tvori homogene celote, da bi bilo sposobno -neposredno uresničevati svoje cilje. Ono je raz- deljeno po svojstvenih označbah v Sebi zaključene prirodne ediniee — narode. ki so najmočnejši kulturni, socijalni in politični činitelji. Samo v njih in potom njih živi človeštvo. Tuj in odvraten je zato J. n. a. d. »Jadranu« vsak kozmo-politizem in vsak internacionalizem. Kakor posameznik, tako živi tudi narod poleg gospodarskega, duhovno ■življenje, ima svojo voljo in skupne smotre. Tako naravno družabno edinico označujejo rta zunaj objektivni znaki, notranjo vrednost pa ji dajejo skupne duhovne osnove. Enotnost naroda se krepi v zgodovinskih borbah za skupne cilje,-v sedanjosti jo vežejo spomini nanje in zavest istih interesov, istih nalog in skupne usode v prihodnosti; Narodnostna misel je najprirodnejša in zato najmočnejša človeška skupnostna misel. Ona je duhovna osnova za najvažnejšo organizirano človeško tvorbo: državo. V državi, ki ji daje -narodna misel vsebino in racijo, ima narod najmočnejše fizično zagotovilo za napredek svojih sil ip izpolnjevanje, namena. V- jugoslovenstvu -vidimo našo narodno. misel, v kraljevini Jugoslaviji pa njeno državno uresničenje. Jugoslovenstvo je višja stopnja slovenstva, srbstva in hrvatstva. Ono je . sinteza teh treh elementov, ki združeni dajejo vsebino jugoslovanski misli.. Včeraj je bila program, danes se gradi, jutri bo dejstvo. Z osvoboditvijo m državnim uedinje-njern je ustvarjena državno-politična etapa naše narodne misli. Druga je njen notranji program: utrjevanje in izgrajevanje jugoslovenske duhovne in materialne kulture do popolnosti. Uresničenje jugoslovenske misli bo vzniklo v kulturnem in socialnem gospodarskem delu iz naših najboljših osnov, ki jih moramo vsi brez sebičnosti in z voljo, da ustvarjamo višje, skupne vrednote od dosedanjih, vnašati v njo. V takem pojmovanju jugoslovenstva kot kulturnega, socialnega in gospodarskega programa naše narodne celote ni nasprotštva med njim in pravilno pojmovanimi inteieai njej • podrejenih kakršnihkoli edinic, ustvarjenih- v naši težki in razdvojeni, preteklosti pod različnimi kulturnimi, političnimi in umetnimi vplivi. Ljubosumno preprečevanje vzajemnih vplivov iskrenega sožitja ne more pospeševati našega,zdravega in prirodnega razvoja. — Samo medsebojno sodelovanje pri ustvarjanju skupnih kulturnih vrednot, bo takd po moči kulturnega kroga ter njegovih neizčrpnih ustvarjalnih silah in končno spričo politične varnosti nje-. govega svobodnega razmaha v mednarodni tekmi, dalo jugoslovenski kulturi novih sil, saj bi ločene postale posamezne ediniee ne samo vplivno obipoč-je tujih kultur, marveč bi se še dušile same v sebi. Prepovedujoč-' idejo narodnega 'edin-stva stoji Jadran na braniku unitaristične države, ki je edina sposobna, da brez škode in opasnosti za celoto zadosti posebnim upravičenim potrebam katerekoli pokrajine ali pleniena. Družba in gospodarstvo V skladu s^ pojmovanjem naroda, kot družabnega organizma prepoveduje J. n. a. d. »Jadran« idejo naeijonalnega solidarizma. Vsled različnih potreb notranje funkcije nujno razčlenjen, more narod socijalno in gospodarsko napredovati le v soglasju vseli delov. To solidarnost, ki niora temeljiti samo na največji pravičnosti, brezpogojno ukazuje interes celote, ki je pretežnejši od interesa vseh podrejenih . sestavnih delov. On, določa avtoritaren okvir, egoistični poedirtčevi in stanovski svobodi, ter po-polen razmah njihovi nacionalno-altru-. istični tvornosti. Vlogo posameznika ali stanu v. družbi in gospodarstvu odrejajo njegove ■ me, da niso vodile računa o takih —- v »tem slučaju enostranskih študijskih potovanjih — samo visokošolska društva lali posamezne fakultete, temveč predvsem država, ki je bila na tem najbolj ■zainteresirana. Izmenjava visokošolcev v pravem po-taenu besede in v obsegu, ki ga ima ona 'danes, je šele povojni pojav. Ona sicer »izgublja značaj, ki so ga imela predvojna potovanja v imperijske svrhe, zato ipa pridobiva na pomenu v nacijonalno-ipolitičnem propagandnem oziru in v »proučavanju« raznih interesnih političnih ali gospodarskih sfer. Tega se razumljivo drži samo po sebi izpopolnjevanje strokovne sposobnosti in razširjanje splošnega obzorja. Največjo pozornost in važnost polagajo na ferijalno izmenjavo študentov tudi še danes velike države: Nemčija, Anglija, v zadnjih letih Italija, a za njimi so prvi uvideli važnost izmenjave in jim sledili: Čehoslovaki, Poljaki, Ru-muni itd. Oni so v zadnjih letih v tem pogledu zelo napredovali, vendar je pa vsa organizacija izmenjave pri zadnjih skoro popolnoma v rokah samih študentskih klubov in merodajni faktorji dalje od običajne pomoči in izdaje dovoljenj za tako izmenjavo ne gredo. Čisto drugačna je stvar pri prvih, zlasti Nemcih. Lahko bi se reklo, da je urad, ki vodi organizacijo ferijalnih izmenjav študentov v Nemčiji, nekakšna filijala, odnosno oddelek ministrstva zunanjih del. Že iz tega je razvidno, koliko važnost polaga država na počitniško življenje svojih študentov. Da to pozornost ne povzroča samo strokovna izobrazba, nego v mnogo večji meri čisto drugi razlogi in cilji, smo že preje omenili. Po kongresu v CIE, ki se je vršil preteklega leta v Sofiji, me je pot zanesla v Varno in Carigrad. Pred odhodom ladje iz Varne velika gneča v prostorih, kjer je carinarnica in urad policijskega komisarijata. Dolga vrsta, ki smo čakali na pregled, se nikakor ni mogla premakniti naprej. Pred mizo policijskega komisarja stoji grupa mlajših ljudi, ki z njim razpravlja v čudni mešanici angleškega in nemškega jezika ter se obilno poslužuje tudi gestikulacij. Izstopim iz vrste in radovedno pristopim bližje. V potnih listih je preglednik našel neke majhne formalne nedostatke, pa se sedaj interesira za vse mogoče stvari. Poklic? študenti! Od kod potujete? London, Pariš, Švica, Nemčija, Čelioslovaška, Poljska, Rumunija, Bolgarija ... In kam potujete? Carigrad, Ankara, Bagdad, Tiflis — glasi odgovor mladih ljudi. S vrha in cilj potovanja? Študijska! Po kratkih pregovorili jih prijazni bolgarski uradniki pustijo naprej. No, ali ne za dolgo. Pri samem carinskem pregledu ponoven zastoj. Pregledujejo se njiho- vi ogromni nahrbtniki, polni vseh mogočih stvari od fotografskih aparatov, pa vse do velikih zalog tobaka za angleške pipe, ki zadaja bolgarskim carinikom največ preglavic ... Slučaj je nanesel, da sem na ladji dobil mesto v skupni kabini, skupaj z onim delom te potujoče grupe angleških študentov. Marsikaj sem na dolgi poti do Carigrada doznal od njih. Veliko število angleških študentov krene V ostalem pa srna* travno, da je treba korupcijo uničiti! ob počitnicah na potovanja v vse dele sveta, največ pa seveda v kolonije. Na vprašanje, s kakšnimi cilji, oni nekoliko rezervirano odgovarjajo: »Da spoznamo svet in ljudi! Profesorji nas na univerzah sicer mnogo naučijo, ali najboljši učitelj je vendar le življenje!« Interesira me tudi materijalna stran njihovega potovanja. Po obrazih sodeč, niso sinovi lordov a takšno potovanje vsekakor stane lepih denarcev. Vprašanja materi-jalne prirode so res neprijetna za obe strani, ali vendar — tudi iz njihove redkobesednosti in suhih podatkov, ki jih dajejo, se lahko razvidi, da so nekaj prihranili v teku leta, največji del so pa dobili iz posebnih fondov, ki so ustanovljeni v svrho počitniških potovanj študentov. Ste mogoče kdaj govorili s kakšnim nemškim študentom, ki je prišel o počitnicah v Jugoslavijo? Preteklo leto so priredili pravo invazijo v Jugoslavijo. Govoril sem z mnogimi izmed njih. Vsak izmed njih, če že pride, prepotuje križem vso Jugoslavijo. Interesirajo se za vse mogoče stvari gospodarske in politične prirode. Mnogokrat vas presenetijo s podatki. Največja »slaščica« jim je seveda »hrvatsko vprašanje«. V svoji verziranosti in popolni informiranosti v tej stvari, vam celo poslužijo z nasveti, kako naj se ono reši! Mnogi od njih so bili osebno pri dr. Mačku. (!!) Veliko pozornost posvečajo tudi svojim manjšinam pri nas. V Zagrebu Sem enega teh študentov vprašal, kam ga vodi daljna pot. Odgovor: »V Slovenijo!« Mislil sem si, —no, bo jo najbrž mahnil v slovensko metropolo in njegovemu odgovoru dostavil: »V Ljubljano?« »Ne — v Kočevje!« je bil odgovor. Posebno aktivni in marljivi so tudi čehoslovaski in poljski 'študentje. Zlasti prvi! V zadnjih dveh letih je izmenjava ferijalnih praks med Jugoslavijo in ČSR zelo napredovala. Največ po zaslugi čehoslovaško - jugoslovenskih lig. Glavni cilj jim je zbližanje in spoznavanje omladine obeh bratskih držav. In kaj me je najbolj pri vseh teh primerih presenetilo? Vsi, od prvega do zadnjega, so bili ponosni Nemci, Angleži, Čehoslovaki, Poljaki... Vsak se je radi tega potrkal po prsih! Niti besede kritike niste mogli dobiti od njih z obzirom na njihove notranje-politične ali gospodarske prilike; Zabava in razvedrilo jim je bilo vedno zadnje. Vsi so bili dostojni reprezentanti svoje generacije, naroda in države, iz katere so prišli... In onim, ki ob nastopu velikih počitnic odhajajo iz Jugoslavije na ferijalno prakso v inostranstvo: Ne vzemite svoje poti s preozkega stališča izpopolnitve strokovne izobrazbe in eventuelne počitniške zabave. Gornja dva primera naj vam bosta v vzgled, kako razumejo mladi intelektualci drugih narodov združiti svoje bivanje v inozemstvu v korist velikih ciljev svojih držav. Tudi mi moramo spoznati pomen praks in potovanj v inozemstvo in stremeti za tem, da bodo ona vedno v skladu z interesi našega naroda in države kot celote in njih napredka doma in v svetu. Kako majhen, nezrel in izdajniški se mora zdeti mladini velikih narodov tisti, ki bivanje med njo izkorišča v kritiziranje in blatenje svojega naroda in države. Zagreb. H. Deklaracija prava čoveka i gradanina DEKLARACIJA PRAVA KAO POCETAK NOVOG VEKA. — NAPOLEON I DEKLARACIJA. — PRAVO SLOBODE, JEDNAKOSTI I BRATSTVA MORA BITI PODREDENO OSEČANJL ODGOVORNOSTI. — DEKLARACIJA JE POZAJMICA U HRIŠČANSTVA. KOSMOPOLITIZAM I KOMUNIZAM KAO POSLEDICE DEKLARACIJE. — JEDNAKOST JE NEMOGUČA, — DEKLARACIJA NIJE POSTIGLA NISTA POZITIVNO. Vodi francuske revolucije izradili su za celu eovečanstvo permanentni etički proglas slo-liode, jednakosti i bratstva. Prilikom toga oni ni»u bili svesni da time proklamuju univerzalne principe. Bili su Francuzi i radili »u za prava gradanstva i proletarijata. I pogodili su najiiolniju i najosetljiviju tačku čovečanstva u njegovom mizernom životu potlačenosti večine pod torturom izbrane manjine posvečenih klasa koje su nad miasoin uživale svoje apso-lutističke regale. Deklaracijom prava čoveka i gradanina htelo se vaspitati narodne inase za nov kulturni pohod u idealne krajeve društve-nog života, u slobodu, demokratiju, zemaljoku ljubav i sreču. Poe le verske, hriščanske katalepsije srednjega veka, u osamnaestom stoleču prihvačena je ta nova misao društvenog uredaja grčevito, kao u pravoj životnoj pustinji čovečanske humanosti i mnogi narodi počeli su da se grabe za principe deklaracije, kao ožedneli karavani u Sahari za životvomu vodu. Nijedna o pete društvena, nijedna čovečanska misaona osnova nije tako brao žela uspehe kao ova. I prilikom stvaranja svojih poli tičk ih i socialnih zakona svi narodi su preko svojih iniciatora odlučno polagali na širokopotezno*! načrta medudru-štvenih odnošaja, da bi tako obuhyatili potrebe i želje večine, imajuči u vidu nužnost progresa svih klasa. I rezultat jake i ustrajne reforme, izvedene prema pravilima deklaracije, bio je — rušenje feudalizma i mračne prošlosti u nepovrat. Tek objava prava čoveka i gradanina pret-stavljala je za soeialnu istoriju svršetak sred-njeg veka i početak novoga u konic ne sme da ima mesto nasilje, nepravda, klasna mržnja, privilegije nezaslužno povlaščeriih, kao i težnje vladajučih da zadrže potčinjene u razum skoj tami. Deklaracijom otpočela je i čovečanska prosveta, pristupačna svim narodnim slojeviina. Po prvi put tada je jedan društveni i narodni politidki pokret imao u svom programu prosvetne ciljeve koje su postavili čuvstveni mi.-li-oci čovečanstva, iriiciatori narodnog revolta. Kako istorija govori, principi deklaracije prava čoveka i gradanina provedeni su u Fran-cuskoj krvlju, bezobzirvošču i na divljačka način. Narodna masa, opazivši neomedenost zakona i »lobode, prolivala je i lokala ple-mičku i sopstvenu krv životinjskije nego to mogu činiti i najkrvoločnije zveri. No, u svakom slučaju došlo je samo po sebi do kočenja razbesnelosti ljudskih strasti. Došle su i zavladale ličnosti koje su dokrajčale krvoločnosti narodne revolucije. To je bio slučaj pojave Napol«-ona, njegovih ministara 1 vojskovoda. Jedan mali, bledunjavi Korzikanac, značajan ko zrno prosa u situ pasulja (kao degradirani oficir hodao je prijav i pocepan, oženio se pokvarenom kurtizanom), — došao je u doba uzvMenc deklaracije prava čoveka i gradanina da pokaže svetu moč jake, čelične individue i autoriteta. Nijedan čovetk ,u istoriji koji je vo-dio svoj narod u njegovom stremljenju, nije uninio vecu korist (restauracija kulturne »lobode!), ni veču štetu (Waterloo!) nego on. Koliko je krvi pre njega proteklo u Francuskoj da se dode do republike, dragocene slobode upravljanji državom? A Franrtiska je tek pro-cvetala voljom jednog čoveka koji je ustvario ponovno carstvo. Kakva ironija! Cela Franru-ska carevina počela je posle krvavih revolucionarnih plesov« uvodi ti staromodne srednje-vekovne plemičke bilove za koje je dovodila germanske priredhene učiteljice, — dok su njeni sinovi ginuli na evropskim hojištima za slavu i čast domovine. Posle deklaracije prava čoveka i gradanina, posle revolucije, Francuskoj je bio potreban jedan Napoleon zaradi uvodenja discipline ljudstva. Preteranost krutosti te discipline na Eliti i Svetoj Jeleni. Francuska je zakoraeala u novu istoriju kulturne društvene evolucije, bez ikakvih prepreka i nevolja. A po njenom jiriiincru i ostale evropske države, lirže ili lu-ganije. Najplemeititiji deo sadržaja deklaracijo prava čoveka i gradanina nije bio dovoljno naglasen u pogledu visokih moralnih principa i ta- I.ustnik in izdujotelj: Konzorcij >Naie mislit. hteva odgovornosti, dužno-ti i Kčne savesti od Strane gradana. Medutim, za slobodu ljudskoga duha u umnim i čuvstvenim činovima, ose-čanje odgovornosti, ustrajnost u vršenju sop-stvenih dužnosti i lična savest su osnovni i bezuslovni etički principi, koje treba svesnije i pre usvojiti nego pravo slobode, jednakosti i bratstva. Medutim u deklaraciji dužnosti gradanina bile su naglašene kroz etički obaveštaj da gradanin mora čjinit.i u prvom redu ono št a koristi porodici, bližnjemu, otadžhini i čove-čanstvu iz obaveze ljuba vi i obzirnosti. To sve nalazimo u hriščanskoj c tiri, šta znači da je sve otuda i' pozajmljeno i šta znači da se uetvarenjetn deklaracije nije osečala potreba potražiti kakve moralne principe za savršenija medudruštveni odnošaj. Dužnosti gradanina, naglašene u deklaraciji, ispale su prozaične, jer su u njoj asociativno ljudi videli postulate »rednjevekovne i omrznute hriščanske ljubavi prema bližnjemu, koje su verski pretstavnici bili iskorištavali na štetu neobrazonog ljudstva. U osamnaestom stoleču društveni život, onaj koji je postao na principima deklaracije, počeo se razvijati ispravno i srečno. Medutim, sociologija, kao prava vaspitaVeljiea pradana, koja se počela razvijati i izgradivati na naučnoj bazi u korist društva, nije predvidala moguč-nost, a možda i nužnu posledic.u gradanske ravnopravnosti i slobode: postanak kosmopoli-tizma. Potpiuia sloboda i ravnopravnost skre-nule su u s trimu životne težnje novoga čoveka koji, vaspitan u univerzalnim društvenim pravilima, nije mogao da više podnosi granice, označene porodičnom i nacionalnom disoipli-nom. Tako je postao ne samo kosmopolitizam nego i utopistički komimizain, šta se u histve-noj karakteristiri i ne razlikuje. Deklaracija je postavila možda psnovu, a ne i obim gradamskih i čovecanskih dužnosti, postavila je, bolje prisvojila, hriščansku dogmu: ne čini rdavo drugima, dakle ona šta bi tebi škodilo. To znači da u toku osamnaest vekova čovečanstvo nije kročilo ni stopu napred da bi moglo postaviti nov etički princip: čini sve ono šta če koristiti večini, ma i po tvoju štetu! Za pojam savršenog etičkog čuvstava, to je jedini najsavTŠeniji etički gest koji do sada nije ni u jednom društvenom proglasu ili geslu po-menut. Deklaracija prava čoveka i gradanina može da pretrpi i nadaljnu kritiku. Prva njena tačka: jednakost, — to je nemoguča. Ova obraduje čitavu tezu, da se čovek rada slobodan (šta nije istina), te da s toga sme da uživa sva pri-rodnia prava (šta takodc nije istina). Čovek se rada besvesno i biva uzakonjen kao član društva čim dode u dodir sa postoječim propisa-nim zakonima, tj. fiim nakaže da sme uživati javna dobra uz obavezu da če ih bogatiti. Za- ti m, čovek kao socialna jedinka ni u toni slučaju nije slobodan, jer svojim postajanjem mora opravdavati korUnim činom svoje obaveze i dužnosti prema društvu. Naposletku, kao socialna jedinica ne može i ne sme biti slobodan jer je manje ili više biološki opterečen. Mislim da je deklaracija prava čoveka i gradanina ni-ko podbacila pod svoj cilj. Ona je, doduše, pripomogla prosečnom ljudstvu da se ono osvesti i postavi na čvršču i humanitarniju osnovu nego je bila ona srednjevekovna. No ona, kao jedina usandjena ideja, za koju se usudujem da je nazovem praktično-hriščan-skom, nije postigla nista pozitivno kako se da zaključiti prema opažanju današnjih dogadaja u svetu. Deklaracija je oživela instinkte ljudi, dajuči im mogučnost da poveruju u svoje pravo egzistencije. Svaki pojedinac sme cgzisti-rati javno, bez obzira na njegove unnie i telesne sposobnosti. A da ibi mogao lakše egzi-stirati, postavljeni su zakoni kolektivnosti koje su iskoristile ličnosti i klase koje su htele da se afirnušu u prednosnom nivou. Paralelno to- Na razvoj naroda vplivajo predvsem politične organizacije. Država izvaja svojo politiko, in sicer gospodarsko, socialno, versko, prosvetno, pri čemer se drži posebnih načel in ima za cilj izboljšati obstoječe stanje. Politične stranke, ki imajo v svojih programih začrtane smernice bodoče državne politike, močno vplivajo na življenje naroda. Stanovske organizacije, ki zastopajo gospodarske in kulturne interese svojih pripadnikov, vplivajo na tok socialnega življenja naroda. Tudi nepolitične organizacije, ki nimajo pred seboj cilja, da neposredno urejajo življenje naroda, močno vplivajo nanj s tem, da se bore za svoja načela in delajo na tem, da se dosežejo oni cilji, ki jih imajo v svojih programih. Med take organizacije spada tudi sokolska organizacija. Njene ideje: telesna kultura z določenimi idejnimi Fino-tri, delo za narod in žrtvovanje za narod, sokolsko bratstvo, imajo velik pomen za življenje slovanskih narodov. Borba za uresničenje sokolskih idealov znači tudi borbo za boljšo ureditev socialnega življenja. Uresničenje sokolskih idej znači obenem boljšo in srečnejšo ureditev socialnega življenja slovanskih narodov. Sokolstvo posredno rešuje težke probleme sodobnega življenja, nacijonalno in socijalno vprašanje. Njegova misija se ne začne in ne konča na telovadišču. V sokolstvu vzgojeni značaji so dolžni, da delujejo tudi na vseh ostalih področjih narodnega življenja. Nacijonalno vprašanje rešuje Sokolstvo v duhu nacijonalizma, t. j. z idejo dela za narod in žrtvovanja za narod. Pri tem si je pridobilo že v prošlosti velikih zaslug, ko je delalo neumorno me, nicali su problemi: radnički, zcmljorad-nički, opšte-socialni, social-demokratski, demo-krat-panteistički, itd. L tom pogledu je nužna jedna konstatacija: čovečanska misao ima jednu Čudnu nelogičnu rehabilitaciju! — Nju ustvaruju geniji, a pri-menjuju mediokriteti. Deklaracija prava čoveka i gradanina je gra-devina svečovečanske misli, koja do danas nije dovela do poželjenog cilja, iako je najviše polagala na konstantan i evolutivan napredak Ijuihkog duha. Zar ne začuduje konstatacija, da je deklaracija prava čoveka i gradanina do-šla do otrpljivog oblika, — da se opstanak naj-idealnijih jedinica — nacionalnih grupa — afinniše, ne na duhovnoj višini i moči nego na telmičkoj i oružanoj moči. Rezultati deklaracije prava čoveka i grada-nina imaju dana.s razne oblike. Što je najzna-čajnije, deklaracija je stvorila današnjeg evrop-skog čovelka, novog i negativnog čoveka, o kome čemo drugo m prilikom govoriti. Živojin Cvetkovič. na preporodu slovanskih narodov in aktivno sodelovalo v boju za svobodo. Danes igra sokolska organizacija veliko vlogo, ker vzgaja svoje pripadnike v misli, da je treba ohraniti nacijonalno svobodo in ker se bori za edinstvo naroda in nedeljivost države. Obenem se bori za edinstvo slovanskih narodov, razširjajoč med širokimi sloji prebivalstva idejo slovanske skupnosti. Ideja bratstva, ki je ena izmed glavnih načel Sokolstva, je velikega pomena za socijalno življenje slovanskih narodov. Ona ne rešuje socijalnega problema neposredno. Z idejo bratstva se ne rešuje vprašanje pravične razdelitve gospodarskih dobrin in tudi ne vprašanje odnošajev med poedinci in družbo. Sokolstvo vzgaja svoje člane v duhu naci-jonalne solidarnosti. Sokolska organizacija vzgaja socijalnega človeka, ki se zaveda, da je le del naroda, katerega interesi so prvenstveni. Ideja bratstva, ki jo vzgaja sokolska organizacija v svojih članih, ima pa še drug pomen za socijalno življenje slovanskih narodov. Pri sokolskem delu in pri sokolskih manifestacijah sodelujejo vsi sloji prebivalstva, nižji in višji. Sokolstvo ne dela razlik med revežem in bogatinom. Sokol je predvsem človek in v vsakem vidi predvsem človeka. Pri sokolskem delu se brišejo socijalne razlike in stopa v ospredje človečanska ideja. Ideja sokolskega bratstva ima velik pomen za bodočnost slovanskih narodov. Z idejo bratstva se dviga ideja duha nad idejo materije. Nesreča zapadne Evrope je v tem, da je v ljudeh zmagala ideja materijalizma nad idejo idealizma. Zapadna Evropa je vzgojila lip antisocijalnega človeka, ki mu je glavni cilj materijalno blagostanje in ki so najvažnejši njegovi lastni interesi. Zato je zapadni človek izgubil svojo človeško podobo. Namesto mirnega sožitja med ljudmi, obstoji neizprosna borba med poedinci in razredi. Na tem temelju so zrasle ideje liberalizma in socijalizma, oziroma komunizma, ki poznata samo gospodarske interese človeka in razreda, ki groze uuičiti človeško kulturo in vsled katerih umirajo zapadni narodi. Ideja bratstva je nasprotna ideji liberalizma in socijalizma. Ona vzgaja tip socijalnega človeka. Ideja sokolskega bratstva vzgaja torej onega človeka, ki bo nosilec nove kulture. Z idejo žrtvovanja za narod in z idejo bratstva je v ozki zvezi moralno vprašanje. Ideja nacijonalnega požrtvovanja in ideja brastva vzgajata v človeku visoke moralne lastnosti, gamopožrtvovanje, plemenitost in junaštvo. S tem dela Sokolstvo v moralnem preporodu človeka in družbe. Iz tega vidimo, kako velikega pomena je za nas in za vse slovanske narode sokolska organizacija. Naša naloga je, da podpiramo in čuvamo sokolsko organizacijo in da v sebi vzgajamo visoke sokolske ideale. Mladina, tvoj čas je prišel f Zaposli svoj idealizem in mlade moči na vseh področjih jugoslovenskega nacijonalnega življenja! — Uredništvo in uprava: Ljubljana* Groharjeva cesta 2II*; ček. račun štev. 17.120. — Za konzorcij in uredništvo odgovarja: Stane Klemenc, cand. iur~ Tiska Tiskarna Slatnar, d. s o. Kamnik (Vodnik in Knez). 0 pomenu Sokolske organizacije