( Izhaja 1. dné\ v mesecu in veljà za vse )leto 2 gl. 40 k.C za pol leta 1 gl. 20 kr. \ r)Po poŠti: zarxA vse leto 2 gl. ja 60 kr., za pol / y^letal gl. 30kr.y
Naročnina naj ae naprej plačuje in ^pošilja ured-(j ništvu v šent-peterskem predmestji ' hiš. St. 15 v v Ljubljani. (Laibach).
^asoP's s podobami za slovensko mladost.
Štev. 6.
V Ljubljani 1. junija 1872.
Leto II.
ri majhnem potoku Mlad deček je bil, Cvetlice je tergal In venčike vil.
Ko venček izplete, Ga verže v vodó; Glavico pobesi ln vzdihne takó:
Pri potoku.
„Kak valčki nesejo
Cvetlice sabó ; Neusmiljeno tlači Je voda na dno."
„Cvetlica zdaj "vtone
A valček zbeži, Za revico ubogo Se mar mu nič ni."
„Tak moja tud leta Že v večnost bežš, In časi mladostni Mi kmalu vtoné.
„Kaj meni zdaj radost,
Kaj meni pomlad, Kaj meni cvetlice, Ko več ne bom mlad!" F. Šetina.
Zaupaj v Boga in on ti bode pomagal.
(Konec.)
Bilo je nekega jesenskega jutra, ko pride Rozika po navadi v cerkev. Klopi v cerkvi so bile precej prazne, in Rozika se vsede koj v sprednjo klop. Tukaj vidi mlado, komaj kakih osem let staro, in slabo oblečeno deklico s torbico na roki, ki je prav spodbudljivo molila med celo sv. mašo. Roziki se deklica zelò smili. Vidši, da se od mraza trese, stopi k njej, ter jo spomni, da naj gre domu, ker bi se znala prehladiti in zboleti. Toda deklica jej jokaje odverne: „Kam hočem domu? Jaz nimam niti stanovanja niti staršev'. Učili so me rajnka mati, Bog jim daj nebesa, da naj v vsakej potrebi iščem pomoči pri našem ZveliČarji in zato ga tudi prosim, da bi se me usmilil v tej nadlogi."
Miloserčna Rozika jo vpraša, ali bi ne hotla ž njo iti, in ker jej mala sirota prikima, prime jo in pelje za rokò k svojej materi.' — Mati se začudijo odkod pride ta ubožni otrok, ter vprašajo ubogo siroto od kdaj nima staršev, in kje je domä. Pa na vsa njihova vprašanja jim odgovori uboga deklica tako-le: „Moja rajnka mati so mi večkrat pripovedovali, da so bili zelò bogati in srečni ; pa prihrula je huda vojska v tisto deželo, kjer so stanovali. Pobrali so jim vojaki vse, kar so imeli; tudi mojega očeta so vjeli in Bog vé, kam odpeljali. Mati so s pomočjo zvestega služabnika z menoj
pobegnili v tujo deželo, kjer ni bilo strašne vojske. Tukaj nas je redil zvesti sluga s svojim zaslužkom. Pa kmalu je revež umeri. Ker nisve imele z materjo s čim živeti, sklenejo naposled mati potovati v daljno mesto k nekemu bližnjemu žlahtniku. Več dni sve hodile čez gore in doline brez počitka; nazadnje pa mati opešajo in zbolé. Neka kmetica blizo mesta je naju milostivo sprejela in je mojej bolnej materi prav ljubeznjivo stregla. Toda vsled prestanega terpljenja in dolgega potovanja mi mati umerjajo ter me pusté samo na svetu. Kmetica me je imela še nekaj dni pri sebi; ko sem se pa po materi nekoliko utolažila mi pravi: „Ljuba Malica! dasiravno bi te jaz zelò rada imela pri sebi, vendar ne morem, ker, kakor veš, sem sama uboga in s teboj vred dostikrat lakoto terpim. Spremila te bom v bližnje mesto, tam pojdi v cerkev in prosi nebeškega Očeta, ki je najboljši oče zapuščenih sirot, da se tudi tebe usmili. V mestu so bogati in dobri ljudje, ki ti bodo lehko pomagali." To rekši mi zloži v torbico ta-le pisma, katere so jej rajnka mati izročili, podi mi kos kruha in me spremi do mestnih vrat, kjer me še zadnjikrat poljubi, in se potem naglo poslovi od mene uboge in zapuščene sirote."
Vse te besede uboge deklice so Eoziki globoko v serce segle, oberile se k materi in pravi : „Glejte, ljuba mati, kako Bog za nas skerbi ! Že davno sem mislila, kako in kje bi si dobila kako pomagavko, katero bi po svojej volji izurila. Tukaj nam jo je Bog sam poslal. Oj ljuba mati! obderžive jo pri sebi; Bog nama bode obilo povernil, kar jej bove dobrega storile." Mati spoznavši čudno previdnost božjo z veseljem privolijo v njeno prošnjo.
Iz pisem, ki jih je imela Malica pri sebi, je bilo razvidno, da je bila hči bogatega grajščaka iz Francoskega, katerega so puntarji vjeli. Dasiravno še jako mlada, bila je Malica vendar pobožna in sploh prav lepo vzrejena. Vsakega dela se je ročno poprijela in s svojo marljivostjo si je tudi ljubezen svojih dobrotnic kmalu pridobila. Bog pa je tudi njeni dobrotnici za nju ljubezen obilo odškodoval. Z vsakim dnevom ste si več dela pridobile, in Rozika si je še več šivilj privzeti morala.
Pri vsem tem pa ste blagi dobrotnici ubogo Malico prav po kerščanski vzrejevale. Ko je bila Malica deset let stara, bila je v vseh ženskih delih popolnoma izurjena in Rozika jej je vsako delo lehko brez skerbi zaupala. Zarad njenega lepega in priljudnega obnašanja je Rozika najraje le po njej obleko svojim naročnikom pošiljala.
Nekega jutra jej izroči Rozika novo obleko, katero bi bila imela nesti bogatej gospej v bližnjo gostilnico. Malica izročeno obleko lepo poravna in dene v pletenico ter gre svojo pot. Primeri se pa, da jo blizo gostilnice sreča nek hudoben deček, ter jo tako sune, da jej pletenica pade iz rok in lepa nova obleka iz nje. Vsa prestrašena stoji uboga Malica zraven pletenice ter jokaje gleda lepo pražnje oblačilo v blatu, ne vedé, kaj bi začela. Toda Bog vse prav oberne. Videl je to nesrečo tuji gospod, ki je stal pred gostilnico. Uboga deklica se mu zelò smili, pristopi k njej, pobere jej pletenico, vzame mošnjo z denarji, katero verže v pletenico rekoč: „Te nesreče nisi ti kriva, ljuba deklica! Le pojdi z obleko domu in reci svojej materi, da jim
jaz s tem denarjem škodo povernem, katera se je obleki brez tvoje krivde zgodila, kajti ti si v tej zadevi popolnoma nedolžna. — Malica se je hotla neznanemu gospodu zahvaliti, pa v tem hipu se njen blagi dobrotnik zgubi izpred njenih oči.
Ko Malica domu pride, pové Roziki vse, kaj se jej je med potoma pripetilo in jej podä mošnjo z denarji, katero jej je tuji gospod za odškodnino podaril. Rozika pogleda v mošnjo in najde v njej dvajset zlatov. Z velikim začudenjem se oberne k materi iii reče: „Glejte, ljuba mati, koliko denarjev! Gotovo se je tujec zmotil. Tega ne smemo nikakor obderžati. Sama hočem iti k njemu in mu denarje nazaj dati."
Tudi mati so bili te misli.
Rozika najde tujega gospoda v gostilnici. Ponižno in prijazno se mu približa in pravi: „Dragi gospod! prišla sem da se vam zahvalim za blagi dar, ki ste ga ravno poprej dali ubogej Malici kot odškodnino za nesrečo, ki se jej je na cesti primerila. Ne zamerite mi pa, da vas moram opomniti, da ste se v vašej dobrotnosti gotovo zmotili. Poslali ste namreč v tistej mošnji dvajset cekinov."
„Res je, da 3em se v svojem dejanji nekoliko prehitel," reče tuji gospod; „mi bogatini mislimo, da smo že vse storili, če kakemu revežu nekoliko novcev podelimo ter se še večkrat ne poprašamo, komu in kaj smo dobrega storili? Zvedel sem še le, ko je bila deklica odšla, da sem jej še vse premalo dal v primeri vašega blagega dejanja proti njej. Ne zamerite mi tedaj, če vas vprašam od kod imate to mlado in zalo deklico? Pred sedmimi leti je meni nemila osoda odtergala mojo soprugo s petletno hčerko, kateri je bilo tudi Malica imé. Iščem ju že cela tri leta po širokem svetu, in marsikaj sem že storil, da bi ju našel, pa dozdaj je bilo zastonj vse moje popraševanje. Ravno ta vaša Malica je mojej hčerki zelò zelò podobna, in to še takó, da sem na pervi pogled že mislil, da je moja preljubeznjiva hčerka, katere zastonj iščem iz enega kraja do drugega. Prosim vas tedaj, povejte mi, kje ste dobili to zalo deklico?"
Rozika mu na to vprašanje ob kratkem razloži vse, kako je ubogo in zapuščeno Malico našla v cerkvi, in da je uboga deklica, kakor se iz njenih pisem lehko razvidi, katere je prinesla seboj v majhnej torbici, hči bogatih staršev tam nekje na Francoskem. Naposled pa še pristavi, da čeravno iz serca želi, da bi Malica zopet dobila svoje ljube starše, vendar bi jej zelò težko djalo ločiti se od tako zale in pobožne deklice.
„Dovolite mi draga prijateljica, da grem jaz nesrečni oče, kateremu ste nekoliko upanja dali, z vami in pregledam pisma, katera je deklica, kakor ste mi ravno povedali, seboj prinesla," reče neznani tuji gospod.
Postrežljiva Rozika rada v to privoli; pelje gospoda na svoj dom ter mu pokaže omenjena pisma.
Kdo more povedati, kako veselje in radost prešine tujega gospoda, ko iz prebranih pisem spozna, da je ravno ta Malica njegova ljuba hčerka! „Malica, moja ljubeznjiva hčerka!" vzklikne presrečni oče. „O Bog, kako hvaležen sem ti, da si mi zopet nazaj dal preljubo mojo hčerko, katero
6*
sem že davnej mislil zgubljeno." Tako in enako kliče srečni oče, ter objema in pritiska svojo ljubo Malico na svoje serce. Rozika in njena mati ste od daleč stale in ginjenega serca gledale ta nenadni prizor veselega snidenja po dolgej ločitvi.
Čez nekaj časa potem začne tuji gospod tako-le pripovedovati: „Pred sedmimi leti, bilo je ob času černe vojske na Francoskem, sem bil tudi jaz tako nesrečen, da so me puntarji napadli v mojej grajščini in me oropali vsega mojega imetja ter me vjetnika tirali v Pariz, glavno mesto francoske dežele. Pa Bog je drugače sklenil, kakor so mislili moji sovražniki. S pomočjo usmiljenega stražnika sem v nekej temnej noči ušel in pobegnil na Angležko. Tam sem bil celi dve leti. Ko se je pa v mojej domovini zopet vse pomirilo, vernil sem se bil zopet nazaj in si poiskal svojemu stanu primerno službo, kjer sem s pomočjo božjo svojo grajščino in vsa svoja posestva zopet nazaj dobil. Od tedöbe sem začel po svojih ljubih popraševati. Pošiljal sem cela tri leta zveste iskalce po daljnih in bližnjih krajih, ter jim obljubil verbi plačila še veliko darilo, ako mi je dobé in žive pripeljejo v moje naročje. Ko pa sem videl, da je vse njih iskanje zastonj, izročil sem svojo grajščino zvestim rokam, ter sem se sam podal v te kraje iskat svojih preljubih. Po božjej previdnosti sem med potjo zvedel, da je v tem mestu podoba matere božje, h katerej se pobožni vseh krajev zatekajo iu v svojih potrebah pri njej pomoči iščejo. Šel sem tedaj z množico pobožnih romarjev, ki so v ta kraj potovali. Tri dni sem zaporedoma hodil v cerkev in sem za svoje preljube molil; in glejte! — Marija je mojo prošnjo uslišala!"
„Draga prijateljica! vi ste rekli, da bi vam težko bilo se od moje Malice ločiti. Vi ste se uboge sirote usmilili in jo rešili iz največje njene nadloge, ter ste kakor dobra mati za njo skerbeli. Vsega tega vam ne morem poverniti. Da vam pa vašo ljubezen vsaj nekoliko povernem, prosim vas, da greste s svojo dobro materjo na moj dom, kjer bote Malici, katero že zdaj svojega otroka imenujete, tudi zanaprej ljubeznjiva mati."
Ko je tuji grajščak natanko zvedel tudi za kraj, kjer je njegova blaga in ljubeznjiva sopruga umerla, in jej na gomilo postavil drag spominek, vzel je potem Roziko, njeuo mater in tudi tisto kmetico, ki je njegovej rajnkej gospej v bolezni stregla, k sebi v grajščino, kjer so vsi skupaj prav srečno in zadovoljno živeli in še veliko veselih dni užili.
Kdor starše spoštuje je lepo imä;
Že tukaj na svetu Bog srečo mu da.
P. Gros.
Prebrisani Polde.
Kdor je že v kakeoi večjem mestu bil, gotovo je videl rokodelske fantiče neporedno po ulicah skakati; nekateri nosijo v rokah narejene nove čevlje, ti bojo sčasoma gotovo čevljarji, drugemu zopet visijo čez roko nove hlače ali nova suknja, tak bo pa danes ali jutri krojač; kdor ključe po ulici
Priloga k 6. listu ..Verteca."

Andante.
Soótaiwo.
Besede Praprotnikove. napev Gr. Biharjev. *)

(Čtc-J-C Čo - aio rru -trt - d-


r r r f i fl
Cvetlice mile so samé, Ki v serce moje govore; Iz njih beseda sladka veje, Ki dušo celo mi pregreje.
Človeška govorica ni, Iz rožic ki nam govori; Nebeški glas iz njih se čuje, Ki čudno giblje navdihuje.
Zatoraj ljubi vertec moj! Veselje imam vse s taboj; Razgrinjaj mi cvetlice mile, Ki dušo bodo mi vedrile!
*) Ta napev je še ranjki gosp. Gr. Ri h ar sestavil,	pa ni bil do zdaj še nikjer natisnjen;
zategadelj mislim o, da bo marsikomu dobro došel. Ker je	pa ta napev za samo moške ali samo
ženske glasove sestavljen, je potem takem previsok za otroke,	torej naj si ga vsak za ta namen niže postavi. '	„Vred."
raznaša, bode ključalničar i. t. d., vsi pa bojo rokodelci, to so taki ljudjé, ki ai z rokami svoj vsakdanji kruhek morajo služiti.
Žagarjev Polde se je tudi rokodelstva učil. Sicer so mu oče v pervih letih njegovega življenja večkrat papirnato škofovo kapo na glavo postavljali in djali: „Polde bo škof," — a Polde v teh mislih je tudi že mašo včasih domà v kakem kotiču bral in pridigo sam sebi deržal, ali osoda je sploh nemila; namestu škofove kape dobi Polde v svoje roke dreto in smolo, in namesto da bi mašo bral, nam bode čevlje šival. Je pa tudi prav, vsaj so čevljarji tudi koristni ljudje in čevljarstvo je v današnjih časih po vsem svetu razširjeno.
Treba je pa tudi vedeti, kako je Polde škofovsko kapo z dreto zamenil.
Oče so mu naglo umerli in reveža Poldeta z materjo samega zapustili. V zadnjej uri svojega življenja so hitro nekoliko vaščanov k sebi poklicali in jim rekli : „Vse premoženje — pa vsaj ga ni bilo veliko — zapustim vdovi in svojemu Poldetu. Po vdoviuej smerti je pa čez vse moje bivše premoŽenje edini Polde gospodar.
Čez nekoliko časa dobi Polde očuha, ki se pa ni veliko brigal za revčeka. Čeravno je Polde vse storil, s čimur bi svojega očuha razveseliti mogel, vendar se je ta zmiraj na Poldeta otresal.
Nekega dne reče očuh Poldetovej materi: „Veš kaj Mica? Polde je že 8 let star, treba je, da se kaj izuči, kaj nama bo tukaj na poti? Naj gre v Ljubljano h kakemu mojstru."
Mati so se jokali in Poldeta pozneje prav serčno na svoji persi pritisnili, ko so mu očuhov sklep razodeli.
Poldetu je bilo sicer žal po dnmačej hiši in po svojih preljubljeuih tovarših, a vendar je bil vesel, da pojde v belo — Ljubljano. In res, čez nekoliko tednov je Polde že po ljubljanskih ulicah z rokodelskim predpasnikom žvižgal.
*
* *
Mojster, pri katerem se je Polde učil, je bil prav dober in prijazen človek. Večkrat je pridnega Poldeta miloval in mu rekel, naj bode le priden, da človek tudi brez škofovske kape lehko gospod postane.
Poldetov očuh je mojstru obljubil, da bode obleko Poldetu sam dajal, vse drugo ima pa mojster dajati, ki ima za 4 leta Poldeta oprostiti, ali kakor sploh pravijo „frajšprehati."
Preteklo je že skoraj celo leto, odkar ni očuh mojstru niti besedice pisal, še manj pa svojo obljubo glede Poldetove obleke spolnil.
Videlo se je, da očuh ne mara veliko za ubogega Poldeta.
Polde mu je večkrat prav lepo pisal in ga prav ponižno prosil za obleko, pa vse zastonj, — očuh se še za kak odgovor zmenil ni.
Časa zob je zgrizel Poldetovo obleko takó, da je že ves razcapan in raztergan okoli hodil.
Polde je dobro vedel, da so njegov oče svoje malo premoženje njemu zapustili in tudi mojstru se je zdela krivica, da Polde tako dolgo kake boljše obleke čakati mora.
Ali Polde je več dni nekako zamišljen okoli hodil in se nazadnje vendar nekaj izmislil.
Nekega dné odide k bližnjemu krojaču Geltarju, ter ga prosi, da bi mu od nog do glave prav novo obleko naredil.
„Hm, hm," že lepó, poreče krojač „kdo bo pa plačal? Za obleko treba denarjev."
„Plačal bom jaz," odgovori Polde ponosno, kakor bi v žepu same desetače imel.
,,Hà, hà," smeje se Geltar, „borče, od kod neki bodeš ti plačalo, za kakih 5 — 6 let že, ali zdaj pa še ne."
„Imam očetovo premoženje," odgovori Polde, „in iz mojega premoženja bomo že denarje za obleko dobili, le povejte, koliko bo obleka veljala in koj mi mero vzemite."
Krojač zahteva za obleko 15 goldinarjev. Malo premišljuje, potem vzame mero in Poldetovej želji zadovolji.
Čez osem dni jo Polde prav ponosno
maha po Ljubljani z novo obleko. * *
Bil je ravno deževen dan, ko Pol-detov očuh z materjo pri peči sedi in pratiko pregleduje. Listonos stopi v sobo in podä očuhu poštno izkaznico, ki je zahtevala 15 goldinarjev za neki paket, 6 funtov težak, ki je pod naslovom očuha iz Ljubljane na ondotno pošto dospel in katerega je listonos koj seboj prinesel.
Očuh začudeno pogleduje in z glavo kima, kaj bi neki to moglo biti. Naposled vendar podpiše povzémni list in našteje 15 goldinarjev.
Radoveden odprè sveženj in kaj neki najde? Poldetovo raztergano staro obleko, zraven pa list od Poldeta, s katerim se prav serčno za novo obleko zahvaljuje.
Mati se natihoma smejejo, očuh se pa bolj jezi, nego da bi se fantove prebrisanosti radoval.
Odslej očuh ni več čakal takih nenadnih paketov, dà še celò večkrat je Poldetu pisal in ga vprašal, če ima potrebne obleke.
Lj. T.
Bogomir.
(Po francoskem.)
Bogomir je bil iz plemenite rodovine Peronskih vitezov. Zapustil je posvetnega življenja šum, in se je podal med bele menihe, ki so imeli takrat slavnega opata, svetega Bernarda. Še le pred kratkem je stopil v ta red,
/
— glin je ravno spremljal svojega opata in še nekatere druge duhovske brate na nekem potovanji. Bogomir, ki je bil že po svojej naravi rad vesel in dobre volje, postane naeukrat otožen in ves pobit. Začel je namreč misliti na svoje poprejšne svetne prijatelje, na sorodnike, in na svoje veliko premoženje, ki ga je moral zapustiti. Poprijele so se ga hude skušnjave, in naposled ga navdaja misel, da se naj zopet poda nazaj v posvetno življenje. Ta njegov notranji boj se mu je lehko bral na obrazu.
To vidi nekega dné eden njegovih najljubših prijateljev ter ga skrivaj vpraša: „Kaj ti pa je Bogomir? Zakaj si zoper svojo navado tako zamišljen in žalosten?" Bogomir globoko vzdihne in odgovori: „Oh preljubi moj brat, vse svoje žive dni ne bodem več vesel in dobre volje!"
Te besede ganejo globoko v serce njegovega dobrega tovarša in njegova goreča bratovska ljubezen mu ni dala poprej mini, dokler se ni podal k očetu omenjene družbe, k svetemu Bernardu, in mu vse razodel, kar mu je zaupal njegov prijatelj. Pobožui opat kmalu spozna veliko nevarnost, v katerej je bil Bogomir, da bi zapustil duhovsko življenje. Zato se podä v neko bližnjo cerkev, da bi tam za njega molil. Bogomir pa, katerega je žalost prevzela, naslonil je sedè svojo glavo na nek kamen ter je prav terdo zaspal.
Čez nekaj časa vstaneta obä ; pervi končavši svojo molitev, drugi zbu-divši se iz svojega spanja. In glej ! Bogomir je bil tako veselega serca in prijaznega obličja, da se je njegov prijatelj kar čudil nad tolikim in tako naglim spremenjenjem. Bogomir mu pa reče: „Malo poprej sem ti bil rekel, da ne bom nikoli več vesel in dobre volje, zdaj te zagotovim, da me ne boš nikoli več videl žalostnega!"
Tako se je končala skušnjava pobožnega mladenča. Iz te kratke povesti se pa učimo, koliko premore molitev pravičnega, ako moli z blagim in ponižnim sercem za svojega sobrata.
F. Bup.
Cvetlice.
Mihec se v vertu pred rožnim germom vstavi in reče svojim sestricam : „Pač je roža najlepša cvetlica!" Marica zaverne: „Vsaj je limbar ravno takó lep kakor roža. Meni se te dve cvetlici najbolj dopadate, a vse druge niso nič vredne." Mala Anica pa reče: „Kaj še? Vijolice so najlepše! Ali jih nismo v spomladi najrajše tergali?"
Mati, ki so ta razgovor slišali, rekó : „Vse tri cvetlice, o katerih se pogovarjate, so lepe podobe treh lepih čednosti. Modra vijolica je podoba ponižnosti; beli limbar je podoba nedolžnosti, in rudeča roža nas spominja dobrote serca, ter vam pravi: „Serce vaše naj plamti v ljubezni do predobrega nebeškega Očeta."
Ponižnost, nedolžnost, dobrota serca, Med vsemi bogastvi še največ velja.
(Po Kr. Šmidu.)
Skoz pèrstice nitka mi teci lepó. Pripravna da bodeš za platno tenko ! Muditi me mucka ti — dato le veš — Pri delu težavnem nikakor ne smeš i Ne meni, da lehkomisleče ko ti Bi deklice bilo, ki ima skerbi, Katero čedalje je veče in veče, Kateremu leto čuj! — sédmo vže teče.
Skoz pèrstice nitka mi teci lepó! Pripravna da bodeš za platno teukó !
Minoli so časi, ko vedno skakljala Okoli sem s tabo in tebi igrala, Ko človek postane bolj moder in star Za šale enake mu prav nič ni mar. Ne bodi priliznjena! — pojdi mi v kraj,
Saj znaš tudi presti, pa predi sedaj. Skoz pèrstice nitka — nil. to je lepó —
Poredna utergala se je celo!--tj
Lnjiza Pesjakova.
Oj, to je nevgodno ! — ne vem kaj početi, In menda nezdravo je zmiraj sedeti — Dà. dà, vže začenja boleti me glava, Kakó bi prilegla se meni dobrava! Saj vendar sem mlada, le šest imam let, In babica pravi, da moj je ves svet — — O ven kaj, le venkaj iz sobe me vleče Tje, kamor me vabijo rože dišeče, Kjer mladi škerjanci sedaj žvergole, Metulji se sučejo, hrošči berne. Tam, mucka, se bodem vesela igrala In s tabo okoli za stavo skakljala: Podvizaj se — teci — če ne ti vbežim. Le urno, urnejše, poglej, jaz hitim. Ti nitka uboga pa spančkaj sladko, Tak dolgo, da — drug spet probudil te bo!
Smokva.
Košato drevo smokvino	Pa huda burja šiloma
Je mnogo let zeleno b'lo;	Mu veje je razčesnila;
So v njemu pele tičice	. Zdaj tički urno izferče
Zobale sladke smokvice.	Nazaj pa več — ne prileté.
Tud' nas poznajo v sreči vsi Prijatli sladkoustneži, Se z našo srečo raztekó V pomoč nazaj ne pridejo.
P. Gros.
Boječi Matevž.
Šaloigra v dveh dejanjih. Spisal F. S teg nar.
0 s e b e :
Matevž; Jerica, njegova sestra; Gašper, Anže in Bogomil, otroci iz vasi
10 — 12 let stari.
Piljiš i B Sé AB i K.
PERVI PRIZOR.
(Vas, na levej kmečka hiša, pred hišo lipa, pod katero stoje dečki: Gašper, Anže,
Matevž in Bogomil.)
Gašper. Dà, dà, gola je resnica, da so strahovi! — Kaj meniš Bogomil; ali ti kaj verjameš na strahove?
Bogomil. Pojdi, pojdi! Gospod učitelj so nam uni dan rekli, da le še kaka stara babura na kaj takega misli.
Anže. In to je res; le še kakšen bedak verjame na take neumnosti in sleparije. Ako po noči v hiši kaj zaropota, gotovo je mačka ali kaka druga reč, djali nam so gospod učitelj.
Matevž (z zavijačo na glavi). Ne boš Jaka! Temu ni takò. Duhovi in strahovi so, pa je konec besedi. Predvčerajšnem zvečer so videli na vertu moje stare matere belo prikazen in pes ponočnega čuvaja je razgrajal, da je bilo joj.
Gašper. Hm, prikazen? In še bela! — Stara Abramčevka je perilo sušila in Kristelnova srajca je berž ko ne na drogu ostala; to vam je bila bela prikazen.
Matevž. Nò, ne smejajte se! Pretečeno sredo zvečer so videli na -voglu pri pokopališči psa, ki mu je ogenj iz oči švigal.
Bogomil in Anže (cade se). Kaj? Ogenj iz oči švigal?
Anže. Naša stara Marjeta nam je sinoči o tem pripovedovala. A moj oče o tem še bolj natanko vedò. Mar ne veš, kdo je bil?
Matevž. Nò, kdo?
Anže. Perùn! mesarjev pes. — Cerkvenik tudi terdi, da vsako noč in še posebno zvečer o mraku na pokopališči zelò straši; in veste zakaj to pravi? Zategadelj, da se obvaruje snedencev, ki mu hodijo češplje in hruške klatit.
Matevž. Za neumneža si poišči koga drugega in ne mene. Zvečer vendar ne grem tje za pokopališče za ves svet ne. Strahovi in coperniee so gotovo in učitelj naj reče, kar mu je drago. Jaz mu ne verjamem. — Lanjsko leto je goveja živina bolehala in naša babica je mislila, da je ta živina začarana. Položila je zategadelj brezovo metlo pred duri govejega hleva.
Gašper. Se ve dà, in metla je veliko pomagala. Prav dobro je naš živino-zdravnik starki povedal, ko jej je djal, da se naj metla na njeni herbet naloži.
Matevž. Nà, veš kaj? Z duhovi in pošastmi se ai šaliti. Če bi strahov nikjer ne bilo, bi se o njih tudi toliko ne govorilo. Tudi je pregovor, ki pravi: Ne delaj si pošasti na zid. Dijake iz mesta sem že tudi večkrat slišal pripovedovati, da se po gledališčih vidi hudobni duh, ki pride in konec igre Gašperčka v mavho pobaše.
Bogomil. To pa naredé le igralci za šalo in v zabavo nazočega ljudstva, ki je v gledališči.
Matevž. Lepa vam hvala za tako zabavo! — Jaz bi se potem že ne upal domu, tako bi se mi hlače tresle.
Gašper, Bogomil in Anzè (smejaje se.) Ti si pač prismoda! Sme-jajmo se mu! Hà, hà, hà!
Matevž. Le smejajte se le,, kolikor vain je drago; za vaš smeh mi je pač malo mar.
Gašper. Nò bomo videli; tebe moramo še enkrat v tak strah pripraviti, da se ti bojo hlačice tresle.
Matevž (jezé se.) Malopridneži! zatožil vas bodem gospodu učitelju, in tudi svojemu očetu bom povedal, da me imate za bebca. (Jokaje.) In še celò ti Gašper; vsaj ti vselej dam od svoje malice, kedar me prosiš; tudi marsikatero jabelko dobiš od mene. — Pa tudi vi dva sta sleparja, Bogomil in Aazè. Veste kaj? Vsi ste sleparji, goljuije, tatje! (Zbeži za hišo.)
DRUGI PRIZOR.
(Prejsni brez Matevža.)
An ž è. Le čaj, jaz ti bom že pokazal sleparja.
Gašper. Tatove nas je imenoval.
(Okno v hiši se odpré in pokaže se Jerica, ki natihoma daljni pogovor posluša.)
Bogomil. In goljufe.
Gašper. Poslušajta me! nekaj sem zduhtal.
Anzè. Pri tebi je to kaj navadnega.
Gašper. Danes zvečer bomo Matevžka enmalo strašili. Njegovega očeta danes ravno ni doma in bojazljivec spi sam pod streho v malej čum-nati. Vsi trije se našemimo in stopimo k njemu.
Bogomil. Dobro si jo zduhtal; ti si pač tič, da ti ga ni enakega. Zvečer tedaj pojdemo k njemu.
Anže. Je že vse prav, al povejta, kako se našemimo.
Gašper. Jaz vzamem svojega očeta stari kožuh, obernem ga in se napravim kot kosmati duh. Ti Aažh pa vzameš svojega bratranca kožuh, in tako boš drugi duh.
A n ž è. Kožuh mojega bratranca je bel.
Gašper. Nič ne dé! Boš se pa prikazal kakor kak beli duh.
Bogomil. In jaz bom šel z vama kakor Pavliha. Že vém; za našim zerkalom domä stoji velika šiba in kosmato kapo tudi imam.
Gašper. Zdaj je vse dobro; orodje bi bilo vkup. — Pri nas tam nad vratmi na polici, kjer sedi penica, leži stara knjiga; vzeli jo bomo za čaranje.
An že. Kaj pa, će nas Matevž spoznà in nas jutri v šoli zatoži? Ti gospod Pavliha boš moral na lesenem oslu jezdariti in mi dva gospoda duhova na ajdi klečati.
Gašper. Nato zdaj ne moremo in tudi ne smemo misliti. — Poslušajta me, zdaj še nekaj ; obraze si bomo počernili s sajami.
Bogomil. Pa kedaj ? Določimo uro, da bomo vedeli, kedaj se snidemo.
Gašper.	(Gašper prime obà za roko.)
Ko netopir na ròp sferči,	Vsi trije.
In v gozdu čuk se oglasi ;	Ko netopir na rop sferči,
Razgerne se povsod tema	ln v gozdu čuk se oglasi ;
Čuvaj na stražo se poda.	Razgerne se povsod tema
Takrat tud' mi odlazimo	Čuvaj na stražo se poda.
Skoz dvorna vrata splazimo.	Takrat tud' mi odlazimo
Skoz dvorna vrata splazimo.
(Vsi trije odidejo prav hitro na desno. Jerica ki	se pri zadnjih besedah skrije, zapre okno.)
TRETJI PRIZOR.
Matevž (počasi prihajaje). Že se mrači! — Sam ne vein, kako mi je? Bojim se skorej samega sebe. Veliki pes z ognjenimi očmi; oh! ko bi zdaj kar tukaj le k meni prišel.
Jerica (se tiho približuje, vdari Jlatevžka na ramo, da glasno zavpije.) Nò, ti ubogi bojazljivec; kaj neki tako kričiš?
Matevž. Mislil sem, da si kak strah ali celò parkelj.
Jerica. Kaj še? Nič drugega, nego tvoj lastni strah je! — Glej Matevž; tako dobro serce imaš, v šoli si tudi priden in marljiv, le tvoja nespametna bojazljivost .... Poglej mene, eno leto sem mlajša od tebe, pa že pomagam materi bodi si po noči ali po dnevu. O polnoči grem, če bi bilo treba v klet, a ti ubožec zležeš precej za peč, kakor hitro se stemni ali se kaka nevihta približuje. Pogum! serčnost! pa bodeš vse premagal.
Matevž. Imaš prav, ljuba sestrica, pa kako hočem to začeti?
Jerica. Bistre oči, glavo po koncu, persi vèn, trebuh nazaj, prav po vojaško in čversto stopaj, glej takò : ena, dve, tri, štiri — stoj ! — Tak-le mladeneč moraš biti. «Ako kdo pride v temi, glasno vprašaj: „Kdo je?" In če ne da odgovora, plani na-nj ter ga čversto primi za rokav, tako-le
(prime ga.)
Matevž. As! ajej!
Jerica. Zdaj me poslušaj Matevž! — Gašper, Anzè in Bogomil so sklenili, da te bodo danes zvečer strašili. Poslušala sem je skrivši se tam-le za okno.
Matevž. Tedaj danes ne grem spat!
Jerica. Prišli bodo gerdo našemljeni, da bi te v kozji rog vgnali.
Matevž. Hočem se toraj zariti v kot kakor červ.
Jerica. Tega nikakor ne stori, ampak ti je prehiti in pokaži se jim za par-keljna. Pasja capa! čez nekaj let bodeš prevzel gospodarstvo čez vso hišo, dvor in zemljišče, pa si taka boječa šleva. Na noge! pogum veljà! Hočem ti pomagati.
L
Matevž. Dobro, če mi bodeš ti pomagala. Toda saia — za ves svet ne prevzamem tega dela. S tvojo pomočjo jim bode spodletelo. — Serčnost me navdaja, pogum mi raste; pripravi mi le še eno kapo z rogmf in pa volovsko kožo.
Jerica. Hà, ha, veš kaj, preveč bi se te zbali. Bolje je, da se ogerneš v kako belo rjuho; vse drugo ti bodem jaz preskerbela.
Matevž. Prav tako; pokazal se jim bodem kakor kak beli rogač. Toda kedaj sestrica, kedaj?
Jerica (slovesno.) Ko netopir na ròp sferči, In v gozdu čuk se oglasi, Začneva roj z Anzètom Gašperjem, Milčetom. Matevž. Izverstno! Izverstno! Preskerbi mi le kako zavijačo. Kaj pa bova položila v posteljo?
Jerica. Ali veš kaj? Tistega moža iz slame, ki je bil na našej Črešnji tičem za strašilo. Ko bodo tvojo posteljo obstopili, vzdigneš se ti izza postelje in začneš mukati.
Matevž. Prav dobro! Kaj ne, tako-lé: mü, mu. Jerica. Izverstno! krasno! le nekoliko bolj glasnó. Mü, mü, mü! (Jerica se smeje, zagrinjalo pade, medtem ko Matevž še zmiraj muka.)
»Uli® ©1 dà Si II. PEBVI PRIZOR.
(Čnmnata pod streho, v katerej stoji postelja. Na desnej vrata, na levej stol. Noč. Matevž pride s svetilnico v roki, in nese slamnatega moža čez ramo; za njim pride Jerica, ki nese s papirja kapo in lesičji rep v roki, čez ramo pa rjuho, zavijačo in čem plašč. Matevž postavi svetilnico na stol in spusti slamnato strašilo na tlà.)
Jerica. Takó! zdaj bi bila tukaj. Kmalu se bode pričela komedija. Daj mi slamnatega moža sim in tvojo kosmato kapo, da ga spraviva v posteljo. (Matevž jo uboga in oba položita slamnatega moža y posteljo.) Matevž. Le lepo ga pokrij, da reveža ne bode zeblo. Jerica. Takó! — Zdaj pa stopi ti tukaj-le k meni sim, da te napravim. (Dene mu kapo na glavo.)
Matevž. Brr! (strese se) Skoraj bi se samega sebe bal. Jerica. Le mirno in tiho stoj! Kje pa je černilo? Hočem ti zdaj še berke namalati. (Načečka mu berke pod nos.)
Matevž. Nò, ako bi me zdaj gospod učitelj videli. Jerica. Vse je v redu. Zdaj se pa le dobro ogerni z rjuho. (Pomaga mu.) Matevž. Tak sem kakor živ parkelj! — Zdaj pa naj le pridejo. Jerica. Še ne. — Tudi jaz se hočem te komedije vdeležiti. Hitro čemi plašč in pa zavijačo stare matere na glavo.
Matevž. Zdaj pa še lesičji rep v roko. — Ahà! že pridejo.
Jerica (posluša.) Dà, že so tukaj. Zdaj pa le hitro vsak na svoj kraj. Jaz se skrijem za duri.
(Matevž počene za posteljo, Jerica pa stopi za odperta vrata.)
DRUGI PRIZOR.
(Gašper pride v černem, A^è v belem kožuhu; Bogomil pa kakor Pavliha, z veliko brezovko v roki, počasi stopa za njima.)
Gašper (tiho). Le počasi! (Pogleda na posteljo.) Že spi in se ne gane, kakor snop.
Anže. Pozabil je menda svetilnico ugasniti.
Bogomil (gleda od daleč na posteljo). Ves bled obraz imä! Veste kaj? Kar lotimo se ga!
Gašper. Dà ! dà ! (prav glasno).
Hold, huhi, huhi	Gašper, Anže, Bogomil (plesaje.)
Matevže kje pa si !	Le noter zdaj strahovi
Le noter zdaj strahovi	Pošasti in duhovi,
Pošasti in duhovi,	Se v krog bomo verteli,
Se v krog bomo verteli	Matevžka med sé vzeli.
Matevžka med se vzeli.
Gašper. Prikaži hudoba z rogmi se, ušesi Boječ'ga Matevža, da vzamemo k plesi, Le urno, le urno, prikaži se nam!
TRETJI PRIZOR.
Matevž (vstaja izza postelje, ter m lika.) Mü, mü, imi ; le tu sim! kaj hočete duhovi, pošasti in strahovi ?
Gašper, Anže in Bogomil (vstrašijo se in padejo na kolena.) O joj ! Gorje nam! Odpusti, odpusti!
Matevž (močneje). Kaj nek vas je prignalo tu sim ob poznej uri? — Kdo ste? govorite!
Gašper (tresé se). Jaz — sem Gašper! Anžč. Jaz — sem Anzè.
Bogomil (jecljaje). In jaz — sem Bo — Bo — Bo — Bo — Bogomil!
Matevž.
Na posteljo berž svojo šibo deni, (Bogomil jo dene) Ne eden se iz mesta mi ne kreni! Hudobneži zelò ste se zmotili, Ko ste duhove k plesu povabili, Zdaj hočem svojo moč vam pokazati — Hudoba v hipu ima tukaj stati. — Alò. (Jerica stopi izza vrat z lesičjim repom v roki.)
Gašper (vpije). Oh! oh! kaj smo storili; zdaj pride še druga pošast iz pekla. Odpuščenje! prav lepo, ponižno prosim.
Matevž. Tu sìm, tu sìm mi pridite iz kroga, Da ga kaznujem berž, kdor me ne uboga; Kaj nam je zdaj storiti zarad plesa?
Jerica (z nizkim glasom). Vsem trem poreževa ušesa!
Gašper, Anže, Bogomil (s povzdignjenimi rokami). Odpuščenje, usmiljenje prosimo!
Matevž. Al veš, Sibila, še kaj drugega sovetovati?
Jerica. V gorečem žveplu hočeva vse tri oprati.
Gašper, Anzè, Bogomil. O Bog, O Bog, pomagaj nam!
Matevž. To vse premalo je za take fantaline; — Da jim pogum duhove klicat' mine Najpred je bova dobro našeškala, Še le potem v goreče žveplo djala. (Prime za šibo in podi z Jerico, ki ima lesičji rep v roki, vse tri okoli postelje. Med vpitjem, o joj! o joj! — smuknejo vsi trije skozi vrata. — Jerica zaprè duri.)
Matevž (se razkrije in prav debelo smeje). Hà, hà, Là! Zdaj jih menda ne bo več z lepa tu sìm. Mislim, da imajo zadosti. — Na noge slamnati mož. Vstani in vlezi se pod posteljo, tam bode dobro za té, dokler zopet Črešnje ne dozorijo (potegne slamnatega moža in ga verže pod posteljo). Takó ! Zdaj je Matevžek videl, kako se strahovi delajo. O jaz prismoda! Pač da me je sram! Nò odsihmal bodem bolj pogumen in serčan; ozdravil sem se svoje neumne bojazljivosti (poje:)
Matevžek vam pokazal je	Kdor vam čez noč miru ne dà
Kako duhovi se podé;	Po mojem zgledu naj ravna;
Pač je bedak, kdor se boji	Strahove kmalu bo pregnal
Duhov, ki so z mesa kervi.	Pod varstvom božjim sladko spal.
Že marsikter' na ta način Se je spokoril fantalin; In ker je strah odšel zdaj proč Grem spat, želim vsem lehko noč!
(Zagrinjalo pade.)
Razne stvari.
Drobtine.
(Orjaška dela nekaterih starih pisateljev.) Večkrat se nekaterim sedanjim našim pisateljem očita, da mnogo pišejo, dà še celò preveč in vendar ga ni med njimi nobenega, ki bi bil gledé knjig ali drugih pisem toliko napisal, kolikor so napisali nekateri pisatelji pred Kristusovim rojstvom. Ako je rés, kar nam pripoveduje Varrò, spisal je modrijan Epikur tristo zvezkov izvirnih spisov. Slovničar Di di m je spisal več tisoč knjig, Origin je izdelal 6000 obravnav, in Plut ar h jih je spisal 150, izmed katerih se ni ohranila niti ena do današnjega dné. In koliko je še le število onih, ki nam se so ohranile?
Kralj in kmetič.
Iz nemškega; poslovenil V. PrniSern.
Kmetic v koči sloneč sedi In gleda kak' se luna blišči ; Gleda kjer kraljevi gradič stoji, In nič ne ve, kaj kralja teži.
.,Oh ko bi bil kralj le eno noč, Da bi pokazal svojo moč! Od hiše do hiše šel bi okrog, Darila bi dajal. Oh ti moj Bog!"
Kralj v palači sloneč sedi In gleda kak' se luna blišči; Gleda kjer kmetova koča stoji, In zraven britke solze toči.
„Oh ko bi bil kmetič le eno noč Kako rad bi zgubil svojo moč, Kar tisoč rok ne more storit' Hotel bi takrat jaz pridobit'."
Tako oba premišljujeta, In eden druz'ga gledata, Obä gresta potem počivat. Srečo tujo v spanji vživat.
Kratkočasnice.
*	Vojak gre memo nekega okna, iz katerega mu papiga zavpije: „Dobro jutro!" Prestrašen vojak se naglo odkrije in reče: „Ne zamerite milostivi gospod, mislil sem, da ste tic!"
*	V neko kerčmo pride gost ter zahteva verček ola in golaš. Ol je bil dober, ali v golašu najde košček cunje. Hitro jo natakne na vilice, jezno pokliče kerčmarja, pokaže mu cunjo in reče : „Kerčmar, kaj ste mi to prinesli ?" Kerčmar pa prav hladno odgovori: „I no, cunja je cunja, vsaj vendar ne bote zahtevali, da vam morebiti za vaših borih deset krajcarjev celo suknjo prinesem.
*	Nek vojak je v vojski zgubil obé nogi. „O moj Bog!" vzdihne žalostno „tolikokrat sem priporočal tebi dušo in telo, na te presneti nogi sem pa vselej pozabil."
*	Truden popotnik pride v neko kerčmo in si veli prinesti mleka in kruha. Oboje dobi kmalu. Al kako
pogleda debelo ko začne jesti in vidi, da je mleko z muhami posuto, kakor bi bilo z ocvirki zabeljeno. Berž pokliče gospodinjo in jej reče: „Veste kaj mati! drugikrat mi prinesite mleko posebej in muhe posebej."
*	„Jaz čez leto in dan več žganja popijem nego kak sod," reče nek ša-ljivec, ki ni nikoli veliko žganja pil, svojim sosedom. „O ti lažnjivec ti" reče mu eden sosedov, „še bokal ga ne popiješ celo leto." — In vendar sem resnico govoril, „kajti sod ga še en bokal ne popije," odreže se šaljivec.
*	Gospod kaplan so v šoli učili otroke od sv. Duha. „Nò kdo je sveti duh" vprašajo majhnega dečka, ki je sedelvpervej klopi. „Sv. Duh je ptica iz papirja, ki na nitki visi doma nad našo mizo," odgovori naglo nepremišljeni učenec.
Zabavni nalogi.
I. Kako boš iz štirih koščekov vsake tu narisane podobe (a, 5, c) sestavilpravi čveterokotnik(kva-drat)?
II. V tem čveterokotniku je 9 praznih oken. Zapiši v vsako okno eno število od 1 do 9 takò, da ne boš nobenega števila
dvakrat zapisal, pa se bo vendar na vse strani (od zgorej navzdol, od spodej navzgor in križema) vselej štelo 15, ako sešteješ dotična števila.
(Rešitev in imena reševalcev v prihodnjem listu.)
Rešitev zabavne naloge, številnih nalog in skakalnice v 5. listu „Verteca."
Rešitev zabavne naloge: Čuvaj je vzel dva diamanta, in sicer: diamant pri čerki V in D, zgornji diamant pri B je pa spodej postavil k čerki A. Križ je imel potem to-le podobo:
B O
o
C O o o o o D o o o o o o A
To nalogo so prav rešili: Gg. Ant. Bezenšek. dij. v Celji; Vid Rebemik, terg. v Šmiheli na Koroš.'; Mat. Rant, učiteljev Ternovem pri ilir. Bistrici; Jož. Peterman v Skoejanu na Koroš.; Jereb, nadučitelj v Mokronogu; Rud. Weiser, diurnistin fotograf v Škofjiloki ; Jaka Ukmar. učit. v Mošnjah ; Štef. Kovačić, učit. pri sv. Križu pri Ljut. ; Glažarjev Janez v Gorici; F. Seigeršmid1 v Idriji; Mar. Kovšea učit. v Selcih; J. Pe-trovčičinF. Juh v Hrenovki; A. Berčič, poduč. v Star. terg. p. Loža; Jan. Kavalič, dij. v Kopru ; St. Pirnat, dij. v Celji ; Jan. Kožlin, v Bilj. ; F. Treven, učen. v Idriji ; Dav. Škrlj, dij. v Ljubi. ; K. Triller, učen. v Ljublj. ; Ožb. Hdnigman, Ivan Farkaš, Fr. Zadravee in Jož. Stroki, učenci pri sv. Križu pri Ljutomeru ; Ign. Borštnik, učen. v Ljubi. ; Val. Lapajne, uč. vRakoveu na Ilrov.; — Gospodičine: Mat. Tomšič in Bibijana Jartn v Trebnem; K. Kontusi, v Škocij. na Krasu; Tončka Stuhec, učenka pri sv. Križu pri Ljutomeru.
Rešitev številnih nalog:
I.	16 moških in 8 ženskih oseb.
II.	Blaž 1900 gld., Tone 1600 gld.
Prav so ju rešili: Gg. A. Bezenšek, dij. v Celji; M. Rant, učit. v Ternovem pri il. Bistrici; Jan. Kožlin v Biljani; F. Seigeršmid v Idriji; J. Ukmar, učit. v Mošnjah;
I Dav. gkrlj. dij. v Ljubi.; Štef. Kovačič, učit, pri sv. Križu pri Ljut ; M. Kovšca, učit v Selcih ; A. Berčič, poduč. v Star. terg. p. Loža ; Stanko Pirnat. dijak v Celji ; F. Treven, učenec v Idriji; Ožb. Hönigman, Ivan Farkaš, Fr. Zadravee in Jož. Stroki, učenci Pri sv. Križu pri Ljut. ; A. Poniž učitelj v Cernikalu; J. Peterman, v Škocj. na Koroš. (I.); J. Petrovčič in F. Juh v Hrenovici (I.); Ign. Borštnik, učen. vLjubl. (I.); Jan. Kavalič, dij. v Kopru (II.) — Gospodičine: K. Kontusi v Škocj. na Krasu; Tončika Stuhec. učen. pri sv. Križu; Julijana. Vranšek v Breškovasi na Kor. (I.;) Mat. Tomšič v Trebnem (II.)
Rešitev skakalnice: Vse kar plava in kar leze;
Vse kar hodi, kar leti, Zbere se v presojevanje ;
Pred se kliče može tri. Meč se pervi je oglasil :
Jaz sem gospodar sveta; Kamor pridem, pot si vgladim Vse pred mano trepeta!
Zložil Vilhar.
Prav so jo rešili: Gg. A. Bezenšek, dij. v Celji ; Jož. Peterman, v Škocj. na Kor. ; F. Seigeršmid v Idriji; Dav. Škrlj, dijak v Ljublj.; A. Poniž učit., Černikal;'— G os-po di čin i:. Mat. Tomšič v Trebnem in K. Kontusi v Škocj. na Krasu.
Opazka, Naloge v 4. 1. „Verteca" so tudi prav rešili, pa smo po naključji dotične liste bili nekam založili in še le pozneje so nam prišli v roko, tedaj naj omenimo tukaj sledeča imena reševalcev : Gg. K. Taurer in Fr. Juh v Hrenovici (zab. nalogo); Fr. Orešek, terg. poni. v Ljublj. (zab. in štev. nal.) ; gospa R. Lipoldova v Mozir. (štev. nal.) ; gospodičina K. Kontusi v Škocj. na Krasu (štev. nal.); V. Prešern, dij. v Ljublj. (zabav, in štev. nal.)	„Vred."
Vabilo na naročbo.
S prihodnjim mesecem se začne drugo polletje. Prosimo tedaj vse naše č. gg. naročnike, katerim je s tem listom polletno naročilo poteklo, da nam naročnino za drugo polletje prej ko mogoče pošljejo. Ob enem opominjamo tudi vse tiste, ki naš list prejemajo, pa nam naročnine še niso poslali, da kmalu svojo dolžnost storé, in nam novce pošljejo, kajti brez novcev tudi „Vertec" ne more napre-
dovati, kakor bi radi mi in mnogi naši prijatelji.
„Vred.'
f Danninjemii listu Je priložena muzikalna priloga.
Izdatelj, založnik in vrednik Ivan Tomšič. — Tisk Egerjev v Ljubljani