Pes — učitelj dostojnosti.
!§!anašnja slika me spomni nekega dogodka, ki so ga objavili časniki že pred več leti. Preprost po-štenjak ga je opisal tako-le:
Že od otroških let sem imel navado, da nisetn nikdar sedel k mizi ali vstal od mize brez molitve prcd jedjo in po jedi. In kakor sem bil vajen v otroških in mladeniških letih, tako je ostala ta na-vada tudi še dalje v moji družini. Seveda smo se moški vselej odkrili pri molitvi. Vse to je naš piidni Fido, naš zvesti in poslušni pes, dannadan opazoval. Nckoč pa, ko smo ravno molili, se zgodi, da se vrata odpro in nenadno vstopi mesarski vajenec, ki nam je prinesel mesa. Prišel je prvikrat k nam in je bil še neznan nam vsem, Ko je ta videl, da molimo, je obstal — toda s čepico na glavi. Kar se vzpne z enim skokotn naš Fido po njem in mu strga čepico z glave. Bučno smo se smejali tej strogi zahtevi in vnemi za dostojno vedenje. In mladi mesarček se je tudi sraejal z nami. Prav isto se je ponavijalo tudi drugo jutro. Mesarski fant pride, ko smo ravno molili pred zajtrkom, in Fido mu zopet potegne če-pico z glave in jo vrže na tla. Zdaj se pa nismo več smejali, marveč zdelo se nam je zelo ganljivo. Zvesti Fido je vcdel, da smo med molitvijo vselcj odkriti, pa je s tako drzno silo poučil tujega dečka, ki se sam ni zavedal dostojnosti.
Kaj bi rad?