$    Znanost, sociologija in religija so trije raz- lièni pojmi, tri zakljuèene celote, ki pa jih lahko pove`emo in išèemo njihove stiène toèke, kar nas pripelje do sociologije religije — znanosti, ki prouèuje odnose med dru`bo in religijo.      Tradicionalna definicija znanosti je, da mora ta vkljuèevati objektivno opazovanje, uèinkovite raziskovalne metode in tehnike ter razvijanje sposobnosti napovedovanja. Zna- nost je namreè sistem preverjenih znanj. Do njih pa pridemo, kadar gre za t. i. znanstve- no spoznanje, to je raziskovanje, pri katerem so upoštevane naslednje zahteve: zahteva po splošnosti (spoznanja morajo veljati širše, ne samo za konkreten primer), objektivnosti (iz- kljuèenost subjektivnega in hkrati celovita vkljuèitev (vseh) pomembnih podatkov v ana- lizo doloèenega primera), veljavnosti (osvet- litev raziskovane problematike z zbranimi po- datki), preverljivosti (popis raziskovalnih me- tod in postopkov, da se omogoèi preverjanje novopridobljenih spoznanj), zanesljivosti (na- tanènost merjenja in kakovost merskega in- štrumenta), natanènosti in sistematiènosti. Vsaka znanstvena disciplina ima oprede- ljen predmet raziskovanja, urejen sistem znanstvenih spoznanj ter razvite metode ra- ziskovanja, znaèilne za posamezno znanstve- no disciplino. Naèin, po katerem se razliè- ne znanstvene discipline med seboj razliku- jejo, ni v predmetu, ki ga prouèujejo, tem- veè v naèinu prouèevanja.  &    Sociologija je relativno mlada znanost, ki je postala samostojna šele sredi 19. stoletja, ko se je loèila od praznanosti filozofije. Dru`- boslovna razmišljanja v evropskem prosto- ru pa segajo `e daleè nazaj v grško antiko do mislecev, kakršna sta bila Platon (427–347 pr. Kr.) in Aristotel (384–322 pr. Kr.). Oèe so- ciologije Saint-Simon (1760–1825) je bil raz- svetljenski filozof iz èasa francoske revolu- cije. Mnogo kasnejših in sedanjih sociologov je bilo na pol filozofov in mnogo sodobnih filozofov se precej ukvarja z dru`bo. Razcep med filozofijo in sociologijo se je pojavil, ko je prièelo novoveško naravoslov- je uveljavljati zahtevo po empirièni metodo- logiji znanosti. Po tem vzoru so sèasoma na- stale nove znanstvene discipline, ki so bile `e od samih zaèetkov v epistemološki krizi. Za razliko od naravoslovja so bile same del svojega predmeta raziskovanja in torej niso mogle do- seèi predpisane objektivnosti, saj niso mogle izvajati poskusov na svojem celotnem razisko- valnem polju. Prva rešitev je bila vedno v ob- liki “èrne škatle”. Tako so psihologi “opisa- li” zavest in merili le še vhodne dra`ljaje in iz- hodne odzive. Podobno je Emile Durkheim (1858–1917) razglasil dru`bo za entiteto sui ge- neris in nadaljnje sistemske teorije (na primer Marxova), kot bomo videli v nadaljevanju, so “svobodne subjekte” popolnoma ignorirale ter so raziskovale le okolico svojega osrednjega predmeta (glej Špetiè 2006). Predmet sociologije (societas — dru`ba, lo- gos — veda) predstavlja dru`ba, ki je neodvisna od posameznikov, vendar so posamezniki nujni, da dru`ba kot taka sploh obstaja. Dru`ba, ki jo tvorijo dr`ava, cerkev, gleda- lišèe, politiène stranke ipd., je zdru`itev ne- posrednih ves èas med seboj potekajoèih vza- jemnih uèinkovanj med posamezniki. Dru`- %&'   & / & 0     # ba pomeni, da so posamezniki povezani za- radi nekega medsebojnega interesa in s tem vplivanja ter doloèanja. Dru`ba je tako nekaj delujoèega (funkcionalnega) in ni zgolj arit- metièna vsota vseh posameznikov, temveè ima nek lasten obstoj in zakonitosti, ki se lo- èijo od lastnosti individuumov. Posamezniki s svojim delovanjem in odnosi oblikujejo vzor- ce dru`benega, niso pa sami dru`beni. Dru`ba je specifièna realnost, mnogokrat neodvisna od volje posameznikov. Njihovo medseboj- no prepletanje in uèinkovanje imenujemo po- dru`bljanje (glej Polajnar 2004: 1). Sociologijo je kot znanost poimenoval in utemeljil Auguste Comte (1798–1857), ki jo je imel za najvišjo med znanostmi. Pred Comtom je imela sociologija razlièna ime- na, kot so nova znanost po Vicoju, znanost o èloveku po enciklopedistih in Humu, dru`- bena fizika po Saint-Simonu. Comte je poleg poimenovanja sociologije tudi razmejil pred- met sociologije v statièni vidik (“anatomski” študij dru`be pod vidikom posameznika, dru- `ine, dru`be, ki so stabilne strukture) in di- namièni vidik (prouèevanje dru`be v trista- dijskem razvoju, kar odpre analizo dru`benih nemirov in konfliktov) (glej Potoènik 2004: 16). Po Comtovem mnenju je sociologija nauk o dru`benih pojavih, za katere veljajo iste zakonitosti, kot za dogajanje v naravi. Ta- kemu nazoru pravimo pozitivizem. Poziti- vizem za resnièno upošteva samo izkustve- ne podatke, saj je zanj resnièno samo to, kar se da izmeriti, otipati, stehtati ipd. Da se je sociologija lahko razvila iz skupne dru`boslovne znanosti, so bili potrebni do- loèeni intelektualni in dru`beni pogoji. In- telektualni pogoji so bili: razvoj intelektual- nih znanosti, predvsem Newtonovega zako- na, razvoj filozofije, ki se je otresla teoloških razlag, razvoj dru`boslovja, predvsem zgo- dovine in psihologije, pojav empiriènih ra- ziskav, predvsem s pomoèjo statistike. Dru`- beni pa so: razvoj politiène ekonomije (Adam Smith, Anglija), francoska bur`oazna revo- lucija 1789, revolucije 19. stoletja, ki so omo- goèale kvantitetne in kvalitetne spremembe v dru`bi. Prav industrijska revolucija je z no- vim naèinom proizvodnje ljudem omogoèila nove perspektive. Stroji so razliène sloje dru`- be postavili na doloèena mesta. Mešèanstvo je nove dru`bene odnose sprejemalo kot na- ravno stanje, ki je iskalo odgovore na vpra- šanja “Kaj je treba spremeniti, da bo vse os- talo tako, kot je?” (glej Polajnar 2004: 1). Vsaka znanstvena disciplina si izoblikuje svoj vidik raziskovanja problema. Sociolo- gija se osredotoèa na prouèevanje pojavov in procesov v sodobnih dru`bah. Glede na zgor- njo definicijo znanosti je sociologija znanost ali veda, ki se sistematièno ukvarja s prou- èevanjem dru`b, dru`benega `ivljenja in `iv- ljenja posameznika v dru`bi. Prouèuje dru`- bene skupine, dru`bene pojave in oblike, dru`bena dejstva (samomor) ter ustanove, ki imajo moè (prisile) nad posamezniki (same pa so neodvisne od posameznikov), obnaša- nje, ki se oblikuje v dru`bi, ipd. Sociologi- ja kot znanstvena disciplina sistematièno in s pomoèjo znanstvenih metod prouèuje tudi naše vsakdanje izkustvo in spoznanje t. i. re- sniènost tistega, “kar `e vsi vemo in je tako ali tako vsem znano”. Znanstvena — v tem pri- meru sociološka — spoznanja se od vsakda- njega (zdravorazumskega) vedenja razliku- jejo po stopnji splošnosti, sistematiènosti in preverljivosti. Sociologija je usmerjena k èloveku kot dru`benemu bitju. Dru`beno je vsako èlo- vekovo ravnanje in obnašanje, na katero vpli- vata dejavnost in prisotnost drugih ljudi. Gre za povezavo med posameznikom in dru`bo ter njeno sestavo. Poudarjanje dru`benosti in dru`benega `ivljenja je skupno vsem so- ciologom, vendar so pojmovanja o tem po- gosto precej razlièna. Zaradi mnogovrstnih dru`benih pojavov se cepi v razliène posebne sociologije, kot so sociologija dru`ine, lokal-        nih skupnosti, prava, kulture, religije, kri- minologija, ekologija, politièna sociologija, pedagoška sociologija, demografija ... '   # #    & Kmalu po nastanku se je sociologija raz- delila v veè smeri, ki se med seboj razliku- jejo glede na stališèa, s katerih so njihovi predstavniki prouèevali in razlagali dru`bo. Na zaèetku razvoja socioloških teorij so bile to biologizem1, geografski determinizem2, in- dividualni psihologizem3 in sociologizem4. Na sociologijo pa so pomembno vplivale na- slednje tri teoretske perspektive: Funkcionalizem se ukvarja z vprašanji strukturiranosti dru`be ter z vprašanji, kako delujejo posamezni deli dru`be. Poudarje- na je raven harmoniènega ujemanja razliè- nih prvin dru`bene strukture. Za dosego dru`benega `ivljenja mora biti navzoèa ko- lektivna zavest, ki je sestavljena iz skupnih verovanj in obèutkov. Brez dru`benih obvez- nosti, podprtih z moralno silo, ne bi bilo so- delovanja in reciproènosti, ki ju zahteva dru`- beno `ivljenje. Dru`bena sprememba, ki je proces dru`- bene evolucije od preprostih h kompleksnim oblikam dru`be, vkljuèuje proces dru`bene diferenciacije. Primarna gonilna sila so spre- membe v adaptaciji. Institucije in vloge, ki oblikujejo dru`beni sistem, postajajo vse bolj diferencirane in specializirane z vidika svoje funkcije. Ta problem se rešuje s posplošitvijo vrednot, ki postanejo bolj splošne in razpr- šene. Tako se s pomoèjo posplošenih vred- not dru`bena integracija in red ohranjata kljub narašèajoèi dru`beni diferenciaciji. Glavni predstavnik te smeri je Talcott Par- sons (1902–1979). Po njegovem sta za dru`- beno `ivljenje bolj znaèilna vzajemna korist in miroljubno sodelovanje kot vzajemno so- vraštvo in unièevanje. Temelj reda v dru`- bi nudi le zavezanost skupnim vrednotam. Vrednotni konsenz tvori temeljno integra- tivno naèelo v dru`bi, ki jo razume kot si- stem. Iz skupnih vrednot izhajajo skupni cilji. Dokazuje, da ima vsak dru`beni sistem štiri temeljne funkcionalne predpogoje: adapta- cijo (odnos med sistemom in njegovim oko- ljem), doseganje ciljev (potreba vseh dru`b, da postavijo cilje, h katerim je usmerjena dru`bena aktivnost), integracijo (nanaša se na urejanje konflikta) in vzdr`evanje vzor- cev (nanaša se na vzdr`evanje temeljnih vred- not, institucionaliziranih v dru`bi). Vidnejši predstavnik te smeri je tudi Robert K. Merton (1910–2003). Pri svojih prouèeva- njih se osredotoèa na postulat funkcionalne enotnosti dru`be, za katerega velja, da je vsak del dru`benega sistema funkcionalen za celo- ten sistem, kar bi v splošnem pomenilo, da imajo vse standardizirane dru`bene in kulturne oblike pozitivne funkcije. Merton dokazuje, da je ta trditev lahko napaèna in meni, da bi funkcionalistièna analiza morala izhajati iz predpostavke, da je lahko vsak del dru`be funkcionalen ali disfunkcionalen (nefunkcio- nalen). Postulat nepogrešljivosti pravi, da so doloèene institucije ali dru`bene ureditve ne- pogrešljive za dru`bo. Dele dru`be je po nje- govem treba analizirati z vidika njihovih uèin- kov ali posledic na dru`bo kot celoto ter na posameznike in skupine v dru`bi. Kritiki so funkcionalizmu navrgli nasled- nje oèitke: teleološka razlaga dru`be: obsta- jajo deli sistema zaradi koristnih posledic, ki jih imajo za sistem kot celoto; ocenjevanje uèinkov dru`benih institucij: te`ko je ugo- toviti, da je èisti uèinek neke institucije za dru`bo koristen; kritika vrednotnega kon- senza: konsenz je predpostavljen, ni pa do- kazano, da obstaja, stabilnost dru`be je lah- ko bolj posledica odsotnosti kot pa prisot- nosti konsenza in konsenz sam po sebi ne vodi nujno v dru`beni red; determinizem: èloveško vedenje je prikazano kot determi- nistièno s strani sistema; prisila in konflikt: Parsons poudarja pomen ciljev in vrednot,    $ # ki jih ljudje zasledujejo, ne definira pa èi- gavi cilji in vrednote so to. Konfliktna perspektiva temelji na spoz- nanju, da imajo razliène dru`bene skupine razlièno dru`beno moè in vpliv ter razliène, pogosto nasprotujoèe si interese, zaradi èesar prihaja do konfliktov. Dru`bene ureditve te- `ijo k temu, da koristijo enim skupinam na raèun drugih. Konfliktna teorija se tako uk- varja z vprašanji razporejanja dru`bene moèi in vprašanji dru`benih konfliktov. Najpo- membnejša predstavnika te perspektive sta Karl Marx in Max Weber. Za marksizem je znaèilen strukturalni po- gled na dru`bo. Dru`ba temelji na ekonom- ski bazi oziroma infrastrukturi, nad katero se dviguje nadstavba — delitev na dru`bene razrede, ki so potencialno drug z drugim v konfliktu; poudarjajo pomanjkanje ujemanja med razliènimi deli, posebno med dru`be- nimi razredi in tako postavljajo v ospredje mo`nosti dru`benih konfliktov. Ljudje so proizvajalci in hkrati tudi proizvod dru`be. Dru`bo lahko oblikujejo s svojimi dejanji. Dru`ba oblikuje celoto, ki jo lahko le tako razumemo. Razlièni deli dru`be so med seboj povezani in vplivajo drug na drugega. Eko- nomski dejavniki imajo primaren vpliv in v veliki meri oblikujejo ostale vidike dru`be. Karl Marx (1818–1883) svoj pogled utemelji na dialektiki, ki predstavlja boj nasprotij, konflikt med protislovji. Ker daje Marx pred- nost ekonomskim dejavnikom, njegov po- gled pogosto oznaèujemo kot dialektièni ma- terializem. Temeljno protislovje v èloveški dru`bi nastane zaradi nastanka osebne last- nine in še posebej zasebne lastnine proizva- jalnih sredstev. Odtujitev ali alienacija je po- lo`aj, v katerem se zdijo èloveške stvaritve kot tuji objekti. Razredne delitve so posledica raz- liènih odnosov pripadnikov dru`be do proi- zvajalnih sredstev. Strukturo vseh dru`b si lahko predstavljamo v smislu poenostavlje- nega dvorazrednega modela, ki sestoji iz vla- dajoèega in podrejenega razreda. Vladajoèi razred dolguje svojo oblast svoji lastnini in nadzoru nad proizvajalnimi sredstvi. Kritiki marksizmu oèitajo, da se skozi zgo- dovino Marxovi pogledi na dru`bene spre- membe niso potrdili. Razredna struktura ka- pitalistiène dru`be se namreè ne polarizira, temveè postaja vse bolj zapletena in diferen- cirana. Med proletariatom in bur`oazijo se je razvil srednji razred, ki se vztrajno pove- èuje. Vèasih igrajo elementi dru`bene nad- stavbe pomembno vlogo pri usmerjanju dru`- benih sprememb. Teoretiki elit pa so doka- zovali, da zagotavlja temelj oblasti nadzor nad mehanizmi vladanja, ne pa lastništvo proi- zvajalnih sredstev. Max Weber (1864–1920) zagovarja teorijo dru`benega delovanja in pri tem dokazuje, da so lahko poleg razredov za redke dru`bene vire med seboj v konfliktu še mnoge druge skupine. Dokazoval je, da lahko obstajajo v dveh glavnih razredih številne delitve, odvisne od tr`nega polo`aja posameznikov. Ljudi, tako kot njihov ekonomski polo`aj, lahko de- lijo tudi njihov statusni polo`aj in politiè- ni interesi. Dru`beno delovanje je delovanje, ki ga izvaja posameznik in mu oseba pripi- suje pomen; delovanje, ki upošteva delovanje drugih in se usmerja na tak naèin. Trdil je, da je dru`ba zgrajena iz smiselnega dru`be- nega delovanja posameznikov — delovanje, o katerem oseba ne razmišlja, zanj ni dru`- beno delovanje. “Sociologija je znanost, ki hoèe dru`beno delovanje razlagajoèe razumeti in ga s tem v njegovem poteku in njegovem uèinku vzroèno pojasniti” (Špetiè 2006). Moderne dru`be so po njegovem podvr- `ene procesu racionalizacije, saj sta postala afektivno ali emocionalno delovanje in de- lovanje, ki ga usmerjata obièaj in tradicija, manj pomembna. Pomembni so tako mate- rialni dejavniki kot verovanja. Menil je, da se lahko religiozna verovanja razvijejo èisto neodvisno od materialnih dejavnikov, npr.       $( skozi teleološke razprave v cerkvi. Po drugi strani pa bodo nova verovanja sprejeta le, èe bodo lahko v danih okolišèinah uspela. Kritika Webra: obto`ujejo ga metodološ- kega individualizma. Weber je pripravljen obravnavati dru`bene sile in pritiske, kot da bi jih lahko pojasnili kot delovanja in namene dozdevno izoliranih posameznikov. Interakcionistièna perspektiva5 razlaga dru`beno delovanje z vidika pomenov, ki mu jih pripisujejo posamezniki. Razlo`iti sku- ša èloveško vedenje in dru`bo s prouèevanjem naèinov, kako ljudje razumejo in razlagajo okolišèine, v katerih se nahajajo, kako simboli in naèini komunikacije vplivajo na razume- vanje sveta, kako se nauèimo posameznih dru`benih vlog in kako se dru`bene vloge ob- likujejo. Dru`bena struktura je po njihovem mnenju v odzivanju na interakcije nejasna in stalno spremenljiva. George Herbert Mead in Herbert Blumer, ki sta najvidnejša pred- stavnika te perspektive, poudarjata proces in- terakcije med ljudmi. George Herbert Mead (1863–1931) pravi, da so èloveško mišljenje, obnašanje in izkušnje v svojem bistvu dru`beni. Dru`beno `ivljenje lahko poteka samo, èe so pomeni simbolov v veliki meri skupni èlanom dru`be. Ljudje aktivno ustvarjajo dru`beno okolje, hkrati pa jih to okolje oblikuje. Èloveška interakcija je    Christoph Steidl Porenta: Kelih ob imenovanju nadškofa Urana. $ # stalen proces interpretacije, pri katerem vsakdo prevzema vlogo drugega. V procesu prevze- manja vlog se razvije koncept jaza. S postav- ljanjem sebe v polo`aj drugih lahko ponov- no gledamo sebe. Prevzemanje dru`benih vlog se priène `e v otroštvu, ko otroci igrajo vlo- ge, ki niso njihove (play stopnja). V nasled- nji t. i. game stopnji pa zaènejo otroci pri igra- nju vlog gledati nase z razdalje - z vidika drugih udele`encev (t. i. posplošeni drugi). Herbert Blumer (1900–1987) pravi, da je na dru`bo treba gledati kot na nenehen pro- ces interakcije. Delovanje je do neke mere strukturirano in rutinizirano. Ljudje deluje- mo na druge stvari na podlagi pomenov, ki jim jih pripišemo. Ti pomeni pa izhajajo iz socialne interakcije, ki jo imamo z drugimi ljudmi in z dru`bo in se v tem procesu tudi oblikujejo. V veèini situacij, v katerih ljudje delujejo drug proti drugemu, vnaprej obstaja trdno razumevanje, kako delovati in kako bodo delovali drugi ljudje. Obstaja precej prostora za manevriranje, pogajanje, inter- pretacijo, prilagajanje. Kritiki simboliènega interakcionizma nje- govim zagovornikom oporekajo, da te`ijo k osredotoèanju na neposredno medsebojno interakcijo v majhnem merilu, pri èemer le malo upoštevajo zgodovinske in dru`bene okolišèine. Norme jemljejo kot dane in se ne ukvarjajo z njihovim izvorom. Ne uspejo raz- lo`iti izvora pomenov, za katere trdijo, da so izredno pomembni. Je v veliki meri odraz kulturnih idealov ameriške dru`be. 1 & Verni ljudje èutijo, da je tisto, v kar ve- rujejo, resnièno, pa naj si gre za pripadnika katere koli svetovne ali lokalne religije6. Po mnenju raziskovalcev religij imajo vere v dru`bi pomembno vlogo, naj so resniène ali ne. Nekateri pravijo, da so bile religije ne- koè koristne za osmišljanje èlovekovih do- `ivetij, zdaj pa te naloge ne opravljajo veè tako izrazito, ker obstajajo znanstvene raz- lage za doloèene stvari, ki so bile prej nera- zumljive. Drugi menijo, da se znanost in re- ligija ne izkljuèujeta. Znanstveniki, ki preu- èujejo `ivljenje ljudi v najstarejših dru`be- nih skupnostih, imajo religijo za silo, ki je povezovala skupnosti, saj je vsem èlanom predpisovala enaka pravila vedenja in enak naèin razumevanja sveta. Psihologi razisku- jejo vlogo religije pri zmanjševanju strahu, saj v njej ljudje dobivajo oporo, ki je zunaj njih samih. Nekateri menijo, da je to prime- ren naèin spopadanja z `ivljenjskimi te`ava- mi; drugi pa, da religija prepreèuje, da bi ljudje postali samozavestni in bi zaupali v last- ne sposobnosti, ter jih odvraèa od sooèanja s kruto resniènostjo. Religija simbolizira dru`bo, ki s tem po- stane sveta. Opravlja funkcijo zadovoljevanja bistvenih pogojev dru`benega `ivljenja. Po definiciji je religija “organizirana celota ve- rovanj, obèutenj, simbolov, kulturnega de- lovanja in moralnih predpisov navezanih na idejo oziroma predstavo o nadnaravnem” (Pavièeviæ, dostopno na: http://sl.wikipedia. org/wiki/Vera, 8. 1. 2008). Vernon (dostopno na: http://sl.wikipedia.org/wiki/Vera, 8. 1. 2008) pa jo definira kot “del kulture, ki je sestavljena iz skupnega verovanja in obièa- jev, ki ne samo da indentificirajo nadnaravno in sveto ter èlovekov odnos do njiju, temveè tudi povezujejo (nadnaravno in sveto) z de- janskim svetom na tak naèin, da skupino os- krbujejo z moralnimi definicijami o tem, kaj je dobro (kar je v soglasju z nadnaravnim in odobreno od nadnaravnega), in kar je slabo (kar ni v soglasju z nadnaravnim oz. naspro- tuje nadnaravnem).” Religijo razlikujemo glede na stopnjo raz- vitosti (prvobitne — tradicionalne religije Afri- ke, Avstralije in Oceanije, in razvite religije — dosegle visoko raven institucionalizacije, kot npr. kršèanstvo in islam), razširjenost (univer- zalne ali svetovne in lokalne ali nacionalne et-       $" niène), stopnjo organiziranosti (ohlapno in strogo organizirane), te`njo po širitvi (misi- jonarske in nemisijonarske) in glede na pred- met èašèenja (enostavni supernaturalizem7, animizem8; kot posebna oblika je poznan to- temizem, teizem9 (politeizem, monoteizem10) in etiène religije). Vrste religijskih organizacij, ki izhajajo iz kršèanske tradicije, so: cerkev11, denominacija12, sekta13 in kult14. Vsebinske prvine religije so a) verska pri- poved: sestavina vsake religije, ki v obliki mita pojasnjuje in razlaga nastanek in razvoj stvar- nosti ter polo`aj èloveka v stvarnosti, b) ver- ske dogme: verske resnice obvezujoèe za vse èlane skupnosti. O resniènosti verskih dogem se èlani religijske skupnosti ne sprašujejo, c) versko ravnanje (obredi): v širšem smislu gre za ravnanje ljudi pri vsakdanjih opravilih v sladu z verskimi normami, v o`jem pa za sku- pinsko ravnanje ljudi, preko katerih se ob- likujejo posebni odnosi med ljudmi, d) ver- ska simbolika: svete reèi (predmeti, zgrad- be, besedila, osebe, kraji, èasi, dejavnosti ...), sveto (izjemno, nevsakdanje) nasproti pro- fanemu (obièajno vsakodnevno), e) versko do`ivetje — do`ivetje svetega (npr. molitev, meditacija, ekstaza, trans, zamaknjenost ...) ter f) etika in morala. Funkcije religije delimo na psihološke (os- mišljanje `ivljenja, tola`ba ter potreba po var- nosti in pripadnosti) in dru`bene, ki prouèu- jejo vpliv religije na delovanje celotne dru`- be. Dru`bene in kulturne funkcije religije so: integracijska funkcija religije (religija kot del kulture ima povezovalno vlogo), socialno-kon- trolna ali etièna funkcija religije (deluje na po- sameznikovo zavest v obliki neformalnega dru`benega nadzora v institucionalnih religi- jah) ter kompenzacijska in legitimacijska funk- cija religije (prvo postavlja v ospredje mark- sistièna torija, ki kritizira predstave o onostran- skem `ivljenju, ker je le-to nadomestek za to- stransko neenakost; z drugo funkcijo pa opra- vièuje dru`bene neenakosti med ljudmi). Religija je prisotna v vseh dru`bah, vendar ne vedno v svoji osnovni obliki, saj jo lah- ko nadomesti t. i. nadomestna religija, magija ali civilna religija. Nadomestno religijo na individualni ravni predstavljajo razna gibanja, umetniško ustvarjanje, ljubezen oziroma za- ljubljenost, droga, mediji ipd., na ideološ- ki ali politièni ravni pa razni pojavi, kot so liberalizem, nacizem, komunizem, naciona- lizem. Takšne ideologije se predstavljajo kot totalni sistemi, ki zahtevajo ne le pripadnost, temveè zaupanje, brezpogojno sprejemanje, navdušenje. Ustvarjajo nove obrede, mite, heroje (glej Potoènik 2004: 31). Magija je pre- prièanje, da lahko z doloèenimi obrednimi dejanji povzroèimo fiziène spremembe, kot si jih `elimo. Èeprav je med magijo in religijo precej podobnosti, ju nikakor ne moremo enaèiti, ker se hkrati tudi v bistvenih stva- reh precej razlikujeta15. V svetu poznamo ne- kaj tisoè pojavnih oblik magije, ker je ta pojav vedno bolj razširjen; razne “igralske skupi- ne” in “velike duhovne dru`ine”, kot so pro- stozidarji, spiritisti, okultisti in satanisti. Ci- vilna religija kot zadnji od zgoraj naštetih ek- vivalentov religije je po Rousseauju, ki je ta pojem prvi zaèel uporabljati, minimalni kon- senz preprièanj, ki jih veèina sprejema, ko pride do diferenciacije med religijo in poli- tiko. Ta pojav je vse pogostejši v današnjih dru`bah, predvsem pa je znaèilen za Ame- riko in Francijo, kjer so ga najveè prouèevali.  & &    Sociologijo religije lahko v splošnem opi- šemo kot znanost, ki prouèuje odnose med religijo in dru`bo, ali povedano drugaèe, prouèuje tisto, kar je v dru`bi religioznega in v religiji dru`benega. Glede na ostale dru`- boslovne znanosti razvija sociologija religije neodvisno metodologijo, ki zajema primer- jalni študij religij in ne npr. presojo pravil- nosti verovanja (glej Potoènik 2004: 11). So- ciologija religije je (Potoènik 2004: 12) zna-    $# # nost, ki izhajajoè iz svojih hipotez (in trdi- tev) skuša priti do adekvatnega razumevanja predmeta, pri èemer ugotavlja konstante in regularnosti, interpretira njihovo genezo, od- nose, dinamiko, intenziteto, usmerjenost; pri- zadeva si priti do posplošitev in teorij reli- giozne resniènosti. Pri prouèevanju religije je smiselno raz- likovati med religijo in religioznostjo (ver- nostjo) (glej Potoènik 2004: 29). Religija je tako zaznavna, strukturirana in instituciona- lizirana oblika religioznosti. Praviloma jo se- stavljajo bolj ali manj kanonizirana besedila, nauki, zapovedana verska praksa in specifièno razumevanje duhovnosti. Zanimanje za sociologijo religije sega na konec 19. in zaèetek 20. stoletja, ko so pred- vsem Emile Durkheim, Max Weber in Karl Marx prouèevali religijo in njene vplive na dru`bo. Po drugi svetovni vojni je imela re- ligija v dru`bi in v `ivljenjih posameznikov zelo pomembno vlogo. Takrat se je zaèelo tudi veèanje vpliva islama na zahod, ki je vse bolj postajal ena glavnih svetovnih religij. Religija je za Marxa ena izmed dru`benih tvorb, ki èloveka pripelje do odvisnosti od tvorb, ki jih je sam ustvaril. Religija je zato iluzija, ki lajša trpljenje, ki ga povzroèata iz- korišèanje in odtujitev. Je niz mitov, ki opra- vièujejo in legitimirajo zapostavljenost po- drejenega razreda in prevlado ter privilegi- je vladajoèega razreda. Religija je opij za ljudstvo in je instrument zatiranja. Deluje kot mehanizem dru`benega nadzora, saj ohranja obstojeèi sistem in krepi razredne od- nose. Pomaga ustvariti la`no razredno zavest, ki slepi pripadnike podrejenega razreda tako, da ne spoznajo svojega polo`aja in interesov. Za Emila Durkheima je imela religija izra- zito kohezivno funkcijo v dru`bi. Religija je po njegovem izraz naše kolektivne zavesti, ki pa je skupek vseh zavesti posameznikov, ki oblikujejo dru`beno realnost. Religija je odraz dru`be same, saj meni, da dru`be brez religije ni. Dru`beno `ivljenje je po njego- vem nemogoèe brez skupnih moralnih vred- not in preprièanj, ki tvorijo kolektivno za- vest. Tudi najenostavnejše dru`be (kot so av- stralski aborigini, ki jih je prouèeval) ima- jo religijo, pa èeprav je to najbolj izvorna ob- lika (totemizem16 je najpreprostejša in naj- bolj temeljna oblika religije, znaèilna za pre- proste dru`be, plemena). Religijo v svojem najpomembnejšem delu Osnovne oblike re- ligioznega `ivljenja definira kot “sistem ver- skih resnic in praks, ki se tièejo svetega, tj. odmejenega in prepovedanega, in ki zdru- `uje v enotno moralno skupnost (cerkev) vse, ki mu pripadajo” (Potoènik 2004: 19). Weber religijo pojmuje na zelo komplek- sen naèin, ker je religija zanj integriran od- govor na vse probleme èlovekovega polo- `aja v dru`bi. Predstavlja tudi pomemben vzvod motivacije posameznikov in lahko v nekaterih okolišèinah vodi k dru`beni spre- membi. Je osnova za hierarhijo vrednot v dru`bi in oblikuje èlovekov pogled na svet. Religija pri njegovem prouèevanju predstav- lja neodvisno variablo, èeprav sam ne po- zabi, da tudi dru`ba vrši svoj vpliv na reli- gijo. Religija je povezana z dru`beno ure- ditvijo doloèenega èasa, saj po njegovem vzporedno z vsako veliko civilizacijo v zgo- dovini najdemo tudi neko univerzalno re- ligijo, ki povzema duh tistega èasa. Duh ka- pitalizma, ki ga je prouèeval, povzema na- mreè protestantska etika — asketsko obna- šanje je vzpodbujalo vzdr`anost od u`itkov v `ivljenju, preprost `ivljenjski slog in strogo samodisciplino. Asketski protestantski naèin `ivljenja je vodil k akumulaciji kapitala, vla- ganju in ponovnemu vlaganju. Povzroèil je zgodnje podjetništvo, ki se je uveljavilo pri ustvarjanju kapitalistiène dru`be. S sociologijo religije so se pri svojih prou- èevanjih veliko ukvarjali tudi Joachim Wach (1898–1955), Talcott Parsons (1902–1979), Ni- klas Luhmann (1927–1998), Robert Bellah       $ (1927–), in Rodney Stark (1934–). Wach (Po- toènik 2004: 23) religijo pojmuje kot “iz- kustvo svetega” in raziskuje interakcijo med religijo in dru`bo na treh temeljnih ravneh: teoretièni izraz religije (doktrina, nauk), praktièni izraz (kult) in socialni izraz (skup- nost — kolektivna religija nasproti indivi- dualni). Po njegovem doloèajo podobo in razvoj religije ustanovitelj, prerok, reforma- tor, èarodej, vede`evalec, svetnik, duhovnik in redovnik. Njena funkcija v dru`bi pa je lahko pozitivna integrativna ali negativna razdiralna, kar je odvisno od izkustva sve- tega. Parsons (prav tam) pa meni, da je re- ligija v paradoksalnem polo`aju; usmerje- na je v transcendentni svet (odrešenosti), pa vendar etablirana v tem in je proti svoji volji del tega sveta. Zato svoje mesto najde v kul- turnem sistemu. Parsons je gledal le na funk- cijo varovanja dru`bene ureditve s strani re- ligije, zato mu kritiki oèitajo, da ni upošteval tudi njene mo`ne dezintegrativne funkci- je. Luhmann (prav tam) uvršèa religijo v enega izmed podsistemov dru`be, ki ima svoje funkcije, ki pa so lahko tudi v funk- ciji celotne dru`be. V dru`bi namreè reli- gija rešuje nekatere probleme, nastale v dru- gih podsistemih, ki jih sami ne rešijo. Po- glavitna naloga religije je po njegovem pre- mostitev konènosti. Bellah (prav tam) je naj-    Christoph Steidl Porenta: Kelih ob imenovanju nadškofa Urana (detajl). $ # bolj znan po svojem eseju Civilna dru`ba in meni, da se z razvojem dru`be in religije ti vse bolj diferencirata in razhajata, vmesni prostor pa zapolni t. i. civilna religija. V raz- voju religije razlikuje pet stopenj (Knob- lauch 2004: 122): primitivna religija (avstral- ski domorodci), arhaièna religija (afriške in polinezijske dru`be, zgodnja indijska, kitaj- ska in judovska religija), zgodovinske religije (kršèanstvo v srednjem veku), zgodnje mo- derne religije (protestantska reformacija) in moderna religija (izraziti individualizem). Ko religije ne morejo veè povezovati vseh èlanov dru`be, stopijo na njihovo mesto druga gibanja in ideologije (civilna religi- ja), ki zaènejo vršiti integrativno funkcijo, ki jo je prej opravljala religija. $   Èeprav je pojav religije, pa èeprav samo v njeni izvorni obliki, star prav toliko kot èlo- veštvo, se je njeno prouèevanje in definira- nje, kot samostojne znanstvene discipline zgodilo relativno pozno - verjetno tudi za- radi dejstva, da z znanostjo nima prav niè skupnega in da je celo njeno popolno nas- protje. To velja še posebej, èe gledamo na znanost v èistem pozitivistiènem duhu, ko mora biti vse popolnoma dokazljivo in mer- ljivo. Kljub temu pa to še ne pomeni, da ne more biti predmet znanstvenih razprav in predmet prouèevanja doloèene znanstvene discipline, kot je sociologija (pa tudi filozo- fija) religije. Je namreè pomemben dru`beni dejavnik, ki je lahko tako funkcionalen kot disfunkcionalen, pospeševalec ali zaviralec dru`benih sprememb ter pomemben integra- tivni ali dezintegrativni element dru`be. “Re- ligija ni samo odraz oziroma simptom dru`- benih sprememb, ampak je tudi eden najpo- membnejših vzrokov za tovrstne spremembe” (v Knoblauch 2004: 123), pa naj si bodo po- zitivne ali negativne spremembe v oèeh pri- padnikov doloèene dru`be. Viri: Polajnar, Matija (2004): Uvod v sociologijo. Dostopno na: http://www.kal.si/3gb/web/snov/ soc2.pdf, 20. 12.2007. Potoènik, Vinko (2004): Sociologija religije (gradivo za slušatelje Teološke fakultete). Teološka fakulteta, Ljubljana. Dostopno na: http://www.student-info.net/teof/ predmet.php?p=11202, 20. 12. 2007. Knoblauch, Hubert (2004): Sociologija religije. Dostopno na: http://209.85.135.104/ search?q=cache:K4Fd-OVr_moJ:hrcak.srce.hr/ file/21004+sociologija+in+religija&hl= sl&ct=clnk&cd=10&gl=si, 20. 12. 2007. Sociology of Religion. Dostopno na: http:// en.wikipedia.org/wiki/Sociology_of_religion, 8. 1. 2008. Špetiè, Boštjan (2006): Fenomenološka sociologija. Dostopno na: http://www.publikacije.net/ Article/Fenomenolo-ka-sociologija/60, 20. 12. 2007. The Sociological Study of Religion. Dostopno na: http://hirr.hartsem.edu/sociology/ about_the_field.html, 8. 1. 2008. Verstvo. Dostopno na: http://sl.wikipedia.org/ wiki/Vera, 8. 1. 2008. 1. Biologizem se je uveljavil ob koncu 19. in na zaèetku 20. stoletja. Podlaga so bili dose`ki v razvoju biologije, najpomembnejši predstavnik pa Herbert Spencer (1820–1903). 2. Geografski determinizem skuša dru`bene pojave razlo`iti s pomoèjo geografskih dejavnikov. 3. Individualni psihologizem poudarja pomen posameznikov in njihovih dejanj ter zvez med njimi, ki so osnova dru`be. Pomembni pojmi so: nagon, motiv, nagib, interes, frustracija ... 4. Sociologizem obravnava dru`bo kot trdno enoten, usklajen in moèno integriran sistem, ki je neodvisen od posameznika. Pomembno mesto ima kultura (duhovnost), ki integrira dru`bo v celoto. Najpomembnejši predstavnik te smeri je bil Emil Durkheim (1858–1917), ki je bil hkrati osrednja osebnost klasiènega obdobja sociologije v Franciji. 5. Interpretativni pogled na dru`beno delovanje je poleg interakcionizma, ki je najbolj razširjen, skupen še fenomenologiji in etnometodologiji. Za prvo je znaèilno zanikanje mo`nosti pojasnjevanja dru`benega delovanja kot takega. Poudarja notranje delovanje èloveškega duha in naèine, kako ljudje klasificirajo in osmišljajo svet okoli sebe. Posamezniki prihajajo v stik z zunanjim svetom le prek svojih èutov (tip, voh, vid, sluh in okus). Fenomenologi prouèujejo naèin, kako ljudje razporejajo dru`beni svet v kategorije z razlikovanjem posameznih pojavov.       $$    Pri tem bi bilo mo`no razumeti pomen pojava z odkritjem njegovega bistva. Etnometodologija pomeni prouèevanje metod, ki jih uporabljajo ljudje. Ukvarja se z metodami, ki jih ljudje uporabljajo za konstruiranje, pojasnjevanje in osmišljanje dru`benega sveta. Ne obstaja noben realen dru`beni red. Dru`beno `ivljenje se zdi èlanom dru`be urejeno le zato, ker se èlani aktivno vkljuèujejo v osmišljanje dru`benega `ivljenja. Dru`beni red: videz reda, ki ga konstituirajo èlani dru`be. Etnometodologi sklepajo, da ne sestoji svet iz nièesar drugega kot iz konstruktov, interpretacij in sodb svojih èlanov. Etnometodologija se najbolj umika od strukturalnega pristopa, zanika obstoj dru`bene strukture kot take, dru`beni svet pa se po njihovem mnenju sestoji iz definicij in kategorizacij, ki jih postavljajo pripadniki dru`be. Najbolj znan etnometodolog je Harold Garfinkel, ki je zagovarjal, da èlani dru`be uporabljajo dokumentarno metodo, s katero naredijo dru`beni red smiseln in ga pojasnjujejo ter mu dajo videz reda. Dru`beno `ivljenje je v svojem bistvu refleksivno. Èlani dru`be stalno gledajo na posamezne dejavnosti in situacije z vidika domnevnih osnovnih vzorcev in obratno - potrjujejo obstoj teh vzorcev s pomoèjo njihovih posameznih izrazov v dejavnostih in situacijah. Dru`beni svet konstituirajo metode in postopki pojasnjevanja, glede na katere je prepoznan, opisan in razlo`en. Dru`beni svet potemtakem konstruirajo njegovi èlani z uporabo dokumentarne metode. Izpostavil je pojem indeksikalnost, kar pomeni, da je pomen vsakega objekta ali dejavnosti izpeljan iz konteksta, je indeksiran v posamezni situaciji. Posledica tega je, da pride do vsake interpretacije, razlage ali pojasnjevanja s strani èlanov dru`be v njihovih vsakdanjih `ivljenjih glede na doloèene okolišèine ali situacije. Kritika etnometodologije pa pravi, da se za èlane dru`be zdi, da nimajo nobenih motivov in ciljev. 6. Najbolj poznane in razširjene so naslednje religije: kršèanstvo (ki se deli na katolicizem, protestantizem in pravoslavje), islam, hinduizem, konfucianizem, budizem, taoizem, šintoizem, judovstvo, sikhovstvo, d`ainizem, bábízem, Bahá’í, zoroastrstvo in scientologija. 7. Enostavni supernaturalizem je verovanje, ki ga najpogosteje sreèamo v predindustrijskih dru`bah. Ljudje teh dru`b vidijo v naravnih pojavih in predmetih silo (“mana”), ki pozitivno ali negativno vpliva na njihovo `ivljenje. Mana nima konkretnih znaèilnosti, je popolnoma razpršena, brezoblièna in razlièna od duhov in bo`anstev. Ljudje poskušajo pridobiti naklonjenost mane z razliènimi rituali, ki so zelo blizu magiji (dostopno na: http:// sl.wikipedia.org/wiki/ Enostavni_supernaturalizem, 8. 1. 2008). 8. Animízem (latinsko animus, anima - duh, mišljenje ali duša) je verovanje v duhove in druga nadnaravna bitja. Ljudje verjamejo, da duhovi prebivajo v `ivalih, rastlinah, v skalah, zvezdah, vèasih tudi v ljudeh. Posebna oblika animizma je totemizem. Za animizem je znaèilno tudi verovanje ljudi, da imajo duhovi podobne lastnosti kot ljudje, zato ljudje v odnosu do njih uporabljajo enaka sredstva in odnose kot med seboj (darila, kazni, ljubezen, sovraštvo, spoštovanje, podkupovanje). Dostopno na: http:/ /sl.wikipedia.org/wiki/Animizem, 8. 1. 2008. 9. Verovanje v Boga, bogove. 10. Monoteízem (grško mono - en, sam + theos - bog) je vera v enega Boga, bo`anstvo, višjo silo ... Nasprotje je politeizem. Monoteistièna verstva so: zaratustrijanstvo (zoroastrianizem), atonizem (Aton), islam, judovstvo in kršèanstvo. 11. Zelo velika in moèna organizirana skupnost, stalna in posebej izšolana profesionalna duhovšèina, hierarhièna in birokratsko organizirana, razširjena je med veèino prebivalstva doloèene skupnosti, èlanstvo je doloèeno z rojstvom, ima se za edino pravo, te`i, da je vkljuèena v celotno dru`bo. 12. Po ravni organiziranosti je na ni`ji ravni kot cerkev, ne te`i k univerzalizmu kakor cerkev, veèji poudarek na individualni dejavnosti èlanov, demokratièni nadzor nad verskimi funkcionarji, èlanstvo ni doloèeno z rojstvom, nima se za edino pravo, najbolj so razširjene v ZDA. 13. Odcepljena, izloèena in v sporu s cerkvijo, po številu pripadnikov majhna religijska organizacija, ima se za edino pravo, èlanstvo je prostovoljno, medsebojna povezanost in solidarnost sta izredno veliki. Sicer pa se uporaba izraza ‘sekta’ v sociologiji opušèa. 14. Najni`ja oblika organizacije, ohlapna, šibko organizirana religijska skupnost, maloštevilna, brez institucionalizacije skupinskih norm, èlanstvo je izkljuèno prostovoljno in ni formalizirano, ni v konfliktu s prevladujoèo religijo. 15. Razlike med magijo in religijo se ka`ejo na veè ravneh (Potoènik 2004: 32): na odnosni ravni: pri odnosu do nad-empiriènih resniènosti magija manipulira, religija pa priznava podrejenost; glede ciljev: magija vidi individualistiène koristi, v okviru individualnih in konkretnih namenov, pri religiji pa so v ospredju splošni, globalni in komunitarni poudarki; glede temeljne dr`e: pri magiji gre za obvladovanje neosebnih, misterioznih sil, pri religiji pa za zaupanje v osebno resniènost, ki èloveku pomaga; na ravni obredja: pri religiji se obredje venomer prenavlja in razvija, pri magiji pa poznamo fiksacijo (nenehno in natanèno ponavljanje) simbolov, gest in besed. 16. Totem je hkrati simbol boga in dru`be, ker sta bog in dru`ba eno. Èašèenje boga je èašèenja dru`be.