185 Književni pregled En relisant »Prešeren«* 5. Od Rošlina in Verjankota.1 Leta 1901. je izšla v Zborniku Slovenske matice razprava pokojnega profesorja Karla Št rekija „Prešeren in narodna pesem" (ZMS III, 1—22). Štrekelj je bil filolog, etimolog, le malo je bil literarni zgodovinar, z estetskimi vprašanji, z metriko itd. se je bavil le toliko, kolikor je bilo filologu potrebno. Kaj je torej dognal filolog Štrekelj ob problemu „Prešeren in narodna pesem"? Štrekelj je dognal, da govori vse za to, „da se Prešeren sam pravzaprav ni ukvarjal z zapisovanjem narodnih pesmi intenzivno, ampak da je njegovo delovanje bilo bolj v tem, da je od drugih zapisa ne pesmi r e - 1 En relisant „Prešeren" št. 1—i so izšle v lanskem letniku „Sodobnosti". — G. univ. prof. dr. Kidrič me šteje v LZ (1936, 613) med svoje kritike, kar je deloma zmotno. Res je le to, da me je z o petno branje Prešerna (to pomeni digiral" (str. 13), da so bile Prešernove redakcije „zelo korenite", da je zato ,smel pesmi sploh izdajati za svoje", in da je Prešeren „tisti, ki jim je dal dovršeno umetno obliko in jim vdihnil svojega pesniškega duha, da se bistveno ločijo od drugih narodnih pesmi" (str. 14). Zapomnimo si izsledek filološkega primerjanja: Prešernove redakcije narodnih pesmi se bistveno ločijo od originala, tako da jih je smel izdajati za svoje. Na naslednjih straneh (14—17) je Štrekelj vzporedno ponatisnil prvotni zapis i n Prešernovo redakcijo pesmi „Od Matjaža ogrskega kralja" in je dognal, „način in značaj Prešernovih poprav in predugačeb", ki jih naj na kratko posnamemo v sledečih točkah: 1.) Ogibal se je zlasti tujk. 2.) Nadomeščal je besede, ki so mu bile „zoprne" ali neprijetne. 3.) Rabi ..primernejše izraze". 4.) Besede, ki so samo mašilo v verzu, je skušal nadomestiti s pomenljivejšimi. 5.) Včasi prestavlja besede, da dobi s prejšnjim ali nastopnim verzom rimo ali asonanco. 6.) Praznine v verzu skuša izpolniti. 7.) Na videz predolge verze krči s tem, da izpusti kako nebistveno besedo, ali da spremeni prošli čas v sedanjik. 8.) Predolge verze zdravi tudi s tem, da jih razširja v dva verza. 9.) Preureja vrsto verzov. 10.) Tudi je cele verze zamenjal z novimi, popolnoma drugačnimi, kadar se niso lepo prilegali vsej zvezi. Štrekelj je obžaloval, da v Smoletovi zbirki ni več prvotnega zapisa „Lepe Vide", da bi ga mogel primerjati s Prešernovo redakcijo, ker je slutil, da je Lepa Vida najbolj predrugačena. A tudi brez Lepe Vide je Štrekelj zaključil svojo razpravo s sledečo izjavo (str. 22): „Ako je Goethe svojo pesem „Sah ein Knab' ein Roslein stehn", katero je le malo prenaredil iz narodne, sprejel med svoje poezije; ako beremo med Jenkovimi pesmimi „Zadnji večer" (Nocoj, le še nocoj naj mesec bo svetel, ko k meni ljubček moj bo zadnjikrat prišel) — potem bi smeli in celo morali narodne pesmi, ki jih je redigiral Prešeren ter jih napojil s svojim pesniškim duhom, z isto pravico sprejeti vsaj kot dodatek k njegovim umetnim poezijam, saj so tudi one v poslednji obliki hčerke istega očeta." Dober četrt stoletja pozneje, leta 1927, je objavil Avg. Žigon v Domu in svetu (str. 37—42) prvotni zapis Lepe Vide, ki ga je bil pogrešal Štrekelj, in ga primerjal s Prešernovo redakcijo. Šel je korak dalje od Štreklja in je segel bolj v globino, primerjal je umetniško stran obeh varijant: ritem, melodijo; slog zunanje forme, dikcijo; slog notranje forme, epsko objektivnost narodne pesmi in lirično subjektivnost Prešernove; kompozicijo narodne in arhitektoniko Prešernove pesmi. Žigon je dognal, da je Prešernova Lepa Vida literarna umetnina, v kateri je objektivni epski slog narodne pesmi izginil in prevladal subjektivni lirski element; dobila je literarno reguliran ritem in muzikalni arhitektonski romanski verz. Rezultat Žigonove primerjave je v bistvu enak Štrekljevemu; Žigon ga je stisnil v sledeči stavek (str. 42): namreč francoski „en relisant") v Kidričevi izdaji' spodbodlo, da sem segel med svoje beležke in priprave za komentar Prešernovemu ..Zbranemu delu", ki se ga je založnica ..Zbranega dela", to je Jugoslovanska knjigarna, A. D. 1929 nekako zbala. Da bom in da moram pri teh skromnih prispevkih, ki jih bom od časa do časa nadaljeval, kolikor mi to dopušča drugo delo, upoštevati in se ozirati na dognanja naših prešernoslovcev in kajpak tudi na najnovejšo Kidričevo izdajo, ne potrebuje nobenega ugibanja, komentarja ali celo zagovora. 186 „Ali bo Prešernova Lepa Vida, ta čudovita literarna umetnina, pa tudi poslej — še vedno „narodna pesem"? In morda še vedno ne — vsaj tako Prešernova, kakor sta njegova: — Povodnji mož in Sv. Senan! Prišla sta tedaj Štrekelj in Žigon do istega rezultata po različnih poteh. Štrekelj je po načinu starejše pozitivistične metrike skandiral Prešernove in narodne verze in jih shematiziral po nekih splošnih vidnih znakih; verze si je optično predstavljal in bral po znanih metričnih shemah troheja, jamba, daktila, anapesta itd., skratka: Štrekelj je verze štel in gledal. Žigon je šel po drugi, modernejši poti; Prešernove in narodne verze je dojemal akustično, prisluhnil je njihovemu zvoku in ritmu, ki ju ne moremo skandirati in shematizirati samo po trohejih, jambih, anapestih itd. Zato je toliko bolj pomembno, da sta oba prišla do istega rezultata, da so namreč verzi Prešernove redakcije narodnih pesmi res Prešernovi in ne narodni verzi. Štrekelj je to dognal iz vidnih značilnosti, Žigon iz njih zvočnih posebnosti. Danes moremo Štrekljevo in Žigonovo gradivo2 dopolniti. Gre za primerjavo prvotnega zapisa narodne pesmi Od Verjankota in njene Prešernove redakcije Od Rošlina in Verjankota. Najstarejši danes znani zapis narodne pesmi Od Verjankota je verjetno iz rok Antona Rudeža; danes se hrani med Korvtkovimi papirji v drž. biblioteki v Ljubljani (ms. 479, list 95) in še ni bil objavljen.3 Pod varijanto A bomo natisnili Rudežev zapis, vzporedno pod B Prešernovo prepesnitev. Pri varijanti A bomo ležeče natisnili vse, česar Prešeren ni sprejel, pri varijanti B znači ležeči tisk vse to, kar je Prešeren spremenil ali dodal, torej to, česar v varijanti A ni. Bohoričico obeh varijant sem prepisal v latinico. OD VERJANKOTA. 1 Oh kaj č'va, kak č'va lub' moj sin, Ti si pre mlad za oženit Jes sira pre stara za moža v'zet. i Le vzemite mati moža katirga č'te B Le Roilina hud'ga ne. Rožlin je sovražnik moj, Kir mi je očeta, brafca Vbil Še sira miu jes kumaj ušel. Mati ne/ nič marala 10 Vzela je Roilina huddga. 11 Zvečer sta šla u kamro spat 12 Verjanko je šel pod oikno stat. 13 Mati pravi: O j, oj lejpo blag6! Kaj nuca k' pojde na razdejl! OD ROŠLINA IN VERJANKOTA. „Kak hoče bit"! kaj hoč'va srrif'? 1 Ti si premlad se oženit', Jesf simi prestara se možiV." „Le, mati, omožite se, Vzamite, kogar hočete; 5 Le hudiga Roslina ne, Ki velik moj sovražnik je; Je brafca in očeta vbil, In komej sira mu jesf ušel." Al' mati nič ni marala, 10 Rošlina vzela hudiga, Verjankov'ga sovražnika. Zvečer z' njim grede v' hrambo spat; Verjanko gre pod okno stat. Je v' hrambi govorila mat': 15 „0 škoda, škoda za bIago>, Ko zdaj se razdelilo bo! 2 Ker gre le za primerjanje Prešernovega besedila z besedilom prvotnih zapisov narodnih pesmi, nisem tu vpošteval Grafenauerjeve edicije Iz Ka-stelčeve zapuščine... (Ljubljana 1911) in tudi ne Zbranega dela (1929), kjer najdeš v oddelku Ljudske posnažene (str. 171—209) večino narodnih pesmi, ki so šle skozi Prešernove roke in njegovo delavnico. 3 Štrekelj ga tudi nima v SNP. 187 15 Kaj ti pravim hib' moj miož 16 Ti pojdeš v' černo goro za bukuv stat, Boš Vbil mlad'ga Verjankota. Verjanko je pa pod oknam stal. Oh kaj ti pravim prelub' moj mož, 20 Jes se bom terdno bolna sturila, 21 De prejd zdrava ne bom 22 De bom pila z' čenne gore vodo. 23 Moj sin me še nikdar preobogal nej. 24 Kaj vam pravim mata moja, 25 Zakaj vi tak dolgo ležate? 26 Jes pre/d zdrava ne bom 27 De bom pila z' černe gore* vodo. 28 V Roke je vzel kange/co K' sebi je perpasal sablico 30 Na Ramo je de/1 flintico. 31 Kaj boš imel orožje, 32 Saj so gore' mirne''! 33 Obena tica nej brez perut/a 34 Tud jes ne bom brez orožja Pride u černo goro za bukvico K' sebi pertisne flintico, 37 vbil je Roilina hudiga. 38 Nato<čii je frišne kervi. 39 Nate mati, pite vodo z' černe gore'! Ste želejli piti mojo kri 41 Zdaj boste pa pili Rožlinovo. Kot dokaz, da je Prešernu služil Ri naj nam za sedaj zadošča ugotovitev, da Kaj pravim tebi, ljubi mož! Tam V černi gori, v' temni goš', Studen'c pod bukvo vidil boš. 20 Ti rečem se za bukuo skrit', Verjankota skrivej vmoriV: 22 Se jutro bolno bom sturila, 23 In k' sinu rekla, govorila, De boljši meni pred ne bo, 25 De pila merzlo bom vodo, Ki V čemi gori se dobo. Sin me je ubogal vselej rad, K' studencu hočem ga poslat'." Pretiho gre Verjanko stran', 30 Besede njene v' sere' ohran'. Ko je prišel spet beli dan, Verjanko k' mater' v' hrambo gre, In reče ji besede ti: „Kaj pravim, ljuba mati tAl 35 Visoko sonce že stoji, To vaša s'cer navada ni, De b' t&ko dolgo V posflji bli." Sin ljubi! bolna sim hudo, Oh, boljši meni pred ne bo, 40 De pila merzlo bom vodo, Ki v' čemi gori se dobo. Sin vzel je V roke kang/ico, Pripasal si je sablico, Je djal na ramo pušico, 45 Po vodo šel pod bukvico. „Kaj jemlješ ti orožje, sin? Sej v' černi gori ni zverin, 'Z dežele zbežal je Turčin." „Peruti tičica ima, 50 Plavute ribica ima, Junak z' orožjem se obdd." Verjanko gre pod bukvico, V' Roslina sproži pušico, Odpre mu žile z' sablico, 55 In v' svojo belo kanglico Natoči vroče si kervi, Z' njo k' materi domu hiti, Besede take govori: 59 „Zeleli piti sinovo, 60 Zdaj nate kri Rošlinovo!" 61 jžev zapis Od Verjankota kot osnova, je Prešeren v 28. verzu Rudeževega za- 188 pisa drugi del besede kangelco, torej e 1 c o prečrtal s svinčnikom in nad črto popravil v 1 i c o. To obliko beremo potem tudi v odgovarjajočem 43. verzu končne Prešernove redakcije, prav tako v 56. verzu, ki pa v Rudeževem zapisu nima paralele. Na splošno imamo tudi v Prešernovi redakciji Od Rošlina in Verjankota iste spremembe, ki sta jih za druge pesmi dognala Štrekelj in Žigon. V marsičem se kajpak Prešernovo delo pri Lepi Vidi močno razlikuje od njegovega dela pri pesmi Od Verjankota. Bistvena razlika je pač ta, da ima že prvotni zapis Lepe Vide lirične motive, ki jih pesem Od Verjankota nima. Lirične motive Lepe Vide je Prešeren še stopnjeval, Od Rošlina in Verjankota pa ni dobila liričnih motivov, ostala je epična pesnitev, kakor njen prvotni zapis Od Verjankota. K Štrekljevim ugotovitvam o načinu in značaju Prešernovih poprav in pre-drugačb imamo tudi v pesmi O Rošlinu in Verjankotu dovolj primerov. Naj navedemo nekaj bistvenih in vidnejših.4 Prešeren se je ogibal tujk: kamro (11) > hrambo (13); kaj nuca k'pojde na razdejl (14) > Ko zdaj se razdelilo bo (17); flintico (30, 36) > pušico (45, 54); frišne kervi (38) > vroče ker vi (57). — Nadomeščal je besede, ki so mu bile zoprne in ki so se mu zdele neprijetne ali nepravilne, ter je rabil zanje primernejše izraze: za oženit (2), za moža v'zet (3), vzemite moža (4) > se oženit' (2), se možit' (3), omožite se (4); se bom ter dno bolna sturila (20) > Se jutro bolno bom sturila (23); me preobogal nej (23) > me je vbogal (28); K' sebi je perpasal (29) > Pripasal si je (44). — Prešeren prestavlja besede, spreminja njih oblike in jih nadomešča z drugimi besedami, da dobi rime in asonance: Le Rožlina hud'ga ne. 11 Rožlin j e sovražnik moj (5, 6) > Le hudiga Rošlina ne, II Ei velik moj sovražnik je (6, 7); ...za bukuv stat, II Boš v'bil mlad'ga Verjankota (16, 17) > za bukvo skrit',11 Verjankota skrivej v morit, (21, 22). — Iz istega razloga vrine nove verze: Jes se bom terdno bolna sturila (20) > Se jutro bolno bom sturila, II In k'sinu rekla, govorila (23, 24). — Praznine v verzu ali prekratke verze skuša izpolniti: Rožlin je sovražnik moj (6) > Ki velik moj sovražnik je (7); Mati nej nič marala (9) > A 1' mati nič ni marala (10); De prejd zdrava ne bom (21) > De boljši meni pred ne bo (25); Kaj boš imel orožje (31) > Kaj jemlješ ti orožje, sin? (47). — Na videz predolge verze krči s tem, da izpusti kako nebistveno besedo, ali da spremeni prošli čas v sedanjik: Verjanko je šel pod okno stat (12) > Verjanko gre pod okno stat (14); Jes se bom terdno bolna sturila (20) > Se jutro bolno bom sturila (23). — Predolge verze zdravi tudi s tem, da jih razširja v dva verza: Le vzemite mati moža katirga č'te (4) > Le, mati, omožite se, II Vzamite, kogar hočete (4, 5); De bom pila z' černe gore vodo (22) > De pila merzlo bom vodo, Ki v' černi gori se dobo (26, 27); isti primer še enkrat 27 > 41, 42. — Tudi je verze izpuščal ali zamenjaval z novimi, popolnoma drugačnimi, kadar se niso lepo prilegali vsej zvezi. Izpuščena sta verza 18 in 19, ker se ponavljata (prim. 12 in 15 verz). Popolnoma novi, Prešernovi verzi so 12, 15, 24, 29—34, 36, 37, 46, 48, 49, 51, 54—56, 58—59. — To so filološke, zunanje, optično dojemljive Prešernove spremembe. (Pride še.) Avg. Pirjevec. * Kar stoji pred znakom > je iz Rudeževega zapisa, kar znaku > sledi, je iz Prešernove redakcije; številke v oklepajih značijo verze; || znači konec, oziroma začetek novega verza. 189