622 m. p.: Dr. h. c. Teodor Elze. Dr. h. c. Teodor Elze. Spisal m. p. Sedemdeset! Kako rad bi bil napisal slavnostni spis slovenskemu starini ob sedemdesetletnici njegovi! Milo se stori človeku, mislečemu, kakc> malo naših vrlih mož doseže to svetopisemsko starost. V najlepši dobi jih objame »zadnja ljubca — beda smert* narodu v največjo žalost in izgubo. Kje naj poiščemo vzroka temu sila žalostnemu prikazu ? Kje je kal tej nesreči? . . . Kruti boj z življenjem v mladosti! . . . Narodni modrijan sicer pravi, da je siromaštvo mati zdravja; toda ta izrek moramo tolmačiti le »cum grano salis«, zakaj dejansko razmerje ga izjaluje. Povsod vidimo, kakrj padajo v rano jamo v najjači moški dobi, ko bi smeli od njih pričakovati najkrasnejših, najdovršenejših umotvorov, dejanj! Toda »Slovenec nima sreče!«-------------Zato pa od vseh stranij jako navdušeno in vzgledno požrtvovalno pozdravljajo ustanovitev prepotrebnega nam društva »Radogoja*. Vivat, crescat, floreat! Tako bodemo otimali in ohranjali narodu čile, delavne moči do visoke dobe, kakeršno dosezajo pri drugih narodih možjč, ki utrjujejo narodno zavest ter širijo narodno čast in slavo. Tako si zagotovimo ne le razvoj našega malega naroda v vseh njegovih potrebah, temveč tudi njega obstanek; zakaj vsak narod, ki hoče vztrajati na svetovnem po-zorišči, mora biti svet zase. Toda kam smo zašli? Sedemdeset! . . . Izredno veseli porabljamo ugodno priliko, da napišemo nekoliko slavnostnih vrstic o moži, ki si je pridobil nemalo zaslug za najživahnejšo, a tudi dolgo najtemnejšo dobo naše književnosti, o dr. Teodorji Elseji. Prokletstvo je tiščalo ob tleh vse, kar je bilo in ker je bilo v zvezi s protestantstvom. Preganjali in dušili so je na vseh straneh. Slovenska dežela je prebila hude dneve. Ljudstvo je trpelo na duši in na telesi. Iztirali so iz dežele neukrotne in neupogljive propovedovalce luteranske; zakaj uničiti se mora najprej oseba, nositeljica načel, da se tem lože uduši načelo sdmo! Izkopali so mrliče iz grobov; z ognjem in mečem so uničevali sl6-harni sled protestantstva; izgnali so iz dežele Lutrove privržence, cele vozove knjig so požigali na raznih krajih. Tako so priborili tla katoličanstvu. In vender: kdo je bil kriv, da je sploh moglo priti v deželo protestanstvo ? Uresničile so se zlate besede Inocencija III., ki jih je izgovoril leta 1215. na lateranskem koncilu, da »vsa popačenost ljudstva izvira poglavito od duhovščine. Ce greši duhovnik, maziljenec, stori, da greši ljudstvo(<. Toda ni ga bilo Slovenca, ki bi se bil lotil temeljito proučiti čno žalostno-veselo dobo, da bi jo nam bil pokazal v pravi luči brez strasti, m. p : Dr. h. c. Teodor Elze. 623 stvarno, kakor zahtevajo znanstveni zakoni, nikar pa, kakor žele" krogi, ki bi radi uničili sled na ono živahno dobo, kakor se jim je že posrečilo udušiti celo spomin na Cirilo-Metodijske čase, tak6 da se jim je zdel v XVI. veku slovenski jezik poleg madjarskega prebarbarski za knjigo. Ali prišli so možje, ki so proučevali to dobo, po krivici tako razvpito. Razpršili so vlažno meglo, ki je branila jasni pogled v daljne čase. In med njimi je v prvi vrsti naš slavljenec, ki je lekar priobčil v drugem zvezku letopisa, katerega izdaja zgodovinsko društvo protestantsko v Avstriji, spis: »Die slovenischen protestantischen Katechismen des XVI. Jahrhunderts * str. 79. —100. Le-ta spis je le prvi del obširnejšega spisa, ki bode obsezal tudi postile, molitvenike, obrednike. S tem bode nekako sklenil svoje štiridesetletno delovanje na tem polji. Naključje pa je naneslo, da praznuje letos tudi svojo sedemdesetletnico, kar nam daje prijetno priliko, da mu postavimo majhen spomenik v naši književnosti, katere najstarejšo dobo nam je pojasnil z velikim trudom, z nemalimi žrtvami. Zal, da ni veliko, kar moremo povedati o njega življenji. Se te drobtinice smo dobili sila težko. Teodor Ljudevit Elze se je porodil leta 1823. v Altnu pri Desavi na Anhaltskem. Šolal se je v Desavi. Od leta 1842. do leta 1845. se je izobražal na vseučiliščih v Tiibingnu in v Berlinu. Končavši te študije, živel je šest let na Laškem, na Nemškem in v Avstriji. Leta 1852. je bil imenovan za protestantskega župnika v Ljubljani. Odtod je odšel leta 1865. v Meran na Tirolskem. Od leta 1869.—1891. pa je služboval v Benetkah, kjer še živi kakor zasebnik. Svoje ure je porabljal naš slavljenec zelo pridno. Učil se je raznih predmetov poleg onih, ki jih je terjal njegov poklic. Bavil se je z zgodovinskimi študijami, zanimala ga je numismatika, bavil se je z modernimi jeziki. Kolikor sem mogel dognati, govori razven materinega jezika tudi francoski, laški, angleški — njega že mrtva soproga je bila angleškega rodii. Ali tudi slovenščine si je prisvojil toliko, da dosti dobro umeje Dalmatinovo Sveto pismo, katero si je bil kupil. Tako se je usposobil, da je lahko prevzel guvernersko službo pri se-veronemškem princi. Predno je prišel župnikovat v Ljubljano, prebil je sosebno zanimljive in živahne dneve na Laškem, zlasti v Firenciji, v onem navdušenem krogu, ki je pripravljal združitev nesrečno razklanega polotoka Kaj rad se spominja 6nih navdušenih in navdušujočih časov, in morda dobimo še kdaj vrlo zanimljive spomine njegove. Skoda bi bila,' ako bi jih vzel s seboj v tihi grob, kakor to store" — Bogii potoženo — slovenski veljaki. Opominjam le, kolike važnosti bi bili Trstenjakovi spomini 1 — 624 m. p.: Dr. h. c. Teodor Elze. Leta 1852. je prišel v Ljubljano, kjer je našel zbor pridno delujočih, navdušenih mčž, ki so se natecali orati dosedaj skoraj popolnoma neobdelano polje domače zgodovine. Kakor mnogo drugega, kar je koristilo duševni in telesni blaginji narodov, poklical je na dan vrli nadvojvoda Janez zgodovinsko društvo v Gradci. Odtod so ustanavljali podružnice, ki so si pridobile za poznavanje domače zgodovine nevenljivih zaslug. Tako so jo otvorili tudi v Ljubljani. Mnogo rodoljubnih mož je stopilo v kolo ter pridno podpiralo proučevanje in razjasnjevanje domače zgodovine. Dandanes si niti ne sanjamo, kako" pridno, kako požrtvovalno so zastavili svoje moči, da bi pospeševali početo delovanje, možjč, katerim je že njih stanovska dolžnost jemala obilo časa, provzročevala veliko truda, zahtevala od njih žrtve in zatajevanje. Vse to vzmore plameneča navdušenost, iskrena ljubezen. Sevtkla, tačas je prešinjalo srca, dvigalo prsi upanje, da dobodo narodje svoje pravice, da razpadejo lanci, pod katerimi so vzdihovali tlačani v razmerji, človeka ne vrednem. Zlasti Slovani, posebe Slovenci so se vzdramili, zavedli se svojih pravic. Ti so se potezali za politiške pravice, drugi so orali na književnem polji ter se trudili povzdigniti dosedaj malone izključno versko književnost slovensko. Da je zgodovina morda najmočnejši motor v življenji narodovem in v življenji posameznikovem, tega menda ni treba šele dokazovati. Zat6 pa moramo zel6 zahvaljati one možč, ki so vztrajno delovali in razjas-njevali domačo, sevčda ne bogato zgodovino. Pomilovati moramo le, da so politiške meje društvu odmerile področje, dasi bi pač moral vsakdo vedeti, da politiška nasilna meja ne loči narodov. In tako vidimo v Ljubljani kranjske zgodovinarje, ki so kakor čebelice zbirali kamenje za lepo zgodovinsko poslopje, za kranjsko zgodovino, katero je pozneje sestavil A. Dimitz. Društvo je imelo svoj arhiv, svojo knjižnico in je leta 1846. začelo izdajati izvestja, ki pa so končala leta 1868. V teh izvestjih je nakopičenega veliko gradiva — vender ga je treba rabiti zelo — oprezno. V svoji navdušenosti je prišel marsikdo s pota, in v društvu samem se je začela gibati opozicija, ki je dala duška svojemu mišljenju na občem zboru dne" 15. avgusta 1858. leta. Uprli so se (Dežman) osobito Trstenjakovim spisom, katere je sam Miklosich obsodil v »Slav. Bibl. * II. pg. 169. Nato predlaga ljubljanski evangelijski župnik, naš slavljenec, naj se izvoli redakcijska komisija dveh gospodov. Njegov predlog je obveljal. (»Mitth. f. Krain.« 1858. str. 34., 35.). Tega društva se je oklenil tudi Teodor Elze. Njega je morala pač še posebno zanimati zgodovina protestantstva na —¦ Kranjskem. Odločil se je tudi, da spiše zgodovino kranjsko v XVI. veku. Gradivo mu je raslo in raslo, in vender je bilo treba raziskati še mnogo nejasnih stv arij. Zat6 je m. p.: Dr. h. c. Teodor Elze. 625 začel priobcevati razne članke, rezultate svojega delovanja. Veliko njegovih spisov bereš v omenjenih izvestjih. Zbiral je gradivo za svoje študije po raznih arhivih na Kranjskem. Delo je bilo sitno, težavno, še posebe zanj, ki je protestant. Saj se še drugim zapirajo marsikateri arhivi, ki hranijo veliko važnega iz davnih časov! Vzroki so raznovrstni Morda bode kdaj prilika, da nekoliko obširneje iz-pregovorimo o tej pereči, žalostni stvari. Slcoro pa se je uveril naš slavljenec, da hrani kranjska dežela morebiti najmenj listin in drugih prič, zlasti iz one dobe, katero se je namenil opisati. Zato je iskal podatkov v sosednih deželah in odpotoval na Nemško, kjer je našel, osobito v Stuttgartu in v Tiibingnu na Virtemberškem, obilo knjig in listin, katere je pridno izčrpaval in prepisaval na mestu samem, ne pa kakor je delal nekdo, ki si je dal poslati v domovino listine, da jih prepiše ter priobči, pa niti ne tako, da bi nas zadovoljilo; zakaj kadarkoli se mu je poljubilo — pokaj pa, kdo ve" ? — omenil je kar na kratko listino ter tak 6 cesto izpustil in prezrl važne podatke. — Tako se je posrečilo gospodu Elzeju zvedeti o knjigah, o katerih prej ni bilo ne duha ne sluha. Toda pri tem ni ostal. Kjerkoli je upal najti slovensko knjigo iz protestantske dobe, ni ščedil ni novcev ni truda. Tako je posetil vse važne knjižnice na Nemškem. Iz imenika slovenskih protestantskih knjig, katerega si je sestavil, uverimo se lahko, da jih je največ na inih, nemških knjižnicah — kar je za nas sicer ugodno, a tudi — žalostno. Od vseh teh knjig si je prepavziral ali dal prepavzirati naslovne strani. Tako si je nabral krasno zbirko, za katero ga lahko zavidamo. Na njo bodi opozorjena naša »akademija« — si licet parva componere magnis — da svoječasno otme to zbirko pogube ali razpršitve . . . Priobčiti prvo samostojno delo o teh študijah je našemu slavljencu ponudila prilika, ko je praznoval leta 1863. petindvajsetletnico svojega pa-stirovanja evangelijski superintendent g. Gottfried Franz. Tega leta izide knjiga: »Die Superintendenten der evangelischen Kirche in Krain wahrend des sechzehnten Jahrhunderts. Von Theodor Elze, evan-gelischem Pfarrer in Laibach. Wien. Druck von Carl Gerokfs Sohn.« 1863. 8°. VIII + 60 str. Ta knjiga je dandanes že zel6 redka. Vender pa je velike važnosti za spoznavanje protestantske dobe na Kranjskem. Koliko truda mu je prizadela knjižica in kaj je nje namen, pripoveduje nam kratko in jedernato v predgovoru: »Nicht eine ausfiihrliche und vollstandige Geschichte der evangelischen Superintendenten in Krain wahrend des sechzehnten Jahrhunderts — denn das ware zugleich fast eine vollstandige Geschichte der evangelischen Kirche in diesem Lande uberhaupt — sondern moglichst voll- 40 626 rti. p.: Dr. h. c. Teodor Elze. standige Lebensbilder derselben zu geben, ist die Absicht dieser Schrift. Wie schwierig diese Arifgabe ist, weiss niemand besser als der Verfasser selbst, der sich nun seit mehr als zehn Jahren mit der Erforschung dieses bisher so unbekannten Theiles der evangelischen Kirchengeschichte be-schaftigt hat«. Dalje pripoveduje, daje vestno porabil: Valvasorja; Waldaua ; Schnurrerja; Dobrowskega; Sillema; toda le malo je bilo posneti iz teh pisateljev. Porabil je dalje izvestja zgodovinskega društva kranjskega, »No-tizenblatt* ces. znanostne akademije na Dunaji, Radicsevega »Herbarta« ; Hurterjevega »Ferdinanda II.* ; Sixtovega »Vergerija« in Strausovega »Frisch-lina«. Toda mnogo je »unrichtig, einseitig und unzuverlassig«, tako da mora zgodovinar sam vse proučiti in preiskati. Nato podaja živote: 1. Primus Truber (1.—29.); 2. Sebastian Krel (30.—32.); 3. M. Christoph Spindler (33.—49-); 4- Bartholomaus Sim-plicius (50.— 51.); 5. M. Felician Truber (52. — 60.). Da ujameš tod in tam v tej knjižici napake, priznava gospod Elze sam, zakaj »dies diem docet*; vender pa je te oskodnosti popravil v poznejših spisih, kolikor je bilo mogoče. Ali v tej knjižici ni prvič opisal Trubarjevega življenja. Leta 1857. so slovesno otvorili protestantsko cerkev v Celji. Pri tej priliki je govoril gospod Elze slavnostni govor, ki je natisnjen v predgovoru brošure: »Die Einweihung der Andreaskirche*. Leto je prečastitega gospoda Orožna sila užalilo, zakaj »der Verfasser, Theodor Elze, Pastor in Laibach, . . . sucht . . . manches Unwahre an den Mann zu bringen . . .« Cf.: »Das Bisthum und die Diocese Lavant. 1880. III. Theil.« str. 67 . . . Na str. 123. pa imenuje to početje: >>Geschichtsfalschung<<. Začudil sem se nemalo, prebravši to rezko sodbo sicer zaslužnega gospoda Orožna. Nevedoč si razložiti te stvari, obrnil sem se do prijaznega mi gospoda dr. Elzeja. Nato mi je odgovoril tako-le: »Was ineine Vorrede zur ,Einweihung der Andreaskirche' 1857 betrifft, so enthalt die darin ent-haltene Biographie Trubers noch sehr viel Unrichtiges, was ich spater in den ,Superintendenten( 1863 verbessert habe, wie auch diese wieder in spa-teren Aufsatzen verbessert wurden — dies diem docet . . . Das auf die ,Andreaskirche' Beztigliche aber enthalt gar keine Forschung, sondern — \vie ich auch (vielleicht zu undeutlich) angedeutet habe — die Lokal-sage iiber dieselbe . . . Ich nannte daher diese Kirche ,sagengeschmiickt', und Hr. Orožen wusste damals ausser seinem artigen Vorvvurf der ,Geschichts-falschung' nichts weiter zu sagen, als dass ,er von solchen Sagen nie etvvas erfahren habe'. Natiirlich \var es mir nie der Muhe wert, derartige Aeusse-rungen weiter zu beriicksichtigen. Es galt mir derartige Polemik nichts, m. p.: Dr. h. c. Teodor Elze. 627 die stets weiter gehende Erforschung der gešchichtlichen Wahrheit a 11 e s. Und so stets noch heute.« Orožnova sodba se mi ni videla le trpka in rezka, ampak naravnost krivična, kar dokazuje že to, da leta 1880. ne pozna drugih važnih spisov Elzejevih. Drugi Elzejev strokovnjaški spis je 2.) >> Primus Truber und die Re-formation in Krain * v Herzoga »Realenciklopadie fur protestantische Theo-logie und Kirche.« Band XXI. Gotha 1866. 8°. (pg. 360.—379.). Ta spis podaja na devetnajstih straneh krasno sliko protestantstva na Kranjskem. Le-ta in gori omenjeni »Superintendentje« so vrlo rabili A. Dimitzu, spisu-jočemu kranjsko zgodovino. Da bi pa letu obširneje govorili o teh in drugih spisih, zavedlo bi nas predaleč od našega namena; dovolj je pač, da navedemo njega spise, kolikor smo jih zvedeli. Zal, tudi v tem ne moremo podati ničesar popolnega. Vender pa je razvidno iz njih, kako plodno je deloval v raznih strokah. Izmed vseh spisov, katere lekar navedemo, pa moramo še posebe imenovati slavnostni spis: 3.) »Die Universitat Tiibingen und die Studenten aus Krain. Festschrift von Theodor Elze, evangelischera Pfarrer in Venedig. —• Tiibingen. Verlag und Druck von Franz Fries.* 1877. IV" + io9 str- — Ta ukoviti spis, ki je pojasnil, kak6 je bilo mogoče, da se je tako hitro udomačila na Kranjskem Lutrova vera, prinesel je gospodu Elzeju diplomo častnega doktorstva, katero mu je poslalo v priznanje vseučilišče v Tiibingnu. Njegovi spisi, kar nam jih je bilo mogoče zvedeti, so : I. Zgodovinski. A) O reformaciji na Kranjskem. 1. Primus Trubers Denkmal in Derendingen. Mittheilungen des histo-rischen Vereins fur Krain 1861, str. 63. 2. Die Anfange der Buchdruckerei in Krain. Ibidem 1861. str. 90. in 1863. str. 11. 3. Budget des evangelischen Gymnasiums in Laibach. Ibid. 1862. str. 110. 4. Ueber Hitzingers Berichtigung einiger Punkte in Primus Trubers Leben. Ibid. 1864. str. 85. 5. Besprechung von Radics' Herbart VIII. von Auersperg. Bit. aus Krain št. 13., 14., 15. 6. Primus Truber. Erganzungsheft zum Lesebuche f. d. oberste Klasse der evangelischen Hauptschulen in Oesterr. Wien 1863. str. 330. d. 7. Die evangelischen Kirchenrathe in Steiermark, Karaten, Krain und Gorz wahrend des XVI. Jahrhunderts. Prot. Bit. f. d. evang. Oesterr. 1863. št. 35. 40* 628 m. p.: Dr. h. c. Thodor Elze. 8. Zur Geschichte der evang. Kirchenbegangnisse in Innerosterreich wahrend des XVI. Jahrhunderts. Prot. Bit. f d. evang. Oesterr. 1864. št. 13. 9. Besprechung von: Kausler und Schott: Briefwechsel zwischen Christoph, Herzog v. Wiirtemberg, und Peter Paul Vergereius. Lit. Centralblatt in Leipzig. 1876. št. 8. 10. Die Eimveihung der neuerbauten evang. Christuskirche in Laibach. Enthaltend die Ansicht der evang. Kirche und die bei Gelegenheit deren feierlichen Eimveihung abgehaltenen Reden. Laibach. 1852. 11. Kurze Geschichte der evang Gemeinde in Laibach im 19. Jahr-hundert. Evang. Glaubensbote. Villach. 1856. 12. Die Eimveihung der neugegrandeten evang. Andreaskirche in Cilli am 25. Marž 1857. 13. Die Superintendenten der evangelischen Kirche in Krain wahrend des sechzehnten Jahrhunderts. Wien. 1863. 8°. VIII -+- 60 str. 14. Primus Truber und die Reformation in Krain. Herzog: Realencv-klopadie flir protest. Theologie und Kirche. Band XXI. Gotha. 1866. 8°. Str. 360.-379- 15. Die Universitat Tlibingen und die Studenten aus Krain. Tubingen 1877. vel. 8°. IV + 109. str. V »Jahrbuch-u der Gesellschaft f. d. Gesch. des Protestantismus in Oesterreich* je priobčil nastopne spise, ki so tudi večinoma posebe odtisnjeni : 16. Die Anfange des Protestantismus in Krain. 1880. 8°. 17. Paul Wiener, Mitreformator in Krain, Gebundener des Evangeliums in Wien, erster evang. Bischof in Siebenbiirgen. 1882. 8°, str. 1.— 52. 18. Die fruhesten Opfer des Protestantismus in Karnten, 1883. 8°. 19. Die slovenischen protestantischen Gesangbiicher des 16. Jahrhunderts. 1884. str. 1, — 39. 20. Zur Geschichte der Reformation in Krain. 1891. str. 171.— 179. 21. Die slovenischen protestantischen Katechismen des XVI. Jahrhunderts 1893. str. 79.— 100. B. Občezgodovinski: 22. Urkundenregesten aus dem grafi. Auersperg'schen Archive in Auersperg. Mittheilungen des hist. Ver. f. Krain 1861. str. 11. 23. Urkundenregesten aus d. Archive des Schlosses Ortenegg. Ibid. str. 61. 24. Urkundenregesten a. d. Archive des Schlosses Graffenegg. Ibid. 25. Beitrage zur fiinfhundertjahrigen Grundungsfeier von Neustadtl in Unterkrain von Th. Elze, A. Dimitz, A. Kraus und Dr. H. Costa. Ibid. 1865. str. 25. m. p.: Dr. h. c. Teodor Elze. 629 26. Za bivanja v Ljubljani je izdajal: Jahresberichte der evang. Ge-meinde in Laibach. 27. Gotschee und die Gotschewer. Laibach. 1861. II. Teološki. 28. Razne propovedi in različni govori. 29. Spisi in doneski v različnih cerkvenih listih. IV. Germanistiški in beletristiški. 30. Die Sage vom Schloss in Laibach. Mittheilungen. 1853. str. 79. 31. Die deutschen Familiennamen in befehlender Form. 1860. 32. Zwerg Laurin. Meran. 1867. ^^. Der Norggsbrunnen am Martingerberge. 1863. 34. Tirol und das Eggenlied. Augsb. AUg. Ztg. 1874. št. 251. 35. Maiblumen. Gedichte. Tiibingen. 1876. 36. Razni spisi so raztreseni v časopisih »Ueber Land und Meer« ; »Ausland* ; ^Dioscuren* ; »Daheim^ i. t. d. 37. O Shakespearu je pisal v: »Shakespeare-Jahrbuch« V, XII, XIII, XIV, XV. — »Dioscurenc 1883. (Villa Belmont), 1886 (Bianca Collalto). V. O numismatiki: 38. Numismatische Studien zur Culturgeschichte. Mittheilungen. 1856. str. 73. 39. Die Mlinzen Bernhards Grafen von Anhalt, Herzogs von Sachsen. 1. snopič. Berlin 1870. 2. snopič. Berlin 1881. Tretji snopič še pride. — Končno naj še omenimo: 40. Gesch. der prot. Bewegungen und der deutschen evang. Gemeinde in Venedig. Leipzig. 1883. in 41. Razne spise v: Rivista Cristiana. (Mart. Lutero alla Dieta die Vor-mazia 1875. l- *¦ d.). S tem pa nikakor nismo navedli vseh njegovih spisov, katerih je legija. Predno završimo le-ta oskromni život, naj povčmo še o prijaznem na-klučji, ki je naklonilo našemu slavljencu veliko književno redkost. Kakor je obče znano, bilo je določeno, da natisne Dalmatinov prevod Svetega pisma Janez Mandelc (Manlius, Mannel) v Ljubljani. Natisnil je že prvo polo na poskušnjo, kar pride ukaz, da se mora zatreti njegova tiskarna. — No, nekega dnč pride, če se ne motim, bukvovez h gospodu doktorju Elzeju v Benetkah ter mu prinese staro tiskano polo. Kako" se začudi gospod Elze, držeč v rokah poskusno polo Mandelčevega tiska Dalmatinove biblije! 630 V. Bežek: O slovenskih in nemških čitankah na naših srednjih šolah. Taka je usoda knjig in spisov 1 Končajmo! Žal nam je, da ne moremo podati popolnega života o dr. Elzeji, ki je tolikanj zaslužen za poznavanje naše protestantske književnosti. Toda prijazni čitatelji naj blagoizvolijo čislati i dobro voljo, kjer nedo-staje moči; zakaj oskromnost sicer vzgledno prijaznega in uljudnega gospoda Elzeja preseza le še njegova učenost. Srčno želimo, da nam ga mili Bog ohrani še dolgo dolgo čilega in zdravega, da še kdaj izide njega že obljubljeno delo: »Leben und Briefe Trubers* . . . O izšlem njegovem spisu »o katekizmih* pa izpregovorimo obširneje, ko izidejo i nadaljevanja. O slovenskih in nemških čitankah na naših srednjih šolah. (Dalje.) Ti stavki Neumannovi so uprav kremeniti; n&me vsaj so vplivali silno. Težko, da bi se kateri čitatelj ubranil njih vtisku; težko tudi, da bi kdo katerega izmed njih izpodbil. In vender so vsi ti stavki tak6 prirodni in prepro sti, da se mora človek čuditi, zakaj jih ni postavil že kdo drug pred Neumannom: pač pravo Kolumbovo jajce. Tudi jaz sem samo slučajno naletel na Neumannove čitanke, ko sem si nabiral sploh nemške čitanke, da bi iz njih črpal primernega gradiva za pismene naloge, in bil sem po njih, naj priznam odkrito, kar očaran; in ko sem jih predložil na ogled v 6ni skupščini slovenskih filologov, ki se je sešla začetkom lanskega leta na poziv g. ravnatelja Wiesthalerja, da določi njega vadbam pisavo lastnih imen staroklasiških, tedaj se je cula o Neumannu le jedna sodba, da so njega čitanke izmed dosedanjih najizvrstnejša, in soglasna je bila hvala tudi o njih obsegu, zunanji ličnosti in — last, not least — o njih ceni. Že takrat smo sklenili, da jih kar najprej predložimo za slovensko-nemški nižji gimnaziji ljubljanski. Da tega sklepa nismo zvršili takoj, branili so nekateri pomisleki; ve" jih uvažiti, komur so znane težave, katere treba premagati, ako se uvšdi nova učna knjiga. Uveden je bil pri nas v I. in II. šoli (in je še) Prosch-Wiedenhofer, a v III. in IV. Kummer-Stejskal. Le-ta je vsekakor za naše razmerje neraben, ker je pretežaven, Prosch - Wiedenhofer pa, dasi izdelan po Lampljevi metodi, ima v prvih dveh zvezkih, zlasti v prvem še dosti lahkega, pripovednega štiva, ker sta se njiju izdajatelja kolikor toliko ozirala na nenemške gimnazije. Ker pa so bile največje pritožbe naperjene zlasti proti Kummer-Stejskalu, kazalo je vsekakor počakati, kako se obnese III. in IV. zvezek Prosch-Wiedenhoferjev, zlasti ker sta se izdajatelja sama obrnila do