99 Janez Sedej, Viktor Magyar Književnost KAJETAN KOVIC: TEKMA že davno registrirana, zatem pa tudi pre-mišljena in premagana. Tu je mo- Tekma je Kovičev drugi roman in z goče reči, da se Tekma po miselni naslovom hoče opozoriti na tisto pra- plati povsem pridružuje sferi takega vo, »življenjsko« tekmo, ki pa ni premišljevanja in da morda tudi zato morebiti neobvezna igra, ampak za- nosi s sabo sorazmerno skromne umet- resen boj ne le za položaj, temveč kar niške možnosti. eksistenco. Tu sicer ni mogoča »eksaktna« lite- V zadnjem času je v slovenski publi- rarna interpretacija, toda tudi brez -11-1 V • , • , cistiki generalno prevladala misel o nje lahko naštejemo nekaj elementov, volji do moči (= oblasti), prevladala za katere menimo, da ne sodijo k ti- tak6, kot da gre za dokončno, defini- stim, ki oblikujejo umetniškost tega tivno spoznanje, pred katerim ni iz- besedila. Knjiga se nam kaže skonstrui- hoda. Docela je jasno, da je to le po- rana iz dveh polov, ki pa nista organ- sledica ekonomske in nacionalne za- ska celota. Vsa konstrukcija skuša po- gate, kajti misel o volji do moči kot kazati na oblastniški sestav, v katerega nekakšni substanci sveta je bila drugod se je mogoče prebiti le redkim posa- 100 Jože Horvat meznikom, ti pa se v njem lahko obdržijo z nasiljem, saj se tudi sami ne morejo ograditi pred nevarnostjo, da jih kdo ne bi rotiral (npr. Brejc). Formalna konstrukcija se skriva za stavkom, »kako je arhitekt Nikolaj preživel konec tedna«, in je v bistvu samo skupek nekaj banalnih dogodkov. Preveč bi bilo, če bi tu obnavljali še zgodbo: Nikolaj je sila nerahločuten človek, saj svoje ideje o svobodi, o neodvisni individualnosti ni dokazal z mesom in s krvjo. Njegov živec se redko kdaj prebudi (tako recimo ob obisku tržnice, ko se mu zahoče, da bi nekoliko jajc preprosto počil ob tla), informacijo, ki pa se ne razločuje dosti od navadnega reporterstva. »Življenje je sranje!« (in s tem seveda tudi literatura) — bi nam lahko zavrnil očitke Nikolaj, toda takšne obrambe je pri nas vse polno, ne da bi jo kdo jemal zares. Tu ni izjema niti Nikolaj, saj se iz življenja, ki je tudi »tekma«, pravzaprav umakne, ko zavrne Brejčevo ponudbo. Zakaj je življenje to, kar je? — Ustvarjalni in očitno ne nenadarjeni Nikolaj se ne more uresničiti ne v delu ne v ljubezni. Pri natečaju je propadel zavoljo Brejčevih spletk, doživel »iz-treznitev« pri Maci, zatem pa izvedel za zakulisno igro velikih funkcionarjev, med katerimi je tudi Brejc. To vpliva na njegovo končno odločitev, ko odkloni možnost nenadnega napredovanja in s tem porazi Brejca. Ali to pomeni, da junak ni privrženec tiste splošne men-talitete o neizogibni volji do moči ali pa jo je s tem samo dokazal, razkril? To ni jasno, a tudi nobena škoda, čeprav Nikolaj, po vsem sodeč, ni človek, ki bi nas prepričal, da je le »navaden« državljan oziroma umetnik, ki hoče živeti na račun umetnosti. Knjiga torej s takim ali drugačnim idejnim predznakom ne prestopa zaprtega slovenskega kroga. Treba pa je reči, da ohranitev njegove »samostojnosti« na koncu pomeni nekakšen protest zoper obstoječe strukture — in to je spodbudno, če seveda tako lahko razumevamo to besedilo. V tej knjigi je potemtakem manj umetnosti kot misli. Kaže, da se je avtor tega zavedal, saj je Tekmo skom-poniral iz dveh različnih »polčasov«: iz pretežnega popisovanja na začetku in v sredini ter iz pojmovne mreže na koncu. Ali smemo reči, da nam je zato bolj dobrodošla miselna intencija dela kakor njena umetniška? Nikolaj je svoboden in brez obveznosti: to ni romantika, ampak življenje. Jože Horvat vsi njegovi odnosi, od odnosov do sestre, Mace in drugih so prozaični v tem smislu, da bravci ne začutimo zmeraj, kako Nikolaj do njih pravzaprav ničesar ne čuti. Obrabljena finta se zdi tudi tisto čudno naključje, da je Nikolajeva enonočna ljubica Maca ravno žena tistega vsemogočnega, oblastniškega Brejca, proti kateremu se zavrženi mladenič s tako jezo bojuje. In mimo česar ni mogoče: prozaični so zapiti tudi-umetniki in podkupljivi profesorji s prav takšnimi študentkami, saj so nam predstavljeni samo skozi