_

'’ ■ ■ j

■ TE STRV-NAPRAV
MULTIPLEX SERIJE MC

UKAtAMARAN.EIMl'-'.

V OBJEKTIVU

1. Na tekmovanju v Sazeni (Češka) so člani nizozemskega raz¬
iskovalnega raketarskega združenja uspešno demonstrirali izstrelitev
eksperimentalnega modela s pogonom na G-motor (160 Ns)
ameriškega proizvajalca Aerotecn.

2. Miha Holc (2.), član DM Ljubljane na stopničkah za zmagovalce
v kategoriji FSR-E ECOJunior na IX. SP ladijskih modelarjev v Itavvi
na Poljskem.

3. Italijan Mauro Braghieri (na sliki z očetom) se je po zmagi v
kategoriji FSR-V 15 na letošnjem EP v Velenju veselil še drugega naslo¬
va evropskega prvaka.

4. Anton Pavlovčič ob maketi corsairja F-4V v merilu 1 : 4, ki ga je
izdelal Lino Garato iz Benetk. Maketa je nastala s pomočjo staroste
našega modelarstva, ki je sodeloval pri njenem konstruiranju.

Podatki o modelu: razpeti na - 3 m, masa - 36 kg, motor 3W -
štirivaljni bokser s prostornino 240 cm 3  in močjo T7 KM

136671

REPORTAŽA

Evropsko prvenstvo
ladijskih modelov

FSR-V in H

Velenje, 1. - 8. 8. 1995

Slovenci smo znani kot dobri organiza¬
torji tudi največjih športnih prireditev, kar
smo v preteklosti že večkrat dokazali.
Kljub temu so bili mnogi močno skeptični
ob zamisli, da bi pri nas, in to celo v
Velenju, ne pa v prestolnici, organizirali
evropsko in nato še svetovno prvenstvo z
modeli motornih čolnov v kategorijah
FSR-V in H. Ko so velenjski modelarji lani
s predlogom seznanili modelarsko komi¬
sijo pri ŽOTKS, so bili deležni mešanih
odzivov, od odločne podpore, do ne¬
zaupanja v organizacijske sposobnosti.
Navzlic temu je bila soglasno sprejeta
odločitev, da Slovenija kandidira za
izvedbo teh dveh tekmovanj. Na zase¬
danju Navige na Dunaju nam je bila
kljub naši bojazni zaupana organizacija
obeh prireditev.

Mnogi dvomi so se razblinili že ob
ogledu prizorišča bodočega prvenstva.
Velenjsko jezero s Turistično rekreacij¬
skim centrom in urejeno okolico namreč
zagotavlja izvrstne pogoje za izvedbo
najrazličnejših športnih prireditev na vo¬
di, med drugimi tudi modelarskih. Edini
manjkajoči objekt, avtokamp za name-

Slovensko zastopstvo na svečani otvoritvi
prvenstva

Liechtensteina ter Madžarske, Rusije in
Ukrajine. Tudi v naših vrstah pričakova¬
nja niso bila ravno majhna, vendar
prodor med elito žal„ni uspel nikomur od
naših tekmovalcev. Se najbliže finalu je
bil morda Aleš Gorkič med mladinci v
razredu do 3,5 cm 3 . Vzroke za razmero¬
ma skromne uvrstitve naših modelarjev gre
po trditvah vodje reprezentance Iztoka
Vrhovnika iskati predvsem v pomanjkanju
možnosti za trening, saj po tehnologiji in
opremi ne zaostajamo za najboljšimi.

Junak letošnjega prvenstva je bil ne¬
dvomno Italijan Mauro Braghieri, ki si je
z zanesljivo vožnjo priboril kar dva
naslova evropskega prvaka in sicer v
razredih 3,5 in 15 cm 3 . Zasenčil je celo

Dviganje zastave Navige na osrednjem velenj¬
skem trgu

stitev nastopajočih, so organizatorji pra¬
vočasno uredili v razmeroma kratkem
času, tako da je odpadel še zadnji od
morebitnih zadržkov.

Tekmovanje se je začelo s svečano
otvoritvijo v mestnem središču, na kateri
je bil poleg velenjskega župana in sekre¬
tarja ZOTKS prisoten tudi minister za šol¬
stvo in šport dr. Slavko Gaber, ki je po¬
zdravil udeležence iz 19 držav na prvi
tovrstni prireditvi pri nas.

V tednu dni napetih predtekmovanj v
kategorijah motornih čolnov FSR-V z
motorji 3,5, 7,5 in 15 cm 3 , so se izobli¬
kovale finalne skupine, kamor so se po
pričakovanju uvrstili favorizirani tekmo¬
valci iz Italije, Velike Britanije, Nemčije,

dvakratnega svetovnega prvaka iz Ban¬
ske Bystrice, Angleža lana Folksona, ki
ga štejemo kar nekako za svojega, saj si
je lani za zakonsko družico izbral naše
dekle iz modelarskih vrst, Katarino
Vrhovnik. Po tekmi sta bila oba kljub sre¬
bru v najšibkejšem razredu nekoliko ra¬
zočarana, saj so se ponovile težave z
gorivom, ki so lana pestile že lani na SP,
le da je zaradi tega zlata medalja tokrat
splavala po vodi.

Za gledalce so bili še posebej zanimivi
nastopi s hidrogliserji, ki jih imamo pri
nas le redkokdaj priložnost občudovati,
saj ta panoga pri nas ni razvita. Tudi ta
ima svoje mojstre, med katerimi so se še
posebej izkazali finski modelarji.

Urednikov predal

Kdor vsaj malo spremlja dogajanja na
področju tehničnega udejstvovanja mladih,
lahko z veseljem ugotovi, da smo dokaj
uspešno prebrodili krizno obdobje prilaga¬
janja novim družbenim razmeram. Kljub
finančnim težavam so se interesne dejavno¬
sti na osnovnih šolah ohranile, ponekod
celo okrepile, vendar ne zaradi izdatnejše
družbene podpore, ki jo je morda kdo
naivno pričakoval, temveč zgolj zaradi
entuziazma in osebnega prizadevanja
posameznih učiteljev in mentorjev. Položaj
v društvih je slabši, saj so večinoma izgubi¬
la še tista pičla družbena sredstva, ki so jih
bila prej deležna, v procesu denaciona¬
lizacije pa so nekatera med njimi ostala
brez prostorov, ali pa so na tem, da jih v
kratkem izgubijo, saj jih k temu silijo ode¬
ruške najemnine novih lastnikov. Marsikje
se dejavnost v društvih ohranja le zaradi
vztrajnosti posameznikov in pomoči redkih
sponzorjev, katerim gre zahvala, da tehnič¬
na kultura ponekod še ni povsem zamrla.

Vendar s tem še ni videti konca v nizu
nerazumljivih dejanj, ki zavirajo dejavnosti
tehnične kulture, zlasti modelarjev. Na¬
enkrat so se pojavili še najrazličnejši nara¬
vovarstveniki vseh barv in branž, ki upra¬
vičujejo svoj obstoj tako, da se pač znašajo
nad najšibkejšimi, kjer si lahko obetajo
rezultate svoje gonje zoper tiste, ki po nji¬
hovem mnenju ogrožajo naravno okolje.
Na njihovem črnem seznamu so se naen¬
krat znašli tudi modelarji. Kje so bili pred
leti te gospe in aospodje, ko je bilo treba z
dejanji pokazati, koliko nam je do ohra¬
njanja neokrnjene narave, ko je bilo treba
denimo urediti in vzdrževati okolico
koseškega bajerja, kar so naredili prav
modelarji, ki pa danes malodane nimajo
nobene pravice do uporabe te vodne
površine. Modelarji, ki dobršen del svojih
aktivnosti opravljajo v naravi, so bili vselej
med zagovorniki ohranjanja neokrnjenega
predela ljubljanskega Barja, kamor se
počasi a vztrajno širi urbanizacija. Vendar
bodo prav oni prvi plačali davek, saj so po
mnenju nekaterih s svojimi letalskimi modeli
najbolj moteč dejavnik pri ogrožanju redkih
ptic. Majhno vzletno stezo za modele, ki
več kot dvajset let ni motila nikogar, še naj¬
manj pa ptic, ki so se v zraku družile z
letečimi modeli, je pač najlaže prepovedati
in ukiniti ter si pripeti medaljo za zasluge
pri ohranjanju neokrnjene narave. Kakšen
absurd ? Ob tem naj pripomnim, da ni bilo
s strani teh in podobnih organizacij nikoli
nikakršne pripravljenosti do dialoga pri ure¬
janju tovrstne problematike, temveč zgolj
nastopanje s pozicij sile. To pa spominja na
ne tako oddaljeno preteklost, za katero smo
upali, da smo se otresli večine njenih nega¬
tivnosti. Očitno žal ni tako.

Jože Čuden, urednik

TIM 2 • oktober 1995 • 1

Ob štartni ploščadi sta bila ves čas pripravljena reševalna čolna za Napet boj za medalje v finalu FSR-V 35
pobiranje modelov.

Model hidrogliserja

Model Maura Braghierija hiti zlati medalji
naproti v razredu FSR-V 15.

Medtem, ko nekateri uspešno premagujejo
ovire (Karl Heinz Noller - Nemčija), je za
druge predčasno konec dirke.

Nekateri tekmovalci z
vzhoda so si po tekmi
skušali zmanjšati stro¬
ške udeležbe na pr¬
venstvu tudi s prodajo
tekmovalnih modelov
in sestavnih delov
zanje.

Zmagovalec v naj¬
močnejšem razredu
do 35 cm 3  je postal
Nemec Jorg Bana-
szak.

Tekmovanje v Velenju je menda prvič
minilo brez enega samega protesta, kar
je dokaz o dobri organizaciji in obenem
zagotovilo, da bo tuai svetovno prvenstvo
naslednje leto prav tako uspešno, kot je
bilo to. Če bomo k temu dodali še kako

vidnejšo uvrstitev domačih tekmovalcev,
bo lahko ^zadovoljstvo še toliko bolj
popolno. Časa za priprave na domači
progi pa imamo tokrat nedvomno dovolj.

Jože Čuden

Po uspehih svojih tekmovalcev so Italijani rade
volje pozirali fotografom.

Srebrno medaljo v FSR-V 35 si je privozil
Gerfried Wustefeld.

2 • TIM 2 • oktober 1995

REPORTAŽA

Rezultati EP v Velenju:

JUNIOR FSR-V 3,5

IX. svetovno prvenstvo
ladijskih modelarjev

v IIawi na Poljskem

Uspeh slovenske ekipe, ki ga ni
nihče pričakoval

V severnopoljskem mestu lfawa je od
22. do 30. julija pod okriljem mednaro¬
dne organizacije Naviga potekalo IX.
svetovno prvenstvo ladijskih modelarjev.
Na njem so nastopili najboljši modelarji,
ki se ukvarjajo z modeli ladij in čolnov na
motorni pogon. Tekmovali so v različnih
kategorijah: hitrostnih in spretnostnih pre¬
izkušnjah, regatah in ocenjevanju plov¬
nih maket. Prvenstva se je udeležilo 280
modelarjev iz 1 8 držav.

Slovenska ekipa naj bi prvotno štela tri
tekmovalce, modelarje, ki so se v lanski
sezoni v kategoriji FSR-E ECO uvrstili na
prva tri mesta. Zadnji trenutek pa se je
skupina zmanjšala in na Poljsko sta
odpotovala le modelarja Žiga Gornik in
Mina Holc, člana Društva modelarjev
Ljubljane, s spremljevalci.

Po dveh dneh napornega potovanja in
prevoženih 1400 km smo prispeli v pri¬
jazno mesto llavva, ki leži ob velikem
jezeru Jeziorak, dolgem najmanj 50 km.
Organizatorji so nam "dobrodušno"
ponudili zelo drag kamp v bližini tek¬
movališč. Da ne bi preveč obremenili
družinskega proračuna (prvenstva smo se
udeležili na lastne stroške), smo si po¬
iskali malo bolj oddaljen, a cenejši
kamp, ki pa je prav tako ponujal možnost
treninga na jezeru. V nedeljo, 23. julija,
je vse mesto zaživelo v znamenju začet¬
ka prevenstva. Po slavnostni otvoritvi na
stadionu so se pričela tekmovanja.

Prva preizkušnja za nas je bil Mihov
nastop v kategoriji FSR-E hidro 1. To so
modeli hidrogliserjev na pogon z elektro¬
motorjem in sedmimi celicami Ni-Cd. Ker
je bila to njegova prva tekmovalna vož¬
nja nasploh v tej kategoriji (pri nas teh
tekmovanj ni), smo vsi po tihem upali, da
se bo brez hujših posledic nekako prebil
do konca tekme. Kmalu pa se je izkaza¬
lo, da je bil strah popolnoma odveč.
Rezultat na semaforju je pokazal 1 1 pre¬
voženih krogov, kar je bilo dovolj za
začasno drugo mesto. Ko so si po tekmi
nemški tekmovalci začeli ogledovati nje¬
gov model, nam je vsem počasi začela
rasti samozavest. Mihov model se je že
po videzu razlikoval od drugih, saj je bil
nekoliko večji, predvsem pa širši, kar mu
je omogočalo prednost v zavojih.

Miha z modelom DPI American Dream pred
startom v kategoriji hidrogliserjev FSR- E hidro

Veselje v slovenski ekipi po osvojitvi srebrne
kolajne v kategoriji FSR- E hidro 1

TIM 2 • oktober 1995 • 3

REPORTAŽA

Model Mihe Holca, s katerim je osvojil srebrno kolajno v kateaoriii
FSR-E ECO

Drugi tek je bil v ponedeljek. Začetna
nervoza je bila mimo, zdaj je šlo že
zares. Za uvrstitev štejeta dve vožnji,
zato druga vožnja največkrat že odloča
o uvrstitvah. Kljub slabemu hlajenju
motorja, ker se je premaknila cevka za
dovod vode, je Miha znova osvojil drugo
mesto. Pregled rezultatov je pokazal, da
drugega mesta praktično ne more nihče
več odvzeti. Zanj se je boril samo še
nemški' tekmovalec Fritsche, vendar bi
moral odpeljati vsaj 14 krogov, kar pa v
tej kategoriji skoraj ni mogoče.

V torek so se začela tekmovanja v ka¬
tegorijah FSR-E ECO. Na sporedu sta
bika dva teka, eden zjutraj, drugi pozno
popoldne. Žiga in Miha sta v kampu do
"roba" napolnila celice. "Dobro, eliso
sem napilil, šlo bo kot puščica!" je pred
štartom dejal Žiga. V kategoriji ECO
Standard je štartal kot prvi in res je bil že
po prvih treh krogih za nekaj metrov pred
drugimi. Tedaj pa je trčil v poljski model
in tek se je zanj nesrečno končal.
Poškodbe so bile kar precejšnje: zvita in
premaknjena os, uničen ladijski vijak ...
Ekipa se je takoj lotila popravljanja, kajti
drugi tek je bil na vrsti že popoldne.

V kategoriji ECO se je Miha v svoji
skupini že na začetku prebil na čelo in
vodil do konca tekme. Prevozil je 24 kro¬
gov in se začasno uvrstil na drugo mesto.
Ker je bila vodna gladina na tekmova¬
lišču za kategorijo ECO vedno precej
razburkana, so imeli precejšnjo prednost
večji stabilni čolni, medtem ko so se manj¬
ši sharki in candyji na zavojih vrteli in
potapljali.

Popoldne sta oba naša tekmovalca us¬
pešno odpeljala še drugi tek. Popoldan¬
ski izkupiček je bil zelo obetaven: Žiga
je bil v kategoriji ECO Standard trenutno
peti, Miha pa v kategoriji ECO tretji.

V sredo, 25. julija, smo dočakali prvi
veliki uspeh. Miha je tudi tretjo vožnjo v
kategoriji hidro 1 odpeljal tako, kot da
vozi čoln v tej kategoriji že vrsto let. Spet
je osvojil drugo mesto in s tem samo še
potrdil srebrno medaljo v mladinski
konkurenci. Prvi hip kar nismo mogli ver¬
jeti, da je to mogoče, in šele na večerni
podelitvi medalj, ko smo mahali s sloven¬

sko zastavo, smo dojeli, da je to res. Kot
vodja reprezentance sem sam pri sebi
premleval dogodke v klubu pred odho¬
dom na prvenstvo in vedno bolj se me je
lotevala jeza. Spomnil sem se nejevernih
obrazov iz kluba, ki so se spraševali, ali
smo na svetovnem prvenstvu res sposobni
kaj narediti, in tega, da smo kot sloven¬
ska reprezentanca nastopili brez
vsakršne podpore; za pot in bivanje na
svetovnem prvenstvu pa smo morali
poseči v lastni žep, kot da je to popolno¬
ma zasebna zadeva. Ker se je v klubu
zavlekla izdelava majic z napisi, smo na
pot odšli tudi brez njih. Iz plastične nalep¬
ke s slovenskim grbom, ki smo jo slučajno
imeli s seboj, in bele majice smo v kampu
naredili "slovensko reprezentančno maji¬
co", ki je služila svojemu namenu na
slavnostnih podelitvah medalj.

Naslednji dan nas je čakal še končni
obračun v kategoriji ECO. Ker je bilo
vreme vetrovno, se je Žiga nanj zelo
dobro pripravil. Sharka je zamenjal s
svojim rezervnim čolnom, ki smo ga pred
tem testirali na valovih jezera pod kam¬
pom. Tudi Miha je še enkrat preizkusil
čoln v večjih valovih in šlo Je tako, kot je
treba. Prvi je spet štartal Žiga. Vodil je
vse do trenutka, ko mu je začel nagajati
oddajnik. Čoln je slabo zavijal, motor pa
ni dosegal maksimalnih vrtljajev. V
končni uvrstitvi pa je Žiga Gornik v kate¬
goriji ECO standard kljub temu zasedel
peto mesto.

Miha je v zadnji vožnji presenetil nas
vse in še koga. Na močno razburkani
vodi je kljub mnogim namernim in
nenamernim oviranjem odpeljal 25 kro¬
gov. Po seštevku dveh najboljših voženj
je za sedem stotink sekunde prehitel
trenutno drugouvrščenega nemškega in
evropskega prvaka Christopha Kesslerja
in ga potisnil na tretje mesto. Zmagala je
madžarska tekmovalka Beatrix Kukorelli,
ki je tekmovala v skupini, ki pa po tek¬
movalnosti in zasedbi nikakor ni bila
primerljiva s to, v kateri je vozil Miha.

Na sobotni podelitvi medalj nismo bili
več neznana ekipa iz Slovenije, ampak

sp nas organizatoriji že dobro poznali.
Čeprav smo bili med najmanjšimi ekipa¬
mi na svetovnem prvenstvu, smo dosegli
več, kot smo si na začetku upali samo
sanjati. To pa pomeni, da smo v nekate¬
rih kategorijah čolnov na električni
pogon primerljivi z najboljšimi na svetu in
je bila črnogledost naših starejših članov
v klubu popolnoma neutemeljena.
Obenem pa so naši modelarji dokazali,
da lahko sami konstruirajo in izdelajo
čolne, ki so sposobni vrhunskih do¬
sežkov. Ko sem opazoval vožnjo obeh
naših tekmovalcev, sem spoznal, da sta
doma na tekmah pridobila toliko znanja
v vožnji, da bi lahko enakovredno
nastopila tudi v članski konkurenci, kjer je
bila vožnja bolj umirjena kot pri mladin¬
cih. Za primerjavo naj povem, da je bilo
največje število prevoženih krogov v ka¬
tegoriji ECO pri mladincih 26 in pri
članih 28, razliko pa bi pripisal pred¬
vsem načinu vožnje in ne toliko boljšim in
hitrejšim modelom.

Na prvenstvu je bilo zelo težko slediti
tekmovanjem v vseh kategorijah, saj so
tekme hkrati potekale na več tekmova¬
liščih, ki jih je bilo skupaj kar šest.
Organizacija in izvedba tekmovanja je
bila na dostojni ravni, grajal bi le sodni¬
ka na tekmah v kategoriji FSR-E ECO,
kjer smo bili neposredno prizadeti. Med
tekmo v kategoriji ECO standard je nam¬
reč dvakrat prišlo do vožnje čolnov po
pretečenem času in štetja krogov samo
nekaterim tekmovalcem. Pritožba, ki smo
jo vložili po tekmi, je bila zavrnjena.

Omeniti velja še nekaj zanimivosti s
prvenstva. Član kitajske ekipe je v kate¬
goriji F 1 - 3,5 cm 3  postavil nov svetovni
rekord s časom 11,6 s. Hitrostni rekord -
266 km/h je bil dosežen tudi na tekmi
čolnov A 1. To so čolni z eksplozijskimi
motorji, ki so privezani na vrvico in vozi¬
jo v krogu. Dosegel ga je armenski tek¬
movalec. V spretnostni vožnji - FSR-E F3
so prednjačili Madžari, ki so osvojili
drugo in tretje mesto, za prvo mesto pa
jih je po mnenju večine prikrajšal pri¬
stranski sodnik. Če se je komu, tako kot

Flota modelov angleškega modelarja Stephena Holyakea

4 • TIM 2 • oktober 1995

REPORTAŽA

kitajskemu modelarju v FSR-E F1 -1 kg,
potopil model, sta ga takoj po tekmi
začela iskati dva potapljača, ki sta ves
čas čakala pripravljena v čolnu na
jezeru.

Na tekmi modelov FSR-E + 2 ka se je
angleški tekmovalec Flolyake zaletel v
stoječ model Avstrijca Pusseckerja.
Angležev model se je skoraj preklal na
dvoje in potopil, avstrijskemu pa je z
velikansko luknjo v trupu še uspelo pripe¬
ljati do obale. Tovrstni modeli so dolgi
približno 1 m in težki skoraj 10 kg. Do¬
segajo velike hitrosti, skoraj take kot mo¬
deli z eksplozijskimi motorji - FSR-V.
Seveda so tudi zelo dragi, saj kot pogon¬
ski vir uporabljajo 30 akumulatorjev s
kapaciteto 4000-5000 m Ah.

In kako so bile organizirane druge
reprezentance? V nasprotju z našo skro¬
mno ekipo so imeli npr. sosedje Madžari,
ki jih je bilo tudi mnogo več, organiziran
prevoz z lepim klimatiziranim avtobusom
in spanje v hotelu. Avstrijski ekipi pa so
sponzorji iz okolice Schremsa kupili kar
kombi znamke Mercedes. Čeprav jih je v
klubu samo 20 (ljubljanski DML šteje 38
članov), so deležni izredne podpore, nji¬
hovi dosežki na tekmovanju pa so bili
povsem primerljivi z našimi. Ali bo kdaj
tudi pri nas tako?

Nemške ekipe, ki je bila najuspešnej¬
ša, ne bi posebej omenjal. Njihovi tek¬
movalci so deležni izjemne gmotne pod¬
pore, kar je tam povsem normalno. Nji¬

hov tekmovalec Christoph Kessler tekmu¬
je v ekipi LRP Electronic, kar se vidi na
vsakem koraku. Na tekmovališčih se nji¬
hova ekipa pojavi z opremo, v kateri ne
manjkajo električni agregat za 220 V,
majhne stružnice, veliki akumulatorji, po
zadnji modi narejeni polnilniki itd.

Kot proizvajalec elektromotorjev za ka¬
tegorije čolnov na elektropogon, se je na
tem prvenstvu verjetno najbolje odrezal
Nemec Hans Lehner, ki je tudi sam mo¬
delar in tekmuje v razredu F1. V katego¬
rijah FSR-E se modeli z njegovimi motorji
skoraj vedno znajdejo na zmagovalnih
stopničkah.

Po vsem, kar smo videli in dosegli na
tem prvenstvu, sem prepričan, da bi na
naslednjem evropskem in svetovnem
prvenstvu lahko sodelovalo še več sloven¬
skih tekmovalcev, ki bi v kategorijah ECO
ter ECO Standard, tako v mladinski kot v
članski konkurenci, imeli kaj pokazati.
Doma pa bi morda veljalo razmisliti o
uvedbi novih, bolj atraktivnih kategorij,
kot sta npr. hidro in mono. Proge so tu
večje, možnost trkov in poškodb modelov
pa dosti manjša. Ker so modeli hitrejši, so
tudi tekme zanimivejše. Morda bi lahko
namesto kategorije FSR-E nacional (12
celic) uvedli kategorijo hidro 1 ali mono 1,
kjer modeli uporabljajo kot pogonski vir
7 celic Ni-Cd, ali hidro 2 in mono 2(12
celic). Vse pa je seveda odvisno od za¬
nimanja modelarjev za nove kategorije.

Dr. Janez Holc

TIMOVI OGLASI

PRODAM brezhibno 7-kanalno RV-napravo
Futaba F-14, brez servomotorjev za 200 DEM,
model angleškega patruljnega čolna (izdelan
doma) dolžine 750 mm na električni pogon
(motor Mabuchi 500, z elektronskim regulator¬
jem hitrosti) za 150 DEM in RV-jadralno letalo
kestrel z razpetino kril 2,54 m za 200 DEM.
Bojan Bezjak
Trubarjeva 1 1 c
65000 Nova Gorica

PRODAM skoraj nov, zelo malo rabljen letalski
motorček Supertigre 10 cm 3 .

Tomaž Komac
Gradnikove brigade 11
65000 Nova Gorica
Tel.: (065) 23-364

PRODAM RV-maketo Spitfire Mk-1 v merilu
1 : 5 z razpetino kril 2,40 m in težo 4,5 kg za
450 DEM. Izdelana je do 70%.

Prodam še basic 2000, trenažni motorni
model - nizkokrilec z razpetino kril 1,40 m za
70 DEM.

Bojan Bezjak
Trubarjeva 11 c
65000 Nova Gorica

Ponudba - najširša v Sloveniji
Cene - med najnižjimi v Evropi

V naši specializirani trgovini dobite modele, modelarsko opremo in material ter makete največjih svetovnih proizvajalcev: MUL-
TIPLEX, AERONAUT, GRAUPNER, PRAFA, ROBBE, APC, COX, FUTABA, FOX, GOLDBERG, HOBBICO, GREAT PLANEŠ,
KYOSHO, OS, HITEČ, TOP-FLITE, HASEGAVVA, ITALERI, REVELL, TAMIYA ... (več kot 200 svetovnih proizvajalcev).

Zaradi mesečnih dobav in majhnih zalog lahko obdržimo zelo konkurenčne cene.

RV naprave: FUTABA-2VRAM (2k. + 2 x S3003) - 13.850,00; ATTACK AM4 (4k. + 3 x Sl48) -25.990,00; HITEC-CHAL.
250 (2k. + 2 x HS300) - 11.950,00; FOCUS 4FM (4k. + 4 x HS300) - 26.790,00

Servomotorji: FUTABA - S3003 - 3.985,00; Sl 48 - 3.760,00; S 3001 - 5.390,00; HITEC-HS300 - 2.490,00; HS-101 -
4.960,00

Motorji: OS-10FP + glušnik (g.) - 10.950,00; 20FP + g. - 12.350,00; 40FP + g. - 16.890,00; 20FPM-RC + g. - 1 8.850,00;

21 SE-MRC - 31.950,00; FS 48 SUR. + g. - 45.960,00; FS 70 SUR. + g. - 57.960,00; FS 91 SUR. + g. - 63.900,00; FS

120 SUR. + g. - 71.890,00; COX-350 .049 Baby Bee - 4.770,00; 4506 .049 TEXACO JR - 4.950,00

Propelerji: APC - 7 x 3 - 330,00; 8x6-  360,00; 9x4-  390,00; 10x6-  440,00; 11x7-  490,00

Letala: motorna, začetniška, ARF (izdelana do 90 %) - SUPER STAR 20 - 1 8.580,00; SPITFIRE, CORSAIR, MUSTANG (za

motor 6,5 cm 3 ) - 18.580,00; SUPER SPORTSTER 20 - 12.580,00

Helikopterji: KYOSHO-HYPERFLY - začetniški elektrohelikopter ARF z motorjem - 32.880,00.

Na voljo je še več kot 20.000 različnih modelarskih artiklov in materialov. V cene je že vključen prometni davek! Naročnik
lahko dobi želeni artikel ali katerikoli rezervni del takoj ali najkasneje v 40 dneh, če ga proizvajalec le ima na zalogi.

Naročeno pošljemo tudi po pošti (naročilo po telefonu, faxu ali s pismom).

TOP- modeltehnik - trgovina Odprto: torek, sreda, četrtek, petek od 15.00 do 19.00

Gradnikova 53 sobota od 9.00 do 12.00 in od 14.00 do 18.00

65000 Nova Gorica
Tel.: 065/24-478, Fax: 065/27-642

TIM 2 • oktober 1995 • 5

MODELARSTVO

Raketni model - žirokopter

Konstruktor modela
rakete - žirokopterja
Tl-l Tomas Indruch
po uspešnem nasto¬
pu na športnem leta¬
lišču Sazena pri
Pragi. Zob časa očit¬
no še ni načel mo¬
dela, ki je bil
konstruiran pred še¬
stimi leti, saj je z njim
zlahka ugnal vse tek¬
mece.

Pristajanje na rotacijski način

Nova kategorija v raketnem mode¬
larstvu, žirokopterji - S 9, pri nas še nima
pristašev, v tujini pa tu in tam že orga¬
nizirajo tekmovanja v tej svojski, vendar
zanimivi disciplini. Spominjamo se še tek¬
movanj v St. Leonhardu na Bavarskem,
ko žirokopterji še niso bili uvrščeni med
športne panoge FAI. Tedaj je bil
neprekosljiv mojster zanje Anglež Stuart
Lodge, čigar model stuart dobro po¬
znamo. Prvič pa smo imeli priložnost
videti modele, ki ustrezajo novim pra¬
vilom FAI, na lanskem tekmovanju v
Sazeni pri Pragi. Niso se jim odpovedali
niti letos. K startu se je prijavilo 15 tek¬
movalcev, med katerimi je bil daleč
najuspešnejši domačin Tomas Indruch,
sicer dolgoletni češkoslovaški reprezen¬
tant. Model Tl-l, ki ga je konstruiral že
pred šestimi leti in s katerim je zmagal na
več tekmovanjih, med tekmeci očitno še
ne najde pravega konkurenta. Ker ga
odlikuje zanimiva konstrukcija, smo se
odločili, da ga predstavimo tudi bralcem
Tima. Izdelava modela je dokaj zahtev¬
na, zato ni primeren za začetnike.

Izdelava

Osnova modela je laminirana cev
sendvič konstrukcije. Na kalupu s pre¬
merom 30 mm, ki ga premažemo z ločil¬
nim sredstvom (npr. vosek Formula five),
navijemo eno plast steklene tkanine (30
g/m 2 ), prepojene z epoksidno smolo za
laminiranje, na katero ovijemo in z epok-
sidnim lepilom prilepimo ovoj 1 mm
debele balze. Ko se smola strdi, vpnemo
kalup v stružnico in balzo obrusimo na
debelino 0,35 mm. Na tako obdelano
površino spiralno nalaminiramo še dva
sloja steklene tkanine z enako ploščinsko
maso.

Trup odrežemo na ustrezno dolžino,
ga natančno razdelimo na tri segmente,
ki bodo služili kot rotor, in tri vmesne dele
ter ga s skalpelom pazljivo razrežemo.
Na spodnjo stran krakov rotorja nalepi¬
mo balzo debeline 0,6 mm in jo rahlo
upognemo navznoter, da kraki dobijo
primeren profil.

Vmesne dele trupa nalepimo na zgor¬
njo pregradno ploščico (1) iz 7 mm
debele balze in srednjo pregradno
ploščico (2) za utrditev konstrukcije, ki je
iz 3 mm debele balze. Na spodnjo stran
trupa vlepimo še pregradno ploščico (3)
iz 7 mm debele balze, ki ima natanko v
sredini krožno odprtino s premerom oko¬
li 14 mm.

Na koren krakov rotorja na spodnji
strani nalepimo kvadratne ojačitve iz 2,5
mm debele balze. Krake pritrdimo na
zgornjo ploščico s pomočjo manjših mo¬
delarskih šarnirjev. Pri tem pazimo na nji¬
hovo pravilno postavitev.

Cev držala motorja (4) navijemo iz
steklene tkanine in epoksidne smole na
kalupu s premerom 13,6 do 1 3,8 mm ter
še eno toliko širšo (5), da bo drsela po
njej brez večjega odpora, vendar ne
sama od sebe. Cevko za motor odreže¬
mo na predvideno dolžino in na njeno
spodnjo stran nataknemo in prilepimo
predelano glavo za raketne modele z
odrezanim vrhom. S tem dobimo t. i.
"ladijski rep", ki pripomore k zmanjšanju
aerodinamičnega upora modela. Pri tem
pazimo na soosnost obeh delov. V zgor¬
nji širši del odrezane glave vlepimo
varovalni obroč - del laminiranega trupa
- za učvrstitev krakov rotorja v zaprtem
položaju. V steno širše cevke nosilca
motorja (5) izvrtamo dve odprtini s pre¬
merom okoli 7 mm za odvajanje plinov
odbojnega polnjenja in jo odrežemo na
predvideno dolžino.

Nato v trup vlepimo še eno ploščico iz
trše 5 mm debele balze (6) in nanjo
prilepimo cevko (5). Pri tem spet pazimo
na soosnost trupa in cevke. Cevko za
motor potisnemo skozi odprtino v spodnji
ploščici trupa, nanjo nataknemo dis-
tančni obroček (7) in jo vstavimo v širšo
cevko (5).

Preizkusimo delovanje spodnjega de¬
la:

Zložimo krake rotorja in na spodnji del
trupa nataknemo ladijski rep, tako da z
varovalnim obročem oprime konce
krakov rotorja. Sesti mora dovolj na trdo,
če ne, je treba na konec cevi za motor, ki
se pomika po širši cevki (5), prilaminirati
dodatni sloj steklene tkanine, prepojene z
epoksidno smolo. Ce ne tesni spodnji del
trupa, pa v varovalni obroč v širšem delu
ladijskega repa vlepimo dodatni obro¬
ček.

Najprej pa nalepimo distančni obro¬
ček na cevko motorja (4), tako da se pri
pomiku držala navzdol, ko obroček na-
leže na spodnjo ploščico, popolnoma
odpreta izpušni odprtini na širši cevki (5)
in varovalni obroč sprosti krake rotorja,
oziroma obratno, ko potisnemo ladijski
rep na trup, mora cev držala motorja
zapreti izpušni odprtini.

Glavo laminiramo na kalupu iz treh slo¬
jev steklene tkanine (30 g/m 2 ) in epok¬
sidne smole, lahko pa jo izdelamo tudi
na kak drug način (s struženjem ali kaši-
ranjem). V glavo vlepimo valjček iz
balze, na katerem predtem zbrusimo
utore, ki vanje nalegajo zgornji deli
krakov. Utori morajo biti izdelani zelo
natančno, saj je od njih odvisen naklon
krakov rotorja, ki mora biti 14°. Izgo¬
tovljeno glavo prilepimo na zgornjo
ploščico.

6 • TIM 2 • oktober 1995

430

MODELARSTVO

Stabilizatorje izrežemo iz 1,5 mm
debele balze, zbrusimo in prelakiramo z
brezbarvnim nitrolakom. Na ravni podla¬
gi jih prilepimo na izhodne robove
krakov rotorja, da z njimi vred tvorijo
celoto, in sicer tako, kot je prikazano na
načrtu. Pri tem pazimo na nagib stabi¬
lizatorjev. Ker v zaprtem položaju rotorja
stabilizatorji stoje tangencialno na trup
rakete, moramo na vmesnih delih trupa
zanje zbrusiti vdolbine, v katere naj se
tesno prilegajo.

Rotor odpira sila gumijastih niti s pre¬
sekom 1 x 1 mm, ki so na eni strani pritr¬
jene na obroček iz jeklene žice, natakn¬
jen na glavo, na drugi pa na kljukice iz
jeklene žice 0 0,5 mm, zabodene in vle-
pljene v korenu krakov.

Tl-l, kot je raketo poimenoval avtor, je
njegov prvi model te kategorije. Kljub
temu da so nekateri deli nekoliko preveli¬
ki in pretežki, saj model tehta 33 g, se na
tekmovanjih očitno zlahka kosa s podob¬
nimi novejšimi modeli in v mirnem vre¬
menu brez termike dosega čase od 60
do 75 s. Predviden je za motor slovaške
proizvodnje MM A 2,5-3 s premerom
13,3 mm, lahko pa uporabimo tudi dru¬
gačnega, vendar je tedaj priporočljivo
spodnji del prilagoditi premeru tega
motorja. V vsakem primeru pa je pred
startom potrebno zmanjšati količino
odbojnega polnjenja na 1/3.

* Vir: Modelar

Priredil: Jože Čuden

TIM 2 • oktober 1995 • 7

PRILOGA

Tekmovalni model katamarana
KIM I - razred X

Katamarani in trimarani so posebna
vrsta jadrnic in so med vsemi plovili na
veter najhitrejše. Tudi modeli imajo
podobne lastnosti. Tekmovalni pravilnik
jih uvršča v razred X, ki ga imenujemo
tudi izumiteljski razred. Pravila ne pred¬
pisujejo oblike niti načina gradnje. To so
lahko modeli z bočnimi plovci, katama¬
rani (plovilo, ki ima dva trupa), trimarani
(plovilo, ki ima navadno en večji in dva
manjša trupa) itd. Lahko imajo premično,
bočno, pomično ali stalno kobilico, lahko
pa so tudi brez nje. Dovoljeno je pravza¬
prav vse, razen motorja. Število jam¬
borov in jader je poljubno, omejena je le
površina jader.

Posebnost modela, ki vam ga pred¬
stavljamo, je, da glavno jadro in flok
nimata bumov. Namesto bumov sta spod¬
nja robova glavnega jadra in floka okre¬
pljena z nekoliko debelejšo vrvico.

Podatki o modelu :

največja dolžina 1000 mm

največja širina 676 mm

največja višina 1490 mm

skupna površina jader 3075 cm 2

višina jambora 1400 mm

dolžina kobilice od spodnje linije
gredlja 330 mm

površina glavnega jadra 1950 cm 2

površina floka 1125 cm 2

obtežilo na kobilici 1000-1500 g

dolžina sprednje povezave 676 mm

dolžina zadnje povezave 646 mm

Gradiva: balzov furnir debeline 1,5, 3,
in 5 mm, tkanina za jadra (najlon), tanka
aluminijasta pločevina ali vitroplast, belo
lepilo (UHU coli), kontaktno lepilo
(Neostik SK 801, UHU greenit), petminut¬
no epoksidno lepilo ( UHU plus schnell-
fest), japonski papir, brezbarvni nitrolak,
nitrorazredčilo, barvni nitrolaki ali laki v
pršilkah, sukana poliestrska vrvica, buci¬
ke, bakrena ali medeninasta žica 0 0,4
do 0,6 mm, majhni žebljički, vijaki ...

Orodja in pripomočki: rezljača, žagice
za rezljanje št. 3 ali 4, modelarski nož,
kladivo, brusilni papir št. 150, vodnobru-
silni papir št. 280 in 360, kovinsko ravni¬
lo, trikotnik, svinčnik, majhen ploščat
čopič št. 8, brusilna deščica, ščipalke,
spajkalnik s priborom, okrogle klešče,
stranske ščipalke ali kombinirke, pile za
les in kovino ter komplet finih pil.

Izdelava sestavnih delov in
sestavljanje modela

Model je v celoti narejen iz balze.
Rebra za oba trupa lahko prekopiramo
ali prerišemo na 3 mm debel balzov
furnir ali pa fotokopiramo tisti del načrta,
na katerem so narisana rebra, jih izreže¬
mo in nalepimo na balzov furnir. Z mode¬
larskim nožem najprej izrežemo zunanje
obrise reber, nato pa še utore. Vsa rebra
obrusimo, obdelamo notranje in zunanje
robove s pilo in brusilnim papirjem ter
posebno skrbno opilimo utore.

Na papirnat trak narišemo središčnico
modela in vse položaje reber. Trak s
samolepilnim trakom prilepimo na šab¬
lonsko desko in ob središčnici pritrdimo
letvico velikosti 5 x3 x1000 mm. Nanjo
nalepimo rebra, tako da so pravokotna,
in spoje z obeh strani zalijemo z lepilom.
Ko se lepilo posuši, prilepimo letvico
gredlja in vse veznice ter jih z mehko
žico privežemo k rebrom ali pa utrdimo z
bučkami. Na prvem in zadnjem rebru
(krmno ogledalo), če je potrebno, dodat¬
no utrdimo spoje s trikotniki iz balze, ki
jih prilepimo med rebro in veznice. Pre¬
den nadaljujemo z obdelavo, prilepimo
še ojačitve za nosilce sprednje nape¬
njalne vrvice in floka ter nosilce povezav
(kladice iz trde balze), ki jih izdelane in
obdelane prilepimo na mesta, označena
na načrtu.

Ko se ogrodji trupov posušita, odstrani¬
mo žice, ščipalke, bucike in odvečno lepi¬
lo ter ogrodji pazljivo in natančno obrusi¬

mo. Na obrušenem ogrodju pregledamo
vse spoje in tiste, ki so med brušenjem
popustili, ponovno zalepimo.

Medtem ko čakamo, da se lepilo
posuši, izdelamo iz 5 mm debele trše
balze kobilico in jo z brušenjem oblikuje¬
mo v profil, ki je narisan na načrtu. Nato
pripravimo še gradivo za oplato.

Trup ima presek v obliki navzven obr¬
njene črke V, zato ga lahko v diagonal¬
nem načinu prekrijemo s trakovi balzove-
ga furnirja z dvojno diagonalno oplato
ali pa po dotikalnem načinu z letvicami.

Če se odločimo za diagonalni način
prekrivanja, je treba pripraviti kar precej
trakov iz furnirja. Trakovi naj ne bodo
širši kot 15 mm. Preden začnemo prekri¬
vati, si za pritrditev ogrodja trupa na
šablonsko desko izdelamo poseben

Izrezana in obdelana rebra po parih

Na letvici, ki smo ju pritrdili na središčnicah,
nalepimo rebra in preverimo njihovo pravokot-
nost. Ko je lepilo suho, vstavimo in zalepimo
še veznice. Obrušeni ogrodji trupov sta
pripravljeni za prekrivanje.

Trupa prekrijemo, nato nalepimo še palubi.

nosilec. To je od 30 ali 50 mm debela
letev s kvadratnim presekom, dolga 900
mm. Najprej na šablonsko desko pritrdi¬
mo letev, nato pa nanjo z bucikami skozi
srednjo letvico na palubi pribijemo
ogrodje trupa. Bucikam poščipamo glavi¬
ce (namesto bucik so lahko tudi majhni
žebljički), da bomo prekrit trup potem
laže sneli. Ko položimo prvi sloj opiate,
ga pred polaganjem naslednjega pre-
brusimo po vsej površini.

Prekriti trup previdno snamemo z nosil¬
ca. To najlaže naredimo tako, da najprej
z deske snamemo nosilec, ki ga nato loči¬
mo od trupa.

8 • TIM 2 • oktober 1995

PRILOGA

Če pa smo se odločili za dotikalni
način, moramo namesto trakov iz furnirja
pripraviti dovolj balzovih letvic za plati-
ce. Široke naj bodo 6 mm, debele od 2,5
do 3 mm ter dolge 1000 mm.

Ogrodje pritrdimo na šablonsko desko
na enak način kot pri diagonalnem
prekrivanju. Prekrivati začnemo od zu¬
nanjega roba proti gredlju, izmenoma z
ene in druge strani. Platico prilepimo na
vsako rebro posebej in po vsej dolžini na
platico pod njo. Vsako platico posebej
obdelamo, da se lepo prilega tisti, ki smo
jo položili pred njo. Platice pritrdimo s
ščipalkami in bucikami. Ko je trup prekrit,
ga snamemo s šablonske deske in ločimo
še od nosilca, na katerega je bil med
prekrivanjem pritrjen.

Nato trup do konca obdelamo po že
večkrat opisanih postopkih, ki naj jih
tokrat samo naštejemo:

- prebrusimo zunanje površine trupa,

- lakiramo notranjost in prekrijemo
palubo,

- obrusimo palubo,

- model dvakrat prelakiramo z brez¬
barvnim nitrolakom, ki smo mu dodali
nekaj smukca,

- kjer je potrebno, ga pokitamo z mo¬
delarskim kitom,

- vse zunanje površine prekrijemo z
japonskim papirjem in še enkrat polaki¬
ramo,

- prebrusimo površine z vodnobrusil-
nim papirjem št. 360,

- na kobilico prilepimo obtežilo iz svin¬
ca, pokitamo in obrusimo,

- model po želji pobarvamo,

- barvo spoliramo s polirno pasto.

Jambor izdelamo iz lesene palice s pre¬
merom 15 do 20 mm ali pa iz alumini¬
jastih cevi s premerom 10 mm.

Na lesene jambore in burne pritrdimo
nosilce vrvic, tako da jih vanje zapičimo,
rilepimo z modelarskim lepilom (UHU
art) in utrdimo s sukancem in lepilom.

V kovinske jambore in burne pa
moramo za vsak nosilec posebej izvrtati
drobno luknjico, ga vanjo prilepiti ter
utrditi s tanko mehko žico. Spoj še dodat¬
no oblepimo z epoksidnim lepilom. Naj¬
bolje je, če za nosilce uporabimo kar
očesne vijake.

Jadra

Jadra lahko izdelamo iz različnih mate¬
rialov. Najboljši je dakron za jadra, ven¬
dar lahko dobra jadra naredimo tudi iz
najlona za vetrovke. V praksi pa so se
dobro izkazala tudi jadra, izdelana iz
gosto tkanih lahkih tkanin in celo iz
olivinilne folije, čeprav taka niso naj-
oljša.

Izdelava jader zahteva veliko natanč¬
nosti, najbolj zahtevna pa je izdelava
krojenih jader. Načrt prikazuje risbo
glavnega jadra in floka ali prečke, ki sta
primerne velikosti in oblike za ta model.
Najprej iz kartona ali lepenke izdelamo
šabloni za obliko jader. Položimo ju na

Jambor z napenjalnimi vrvicami in jadroma

material in režemo natančno ob robovih.
Paziti moramo, da sta šabloni položeni
na material tako, da je smer tkanja pra¬
vokotna na zadnji, prosti rob jadra.
Dakron za jadra režemo z ostrim mode¬
larskim nožem, druge najlonske tkanine
pa ob šabloni s spajkalnikom. Glavno
jadro našega modela ima na zadnjem
robu štiri letvice, ki so dolge 40 in široke
10 mm, prečka (flok oz. sprednje jadro)
pa ima lahko samo tri letvice, dolge 30 in
široke 10 mm. Letvice za jadra izdelamo
iz celuloida ali podobne plastike, lahko
pa so tudi iz tankega furnirja. Na
označena mesta jih prilepimo s kontakt¬
nim kavčukovim lepilom, ki ga razredči¬
mo z nitrorazredčilom. Na enak način in
z istim lepilom lepimo tudi vse robove in
privezne trikotnike na jadrih. Priporoč¬
ljivo je, da jadra res natančno in pazljivo
izdelamo, saj je od njihove kakovosti
odvisna hitrost modela.

Napenjalci in napenjalne vrvice

Napenjalce lahko izdelamo iz vitro-
plasta ali aluminijaste pločevine. Obi¬
čajno so pravokotne oblike z zaobljenimi
robovi (kot je narisano na načrtu), lahko
pa so tudi ovalni ali okrogli. Kljukice za
pripenjanje vrvic so izdelane iz bakrene,
medeninaste, jeklene ali nerjaveče žice,
debele od 0,4 do 0,8 mm, največkrat pa
jih oblikujemo kar iz navadnih bucik.

Za napenjalne vrvice navadno upora¬
bimo tanko sukano poliestrsko vrvico, ki
je debela od 0,4 do 1 mm. Za vsako na¬
penjalno vrvico moramo izdelati po en
napenjalec in dve kljukici za pritrjevanje.
Za nosilce napenjalnih vrvic so najpri¬
mernejši manjši očesni vijaki. Namesto
kljukic lahko uporabimo tudi ribiške
vrtilke.

Prekrivanje z japonskim papirjem

Površina, ki jo želimo prekriti z japon¬
skim papirjem, mora biti gladka in nekaj¬
krat prelakirana z brezbarvnim nitro¬
lakom. Za prekrivanje potrebujemo
japonski papir, nekoliko razredčen brez¬
barvni nitrolak, britvico, modelarski nož
in majhen ploščat ali okrogel čopič dobre
kakovosti. Najprej ukrojimo japonski
papir, tako da ima približno obliko
površine, ki jo nameravamo prekriti.
Nato ga z nitrolakom in čopičem najprej
utrdimo (prilepimo) v nekaj točkah, obi¬
čajno na robu površine, ki jo prekrivamo.
Ko se lak posuši, japonski papir ena¬
komerno in zelo pazljivo napenjamo in
hkrati lakiramo po vsej površini ter ga s
čopičem in prsti gladimo oz. pritiskamo
na površino. Počakamo nekaj ur, da se
nitrolak dobro posuši, nato površino
pazljivo in narahlo obrusimo z vodno-
brusilnim papirjem št. 600 ter znova

Sestavni deli katamarana so: trupa, nosilec
trupov in kobilica.

Model je pripravljen za prvi preskus na vodi.

TIM 2 • oktober 1995 • 9

MODELARSTVO

prelakiramo z brezbarvnim nitrolakom, ki
smo mu prej primešali nekaj smukca. Na
tak način običajno prekrivamo vse
površine na modelih, ki so bile prekrite s
furnirjem, letvicami, balzo ali vezano
ploščo, in dele, narejene iz polnega lesa.

Vlivanje svinca

Kalup za vlivanje svinca najlaže izde¬
lamo tako, da iz polnega lesa oblikujemo
pozitiv oziroma eno polovico obtežila in
ga površinsko obdelamo: obrusimo, več¬
krat prelakiramo in znova zbrusimo z
vodnobrusilnim papirjem št. 360, pre¬
mažemo s parketno pasto ali s kakšnim
drugim loščilom ter odtisnemo v mavcu.

V dobro posušen mavčni kalup vlijemo
raztaljen svinec. Ko se odlitek ohladi, ga
iztresemo iz kalupa. Najprej vlijemo
poskusni odlitek in ga stehtamo. Če  je
njegova teža enaka polovici predvidene
teže obtežila, ki je navedena v navodilih
in načrtu, označimo z zarezo višino vli¬
vanja v negativu in nadaljujemo po¬
stopek. Obdelane svinčene uteži prilepi¬
mo na kobilico z epoksidnim lepilom.

Priprava modela za spuščanje

Modeli jadrnic so plovila, ki jih pogan¬
ja veter, zato je njihova hitrost odvisna
predvsem od kakovosti jader. Na hitrost
seveda vplivajo tudi drugi dejavniki,
med katerimi so pomembni še vodna lini¬
ja (WL), površina jader, oblika in profil
korita, teža modela, dolžina kobilice in
nazadnje tudi vremenske razmere (veter).

Ko model dokončamo, ga sestavimo.
Povezavi med plovcema utrdimo z vijaki,
jambor postavimo na nosilec in ga pritrdi¬
mo z napenjalnimi vrvicami, tako da je
še vedno nekoliko gibljiv. Glavno jadro
je navadno prišito po celi dolžini jambo¬
ra, na zadnji privezni trikotnik pa prive¬
žemo vrvico za popuščanje jadra. Po¬
membno je, da je rob glavnega jadra ob
jamboru enakomerno napet, vendar ne
toliko, da bi to vplivalo na profil, ki ga
ima glavno jadro. Pri postavljanju prečke
(floka oz. prednjega jadra) pa moramo
paziti, da je njegov prednji rob, ki je
vedno okrepljen z vrvico, dobro napet,
ker je sprednji rob floka obenem tudi nje¬
govo vrtišče.

Ko smo model katamarana sestavili, še

enkrat preverimo, ali vsi njegovi deli med
seboj pravilno delujejo. Preizkusimo gib¬
ljivost jambora, ugotovimo, ali napenjalci
držijo, ali sta vrvici, s katerima popu¬
ščamo jadri, dovolj popuščeni in pritr¬
jeni, in ali so jadra glede na veter, ki
piha, pravilno nastavljena. Pri močnej¬
šem vetru jadra nekoliko popustimo;
sprednje jadro je navadno nekoliko bolj
odprto kot glavno.

Nato model položimo v vodo in ga
spustimo, ne da bi ga pri tem odrinili.
Najbolje je, da model preizkušamo na
bazenu, saj večina tekmovanj v tem
razreda poteka v bazenih. Če pa model
preizkušamo na jezeru ali na morju, mu
privežemo na nosilec sprednje napenj¬
alne vrvice tanek laks (debeline 0,35
mm), da ga lahko spet potegnemo nazaj.

S preizkušanjem ugotovimo, kako
moramo nastaviti jadra in jambor, da
dosežemo največjo hitrost in da se model
katamarana drži predvidene smeri. Sa¬
mo s pogostim spuščanjem in preizkuša¬
njem modela v različnih vremenskih
razmerah si pridobimo izkušnje in prak¬
tično znanje.

Roman Zupančič

Modelarski motorji
z notranjim zgorevanjem (5. del)

V današnjem sestavku si bomo ogledali
načine dovajanja sveže mešanice zraka
in goriva v valje dvotaktnih modelarskih
motorjev.

Med pomikanjem bata proti SML tlak
plinov v karterju narašča, približno 60°
pred SML pa bat odpre odprtino preliv-
nega kanala in sveža mešanica plinov
steče nad bat v zgorevalni prostor (glej
TIM 6/95). V idealnem motorju bi se ves
prostor nad batom napolnil s svežimi
plini, vsi zgoreli plini pa bi skozi izpušno
odprtino odtekli na prosto. Zal pri dvotak¬
tnih motorjih del zgorelih plinov ostaja v
zgorevalnem prostoru, del svežih pa
odteče skozi izpušno odprtino. Posledica
tega so dokaj velika specifična poraba
goriva in škodljivi izpušni plini, zato
klasičnih dvotaktnih motorjev večjih pros¬
tornin ne izdelujejo več. S primerno kon¬
strukcijo in dodatnimi ventili lahko te te¬
žave zmanjšamo, vendar postane zgrad¬
ba motorja dokaj zapletena.

V modelarskih motorjih konstruktorji
poskušajo polnjenje valja izboljšati z
različnimi načini prelivanja svežih plinov
in ustreznimi koti odpiranja prelivnih
kanalov. Ker sveži plini pri tem iz valja

izpirajo zgorele, govorimo o različnih
načinih izpiranja. Oglejmo si jih nekaj.

1. Prečno izpiranje

Kot že ime samo pove, tečejo plini pri
tem izpiranju v prečni smeri, torej vstopa¬
jo na eni strani valja in izstopajo na
drugi. Da bi bilo izpiranje zgorelih plinov
karseda učinkovito in da sveži plini ne bi
prehitro odtekali skozi izpušno odprtino,
jih moramo usmeriti tako, da se gibljejo
tudi vzdolž valja. To lahko dosežemo z
deflektorjem na batu, s primerno obliko¬
vanim vrhom bata in primerno obliko
odprtine prelivnega kanala (Risbe 1 a, b,

c)-

Izpiranje s prečnim tokom je najstarej¬
še. Konstrukcijsko je zelo enostavno, ven¬
dar daje nekoliko slabše rezultate, zato
ga v boljših motorjih ne uporabljajo več.
V povprečnih modelarskih motorjih pa ga
še pogosto srečamo. Prednost te izvedbe
je predvsem enostavna izdelava valja, ki
ima le dve odprtini, prelivno in izpušno.
Zal je zaradi velikih odprtin valj motorja
precej oslabljen, nekaj težja pa je tudi
izdelava bata z deflektorjem. Deflektor se

med delovanjem motorja tudi precej seg¬
reva (Risba 1 a). Te težave so v tovarni
O. S. rešili tako, da so vrhu bata dali
tako obliko, da usmeri sveže pline navz¬
gor (Risba 1 b). Obstajajo tudi izvedbe
prečnega izpiranja z normalno obliko¬
vanim batom (Risba 1 c), kjer pline
usmerjata ustrezno oblikovan prelivni
kanal in prelivna odprtina v valju, ki pa
jo je težje izdelati.

Pri nekaterih motorjih z večjim pre¬
merom bata je prelivna in izpušna odprti¬
na razdeljena na več delov, deformacije
valja so manjše, izboljšano je tudi vode¬
nje bata v valju in izpiranje zgorevalne¬
ga prostora. Seveda pa je izdelava valja
z več odprtinami težja in dražja. Takšno
izvedbo prečnega izpiranja poznamo
tudi po kratici PDP (Perry Directional
Porting ); uporabljali so ga v motorjih HB.

Tipični motorji s prečnim izpiranjem so
npr. ENYA 09, 15, 19, Webra EURO
40, Super Tigre X-1 1 in mnogi drugi.

2. Križno izpiranje

Tudi križno izpiranje je eden starejših
načinov izpiranja, ki pa se, predvsem pri

10 • TIM 2 • oktober 1995

Risba 1. Prečno izpiranje

Risba 3. Protitočno izpiranje

manjših motorjih, še vedno uporablja. Za
križno izpiranje je značilno, da so preliv-
ni kanali rezkani v dokaj debelo steno
valja, izpušnih in prelivnih odprtin je več,
valj pa je privit v ohišje motorja (Risba 2).
Da je bat dobro voden v valju, so preliv-
ni kanali sorazmerno ozki. Upor pri pre¬
livanju plinov iz karterja nad bat je zato
dokaj velik. Da bi v zgorevalni prostor
kljub temu pritekalo dovolj plinov, je pre¬
livnih kanalov več.

Sveži plini od strani pritekajo v zgo¬
revalni prostor, del se jih usmeri navzgor,
kar precej pa jih uhaja skozi izpušne
odprtine, zato polnjenje valja ni naj¬
boljše. Zaradi enostavne izdelave valja
in majhne teže motorjev se je ta način
izpiranja obdržal tudi pri novih motorjih
zelo majhnih delovnih prostornin.

Tipični motorji s takšnim izpiranjem so
majnni motorji ameriške tovarne COX.

Risba 2. Križno izpiranje

3. Protitočno izpiranje

Pri tem načinu izpiranja pritekajo sveži
plini v zgorevalni prostor v nasprotni
smeri, kot odtekajo zgoreli plini. Zaradi
odličnih rezultatov, doseženih s takšnim
izpiranjem, ga uporabljajo v vseh večjih
sodobnejših motorjih. Temu načinu izpi¬
ranja pogostokrat pravimo kar "schnuer-
le", po priimku njegovega izumitelja.

Pri osnovni izvedbi tega izpiranja sta
prelivna kanala dva, nameščena sta
bočno, usmerjena pa v nasprotno smer
kot izpušna odprtina (Risba 3 a). Se
boljše rezultate izpiranja dosežemo s
tremi kanali, kjer sta dva usmerjena na¬
zaj, tretji pa v smeri izpušne odprtine
(Risba 3 b). Imenujemo ga tudi kanal
"buster". Kot odpiranja tega kanala je
nekoliko majši kakor kot odpiranja
bočnih prelivnih kanalov. S prečnim
tokom svežih plinov skozi buster doseže¬
mo dobro prečno izpiranje zgorelih
plinov, ki sicer deloma ostajajo v valju
motorja. To izvedbo uporablja večina
proizvajalcev v cenejših motorjih s proti¬
točnim izpiranjem.

Da bi bil upor pri pretakanju plinov
skozi kanale karseda majhen, so kanali
razmeroma široki. Široke so tudi prelivne
odprtine na valju, to pa valj oslabi in
poslabša vodenje bata. Ta problem so
najprej reševali z razdelitvijo prelivnih
odprtin na več manjših (Risba 3 c) in
takšne motorje prodajali kot motorje s
šestimi ali celo osmimi kanali, kar pa ni
povsem točno. Taka izvedba omogoča
tudi uporabo batnega obročka, ki ni pritr¬
jen s prečnim zatičem. Batni obroček se
na batu lahko vrti, vendar pa je dovolj
dobro voden, da se ne more zatakniti ob
rob katere od odprtin v valju. Tipičen
motor takšne konstrukcije je npr. Irvin
1 20, ki ima v valju kar 1 2 odprtin.

Še boljše izpiranje zgorevalnega pros¬
tora dosežemo z več prelivnimi kanali. Ta
rešitev je seveda tehnološko še zahtevnej¬
ša, zato se uporablja le v večjih vrhunskih
motorjih. Konstruktorji se ponavadi
odločijo za pet kanalov (Risba 3 d ), pre¬
točne odprtine v valju pa so lahko tudi
deljene.

4. Tangencialno izpiranje

Ta način izpiranja se v modelarskih
motorjih ni uveljavil, ker je tehnološko še
zahtevnejši kot protitočno izpiranje,
rezultati pa ne izpolnjujejo pričakovanj.

Risba 4. Tangencialno izpiranje

Bistvo tega načina izpiranja je v tem, da
sveži plini vstopajo v valj tangencialno
(Risba 4) in se v valju gibljejo tudi
krožno.

Marjan Klenovšek

TIM 2 • oktober 1995 • 11

MODELARSTVO

Modelarski triki

Spoji v letalskem modelarstvu

Spoji posameznih sestavnih delov mo¬
dela so pri popravilih ali sestavljanju
občutljiva (rizična) mesta. To pa zato, ker
se prekine naravni potek vlaken oziroma
smeri materiala. Popravljeni del je tu
oslabljen, zato vedno ostaja možnost po¬
novne poškodbe na istem mestu. Nasled¬
nji primeri pojasnjujejo, kako zaradi ne¬
vednosti ali neznanja pri izdelavi pove¬
zav, spojev in ojačitev ali pri popravilih
naredimo na (pogostejše napake. Risbe
na levi strani prikazujejo nepravilno, na
desni pa ustreznejšo oziroma pravilno
rešitev problema. Seveda je pri tem
pomembna tudi izbira pravega lepila.

Miran Kos

NEPRAVILNO PRAVILNO

Kontaktne površine moramo pred lepljenjem
vedno nahrapaviti. V primerjavi z gladko je
nahrapavljena površina precej večja, pa tuai
lepilo ob pritisku manj izteka.

Spoji letvic in okroglih nosilcev morajo biti pod
kotom 45°. Pri letvicah je kot lahko tudi večji.
Cim večji je, tem bolje letvica prenaša torzij-
ske obremenitve. Z daljšim vzdolžnim spojem
povečamo trdnost (velika kontaktna površina).
Se boljši je preklopni spoj (tretja risba).

Nenatančen spoj dveh delov. Takšen spoj ne
prenese skoraj nobene obremenitve. Nujno
moramo paziti na točno prileganje obeh
delov.

Pri letalskem modelu morajo biti bovdni vzdolž
stene trupa pritrjeni na čim večji dolžini.

Bovden se oddaljuje od stene trupa. Narediti
moramo ustrezno zagozdo iz balze, ki jo
vstavimo med bovden in trup.

Pritrditev rebra ali nosilca servomotorjev. S
koščki steklene tkanine, prepojene z epoksid-
no smolo, ki ji dodamo nekaj smukca, dodatno
ojačimo spoj rebro-trup.

Vodenje bovdna skozi rebro. Bovden vodimo
skozi medeninasto cevko, ki smo ji na obeh
koncih posneli notranje robove.

Pri pritrjevanju višinskega krmila na trup z
vijakom lahko z ustrezno velikim kosom trdega
lesa povečamo pritisno površino in prenos
moči na višinsko krmilo in trup.

Pritrditev vlečne kljuke. Ovalna stopničasta
ojačitev z veliko površino, ki se prilega obliki
trupa, je dosti boljša od pravokotne.

Nepravilna in pravilna pritrditev osi za kolesa

Izrezi za rebra, opiate in ojačitve naj bodo
vedno zaobljeni. Krilo moramo pri odprtinah
za servomotorje dodatno ojačiti z nosilcem,
kot kaže desna risba.

Notranji, vertikalni nosilec naj se končuje
postopoma. Nenadna sprememba trdnosti in
togosti deluje kot škarje.

Popravilo enostranskega poškodovanega krila
oz. trupa iz steklenih vlaken

a) Preprosto z lepilom zapolnjeno poškodo¬
vano mesto se bo znova poškodovalo, ker je
trše od okolice, saj pri debelih kosih lepilo ne
prodre dovolj globoko v material.

b) Prikazana je boljša rešitev, vendar tvegamo
ponovno poškodbo.

c) Najboljša rešitev: pomembno je, da
poškodovani material zamenjamo s takšnim,
kot je sosednji, nepoškodovani (stiropor-stiro-
por, trda balza-trda balza, steklena tkani-
na-steklena tkanina). Tudi letnice oz. vlakna
morajo imeti isto smer.

12 • TIM 2 • oktober 1995

MODELARSTVO

Z brušenjem obeh kontaktnih površin pod
kotom 45° glede na prečno in vzdolžno os se
stična površina poveča za več kot 100 %. To
tudi pomeni, da spoj prenese dvakrat večjo
obremenitev.

Poškodovano krilo na obeh straneh okrepimo s
stekleno tkanino in dodatnim nosilcem, kot
kaže desna risba.

Trup okrepimo z ovalnim kosom tkanine.

Izdelava

Nosilni letvici prekrižamo.

Zmaj ima obliko deltoida. Pri tej obliki
je izredno pomembno medsebojno
razmerje dolžin letvic in točka križanja
letvic. Razmerje dolžine prečne in
pokončne letvice mora biti 4 : 5, prečna
letvica pa mora križati pokončno letvico
na 2/3 njene višine (glej risbo 1). Če je
dolžina pokončne letvice 100 cm, mora

biti prečna letvica dolga 80 cm. Točka
križanja letvic pa je od spodnjega konca
pokončne letvice oddaljena približno 65
cm. Zelo pomembno je tudi, da pokonč¬
na letvica križa prečno točno na sredini.

Ko smo točko določili, jo na obeh
letvicah s svinčnikom označimo, nakar
letvici z močno tanko vrvico trdno
povežemo. Preden nadaljujemo delo,
preverimo, ali je okvir v ravnotežju.

Papirnati

zmaj

Prišla je jesen, z njo pa idealne
razmere za spuščanje papirnatih zmajev.

Pred več kot 2500 leti so se nekje na
Daljnem vzhodu dvignili v nebo prvi
papirnati zmaji. Preden pa so se pojavili
v Evropi, je moralo preteči še mnogo sto¬
letij. Sele trgovci s svilo, v času Marka
Pola (okoli leta 1300), so papirnate
zmaje prinesli v Evropo. Sprva je bila to
zabava le za odrasle, nato pa je izdelo¬
vanje in spuščanje papirnatih zmajev
postalo otroška igra. V zadnjem času pa
zahtevnejše konstrukcije akrobatskih tek¬
movalnih zmajev znova privlačijo tudi
odrasle.

Danes lahko zmaje raznih velikosti in
oblik kupimo v vsaki bolje založeni
trgovini z igračami. Vendar veliko več
velja, če zmaja naredimo sami. Poleg
tega pa doma narejen zmaj ponavadi
bolje leti kot kupljen.

Upam si trditi, da izdelava preprostega
papirnatega zmaja ni pretežka za
nobenega izmed vas. Potrebujete le dve
leseni letvici, polo tankega papirja, nekaj
deset metrov tanke vrvice ter malo dobre
volje.

TIM 2 • oktober 1995 • 13

ZA SPRETNE ROKE

Na koncih letvic vrežemo utore in čez¬
nje napnemo vrvico. Se bolje pa je, če
vrvico nekajkrat ovijemo okoli vsakega
konca, s čimer dodatno utrdimo okvir. Pri
napenjanju vrvice moramo paziti, da
ostaneta letvici prekrižani pod pravim
kotom (risba 2).

Povezan okvir nato položimo na
primerno veliko polo papirja. Naj¬
preprosteje je, če vzamemo kar tanek
celofan, ki je izredno močan in hkrati
razmeroma lahek, poleg tega pa ga
dobimo v skoraj vsaki trgovini. Za prekri¬
vanje lahko uporabimo tudi povoščen bel
papir, ki ga v trgovinah uporabljajo za
zavijanje daril. Papir sicer ni tako trden
kot celofan, vendar lahko nanj lažje in
lepše narišemo obraz zmaja.

Papir obrežemo 2-3 cm od ogrodja
zmaja. Porežemo oglišča in naredimo
zavihke, ki jih nato zapognemo čez
obodno vrvico ter zalepimo (risba 3). Za
lepljenje zavihkov uporabimo hitro
sušeče modelarsko lepilo (UHU hart), pri
čemer nanesemo le toliko lepila, kolikor
ga je resnično potrebno. Ko se lepilo
posuši, na stran, kjer ni letvic, s flomastri
narišemo obraz zmaja.

Na zmaja moramo privezati še vlečne
vrvice. Od njihove pravilne nastavitve je
odvisno, kako bo zmaj letel. Najprej na
oba konca prečne letvice privežemo vrvi¬
co, ki mora biti tako dolga (2 x E), da jo
lahko napnemo do vrha zmaja. Nato na
spodnji konec pokončne letvice priveže¬
mo še tretjo vrvico (F). Njeno dolžino pa
določimo tako, da zmaja obesimo, kakor
prikazuje risba 5, in vrvico F krajšamo,
dokler zmaj ne visi pod kotom približno
30° nad tlemi. Takrat privežemo vrvico F
točno na sredini prečne vrvice. V vozlišče
teh treh vrvic privežemo še glavno vlečno
vrvico.

Enako pomembna je tudi izdelava
repa. Primerna dolžina repa namreč
zmaju zagotavlja stabilnost, saj z njo
določimo njegovo težišče. Optimalno
dolžino določimo s preizkušanjem. Na
splošno pa velja, da mora biti rep dolg
za tri do štiri dolžine daljše letvice zmaja.
Izdelamo ga tako, da na vrvico v
primernih razmikih privežemo papirčke,
konec vrvice pa zaključimo s čopkom.

Za spuščanje zmajev so najprimernejši
vetrovni dnevi, ko veter piha močno, ven¬
dar enakomerno. Takrat vzemite zmaja
pod roko in hitro na bližnji travnik. Pri
dovolj močnem vetru vam najbrž ne bo
potrebno narediti niti koraka in zmaj bo
že v višavah. Pri nekoliko šibkejšem vetru
pa zmaja poskusite dvigniti s tekom.
Vlečete ga vedno v smeri proti vetru.
Malo rekreacije vam prav gotovo ne bo
škodilo.

Čas izdelave: 2-3 šolske ure.

Miha Zorec

Pripomoček za preizkus
iznajdljivosti

Pripomoček za preizkus iznajdljivosti
lahko izdelamo iz usnja, lesenih kroglic
in vrvice.

Naloga: Najlonsko vrvico z obema
žogicama vred moramo rešiti iz usnjene
zanke, ne da bi pri tem poškodovali
katerikoli sestavni element.

Za izdelavo pripomočka potrebujemo
naslednja gradiva:

- 50 x 250 mm velik kos 1 do 20 mm
debelega usnja,

- najlonsko vrvico 3 x 640 mm,

- 2 leseni kroglici ali žogici za golf s pre¬
merom 42 mm,

- lepilo.

Orodje:

- vrtalni stroj

- sveder s premerom 2,8 mm

- kronska žaga s premerom 25 mm,

- nož olfa.

o

m

CN

Najenostavneje bomo usnjeni plašč
izdelali tako, da večji kos usnja z žičniki
pribijemo na deščico. Nato zarišemo
stranice in središča izvrtin. S 25-mili-
metrsko kronsko žago izdelamo večjo
luknjo, manjše izvrtine pa z 2,8-mili-
metrskim svedrom za kovine. Z nožkom
olfa naredimo zarezo med manjšimi
izvrtinami in nato usnje obrežemo.

Kroglici vpnemo v primež in izvrtamo
25 mm dolgi izvrtini, v katere bomo
prilepili vrvico. Dimenzije lahko pri¬
lagodimo tudi drugim kroglicam, ki jih
lažje dobimo.

Želim vam obilo uspeha pri izdelavi in
zadovoljstva pri preizkusu iznajdljivosti
vaših prijateljev.

Boris Kozinc

14 • TIM 2 • oktober 1995

PRILOGA

Otroška kmetija

Pred vami so podrobna navodila za
izdelavo prikupne igrače - hleva s konji,
kravami, drobnico, pujski in kokošmi,
podestom za seno ter garažo za spravilo
orodja. Izdelek ne pomeni kakega poseb¬
nega finančnega zalogaja in ne zahteva
velikega modelarskega znanja, zato pa
toliko več natančnosti, spretnosti, potr¬
pljenja in predvsem časa. Pri izdelavi
lahko sodeluje vsa družina, za kasnejšo
igro pa bo tako ali tako dovolj kandida¬
tov.

Material

Z nabavo materiala ne bi smeli imeti
težav, saj vam bo nekaj kosov 4, 5 in 10
mm debele vezane plošče odstopil vsak
mizar; potrebne letvice so naprodaj v
modelarskih trgovinah, šarnirji, žebljički
in vijaki v trgovinah z okovjem, lepilo za
les (npr. UHU coli express) in nekaj
brezbarvnega nitrolaka imate najbrž že
doma, žive barve na nitro, oljni ali sin¬
tetični podlagi pa kupite v najmanjši
obstoječi embalaži, ker jih boste potrebo¬
vali zelo malo.

Orodje

Za žaganje vezane plošče v mode¬
larstvu uporabljamo rezljačo, vendar pa
z njo pri izdelavi nekaterih sestavnih
delov hleva ne boste prišli daleč, saj je
10 mm debeli plošči kos le ročna žaga s
finimi zobci (npr. lisičji rep), modelarska
električna vbodna žaga (podrobneje smo
o njej pisali v lanski 6. številki revije TIM)
ali pa »prava« električna vbodna žaga,
katerih ponudba je pri nas že zelo pes¬
tra. S tem orodjem boste lahko hitro in
natančno izžagali večino potrebnih
delov (z izjemo figuric živali). Pri izdelavi
boste potrebovali tudi kopirni papir in
risalno orodje za prenos obrisov ses¬
tavnih delov na vezano ploščo, mode¬
larsko rezljačo, električni vrtalnik z 2,5
in 8 mm debelimi svedri za les, brusilni
papir, rašpo, pilo, manjši izvijač in
čopič.

Izdelava sestavnih delov

Najprej si dobro oglejte fotografiji in
načrt v prilogi, da dobite pravo predsta¬
vo o videzu izdelka. Prav fotografiji nam¬
reč pojasnjujeta celo vrsto podrobnosti,
ki v načrtu niso posebej narisane, saj bi
bil ta tedaj manj pregleden. Z risalnim
orodjem prekopirajte obrise posameznih
sestavnih delov z načrta, ki je narisan v
merilu 1 : 1, na vezano ploščo in jih izža-

gajte. Vrata in okna v vseh štirih stenah
poslopja izžagate tako, da v enega od
notranjih kotov posamezne odprtine z
električnim vrtalnikom najprej izvrtate 8
mm veliko luknjo. Nekoliko več natančno¬
sti zahteva izdelava najdaljše stranice s
polkrožnimi hlevskimi vrati, saj jih je
treba na koncu po sredini prežagati in
približno 2 mm obrusiti, da se bodo kas¬
neje, ko jih boste opremili s šarnirji, odpi¬
rala in zapirala brez zatikanja. Ne poza¬
bite na luknjico, skozi katero boste na
desno krilo z majhnim vijakom pritrdili
zapah iz smrekove letvice z merami 80 x
10x5  mm. Drugi del zapaha naredite iz
dveh 3 in 4 cm dolgih koščkov letvice s
prerezom 10x5  mm, ki ju prilepite na
levo krilo istih vrat.

Ker gre za sestavne dele navadne pra¬
vokotne oblike, v načrtu zaradi pomanj¬
kanja prostora ni narisanih obeh kril stre¬
he (440 x 1 80 in 440 x 230 mm), pod¬
stavka (380 x 294 mm), garažnih vrat
(80 x 98 mm), okenskega pokrova nad
njimi (30 x 48 mm) in krajših drsnih vrat
(90 x 48 mm) na bočni stranici poslopja.
Daljša drsna vrata (1 80 x 48 mm) s tremi
pravokotnimi odprtinami na drugi bočni
stranici so na prilogi narisana v naravni
velikosti. Vse te elemente izžagajte iz 4
mm debele vezane plošče (z izjemo stre¬

he, ki je lahko milimeter debelejša, in
podlage, ki je debela 10 mm). Zgornja in
spodnja vodila za okna in drsna vrata
naredite iz skupaj zlepljenih letvic s pre¬
rezom 10 x 5 in 5 x 5 mm, ki jih prilepite
na mesta, v načrtu označena s tanko
prekinjeno črto. Za boljšo predstavo si
pomagajte s prerezom takega vodila, ki
je narisan v načrtu v merilu 1:1.  Robove
pokrovov po potrebi nekoliko obrusite,
da bodo laže drseli po vodilih.

Iz 4 mm debele vezane plošče izžagaj¬
te tudi navpično steno garaže in podest
nad njo (oboje je veliko 120 x 140 mm)
ter podest v hlevu (70 x 230 mm). Ta je
podprt s stebričkom iz smrekovine (20 x
20 x 130 mm). Tri pregrade za živino v
hlevu naredite iz 75 mm dolgih koščkov
smrekove letvice s prerezom 10 x 30
mm, iz enakih letvic pa narežite tudi
stene svinjaka (mere dobite iz tlorisa
poslopja, ki je narisan v merilu 1 : 3). Vse
robove elementov pred sestavljanjem
zgladite z brusilnim papirjem.

Figure živali izrezljajte z modelarsko
rezljačo iz 4 mm debele vezane plošče.
Podstavki zanje (narisan je le pri kozi,
vse druge pa naredite na enak način) so
iz ustrezno dolgih koščkov smrekove
letvice s prerezom 10x20  mm. Vanje do
globine 5 mm izvrtate 5 mm velike luknje

TIM 2 • oktober 1995 • 15

PRILOGA

PRILOGA

I-


garažna

vrata

desni del
zapaha

levi del
zapaha

hlevska

vrata

sarnir

(eno, dve ali tri - odvisno od živali), v
katere pod pravim kotom prilepite figure.
V hlevu je prostora za štiri krave, štiri
prašiče, dva konja, dve kozi itd., vendar
pa posameznih živali lahko naredite,
kolikor želite.

Barvanje

Ker bi bilo barvanje že sestavljenega
hleva dokaj nerodno, je elemente bolje
prebarvati prej. Da se izdelek ne bo
umazal in da bo hkrati tudi prijeten na

pogled, ga prebarvajte z živimi, v vodi
obstojnimi barvami: obe strešni krili z
rdečo, hlevska vrata in pregrade v svinja¬
ku z zeleno, drsna vrata, pokrove oken,
zapah na hlevskih vratih, pregrade v
hlevu in steber podesta z rumeno, vodila
drsnih oken oziroma vrat, ročaje na njih,
oba podesta, steno garaže in tla v hlevu
pa z rjavo. Vse stene na zunanji in
notranji strani zaščitite samo z brez¬
barvnim nitrolakom. Živali pobarvajte po
svojem okusu.

Sestavljanje

Najprej na podlago z obeh strani
prilepite bočni stranici, mednju pa še
daljšo stranico. Da se elementi med
sušenjem lepila ne bi premaknili, stik
utrdite z nekaj žebljički. Pri sestavljanju si
lahko pomagate tudi z večjimi (40 cm)
mizarskimi svorami. Drsna vrata in
pokrov okna s strani potisnite v že prej
prilepljena vodila. Na obeh straneh
dodajte še ustrezno dolgi navpični letvici,

ki bosta omejevali hod okna in vrat. Kako
prilepiti steno garaže in podest nad njo,
kažeta fotografija in tloris (v merilu 1 : 3,
kar pomeni, da morate vse mere pom¬
nožiti s tri). Isto velja za podest v hlevu,
podprt s stebričkom, pregrade za živino
in svinjak. Hlevska vrata pritrdite na steno
z dvema daljšima šarnirjema. Ce nimate
dovolj kratkih vijakov, jih na notranji
strani popilite, da ne bodo štrleli iz lesa.
Manjši del zapaha prilepite na leva vrata
na mestu, ki je označeno v načrtu, večji

del zapaha na desnih vratih pa z manj¬
šim vijakom privijte ravno toliko, da ga je
še mogoče brez težav premikati. Povsem
na koncu pride na vrsto še streha. Manjši
del prilepite in po želji še pribijte ali pri-
vijačite, večjega pa držita samo dva
šarnirja. Da bodo šli vijaki raje v les, na
njihovih mestih z 2 mm debelim svedrom
naredite plitve izvrtine. Ce se vam to ne
bo posrečilo in boste ploščo prevrtali,
lahko šarnirje še vedno privijete z navad¬
nimi strojnimi vijaki (npr. M 3 x 10), na

katere s spodnje strani nataknete pod-
ložko, privijete matico in odpilite odvečni
del^navoja.

Ce ste bili pri izdelavi natančni, imate
pred seboj lično igračo, kakršne v naših
trgovinah ni mogoče kupiti. Drugače je v
tujini, kjer je ponudba različnih hišic (tudi
kmetij) za igranje dokaj bogata - zato
pa so zaradi zahtevne ročne izdelave
prav pregrešno drage.

Matej Pavlič

16 • TIM 2 • oktober 1995

TIM 2 • oktober 1995 • 25

MAKETARSTVO

v

Sola plastičnega maketarstva (30. del)

Proizvajalci

vacf ormskih maket a. de»

Mitja Maruško

Aeroclub

Britanska firma Aeroclub je znana
predvsem po kovinskih dodatkih.
Njihova ponudba vacformskih maket pa
se omejuje na britanska civilna in vojaška
letala, ki so jih večji proizvajalci v
posameznih merilih spregledali. V rela¬
tivno skromni ponudbi nekaj več kot deset
maket boste našli tudi maketo športnega
dvokrilnika De havilland D. H. 60G
moth. Njegovo mornariško izvedenko je
kupilo mornariško letalstvo kraljevine
Jugoslavije in na njem je letel prenekateri
slovenski pilot. Maketa je tipičen
primerek Aeroclubovega izdelka s
kakovostno površinsko obdelavo vakuum¬
sko odtisnjenih delov, nalepkami in kovin¬
skimi odlitki motorja, zračnega vijaka in
podvozja. Ne manjkajo niti opornice s
primernim profilom. Aeroclubove makete
so najpogosteje kombinacija brizganih
plastičnih delov in siceršnje Aeroclubove
ponudbe kovinskih delov.

Airmodel

Frank-Modellbau je nemški maketarski
veletrgovec in lastnik blagovne znamke
Airmodel, ki je sinonim za pionirsko delo
v vacformski tehniki na nemškem trgu.
Prvotne Airmodelove makete so preprosto
oblikovani dodatki za konverzijo briz¬
ganih maket. Maketa nemškega izvid-
niškega letala heinkel He-46 premore
vsega sedem osnovnih delov. V navodilih
najdete temeljne napotke, kje poiskati
motor, vijak, kolesa in oborožitev, manj¬
ka pa celo načrt v merilu 1 : 72, kar je
sila skromno. Pa vendar so te preproste
vacformske makete utirale pot kakovost¬
nejšim izdelkom, kakršen je novejša
maketa italijanskega izvidniškega letala

Airmodelova vacformska maketa antonova
An-2 še nima konkurenta med brizganimi
maketami in je tipičen primerek kakovostnih
izdelkov te nemške firme. Manjši deli so odliti
iz epoksidne smole.

I.M.A.M Ro 37/ Ro 37 bis. Lepo obliko¬
vani vakuumsko odtisnjeni deli so dopol¬
njeni z epoksidnimi (motor, opornice,
kolesje, itd.). Celo različne kamuflaže so
narisane v merilu 1 : 72. Manjkajo le
nalepke, pa tudi zanje je kasneje poskr¬
bel italijanski proizvajalec oznak Tauro.

Aviation USK

Novinec med vacformskimi proizvajal¬
ci uvršča v svoj program skrbno izbrane
makete letal, ki vedno uspešno zapolnijo
tržne niše. Maketa heinkla He-59 je kom¬
binacija vakuumsko odtisnjenih delov in
brizgane plastike, ki so po vsej verjetnos¬
ti izdelani na Češkem. Kakovost povr¬
šinske obdelave in izvstne nalepke so
ključ do uspeha makete nemškega vod¬
nega letala, ki so ga prvič preskusili v
španski državljanski vojni. Toda kakovost
ima svojo ceno - seveda visoko.

Blue Rider

Londonska firma Blue Rider je poseb¬
než med manjšimi proizvajalci, saj njen
proizvodni program vsebuje izključno
prezrto letalsko zgodovino. Ker jo bomo
na straneh Tima še predstavili, opišimo
na kratko njihove vacformske izdelke.
Plastični deli so oblikovani z drobnimi
površinskimi detajli brez pretiranih
poenostavitev. Kovinski dodatki so prej
pravilo kot izjema. Odlika pa so
Kakovostne nalepke. Med vacformskimi
maketami naj omenimo maketo avstro-
-ogrskega bombnika ufag C. I. v meri¬
lu 1 : 72, ki jo je mogoče izdelati v bar¬
vah letal iz ljubljanske in mariborske stot¬
nije. Blue Rider je izdal tudi dva seta
nalepk za slovenska letala, ki so sodelo¬
vala v bojih za severno mejo v letih
1919/1920.

Mlajša poljska firma Broplan izdeluje
izključno vacformske makete poljskih letal.
Nalepke, dober načrt in solidna kakovost plas¬
tičnih delov so dovolj za dobro maketo.

Broplan

Broplan je pronicljiv poljski proizva¬
jalec, ki se je s ponudbo maket poljskih
letal pojavil še pred plimo kakovostnih
zahodnih maket na poljskem trgu po
padcu železne zavese. Broplanove solid¬
no izdelane makete spremljajo načrti v
merilu in nalepke skromnejše kakovosti.

Classic Planeš

Prve makete Classic Planeš so sila
skromne in nenatančne. Njihov program
obsega v glavnem le letala prve svetovne
vojne. Pod njihovo blagovno znamko pa
lahko zasledite tudi odlitke matric, ki jih
uporabljajo drugi proizvajalci. Kot
mnoge vacformske makete, si je tudi te
treba pred nakupom dobro ogledati.

Contrail

Contrail je eden najstarejših britanskih
proizvajalcev vacformskih maket. Bla¬
govna znamka je v zadnjih letih zame¬
njala kar nekaj lastnikov in žal bodo
nekateri izmed klasičnih Contrailovih
izdelkov kmalu le še antikviteta. Med
slednje lahko štejemo veliki nemški štiri-
motorni bombnik Zeppelin staaken
E4/20 in komplet štirih britanskih bomb¬
nikov vickers valentia in victoria. Contrail
je tudi izdelovalec plastičnih profilov, ki
so nepogrešljivi pri gradnji vacformskih
maket. V njihovem programu najdete
večino britanskih medvojnih kopenskih in
mornariških letal, mnoga nenavadna leta¬
la prve svetovne vojne in nekaj sovjetskih
letal. Površinski detajli so malce grobi,
spominjajo na prve Matchboxove
makete. Pri starejših maketah so brizgani
plastični deli skoraj neuporabni. Novejše
izdeleke pa spremljajo nalepke, kovinski
deli in kakovostnejša obdelava površine
plastičnih delov.

Esoteric

Že samo ime je dovolj zgovorno. Firma
Esoteric izdeluje skoraj izključno makete
ameriških mornariških letal, ki se jim v
zadnjem času pridružujejo še italijanska
in britanska iz medvojnega obdobja.
Makete so dopolnjene z nalepkami in
kovinskimi deli.

Falcon

Novozelandski proizvajalec Falcon se
je uveljavil predvsem s kompleti izjemno
prosojnih zasteklitev pilotskih kabin
clear vax". Z izjemno kakovostjo pa se
ponaša še nekaj vacformskih maket
poznejših izvedenk znanega britanskega
lovca supermarine spitfire. Visoka cena
pa nas v času, ko je maketarska industri¬
ja povsod v razcvetu, odvrača od naku¬
pa.

26 • TIM 2 • oktober 1995

MAKETARSTVO

Timovo izložbeno okno

Academyjina športna krila

Že res, da vas večina najprej poseže
po maketah lovcev F-16, F-14 in F-15,
kasneje morda po klasičnih letalih druge
svetovne vojne, toda le malokdo si želi
maketo športnega letala. Veliki proizva¬
jalci poznajo vaš okus, zato tudi redko
ponujajo makete civilnih letal. Escijeva
maketa cessne 1 72 je še prava redkost,
zato je dostopnost Academyjinih športnih
letal v merilu 1 : 48 razveseljiva novost,
za katero dolgujemo zahvalo ljubljanske¬
mu uvozniku Nebec Hobi d.o.o.

Piper Pa-28 cherokee (Academy
1610) v merilu 1 : 48

Piper Pa-28 cherokee je naslednik
trisedežnega tri-pacerja, hkrati pa dru-
gorojenec v "indijanski družini", saj so
pri Piperju večino svojih letal poimenovali
po indijanskih plemenih. Academy ponu¬
ja izvedenko Pa-28-140. To je prva inači¬
ca cherokeejev z Lycomingovim motor¬
jem 0-320, ki je zmogel 140 konjskih sil.
Proizvodnja modela Pa-28-140 je tekla
vse do leta 1977, ko so jo zaključili z
modelom piper Pa-28-140E cruiser. Pri
Piperju so izdelali še modele 150,160 in
1 80 challenger, ki so se razlikovali po
moči motorja in nekoliko povečanem vi¬
šinskem krmilu, če zanemarimo vrsto
tehnoloških izboljšav in dodatno opremo.

Academy nam ponuja model Pa-28-
140. Vsi plastični deli so odliti v beli plas¬
tiki. Pilotska kabina premore izvrstno
reliefno oblikovano instrumentno ploščo
in štiri sedeže. Zasteklitev kabine sicer ni
najbolje izvedena, saj moramo stranska
okna vlepiti, pa tudi prozorna plastika je
predebela. Površinski detajli pa so v me¬
rilu 1 : 48 izvrstni. Kolesa so žal odlita
skupaj z aerodinamičnimi oblogami, kar
nam otežuje gradnjo letal, ki teh niso
imela. V nos makete lahko vgradite
Lycomingov motor, le oplato pri njem
boste morali prerezati, če ga želite raz¬
kazovati.

Aeroklub Velenje premore edinega
piperja Pa-28-140D (S5-DCS) na Sloven¬
skem. Bistveno več pa je piperjev Pa-28-
161 cherokee warrior, ki so nekoliko več¬
ji. Konverzija Pa-28-140 v Pa-28-161 pa
je precejšnji zalogaj, saj je krilo slednje¬
ga povsem drugače oblikovano.

Academy je za vsa štiri športna letala
izdala le ene same nalepke, ki ponujajo
bele in črne registracijske oznake,
značilne za ZDA.

Piper Pa-18-135 super cub
(Academy 1611)  v merilu 1 : 48

Pravzaprav je nenavadno, da so pri
Academy posegli po maketi piperja Pa-
18-135, čeprav je izvedenka Pa-1 8-1 50
z močnejšim motorjem Lycoming
številčnejša. Ker pa bistvenih zunanjih
razlik ni, lahko Academyjino maketo
uporabite za gradnjo enega izmed
mnogih piperjev Pa-1 8-1 50, ki letijo pri
nas.

Pilotska kabina je solidna, čeprav
lahko marsikaj dodate na njene stene in
dopolnite instrumentno ploščo. Kabino
letala boste žal teško odprli, saj ponujene
konstrukcijske rešitve zagotavljajo trdnost
krila. Površinski detajli so izvrstni. Izrez
krmilnih površin in zakrile ni težaven, le
zaključek bočne zasteklitve morate preu¬
rediti, saj je imela večina Pa-1 8-1 35 in
Pa-18-150 zaobljeno zadnje steklo. Z
nekaj kita in barve boste preureditvi zlah¬
ka kos. Pri montaži morate paziti na
dolžino opornic, saj morajo biti krila po¬
polnoma ravna. Nalepke so slabo odtis¬
njene, pri gradnji slovenskih letal pa vam
ne bodo v nikakršno pomoč.

Cessna 150 (Academy 1608)
v merilu 1 : 48

Pri Academy niso povsem natančno
označili tipa letala, katerega maketo
ponujajo. V letih 1959 do 1965 je tekla
proizvodnja cessne 150, modelov A do
E. Sele model 150 F je dobil znane
oblike z nagnjenim smernim krmilom in
prostornejšo pilotsko kabino. V Franciji
licenčno izdelana cessna Fr/F-150 L
leškega Alpskega letalskega centra je
bila prvo letalo tega tipa v Sloveniji. V
zadnjih letih pa se je njihovo število
bistveno povečalo, saj je večina teh novih

letal v zasebni lasti. Gre predvsem za
modele 150 L, K in M. S podaljšanjem
nosu letala lahko zgradimo cessno 152,
ki jo premorejo v ptujskem aeroklubu.

Pilotska kabina je zadovoljivo detajli-
rana, vendar slabo vidna skozi predebe¬
lo prozorno plastiko. Vrat kabine žal ne
moremo odpreti. Površinski detajli so
dobri, čeprav bi ob krmilnih površinah
pričakovali globje utore. Kolesa so na
voljo le z aerodinamičnimi prevlekami, ki
pa so na večini klubskih letal odstranjene.
Maketo boste zgradili povsem brez
zapletov, le motor morate dobro namesti¬
ti, sicer boste imeli težave z lego
propelerja.

Nalepke so enake onim pri piperju Pa-
18-135 in Pa-28-140, torej za gradnjo
slovenskih letal neuporabne.

Beechcraft bonanza V 35A
(Academy 1609) v merilu 1 : 48

Beechcraft bonanza V 35A je bilo prvo
letalo slovenske izvršne oblasti, preden
ga je kupil mariborski aeroklub. Ž regis¬
tracijo YU-CER in zanimivo temnomodro
opravo in veliko zastavo na repu letala je
bilo letalo posebnež med slovenskimi ci¬
vilnimi letali. Bonanza je pravzaprav edi¬
no množično proizvajano letalo z V-re-
pom.

Bonanza je tudi najboljša maketa v
Academyjinem kvartetu. Pilotska kabina
in površinski detajli so izvrstni. Podvozje,
predvsem pnevmatike, so dobro obliko¬
vani. Sestvaljni motor Continental 10-
520 kar vabi k odprtju prednji opiat.
Maketo je treba v nosu krepko obtežiti,
na kar je proizvajalec pozabil opozoriti.
O nalepkah pa spet ne moremo zapisati
nič spodbudnega, saj so enake kot pri
drugih Academyjinih športnih letalih in
za gradnjo YU-CER popolnoma neu¬
porabne.

Vse štiri Academyjine makete toplo pri¬
poročamo, saj v merilu 1 : 48 prinašajo
potrebno mero detajlov. Prav vse omo¬
gočajo pregraditev v druge izvedenke,
zato so za izkušene maketarje pravi
izziv. Če vam bo nakup teh maket delal
posebne težave, se obrnite neposredno
na firmo Nebec Hobi d.o.o. v Ljubljani,
C. Andreja Bitenca 36.

Mitja Maruško

TIM 2 • oktober 1995 • 27

MAKETARSTVO

Mala železnica

Od ročne kretnice
do računalnika (1. del)

Pri pravi železnici poteka vodenje
prometa po dveh linijah:

- na postajah opravljajo nadzor nad
prihodi in odhodi vlakov ter v ta namen
odpirajo ali zapirajo signale in obračajo
kretnice v take položaje, da ne prihaja
do trčenj ali naletov;

- na lokomotivi pa je strojevodja, ki
mora paziti na signale in kretnice ter
temu primerno vlak speljati, voziti z
ustrezno hitrostjo ali ga zaustaviti.

Imamo torej dva, nekoga, ki upravlja
signale in kretnice, ter drugega, ki vodi
lokomotivo.

Pri mali železnici je drugače. Obe
funkciji navadno opravlja ena oseba, ki
nastavlja signale in kretnice ter upravlja z
lokomotivo ali več lokomotivami hkrati.
Čeravno pa je vodja en sam, tudi na
maketi vodenje prometa poteka po dveh
linijah:

- Ročno ali daljinsko usmerjamo kret¬
nice v en ali drug odklon in s tem obliku¬
jemo vozno pot, na enak način pa tudi
odpiramo ali zapiramo signale. S tem
določen tirni odsek napajamo s tokom ali
mu ga odvzamemo in lokomotiva se
ustavi.

- S transformatorjem in regulatorjem
določamo lokomotivam smer vožnje,
speljevanje in zaviranje ter hitrost. Vsako
od obeh linij lahko obravnavamo ločeno,
za upravljanje prve rabimo izmenični tok
okoli 14 V, za pogon lokomotiv pa
navadno enosmernega od 0 do 16 V.
Liniji imata svoje posebnosti in zahteve.
Vsaka se je razvijala drugače in šele v
zadnjem, "digitalnem" obdobju sta se
zlili v eno. Ogledali si bomo podrobneje
najprej prvo in nato še drugo.

Upravljanje vozne poti

Predstavljajmo si, da vozita na enotirni
progi dva vlaka v nasprotnih smereh.
Nekje se bosta srečala in zaletela, če ne
bomo enega s kretnico spravili na
vzporedni tir, medtem ko bo drugi odpe¬
ljal mimo po glavnem tiru. Če na maketi
vozita vlaka na isti progi drug za drugim,
moramo preprečiti nalet, saj zaradi
različnih hitrosti eden slej ko prej dohiti
drugega. Določen tirni odsek moramo s
stikalom ali signalom za ta vlak pravočas¬
no zapreti in ga ob ustreznem času spet
odpreti, ko bo prvi vlak odpeljal naprej.
To pomeni, da moramo odseku tok enkrat
odvzeti, drugič pa mu ga spet dovesti.
Prvi najpomembnejši element proge so
torej kretnice, drugi pa signali oz. stikala
za dovod ali odvzem toka na tračnici.

Kretnico lahko prestavimo ročno; takrat
govorimo o ročnem nastavljanju. Opazo¬
vali bomo, kje sta vlaka in nato pravočas¬
no prestavili ustrezno kretnico, ko bo vlak
mimo, pa jo bomo spet premaknili v
prvotni položaj. To še gre, če je proga
enostaven oval in na njem le kake štiri
kretnice. Kakor hitro pa je na maketi 20,
30 ali celo več kretnic, pa jim z roko
nismo več kos. Tudi kretnic na oddalje¬
nem mestu ali pod hribom ne moremo
premikati ročno.

Bistveno izboljšanje upravljanja pro¬
meta zagotavljajo električne kretnice. Te
imajo elektromagnetna pretikala ali elek-
tromotorčke, ki namesto nas prestavijo
ročico in s tem tračnico kretnice v izbrano
smer. Od pretikala tečejo tri žice do
upravljalne plošče, kjer so preko transfor¬
matorja napetosti okoli 14 V vezane na
stikalo, s katerim lahko kretnico obrnemo
v eno ali drugo smer. Govorimo o daljin¬
skem nastavljanju kretnic in na enak na¬
čin tudi signalov. Z enega mesta s po¬
močjo stikal daljinsko upravljamo poljub¬
no število kretnic in signalov na maketi.
Dosegli smo prvo stopnjo olajšanja
vodenja prometa. Ročne kretnice se dobi¬
jo tudi še danes, vendar bolj za začetne
komplete vlakov za otroke. Cene elek¬
tričnih kretnic so tri- ali štirikrat višje od
ročnih. Nekatere tovarne prodajajo pose¬
bej ročne kretnice in posebej električni
pogon zanje, ki ga sami vgradimo ob
progo.

Naslednja bistvena stopnja izboljšanja
je polavtomatsko upravljanje kretnic in
signalov. Sedaj "železničarju" ni treba
na upravljalni plošči vsakokrat pritiskati

stikal za kretnice in signale, ampak to
opravi lokomotiva sama, ko zapelje na
kontaktni tir in neposredno ali prek releja
povzroči premik kretnice ali signala.
Seveda moramo prej ustrezne kontaktne
tire povezati na izbrane kretnice in sig¬
nale.

Kako tako upravljanje poteka daljinsko
in polavtomatsko, si oglejmo na primeru
dveh vlakov, ki vozita v isti smeri na isti
enotirni progi. Ker je verjetno, da je ena
lokomotiva hitrejša od druge, bi po
drugem ali tretjem krogu prišlo do naleta
hitrejšega vlaka na počasnejšega. Da to
preprečimo, moramo progo razdeliti na
sekcije in vstop na vsako sekcijo
zavarovati s signalom, ki lahko vlak zaus¬
tavi. To imenujejo blok sistem in je običa¬
jen tudi pri pravi železnici, ko je med
dvema postajama večja razdalja.

Bistvo tega sistema je, da je na koncu
vsake sekcije tirni odsek, ki mu lahko
preko kontaktnega tira s signalom (ali pa
samo s stikalom) odvzamemo ali dovede¬
mo električni tok. Vlak pri prevozu kon¬
taktnega tira zapre signal v sekciji za
seboj (da ne more nanj naleteti hitrejši
vlak) in hkrati odpre signal dve sekciji
red seboj (da odpre pot drugemu vlaku,
i je tam čakal pred zaprtim signalom).

Poglejmo tak primer na risbi ovalne
proge, na kateri v desni smeri vozita vlak
1 in vlak 2. Pred začetkom vožnje
postavimo vlak 1 na začetek sekcije A
pred kontaktni tir, vlak 2 pa na tirni odsek
T 2 (ki naj bo zaprt) na koncu sekcije B.
Ko promet s transformatorjem regulator¬
jem sprožimo, bo vlak 1 prevozil kontakt¬
ni tir X in s tem naredil dvoje: zaprl bo

S tremi signali omogočimo vožnjo dveh vlakov brez naleta - to je sistem "blok".

28 • TIM 2 • oktober 1995

MAKETARSTVO

signal za seboj v odseku T 3 in odprl sig¬
nal pred seboj v odseku T 2. Zato bo vlak
2 lahko zapeljal v sekcijo C in ob pre¬
vozu kontakta Z zaprl za seboj odsek T 2
in odprl T1,da  bo šel vlak 1 lahko v sek¬
cijo B. To se ponavlja, dokler promet
teče, in vlaka drug drugemu zapirata in
odpirata odseke, do naleta pa ne more
priti. Če bi hoteli dati na oval tri vlake, bi
morali imeti štiri sekcije in štiri signale -
vedno eno sekcijo več, kot je vlakov.

Kako izkoristiti polavtomatsko pre¬
mikanje kretnic, pa si oglejmo na drugem
primeru. Predstavljajmo si spet enotirno
krožno progo A (katere del kaže risba),
ki ima nekje na sredi s kretnico K odcep
na drugi krog B, ki se na drugi strani prek
druge kretnice vrne na glavno progo A.
Radi bi, da bi vlak peljal enkrat po
glavnem krogu, nato po vzporednem in
spet po glavnem ter menjavanje ponav¬
ljal ves čas. Če bi to upravljali na daljavo
ročno, bi morali skrbno opazovati vlak in
vsakokrat premakniti kretnico K, ko bi bil
vlak mimo. Na polavtomatski način pelje
vlak po tiru A mimo kretnice naravnost
naprej in pri tem zapelje čez kontaktni tir
1, ki povzroči odklon kretnice v desno.
Ko bo vlak naslednjič pripeljal po glavni
progi naokoli, bo zapeljal zaradi odklo¬
njene kretnice jia desno na tir B -
pomožni krog. Čez nekaj časa bo zape¬
ljal čez kontaktni tir 2, ki bo povzročil, da
se bo kretnica obrnila naravnost. Ko bo
vlak znova prišel na glavni tir, bo pri kret¬
nici seveda peljal naravnost (in s kontakt¬
nim tirom 1 obrnil kretnico). Ponavljanje
je možno, kolikor časa hočemo, in je pre¬
prost primer, kako vlak sam sebi nastav¬
lja vozno pot.

Omenjena primera polavtomatskega
upravljanja vozne poti sta preprosta. Ta
stopnja urejanja prometa se je nekaj let
razvijala le v smislu oblike, izdelave in

delovanja kontaktnega tira. Sprva je
deloval mehansko, kasneje električno in
še kasneje posredno. Pri mehanskih kon¬
taktnih tirih je na tiru ali ob njem majhna
ročica, ki jo lokomotiva ob prevozu pre¬
makne in s tem preklopi tudi stikalo, ki
povzroči premike na kretnici ali signalu,
izboljšano delovanje prinaša električni
način, pri katerem je del ene ali obeh
tračnic na dveh koncih prekinjen, torej je
delček med prekinitvama brez toka. Ko
lokomotiva pripelje na ta delček, s svoji¬
mi kolesi, ki zajamejo daljši del tračnice,
dovede za kratek čas tok v ta izolirani
prostorček, kar sproži stikalo, ki povzroči
premik kretnice ali signala. V obeh pri¬
merih je bilo delovanje vezano neposred¬
no na tir. Veliko enostavnejši, cenejši in
hitreje izvedljivi pa so posredni načini,
ko kontakt ni vezan neposredno na tir in
njegov tok. Najbolj priljubljeni, majhni in
poceni so reed kontakti. V mali ozki

' /

— ^— 4 —

Shema reed kontakta. Spodaj je odprt, zgoraj
pa je magnet staknil obe žici in tok je stekel.

cevčici sta zavarjeni dve zelo tanki
ploščici iz električno magnetenega jekla,
ki se prekrivata, a se v normalnem stanju
ne dotikata. Na ploščici sta privarjeni
žici, ki ju speljemo na električni pozitivni
in negativni pol. Če cevčici približamo

magnet, magnetno polje povzroči, da se
ploščici stakneta in skoznju lahko steče
električni tok. Tok pa preko relejev vpliva
na premik kretnic in signalov, lahko
sproži prižiganje lučk na postaji,
povzroči, da lokomotiva zapiska ali da
se zaprejo zapornice in podobno. V
praksi je videti to tako, da to malo cevči¬
co položimo med pragove ali ob tračnici
in žici speljemo do ustreznega stikala.
Spodaj na lokomotivo prilepimo ali s
samolepilnim trakom pritrdimo ustrezno
močan magnet. Ko lokomotiva (ali drugo
vozilo z magnetom) zapelje čez cevčico,
se ploščici za ta čas skleneta in omogoči¬
ta predvideno opravilo.

Reed kontakt je tako majhen, da ga lahko
vgradimo v tir namesto praga. Ob strani sta
dva magneta. Magnet pritrdimo na spodnjo
stran vozila.

Ena od posrednih možnosti je tudi ta,
da ob progi (na obe strani) postavimo
svetlobno zaporo. Na eni strani je izvor
svetlobe, na drugi pa sprejem. Ko vlak
zapelje skozi tako zaporo, za ta čas
prekine dovod svetlobe do sprejemnika,
kar sproži stikalo in tako naprej, kot je
bilo opisano.

Upravljanje kretnic in signalov je
večkrat bolj zapleteno, ko moramo na¬
staviti celo "vozno pot". To pomeni, da
moramo pravilno obrniti celo vrsto kret¬
nic, če hočemo, da bo vlak z izhodiščne-

PREMAKNE KRETNICO V DESNO

PREMAKNE KRETNICO NARAVNOST

Ko vlak prevozi kontaktni tir 1 ali 2, premakne kretnico v odklon ali na-

POLOŽAJI KRETNIC : A - V LEVO, C - V LEVO,  D - NARAVNOST, E  - V DESNO

Z nastavitvijo kretnic, kot je označeno, smo omogočili vlaku prehod s
tira 1 na tir 4.

Elektronska upravljalna omarica s kasetnikom omogoča avtomatsko
nastavitev vnaprej izbrane vozne poti.

TIM 2 • oktober 1995 • 29

MAKET ARSTVO

Slovenske kmečke hiše

Belokranjska hiša

Svetlobno zaporo sestavljata na eni strani
izvor svetlobe, na drugi pa sprejemnik. Ko
vlak steče skozi zaporo, prekine dovod svet¬
lobe.

ga tira zapeljal na izbrani tir. Na risbi
imamo na vstopu na postajo pet tirov in
pet kretnic. Če hočemo, da bo vlak, ki
prihaja po tiru 1, zapeljal na tir 4,
moramo kretnice obrniti takole: A levo, C
levo, D naravnost in E desno. Pomeni, da
moramo vsakokrat, seveda pravilno, pri¬
tisniti štiri stikala. Tovarna Hoetzsch je
izdelala upravljalno omarico Repeat, ki
omogoča usmerjanje 16 kretnic ali sig¬
nalov hkrati in s tem cele vozne poti.
Prednost naprave pa je v tem, da nanjo
priključimo navadni kasetnik z zvočno
kaseto. Ko kasetofon vključimo in s stikali
izberemo vozno pot, ne premaknemo le
kretnice, ampak se na trak prenesejo
kodne številke kretnic ali signalov. Kadar
želimo promet voditi po izbrani vozni
poti, postavimo vlake na izhodiščni
položaj, vključimo kasetnik s posneto
vozno potjo in s transformatorjem regula¬
torjem poženemo promet. Vlaki bodo
vozili po vnaprej določeni poti, šli po
pravilno obrnjenih kretnicah in se ustav¬
ljali, kjer smo prej dali signalu ukaz
"stoj". Seveda smo s tem avtomatizirali le
vozno pot, vožnjo vlakov pa moramo
voditi ročno z regulatorjem.

Z uvedbo digitalne tehnike na maketo
pa je omogočena popolna avtomatizaci¬
ja urejanja prometa - vlakov in vozne
poti. S tem načinom se bomo podrobneje
seznanili prihodnjič, ko bomo govorili o
digitalnem sistemu vodenja lokomotiv.

Vlado Zupan

TIMOVI NAČRTI - KNJIGE

Bralce obveščamo, da imamo ponovno na

zalogi vse TIMOVE NAČRTE:

TIMOV NAČRT 1 Motorni letalski RV-model

Basic 4 Star.496,00

TIMOV NAČRT 2 RV-jadrnica Lipa 1 .496,00

TIMOV NAČRT 3 RV-jadralni model
HOT-94 .500,00

Načrte lahko naročite na naslovu uredništva:
Revija TIM, Lepi pot 6,

61000 Ljubljana, tel.: (061) 213-749.

K ceni prištejemo še stroške poštnine.
Pošiljko vam bomo poslali po povzetju.

Poleg načrtov vam iz našega knjižnega pro¬
grama priporočamo še naslednje izdaje:

D. Bajt: VSEVEDNIK (predelana izdaja).2940,00

Čuden, Snoj: RAKETNO MODELARSTVO .3150,00

R. Zupančič: LADIJSKO MODELARSTVO. 1995,00

M. Ban; ELEKTRONIKA ZA ZAČETNIKE. 420,00

MIZARJENJE. 840,00

MLADINSKA ENCIKLOPEDIJA ZNANOSTI .... 2100,00
Slikovni pojmovnik IZNAJDBE IN ODKRITJA ...1260,00
PRATIKA ZA RADOVEDNE STARŠE. 3990,00

Naročniki revije TIM imajo pri nakupu Knjig 20% popusta.

V zadnji številki Tima smo napisali, da
je med vzhodnoslovenskimi tipi starih
kmečkih hiš prekmurska najzanimivejša.
Spada med najstarejše hiše in je med
slovenskimi kmečkimi hišami najmanjša.
Podobne hiše najdemo povsod na obrob¬
ju Panonske nižine, na Madžarskem, na
Hrvaškem v Medžimurju in Zagorju ter
celo na Poljskem in na Slovaškem.

Vzhodnoslovenski tip kmečke hiše je
pri nas razen v Pomurju razširjen v vsem
vzhodnem delu Slovenije od Slovenskih
goric in Dravskega polja do okolice
Brežic, Krškega polja in Bele krajine.
Hiše te vrste pa bomo našli tudi na osred¬
njem Štajerskem okoli Boča in ob Sotli.
Poleg prekmurske hiše spadajo torej v
vzhodnoslovenski tip še vzhoanojužnoš-
tajerski in belokranjski tip stare kmečke
hiše. Čeprav so hiše vzhodne Slovenije v
glavnem enake - nizke in ozke -, se v
raznih pokrajinah po zunanjosti vendar
razlikujejo.

Jušnoštajerski tip je še vedno majhna
hiša, toda nekoliko prostornejša in širša
kot prekmurska; navadno ima skoncema
po tri okna. Ta tip sega do vznožja
Pohorja. Tudi na Ptujskem polju so delali
hiše iz ilovice, kakor kaže slika pravkar
"nabite" hiše iz Stojncev na spodnjem
Dravskem polju. Ker so te hiše močno
podobne prekmurski, modela ne bom
opisoval, po fotografiji ga lahko izdela
vsak sam.

Pobeljena hiša iz brun (pri Lembergu)

Nizka belokranjska hiša iz brun. Med bruni so
bele črte. Hiše se na levi v isti črti drži gospo¬
darski del.

Tudi belokranjske hiše so še vedno
majhne, vendar že na oko različne od
prekmurske. Večinoma so lesenjače iz
brun, navadno neometane ter imajo le
presledke med bruni zamazane z ilovico,
pobarvane pa so z apnom ali rdečo
oziroma modro barvo. Tudi te hiše so
krite s slamo. Streha ima navadno čop, ki
moli čez stene. Zanimivo pa je, da imajo
nekatere pod stanovanjskimi prostori hlev
in klet - govorimo o "vrhhlevnih hišah", ki
jih bomo pogosto srečali v osrednjem
delu Slovenije. Vstop v zgornji, stano¬
vanjski del je po stopnicah, nekje podob¬
no kot pri primorski hiši, drugod pa je na
koncu stopnic še "gank" kot pri alpski.

Izdelava makete majhne nizke belo¬
kranjske hiše ne bo delala težav, saj ima
v glavnem le štiri stene in streho. Na
fotografiji je ta na desni strani, na levi pa
je maketa vrhhlevne hiše. Na stene, ki jih
pobarvamo nekoliko temneje rjavo, nari¬
šemo tanke bele (ali rdeče) črte - vmesne
prostore med bruni. Okna in vrata bomo
kar narisali, saj je hiša premajhna, da bi
jih izsekavali. Širina hiše naj bo 50 mm,
dolžina okoli 1 00 mm, spodnji del naj bo
visok 30 mm, prav toliko pa tudi zgornji
del do slemena. Pri strehi naredite čop,
nuino pa ni. Na streho prilepite kos
debelejšega kosmatega blaga, da bo
videti, kot da je krita s slamo.

Vrhhlevna belokranjska hiša (za model) z
balkonom v Drašičih

"Nabita" hiša iz ilovice; spodnji del še ni po¬
beljen.

30 • TIM 2 • oktober 1995

MAKETARSTVO

Več dela in pazljivosti pa zahteva vrh-
hlevna hiša, saj je njen spodnji del v dveh
tretjinah tlorisa širši, pa še stopnice in
balkon s stebri bo treba narediti. Hišica
je zelo ljubka in jo priporočam za izdela¬
vo. Med 35 hišicami mojega "muzeja na
prostem" mi je ta belokranjska vrhhlevna
hišica najbolj všeč. Pri izdelavi naj vam
pomagajo že omenjena fotografija, načrt
in opis sestavnih delov. Da se boste laže
znašli, sem dele označil s črkami, tu pa
navajam, kaj predstavljajo:

A - leva stena iz 2 mm debele lepenke,

B - desna stena iz 2 mm debele lepenke
(pazi na različno višino - glej načrt!),

C - sprednja stena iz 2 mm debele lepenke,

D - zadnja stena iz 2 mm debele lepenke,

E - spodnji del sprednje stene iz 7 mm
debele balze ali smrekovine,

F - spodnji del zadnje stene iz 7 mm debele
balze ali smrekovine,

G - spodnji del desne stene iz 7 mm debele
balze ali smrekovine,

H - zgornji del leve stene iz 2 mm debele le¬
penke,

I - zgornji del desne stene iz 7 mm debele
balze ali smrekovine,

Ji, J 2  - enaka oblika kot H in I, vendar iz va¬
lovite lepenke,

K - tla balkona iz 1 mm debele lepenke,

L - stopnice iz valovite lepenke z ozkimi va¬
lovi,

M - sprednji in zadnji del ograje balkona iz
valovite lepenke (2 x),

N - desni del ograje balkona iz valovite le¬
penke,

O - pokritje pod nadstreškom (spredaj,
desno, zadaj) iz 1 mm debele lepenke,

P - streha iz 2 mm debele lepenke,

Pl - debelo kosmato blago (kritje s slamo).

10

Stena B meri v višino 51 mm,
zgornji del pa 24 mm.

55

10

25

13 8 17

10

r ‘i i

20

□ □

□

110

31

ir

smrekovina ali balza debeline 7 mm

□

G

69

Pobeljena lesena vzhodnojužnoštajerska hiša
na Kozjanskem.

74

Na levi model belokranjske vrhhlevne hiše, na desni pa nizke iz brun.

120

108

TIM 2 • oktober 1995 • 31

ZA SPRETNE ROKE

0*1

74

62

L

BALKON - lepenka

K

Ker je večji del hiše spodaj širši, sem to
rešil tako, da sem ob stene prilepil dele E,
F in G iz 7 mm debele balze (smre-
kovine). Če nimate pri roki takega kosa
lesa, boste morali pač nalepiti toliko pla¬
sti lepenke, da bo hiša na teh stenah
debelejša za 7 mm.

Izdelava bo potekala kot navadno: iz
sten A, B, C in D zlepite ogrodje hiše in
ob vogalih nalepite lesene paličice s pre¬
sekom 3x3 mm za večjo stabilnost.
Nato prilepite k stenam dele E, F in G. K
levi steni zgoraj prilepite del Ft in k desni
del I. Na oba dela prilepite valovito le¬
penko enakih oblik. Če niste že na se¬
stavne dele narisali oken in vrat, storite to
zdaj in nato hišo pobarvajte belo, le¬
penko na obeh stranicah zgoraj pa
rjavo. Nato se lotite balkona. Prilepljene
dele E, F in G zgoraj namažite z belim
lepilom (UHU coli express) in nanje pritis¬
nite tla balkona - del K. Na poševni del
stranice E nalepite stopnice. Iz valovite
lepenke z ozkimi valovi (dobite jo v kaki
škatli za bonbone ali kekse) odstranite
zunanjo ravno plast papirja, da bo
podobna stopnicam. Na zgornje robove
sten C in D prilepite del O, ki bo od spo¬
daj zakril pogled pod streho. Na desni
strani dela ne morete prilepiti na steno B,
ker stena sega do vrha strehe. Zato je ta
stena že v načrtu za 1 mm daljša, da je
prostor za "podstrešek". Ko se bo lepilo
dobro posušilo in bo ta del čvrsto pritrjen,
prilepite na robove obeh stranskih sten
streho. Oba čopa morate sami ukrojiti po
prilepljeni strehi. Ko ju boste točno
odmerili, ju prilepite k strehi.

Med balkon in streho je treba vstaviti in

E rilepiti stebre balkona, za kar uporabite
oščke vžigalic. Preden nadaljujete z
delom, naj se lepilo dobro posuši. Nato
morate prilepiti še ograjo - dele M in N.
"Lesene" dele balkona morate rjavo
pobarvati.

Na koncu je treba streho še "prekriti s
slamo". Tako kot pri majhni hišici jo
oblepite z debelejšim kosmatim blagom.
Morda boste doma našli še kak kos
blaga, kakršno se uporablja za plašče
"hubertus". Hišica je narejena, in če ste
delali natančno ter pazljivo, mora biti
pravi biser med vašimi maketami. Morda
bo treba na koncu pobarvati še kak de¬
tajl, da bo videz lepši.

Vlado Zupan

Igrici za oddih

Pravijo, da ja vsak ^začetek težak,
razen začetka počitnic. Šolsko leto je že
v polnem teku in verjetno ste se že pri¬
vadili urniku ter obnovili delovne navade.
Kljub temu si lahko kdaj za prehod iz
očitniškega v šolsko vzdušje privoščite
ratek "igralni" oddih - seveda izključno
med odmorom.

Zamaškomet

Za igro potrebujete 6 kronskih
zamaškov, ostanke polsti v dveh različnih
barvah, 2 kosa kartona velikosti 16x3
cm ter lepilo. Iz polsti izrežite v vsaki
barvi po tri kroge, ki naj po velikosti
ustrezajo notranjosti zamaškov, in jih

Kdo zmore najglobji vdih?

Za igro potrebujete trd karton formata
A 4 ter zelen kolažni papir enake
velikosti, valovito lepenko, 2 slamici, le¬
pilo ter žogico za namizni tenis. Zeleni
papir nalepite na karton. Iz valovite le¬
penke izrežite 1 cm široke trakove ter jih
nalepite ob robu kartona. Na krajših
stranicah pustite 5 cm široki odprtini za
vrata, kot je prikazano na sliki.

Pravila igre

Vsak igralec poskuša s pihanjem skozi
slamico spraviti žogico v nasprotnikova
vrata. Zmaga seveda tisti, ki doseže
največ golov.

vlepite v zamaške. Kartona za vrata
zapognite vzdolž krajših stranic približno
2 cm od roba (glej sliko). Igrišče je na šol¬
ski mizi.

Pravila igre

Postavite vrata, igralca pa si izbereta
barvo zamaškov. Sodnik vrže zamaške
na sredino igrišča. Pasti morajo tako, da
je vidna barva polsti. Vsak igralec frca
enega izmed svojih treh zamaškov med
drugima dvema in poskuša doseči
nasprotnikova vrata. Zmaga tisti, ki do
zvonjenja zabije največ golov.

Alenka Pavko - Čuden

Popravek

V številki 9/10 lanskega letnika Tima
se je v članek Optični digitalni merilnik
vrtljajev prikradlo kar nekaj napak. Zal
smo jih ugotovili prepozno, da bi
popravek objavili že v letošnji prvi števil¬
ki Tima.

Pri pripravi predloge za tiskano vezje
sta se "izgubili" dve povezavi, ki sta
označeni na risbi 1.

Napačno je podana tudi vrednost kon¬
denzatorja Čl, ki mora imeti kapaciteto
0.47 piF in ne 47 pF, kot je označeno v
sestavku. Pri umerjanju instrumenta z žar¬

nico mora biti izpis na zaslonu 3,0 in ne
30,0, kot je bilo pomotoma objavljeno.
Bralcem se opravičujemo!

32 • TIM 2 • oktober 1995

RADIJSKO VOPENIE

Timov test

RV-naprave
Multiplex serije mc

Dr. Jan I. Lokovšek

Uvod

Firme Multiplex slovenskim modelarjem
ni treba posebej predstavljati. Njihove
naprave so med redkimi, ki se lahko
pohvalijo, da so zares pristen nemški
izdelek. Dober glas se jih drži že od nek¬
daj, ko so daljnovidno izbrali solidne,
robustne in površinsko zaščitene pri¬
ključke, česar takrat pri konkurentih še
niso spoznali. Prav gotovo je bila mar¬
sikatera konkurenčna elektronika boljša,
toda saj veste, kakšna je zgodba o naj¬
slabšem členu v verigi. Preprostost in
robustnost je pri tej firmi osnovno vodilo.
Multiplexovi oddajniki niso ovešeni z
mogočnimi zasloni, vrstami stikal, po¬
krovčki in predalčki. So pa zato preprosti
za rokovanje in predvsem zanesljivi. To
pa je lastnost, ki jo modelarji znamo ce¬
niti.

Slika 1. Preprosto in zanesljivo - komplet
EUROPA mc 1010

Tokrat imamo na testu dva kompleta, in
sicer standardnega 1 020 ter prestižnega
2020. Za malo daljši in temeljitejši test
jih je posodila prodajalna Mladi tehnik iz
Ljubljane (Levstikov trg 7). Na prvi
pogled ni velike razlike; oba sistema sta
videti klasična FM za frekvenčno območ¬
je 40 Mhz. Če smo že spregledali ceno
in napis na škatli, odkrijemo pravo vred¬
nost, t. j. izpopolnitve oddajnika 2020,
pri podrobnem pregledu. O tem več kas¬
neje.

Ko smo že pri zanesljivosti, naj povem,
da pri Multiplexu zdaj ponudijo celoten
sistem vključno z baterijami Ni-Cd.
Nobenih škatlic ni, v katere bi vlagali
baterije. Pri obeh sistemih priložijo FM-
sprejemnik Micro 5/7 in en standardni
servomehanizem MS-1 1.

Oddajnik Europa mc

Oddajnik je grajen v dveh delih, kar
pomeni, da sta NF- in VF-del ločena. VF-

del je mogoče zamenjati, vendar z neko¬
liko daljšim posegom. Na voljo je v
izvedbi za frekvenčni pas 35 MHz in 40
MHz. Grajen je klasično: oscilator

Colpits s kristalom in kapacitivno diodo
na polovični frekvenci, dvojilnik in konč¬
na stopnja s primernim izhodnim filtrom
in tuljavico za podaljšanje antene. Ta je
lahko teleskopska doižine 138 cm ali pa
kratka - 30 cm dolg "heliks". Največja
VF izsevana moč je nekaj manj kot 100
mW. Ta vrednost je tudi predpisana kot
največja dovoljena za to vrsto naprav.

NF-del pa je tak, da ga je užitek pogle¬
dati. Odlikuje ga visoka tehnologija v
tehniki SMD, ki je bila doslej zaščitni
znak le kvalitetnejših japonskih naprav.
Vse se dogaja okoli Motorolinega mikro¬
procesorja MC 68 HC 05, ki ga pred-
programirajo že pri izdelavi. Ta lepa
igračka ima tudi analogne vhode, tako
da so potenciometri za dajanje povelj
vezani neposredno nanj. Poleg tega
opravlja še celo vrsto računskih operacij,
ki jih modelarji razumemo šele v prevo¬
du: mešanje, velikosti hodov, nevtralni
položaji itd. Na račun mikroprocesorja je
sestavnih delov zelo malo. Samo po sebi
je razumljivo, da je ob manj sestavnih
delih večja zanesljivost delovanja.
Mikroprocesor daje seveda še pravi NF-
signal, s katerim nato moduliramo v VF-
delu. Potenciometri krmilnih palic so
priključeni prek tripolnih priključkov.
Kadar je potrebna zamenjava smeri
hoda, jih lahko samo obrnemo, imenitne-
je pa je seveda to narediti z računal¬
nikom. Ura računalnika teče s hitrostjo 4
MHz. V pomnilniku lahko shranimo
podatke za tri modele; v ta namen služi
EEPROM 93 C 46 MB. Oddajnik ima
dvovrstični zaslon in je izjemno preprost
za programiranje. Zgornja vrstica
zaslona je namenjena kontroli stanja
baterije; ko je to kritično, se oglasi tudi
piskač, ki modelarja opozori, da je treba
hitro pristati.

Spodnja vrstica služi pri izvedbi za¬
menjave smeri in velikosti hoda, kakor
tudi srednje lege (trima). Tu so še možnos¬
ti za mešanje tudi za "V"-rep in tip letala
delta. Oddajnik je dejansko predviden
za štiri funkcije, razširimo pa ga lahko do
devet; v našem primeru je smiselno do
sedem; toliko izhodov ima namreč na
voljo sprejemnik, ki je v kompletu.

Multiplex je znan tudi po tem, da ima v
oddajniku le šest baterij Ni-Cd. Pri MC

1020 imajo kapaciteto 600 mAh, kar pri
izmerjeni porabi 155 mA zadošča za
slabe štiri ure nepretrganega oddajanja.
To pa je več kot dovolj. Na zgornjem in
spodnjem delu oddajnika je dvakrat po
osem odprtin za dodatna stikala in poten¬
ciometre mešalnikov ter podobnih do¬
datkov, če si jih pač omislite.

Oddajnik MC 2020

Na prvi pogled ni večje razlike, je pa
kar precejšnja, ko pogledamo v notra¬
njost. Tudi cena je primerno zaokrožena.
In kai dobimo več za ta denar? Prva spre¬
memba je v kakovostnejših krmilnih meh¬
anizmih, ki imajo sedaj ločene poten¬
ciometre za trimanje. To je koristno npr.
pri trimanju plina, ko ne želimo spremi-
njati njegovega položaja, temveč le ome¬
jiti hod navzdol, t. j. določiti minimalni
plin. VF-del je v ločljivem modulu, tako da
ga lahko hitro in preprosto zamenjamo.

Slika 2. Oddajnik commander mc 2020 ne
kaže zunanjih znamenj razkošja.

Modul dvajsetice ima za boljši spekter
posebej filtriran modulacijski signal, VF
izhodno moč pa so za odtenek zmanj¬
šali. Te spremembe je narekovala zahte¬
va po univerzalnosti modula, ki mora
delovati tudi v sistemih vrste PCM. MC
2020 namreč lahko oddaja tudi PCM, to
podrobnost pa izbrskate šele pri po¬
zornem branju navodil. Ob vsej skrom¬
nosti proizvajalca je edino opazno
razkošje na oddajniku zaslon s tekočimi

TIM 2 • oktober 1995 • 33

RADIJSKO VODENJE

testu poleg delovne postaje

kristali namesto kazalčnega instrumen¬
ta in antena na vrtljivem podnožju
(krogli), da jo lahko sukamo.

Notranjščina NF-dela se skoraj ne raz¬
likuje od desetice. Tudi tu večino dela
opravi mikroprocesor MC 68 HC 05 s
hitrostjo 4 Mhz. Izkoristili so vseh osem
analognih vhodov napravice, tako da v
PCM načinu lahko oddajamo povelja za
osem funkcij (servomehanizmov). V pom¬
nilniku lahko spravimo podatke in nas¬
tavitve za šest modelov. Baterija je krep¬
kejša, ima celih 1400 mAh in oddajnik
lahko napaja dlje kot osem ur.

Oba oddajnika imata tudi petpolni
priključek, ki služi za polnjenje, diagnos¬
tiko ali pa za vezni kabel sistema
"učitelj-učenec"..

Sprejemnik Micro 5/7

Sprejemnik na testu je spet eden tistih
delov, ki sem se jih še posebej razveselil.
Imenuje se Micro in to povsem upravi¬
čeno, saj je zelo majhen in lahek. Meri le
1 8 x 28 x 45 mm ter tehta 45 g in je
visokokakovosten izdelek v tehniki SMD.
Uporablja imenitno integrirano vezje TA
7761 F, ki je srce večine boljših sprejem¬
nikov tega razreda. Ima približno 90 cm
dolgo žično anteno, ki vodi signal do pre-
dojačevalnika in nato v TA 7761 F. Takoj
na začetku in v predstopnji je tudi omeje-
valnik prevelikega signala in avtomatska
regulacija ojačanja, ki za krmiljenje izko¬
rišča signal kar iz integriranega vezja.
Ta del sprejemnika je še kako pomemben
za letalske modelarje oziroma za voden¬
je v okolju, kjer kar mrgoli tudi drugih sig¬
nalov (oddajnikov). Micro 5/7 je spre¬
jemnik z enojnim mešanjem in med-
rrekvenco 455 KHz ter z imenitnim MF-fil-
trom SFR 455, ki mu uspe zadušiti sosed¬
nje (moteče) kanale z več kot 60 dB.
Demodulirani NF-signal nato primerno
obdelata dva operacijska ojačevalnika,
ki na koncu krmilita premikalni register -
dekadni števec C-MOS serije 4017.
Baterija štirih celic Ni-Cd omogoča napa¬
jalno napetost sprejemnika 4,8 V.
Napajanje v samem sprejemniku je še
stabilizirano, tako da velikost signala na
priključku za servomehanizem znaša pri-
blišno 3 Vpp. Na priključku za baterijo
sprejemnika je na razpolago tudi pravi
demodulirani NF-signal iz integriranega

vezja, ki ga lahko izkoristimo kot pripo¬
moček za uglaševanje (servisiranje), pa
tudi za spremljanje dogajanja na lastnem
kanalu. Na to sponko imate možnost
priključiti tudi NF-signal iz oddajnika,
podobno kot na primer pri Futabinem
DSC. Pri Multiplexu pravijo temu "diag-
nose'', kablu za to pa "diagnose kabel".
Taka povezava je brez VF-dela. Tako se
npr. v stanovanju izognete vključevanju
radijske naprave, ki bi lahko povzročala
motnje.

Izmerjena občutljivost sprejemnika je
bila okoli 4 mV, kar omogoča orjaški
doseg, nad 10 km. To pa je mnogo več,
kot potrebujemo za letalske modele.

Sprejemnik ima šest že od prej znanih
štiripolnih priključkov. V resnici za en ser¬
vomehanizem potrebujemo le po tri
sponke. Tako sta priključek 1 in 2 izko¬
riščena dvojno, za primer, ko potrebuje¬
mo več kot pet servomehanizmov.

Servomehanizem

Servomehanizem MS 11 bi lahko
označili kot standarden. 43 g težka
napravica ima (izmerjeno) velikost 20 x
40 (55) x 34 (42) mm. Mere brez oklepa¬
jev pomenijo velikost ohišja oz. širino,
dolžino in višino. Tripolni elektromotor
poganja krmilno ročico prek plastičnih
zobnikov. Ko servomehanizem odprete,
takoj pade v oči bogata zaloga masti na
zobnikih. Zgornji ležaj, tisti na osi krmil-

Slika 4. Servomehanizem MS 11 je standar¬
den in poceni.

Risba 5. Lastnosti servomehanizma MS 11 -
največji navor znaša 25 Nem


Slika 6. Diagnostični kabel ali po domače
zveza brez radijskih valov.

ne ročice, je drsni, kovinski. Če ga
zamenjate s krogličnim, še izboljšate nje¬
gove lastnosti. Elektronika je zgrajena v
klasični tehniki okoli Aconsovega integri¬
ranega vezja 2607 D. Neposredno gnan
potenciometer je nameščen na perti-
naksu. Zmogljivosti servomehanizma so
tudi v območju standardnih. Tok bloki¬
rane krmilne ročice pri navoru 25 Nem
znaša 510 mA. Neobremenjena krmilna
ročica zmore hitrost 160 °/s. Pri značil¬
nem navoru 1 0 Nem bo potegnil 320 mA
in zmogel hitrost 100 °/s, oziroma potre¬
boval za pomik iz nevtralne v eno skrajno
lego malo več kot pol sekunde. Ko bo
krmilna ročica dosegla želeni položaj, se
bo poraba ustalila na 200 mA. Te
razmere ilustrira slika 3. Izmerjeni podat¬
ki se za odtenek razlikujejo od onih iz
kataloga.

Kompatibilnost

Prepotreben podatek za vsakega
uporabnika je, ali lahko uporabljamo te
lepe in dragocene komponente tudi v
kombinaciji z drugimi proizvajalci. Na
področju PPM so ti signali postali že stan¬
dardni. Tako je pri Multiplexu nevtralni
položaj servomehanizmov določen z
dolžino trajanja impulza 1,6 ms za nev¬
tralni položaj in hod od 1,05 do 2,15
ms. Ponavljalni čas je 20 ms. Napravil
sem preizkus, pri katerem sem v načinu
PPM uspešno krmilil sprejemnike FM
(PPM) znamk Futaba/Robbe, Webra,
Graupner/JR, HiTec in Vanguard/San-
wa. V načinu PCM pa ni nobene kompati¬
bilnosti in lahko vodite le originalni
Multiplexov sprejemnik.

Zaključek

O napravah na testu lahko govorimo
samo s presežniki. Ni treba posebej
poudariti, da imajo vse zahtevane ateste
nemške pošte in ustrezajo predpisom, ki
bodo v veljavi tudi pri nas. RV-naprave
vrste Multiplex imajo značaj in tako tudi
svoj krog zvestih privržencev. Niso ravno
poceni, toda kdor kupi Multiplex, dobro
ve, zakaj je nekoliko globje segel v žep.

34 • TIM 2 • oktober 1995

ELEKTRONIKA

Mini predojačevalnik

(2. del)

Miha Zorec

Sestavljanje predojačevalnika

Pri sestavljanju katerekoli elektronske naprave, še
posebno pa elektroakustične, je izredno pomembno,
kako so posamezne ploščice tiskanih vezij narejene
in kako so povezane med seboj. S tem mislim pred¬
vsem na povezovalne žice. Pri večini novejših elek-
troakustičnih aparatur so žične povezave v kar naj¬
večji meri nadomeščene s posebnimi tiskanimi vezji.
Te povezovalne plošče ponavadi ne služijo le za
povezovanje komponent, temveč nosijo tudi različne
priključke, stikala, potenciometre, preklopnike itd.
Največja prednost povezovalnih plošč je manjše
"brnenje" naprave in bistveno lažje sestavljanje,
poleg tega pa je na ta način večina ploščic tiskanih
vezij kompaktno spojenih v celoto, ki jo nato le z
nekaj vijaki pritrdimo na ohišje naprave.

Risba 1 prikazuje montažno shemo ploščice z
vhodnimi priključki KI ... K 16 in ploščico s preklop¬
nikoma Sl in S 2. Ploščici sta zgleden primer korist¬
nosti uporabe povezovalnih plošč. Na prvi plošči so
vsi vhodni in izhodni priključki s pripadajočimi upori,


Risba 1. Montažna shema

Risba 2. Ploščica tiskanega vezja

TIM 2 • oktober 1995 • 35

RAČUNALNIŠTVO

Risba 3. Predlog za kontrolno ploščo predojačevalnika

z nje vodi deset vhodnih linij na ploščo
s preklopnikoma Sl in S 2. Na tej plošči
je s tiskanim vezjem zelo elegantno reše¬
na zmešnjava povezovalnih žic. S
ploščice s preklopnikoma vodita nato le
dva oklepljena mikrofonska kabla do
ploščice s predojačevalnikom.

Izdelava obeh povezovalnih ploščic
(Risba 2) je nekoliko zahtevnejša, ker
morajo biti vezi oklepljene, kar velja
predvsem za ploščico s preklopnikoma

Sl in S 2. Pred izdelavo te ploščjce je
dobro nabaviti oba preklopnika. Če pa
ne moremo dobiti ravno takšnih, kot jih
zahteva načrt, ploščico ustrezno pri¬
lagodimo.

Pri montaži sestavnih elementov mo¬
ramo paziti, da ne izpustimo pripada¬
jočih uporov. Vsaka vhodna linija je tik
ob konektorju prek upora 1 00 kČ (upori
R 1 ... R 12) vezana na maso, liniji za
snemanje "TAPE" pa sta na ploščico s

preklopnikoma spojeni prek uporov R 13
in R 14. Ko obe ploščici sestavimo, na
ploščico z vhodno-izhodnimi priključki
pritrdimo še 2-3 cm dolge distančnike.
Nato na priključke prispajkamo povezo¬
valne žičke, ki morajo biti nekoliko daljše
od distančnikov. Ploščico s preklopniko¬
ma previdno položimo na distančnike,
pri čemer moramo povezovajne žičke po¬
vleči skozi ustrezne luknje. Sele ko smo
prepričani, da so povezovalne žičke
pravilno nameščene, pritrdimo ploščico s
preklopnikoma na distančnike in nazad¬
nje prispajkamo še povezovalne žičke.
Slika 4 prikazuje sestavljeni povezovalni
plošči.

Vir: Elektor Electronics, februar 1994

Moj osebni računalnik

Slovenski Word 6.0

OSNOVNO OKNO SLOVENSKEGA VVORDA

(1. del)

Microsoftov urejevalnik besedil Word
za okna (Word for VVindovvs) je izredno
močan urejevalnik besedil, ki poleg
pisanja in urejanja besedil "zna" še mar¬
sikaj drugega. Izdelujemo lahko tabele z
matematičnimi formulami, rišemo enos¬
tavne risbe kar čez besedilo, med besedi¬
lo vrinemo sliko ali graf, oblikujemo
naslove, da o spreminjanju oblike in
barve črk sploh ne govorimo. Word torej
ni le urejevalnik besedil, je mnogo več
kot to, in čeprav ni namenjen urejanju
knjig in časopisov, ga lahko uporabimo
tudi v ta namen.

Word za okna, ki je postal najpopu¬
larnejši urejevalnik besedil na svetu, tudi
ri nas močno prednjači med urejevalniki
esedil, še posebno, odkar smo dobili
slovensko verzijo tega programa. Kljub
temu da mnogi bolj ali manj upravičeno
kritizirajo slovenski prevod, je to za nas
izredna pridobitev. Če povem po resnici,
se je tudi meni prvih nekaj dni zdela
slovenska verzija zelo čudna, pri delu pa
sem imel velike zadrege, ker nekaterih
ukazov nikakor nisem več našel. Po nekaj
dneh pa se je vendarle izkazalo, da so
vsi ukazi še vedno tam, kjer so bili prej, le
da so prevedeni v slovenščino. Čeprav
nerad, sem si moral priznati, da so mi
postala angleška imena menijev in uka¬
zov tako zelo domača, da sem v slovens¬
ki prevod teh istih menijev in ukazov
gledal, kot da bi bila napisana v nekem
tujem, nerazumljivem jeziku. Zal je pač
tako, da smo nekatera angleška imena
osvojili in niti ne razmišljamo več, kako
i jih povedali v svojem maternem jeziku.
Kar pa je še huje, te angleške izraze

"poslovenimo" in potem nekateri veselo
"sejvamo fajle na diskete", "cenclamo"
ukaze , "muvamo" besede gor in dol po
"paragrafu", "brejkamo" strani, ...

Osnovno okno

Najprej podrobneje poglejmo okno
urejevalnika VVord (risba 1). Naslovna
vrstica s pripadajočimi gumbi je že
znana. V zgornjem levem kotu je gumb
za klicanje glavnega kontrolnega menija
(enojni klik) oziroma za izhod iz progra¬
ma (dvojni klik). V zgornjem desnem kotu

pa sta gumba za pomanjšanje oziroma
povečanje okna. Program ima ob
desnem robu in na dnu okna^drsnik za
premikanje delovnega polja. Če z miški¬
nim kazalcem pritisnemo na gumb s
puščico (kazalec postavimo na gumb in
pritisnemo na levo tipko), se začne drsnik
premikati, z njim pa tudi delovno polje
("list", ki nanj pišemo). Pod naslovno

vrstico je vrstica z zavesnimi meniji, ki se
ob kliku miške odprejo navzdol. Te meni¬
je lahko odpremo tudi s pomočjo tip¬
kovnice, če hkrati pritisnemo tipko ALT in
tipko podčrtane črke v izbranem meniju.
Ko se meni odpre, želen ukaz sprožimo s
klikom miške nad njim. Ukaze lahko izbi¬
ramo tudi s kurzorskimi (smernimi) tipka¬
mi (štiri tipke s puščicami). Ko ukaz
izberemo, ga sprožimo s pritiskom na
tipko ENTER. Meni zapustimo s pritiskom
na tipko ESC ali pa z miškinim klikom
zunaj menija.

Miha Zorec

36 • TIM 2 • oktober 1995

ELEKTROTEHNIKA

Igra "brez dotika

n

Izdelajmo si igračo - učni pripomoček
za razumevanje sklenjenega in neskle¬
njenega električnega kroga. Pri igranju
bomo urili tudi ročne spretnosti.

Orodje:

- rezljača ali lisičji rep

- škarje za pločevino

- kombinirane klešče

- vrtalnik

- izvijač

Material:

- vezana plošča

- jeklena in bakrena žica

- medeninasta pločevina
-vijaki, podložke, žičniki

- ploščata baterija

- žarnica
silo za les
. za les

Zanka in spirala nam predstavljata ne¬
sklenjen električni krog. Igralec mora z
zanko čim hitreje opraviti pot po zavojih
spirale, pri čemer mora paziti, da se spi¬
rale ne dotakne. Ob vsakem najmanjšem
dotiku se sklene električni krog in lučka
zagori. Vsak dotik igralcu šteje kot ka-

Vezalna shema

pirata

zenska točka. Kdor pri vodenju zanke
vzdolž spirale od vrha do dna in nazaj
zbere najmanj kazenskih točk in to v čim
krajšem času, je zmagovalec.

Ko smo že tako spretni, da brez dotika
speljemo vse zavoje, zanko preoblikuje¬
mo in s tem povečamo zahtevnost igre.
Spiralo podaljšamo in jo prostorsko ukri¬
vimo ter na njej naredimo še več zahtev¬
nih prehodov. Da bo naloga še težja,
zmanjšamo premer zanke.

Poleg zadovoljstva ob dokončanem iz¬
delku vam želim veliko zabave ob igri s
prijatelji!

Jelka Šenk
150

- lepil
-lak:

baterija 4,5 V

POKROV-poz. 2

17 12 13 17 18 2 17  4 18 K 15 16

Detajl pritrditve
spirale

lgra„BREZ DOTIKA

Kosovnica:

TIM 2 • oktober 1995 • 37

0S9 ' ' 0S9

ZA SPRETNE ROKE

Stojalo za rože

Zaradi vse nižjih temperatur je že skraj¬
ni čas za spravilo lončnic, ki so dobro
polovico leta krasile okenske police, bal¬
kone ali Jerase vaših hiš oziroma
stanovanj. Ce je teh rož malo, z iskanjem
primerno toplega prostora zanje najbrž

ne boste imeli težav. Precej drugače je,
ko je teh rož veliko in so med njimi tudi
take, ki ostanejo zelene vse leto. Da ne bi
kar vseh po vrsti natlačili na bolj ali manj
improvizirane police po garažah in
kleteh, vam predlagamo, aa naredite

lepo stojalo oziroma kar nekakšen regal
za rože, ki ga lahko postavite na primer¬
no mesto v stanovanju ali pa na zastek¬
ljen balkon, kjer bo obložen z rožami pri¬
jetna popestritev v dolgih sivih zimskih
mesecih.

38 • TIM 2 • oktober 1995

Material in orodje

Stojalo naredite iz 1 8-20 mm debelih
poskobljanih desk, ki jih na koncu pobar¬
vate oziroma prelakirate, lepljenih
smrekovih plošč ali iverala, s katerim pa
je nekoliko več dela, saj morate s poseb¬
nimi samolepilnimi plastičnimi trakovi
oblepiti tudi vse vidne robove. Stojalo je
sestavljeno z lesnimi vijaki in ga ni treba
lepiti, da ga po potrebi lahko razstavimo.

Za izdelavo stojala potrebujete večji
kotnik, risalno orodje, električno krožno
žago, električni vrtalnik s 3 mm debelim
svedrom za les, brusilni papir ali elek¬
trični vibracijski brusilnik, čopič, kladivo
in izvijač.

Izdelava

Stojalo je narejeno iz 12 elementov, ki
so v načrtu natančno kotirani, okvirne
mere pa so tudi v kosovnici. Pripravite
dve 4 m dolgi in 20 cm široki poskobljani
deski ter ju zbrusite po obeh straneh. Z
risalnim orodjem nanju prenesite obrise
vseh sestavnih delov in jih pazljivo
izrežite z krožno žago. Z brusilnim papir¬
jem ali električnim vibracijskim brusil¬
nikom narahlo zaoblite vse robove, nato
pa se že lahko lotite sestavljanja.

Najprej s po dvema vijakoma združite
levi in desni par nosilcev (1 in 2), v katere
ste po meran v načrtu že prej izvrtali 3
mm velike luknje za vijake, ki bodo držali
police. Sledi montaža kotnih poličk (3 in
4) in prednjih treh polic (6), na koncu pa
z vrha privijete še zgornjo polico (5). Pri
delu naj vam nekdo pomaga, sicer se
boste brez potrebe trudili in še izdelek bo
na koncu bolj klavrnega videza. Ses¬
tavljeno stojalo še enkrat nekoliko obrusi¬
te in vsaj dvakrat prebarvajte ali prelaki-
rajte.

Če imate v stanovanju ali na balkonu
dovolj prostora, lahko naredite dve enaki
stojali, ju s hrbtoma postavite drugo proti
drugemu in utrdite z nekaj 35 mm dolgi¬
mi lesnimi vijaki.

Matej Pavlič

ZA SPRETNE ROKE

Krožna žaga BD 59

Krožne žage uporabljamo predvsem za
dolge, ravne in natančne reze. Black &
Deckerjeve krožne žage so primerne za
razrez ivernih in vezanih plošč, masivnega
lesa, pa tudi letev in desk. Opremljene so
z žaginim listom iz karbidne trdine in
močnim motorjem, kar ob enakomerni
hitrosti žaginega lista zagotavlja čist rez.
Model z oznako BD 59 odlikujeta možnost
nastavitve kota žaganja do 45° in globine
žaganja od 0 do 62 mm. Praktičen dodat¬
ni ročaj precej pripomore k varnejšemu in
natančnejšemu žaganju, istemu namenu
služijo tudi vzporedno vodilo, varovalno
stikalo in premičen ščitnik žaginega lista
pa preprečujeta morebitne poškodbe
uporabnika. Odprtina za odstranjevanje
žaganja na zgornji desni strani je obrnje¬
na nekoliko nazaj in nanjo je mogoče
natakniti cev naprave za odsesavanje.
Orodje, ki tehta 3,6 kg, je večinoma iz
aluminija, ohišje motorja z močjo 1020 W
pa je iz polid mida.

Premer žaginega lista, ki se vrti s hitrost¬
jo 3700 vrtl/ajev na minuto, je 184 mm.

Tehnični podatki:

moč 1020W

hitrost vrtenja 3700/min

premer žaginega lista 0 1 84 mm

globina rezanja 0-62 mm

nagib lista do 45°

masa 3,6 kg

Na razpolago so različni listi, ki se razliku¬
jejo po materialu, iz katerega so zobje, in
po številu zob. Tako obstajata navadna
lista s 24 in 100 zobmi, listi, katerih zobje
so narejeni iz karbidne trdine in jih je 12,
20 ali 40, ter posebno kakovostni listi
Piranha, katerih zobje so prav tako iz kar¬
bidne trdine, izbiramo pa lahko med listo¬
ma z 18 in 40 zobmi.

G-hA&M,  d.o.o., 61290 Grosuplje, Brvace 11
tel.: n.c. (061 j 763-511
fax: (061) 763-023

KUPON ZA BREZPLAČEN CENIK IN VSE OSTALE INFORMACIJE

Ime in priimek:. .— ——-—-

Naslov: .

Kraj in poštna št.: _____

Prosim, pošljite mi:

□ cenik za električno orodje

»BIACK&

DECKER«

Čitljivo izpolnjen kupon, ki ga lahko tudi prepišete ali fotokopirate, pošljite na naslov:
G-M&M, d.o.o., Brvace 11, 61290 Grosuplje

UGODNOSTI IN NAGRADE ZA STARE
IN NOVE NAROČNIKE REVIJE TIM

Za vse, ki želite prejemati revijo TIM na dom, objavljamo naročilnico. Lahko jo prefotokopirate ali kar
prepišete in izpolnjeno pošljete na naslov: Tehniška založba Slovenije, d. d., Lepi pot 6, 61111 Ljubljana.
Prejeli boste položnico za plačilo naročnine ter si tako zagotovili nespremenjeno ceno revije, poleg tega
pa še 20-% popust pri nakupu knjig in priročnikov naše založbe.

Izmed izpolnjenih naročilnic, ki bodo najkasneje do 20. oktobra 1995 prispele na naš naslov, bomo
izžrebali tri dobitnike lepih knjižnih nagrad.

Med novimi naročniki smo tokrat izžrebali tri: To so: Anica Nemec, Matije Tomca 4, 61230 Domžale,
Darja Remih, 61338 Kočevska reka št. 53 in Boštjan Eršte, Finžgarjeva 12, 62000 Maribor.

Poštna številka in kraj:

Datum: _ Podpis:

Vse morebitne spore rešuje sodišče v ljubijani.

TIM 2 • oktober 1995 • 39

UGANKARSKI KOTIČEK

Piramida

Piramida je vrsta uganke, katere
posebnost je, da je vsaka naslednja bese¬
da sestavljena iz premešanih črk prejš¬
nje, dodana pa je še ena nova črka.

1. rimska številka pet, 2. voltamper, 3.
pojav na vodi, 4. razkošna hiša, 5.
delavec v livarni, 6. veliko glasbilo s
tipkami, 7. delavka v varilnici.

Dopolnjevanka

Črkovne skupine BID, BON, DAN, MEL
in TEL vpišite v desno stran lika, tako da
skupaj z že vpisanimi dobite besede
znanega pomena, ki jih zahtevajo opisi.
Rešitev (na označenih poljih) je priimek
švedskega naravoslovca (Carl, 1707-
1778); znan je po tem, da je za
rastlinske in živalske vrste uvedel latinsko-
grško poimenovanje s po enim rodovnim

in enim vrstnim imenom, opisal pa je tuc i
mnogo novih vrst in rodov.

1. oblika gospodarske združbe, 2.
spojina ogljika in kovine ali podkovine,
3. ena oa mlajših dob starega veka, 4.
del avtomobilskega motorja, 5. gora v
Palestini, po kateri je dobil ime karme-
ličanski red.

Številčnica

Če črke, ki po rešitvi posameznega
iskanega poima pripadajo številkam,
prepišete v lik tako, da enaka številka
vedno pomeni enako črko, boste v vodo¬

ravnih vrstah od leve proti desni dobili
italijanski pregovor.

12 3 4 = značilna okrogla oblika kruha
5 6 7 8 = mlado, še ne zavreto vino

9 10 11 12 = sredstvo za vzhajanja testa

13 14 15 = ime dvanajstih papežev v
zgodovini Cerkve

16 17 18 = trata, ruša

Rešitve nagradnih ugank iz septembr¬
ske številke revije TIM:

Številčnica: Kopernik
Anagram: Makar

Pregovor na črticah: Pri dobrem mizar¬
ju je malo odpadkov.

Nagrade za pravilno rešene uganke
prejmejo:

1. Karol Prelesnik, Stahovica 4, 61242
Stahovica

2. Miran Ivanuša, Lendavske gorice
429/F, 69220 Lendava

3. Rok Poprask, Prežihova 4, 62392
Mežica

Rešitve vseh ugank prepišite na dopis¬
nico (ne trgajte revijel) ter najkasneje do
20. oktobra pošljite na naslov Tehniška
založba Slovenije, Lepi pot 6, 61111
Ljubljana (s pripisom "Timove uganke").
Enemu izžrebanemu reševalcu bo podjet¬
je Nebec Hobi, d.o.o., C. Andreja
Bitenca 36, 61000 Ljubljana podarilo
komplet za izdelavo plastične makete
letala, dva reševalca pa bosta dobila
lepo knjižno nagrado Tehniške založbe
Slovenije.

KAZALO

UREDNIKOV PREDAL 1

EVROPSKO PRVENSTVO

LADIJSKIH MODELOV FSR-V IN H ]

IX. SVETOVNO PRVENSTVO LADIJSKIH
MODELARJEV V RAVVI NA POLJSKEM 3

RAKETNI MODEL - ŽIROKOPTER 6

TEKMOVALNI MODEL KATAMARANA KIM I -
RAZRED X - PRILOGA 8

MODELARSKI MOTORJI Z NOTRANJIM
ZGOREVANJEM (5. DEL] io

MODELARSKI TRIKI -

SPOJI V LETALSKEM MODELARSTVU 12

PAPIRNATI ZMAJ 13

PRIPOMOČEK ZA PREIZKUS IZNAJDLJIVOSTI 14
OTROŠKA KMETIJA - PRILOGA 15

ŠOLA PLASTIČNEGA MAKETARSTVA (30. DEL) -
PROIZVAJALCI VACFORMSKIH MAKET (1. DEL) 26
TIMOVO IZLOŽBENO OKNO -
ACADEMYJINA ŠPORTNA KRILA 27

MALA ŽELEZNICA - OD ROČNE KRETNICE
DO RAČUNALNIKA (1. DEL) 28

SLOVENSKE KMEČKE HIŠE -
BELOKRANJSKA HIŠA 30

IGRICI ZA ODDIH 32

TIMOV TEST - RV-NAPRAVE MULTIPLEX
SERUE MC 33

MINI PREDOJAČEVALNIK (2. DEL) 35

MOJ OSEBNI RAČUNALNIK -
SLOVENSKI WORD 6.0 36

IGRA »BREZ DOTIKA« 37

STOJALO ZA ROŽE 38

UGANKARSKI KOTIČEK 40

Revija za tehniško ustvarjalnost mladih

OKTOBER 1995, LETNIK XXXIV, CENA 252 SIT, POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI PRI POŠfl6li02

Revijo TIM izdaja Tehniška založba Slovenije, d. d.

Naslov uredništva: Lepi pot 6, 61 11 1 Ljubljana, telefon: 061/213-749 (uredništvo),
061/213-733 (naročniški oddelek), fax: 061/218-246.

Revija izhaja desetkrat na leto. Naročite jo lahko na naslovu uredništva ali po telefonu.
Posamezna številka stane 252 SIT, polletna naročnina pa 1260 SIT.

Žiro račun pri SDK Ljubljana: 50101-603-50480

Revijo ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Miha Zorec, Roman
Zupančič.

Odgovorna urednica: Mihela Mikuž
Urednik revije in tehnični urednik: Jože Čuden
Oblikovanje: Božidar Grabnar
Lektoriranje: Ludvik Kaluža
Tisk: Tiskarna Ljubljana

Revijo sofinancirajo: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za
znanost in tehnologijo Republike Slovenije

Revija spada med publikacije, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov
na podlagi odločbe Ministrstva za kulturo št. 415-10/95 z dne 10. 2. 1995.

FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI:

Velenjsko jezero je bilo teden dni prizorišče evropskega prvenstva ladijskih modelov kate¬
gorij FSR-V in H, ki je bilo tokrat prvič v Sloveniji.

Foto: Jože Čuden

40 • TIM 2 • oktober 1995

MULTIPLEX

RV NAPRAVE
KOMPLETI MODELOV
ZA SESTAVLJANJE

ASP

- MOTORJI Z NOTRANJIM IZGOREVANJEM

CARL  GOLDBERG

- KOMPLETI MODELOV LETAL

THUNDER TIGER

- KOMPLETI MODELOV

/‘

billing

boats

KOMPLETI PLOVNIH IN SOBNIH MAKET LADU IN PRIBORA

•MAKETE: Italeri, Heller, Airfix, ESCI, Monogram, Hasegavva
Dragon, Kirin, Reveil

•MODELARSKE BARVE: Model Master, Humbrol, Reveil

VSE MODELARSKE BARVE NA ENEM MESTU!

•ZRAČNA PERESA: Humbrol, Model Master, Reveil
•GRADIVA ZA DIORAME: drevesa, trava, mah
•KOMPLETI MODELOV: letala, ladje, modelarske rakete
•GRADIVA: balsa, vezana plošča, letvice, furnir, lepila

•MODELARSKO ORODJE: PROXXON, Humbrol

•IGRAČE, IGRE, ORODJE, INSTRUMENTI: avtomobili Burago,
TV-igre in moduli Micro Genius, fotoaparati, pirografi,
spajkalniki, kasete, diskete

HUMBROL

MODEL KITS

Reveil

BOGATA PONUDBA KOMPLETOV,

GRADIV, ORODJA IN PRIBORA

MODELARSKA TRGOVINA Z NAJVEČJO IZBIRO

Trgovsko podjetje

m  oprema

d. o. o.

Mladi tehnik, Levstikov Izg 7,61000 Ljubljana

Tel.:061/12-61-155, Faks: 12-62-243

Delovni čas: od 9. do 19. ure, ob sobotah od 9. do 13. ure

UHU

V DOBREM IN V ZLU

O

UHU

ALLES-

KLEBER

©

\m\>

(INV

©

©

plUS schnefffest

•fvSSTe' ,

WHV

©

UHU

hart



UHU aUpiast


UHU

m m mm

©

©



UHU

coli

Ho/z/efm

a**

UHU ©

coli

Holzlefm,.

©

«HU fi X

&fest

SO h ratl/go Klcbomssm

HEMI

Ali že poznate visoko-
kvalitetna lepila UHU?

d.o.o. Kajakaška 30 61211 Ljubljana-Šmartno
Telefon: (061) 59-275, Telefax: (061) 59-296

_ T č  POKROVITELJ

DRŽAVNE
REPREZENTANCE
RAKETNIH MODELARJEV

22 • TIM 2 • oktober 1995 TIM 2 » oktober 1995 • 19

18 • TIM 2 • oktober 1995 TIM 2 • oktober 1995 • 23

24 • TIM 2 • oktober 1995 TIM 2 • oktober 1995 • 17

•K

d„

Jadri

Merilo: 1:4

-arr--

H-

Tekmovalni model katamarana
KIM I - razred X

Konstruiral: R. Zupančič
Merilo: 1:2

/“

22



- ==±====±=

Kosovnica:

2;

n

20 • TIM 2 • oktober 1995 TIM 2 • oktober 1995 • 21