140
Ali se resno trudimo slovenskemu jeziku povsod veljavo pridobiti.
(Dopis s Kranjskega.)
V uradih sem uže osivel in služil po večih krajih naše slovenske domovine, ne more se mi ugovarjati, da nisem skušen. Imel sem priložnost, občevati z mnogimi in mnogovrstnimi izobraženci iz naroda, kakor tudi z narodom samim.
Duhovnike prištevam k neodvisnim in v prvo vrsto slovenskih boriteljev. Ta stan ima obilo posla z uradi. Veliko teh mož uraduje še zmirom skoro vse nemško in v uradih le nemško govori. Liberalni nemškutarski uradniki se jim ironično posmehujejo, narodni s tihim začudenjem poslušajo!
Uradniki se slovenske besede v pismu ali govoru malo poslužujejo.  Lepo število je med njimi zagrizenih
*) Ljuti Germani so med drugim tudi sodnijski in vladni kancelisti. Bili so vojaki ali žandarji, toraj le „kranjsko špraho" lomijo. Slovenci se od teh služeb radi odrivajo. Gotovo zato, ker nas ne  smatrajo resnim!!                         Pis.
renegatov*) in nekaj slovenskih Nemcev. Poslednji morejo tudi udje slovenskih društev biti, vendar nemško govore in pišejo. Otroci teh slovenskih Nemcev ne umejo slovenskega jezika.
Učitelji nosijo večinoma nemške pobotnice v davkarijo. Če imajo z uradi le kak posel, pišejo in govore nemško. Iz Pirkarjeve šole prišli učitelji menijo, da so posebno „kunštni^S ako narodnjake z „na zdravje", nemškutarje pa z „guten Omt" pozdravljajo. Vpisani so tudi v nemških „kazinah", kjer čitajo vladi sovražne liste.
Trgovci in obrtniki iztirjujejo dolgove le po nemško, toraj tudi pri obravnavah le nemško govore. So izjeme, pa redke. Saj vidite, da vsak nemški govori in piše, čemu kriče slovenski poslanci po slovenskem uradovanji, rekel mi je okrajni sodnik. Naj pišejo in govore slovensko, gotovo bomo tudi mi (uradniki) govorili in pisali slovensko in potem mirna Bosna, pristavil je nem-škutarski sodnik.
Poslali smo neki dan na vse občine našega okraja o neki zadevi nemška pisma. Opomnil sem „šefu", da občine ne umejo tega jezika, a brezvspešno. Od 20 občin dobili smo nemški odgovor, od 10 pismo s pri-stavkom: „Ne umemo, pišite v slovenskem jeziku" in od 13 občin nič odgovora. Koj je ukazal „šefS naj pišemo na 23 občin v ravno tisti zadevi slovensko. Ce bi bile vse občine pisma s pristavkom „ne razumimo^ vrnile, pisali bi dosledno vsem občinam slovensko.
Iz tega je razvidno, da se resno ne trudimo slovenskemu jeziku povsod veljavo pridobiti. Naši poslanci so nam uže mnogo ministerskih naredeb glede ravnopravnosti našega jezika priborili, a mi se ne poslužujemo postavnih sredstev in raji nemškutarimo. To je dalo tudi ministru Conradu povod, da nas ne smatra resnim, kedar naši poslanci zahtevajo, da bi se slovenski jezik v urade in šole vpeljal.
Ni potreba toraj vedno na poslance kričati, ker poslanci ne vodijo svojih rojakov na vrvici; zato jih tudi ne morejo od navedenih neumnosti odvračati.