V zadnjem, najkrajšem poglavju svojega dela o svetem Petru Oscar Cullmann po te- meljitem študiju zgodovine in Svetega pisma ugotavlja, da se katoliško utemeljevanje pr- venstva rimske Cerkve in njenega škofa kot Petrovega namestnika v resnici vrti v zaèara- nem krogu: izvrševanje rimskega prvenstva, ki ga zgodovinsko lahko zasledimo dokaj zgo- daj, naj bi pomenilo, da rimsko prvenstvo slo- ni na Jezusovi obljubi Petru (prim. Mt 16,17- 19), v resnici pa, pravi Cullmann, ravno tako vzroèno razmerje med Jezusovo obljubo in iz- vrševanjem rimskega prvenstva šele potrebuje dokaz.1 Jezus s svojo obljubo Petru po Cull- mannovih ugotovitvah nikakor ni imel v mi- slih kakega Petrovega naslednika kot vodite- lja celotne Cerkve, na kakem škofovskem se- de`u kot središèu vsega kršèanstva.       Po objavi Cullmannove knjige o Petru se je oglasilo veè katoliških teologov, med vsemi pa najbolj izstopa Charles Journet,2 ki je svoj prispevek objavil v knji`ici s 150 stranmi. Sam Cullmann je pozneje dejal, da je Jour- netovo delo najbolj poglobljen prikaz kato- liškega nauka. Od drugih katoliških teologov se Journet razlikuje `e po pristopu. Drugi teologi so na- mreè sledili Cullmannovemu zaporedju (prek zgodovine in Svetega pisma do dogmatike), Journet pa zaène tam, kjer drugi konèajo: pri vprašanju pojmovanja Cerkve in vloge, ki jo ima Petrovo prvenstvo v Cerkvi danes. Jour- net pojasnjuje, da je metoda, ki naj bo zares teološka, lahko samo regresivna: izhajajoè iz sedanjega `ivega izroèila, iz sedanje Cerkve, ki veruje, se teolog skozi zgodovino bli`a izvi-         rom. Progresivna metoda pa v resnici ni teo- loška, temveè je zgodovinska, saj raziskovalec zaèenja pri izvirih, torej pri zgodovinskih do- kumentih, in potem skuša sestaviti celovito predstavitev dogajanja.3  ! " Cullmannovo sedanje stališèe, “od koder izhaja in v retrospektivi osvetljuje svojo novo- zavezno eksegezo”,4 je po Journetovem mne- nju blizu stališèu anglikanskega protestan- tizma. Journet zato svojo razpravo zaène z razlikovanjem med katoliškim in protestant- skim pojmovanjem kršèanstva. Pri tem sledi ugotovitvam katoliškega zgodovinarja Johan- na Adama Möhlerja (1796-1838). Po katoliškem pojmovanju je Kristus v krš- èanstvu ontološko prisoten, po protestant- skem pa se v kršèanstvu samo spominjamo dogodka, ki se je zgodil v preteklosti, enkrat za vselej. Prispodoba za katoliško pojmovanje je kamen, ki, ko ga vr`emo v vodo, spro`i va- lovanje, ki nima konca, ampak se vedno bolj širi. Prispodoba za protestantsko pojmovanje pa je kamen, ki iz vesolja leti proti Zemlji, zgori v ozraèju in tako za njim ostane samo še spomin na utrinek. Vzrok za razliènost in “nezdru`ljivost” ka- toliškega in protestantskega pojmovanja je po ugotovitvah tübinškega profesorja J. A. Möh- lerja v Lutrovem zavraèanju kristologije kon- cila v Kalcedonu (leta 451). Ta koncil je proti raznim zmotam izpovedal tako bo`jo kakor èloveško naravo, ki sta zdru`eni v osebi Jezu- sa Kristusa nespremenjeno in neloèeno. Lutra pa je Jezus zanimal samo kot Odrešenik, ki prihaja od Boga; v razpravljanju o Jezusovih dveh naravah ni videl nobenega smisla. Za- #   # vraèanje “preveè teoretiènih” razprav je ven- darle povzroèilo dokaj “praktiène” spremem- be: hote ali nehote je Luter z zmanjševanjem vloge Kristusove èloveške narave hkrati zmanj- šal tudi pomen Cerkve, ki jo sestavljamo ljud- je kot udje Kristusovega telesa. Po katoliškem pojmovanju ostaja Kristus namreè prek Cerkve med ljudmi nepretrgoma prisoten skozi ves èas in prostor. “Èe je Bog tako ljubil svet, da mu je dal svojega edinega Sina, ali ga ne bo ljubil dovolj, da bi mu tudi pustil tega edinega Sina?”5 Ko ga je Bog en- krat izroèil svetu, mu svojega Sina nikoli veè ne bo vzel. Po protestantskem pojmovanju pa je na zaèetku kršèanstva nek neponovljiv dogodek, ki ga lahko pozneje zopet obudimo z bra- njem in razumevanjem Svetega pisma; raz- laganje Svetega pisma lahko v vsakem trenut- ku ustvari kako novo ̀ ivo izroèilo. Journet pra- vi, da se je tako, z novim razlaganjem Svetega pisma zaèela tudi reformacija in neko novo, protestantsko izroèilo. To protestantsko izro- èilo torej ne nadaljuje tisoèletnega nepretr- ganega `ivega izroèila, ampak ga zaèenja na novo, èeprav se sklicuje na zvestobo spominu, shranjenemu v Svetem pismu. Nikakor pa ne dr`i oèitek, da se katolièani oddaljujejo od Svetega pisma, ko ga berejo znotraj nepretrganega `ivega izroèila. Zno- traj tega nepretrganega “valovanja” je Sveto pismo tudi nastalo in Bog to izroèilo, tako verujemo katolièani, ohranja prosto zmote. Journet takoj doda, da vsi, ki `ivijo v bo`ji ljubezni, kljub vsem svojim nepremagljivim zmotam v resnici `e pripadajo edini pravi Cerkvi;6 èeprav se denimo protestanti brez svoje krivde še naprej motijo, jim zato Bog nikakor ne odreka svoje milosti.  $%&  Bog je z Jezusom v polnosti razodel svojo ljubezen do ljudi. Bo torej dovolj ljubil ves svet, da bo zagotovil tudi oznanjevanje tega razodetja v vsej polnosti, prosto zmote? Ali pa bo po smrti Jezusovih apostolov pustil lju- di same pred nemim besedilom, ki naj bi si ga moral razlagati vsak zase? Journet seveda odgovarja, da nam je ista Ljubezen resnico prinesla in jo med nami tudi ohranja – v Cerkvi. Èudi pa se Journet trditvi, da naj bi Jezus med svojim vstajenjem in ponovnim prihodom raèunal na nek zelo kratek èas. Cullmannu oèita, da ne upošteva konca Ma- tejevega evangelija, kjer Jezus naroèi aposto- lom, naj naredijo vse narode za njegove uèen- ce (Mt 28,16-20). Edino mesto v Novi zavezi, ki po Cull- mannovem mnenju izrecno govori o razmer- ju med apostoli in poznejšo Cerkvijo, je Je- zusova velikoduhovniška molitev (Jn 17,1-26), v kateri Jezus prosi Oèeta tudi za edinost ti- stih, ki bodo po besedi apostolov verovali vanj. Temelj te edinosti, pravi Journet, se po smrti apostolov ne more skrèiti na samo to, kar so apostoli zapisali in se je ohranilo, zdaj pa naj te zapise razlaga vsak zase. Jezus je namreè apostolom zaupal tudi nalogo, ki jo bodo nadaljevali njihovi nasledniki – škofje: to je skrb za Cerkev, ki so jo apostoli uteme- ljili enkrat za vselej. Z bo`jo pomoèjo bodo nasledniki apostolov v Cerkvi ohranjali nauk apostolov `iv in prost zmote. Skrb za vse svoje uèence je Jezus torej zau- pal svojim apostolom in njihovim nasledni- kom. Med apostoli pa je posebej Petru zaupal skrb za vse druge apostole. Vsi apostoli so Je- zusovi poslanci in utemeljitelji Cerkve, samo Peter pa je Jezusov namestnik in nosilec vr- hovne oblasti. Peter je res skala — temelj, na katerem bo Jezus zgradil svojo Cerkev; vendar je nek temelj še globlji od Petra: to je Jezus sam. Po Jezusovem vnebohodu Peter tako po- stane voditelj edine in vesoljne Cerkve, v ka- tero so vkljuèene vse krajevne Cerkve. Jezus ne omenja Petrovih naslednikov, vendar utemeljitev Cerkve na Petru predpo- stavlja tudi njegove naslednike, saj stavba ves #    èas svojega obstoja potrebuje svoje temelje. Journet apostole primerja zidarjem, ki so postavljali temelje, in temelji stojijo tudi po smrti apostolov, kakor tudi zidarji postavijo temelje enkrat za vselej. Samo Petru pa je Je- zus dejal, da je on sam temelj, na katerem bo Jezus postavil svojo Cerkev.7 Ta temelj pa mora seveda ostati, da stavba lahko obstaja in raste. Cullmann, ugotavlja Journet, ne upošteva te temeljne razlike med vsemi apo- stoli, kot minljivimi utemeljitelji krajevnih Cerkva in Petrom, kot neminljivim temeljem vse Cerkve. Za Cullmanna je Peter le “krono- loški” temelj, torej zgodovinski zaèetek Cerk- ve, ki se potem lahko nadaljuje brez Petra. Nasprotno Journet poudarja, da je Peter za- èetek in temelj stavbe, ki brez trajnega, “ar- hitektonskega” temelja in zaèetka ne more sta- ti in rasti. Petrovo slu`bo edinosti morajo zato nadaljevati njegovi nasledniki. Rimska Cerkev s svojim škofom kot Pe- trovim naslednikom je torej po Journetovih ugotovitvah svoje prvenstvo, kakor ga v kato- liški Cerkvi izvršuje vse do danes in do konca èasov, prejela od samega Jezusa Kristusa — kar je jasno razvidno iz Svetega pisma. Vse to se- veda sloni na veri, ne na kakem dokazu, zato se Journetu zdi Cullmannov oèitek zaèaranega kroga dokazovanja dokaj neprimeren. $' V predstavljenih delih Oscarja Cullmanna in Charlesa Journeta morda res ne najdemo nekih novih odkritij o svetem Petru in nje- govi vlogi v današnji Cerkvi. Je pa njun pris- pevek kljub temu dragocen. Cullmann je kot protestantski teolog na novo odkril osebnost apostola Petra, ki nikakor ni pomembna in “zanimiva” samo za katolièane. Journet pa je na novo opozoril na pomembnost razliènih izhodišè, s katerih zaèenjamo vsako teološko raziskovanje in vsak dialog s kristjani drugih cerkvenih skupnosti. Ne preseneèa, da v raz- pravi naša avtorja nista spremenila svojih sta- lišè. Kljub temu je vsaj sprva presenetljivo, da na isto vprašanje o Petru in njegovi vlogi v današnji Cerkvi na podlagi svojega razisko- vanja odgovarjata tako zelo razlièno. Dejansko tudi delo drugih katoliških in nekatoliških teologov v desetletjih, ki so sle- dila, ni privedlo do kakih revolucionarnih odkritij glede Petra in papeškega prvenstva, okrepil pa se je èut za zgodovinskost. Danes je zato jasno, da od študija Svetega pisma ali zgodovine ne moremo in ne smemo pri- èakovati takojšnjih odgovorov na vprašanja, kakršna si zastavljamo mi v svojem èasu in prostoru. @e samo spraševanje, ali Sveto pi- smo neposredno utemeljuje prvenstvo, ka- kor ga pape` izvršuje danes, se denimo lah- ko izka`e za “nezgodovinsko”, ker ne upo- števa umešèenosti Svetega pisma v prostor in èas nastajanja. Katoliški zgodovinar Klaus Schatz8 zato svari pred prehitrim vnašanjem lastnih mi- selnih vzorcev v preteklost in pred spraše- vanjem: “Ali je `e tedaj obstajalo prvenstvo, kakor ga razumemo mi danes?”.9 Schatz zato prvenstvo rimske Cerkve in njenega škofa ra- ziskuje skozi dvatisoèletno zgodovino, upo- števaje celoten kontekst prizadevanja Cerkve za edinost v razliènosti. Zanima ga pred- vsem, kako Cerkev skozi stoletja ohranja svojo edinost. Edinost, ki ji je sveti Peter zaèetek in temelj. Literatura: C: Dogmatièna konstitucija o Cerkvi 2. vatikanskega koncila (1964). CD 87: Papeška biblièna komisija: Interpretacija Svetega pisma v Cerkvi. Cerkveni dokumenti 87. Ljubljana, 2000. Cullmann, O.: Petrus: Jünger – Apostel – Märtyrer. Das historische und das theologische Petrusproblem. Zürich, 1952. Journet, Ch.: Primauté de Pierre dans la perspective protestante et dans la perspective catholique. Paris, 1953. Journet, Ch.: Théologie de l’Église. Paris, 1958. Schatz, K.: Der päpstliche Primat. Seine Geschichte von den Ursprüngen bis zur Gegenwart. Würzburg, 1990.     # 1. Prim. Cullmann, O., Petrus: Jünger – Apostel – Märtyrer. Das historische und das theologische Petrusproblem, Zürich, 1952, 265. 2. Charles Journet (1891-1975), rojen v `enevi, je bil profesor teologije v Fribourgu v Švici. Kot teolog se je udele`il II. vatikanskega koncila. Pape` Pavel VI. je Journeta cenil kot najveèjega teologa svojega èasa in ga je leta 1965 imenoval za kardinala. 3. Ta progresivna metoda je denimo modernistiènega teologa Alfreda Loisyja gnala k vedno novim in novim teorijam, pri katerih niti sam ni dolgo vztrajal. Pri regresivni metodi pa se teolog zaveda odloèilnega in neizogibnega vpliva izhodišèa, s katerega se loteva svojega raziskovanja. Izhodišèe katoliškega teologa je seveda vera katoliške Cerkve. Med teologovim izhodišèem in njegovim raziskovanjem je dialoško razmerje, kakršno je Papeška biblièna komisija pod predsedovanjem (tedaj še kardinala) Josepha Ratzingerja glede študija Svetega pisma opisala takole: “Na eni strani ima sistematièna teologija vpliv na predrazumevanje, s katerim eksegeti pristopajo k bibliènim besedilom. Na drugi strani pa eksegeza daje drugim teološkim vedam podatke, ki so zanje temeljni” (CD 87, 91). 4. Journet, Ch., Primauté de Pierre dans la perspective protestante et dans la perspective catholique, Paris, 1953, 18. 5. Journet, Ch., Primauté de Pierre dans la perspective protestante et dans la perspective catholique, Paris, 1953, 25. 6. “Nepremagljiva nevednost” ne zajema samo vseh, ki za Jezusa Kristusa in njegovo Cerkev še nikoli niso slišali, ampak tudi tiste, ki zaradi razliènih dejavnikov in brez svoje krivde niso sposobni sprejeti cerkvenega oznanila, èeprav ga morda celo dobro poznajo. Zanimivo, da Journet o tem piše `e toliko let pred splošnim upadanjem pripadnosti Cerkvi, èemur smo danes prièa v Zahodni Evropi. Svoje teološko delo Journet razume predvsem kot slu`bo Svetemu Duhu, ki kljub vsemu odpira srca vseh ljudi za Boga, ki je Ljubezen in Resnica, tudi sredi kulture, ki nam danes ovira dojemljivost za evangelij. 7. Journet piše v èasu med dvema vatikanskima konciloma. Šele 2. vatikanski koncil je podal bolj uravnote`en pogled na razmerje med pape`em in škofi oz. med eno vesoljno Cerkvijo in mnogimi delnimi Cerkvami. Journetova primerjava papeške jurisdikcije nad vso Cerkvijo jurisdikciji škofa v svoji škofiji (prim. Journet, Ch., Théologie de l’Église, Paris, 1958, 163) sama zase danes morda daje napaèen vtis prigodnosti vloge škofov in delnih Cerkva – kakor da bi pape` lahko “škofoval vsemu svetu” tudi sam, tudi brez škofov. Nasprotno 2. vatikanski koncil poleg uèenja 1. vatikanskega koncila o pape`evi “polni, vrhovni in vesoljni oblasti nad Cerkvijo” poudarja tudi zborno oblast vseh škofov (vedno skupaj s pape`em) nad vesoljno Cerkvijo, ki obstaja v delnih Cerkvah in iz njih. Zaèetek in temelj edinosti v delnih Cerkvah so posamezni škofje tako, kakor je rimski škof kot Petrov naslednik zaèetek in temelj edinosti “tako škofov kakor mno`ice vernikov” (prim. C 22-23). 8. Klaus Schatz (rojen 1938) je profesor cerkvene zgodovine na jezuitski Filozofsko-teološki visoki šoli sv. Jurija v Frankfurtu ob Majni. Njegovo delo o papeškem prvenstvu je v celoti dostopno na spletu (http://www.sankt-georgen.de/ leseraum/schatz2.html). 9. Prim. Schatz, K., Der päpstliche Primat. Seine Geschichte von den Ursprüngen bis zur Gegenwart, Würzburg, 1990, 15.