Nekaj teoretičnih izhodišč o narečni frazeologiji in narečnih frazemih
Saša Poklač
IZVLEČEK: V članku1 jena podlagi slovenskih, hrvaških in predvsem slovaških teoretičnih spoznanj opredeljena določitev in delitev narečnih frazeoloških enot glede na podobnosti in bistvene razlike v primerjavi s knjižnimi frazemi. Dodana so še načela razvrščanja in uvrščanja frazemov v edinem (delnem) popolnejšem slovenskem narečnem slovarju Petra Weissa.
ABSTRACT: The article presents the determination and the classification of dialectal phraseological units with regard to similarities and essential differences from the standard language phrasemes deriving form Slovene, Croatian and especially Slovak theoretical Undings. Also presented are the principles of classification and presentation ofphrasemes in the only existing academic Slovene dialectal dictionary of by Peter Weiss (Volume I, A-H).
1 Raziskovanje frazeologije v narečjih
Osnova narodnega jezika sta dve relativno stabilni strukturni obliki, in sicer knjižni jezik in (prostorska, ozemeljska, teritorialna) narečja ali dialekti (Ripka 2003, 13). Dialekt ali narečje (kot splošen pojem) je govorjeni (redkeje pisani) jezik prebivalcev določenega zemljepisnega področja in ima relativno enake bistvene skupne značilnosti na vseh jezikovnih ravninah (Smole 2000, 2 in 8). Raziskuje jih narečjeslovje ali dialektologija. Slovensko narečjeslovje, ki je danes staro že več kot 160 let, je bilo v preteklosti usmerjeno predvsem na raziskovanje glasoslovne ravnine, saj je eden izmed temeljnih kriterijev umestitve nekega narečja ali govora v narečno skupino določitev splošnega slušnega vtisa.2 Pa vendar je naloga
1 Članek je nastal na podlagi seminarske naloge z naslovom Nekaj misli o narečni frazeologiji in tem, kako jo obravnava slovar Petra Weissa, ki je bila leta 2003 v okviru podiplomskega študija napisana pod mentorstvom izr. prof. dr. Erike Kržišnik.
2 Splošni slušni vtis vključuje različne razvojne stopnje in izgovorne nianse posameznih glasov, razporeditev (stopnje naglasnih premikov) in vrsto naglasa (tonemskost -dinamičnost), kot tudi ritem (izguba - ohranitev kvantitetnih nasprotij, krajšanje dolgih visokih samoglasnikov, (ne)podaljšaje akutiranih samoglasnikov) in tempo (hitrost -počasnost) govora.
Saša Poklač: Nekaj teoretičnih izhodišč o narečni frazeologiji
narečjeslovja, da v prihodnosti opiše narečja na vseh jezikovnih ravninah, torej na glasoslovni, oblikoslovni, besedoslovni, skladenjski in besediloslovni.
Po mnenju Ivorja Ripke3 (2002, 12) je pomen frazeologije v narečjih za poznavanje jezika, kulture in miselnosti duha naroda nesporen in očiten. V frazeoloških enotah se dinamično prepletata povezanost jezika in mišljenja, smisel za podrobnost in izvirnost. Po njegovem mnenju je beseda vaškega prebivalstva bila in je polna epike, slikovitosti, neponovljivih metafor, tvori bogastvo, ki ostaja ^    najnaravnejši vir obogatitve kultivirane knjižne izreke.
Žal pa ugotavljamo, da so v (slovenskih) narečjeslovnih delih frazeološke ^ enote med vsemi jezikovnimi enotami najmanj raziskane, kar lahko povezujemo z ^ dejstvom, da je frazeologija mlada disciplina, ki se je s predmetom svojega preučevanja (torej s frazeološko enoto) začela intenzivneje ukvarjati v zadnjih desetletjih. Raziskovanje narečne frazeologije zapletata tudi dejstvi, da so frazemi redkeje, ali vsaj v posebnih situacijah pojavljajoče se jezikovne enote in da se narečje pojavlja predvsem v govorjeni podobi. Zato Ferdinand Buffa4 (1994, 7-15) pripisuje pomembno vlogo zapisovalcu - domačinu, ki obvlada konkretno narečje, pa tudi značilnosti dotične vasi in posebnosti podeželskega življenja. Upošteva dejstvo, da p% sta v frazemu kot integriranem elementu jezika v zgoščeni podobi vsebovani — življenjska izkušnja in modrost celih generacij, kar lahko dobro pozna in razume samo domačin.5Navedene zahteve lahko po njegovem mnenju izpolni samo izkušen m narečjeslovec, ki s svojim dolgoletnim sistematičnim opazovanjem domačega narečja ° in okolja pridobi večje količino leksikalnega in frazeološkega gradiva. # Največjo težavo predstavlja pridobitev večjega nabora narečnega
frazeološkega gradiva. Poleg izkušenega narečj eslovca - domačina je potreben tudi f;    ustrezen (-ni) informator (-ji), ugodno vzdušje za doživeto pripovedovanje, dovolj časa in (kakovostne) snemalne naprave (vsaj za avdio posnetek). Terensko delo pa je šele prva stopnja pridobivanja gradiva; sledi mu zamuden prepis govorjenih
N
3 Prof. dr. Ivor Ripka spada med vodilne slovaške narečjeslovce. Sodeluje pri pripravi in postavitvi trizvezkovnega Slovarja slovaških narečij, od leta 1973 je vodja avtorskega kolektiva. Svoj prispevek je dal tudi na mednarodnem področju, in sicer pri izdelavi Karpatskega dialektološkega atlasa. V 90. letih so izšle njegove študije o jeziku druge generacije ameriških Slovakov, s katerimi je vstopil na polje sociolingvistično usmerjenega raziskovanja stikov nesorodnih jezikov. Ukvarja se z odnosi med klasičnim narečjeslovjem in sociolingvistiko. Pomembno besedo ima pri umestitvi slovaških narečij v sodobno jezikovno situacijo in razlagi odnosa narečja do knjižnega jezika z vidika jezikovne kulture (Ferenčikova 1997, 141-143).
4 Ferdinand Buffa (1926) je eden najvidnejših predstavnikov slovaškega narečjeslovja in primerjalnega slovanskega jezikoslovja. Prispeval je številna dela, vezana na knjižno, narečno in primerjalno slovaško-poljsko frazeologijo in besedotvorje (Liptâk 1996, 50-55).
5 Tu bi se lahko navezali na članek Marjete Vrbinc (1997, 127), v katerem izpostavi pomembnost frazeologije pri poučevanju leksike tujih jezikov. Pravi, da tu ne gre le za razumevanje posameznih besed, ampak tudi za razumevanje in uporabo besed kot celote, kar je za nematerne govorce zelo zahtevno.
Saša Poklač: Nekaj teoretičnih izhodišč o narečni frazeologiji
besedil, ponavadi v veljavno fonetično transkripcijo.6 Šele temu sledi izpis frazemov in nadaljna obdelava.
2 Razmerja med frazeologijo v knjižnem jeziku in narečjih
Zanimivo je vprašanje, kakšno vlogo opravlja neknjižna frazeologija v okviru knjižnega, vsenarodnega jezika, v katerih točkah sta si knjižna in frazeologija v narečjih podobni oz. se razlikujeta ter kje je meja med njima.
V članku z naslovom Niekol'ko üvah o narečovej frazeologii (Nekoliko opozoril v zvezi z narečno frazeologijo) je Ivor Ripka (2002) oblikoval klasifikacijske kriterije za členitev neknjižne frazeologije oz. frazeologije v narečjih. Izpostavil je tri temeljna slovaška jezikoslovna dela, ki se ukvarjajo s tem področjem.7
Slovar slovaških narečij (1994, 27) izpostavi osnovno binarno členitev, v okviru katere se narečna frazeologija predstavi kot vsota stalnih besednih zvez, ki po eni strani manjkajo v frazeološkem fondu knjižnega jezika, po drugi strani pa so zagotovo različica knjižne frazeologije.
Frazeologickâ terminologia (v nadaljevanju FT) pojmuje narečno frazeologijo kot del neknjižne frazeologije, ki pozna več tipov frazemov, in sicer:
a) narečni frazemi, ki so glasoslovna, oblikoslovna ali skladenjska različica knjižnih frazemov;8
b) narečni frazemi, ki poimenujejo isto vsebino kot knjižni frazemi, vendar imajo drugačne besedne zveze (drugačne sestavine);9
c) narečni frazemi, ki nimajo ustreznice v knjižni frazeologiji, torej se ne dajo v knjižnem jeziku ali v drugih narečjih enostavno razumeti ali interpretirati.10 Ripka (2002, 14) se zaveda, da pri zgornji delitvi največ težav povzroča
druga (b) skupina narečnih frazemov. Po njegovem mnenju se narečni frazem prišou k tomu ako Ročkar k čižmam, ki naj bi po mnenju FT ustrezal knjižnemu prist' k niečomu ako slepe kura k zrnu, ne da tako enostavno razložiti, saj ni nujno, da je Ročkar prišel k čižmam kot slepe kura k zrnu (tj. brez truda, slučajno), lahko si je škornje pridobil z zamenjavo, ugodnim ali neugodnim nakupom. Iz tega izhaja, da ima narečni frazem težko povsem enakoznačno ustreznico v knjižni frazeologiji.
Drugačen pristop h klasifikaciji frazeologije v narečjih je predstavil Ferdinad Buffa. Avtor monografije Zo severnošarišskej frazeologie razdeli narečne frazeme v 4 skupine:
6 V našem prostoru se danes uporablja predvsem transkripcija, ki je nastala za potrebe Slovanskega lingvističnega atlasa (transkripcija OLA).
7 Dela, ki jih Ripka obravnava, so Slovnik slovenskych nareči (1994), Frazeologickâ terminologia (1995) in Zo severnošarišskej frazeologie (1994).
8 Primer isc jako v 1'ece na sanoch ustreza knjižnemu ist' ako v lete na saniach 'počasi'. Opazimo lahko zgolj glasoslovne spremembe.
9 Frazeologickâ terminologia navaj a: frazem prišou k tomu ako Ročkar k čižmam, bi ustrezal knjižnemu prist' k niečomu ako slepe kura k zrnu 'brez truda, slučajno'.
10 Primera pripâl si ako Labo v krčme in visobaž ako Šovan svoju Maru nimata knjižne ustreznice.
Saša Poklač: Nekaj teoretičnih izhodišč o narečni frazeologiji
a) posebni severnošariški frazemi (Buffa 1994,17),11 ki so z vidika pomena, pa tudi glede na njihovo originalno motivacijo in način izražanja, brez ekvivalentnega knjižnega frazema;
b) različni severnošariški in knjižni frazemi (Buffa 1994, 45),12 so frazemi, ki imajo poleg skupnega pomena, navadno pa tudi poleg sorodne stilistične ureditve, različne leksične sestavine - to pomeni, da so v njih uporabljeni leksemi z drugačnim pomenom, kar je navadno povezano z različno motivacijo ali predstavnostjo teh frazemov;
c) vzporedni severnošariški in knjižni frazemi (Buffa 1994, 67)13 so frazemi, ki imajo v narečju in knjižnem jeziku isti pomen, pogosto tudi isto ali podobno zgradbo, vendar so med njimi zagotovo manjše razlike v leksikalni sestavi -gre za rabo leksemov s sicer drugačnim, vendar ne z zelo oddaljenim pomenom;
d) skladni severnošariški in knjižni frazemi (Buffa 1994, 79)14 so frazemi, ki imajo enak pomen, motivacijo in predstavnost v knjižnem jeziku in narečjih. Ripka (2002, 15) opozarja, daje pri členitvi na vzporedne in skladne
severnošariške ter knjižne frazeme uporabno aplicirati kriterije, ki služijo za razmejitev leksične variantnosti in frazeološke sinonimije. Leksične variante izhajajo iz skladnosti oz. bližine podobe (tako npr. vyprasit' niekomu kožuch II vyprasit' niekomu nohavice), frazeološki sinonimi pa gradijo na drugačni predstavnosti ali transpoziciji (vyprasit' niekomu kožuch <-> pomastiV niekomu chrbat).
3 Uporabnost navedenih teoretičnih izhodišč
V nadaljevanju bomo skušali zgornja spoznanja prenesti v slovenski prostor
11 Tu navaja med drugim tudi primer: dzecku tak nuž jak žene peneži v pomenu 'to je zelo nevarno'. V Weissovem narečnem slovarju sta brez ustreznega knjižnega frazema npr. iti na Bakove grebljice 'umreti' oziroma jesti ko pri Blekači 'pri kosilu jesti juho za osrednjo jedjo'.
12 Tako narečni frazem sedi jak kura na vajcach ustreza knjižnemu sedi ako pat'penazi. Po drugi strani pa v to skupino sodijo frazemi, ki so si podobni po formalni strani, razlikujejo pa se po pomenski. Tako npr. narečni frazem vžal sebe daco do hlavi v pomenu 'zelo ga je ganilo' in knjižni frazem zobral si niečo do hlavy v pomenu 'trdno se je odločil'.
13 Narečni frazem duša ho boVi za dakim je zelo podoben knjižnemu duša mu pišti po niekom 'zelo hrepeni, se mu toži po nekom, nečem'. Tako tudi ma dluhoke ruki ustreza knjižnemu ma dlhéprsty 'krade'. V Weissovem slovarju se pod geslom cofeten nahaja frazem tako bom zmlatil koga, da bodo cofetni leteli od njega 'zelo te bom pretepel'. Vzporednico najdemo v knjižnem frazemu nabili jih bomo, da bodo kar trske letale od njih 'zelo'.
14 Narečni frazem vidzec šicke hvizdi ustreza vidiet' vsetky hviezdy. Tako tudi v lisce vodi bi ho utopil za knjižni v lyzicke vody by ho utopil 'zelo ga sovraži'. Skladna narečna (zgornjesavinjska) in knjižna frazema sta npr. Weissov afne guncati 'delati, govoriti kaj šaljivega' za knjižno že spet afne gunca 'dela, govori kaj šaljivega'. Enako tudi glavo imam ko čeber 'v glavi čutim pritisk, bolečino'.
Saša Poklač: Nekaj teoretičnih izhodišč o narečni frazeologiji ...
15 Literatura navaja še: frazo, frazeologem, frazeologizem, idiom, idiomatsko frazo. Poimenovanje frazem je ustreznejše, saj vsebuje pripono -em, ki jo poznajo tudi fonem, morfem, leksem, ... (Kržišnik 1988, 43^14).
16 Govorimo lahko o naslednjih besednozveznih in stavčnih frazemih: samostalniški (mož beseda, figa mož), pridevniški (neumen kot noč, kot iz škaltice), prislovni (noč in dan), glagolski (skočiti si v lase, vreči puško v koruzo), medmetni (sveta pomagavka), pragmatični (dober dan) ter stavčni frazemi (Ta je pa bosa.) (SKJ III 1998/99).
17 Turk (1998, 265) govori o formalni zvezi, ki je sestavljena iz najmanj dveh polnopomenskih besednih vrst.
18 Vse to je že nekaj let pred tem ugotovljeno za knjižno frazeologijo. Tako pri nas prvi o tem piše Rode leta 1975.
in opozoriti na dejstva, ki bi jih narečjeslovec lahko upošteval pri raziskovanju frazeologije v slovenskih narečjih.
Dejstvo je, da se v pojmovanju osnovnih enot frazeologiji ne razlikujeta, saj imata obe enak predmet raziskovanja, in sicer t. i. frazeološko enoto, za katero seje danes uveljavilo pojmovanje frazem.15Frazeme v narečjih lahko (enako kot knjižne) raziskujemo s stališča njihove zgradbe, rabe v nekem obdobju, primerjave, njihovega pomena in izvora. V okviru zgradbe frazema nas zanima stalna zgradba in besednovrstna pripadnost frazeoloških enot,16 lahko se ukvarjamo s frazemskimi različicami (glasoslovne, oblikoslovne, besedotvorne, skladenjske in sestavinske različice) ali pa raziskujemo skladenjske in pomenske odnose v frazemih (Rode 1975, 439^42 in Turk 1998, 267).
V frazeologiji knjižnega jezika se je oblikovala definicija, da so frazemi jezikovne enote, ki jih označujejo štiri osnovne lastnosti: večbesednost, stalnost, neizpeljivost pomena iz sestavin in ekspresivnost (Kržišnik 1994, 92).
Tudi literatura o frazeologiji v narečju za osnovno frazeološko enoto pojmuje ustaljeno in najmanj dvobesedno kombinacijo poljubne besedne vrste z drugo,17 ki je zaznamovana s tem, da se vsaj eden od členov v danem pomenu združi z drugimi besedami, ob tem pa se reproducira v narejeni obliki, za katero je značilna idiomatičnost, saj najmanj eden od členov te zveze dobi nov, drugačen, na zvezo vezan pomen, kar kaže na nepredvidljivost pomena, ki se ga ne da določiti iz pomenov sestavin. Gre torej za semantično pretvorbo (Turk 1998, 265).18
Ugotovimo lahko, da znotraj pojmovanja osnovnih frazeoloških enot (frazemov) in njihovih lastnosti bistvene razlike med knjižno in neknjižno frazeologijo ne obstajajo.
Zgoraj navedena slovaška teoretična spoznanja pa peljejo v smer, da je s stališča knjižnega jezika potrebno ločevati pojma frazeologija v narečju (narečjih) in narečna frazeologija.
4 Frazeologija v narečju (narečjih) in narečna frazeologija
Zaradi enakih, podobnih pa tudi povsem različnih frazemov v knjižnem in neknjižnem narečnem jeziku lahko govorimo o narečni frazeologiji v širšem in ožjem
Saša Poklač: Nekaj teoretičnih izhodišč o narečni frazeologiji ...
smislu. Prvo lahko pojmujemo kot frazeologijo v narečju (narečjih), drugo pa kot narečno frazeologijo.
4.1 Frazeologija v narečju (narečjih)
Frazeologija v narečju (kot skupek vseh v narečju rabljenih frazemov) se po mnenju Buffe (1994,12-13) ne razlikuje od frazeologije knjižnega jezika (če gre za posamezne tipe frazemov, za njihovo motivacijo), saj si pri težavnem prepoznavanju frazemov - enako kot v knjižnem jeziku - pomagamo z lastnim jezikovnim znanjem.
Ferdinand Buffa(1994,12) s frazeologijo v narečju (narečjih) pojmuje sestav vseh frazemov, ki se v danem narečju uresničujejo, torej tudi frazemov, skladnih s frazemi knjižnega jezika. Pri tem misli na vzajemno odvisnost narečne in knjižne frazeologije, saj narečni frazemi prehajajo v knjižni jezik in obratno, knjižne frazeme prevzemajo narečja, poleg tega pa se frazemi prevzemajo tudi med posameznimi narečji, kar tvori v okviru nekega jezika zapleten soodvisni položaj. Gre torej za vse frazeološke enote, rabljene v danem narečju.
V slovenskem prostoru ni bilo izdanih ravno veliko tako celovito zasnovanih narečnih slovarjev, kot je narečni slovar Petra Weissa z naslovom Slovar govorov Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami (poskusni zvezek A-H), zato smo avtorja vprašali,19 kako razume te leksične sestavine in katere kriterije upošteva pri razvrščanju frazeoloških enot v slovar. Weiss pravi: »Slovarje najprej (rokopisno) košara, v katero nabereš vse, kar najdeš, nato pa jo urediš. Seveda ni nikogar, ki bi govoril ali pisal vse, kar je zapisano npr. v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Sam bi pred dvajsetimi leti, če bi naletel na slovar, kot je moj, lahko z gotovostjo rekel: tole govorim, tega ne (ampak bi bil neumen, saj bi upošteval samo besede, ne pa tudi oblik, pomenov, frazemov itd.), podobno je z narečnimi frazemi: ene govorim sam in še kdo, druge sem samo slišal in jih razumem, pri tretjih moram spraševati po pomenu, ker jih (na začetku) ne razumem, potem se pa seveda naučim. Tako je narečna frazeologija, kot je predstavljena v slovarju, en čuden povpreček, zlasti ob upoštevanju dejstva, da ne zapišem vsega novega. Aktivno in pasivno znanje jezika (v tem primeru narečja) je dobra bergla za opis, s tem da narečni slovaropisec ne more biti gluh za tisto, kar ni pri njem ne aktivno in ne pasivno, ampak si želi pridobiti, če bi imel rad popoln slovar (kar pa tako nikoli ne bo).« Poleg tega nas je zanimalo, kaj si Peter Weiss razlaga pod pojmom narečna frazeologija. Avtor slovarja odgovarja: »Zame je to vse, kar je v narečju (torej prav tako kot pri besedi), le da čisto novih reči v njem (še) ni, ker nimam jasnega oprijemališča, ali se bo prijelo ali ne. Vzporednica v knjižnem jeziku je pri novejših izposojenkah, kijih ne pišemo kar takoj že podomačenih, ampak počakamo, da vidimo, ali se prijemljejo in primejo.«
Opazimo, da se pojmovanji narečne frazeologije pri obeh avtorjih ujemata s pojmovanjem narečne frazeologije v širšem smislu, tj. frazeologije v narečju (narečjih). Toda zaradi raznovrstnosti razmerij med frazeološkimi enotami knjižnega in narečnega jezika je skoraj nujna delitev frazemov,20 ki se pojavljajo v narečju, vsaj na tri skupine:
19 Odgovore na nekatera vprašanja je Peter Weiss posredoval v elektronski obliki 3. 4. 2003.
20 Izoblikovala se je na podlagi slovaških teoretičnih spoznanj in pripomb k seminarski nalogi izr. prof. dr. Erike Kržišnik.
Saša Poklač: Nekaj teoretičnih izhodišč o narečni frazeologiji
a) variantni narečni frazemi so tisti frazemi v narečju, ki so glasoslovne, r 1 oblikoslovne, skladenjske različice splošno sprejetih, tj. knjižnih frazeoloških « enot, ter narečni frazemi, pri katerih obstaja njihova zamenljivost znotraj _ istega semantičnega polja; c
b) sopomenski narečni frazemi so tisti frazemi v narečju, ki gradijo na drugačni ~ predstavnosti kot v knjižnem jeziku, a imajo v njem istoznačne ustreznice
ter
c) posebni narečni frazemi, ki so po sestavinah, predstavnosti in pomenu povsem drugačni od tistih v knjižnem jeziku.
4.2 Narečna frazeologija ^
Nesporno je, da so del le-te t. i. posebni narečni frazemi, ki so brez ustreznika m v knjižnem jeziku ali drugih narečjih, torej frazemi, ki jih zunaj narečja sploh ne ^ najdemo in si s knjižnimi niso v nikakršnem odnosu. a*
Težava, ki nastopi pri opredelitvi pojma narečna frazeologija, je nejasna meja drugačnosti, pa vendar bi lahko sem prišteli (po Buffi) tudi t. i. (od knjižnih) različne n narečne frazeme oz. (po naši delitvi knjižnim) sopomenske narečne frazeme, za katere je značilno, da imajo poleg skupnega pomena, navadno pa tudi poleg sorodne stilistične ureditve, različne leksikalne sestavine. To pomeni, da so v njih rabljeni leksemi z različnim pomenom, kar je navadno povezano z različno motivacijo ali predstavnostjo teh frazemov (Buffa 1994, 17 in 45).
5 Zaključek
Prispevek povzema temeljna, predvsem slovaška ter deloma hrvaška in slovenska, teoretična spoznanja s področja raziskovanja narečne frazeologije ter možne klasifikacije, ki naj bi pomagale narečjeslovcem pri obdelavi in slovarski umestitvi narečnih frazemov. Na podlagi omenjenih teoretičnih izhodišč se je izoblikovala možnost delitve frazeologije v narečni zvrsti jezika na frazeologijo v narečju (narečjih) in narečno frazeologijo.
V prvo, t. i. frazeologijo v narečju, ki jo nekateri pojmujejo kot narečno frazeologijo v širšem smislu, spadajo tako a) frazemi, ki se od knjižnih razlikujejo samo na glasoslovni in morda še oblikoslovni in deloma skladenjski ravnini (t. i. variantni narečni frazemi), b) frazemi, ki v narečju temeljijo na drugačni predstavnosti, a imajo knjižne ustreznice (t. i. sopomenski narečni frazemi) ter c) frazemi, ki so poleg različnosti v predstavnosti in sestavi tudi brez knjižnih ustreznic. Zadnji dve skupini (tj. b in c) lahko pojmujemo kot narečno frazeologijo v ožjem smislu in prav ta zaradi svoje edinstvenosti lahko pomembno bogati vsenarodni jezik.
V (delni) narečni slovar Petra Weissa je frazeologija zajeta v širšem smislu, kar je glede na njegov koncept, tj. težnja po popolnem narečnem slovarju, tudi razumljivo.
n
143
Saša Poklač: Nekaj teoretičnih izhodišč o narečni frazeologiji ...
Viri in literatura
Buffa, Ferdinand, 1994, Zo severnošarišskej frazeologie, Bratislava, Veda, 7-15. Ferenčikova, Adriana, 1997, Zdravica Ivorovi Ripkovi na šesfdesiate narodeniny,
Jazykovedny časopis 48/2, Bratislava, 141-143. Kržišnik-Kolšek, Erika, 1988, Frazeologija v moderni, Magistrska naloga, Ljubljana. Kržišnik, Erika, 1994, Frazeologija kot izražanje v »podobah«, M. Križaj-Ortar, M.
Bester, E. Kržišnik, Pouk slovenščine malo drugače, Trzin, Different, 91-140. Kržišnik, Erika, 1998/99, Slovenski knjižni jezik III, Zapiski s predavanj prof. Erike
Kržišnik, Ljubljana.
Liptâk, Štefan, 1996, Ferdinand Buffa sedemdesiatrocny, Slovenska reč 61/1,
Bratislava, 50-55. Mlacek, Jožef, idr. 1995, Frazeologickâ terminolôgia, Bratislava. Ripka, Ivor, 2002, Niekol'ko üvah o narečovej frazeologii, 5/ovo o slove: Zbornik
pràc Katedry slovenského jazyka a literatüry Pedagogickej fakulty Prešovskej
univerzity, Prešov, 12-18. Rode, Matej, 1975, Semantični odnosi v frazeologiji, Slavistična revija 2?>ß-4,
Ljubljana, 439-442.
Slovar slovenskega knjižnega jezika 1 (A-H, 1970), 2 (I-Na, 1975), 3 (Ne-Pren, 1979), 4 (Preo-Š, 1985), 5 (T-Ž, 1991), Ljubljana, SAZU in Državna založba Slovenije.
Slovnik slovenskych nareči 1, Bratislava, VEDA (ur. Ivor Ripka).
Smole, Vera, 2000, Uvod v slovensko dialektologijo: del vsebine za predmet ZSD
II, Ljubljana, Filozofska fakulteta. Turk, Marija, 1998, Frazeologija krčkih govora, Govori otoka Krka (Iva Lukežič,
Marija Turk), 265-298. Vrbinc, Mateja, 1997, Frazeološke enote: definicija in razvrstitev, Vestnik 31,
127-161.
Weiss, Peter, 1998, Slovar govorov Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami: Poskusni zvezek (A-H). Ljubljana, ZRC SAZU, Založba ZRC.
Some Theoretical Starting Points on Dialectal Phraseology and Dialectal Phrasemes
Summary
The article summarizes the basic, mainly Slovak, and to a limited extent also Croatian and Slovene, theoretical findings in the research of the dialectal phraseology, and possible classifications which should help the dialectologists in analyzing and lexicographic presentation of dialectal phrasemes. On the basis of the above mentioned theoretical findings a possible classification of phraseology in dialects is suggested: the phraseology of a given dialect (or dialects) and dialectal phraseology.
The category of the phraseology of a given dialect (by some authors it is considered as dialectal phraseology in broader sense) comprises: a) phrasemes which differ from that of the standard language only on the level ofphonology, and maybe
Saša Poklač: Nekaj teoretičnih izhodišč o narečni frazeologiji
also on the levels of morphology and syntax (the so-called variant dialectal phrasemes^ b) phrasemes which employ different imagery from those used in the standard language, but still have standard-language equivalents (the so-called synonymic dialectal phrasemes), and c)phrasemes which employ different imagery and formation and have no standard-language equivalents. The last two groups, i.e. b) and c), may be considered as dialectal phraseology in narrower sense. Exactly because of its unique character this group may present an important enrichment in the national language.
The only existing academic Slovene dialectal dictionary (Volume I, A-H) by Peter Weiss comprises phraseology in broader sense which is logical because of its concept, i.e. the aim of compiling a comprehensive dialectal dictionary.