TIM letnik VIII—št. 5 poštnina plačana v gotovini CENA 1,50 DIN VSEBINA: 129 fr NAŠ VSAKDANJI KRUH fr 131 — NAŠ PRVI POIZKUS V IZDELOVANJU BATIKA * 133 — LETALO IZ PAPIRJA fr 134 — IZDELAJMO SVEČNIK fr 136 — PRIPRAVA ZA PREVIJA¬ NJE IN MONTIRANJE OSEM MILIMETRSKIH FILMOV * 139 — RADIOTEHNIKA * 141 — ELEK¬ TRONSKA UTRIPALKA * 145 — PRISTANIŠKI ŽERJAV * 147 — MLADI NARAVOSLOVEC fr 149 — APOLLO 12 fr 150 ELEKTRONSKI RAČUNALNIKI * 151 — UMETNA ROKA * 152 — YULON LJUBLJANA fr 154 — STO LET SUEŠKEGA PREKOPA * 155 — MLADI FOTOAMATERJI fr 158 — PISMA IN SPOROČILA fr 159 — PO DELU ZABAVA. Naš vsakdanji kruh Tehnični oficir Razgovor vodil Milan Pavliha Dosedanje vključevanje slovenske mladine v vojaške šole ni bilo rezultat poznavanja dela, za katero se je mlad človek odločil. Tam, kjer so premalo upo¬ števali nagnjenja in osebne zmožnosti za posamezne vojaške poklice, često pa še mislili, da zahtevajo vojaške šole manj znanja, so se odločali zanje predvsem ta¬ krat, če niso bili prepričani o uspešnosti študija na drugih strokovnih šolah. Pri nas v Sloveniji mladina ne vrednoti vo¬ jaških poklicev enakovredno z drugimi, zato je vpis dokaj majhen. Slovenska mladina se ne vpisuje celo v tiste vojaške akademije, kjer dobe slušatelji diplomo inženirja. Seveda pa se v te šole ne mo¬ rejo uspešno vključevati »brodolomci«. Za inženirske poklice v JLA so potrebne tolikšne zdravstvene in umske sposobno¬ sti, da lahko kandidirajo z večjo verjet¬ nostjo uspešnosti le dobri, povprečni in nadpovprečni učenci (popolnoma zdravi, TIM prav dobri in odlični učenci, ne pa manj sposobna mladina). V vojaških strokov¬ nih šolah namreč usposabljajo kadre z zahtevami hitrega razvoja moderne teh¬ nike (znanosti in tehnologije, ki ji mora obrambna tehnika v današnjem času kaj hitro prilagajati). Naprosili smo tehničnega poročnika MINAKOVIČ LJUBODRAGA, zaposlene¬ ga v armijski tehnični delavnici v Ljublja¬ ni, naj nam spregovori o svojem poklicu. Kako in kdaj ste se odločili za oficir¬ ski poklic? Oficirski poklic je v mojem rojstnem kraju zelo cenjen. Starši so sodelovati v NOB, dva strica sta še sedaj aktivna ofi¬ cirja. Ni torej čudno, da sem o izbranem poklicu začel že zgodaj razmišljati. TaKoj po končani osnovni šoli sem se vpisal na Tehniško šolo strojne stroke kot vojni štipendist. Po končani tehniški šoli sem se vpisal na Tehniško akademijo v Zagre¬ bu, ki deluje v okviru Tehniškega šolske¬ ga centra JLA. Ali bi nam, prosim, opisali študij na Tehniški akademiji! Šolanje na Tehniški akademiji v JLA je organizirano tako, da omogoči kvali¬ tetno poklicno usposobitev vsakomur, ki ga veseli mototehnika, elektronika, raket¬ na tehnika, veze in TV tehnika in artile¬ rijska tehnika. Izbral sem mo to tehnično smer, ker sem že iz tehniške srednje šole prinesel nekaj predznanja o motorjih, sicer pa to področje zanima skoraj vsa¬ kega mladega človeka. Med študijem sem pridobil strokovno teoretična in praktič¬ na znanja o vseh vrstah avtomobilskih in tankovskih motorjih. V treh letih študija sem poslušal preko 30 predmetov. Naj¬ važnejši strokovni predmeti so bili: mo- toroznanstvo, elektrotehnika z elektroni¬ ko, višja matematika, motorji z notra¬ njim izgorevanjem, artilerijska oboroži¬ tev, termodinamika, hidravlika, ostali vojni predmeti ter angleški jezik, peda¬ gogika, endragogika, psihologija, vojna zgodovina itd. Po končanem zahtevnem študiju sem postal tehnični oficir — in¬ ženir, s činom podporočnika. Diploma Tehniške akademije ustreza I. stopnji fa¬ kultete. Kakšno delo opravljate sedaj? \ V armijski tehniški delavnici v Ljub¬ ljani sem zaposlen že poldrugo leto. De¬ lavnica je podobna na primer servisni delavnici TAM, seveda je mnogo bolje opremljena. Opravljamo vsa generalna popravila in preglede motorjev, izdeluje¬ mo nove motorne dele in naprave za te¬ stiranje motorjev itd. Osebno sem zadol¬ žen za pripravo dela, za organizacijo in kontrolo opravljenega dela. Načrtujem delo kvalificiranim in visokokvalificira¬ nim avtomehanikom, avtokleparjem, av- toelektričarjem, ličarjem itd. Tehnični oficir mora obvladati tehnič¬ na sredstva, med njimi tudi zelo kompli¬ cirana, ki zahtevajo precizno in stalno vzdrževanje. Dobro mora biti usposobljen na tudi za delo z ljudmi, še posebej z mladino. Oficir mora imeti trden značaj, biti mora iznajdljiv in mora imeti orga¬ nizacijske sposobnosti. Zaradi posebnosti življenja in dela v JLA mora biti tudi te¬ lesno vzdržljiv. O čem naj razmišljajo mladi, ki se od¬ ločajo za poklice v JLA? Mladi naj vedo, da so vojaški poklici popolnoma enakovredni tistim, ki jih lah¬ ko dosežejo »v civilu«. Prav tako so mož¬ nosti nadaljnjega izobraževanja oziroma strokovnega izpopolnjevanja neomejene na vseh izobraževalnih stopnjah. Učenci, ki končujejo šolsko obveznost, se lahko vpišejo že takoj na tehniško podoficirsko šolo, ki je na ravni srednje tehniške šole. Po končani tehniški podoficirski šoli pa se lahko vpišejo na Tehniško akademijo in kasneje na Višjo tehniško akademijo, ki izobražuje diplomirane inženirje iz¬ brane stroke. Mladim, ki razmišljajo o vojaških po¬ klicih, svetujemo, naj teh poklicev ne gle¬ dajo le po uniformi, temveč po resničnih možnostih izobraževanja v najrazličnej¬ ših strokah, kjer imajo zlasti tehnično nadarjeni najlepšo priliko za svoj oseb¬ nostni in poklicni razvoj. Naš prvi poizkus v izdelovanju batika Marija Andoljšek Batik je tehnika barvnega okraševa¬ nja tkanin, ki temelji na prekrivanju os¬ novne barve blaga z voščenimi premazi, pod katerimi se tkanina pri ponovnem potapljanju v novo barvo ne obarva. Ta starodavna tehnika je doma v In¬ doneziji in se je tu razvila do zavidljive umetniške stopnje. Kot domača obrt je razširjena zlasti na otoku Javi, od koder so jo prevzeli tudi drugi narodi — seveda le v izrazito dekorativne namene. Ta indonezijska ljudska umetnost je kot vsaka tehnika tesno povezana s prak¬ tičnimi pripomočki in orodjem. Zanimivi so zlasti odtisni vzorčni klišeji in cevaste posodice za nanašanje voska. -1 ) Batik — štampiljka iz bakrene ploče¬ vine z upognjenim ročajem. 22 X 4 cm. Cevasta batik-posodica iz bakrene plo- čevne z bambusovim ročajem. Za enostavno izdelovanja batika po¬ trebujemo: tanko platno, tanek gost bom¬ baž ali gost muslin. Ce je blago novo, ga moramo dobro oprati in izlužiti, da od¬ stranimo vse apreture in maščobe. Poleg tega bo potrebna škatla parafin¬ skega voska, manjši čopič za finejše li¬ nije. Za barvanje potrebujemo vodotopna tekstilna barvila raznih barv in odtenkov. Za risanje vzorca, ki ga nameravamo uporabiti kot batik — okras, potrebuje¬ mo nemastna črtala — kot na primer kreda ali oglje. Z njimi narišemo na bla¬ go zaželen vzorec. Za taljenje voska je najbolje, če vzamemo veliko posodo vre¬ le vode in vanjo postavimo manjšo plo¬ čevinasto škatlo s parafinskim voskom. Za tekstilne barve, v katere blago po¬ stopoma potapljamo, je najboljša emaj¬ lirana, porcelanska ali pa steklena poso¬ da. Razen tega potrebujemo še likalnik, dobro vpijajoč papir (časopisni) ali piv¬ nik in gumijaste rokavice za potapljanje v barvo. 1. Ozadje marjetice s čopičem skrbno prevlečemo s tanko plastjo voska. 131 TIM 4. Drugi nanos voska naj pokrije tiste površine cvetlice, ki naj še naprej ostane¬ jo rumene rumene (na primer del cveta in sredina listov). Pripravimo rdečo barvo in vanjo po¬ topimo izdelek. 2. Zmešamo svetlo rumeno barvo, jo dobro raztopimo in ohladimo na 30° C. Vanjo potopimo tkanino s povoščenim ozadjem. 3. Obarvano tkanino sedaj obesimo, da se zelo dobro osuši preden nanjo po¬ novno nanesemo vosek. Površine, ki jih v prvi fazi nismo prevlekli z voskom, so po tej prvi kopeli rumene. 5. Tkanino je treba spet posušiti. Rde¬ ča barva preko rumene podlage je dala oranžno — na vseh izpostavljenih delih marjetice, ki jih pred tem nismo prevlek¬ li s parafinom (robovi listov, konture cveta). 6. Pripravimo modro barvo. Tretjo plast voska nanesemo povsod tam, kjer ne želimo, da bi obarvali z modro barvo. 7. Osušen batik položimo med časopis¬ ni papir ali, še bolje, pivnik in ga z vro¬ čim likalnikom likamo z obeh strani. Me¬ njamo pivnike in ponavljamo likanje, do¬ kler nismo odtopili vsega voska. število barv in seveda vzorce (motive) iahko poljubno izbiramo in z nekoliko vaje stopnjujemo težavnostno stopnjo. LETALO IZ PAPIRJA Peter Burkeljc Letalo je narisano v zmanjšani veliko¬ sti z včrtano centimetrsko mrežo, ki vam bo pomagala pri risanju. Za izdelavo potrebujemo le kos risal¬ nega papirja, risalni pribor, škarje in pi¬ sarniške sponke. Prerisano letalo natančno izrežemo in ga po simetrali naranlo prepognemo nav¬ zgor, kot se vidi na zgornjem delu načrta. Končno zapognemo še rep tako, da se konci repa zapognejo navzgor. Modelu moramo še obtežiti nos s pisar¬ niško sponko, nato letalo narahlo vržemo pod blagim kotom proti tlem. Če lepo leti, ga lahko že spuščamo, če se je po startu vzpel, nato pa povesil nos proti zemlji, se ponovno vzpel, moramo nos obtežiti z nekoliko večjo sponko. Če pa leti model po startu strmo proti zemlji, moramo utež zmanjšati tako, da vzamemo manjšo spon¬ ko, dokler model lepo ne leti. 133 TIM i IZDELAJMO SVEČNIK Arpad Šalamon Iz aluminijaste pločevine si lahko iz¬ delamo lep namizni svečnik. Pravzaprav bi lahko uporabljali tudi medeninasto, bakreno ali kako drugo pločevino, toda najlaže bomo delali z aluminijasto plo¬ čevino. Orodje Risalna igla, škarje za pločevino, toč- kalo, kladivo, primež, pila, smirkov pa¬ pir, izvijač, sveder 0 3 z vrtalnim stro¬ jem ali prebijač, kladivo za tolčenje pločevine, polirna pasta, vata. Kosovnica 134 TIM 180 Delovni postopek 1. Iz pločevine izdelamo del 1 tako: Na kos pločevine narišemo z risalno iglo načrt sestavnega dela. Ce delamo več enakih kosov, lahko izdelamo šablono iz kartona, s kartona pa prerišemo obli¬ ko sestavnega dela. S točkalom označimo mesta luknjic ter pločevino prevrtamo na štirih mestih s svedrom 0 3. S škar¬ jami za pločevino izrežemo del 1, ga po robovih zbrusimo, vogale zaokrožimo in v primežu med dvema kotnima žele¬ zoma zavijemo pločevino po črtkastih črtah. Nikar ne tolčimo z železnim kla¬ divom po pločevini, kajti površina mora biti lepa, ravna. 2. Del 2 ravno tako izdelamo iz kosa pločevine, ga obdelamo tako kot del 1 ter ga najprej po robovih ukrivimo, nato na dveh mestih, kakor se vidi na sestav¬ nem načrtu.. Ce delamo iz bakrene ali druge pločevine, stičišča lahko zaspaj- kamo, toda le od znotraj! 3. Oba dela 1 in 2 sestavimo z dvema vijakoma 3 . 4. Iz bakrene pločevine izrežemo dva kroga premera 60 mm za del 4 . Oba s tolčenjem oblikujemo tako, da dobimo dve skledici. 5. Vijaka 5 obdelamo po načrtu: na¬ redimo jima konico. 6. Z vijakoma 5 pritrdimo skledici 4 na svoja mesta. Vsak sestavni del lahko poliramo s polirno pasto. Pri montaži sveče moramo vijaka segreti z vžigalico in vijaka zaviti v svečo, kajti če bi vijak silili v svečo — rad poči. TIM 135 Priprava za previjanje in montiranje osemmilimetrskih filmov Drago Mehom Sličice na osemmilimetrskem kinofilmu »o tako majhne, da jih s prostim očesom kar težko vidimo. Na to težavo bomo na¬ leteli zlasti takrat, ko bomo želeli posneti film montirati, to je na pravih mestih razrezati in scene zlepiti v smislu scena¬ rija. S pripravo, ki si jo lahko naredite sami, vam bo delo znatno olajšano, saj boste od spodaj osvetljeni filmski trak gledali skozi močno lečo in boste tako sli¬ čice mnogo bolje videli. Poleg tega bo pri¬ prava dobro služila tudi za hitro previja¬ nje filma z enega koluta na drugega. Priprava je iz dveh močnih desk, od katerih je vodoravna deska podstavek, navpična deska pa nosi osi za oba koluta, ohišje za žarnico in držalo za lečo. Vzemi¬ mo 20 ali vsaj 15 mm debelo desko iz tr¬ dega ali mehkega lesa ali pa panelko. V nosilno desko izvrtajmo in izžagajmo vse luknje in odprtine po načrtu. Pazimo na pravokotno smer vrtanja. Višina odprtine za držala leče v načrtu ni določena, ker je odvisna od žariščne razdalje leče, ki jo bomo imeli. To je treba določiti s posku¬ som. Za osi, na katerih se bosta vrtela oba koluta, vzamemo navaden gladko valjast svinčnik, ki ima premer za luknjo v stan¬ dardnih filmskih kolutih. Od svinčnika odrežemo dva po 5 cm dolga kosa. Luknji¬ ci v deski naj bosta tolikšni, da bosta svin¬ čnika zelo tesno tičala v njih. Podložki, ki ju bomo izžagali iz vezane plošče, bo¬ sta preprečili drsanje kolutov po deski, natikali iz pločevine pa bosta preprečili, da bi se koluta med vrtenjem snela z osi. Koluta bomo lahko vedno hitro sneli in nataknili, kar bo pripravno zlasti pri pre¬ vijanju filmov po vsakem predvajanju. Tudi luknja za žamični okov naj bo tolikšna, da bo okov trdno tičal v njej. Ohišje za luč je preprosta kvadrasta škatlica s pokrovčkom, a brez dna. Njeni stranski steni sta zataknjeni v ustrezni reži v nosilni deski tako, da lahko škatlico snamemo, kadar je treba menjati žarnico. Ohišje je nekoliko odmaknjeno od pod¬ stavka zaradi zračenja. Gornjo deščico l 2Q_ (pokrovček) pritrdimo na nosilno ploščo z dvema majhnima šarnirjema ali pa s trakom iz tankega usnja. Obe stranski de¬ ščici imata v sredini gornjega roba plitev utor, skozi katerega bo tekel film. Kot vodilo za filmski trak služita tudi dva li¬ stiča iz tanke lepenke (prespan), ki ju vlepimo v režo v pokrovčku. Ko bo ohišje izdelano, pričnemo z iz¬ delavo držala za lečo. Premer luknje za lečo ni označen, ker je odvisen od preme¬ ra leče, ki jo bomo imeli na voljo. Primer¬ na bi bila zbiralna leča s premerom 40 do 60 mm in z žariščno razdaljo 10 do 16 mm. Lečo vstavimo v 3 do 5 mm debelo veza¬ no ploščo, na obe strani ploščice pa na¬ lepimo 2 mm debelo deščico, lahko je tudi furnir ali čvrsta lepenka. Premer izreza¬ nega kroga je nekoliko manjši od preme¬ ra odprtine za lečo. Ko bo držalo gotovo in leča vstavljena, poglejmo skozi njo na film in pritrdimo držalo v režo no¬ silne deske v tisti oddaljenosti, oziroma vi¬ šini, v kateri bomo najbolje videli filmske sličice. Stene in pokrovček ohišja naredi¬ mo iz 5 mm debelih gladkih deščic. Za razsvetljavo bomo potrebovali malo petnajstvatno žarnico z ustreznim malim okovom premera okoli 23 mm. Najboljša bi bila žarnica iz motnega ali opalnega stekla. Če takšne ne bi mogli dobiti, vlepi¬ mo nad žarnico v ohišje trak prosojnega papirja. Tako nas ne bo motila pri gleda¬ nju žareča nitka. Če bomo imeli petin- dvajsetvatno žarnico, bo vročina v ohišju znatno večja in bo treba izvrtati v stran¬ ski steni blizu gornjega roba še nekaj luk¬ njic za zračenje. 133 TIM RADIOTEHNIKA Spoji v ojačevalnikih irTsprejemnikih Vukadin Ivkovič Govorili bomo o načinih, kako naj se ojačen signal prenese z enega transistor- ja na drugega zaradi nadaljnjega oja- čenja. V prejšnjih časih so poznali najprej galvansko spajanje, ki pa je bilo zaradi nepopolnosti takratne radiotehnike po¬ zneje prepovedano. Ta način spajanja je zamenjal transformatorski način spaja¬ nja, ki je bil v rabi precej časa, vse do¬ kler ga ni nadomestil uporni spoj. Ta na¬ čin je v rabi še dandanes, vendar opaža¬ mo v najnovejšem času težnjo po ponov¬ ni uvedbi galvanskega načina spajanja. Oglejmo si transformatorski spoj ne¬ koliko natančneje. Transformatorski spoj Najprej se spomnimo, kaj je trans¬ formator. To je naprava, ki sestoji iz dveh navitij: primarnega P in sekundar¬ nega S. Obe navitji sta naviti na jedru. Pri nizkofrekvenčnem transformatorju je jedro sestavljeno iz tankih medsebojno izoliranih železnih plošč; pri visokofrek¬ venčnem transformatorju pa je navitje navito na visokofrekvenčnem jedru, ki sestoji iz mikroskopsko majnih medse¬ bojno izoliranih železnih delcev. Transformator ima lastnost, da kadar spustimo skozi njegovo primarno navitje (primarno tuljavo) izmenični ali isto- smerni pulzirajoči tok inducira v sekun¬ darnem navitju izmenični tok. Izmenična napetost v sekundarju bo tolikokrat več¬ ja, oziroma manjša, kolikor več, oziroma manj navojev ima sekundarna tuljava od primarne. To lastnost transformiranja bomo izkoristili skupaj z ojačevalno spo¬ sobnostjo transistorja in dobili bomo transformatorsko spojen transistorski ojačevalnik. Poglejmo, kako to nastane. Kot vemo, teče v kolektorskem krogu transistorja enosmerni pulzirajoč tok, to je tok, ki spreminja svojo jakost. Če spustimo tok skozi primarno navitje transformatorja za spoj, bomo dobili na njegovem se¬ kundarnem navitju napetost, ki bo od¬ visna od velikosti toka, ki teče skozi primarno navitje. Treba je le še sko- darno navitje spojiti z bazo drugega tran¬ sistorja, ki bo prejeto izmenično nape¬ tost spet ojačil. 139 TIM Takšne transformatorje imenujemo transformatorje za spoj. Lahko rečemo, da imajo ti transformatorji v glavnem tri naloge: iz enosmernega pulzirajočega to¬ ka iz kolektorskega kroga prvega transis- torja oddvojijo (ločijo) izmenični del, prenesejo ta. tok s prvega na drugi tran- sistor in nazadnje ločijo kolektorski toko¬ krog prvega transistorja od baznega kro¬ ga drugega transistorja. Tako spojeni ojačevalniki se odlikuje- z velikim ojačenjem pa tudi z velikim po¬ pačenjem. Pri nizkofrekvenčnih ojačeval¬ nikih je popačenje zelo važna stvar, zato pri teh ojačevalnikih vse manj uporab¬ ljajo ta način spajanja. V veliki meri pa uporabljajo ta spoj pri visokofrekvenč¬ nih ojačevalnikih, kjer popačenje ni toli¬ ko važno in ga do neke mere lahko tudi odpravimo. Primopredajni z dvema transistorjema Vukadin Ivkovič Mnogi naši bralci se zanimajo za pri¬ mopredaj nike, to je za radijske aparate, s katerimi bi lahko sprejemali in oddaja¬ li. Za oddajnike velikega dometa veljajo posebni predpisi in je potrebno tudi do¬ voljenje, zato bomo opisali oddajnik ma¬ lega dometa okoli 300 m s palično ante¬ no. Pri tem aparatu bomo uporabili dva transistorja in sicer OC170 in OC71. Prvi transistor OC 70 ima dve funkciji: deluje kot oscilator, kadar oddajamo in kot audion s superreakcijo, kadar ga uporabljamo kot sprejemnik. Tudi drugi transistor OC 71 ima dve funkciji: deluje kot modulator pri oddajanju in kot niz¬ kofrekvenčni ojačevalnik pri sprejema¬ nju. Pri oddajanju (preklopnik na polo¬ žaju T) ojačuje signal iz oglj enega mi¬ krofona in preko transformatorja modu¬ lira oscilator v emiterju. Pri sprejema¬ nju (preklopnik na položaju R) pride sprejeti signal na bazo, se ojači in repro¬ ducira v slušalkah. Upor 820 kohmov do 1 Mohm v bazi transistorja OC 170 in vsporedno spojen kondenzator 220 do 500 pF določata frek¬ venco superreakcije. Kondenzator Cx, katerega vrednost se giblje od 3 do 7 pF, je treba nastaviti tako, da oscilator naj¬ močneje oscilira. Od tega kondenzatorja je namreč odvisna jakost pozitivne po¬ vratne zveze. Tuljavo navijemo na telo premera 9 mm (slika 2). Antenska tuljava ima 4 navoje, tuljava oscilacijskega kroga pa 20 navojev z lakom izolirane žice preme¬ ra 0,8 mm. Dušilka Pr mora imeti 1—2 mH. Mon¬ tirati jo je treba tako, da bo oklepala kot 90° z osjo tuljave. Preklopnik sprejem — oddaja (T — R) je navadno kolebno stikalo (kip sti¬ kalo) »Bled« z dvema kontaktoma in dvema položajema. Transformator za spoj bomo težko dobili v naših trgovi¬ nah. Namesto tega lahko uporabimo transformator za obračanje faze (obra¬ čalni), tako da pustimo en konec prost (v zraku). Stikalo za vključevanje in izključe¬ vanje primopredaj nika v shemi ni pred¬ videno. Vsak amater ga lahko naredi po svoji želji. Spisek materiala Upori: 820 kohm 1/4 W, 1 kohm 1/4 W, 470 kohm 1/4 W, 270 kohm 1/4 W, 15 kohm 1/4 W; kondenzatorji: Cx 3 — 7 pF, 30 pF tri- mer, 220—500 pF keramika, 0,01MF, 1000 pF, 15.000 pF, 10—22 MF 12—16 V, 15 MF 12—16 V, 50—100 MF 16—25 V; ostali material: obračalni transforma¬ tor, dušilka, 1—2 mH, ogljeni telefonski mikrofon, transistor OC 70, transistor OC 71, ali OC 75, slušalke 1000—2000 ohm, preklopnik z dvema kontaktoma in dve¬ ma položajema. Elektronska utripalka Jernej Bohm Utripajoče luči lahko uporabite kot lep funkcionalen okrasek na maketi lad¬ je ali letala. Sami se odločimo za vezje, ki nam bolj ustreza, z eno (MV-1) ali dve¬ ma (MV-2) utripajočima žarnicama. IZDELAVA TISKANEGA VEZJA Danes verjetno ni več problem izdela¬ ti tiskanega vezja. Primerno ploščico iz kaširanega pertinaksa najprej z železno volno očistite. Nato na bakreno folijo s pomočjo dobrega kopirnega papirja pre¬ rišite vzorec vezja. S točkalom pa označi¬ te izvrtine. Sedaj že lahko previdno pre- lakirate tiste površine, kjer naj po jedkanju še ostane bakrena folija. (Lah¬ ko uporabite za zaščito tudi ibitol). Po¬ čakajte, da se lak dobro posuši, nato pa z ostrim skalpelom popravite robove površin, ki so zaščitene z lakom. S sved¬ rom premera 1 mm prevrtajte ploščico na mestih, ki ste jih prej označili s toč¬ kalom. Na nezaščiteni bakreni foliji se je med tem delom prav gotovo nabral tanek sloj maščobe. Odstranite ga s po- 141 TIM Tiskano vezje za MV-2 45'0mm močjo v benzin namočenega koščka vate. Za jedkanje lahko uporabite kar približ¬ no 50 % solitrno kislino. Jedkajte na od¬ prtem prostoru! (Pri tem opravilu vas opozarjam na skrajno opreznost. Vsaka neprevidnost se vam usodno maščuje!) Ploščico, ki je v primerni posodi potop¬ ljena v kislini, stalno opazujte. Takoj ko kislina odstrani nazaščiteno bakreno fo¬ lijo, ploščico vzemite iz kisline in jo skr¬ bno operite v tekoči vodi. S primernim razredčilom odstranite lak in obrežite ploščico na končne dimenzije. Ostalo ba¬ kreno folijo očistite še s smirkovim pa¬ pirjem. IZDELAVA VEZJA MV-2 Teoretično vezje MV-1 vrednosti elem. so podane v tekstu Razporeditev elementov MV- 2 Prispajkajte naslednje elemente na ploščico (s kljukico pa označite elemen¬ te, ki ste jih že vgradili): ( ) C1 : 25 pF/25 V; pazite na pravilno po- lariteto kondenzatorja. ( ) C2 : 25 pF/25 V; enako velja tudi tu, sicer utegnete uničiti elektrolit pa tudi vezje ne bo pravilno delovalo. ( ) R1 : 1 kQ, rjava, črna, rdeča. ( ) R2 : 39 kQ, oranžna, bela oranžna. ( ) R3 : 39 kfl, oranžna, bela, oranžna. ( ) R4 : 1 k£2, rjava, črna, rdeča. Vsi upori so 1/4 W. ( ) Tl : AC181 () T2 : AC 181 ( ) T3 : AC 181 ( ) T4 : AC 181 Pazite na pravilno orientacijo transis- torjev. (Izberete lahko tudi drug tip NPN transistorja.) ( ) Prispajkajte še priključni žici za žar¬ nico Žl. 142 TIM ( ) Ponovite enako za Ž2. ( ) Končno prispajkajte še dovodni žici za + in — pol baterije. Vse žice prispajkajte neposredno na folijo. Vezye končno očistite še s trikloreti- lenom. TEHNIČNI OPIS MV 2 Da se spoznamo z delovanjem, mora¬ mo upoštevati notranje stanje multivi- bratorja (MV) pri priključitvi na napa¬ janje (baterijo). Zaradi nesimetrije ele¬ mentov predpostavimo, da transistor Tl »potegne« večji tok kot T 4 v trenutku Tiskano vezje za MV-1 3 50 mm Teoretično vezje MV-2 vrednosti elem. so podane v tekstu Razporeditev elementov MV-1 vklopa vezja na napetost. Zaradi pozitiv¬ ne povratne vezave (Cl, C2) tako stanje ni stacionarno in v hipu pripelje tran- sistorja Tl in T2 v nasičenje, T3 in T4 pa v zaporo. Kondenzator Cl se polni preko upornosti R3. Baza transistor j a T3 po¬ staja vse bolj pozitivna, tako da se konč¬ no odpre T3, s tem pa tudi T4. To pov¬ zroči negativni impulz, ki se prenese preko C 2 na bazo T2, ki se zapre, s tem pa tudi Tl. Ugasne žarnica Žl, prižge pa se Ž2. Tako stanje transistorjev ostane vse do trenutka, ko se sedaj C2 dovolj napolni preko R2. Tedaj zopet preklopita transistorja Tl in T2 (prižge se žarnica Žl), T3 in T4 pa sta zopet blokirana (Ž2 ugasne). Končan je celoten ciklus delo¬ vanja M V, ki se nato znova in znova po¬ navlja. TIM 143 IZDELAVA VEZJA MV-1 Prispajkajte: () C1 : 50 pF/25 V () C2 : 25 gF/25 V ( ) R1 : 1 kQ, 1/4 W () R2 : 39 kQ, 1/4 W () R3 : 39 kQ, 1/4 W ( ) R4 : 1 kQ, 1/4 W () Tl : AC 181 () T2 : AC 181 () T3 : AC 181 ( ) Prispajkajte priključni žici za žar¬ nico. ( ) in še dovodni žici za napajanje MV. TEHNIČNI OPIS MV-1 Podoben je prejšnjemu za MV-2. žar¬ nica gori le taKrat, ko prevajata transi- storja Tl in T2. Tudi tu T2 igra vlogo tokovnega ojačevalca za Tl, hkrati pa poveča tudi vhodno upornost Tl. Pri obeh MV lahko čas preklopa spre¬ minjate z vrednostmi R2, R3, C1 in C2. Večji kondenzatorji ali večje upornosti povečajo čas preklopa M V, manjše vred¬ nosti pa povečajo frekvenco delovanja (krajši čas preklopa). Možnosti je veliko. Pri 6 V baterijski napetosti uporabite žarnice 6 V/150 mA. V tem primeru tran- sistorjev AC 181 ni potrebno hladiti. Za višje baterijske napetosti morate le iz¬ brati primerne žarnice, pri tem ostane vezje neižpremenjeno. Če bi hoteli upo¬ rabiti močnejše žarnice, morate transis- torjema Tl in T4 povečati hladilno povr¬ šino. Združeno podjetje ISKRA V INDUSTRIJI, NA GRADBIŠČU. V DELAVNICAH IN PRI POPRA¬ VILIH DOMA, Sl DANDANES NE MOREMO VEČ PREDSTAVLJATI USPEŠNO OPRAVLJENIH DEL BREZ ELEKTRIČNEGA ROČNEGA ORODJA, KI OB PRAVILNI UPO¬ RABI PRIHRANI MNOGO TRU¬ DA, ČASA IN DENARJA. INDUSTRIJA ISKRA IZDELUJE VRSTO KVALITETNIH ELEKTRIȬ NIH ROČNIH ORODIJ, KI PRED¬ STAVLJAJO HOMOGENO TER VSESTRANSKO CELOTO. MED NJIMI SE POSEBEJ ODLIKUJE PO SVOJI FUNKCIONALNOSTI KOMPLET »UNI«. f 0 ^ "M j 4 1F •Ji ■ 144 TIM PRISTANIŠKI ŽERJAV Nagradni Izdelek Peter Burkeljc Pristaniški žerjavi pomagajo pri grad¬ nji ladij ali pri natovarjanju in iztovar- janju ladij. Izredno močni so ti stroji, saj lahko dvignejo in prenesejo tudi po ne¬ kaj deset ton težko breme. Naž žerjav je izdelan nekoliko 'druga¬ če, kot smo bili navajeni do sedaj. Oblike stojala in ročice so takšne, da ne dopu¬ ščajo izdelave v celoti iz vezane plošče, temveč si moramo pomagati še z drugimi materiali. Vendar pa izdelava zato ni nič težja; z nekoliko pazljivosti ga bomo z lahkoto izdelali. Vsi deli so risani v na¬ ravni velikosti, število delov in vrsta ma¬ teriala pa je označena v kosovnem se¬ znamu. Za izdelavo potrebujemo naslednja orodja: rezljačo s priborom, risalni pri¬ bor, rašpo, pile za les, raskavec, kombinir- ke, kladivo, spajkalo s priborom, sponke za perilo, čopič in posodico za lak, in na¬ slednji material: desko iz mehkega lesa debeline 10 mm, vezani les 5 in 3 mm, smrekove letvice 5X5 mm, celuloid 0,5 mm, varilno žico 0 3 mm, cevko 0 3 mm notranjega premera, vijake M 3 z maticami in podložkami, kolesa za škrip¬ ce Mehanotehnike, vrvico, lepilo in lak. IZDELAVA Najprej izdelamo stojalo. Iz deske iz- žagamo 4 stebre in jih natančno obdela¬ mo, da so točne oblike. Iz vezanega le¬ sa izdelamo ploščad 2, obe opori 3 in ležaj 4. Če smo točno izdelali, ne bomo imeli težav pri sestavljanju in lepljenju stojala. Kako je stojalo sestavljeno, vidi¬ mo na načrtu. Vlepimo še cevko 6 in le¬ žaj 4. Stojalo je gotovo. Tako izdelanega še dobro očistimo z raskavcem in prelakira- mo s sivim ali rjavkastorumenim lakom. Kabina je izdelana v glavnem iz veza¬ nega lesa 3 mm. Izdelava kabine je pre¬ prosta. Izdelamo vse dele iz vezanega lesa: stranici kabine 7, dno 8, ležaj 4, streho 9, zadnjo steno 10, prednjo steno 11, nadstrešje 12, steber 17 ter plo¬ ščad 19. Na dno prilepimo stranici 7, 8, 11 in 12. Streho 9 moramo izdelati dokončno, preden jo pritrdimo na svoje mesto. Na spodnjo stran strehe prilepimo letvice, ki omogočajo točno lego strehe; glej črt- kaste črte na načrtu. Na še nepriiepljeno streho prilepimo stebra 17, vstavimo plo¬ ščad 19 in prečko 18. Tako izdelano kabi¬ no prelakiramo. Izdelamo ročici 14 in 15 ter osi 16 in 20. Z vijakom 5 pritrdimo kabino na stojalo. Še prej pa moramo prilepiti drugi ležaj 4 h kabini. Vijak privijemo tako, da se kabina lahko vrti, in matico nato zaspajkamo. Vstavimo obe ročici ter jima prispajkamo ploščice, ki preprečujejo, da bi se ročici premaknili. Na ročici pritrdimo vrvice. Nato prilepimo zasteklitev 13, ki smo jo izdelali iz celuloida. Napeljemo vrvico skozi luknjice v strehi kabine in prilepimo streho na ka¬ bino. Vstavimo os 20, podobno kot smo zaspajkali ročice ter prispajkamo še os, na katero Smo nataknili dve kolesi Me¬ hanotehnike 25. Ročica je izdelana iz ve¬ zanega lesa 5 mm in letvic 5X5 mm. Najprej izdelamo obe stranici 21 in rebri 22 in 23. To zlepimo na ravni podlagi, da ni celotna ročica zvita. Nato pričnemo vstavljati prečke 24, ki jih sproti režemo in lepimo. Ko smo vse izdelali in je lepilo suho, očistimo ročico z raskvacem in jo prelakiramo. Ročico pritrdimo h kabini z osjo 16, ki ji konca zaspajkamo, da ne more os zdrsniti iz lukenj. Na nasprotni konec vstavimo osi 26 in 27 skupaj s kolesi 25. TIM 145 Izdelamo še škripec 28 iz vezanega le¬ sa 3 mm. Škripec je sestavljen iz treh de¬ lov; srednji del izžagamo po črtkastih čr¬ tah. Izžagamo še kavelj 29 in ga z vijakom vstavimo v škripec. V zgornjo luknjo v škripcu pa pritrdimo malo kolo iz se¬ rije koles za škripce Mehanotehnike. Eno izmed vrvic, ki smo jo potegnili skozi luknjo v strehi, napeljemo preko kolesa na osi 20 do kolesa na osi 26 skozi škripec in konec vrvice privežemo k osi 26. Drugo vrvico pa napeljemo preko osi 20, okoli kolesa na osi 27 in jo privežemo k osi 20. Naš model pristaniškega žerjava je narejen. Lahko ga opremimo z motornim po¬ gonom, kar bodo naprednejši modelarji z lahkoto izdelali. Kosovni seznam vrvica, lepilo, lak. 148 TIM MLADI NARAVOSLOVCI BOTANIČNI PRIBOR Stane Peterlin Zadnjič smo se seznanili z dvema de¬ loma botaničnega pribora: s sušilno ma¬ po in kopalom. Za danes nam je ostal »drobiž«, zato pa ga je več. Večino od tega bomo morali kupiti, kos za kosom do pomladi. Lupo bomo našli v trgovinah s fotografskimi potrebščinami in optični¬ mi pripomočki, polivinilne vrečke, samo¬ lepilne etikete in papirnate vrečke v pa¬ pirnicah, pincete in igle v trgovinah z laboratorijskim materialom, določevalno knjigo v knjigarni, nož pa po vsej ver¬ jetnosti že imamo. Lupa (povečevalno steklo). Zelo priročne so žepne lupe. Spravijo se v etui, ki nam hkrati služi kot držalo. Lupa mora dajati vsaj petkratno, še bolje pa desetkratno povečavo. Potrebovali jo bomo pri določanju rastlin. Nož. Menda je odveč poudarjati, da je žepni ali taborniški nož nepogreš¬ ljiv pripomoček za vsakogar, ki hodi v naravo. Na botaničnem izletu bomo z njim prerezali olesenele dele rastlin, od¬ rezali vejo ali prerezali dele zelnatih ra¬ stlin, da bomo dobili vpogled v njihovo notranjo zgradbo. Polivinilne vrečke različnih veliko¬ sti nam služijo za nabiranje in začasno shranjevanje rastlin do takrat, ko jih vložimo v sušilno mapo. Vrečko »zave¬ žemo« z okroglo elastiko, če smo na iz¬ letu napolnili več vrečk in obstaja ne¬ varnost, da bi jih med seboj zamešali, je najbolje, da jih opremimo s samole¬ pilnimi etiketami. Nanje napišemo po¬ trebne podatke (nahajališče, datum itd.). Mahovi, ki jih shranjujemo v manjših vrečkah, so trpežni in lahko ostanejo za¬ prti dalj časa. Cvetnice pa nasprotno ne zdržijo več kot nekaj ur, nato se zaradi lastnega izparevanja ovlažijo in začnejo izgubljati občutljive cvetne organe. Papirnate vrečke bomo potrebovali takrat, kadar bomo nabirali tudi semena ali plodove. Tudi nanje napišemo vse po¬ trebne podatke o rastlini, nahajališču in času nabiranja. Notes in pisalo. Dober naravoslo¬ vec si vsa opažanja sproti vpisuje v no¬ tes. Zanašanje na spomin, češ, bom že doma zapisal, kar sem videl, se navadno ne obnese. Notes si lahko uredimo v pra¬ vi terenski dnevnik. Vanj vpisujemo na 147 TIM primer imena rastlin, ki smo jih spoz¬ nali ali določili, podatke o njihovem ra¬ stišču, o tem, v kakšnem razvojnem obdobju smo rastline našli (v času cvetenja, plodenja, odpadanja listja ipd.). Velja naj pravilo: raje si zapisujmo pre¬ več kot premalo. Ključ za določanje rastlin spada tudi v garderobo botanične torbe. Naj¬ prej se bomo morali naučiti, kako ga je treba uporabljati, sicer bomo doživeli razočaranja. Pred meseci smo dobili novo izdajo tega priročnika (Martinčič- Sušnik: Mala flora Slovenije), lahko pa se poslužujemo tudi starega »Ključa za določanje cvetnic in praprotnic« Angele Piskernik. Pinceta in igle na terenu niso tako nujno potrebne kot prej našteti pribor. Potrebujemo jih pri določanju rastlin z drobnimi cvetovi, kadar moramo ločiti ali iztrgati posamezne cvetne delce. Nekaj si pa vendarle lahko napravimo sami: tok (etui) za shranjevanje drobne¬ ga pribora. V ta namen lahko predelamo staro listnico, usnjeni ovitek koledar¬ skega dnevnika, ali pa si ga sešijemo iz kosov prožnejšega usnja. Velikost etu- 148 ija določimo glede na to, kako velik je pribor. Zanimiva je kombinacija etuija z ovitkom za notes, vendar moramo v tem primeru dobro zavarovati konice igel in pincete, da nas v žepu ne bodo zbadale. Da se nam pribor ne bo raztre¬ sal, prišijemo nanj varnostno zaponko. Zdaj imamo vse kar potrebujemo za botanični izlet. Izkušnje in znanje pa si bomo začeli nabirati spomladi v ozeleneli naravi. Timovi mali oglas Kupim načrte maket z železniško progo. Branko CERAR, Stegne 12, p. Moravče pri Domžalah Prodam telefonsko slušalko za 15.00 din, zvočnik 4 Ohm 3W (veli¬ kost zvočnika 12,5 X 17,5 X 7 cm) za 25.00 din, vrtljivi kondenzator (ve¬ likost 15X5X8cm) za 10,00 din. Branko ŠENVETER, Plodršnica 23, p. Zg. Velka Prodam elektromotor EMT-1 »BA- BY« za 15,00 din in železniško postajo »FALER« (sistem HO) za 19,00 din. Stojan MAJDIČ, Keštovo 15 a, Trbovlje Prodam novo MEHANOTEHNO šte¬ vilka 4 za 50,00 din. Kupim tranzistor OC-71 in slušalke 2 — 4 kOhm. Vlado ZAJC, Aškerčeva 6 a, Brežice TIM APOLLO 12 Tomaž Kalin Dvanajstega novembra letos, to je šti¬ ri mesece po uspelem Armstrongovem in Aldrinovem sprehodu po Mesecu, je pole¬ tela pogumna posadka Apolia 12: koman¬ dant Charles Conrad, Allan Bean in Ri¬ chard Gordon na nov izlet proti Luni. Vendar to ni bil tako lahek izlet, saj jih je čakalo na poti nešteto nevarnosti. Začelo se je že kar na začetku. Pri vzletu je odpovedala elektrika v vesoljski kabi¬ ni. Na srečo je raketa nadaljevala svojo pot v nebo. Po štirih dneh preizkušanja naprav in počivanja so prispeli do Lune. Conrad in Bean sta zlezla v Lunino pri¬ stajalno vozilo »Intrepid« — »Neustraš¬ ni«, se odlepila od komandne ladje »Yan- kee Clipper« in se spustila proti Mesecu. Pristala sta natančno po programu. Ka¬ kih 200 metrov od mesta pristanka je stala robotska postaja Surveyor 3, ki je tam pristala pred dvema letoma in pol in poslala na Zemljo več kot 600 foto¬ grafij. Glavna naloga pa je astronavta še ča¬ kala. Postaviti sta morala pet instrumen¬ tov, ki sedaj sami raziskujejo razmere na Luni in po radiu pošiljajo sporočila o tem, ali je na Luni kaj plinov, kako močen je magnetizem, koliko in kako močni so potresi na Luni. Poleg tega sta postavila tudi napravo, ki preiskuje »sončni veter«, to je množico delcev, ki letijo od sonca na vse strani. Vse te in¬ strumente in oddajnik, ki bo pošiljal sporočila na Zemljo, pa bo celo leto na¬ pajala z električnim tokom majhna atomska elektrarna. Na žalost tega, kako postavljata znanstvene instrumente, nis¬ mo mogli videti, ker se je pokvarila te¬ levizijska kamera. Na drugem sprehodu sta se napotila proti Surveyorju 3 in s posebnimi kle¬ ščami odščipnila del aluminijaste cevi, kabla in odmontirala kamero, s pomočjo katere je robotska postaja pošiljala slike na Zemljo. Med potjo sta ves čas foto¬ grafirala in nabirala skale. Na žalost pa sta vse barvne filme z drugega izleta po¬ zabila na Mesecu. Po uspešnem vzletu in spojitvi z ma¬ tično ladjo sta astronavta zopet splezala v komandno ladjo. Astronavti so nato skrbno preložili vse vzorce, zaprli odpr¬ tine in odvrgli lunarno ladjo. Obrnili so jo proti mesecu in pognali motorje. Prazna lunarna ladja je tako padla na Mesec. Na ta način so preizkusili delo¬ vanje potresomera. Potovanje nazaj in pristanek sta pote¬ kala natančno po načrtu in brez razbur¬ ljivih dogodkov. Uspešen polet Apolia 12 je le eden od serije poletov, ki se bodo končali z Apollom 20 leta 1970, in ki bo¬ do nedvomno mnogo prispevali k pozna¬ vanju -meseca. Kako sta astronavta Conrad in Bean postavila instrumente HHi postaja Snrajor 3'- jLunaraa ladja »Inlrepid« ! DETEKTOR IONOV m DETEKTOR OZRAČJA bosta preiskovala sledi plinov ra Mesečevi površini ODDAJNIK sporoča podatke na Zemljo J "SEIZMOMETER i potresomer meri moge": ! j jakost potresov 1 - - - .1 I, — T ~ J SPEKTROMETER ea »sončni veter« TIM 149 ELEKTRONSKI RAČUNALNIKI Vukadin Ivkovič V letošnjem letniku TIM št. 2 smo govorili o elektronskih računalnikih. Po¬ vedali smo, da imamo analogne in digital¬ ne računalnike. Opisali smo tudi princip in delovanje analognega računalnika, se¬ daj pa spoznajmo še digitalni računalnik. Elektronski digitalni računalnik ali »elektronski možgani« kot mu tudi pra¬ vijo — to ime tudi zasluži. Narejen je ta¬ ko, da ne zna samo računati, ampak je sposoben količine tudi primerjati med seboj in glede na rezultat primerjave 150 ustrezno ukrepati. Poleg tega si ta raču¬ nalnik podatke, s katerimi računa, tudi zapomni za kasnejšo uporabo. Vse to je pa precej podobno pravemu razumu in od tod tudi ime »elektronski možgani«. Da vse to zmore, mora biti računal¬ nik ustrezno narejen. Vsak digitalni ra¬ čunalnik sestavljajo štiri glavne enote: spomin, računska enota, nadzorna enota in enota za pogovarjanje z operaterjem. Za pogovor služi navadno teleprinter, to je posebne vrste pisalni stroj, ki piše na daljavo. Preko njega pošilja operater računalniku svoje ukaze, računalnik pa mu nazaj piše svoje odgovore. V isti na¬ men lahko uporabljamo preluknjan pa¬ pirni trak ali preluknjane kartice. Zna¬ ki na njih so za ljudi navadno manj ra¬ zumljivi, stroj pa jih laže in hitreje pre¬ bere. Spomin je del stroja, kjer se sprav¬ ljajo podatki. Lahko pa tja spravimo tudi povelja, kaj naj računalnik s temi podat¬ ki naredi. Skupini takih podatkov pravi¬ mo program. Program sestavljajo progra¬ merji — posebej šolani matematiki, fizi¬ ki ali drugi. Na ukaz operaterja začne stroj računati tako, kot smo mu v pro¬ gramu določili, podobno kot začne dober učenec pripovedovati lekcijo, ko ga uči¬ telj vpraša. Nadzorna enota skrbi za to, da pro¬ gram teče in da prihajajo podatki pravo¬ časno in v pravilnem zaporedju. Če je kaj narobe, stroj to pove operaterju, ta ga ustavi in napako popravi. Računska enota pa sešteva, odšteva, množi, deli in primerja podatke med se¬ boj. To počne zelo hitro. V eni sekundi lahko sešteje do milijon številk. Digitalni računski stroji računajo s številkami, ki jih zapišejo samo z znaki »0« ali »1«. Recimo, številke 1, 2, 3, 4 ... se v taki pisavi napišejo takole: 1, 10, 11, TIM 100. Tej pisavi matematiki pravijo binar¬ na pisava, čim več znakov uporabimo, tem večjo številko lahko napišemo. Slika nam kaže računalnik »C DC 1700«, ki na primer računa s kombinacijo 16 takih znakov, kar pomeni, da lahko računa s številkami od 0 — 65535. Ta računalnik uporabljajo znanstveniki na institutu »Jožef Stefan« v Ljubljani. Operater ukaže računalniku, naj od¬ govori na vprašanje: katera ur je bolj točna, ali ura, ki stoji — ne dela, ali pa ura, ki vsak dan zamuja 7 sekund. In kaj mislite, kaj je odgovoril računalnik? Od¬ govor se glasi takole: »Bolj točna je tista ura, ki stoji, kaže dvakrat na dan točen čas. Ura, ki zamuja na dan 7 sekund, kaže točen čas samo enkrat v 17 letih. Če bi ura na dan za¬ mujala samo 3,5 sekund, bi kazala točen čas samo enkrat v 35 letih.« Kakor vidite, to je »logika« računalni¬ ka. Stroj dela mehanično. Človek pa ne. Človek bi odgovoril obratno. V tem je tu¬ di razlika med človekom in računalni¬ kom. UMETNA ROKA Vukadin Ivkovič V svetu se danes mnogo govori o umetni roki, to je o protezi, ki bi inva¬ lidom v čim večji meri nadomestila iz¬ gubljene roke. Znanstveniki raznih dežel mnogo delajo na prototipu avtomatske proteze roke, ki bi se po svoji gibljivosti in funkcionalnosti čimbolj približala člo¬ veški roki. V zvezi s tem se vse vec* go¬ vori o elektroniki in avtomatiki. V tem prizadevanju so tudi v naši deželi dosegli lepe uspehe. Že pred nekaj leti je dr. Rajko Tomovič objavil svoja dela s tega področja. Njegova avto¬ matska proteza roke se je po svoji fleksi¬ bilnosti in funkcionalnosti bolj približala človeški roki kot vse doslej izdelane proteze. Prvič sta se pri konstruiranju proteze združili avtomatika in elektro¬ nika v službi protetike. Po zunanjosti se proteza ne razlikuje od človeške roke. Izdelana je iz metalne pločevine z vsemi sklepi in členki, ki so gibljivi tako kot pri pravi roki. Proteza je obložena s penasto gumo in oblečena v rokavico. Prijemanje, oziroma upogi¬ banje in iztezanje prstov je kontrolirano s signali človeške volje, to je volje sa¬ mega pacienta ali pa s signali od zunaj. V roko so vgrajeni prosti elektromehan¬ ski pretvorniki, ki so občutljivi na pri¬ tisk. Le-ti sprožijo kontrolne signale za avtomatsko akcijo, ki nadomešča relefks- ne gibe. Uravnavanje jakosti stiska glede na določen predmet prav tako omogoča poseben pretvornik občutljiv na pritisk, ki je vključen v poseben kontrolni krog. Proteza omogoča pacientu dva osnov¬ na tipa prijemanja: prijemanje s konci prstov in stiskanje roke. Pri prijemanju se prsti prilagodijo obliki predmeta neod¬ visno eden o drugega, vendar tako, da vsi prsti enakomerno stisnejo predmet. Umetna roka lahko drži klešče, lahko pa drži tudi svinčnik in celo prav majh¬ ne predmete. Za njo se zanimajo mnoge firme, ki žele takšno mehansko roko vgraditi v robote. 151 TIM VULON - Ljubljana PRIDOBIVANJE SINTETIČNIH VLAKEN 350 ljudi proizvaja letno 1500 ton po- liamidne mase 6 — filamenta, ki ga po¬ trebuje predvsem tekstilna industrija. Maso pridobivajo v tovarni Yulon v Ljub¬ ljani. Yulon pomeni jugoslovanski naj¬ lon zaradi tega, ker so v tej tovarni prvi v Jugoslaviji začeli izdelovati najlon, ki je že zdavnaj v najrazličnejših inačicah osvojil svet. Poliamidi so podobni beljakovinam. Najbolj znani so: najlon, grilon, enkalon in lilion. Poliamidni izdelki so zelo čvrsti in obstojni proti raznim kislinam. Upo¬ raba poliamidov je vsestranska, največ jih uporabljajo v tekstilni industriji, za izdelavo trajnih in nelomljivih predme¬ tov, za dežne plašče in druge podobne proizvode. V Sloveniji in v Jugoslaviji je več to¬ varn za predelovanje plastičnih mas. Omenimo le nekatere: Mehanotehnika in tovarna plastičnih mas in umetnih smol v Kopru, Galaplastika v Zagrebu, Jugo- plastika v Splitu in druge. Osnovna surovina za proizvodnjo po- liamida je kaprolektan. To je luskasta snov bele barve, ki jo v Yulonu uvažajo iz Holandije. Proizvodnjo dele na kemič¬ ni in tekstilni del. KEMIČNI DEL Kaprolektan stalijo v talilniku pri 80 stopinjah Celzija. Dobljeno talino prečr¬ pajo v mešalnik in dodajo vodo in stabi¬ lizator. Tako pripravljeno zmes (1200 litrov) prečrpajo v vmesno posodo, iz ka¬ tere neprestano doteka masa v polime- rizacjsko posodo, v kateri se izvrši pro¬ ces polimerizacije. V teh posodah — ko¬ lonah — so v notranjosti nameščeni luknjičasti krožniki, po katerih se pre¬ mika talina. V 16 do 20 urah je polimeri- zacija izvršena in v istem času pride tudi masa iz kolone. Polimerizacija je proces, pri katerem se monomerne molekule spreminjajo v 152 TIM makromolekule. Za polimerizacijo je po¬ trebna določena temperatura, pritisk in katalizator. Voda, ki jo pridevajo kot dodatek, služi zato, da pomaga odpirati monomer- ne obroče, stabilizator pa ustavi rast ve¬ rige na določeni stopnji. Pri temperaturi 160 stopinj celzija se vzpostavi točno do¬ ločeno kemično ravnovesje, pri katerem ostane približno 10% monomerov (to je enostavnih molekul), nespremenjenih v makromolekule. Tak polimerizat še ne bi bil sposoben za predenje filamenta. Zato je treba, da del preostalega ekstrakta odstranijo s pomočjo vakuuma. Tako ostane v masi približno 30 % ekstrakta. Ves ta proces traja dan in noč. En del nato preusmerijo na izdelavo sekancev. Masa se namreč prede skozi šo¬ bo in proizvedeni kabel se seka na re¬ zance, velike 2 X3 centimetre. Te ekstra- hirajo — to pomeni, da jih s kuhanjem v vodi odstranijo, ekstrakt — sekance nato sušijo, ponovno pretalijo in predejo na isti način kot maso, dobljeno po direkt¬ nem postopku. Predenje poteka v predilnih gredlih, kjer se s pomočjo črpalk pritiska masa skozi šobe. Glede velikosti luknjic na šo¬ bi dobe različno debel filament (brez¬ končno nitko). Različne debeline označujejo v deci- teksih (okrajšava dtex). Dtex pomeni te- PROIZVODNJA POLVAMID-6 FILAMENTA LEGENDA: 1. talilnik, 2. črpalka, 3. filter, 4. dozirna naprava, 5. mešalnik, 6. filter, 7. vmesna po¬ soda, 8. polimerizacijska kolona, 9. vakuum- kolona, 10. hladilna banja za sekance, 11. rezkalni stroj, 12. silos, 13. ekstraktor, 14. odcejalnik, 15. sušilnik, 16. talilna naprava za sekance, 17. predilni gredelj. žo 10.000 metrov nitke. Naprimer 40 dtex pomeni 10.000 metrov tega filamenta, ki tehta 40 gramov. V Yulonu imajo 8 predilnih gredlov, na katerih proizvajajo 20, 40, 70 in 100 dtex. Izpredeni filament navijajo v navijal- nici na vložke. Tu se kemični del konča. TEKSTILNI DEL Filament, navit v navijalnici, se pre¬ nese na raztezalne stroje. Nitka teče pre¬ ko valjčkov in galet in postane 3 do 4 krat daljša od svoje prvotne dolžine. Raztegnjeni filament se navije na kopse — to so podolžni vložki. Ta material je lahko že končni proizvod in ga uporablja¬ jo tovarne nogavic in trikotaže. V tekstilni hali imajo še sukalne stro¬ je. Na njih sukajo filament. Dobe zavoje na meter, take, kakršne si pač zaželi ku¬ pec. Na sukalnih strojih se filament suka na luknjičave aluminijaste vložke, ker mora zavoje še utrditi. V naslednji proizvodni fazi vse vlož¬ ke zapeljejo v avtoklav, kjer ob prisot¬ nosti pare zavoje utr de. Končno ta ma¬ terial previjejo na papirnate tulce na križnih previjalnih strojih, odkoder jih odpeljejo v sortirnico. Tak material je dokončno sukan in ga uporabljajo največ izdelovalci nogavic. Filament na kopsih lahko še predelajo na snovan material. 575 nitk paralelno vodijo in navijejo na določen valj. Obi¬ čajno navijejo 12.000 metrov. Tako nasno- van material služi kot že izdelana osnova za nadaljno predelavo v tekstilnih to¬ varnah. TIM 153 Sto let Sueškega prekopa Drago Mehora Pravzaprav bi morali napisati, da je dne 15. avgusta poteklo sto let, odkar je bil slovesno odprt sodobni Sueški pre¬ kop, ki ga je zgradil Francoz Ferdinand Lesseps v letih 1859 do 1869. Prekop med Sredozemskim in Rdečim morjem so namreč poznali že davno pred tem; zgo¬ dovina prekopa se začne že okoli 2500 let pred našim štetjem. O gradnji prvega prekopa v času sred¬ njega kraljestva sicer nimamo zanesljivih podatkov, le iz del grško-rimskih pisate¬ ljev nekaj izvemo o tem. Mnogi zgodovi¬ narji menijo, da takšno tehnično delo, kot je izkop kanala, v tistih časih ni bilo izvedljivo. Ce pogledamo orjaške pirami¬ de ali prastare namakalne naprave starega Egipta, se bo tudi nam zdelo verjetno, da so bili mogočni faraoni sposobni izko¬ pati prekop v peščeni puščavi. Grški zgodovinar Herodot poroča, da so obnovili prekop v času faraona Neha, vendar dela takrat niso dovršili, ker je baje proročišče napovedalo kralju, da bi prekop koristil samo barbarom. Graditve prekopa se je ponovno lotil perzijski kralj Darij v petem stoletju pr. n. š., ki je razširil perzijsko oblast nad Egipt. Ko je dovršil to velikansko delo, je dal postaviti ob prekopu spo¬ minske kamne, katerih ostanki so še ohranjeni. Prekop je takrat spajal Rdeče morje z Nilom in je bil v zračni črti dolg okoli 180 km. 151 Kot še danes, je bilo tudi takrat treba prekop stalno poglabljati in čistiti, da ga niso zasuli peščeni viharji. Dolga stolet¬ ja so ga vzdrževali egiptovski in pozneje arabski vladarji. Že rimski cesar Trajan ga je dal poglobiti in zvezati z novim pre¬ kopom, ki je imel iztok v morje blizu sedanjega mesta Kaira. Pozneje je pre¬ kop propadel in ni bil več prevozen. Kalif Mansur ga je dal v osmem stoletju iz strateških vzrokov zasuti. Misel na morsko pot skozi zemeljsko ožino med Azijo in Afriko, ki pomeni naj¬ krajšo zvezo med Sredozemljem in Ti¬ him oceanom, ni nikoli zamrla. V 15. sto¬ letju so skušali Benečani obnoviti prekop in tako skrajšati trgovsko pot v Indijo. Leta 1671 je predložil filozof Leibniz francoskemu kralju Ludoviku XIV. načrt prekopa, vendar s svojim predlogom ni prodrl. Tudi Napoleon III. je mislil na gradnjo prekopa, a načrta, ki mu je bil predložen, ni mogel uresni¬ čiti, ker Francija takrat že ni več imela dovolj moči in vpliva v Egiptu. Sueški prekop, kakršen je danes, je zgradil šele Lesseps po dolga leta traja¬ jočih prizadevanjih in mnogih težavah. Lesseps ni bil inženir. Leta 1832 je bil imenovan za francoskega konzula v Aleksandriji. Tam se je seznanil s spo¬ menico, namenjeno Napoleonu, v kateri TIM so predlagali zgraditev prekopa med dvema morjema (»Canal des deux Mers«). Ta hip je v njem dozorel sklep, da bo zgradil ta kanal. Po nekaj letih bivanja v Egiptu ga premestijo v Rot¬ terdam, nato pa v Španijo in v Rim. Na prekop ni pozabil, čeprav so mu spletke v Parizu onemogočile vsak uspeh. Šele leta 1847 so ustanovili odbor inženirjev, ki naj bi proučil možnosti zgraditve Sueškega prekopa, šele, ko se je Napole¬ on III. poročil z Lessepsovo sestrično Evgenijo, se je stvar zasukala na bolje, saj se je Evgenija zelo zavzela za načrte svojega bratranca. Od vsega začetka je angleška vlada nasprotovala temu načrtu, kljub dejstvu, da je pot iz Anglije v Indijo po prekopu kar za štirideset odstotkov krajša, kot pot okoli Afrike. Anglija si je obetala večjo korist od železnice med Kairom in Suezom. Lesseps, takrat že vdovec, je po¬ hitel iz Francije v Aleksandrijo, kjer je njegove načrte podprl egiptovski pod¬ kralj Said (po njem so imenovali pozneje ustanovljeno mesto Port Said ob izteku prekopa v Sredozemsko morje). Težav in ovir pa še dolgo ni bilo ko¬ nec. Gradnja je bila strašansko draga. Lesseps se je moral neprestano otepati s finančnimi kot tudi političnimi težava¬ mi. Sultan se obotavlja, London splet¬ kari, neka nova komisija ugotovi, da je narčt neizvedljiv, angleški parlament z veliko večino glasov odkloni načrt grad¬ nje prekopa. Lesseps pa ne popušča; zaveda se, da se bori za veliko stvar in da ga podpira javno mnenje prebivalcev mnogih evropskih držav. Za financiranje gradnje ustanovi družbo s 40.000 delni¬ cami po 500 frankov in s sedežem v Pari¬ zu. Nad polovico delnic podpišejo nepre- možni ljudje, nekaj pa jih kupi tudi pod¬ kralj. Leta 1859 zasadi Lesseps prvo lo¬ pato v puščavska tla; velika gradnja se prične. Pri gradnji je zaposlenih 20.000 delavcev, za katere je treba napeljati po¬ seben vodovod za pitno vodo. Vojna med Italijo in Avstrijo leta 1859, potem pa kolera med delavci, zavre delo za nekaj časa, gradnja pa vendar napreduje, če¬ prav zelo počasi. Naposled uvidijo tudi diplomati nesmiselnost borbe proti pre¬ kopu. S pristankom Anglije in Francije podpiše podkralj Egipta pogodbo z druž¬ bo in izda razglas, v katerem pove, da je graditev prekopa med Rdečim in Sredo¬ zemskim morjem eno naj večjih del sto¬ letja. Dne 17. decembra 1869 je bila slove¬ sna otvoritev prekopa. Na slovesnost so povabili 6000 gostov iz raznih dežel, med njimi sta tudi cesar Franc Jožef in francoska cesarica Evgenija. Slavni skla¬ datelj Verdi je za to priložnost skompo- niral še danes tako priljubljeno opero »Aido«. Promet po prekopu je naraščal iz le¬ ta v leto. Angleški državnik Disraeli je kupil za štiri milijone funtov delnic in tako zagotovil Angliji močan vpliv pri upravljanju prekopa. Sueška družba je imela leta 1870 že 9 milijonov funtov dohodkov, leta 1927 pa že kar 785 mili¬ jonov, torej v enem letu dvakrat toliko, kot je stala zgraditev prekopa. Sueški prekop je še danes na prvem mestu po svojem pomenu za svetovno pomorstvo in trgovino. Žal je zaradi voj¬ nih dogodkov na Bližnjem vzhodu že pre¬ cej časa neuporaben. Prekop je dolg 161 km, širok 45 do 135 m, globok pa dobrih 12 m. Zelo pomembno je, da v vsej dol¬ žini nima nikakih zapornic. Gotovo vas zanima, kako je potekalo Lessepsovo nadaljnje življenje. Ko je dogradil prekop, mu je bilo že 64 let. Po zmagi, ki mu je prinesla svetovno slavo, se je lotil druge velike naloge, namreč gradnje Panamskega prekopa med Se¬ verno in Južno Ameriko. Pri tem pa ni imel sreče. Panamska družba je propad¬ la zaradi velikih goljufij in poneverb. Mnogo ljudi je izgubilo denar, ki so ga vložili v gradnjo. Bil je velik škandal, ki je poštenemu in nedolžnemu Lessepsu zagrenil zadnja leta življenja. Lesseps je bil takrat tudi že star in ni bil več kos spletkam in zlorabam, še manj pa moč¬ virski mrzlici in tropski vročini. Umrl je leta 1895. Panamski prekop (nekateri ga imenu¬ jejo tudi Lessepsov prekop) je bil odprt leta 1915. Pravice Panamske družbe pa so kupile Združene države Amerike. m TIM Krisper ing. Primož MLADI FOTOAMATERJI Vsak amater si že kmalu zaželi, da bi svoje slike tudi povečal in ne le kontakt¬ no kopiral. Osnova za delo je seveda po- večevalnik, ki ga je potrebno kupiti ali pa ga izdelati po načrtih, ki so bili podani v lanskem letniku revije TIM. Pri večjih povečavah pa naletimo še na vrsto težav, ki izvirajo iz negativne slike. Pri snemanju, sliko iz narave vedno zmanjšamo na velikost posnetka, ki je v kameri, pri povečanju pa jo spet pove¬ čamo na željeno velikost. Ne povečamo pa le slike, ki je na negativu, temveč tu¬ di vse napake, ki so nastale na njem. Najprej opazimo zrno. Zrno so drobni srebrovi kristali, ki nastanejo pri razvi¬ janju. Pri povečevanju opazimo na pove¬ čavi ta zrna kot drobne svetlejše točke, ki tvorijo mozaik, ki sestavlja sliko. Ker zrna ne moremo odpraviti, si oglejmo, kako ga lahko vsaj zmanjšamo. V 4. številki TIM smo omenili, da je velikost zrna odvisna od splošne občutlji¬ vosti materiala, s tem, da velja pravilo, da imajo nizko občutljivi materiali manj¬ še zrno, visoko občutljivi pa večje zrno. Pri samem nastanku zrna pa je naj¬ važnejši faktor razvijanje. Po načinu de¬ lovanja delimo razvijalce v površinske in globinske. Površinski delujejo počasi, razvijajo le na površini svetločutnega sloja, dajejo mehko gradacijo, zrno pa je drobno. Taki razvijalci so FR 5, R 33, Rodinal, D 76 in podobni. Še drobnejše zrno dobimo, če uporabimo razvijalce, ki topijo zrno. To so razvijalci na osnovi pa¬ ra in orto-fenilendiamina. Poznani so pod imenom Atomal, Windisch in SEASE III. Izredno važno vlogo pa igra pri teh raz¬ vijalcih čas razvijanja in temperatura ko¬ peli. Časa razvijanja, ki je naveden pri recepturi za razvijanje v nobenem pri¬ meru ne smemo podaljšati. Da pa dobimo pravilno počrnitev, mo¬ ra biti posnetek pravilno osvetljen oziro¬ ma pri razvijalcih, ki topijo zrno, celo 2 do 4 krat več osvetljen. S tem smo prišli do najpomembnejšega fotografskega pra¬ vila, to je, osvetljuj pravilno, razvijaj kratko. S povišanjem temperature dose¬ žemo isto, kot s podaljševanjem razvijal- nega časa, zato moramo temperaturo ved¬ no meriti in uravnavati. Iz povedanega sledi, da moramo, ka¬ dar želimo izdelati večje povečave, upo¬ števati naslednje: pravilno osvetliti, izbrati nizko občutljiv material, razvijati v raz¬ vijalcu, ki topi zrno in točno kontrolirati čas in temperaturo razvijanja. V razvi- jalni čaš moramo všteti tudi čas, ki je potreben za izlivanje razvijalca iz doze ter nalivanje vode. Razvijalni čas je nam¬ reč čas od omočenja filma z razvijalcem do izpiranja z vodo odnosno do obdelave s prekinjevalcem, kar je še bolje. material ločljivost črt/mm Velikost zrna je možno izmeriti pod mikroskopom, vendar ta način ne daje uporabnih rezultatov. Za preverjanje kva¬ litete materiala in razvijanja poznamo drugo metodo, to je metodo določanja ločljivosti. Ločljivost nam pove, koliko 156 TIM črnih črt je lahko narisano na 1 milime¬ tru negativa, da jih je še vedno možno pri povečanju opaziti kot črte. Za oceno so v tabeli primerjalni podatki, kakšne so zmogljivosti materialov, ki jih dnevno uporabljamo. Zmogljivost fotografsega materiala je, razen v posebnih primerih, majhna. Kaj to pomeni, naj pove naslednji primer. S kamero formata 24 X 36 mm snemamo žitno polje. Od njive se odmaknemo toli¬ ko, da dobimo na posnetek pas njive, ki je širok 1,8 m. Pomanjšanje je v tem pri- meru 180 cm -— 50 krat. 3,6 cm Tudi žitne bilke, ki so debele na primer 2 mm se stanjšajo za 50-krat to je na 1/25 mm. če bi te bilke postavili drugo ob drugo, bi jih na 1 mm slike prišlo 25. To primerjamo z ločlji¬ vostjo filma in vidimo, da bi ta posnetek lahko napravili že z 27° DIN materialom. Če bi pa merile bilke le 1 mm (50 bilk na milimeter posnetka), pa bi morali vzeti že 17° DIN material. Isto velja, če pove¬ čamo razdaljo in dobimo večji faktor po- manjšanja. Iz teh razglabljanj sledi, da moramo pred snemanjem vedno ugotoviti, kaj že¬ limo na posnetku prikazati. Kadar želimo prikazati strukturo materiala (tkanine, rastline ipd.), moramo vzeti nizko občut¬ ljiv material, čim večji format (da je manjše pomanjšanje) in se izogibati več¬ jim oddaljenostim od objekta. Kadar pa ne želimo prikazati strukture (na primer dlačice na obrazu, pore v koži) pa rav¬ namo ravno obratno. Na ločljivost vpliva tudi zmogljivost objektiva aparata s katerim snemamo in objektiva povečevalnika. Pri optikah, ki so sestavljene le iz ene ali dveh leč, je ta približno od 70 do 200. Pri dobrih objek¬ tivih pa je ločljivost odvisna od zaslonke s tem, da je ločljivost pri zaslonki 1 : 22 največ 200, pri zaslonki 1 : 2 pa največ 1000 črt/mm. Pri odprti zaslonki pa se nam zmanjša globinska ostrina, zato obi¬ čajno napravimo kompromis, da delamo z zaslonko med 1 : 5,6 do 1:9 da dobimo ločljivost okrog 500 črt/mm in še zadost¬ no globinsko ostrino. Isto kot za aparat velja tudi za povečevalnik. FOTOREPRODUKCIJE 8 POVEČALNIKOM Fr. Mlekuž Marsikateri fotoamater bi včasih rad prefotografiral kako sliko. Ko pa posku¬ ša to napraviti s svojim aparatom, ugo¬ tovi, da dobi na film premajhno sliko, ker s fotoaparatom dobi ostro sliko le do razdalje okoli enega metra. Za po¬ snetke na manjšo razdaljo je treba imeti posebne dodatne leče ali specialne na¬ stavke, kar pa je tako drago, da si povpre¬ čen fotoamater tega ne more privoščiti. Kdor pa ima povečalnik, si bo z njim prav lahko pomagal ter ga uporabil tudi kot snemalni aparat za reprodukcije. Postopek je obraten kot je pri pove¬ čevanju. Pri povečevanju dobimo z maj¬ hnega osvetljenega negativa povečano pozitivno sliko. Pri reprodukciji pa osve¬ tlimo pozitiv ter dobimo v obratni smeri pomanjšan negativ. Za take posnetke bomo uporabili 35-mm EFKE mikrofilm; doza s 5 metri stane 5,15 din.* Delo je prav preprosto. Najprej naravnamo s po¬ ljubnim negativom ostrino na velikost slike, ki jo želimo preslikati. To položi¬ mo nato na določeno mesto. Negativ, ki smo ga uporabili za preizkus ostrine, vzamemo iz aparata ter na njegovo me¬ sto damo primeren kos prej omenjenega mikrofilma. Film z zgornje strani primer¬ no zavarujemo, da bi ob osvetlitvi ne pri¬ šla do njega škodljiva svetloba. Treba je le še originalno sliko primerno osvet¬ liti, da se njen odsev projecira na film. Za osvetlitev uporabimo močno žarnico, ki smo ji za reflektor dali kos zmečka¬ nega staniola, da se svetloba bolj enako¬ merno razprši. Dobro je tudi, da pri tem žarnico malo gibljemo. Čas osvetlitve bomo določili s poizkusom, ker je to od¬ visno od jakosti žarnice, razdalje in svet- lobnosti slike. Film na običajni način takoj razvijemo ter morebitni neuspeh takoj popravimo. Na ta način si brez vsakih posebnih priprav lahko delamo negative za po¬ ljubne reprodukcije tudi zelo majhnih slik. * Film je malo občutljiv in se lahko r njim dela pri rdeči luči. 157 TIM Lit/ ii‘ fioi G Sloveuija Pisma in sporočila Odgovor na pismo DUŠANA KORAJŽIJA, Prvomajska 9/a, Maribor-Tezno Vprašanja in odgovori V vaši reviji letnik 1968/69, v prvi številki je lepo opisan eksperimentalni analogni računalnik. Za izdelavo je po¬ trebno malo materiala in zato sem se od¬ ločil, da ga izdelam. Nabavil sem si tudi že ves material, le voltmetra nisem mo¬ gel dobiti. Zato vas prosim, če mi sporo¬ čite kje ga lahko kupim ali pa ga morda lahko sam izdelam po kakšnem načrtu iz vaših revij. Mirko Brečko, Milčinskega 4, Celje Voltmetre izdeluje tudi ISKRA, lahko ga pa izdelaš tudi sam. Oglej si zadnjo številko revije TIM. Zanimaš se za študij arhitekture in že¬ liš izvedeti, kakšne sposobnosti zahteva poklic arhitekta. Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo je v Ljubljani. Šolanje traja na I. stopnji dve leti (inženirji arhitekti) in se nadaljujejo dve leti na II. stopnji (dipl. inženirji arhitekti). Za vpis na od¬ delek za arhitekturo mora kandidat poleg dokončane srednje šole opraviti še kvali¬ fikacijski izpit, ki obsega: preverjanje likovnega smisla in sposobnosti likovnega izražanja in razgovor s kandidatom. Diplomant prve stopnje je predvsem v pomoč projektantu dipl. inženirju — ar¬ hitektu pri obsežnejših nalogah in samo¬ stojno projektira lažje naloge; diplomant druge stopnje je usposobljen za vsa samo¬ stojna dela na področju arhitekture. Arhitekt mora obvladati prostoročno risanje, arhitekturno risanje in konstruk¬ cije, organizacijo gradbenih del, osnove pro¬ jektiranja, opremo prostora, projektiranje in kompozicijo, urbanizem, komunalni si¬ stem in zakonodajo in še mnogo drugih strokovno teoretičnih in praktičnih pred¬ metov. Za uspešno uveljavitev v tem poklicu so potrebne prvenstveno risarske sposob¬ nosti in ročna spretnost, prostorska pred¬ stavljivost, sposobnost umetniškega obli¬ kovanja, sposobnost abstraktnega mišlje¬ nja in praktičnost ter smisel za mate¬ matiko. 158 Branko Baz, Zagorje ob Savi, Kisovec 33, sprašuje kje bi dobil mikrofon za telefon in koliko stane? Mikrofon za telefon ali telefonski vlo¬ žek izdeluje ISKRA Kranj. Cena mikro¬ fona je cca 12,00 din, prodaja pa ga tr¬ govina ISKRA v Ljubljani. Sporočam, da sem izdelal nagradni izdelek CATERPILLAR. Delal sem ga do¬ poldne in zvečer. Mislim, da mi je model dobro uspel. Marjan Rejc, Dečkova 25-a, Celje Karli Jare, Sp. Hoče pri Mariboru, prosiš, da bi ti razložil kako so označeni upori. Upori so označeni z barvastimi paso¬ vi. Gledano z leve proti desni (na uporu imamo štiri barvaste pasove) pomeni barva prvega pasu prvo številko, barva drugega drugo številko, barva tretjega število ničel, četrta barva pa pomeni to¬ leranco. — Črna barva je 0 — rjava 1 — rdeča 2 — oranžna 3 — rumena 4 — zelena 5 — modra 6 — vijoličasta 7 — siva 8 — bela 9 Na primer: Upor ima rumen, vijoli¬ čast, rdeč in srebrni pas, kar pomeni, da je upornost tega upora 4700 ohmov. Sre¬ brna barva pomeni 10 % toleranco. TIM PO DELU ZABAVA Rešitve iz 4. številke revije TIM Nagradna križanka: Vodoravno: 1. tek, 4. plat, 8. torr, 9. lemež, 11. žičnica, 13. Ilir, 15. trska, 16. Ivo, 18. ocet, 20. Re¬ ka, 21. snaga, 23. Ali, 24. ica, 25. ZT, 26. črta, 28. Er, 29. reva, 31. Aoni, 33. EK, 35. moto, 37. JM, 38. lot, 41. grm, 43. kocka, 45. Sepe, 46. kolk, 48. Rea, 49. slana, 50. valj, 52. platina, 54. Joule, 56. roka, 57. trak, 58. ata. Matematična dopolnjevanka: 1. ena — kost, 2. lok-vanj, 3. ni-žava, 4. pet-arda, 5. In-grid, 6. kot-alke, 7. je-tika. Končna rešitev: kvadrat. KLJUČI: Pravi ključ je označen s šte¬ vilko 6. Rebus — Obrnjeni: KVADER (red; Avk). Zaradi kasnejšega izida revije TIM št. 4 nismo objavili imena nagrajencev. Objavili jih bomo v reviji številka 6. Rešitve ugank iz te številke pošljite najkasneje do 20. januarja na naslov: Uredništvo TIM Ljubljana, Lepi pot 6, pod oznako »Po delu zabava«. Ponovno opozarjamo - prosimo bralce, da pošiljajo rešitve nagradne križanke na dopisnicah. Zadostuje, da na dopisnici napišete samo vodoravne rešitve. Izrezane križanke iz revije pri žrebanju in bomo upoštevali. Trije izžrebani prejmejo po pošti knjižne nagrade. JADRNICE Koliko jadrnic je zbranih na gornjem kupu? Če ugotoviš pravilno število v manj kot eni minuti, si dober opazovalec. 159 TIM Nagradna križanka Planeti našega osončja V križanko je vključenih vseh 9 pla¬ netov našega sončnega sistema. VODORAVNO: 1. del teniške igre, 4. kretnja roke pri udarcu, 9. glavno mesto Italije, 12. premoženje neveste, ki ga pri¬ nese v zakon, 13. osnovne mere, 14. konec pri molitvi, 16. puščava na severu južno¬ ameriške države Čile, bogato nahajališče raznih rud, npr. bakra, srebra, kobalta, železa, 18. žensko ime, 20. ljudski medmet, 21. velika, arhitektonsko lepa veža, 22. po velikosti sedmi planet našega planetnega sistema z dvema naravnima satelitoma: Fobusom in Deimosom; po dokaj zaznav¬ nem rdečkastem utripanju je dobil naziv »■rdeči planet«, 23. soglasnika besede KU¬ NA, 24. slikovit koničast vrh nad zgornjo dolino Soče (2245 m), 26. medmet, 27. peta in deveta črka naše abecede, 28. naravna lastnost, temperament, 29. zimska pada¬ vina, 31. volk iz Kiplingovega romana »Knjiga o džungli«, ki je vzgojil dečka Mavglija, 35. oblika moškega imena Jurij, 36. namizno pregrinjalo, 38. brezalkoholna pijača, izdelek tovarne Tališ iz Maribora, 39. glavni števnik, 40. socialni položaj, 41. del celote; tudi ptica pevka z rume¬ nim kljunom, 42. lavina, 44. gnus, 45. prihod v prostor, 47. nekdanja površin¬ ska mera, 49. indonezijski šahist z naslo¬ vom mednarodnega mojstra (iz istih črk kot ANT), 50. avtomobilska oznaka Be¬ netk (Venezia), 51. kratica za »Ljudska knjiga«, 53. moško ime (umrli slovenski pevec in glasbeni učitelj Darian), 54. ora¬ nje, 55. iz drevesnega debla izdolben preprost čoln, drevak, 57. samica purana, 59. obsežna pripovedna pesnitev o ju¬ naških dejanjih, 60. največji planet v na¬ šem sončnem sistemu, po oddaljenosti od Sonca na petem mestu ali prvi v zuna¬ njem sončnem sistemu; obkroža ga 12 naravnih spremljevalcev, na podlagi ne¬ enakomernosti njihovih mrkov glede na oddaljenost od Zemlje je danski astro¬ nom Ole Romer prvi določil hitrost svet¬ lobe, 62. nalepka, nalepljen ali pripet napisni listek, 64. v Homerjevi »Iliadi« grški vojščak pred Trojo, največji junak v trojanski vojni, ki je bil ranljiv le na peti, 65. moško ime, 67. hitro hlapljiva tekočina, ki jo uporabljajo kot omamo pri operacijah, 68. plačilo vnaprej, pred¬ ujem, 69. negativno naelektren delec snovi, 70. potočna žival, ki plava nazaj. NAVPIČNO: 1. po oddaljenosti od Son¬ ca šesti planet, ki ga obkroža deset na¬ ravnih satelitov, njegova posebnost pa je tudi kolobar v ekvatorialni ravnini, ki ga sestavljajo nešteti majhni sateliti, 2. ime slovenske mladinske pisateljice Perocijeve, 3. živalska noga, šapa, 4. pla¬ net, na katerem živimo in ki obkroži Sonce v 365 dneh, 5. otok v tihomor¬ skem otočju Tuamotu, 6. kemični znak za molibden, 7. najmanjši sestavni del snovi, 8. drugo ime za staro Grčijo, 9. pretep, 10. naziv, 11. Soncu najbližji in najmanjši planet našega sistema; ker se v istem času zavrti okrog svoje osi in okrog Sonca (88 dni), ima stalno isto stran obrnjeno k Soncu, 12. otočna sku¬ pina v zahodnem delu Tihega oceana severno od Novih Hebridov, 15. oblika moškega imena Ferdinand, 17. pozdrav starih Rimljanov, 19. jelenje ali kozje usnje, 25. planet z dvema naravnima sa¬ telitoma (Triton in Nereida), ki je po oddaljenosti od Sonca na osmem mestu, obkroži pa ga enkrat v 165 letih; njegov premer je štirikrat večji od Zemljinega, 28. priročna posoda za vodo, ki jo uporab¬ ljajo izletniki, 30. prebivališče plemstva škega boga ljubezni Erosa, 34. vrv z zan¬ ko na enem koncu, s katero kavboji lovijo živali, 35. jedača, 37. začetnici priimka in imena slavnega jugoslovan¬ skega izumitelja na področju elektroteh¬ nike, ki se je rodil v Smiljanu pri Gospi- ču, deloval in umrl pa v ZDA, 39. enaka soglasnika, 40. posmehljiv naziv za sta¬ rejšo žensko, 43. dobitek pri tomboli; pogoditev, 44. telovadni element, ki ga izvajamo na glavi ali na rokah, 45. po velikosti drugi planet našega planet¬ nega sistema, ki je podobno ki t planet pod 11. navp. brez naravnega opremlje¬ valca; s prostim očesom ga lahko vidimo po sončnem zahodu kot zvezdo Večer¬ nico in pred sončnim vzhodom kot zvezdo Danico, 46. po oddaljenosti od Sonca deveti ali zadnji planet našega planetnega sistema, 48. rekvizit za igranje tenisa ali namiznega tenisa, 50. fizikalna enota za moč, 52. življenjska . tekočina, ki kroži po žilah, 55. krajša oznaka za utežno enoto kilogram, 56. planet s pe¬ timi naravnimi spremljevalci, ki je po oddaljenosti od Sonca na sedmem mestu in ga enkrat obkroži v 84 letih, 57. tovar¬ na obutve iz Tržiča, 58. ploščinska mera v Angliji in Severni Ameriki (4047 m 2 ), 61. gostija, svatba, 63. grška črka, s ka¬ tero označujemo veličine v matematiki in fiziki, 66. sosednji črki abecede. MLADI TEHNIK Trgovina z amaterskim in tehničnim materialom LJUBLJANA, STARI TRG 5 VSE KAR POTREBUJETE PRI MODELARSKEM DELU, DOBITE PRI MLADEM TEHNIKU! VSE KAR POTREBUJETE PRI TEHNIČNEM POUKU, BOSTE NAŠLI V TRGOVINI MLADI TEHNIK! VSE KAR POTREBUJETE ZA DELO V KLUBIH IN KROŽKIH, IMA NA ZALOGI MLADI TEHNIK! MODELARSKI KOMPLETI, MATERIAL IN ORODJE. RAKETE IN RAKETNI MOTORJI. RADIOAMATERSKI IN ELEKTROTEHNIŠKI MATERIAL. TEHNIČNE IGRAČE — ELEKTRIČNE ŽELEZNICE, ELEKTRIČNI AVTOMOBILI, AVTO¬ MOBILSKI MODELI, KONSTRUKCIJSKI KOMPLETI. BOGATA IZBIRA ORODJA IN NAJRAZLIČNEJŠIH PRIPOMOČKOV ZA AMATERSKO IN MODELARSKO DELO. NE POZABITE: MLADI TEHNIK, LJUBLJANA STARI TRG 5. /V: PRISTANIŠKI ŽERJAV 25