Katolišk cerkven list.
Te c ti} Vit M.	V Ljubljani .5. maliga serpana 1855.	I As! 97.
Prerastitiinu. prevzvišenimu knezu
©Si. A53S1B3-J1 iBDilLfflATJi-JS,
nadškofu Goriškima, pervostoloiku ilirskima,
o slovesni si ii7.hini vpeljavi
v (iorici 24. rožnika 1S.V».
gorica! doljro žp si žalovala
zcubi nadpastirja — tjubfjenika ; 'foei. rara milost pa je v tolažnika ljubljenca <lruj'pa — Andreja ti podala! Vigodrost /.c perve stopnje pokazala Apostelna li n»v'ga jc vladika: 2*bral v nastop si je. lej. e<id her.stniku — Uravnave seb' izvoljenca zerkala.'
^Ildrej pripravljal tak b<» svoje ovčirc JJ.tnj. ki na rek ra%ilrnži cerne in bete, VT}e zvestim bat' ne b« ,*e dne ločitve. •Jj^adujte. bugljive! se te vodit ve: JTgnkrat. ko rpome večin kes terpele.
\am gotov —raj večne veselice! Tr-bski.
A n U r e j
po Božjim usmiljenji in po milosti sv. a po-sto!jskiya Stola poknezeni viši škof Goriški. sv. pisma Doktor,
vernim Goriške škofije pozdravljenje in blagoslov od Gospoda Jezusa Kristusa!
Po Božjim sklepu sim bil izvoljen , desiravuo nevredin, viši škof Goriške škofije. Ker dans to imenitno od Boga mi zročeno službo nastopim, želim vas, ljubi verni kristjani! s pričujočim listam ob kratkim ogovoriti.
8 službo, ktero sim nastopil, je sicer tudi posvetna čast in vnanje poštovanje sklenjeno; tode s to posvetno blišobo je tudi združena velika butara in ojster odgovor, ki ga bom mogel dati nar višimu Pastirju naših duš za vse moji skerbi zro-čene ovčice.
Velike so dolžnosti, ki jih imajo škofje in drugi duhovni pastirji po nauku sv. Pavia aposteljna. Oni morajo biti neutrudljivi učeniki ljudstva, verne vsih stanov k spolnovanju njih dolžnost perganjati, ter jih, kjer je potreba, svariti.
Dan današnji je služba škofov in duhovnov veliko težji, kakor je bila v poprejšnjih časih, ko so bili ljudje bolj uterjeni v veri, in so raji poslušali duhovne pastirje, ker so bili prepričani, de so duhovni pastirji namestniki Jezusa Kristusa in aposteljnov. V sedanjim času se pa mora od veliko kristjanov reči, kar je nekdaj Bog Izraelcam po preroku Jeremii očital: „Mene vir žive vode so za-
pustili in si luknjaste vodnjake skopali, kteri vode deržati ne morejo".
Dan današnji jih tudi v nizkih stanovih ne manjka, kteri živo vodo Jezusoviga nauka zame-tujejo, in se raji po naukih sveta ravnajo, to je, služijo ^poželenju mesa. poželenju oči, in napuhu življenja**.
Vaše dni ljudje močno tožijo, de so hudi časi, de so razpori in sovraštva med narodi, med sosedi in med posameznimi ljudmi. Od kod to pride? Večidel od tod, ker vera med ljudmi peša, ker ljudje v vsili rečeh le po svoji glavi ravnajo, ne pa po naukih sv. vere.
Tudi v poprejšnjih časih so bili bogati in ubogi, premožni in revni na svetu. Tode večidel vsi so po nauku Kristusovim poznali Božjo roko, ktera ljudi vodi, in to je storilo, de so bili v Božjo voljo vdani in s svojim slanam zadovoljni ali vsaj poter-pežljivi. Zdaj pa je veliko ljudi, kteri na Božjo previdnost pozabijo, ktera nad vsakim človekam euje, enimu več. drugimu manj pozemeljskih darov podeli, od kterih bodo ljudje enkrat odgovor dati mogli.
Nadloge in revšina, terpljenje in bolezn:, so bile vseskozi na svetu iu so zadevale mnogo ljudi, tode ti so tolažbo najdli v misli: To je Božja volja, moje terpljenje ne bo vekoma terpelo: prišla bo ura, ko me bo Bog po poti terpljenja perpeljal v večno veselje. Zdaj pa ljudem poterpežljivosti manjka, ker ne išejo pomoči in tolažbe per Bogu, ampak le per ljudeh in v posvetnih rečeh.
Dokler so besede, ki jih je Kristus Pilatu govoril: rTi bi nobene oblasti do mene ne imel, ko bi ti ne bilo od zgorej dano**, splošno veljavo med ljudmi vsih stanov imele, so spoznali v oblastnikih Božjo roko, od ktere oblast pride. V sedanjih časih je pa veliko ljudi ta nauk sv. vere zapustilo, in od tod pridejo prekucije, razpori in sovraštvo med ljudstvam in ljudstvam, vojske in druge nadloge, ktere naše dni ljudi in cele narode tarejo, ter jih ob časno in večno srečo perpravijo.
Vera nam tedaj ne kaže samo poti v večno življenje, za ktero je človek stvarjen, temuč tudi k časni sreči, k miru in zadoveljnosti veliko per-pomore, zmanjša in poiajša nadloge, kterim se na tem svetu, v dolini solz, nihče popolnama umakniti ne more.
Vera dan današnji posebno med omikanimi ljudmi po mestih peša, tode tudi med ljudmi nizki-ga stanu, med rokodelci in kmeti se semtertje pogreša gorečnost v veri; ljudje ne poslušajo radi oznanovanja resnic sv. vere, so mlačni v prejemanji sv. zakramentov in se sploh ravnajo bolj po poželenji mesa, kakor po naukih Kristusovih.
Torej, poslan od sv. Očeta papeža Pija IX., za višiga pastirja Goriške škofijo, spoznam svojo dolžnost, vas, preljubi kristjani! v svojim pervim ogovoru v Gospodu opominjati, de si perzadevajte živo vero v resnice od Boga nam razodete v sebi obudovati, ker to vam bo k časni, posebno pa k večni sreči teknilo.
Od kod pa pride sv. vera, ki nam je toliko potrebna?
Xa to vprašanje odgovori sv. Pavel rekoč: ^Velikokrat in po mnogih potih je nekdaj Bog govoril očakam po prerokih, in zadnjič tiste dni nam je govoril po Sinu, kteriga je postavil deležnika vsih reči, po kterim je stvaril tudi svet, kteri, ko je svetloba časti in podoba bitja njegoviga in vse z besedo svoje moči nosi, je očišenje od grehov opravil in sedi na desnici veličastva na visokosti". Pred svojim vnebohodam je Jezus svojim apostelj-nam in po njih tudi njih naslednikam zročil sveto službo, namreč oznanovati resnice sv. vere, deliti vernim sv. zakramente, ter jih voditi po poti zveličanja.
On reče aposteljnam: Kakor je Oče mene poslal, tudi jez vas pošljem". — rDana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Torej pojdite in učite vse narode, in keršujte jih v imenu Očeta in Sina in sv. Duha. Učite jih spolnovati vse, karkoli sim vam zapovedal. Ih glejte, jez sim z vami vse dni do konca svetau.
.Memo aposteljnov je Gospod izvolil še drugih dva in sedemdeset učeneov in jih je poslal po dva pred svojim obličjem. »Pojdite, jez vas pošljem kakor jagnjeta med volkove. — Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zaničuje. Kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega, kteri me je poslal". —
lle bi bili aposteljni in učenci med seboj sklenjeni. de bi se med njimi edinost ohranila, jim je dal poglavarja sv. Petra, na kteriga je svojo cerkev zidal, — kterimu je dal ključe nebeškiga kraljestva,— in kterimu je ukazal pasti njegove jagnjeta in njegove ovce. — Kakor so aposteljni dobili Petra za svojiga poglavarja, tako so bili oni poglavarji dva in sedemdeset učeneov, ki jim jih je Jezus pomagavce dal. Ker pa aposteljni in učenci niso povsod in zmeraj per vernih biti zamogli, so si izvolili naslednike, škofe in mašnike. Ravno tako so delali in delajo njih nasledniki do današnjiga dne. Namesto sv. Petra je njegov naslednik na apostoljskim stolu v Rimu, sv. Oče papež, na mesto aposteljnov so škofje, in na mesto učeneov mašniki stopili.
Tako se je nauk sv. vere, kakor so ga Kristus in aposteljni oznanovali, do današnjiga dne v Rimski katoliški cerkvi ohranil. Kdor tedej v čisti veri Jezusovi podučen biti želi, naj posluša duhovne pastirje, kteri so od svojiga škofa pooblasteni, resnice sv. vere oznanovati. Kar sv. Pavel od sebe in aposteljnov pravi: „Mi smo poslanci Kristusovi", to velja tudi od sedanjih duhovnih pastirjev.
Vera pa sama na sebi, če sadu ne obrodi, človeka ne more zveličati, kakor nas uči Jezus, rekoč: „Vsako dobro drevo, rodi dober sad". In: „Ne vsak, kteri mi pravi: Gospod! Gospod! pojde v nebeško kraljestvo, ampak kteri stori voljo mojiga Očeta, ki je v nebesih, tisti pojde v nebeško kraljestvo-*. Ravno tako nas uči sv. apostelj Jakob, ki piše: „Kaj bo pomagalo, bratje! če kdo pravi, de ima vero. del pa nima? Ga bo li vera mogla zveličati?"
„Vera, če nima del, je mertva sama na sebi." Vsak naj si tedej v svojim stanu, v kteriga je od Božje previdnosti poklican, perzadeva svoje dolžnosti spolnovati.
Posebno pa opominjam vas, starše: Skerbite za časno in večno srečo svojih otrok. Podučite jih v resnicah sv. vere ali sami ali po drugih; pošiljajte jih v šolo, kjer se lahko ne le keršanskiga nauka do dobriga nauče, ampak tudi marsikaj koristniga za svojo časno srečo, lzredite jih v strahu Božjim; odvračajte od njih vse pohujšanje; kažite jim s svojim bogaboječim življenjem, kako naj žive, de bodo večno življenje dosegli. Ako je treba, otroke svariti, in jih strahovati, jim nikar ne zanašajte. Pomislite, de bote Bogu odgovor dajali, če vaši otroci zavolj vaše zanikernosti v greh in nesrečo zabredejo.
Opominjam pa tudi vas otroke, sinove in hčere, bodite pokorni svojim staršem, kteri so vaši nar veči dobrotniki in namestniki Božji. Pomanjkanje pokoršine otrok do njih staršev je dan današnji žalostno znamnje, de je vera tudi med priprostim ljudstvam pešati začela. Kdor staršev ne spoštuje, še tudi Boga ne boji; že v starim zakonu se bere: „Kdor se Gospoda boji, spoštuje starše. — Spoštuj svojiga očeta z djanjem, z besedo in z vso poter-pezIjTvostjo, de njegov žegen nad te pride in do zadnjiga per tebi ostane".
Kar so starši svojim otrokam, to naj so gospodarji in gospodinje svojim poslani, hlapcam in deklam. Sv. Pavel pravi: „Kdor za domače ne skerbi, je vero zatajil in je hujši kakor nevernik".
Nasproti morate pa tudi vi posli svoje gospodarje in gospodinje spoštovati in jim pokorni biti zavolj Boga, kakor vas opominja apostelj, rekoč: rVi sužnji bodite pokorni svojim telesnim gospodarjem v priprostosti svojiga serca, kakor Kristusu. In nikar ne služite na videz, kakor de bi hotli ljudem dopasti, ampak kakor sužnji Kristusovi, storite Božjo voljo iz serca radi in služite z dobro voljo kakor Gospodu, in ne kakor človekam".
ise veliko drugih važnih resnic katoliške vere bi vam, ljubi kristjani! rad perporočil, ako bi čas in okolišine perpustile. Kakor škof želim sicer, de bi zamogel vsim svojim podložnim sv. vero oznanovati: ker je pa to nemogoče, imam namestnike, duhovne pastirje, kteri so od mene k temu imenitnimu delu pooblasteni. Tudi njim sim pisal obširin list, v kterim jih opomnim njih dolžnost do vernih kristjanov, kteri so njih duhovni skerbi izročeni. Poslušajte radi njili nauke, sprejmite jih kakor poslance Kristusove. Sv. Pavel opominja kristjane: rBodite pokorni svojim višim in bodite jim podložni, zakaj oni čujejo kakor taki, kteri bodo za vaše duše odgovor dajali, de to z veseljem store in ne zdihovaje, kar bi za vas ne bilo dobro". Po duhovnih uči cerkev, „kdor pa cerkve ne posluša", se po nauku Kristusovim med nevemike šteje.
S tem kratkim listam sim želel vas, ljubi kristjani! per nastopu svoje svete službe ogovoriti. De bi pač moje besede rahlo zemljo najdle! De bi se to zgodilo, ne bom opustil Boga, od kteriga vsak dober dar pride, ponižno in pogosto prositi. Združite pa tudi vi svoje molitve z mojimi. Posne-majmo v tem sv. Pavla, kteri zagotovi Rimljane, de se v svojih molitvah neprenehama njih spomni, nasproti jih pa prosi, de naj mu pomagajo per Bogu v svojih molitvah.
" Molite za sv. Očeta papeža Pija, de keršansko ljudstvo od njega vojeno v veri in dobrih delih raste.
Molite za našiga presvitliga Cesarja Frančiška Jožefa, de sebi zročene ljudstva z močjo in z modrostjo vlada.
Molite tudi za-me nevredniga služabnika Go-spodoviga, de naj se miiostljivo na-me ozre, de bom svojim podložnim lepe zglede dajal in z njimi vred večno življenje dosegel.
O usmiljeni Bog! žegnaj verne kristjane, moji duhovni skerbi zročene. Kazsvetli jih, de bodo moje in svojih duhovnih pastirjev nauke in opomi-njevanja radi poslušali in po njih živeli. Oživljaj njih upanje, de bodo pred vsim drugim Božjiga kraljestva iskali; užgi v njih sercih sv. ljubezen, de bodo tebe čez vse, in bližnjiga kakor sebe ljubilK
Žegnaj nas vse, pastirje in ovce, de se nobeden zmed nas ne pogubi, temuč vsi večno življenje dosežemo. Amen.
Dano v Gorici dan sv. Janeza Kerstnika 1855.
AiuUvj.
Viši škof.
Vsmiljene sestre.
»Ljubite bližnjiga, kakor sami sebe, je mili naš Zveličar učencam in poslušavcam svojim vedno zapovedoval in tudi z gledam poterjal. Giadne je s čudovito pomnoženim kruham nabranjal, bolnike z vsemogočno svojo besedo ozdravlja!, žalostnim gor-ke solzice oteral, vse človeške težave je lajšal in vse britkosti in grenkosti slajšal. Ta prelepi zgled posnema in spolnuje sv. katoliška cerkev, ker vsakimu kristjanu zapoveduje, de ima po moči in zmožnosti reve in nadloge bližnjiga svojiga manjšati. Pa sedanji ljudje so merzloserčni sebigrabci, in ljubezen — ako jo tudi vedno po jeziku valjajo — radi radi opušajo, de pri vsi baharii in Ijudomilno-sti siromak poginja, ker je njih ljubezen do bližnjiga nerodovitniši od žareče pustine in sem ter tje morde le kako sodomsko lesniko donaša. Zatoraj je osnovala sv. katoliška cerkev društva — duhovne redove — ki imajo posebno dolžnost, de človeško revšino in siromaštvo lajšajo in manjšajo. Veliko takih redov je že svet vžival — današnje dni pa je naj imenitniši red milostnih sestra. In zatoraj naj kaj od njega spregovorimo.
Pervo polovico 17. veka je po vsim Francoskim huda lakota divjala, zlasti pa v Lotaringii, kjer je bila 30letna vojska tako uboštvo in tako strašan glad napravila, de so sestradani dečki otro-čiča, ki je bil iz kočice stopil, raztergali in po-žerli. O ti prestrašni dobi prehaja „oče ubozih" sv. Vincenci Pavljanski francosko deželo, ter povsod tolaži, pomaga, podpera, in ker sam vsi deželi ni mogel zadostiti, je osnoval red usmiljenih sestra, ki naj bi ubogim siromakam in bolnikam z dušno in telesno pomočjo postrezale. Urno se je bil ta red skor po vsi Evropi razširil, ker kmalo so ljudje njegovo korist in veliko potrebo previdili. Vsi rahloserčni kristjani, posebno bogati plemenit-niki, so jim svojiga premoženja delili, in le Bogu samimu je znano, koliko revšine so ti angeli vsim siromakam olajšali, koliko bolnikov z materinsko ljubeznijo ozdravili ali terdovratnih grešnikov na smertni postelji spreobernili. Puntarska vstaja Francozov je vse kar je bilo Božjiga, tedaj tudi usmiljene sestre iz dežele spravila. Pa zdaj še le spoznajo ljudje v usmiljenih sestrah dragi nebeški dar, zdaj jih še le po vsi vrednosti cenijo; težko jih
pogrešajo in željno nazaj pričakujejo zavolj očitne revšine in slabeji postrežbe po bolnišnicah. Zatorej je cesar Napoleon I. vsim resničnim ljudoljubam ustreči hotel, ter je leta 1807 ta red vnovič na Francoskim vpeljal. Današnje dni se nahajajo usmiljene sestre že po vsih delih sveta, skor v vsakim večim mestu imajo bolnišnice in siromašnice. Pa zakaj zlasti ljudstvo tako po njih hrepeni, in ko njih delavnost okusi, nič več od sebe ne spusti? — Vzrok tega je silo velika skerb, varčnost in moč keršanskiga zgleda do izročenih ubozih in bolnikov.
Kako prijazno in ljudomilo usmiljene sestre za reveže in bolnike skerbe, zamore le tisti zapopasti, ki se je z lastnimi očmi njih postrežbe prepričal. Zagotoviti nas pa mora tega že tudi njih nebeški poklic. Naj čistejši ljubezen do bližnjiga, ki zamore samo zavolj Boga izvirati, vodi device v ta težavni red. In de bi se kaka nevredna vanj ne prikradla, mora vsaka ojstro triletno skušnjo prestati. Ktera pa hoče poskušnjo začeti, mora biti že 18 do 24 let stara, zakonska devica, poštene rodbine in brezmadežniga imena, krepke postave in bistriga uma. Kdor v tih letih sklene svetu se odpovedati in grenkosti namest posvetnih nasladnost vživati, mora že gotovo gorečo ljubezen do Boga v sercu netiti. Pa še hude, clo za možake težavne in strašne skušnje jo čakajo. Pervo leto skušnje nosi devica še svojo navadno obleko in opravlja naj nižji, naj ostudniši dela. Mislimo si rahločutno gospodičino plemenitne rodovine (in takih ima ta red dovolj) o naj hujši zimi, ko od mraza vse poka, zunaj pri vodnjaku v coklah onesnaieno per t mino spirati in grozno zmerzovati; mislimo si jo zopet v bolnišnico pridši vse zanemarjene, ostudne bolnike očejati, njih cape kerpati, smrad ne, gnjile rane iztrebljati in preobezovati, bolnike prenašati, vzdigavati, duhteče postelje prerahljarati. o naj strašniših opravilih zdravnika brez škodljivih meh-kupnih občutljejev po vsi moči podperati in slednjič toliko umirajočim smertni pot oterati: in gotovo moramo iz vsiga gerla zaklicati: To je resnični, to je Boiji poklic r ljubezni do Hoga in bli*njiga globoko vkoreninjen, sicer bi *e pogled čloreske rer šine kriro nardusenje zaterl, in take st rasne, vsi naši natori protirne oprarila morajo vsak plamen plitve ljubezni do tega stanu popolnama zadušiti! In to so vsakdanje pokušnje sladkosti prihodnjiga življenja; pogosto pa dobivajo še težji: Kar nenadno se jim zapore, naj mer lice r čisto platno zašije jo, ponoči same hiso ostraiijo, ter rse nadstrop ja, vse hodisa, rso bolnisniro, vse kleti (keldrc) , cerker in mertvušnico pregledajo ! Koliko serčnosti je treba devici, ker bi se skor vsakimu možaku lasje šetinili! Zraven teh vaj v bolnišnici, mora znati tudi vse gospodinjske dela, in ali v kulinji ali na vertu ali pri šivanji. kakor in kjer jc veči sila, vse zapovedi natanko in zvesto spolnovati. (D. si.)
Nekoliko iz misionskih naznanit.
(Od 1. sušca 1N54 do posled. sveč. 1H55.)
(Dalje.)
Na svojim popotvanji z apostolskim Provikar-jem je bil Moga tudi v hišo nun dohriga Pastirja v Kairi prišel. Najdel jih je vse v govorišnici zbrane, in sc je močno začudil, koje vidil vse enako oblečene. Ob kratkim jih pozdravi, se usede na svoj eno ped visoki stoličck ter g. Provikarja
nesterpljivo praša: kdo de so te žene, ki so si vse med seboj tako močno enake. Gosp. Provikar pre-tolmačijo vprašanje gospe prednici, in ona jih prosi, naj mu odgovore, de so njih sestre. Xa to Moga urno kviško plane, in se izgovarja, de tega ni vedil, potlej k vsaki sestri posebej gre in ji z veliko priserčnostjo roko podaja. Med govorjenjem ga gospa prednica vpraša, če bi njegovi rojaki dopustili, de bi one v njegovo dežeio prišle ter mlade zamurkinje učile? To vprašanje ga je nekoliko zbodlo, ker se mu je že natolcovanje, de bi se uni takimu namenu ustavljali, čudno zdelo. Reče tedaj: „Ako vas hoče vaš brat, ki je naš oče, seboj vzeti, in ako vi hočete z njim priti, koga vas bo zader-ževalo? Radi bomo vas sprejeli, ker imamo dosti dekličev, ktere zamorete učiti in oblačiti". Opomnili so mu pa g. Provikar, de za zdaj te gospe še ne morejo z njimi iti, ker jim je hiše treba, ktera se mora še le zidati. — Ko Moga v svojo domačijo pride, je svojim rojakam veliko od teh Provi-karjevih sester pripovedoval in jih opominjal, de naj pridno pripravljajo petrebnih reči za zidanje, de se hiša dodela in bodo potem vse prišle, ktere je on z lastnimi očmi vidil, in njih hčere srečne storile. Zavoljo tega so pri uni oblačilni delitvi matere in hčere g. Provikarja mnogo opraševale, če bodo prihodnje leto njih sestre z njimi prišle, de bi dekliče učile, kakor oni fantiče učijo? Kazali so jim na Očeta v nebesih, kteri sam zamore storiti, ako bodo goreče prosile, de se njih prošnja spolni, če tudi ne precej prihodnje leto, pa saj pozneje.
Haričani imajo silo pomankljivo zaznamnjanje razločnih časov, še posameznih dni ne vedo imenovati. Tudi tega so se mogli učenci še le privaditi. Nedelja je dobila ime „kor na Mun" — dan Gospodov: praznik „kor duma" —veliki dan; Ma-riin praznik „kor duma na Maria" — veliki dan Marije; ponedeljik rkor murega — drugi dan, itd. do sabote. De so nedeljo precej zjutraj zgodej pred drugimi dnevi povzdignili, je bil na dvoriši misionske hiše visok drog z brončenim križem na verhu zasajen, s kteriga se je vilo veliko bandero z zgodnjo danico. Ta dan s*» nič ni smelo delati, vsi mi— sionski in brodarji so mogli biti praznično oblečeni. Tako so se učili bližnji prebivavci častitljivost tega dne spoštovati, so se tudi vedno bolj in bolj dela zderževali ter so radi dan na misioniši dopernašali. Ako so drugi kje od deleč prišli z dervi za poslopje ali s travo za streho, jim je bilo naznanjeno, de ta dan se nič ne kupuje, in pustili so svoje reči na kakim kupu, ter jih naslednji dan izkupčevali. — Ob nedeljah in praznikih je bil po sv. maši keršanski nank razlagan. Proti devetem, ko je bilo že navadno obilno ljudstva skupaj, so jeli litanije peti s spremljanjem tiste fisharmonike, ki jo je nek mi-sionsk dobrotnik v Solnimgradu pred dvema letama misionu daroval. Ti glasovi so Baričane opnnali, vsi zamaknjeni so jih poslušali. Na to je nasledo-vala kaka Marijna pesem. Naj je bilo stanovanje še tako napolnjeno z ljudmi, se ni nobeden ganil, vse je bilo tiho tiho, dokler niso glasi oddoneli; zdaj še le so se začeli na glas čuditi in so ogledovali skrivno reč, iz ktere so glasovi izvirali. Ko so ugledali, de so zobci (taste) s slonovo kostjo obdjani, so marši kterikrat popraševali: „če vsak slonov zob, ko v deželo belih pride, dobi lastnost, de tako prelepo poje?" Včasi jih je bila tolika
množica, de jih je hiša le nar manjši del zmed njih zamogla obseči; in tedaj so drugi v ravno takim redu in miru zunaj čakali, de bi saj tako pre-sladke glase slišali. (1). si.)
Ogled po Slovenskim.
Iz Ljubljane. Svetinje v veseli spomin cerkvenima shoda v Rimu za poterjenje resnice, de je Marija Devica brez madeža izvirniga greha spočeta, so vsim tolikanj všeč, de se je že zopet novih naročnikov zanje oglasilo. Ker bomo toraj tretjič ponje pisali, naj nam tisti, kteri bi imenovano svetinjo radi imeli, vsaj v 14 dneh svojo željo naznanijo. (Velja pa sreberna 8 gld.; bronasta 3 gld.; iz britanske kovine s tokam vred 40 kr., brez toka 30 kr.; v lepih steklenih obodih za sta-niško lepotijo 50 kr.; z zlatimi obodi 1 gld.; manjši svetinja se dobiva po 9 in po 6 kr.)
* Tudi v Celovcu so napravili katoliško rokodelsko družbo. — Misiouska odprava za srednjo Afriko bo prišla dans ali pa jutri iz Dunaja, in 10. t. m. iz Tersta odrine; bo jih neki okoli 20 vsih, med njimi za zdaj 6 duhovnov, eden poznejši za njimi pojde v Aleksan-drijo. Znati je, de se bodo nekaj časa v Egiptu mudili, de jim kdo iz Hartuma naproti pride. — Nova fara sv. Jakopa v Terstu, ktere »kraji so že natanko določeni> bo 25. tega mesca svoje djanje pričela.
Razgled po kersanskim svetu.
Češko. Ravno je prišel na svitlo 2. zvezek cer-kveniga časnika vBlahovestau, napolnjen z lepimi in koristnimi spisi, vredovan po gosp. V. Štulcu v Pragi. Oblika tega verliga časnika je podobna uni od „Sionatt; velja za pol leta 2 gold. po pošti. Veliko naj izverst-niših Čehov je sodelavcov teh listov, ki so se na pe-čanje nj. svitlosti kardinala Švarceuberga zopet zbudili; torej bi privošili, de bi jih tudi Slovenci prebirali, kteri
češko razume.
VInšpruk je znani otetnik zamurskih otročičev misionar Olivieri 21. uniga mesca z U zamorskimi dekliči prišel. Mlado in staro skupaj germi in razveseluje otročiče z malimi darili sladkarij in svetih podobic, misionarja pa z denarnimi pripomočki za njegovo nadaljno djanje keršanske ljubezni, to je, za odkupovanje nesrečnih otrok iz sužnosti. — Zdaj že smemo upati, de tudi k nam že skorej z obljubljenimi zamur-kami pride.
Iz Rima. Sveti Oče so neki po srečno prestani nevarnosti pri sveti Neži obljubo storili, v enim letu k Materi Božji lavretanski ua Božjo pot iti, ali pa eno cerkev zidati. Enake namene imajo tudi kardinali in pre-lati, ki so bili takrat z njimi.
Mili darovi.
Za afrikanski mision. Marija N. iz Gorice 1 gld. — Iz Sent-Lenarta 1 zlat, 1 terdnjak in 3 dvajsetict. — Iz Cerknice 1 gld. Za katoliško rokodelsko družbo v Ljubljani. Duhoven 3 gld. — J. S. 5 gld. — Gosp. Lukman 10 gld.— Gosp. Holzer 10 gld. — Gosp. Betge 5 gld.. Za bolnišnico r Jablunki. Neimenovana gospa 12 gld. — Več dobrotnikov 1 gld. — Neimenovan dobrotnik 10 gld. — Dobrotnik 1 g d.
Premembe duhovšine.
V Ljubljanski škofii. Planinska lokalija je podeljena gosp. Danielu Terčku. Šenlruperškimu kaplanu.
Odgovorna vrednika: Andrej Zamejc in Luka Jeran. — Založnik: Jožef Blatnik.