100 Izveslja
Orači na Dravskem polju*
A. s.
Zob časa, ki neusmiljeno razgrize vse, je razgrizel tudi na Ptujskem
polju že mnogo zanimivih pustnih o^bičajev, o katerih pripovedujejo stari
ljudje toliko zanimivega, mladina pa jih več ne pozna. Ponekod so sicer
še znani, a se jim pozna propadanje. Prvenstveno obhajajo te običaje v
večjem ali manjšem obsegu še pri Sv. Marku niže Ptuja, v Lancovi vasi.
Hajdini, Skorhi, Gerečji vasi in drugod, so pa že tako okrnjeni, da jim je
vsa nekdanja pestrost skoraj povsem izginila. Med take narodne običaje
spadajo tudi pustni orači. Dve zanimivi skupini teh oračev je na ploščo
posnel pokojni konservatoT notar Viktor Skrabar tik po svetovni vojni
v vinogradu ge. Marije Leskoschegg v Popovcih pri Sv. Trojici v Halozah,
kamor sta bili prišli iz Pristave.
Na dvorišče so se pripodili orači, štirje iskri »konji« vlečejo plug,
ki jih vodi orač, iplužar ali kurent. Konji so oblečeni v bele »srajce in v bela
ženska krila s čipkami. Na glavah imajo visoke stožčaste kape, okrašene
s papirnatimi' cvetlicami in traki vseh barv. Drugi imajo zopet samo obi-
čajne žametne klobuke, črne ali temnozeilane barve, ki jih okrase s pisanimi
trakovi iz svilenega papirja. Okrog vratu imajo ogrnjene večinoma rdeče
sivilene rute, ki jih skrbno shranijo v ta naimen. Tudi obrazov si ne na-
mažejo, ker jih deloma zakrivajo papirnati traki. Vsak konj ima pod
krilom ali na pasu obešene kraguljčke, ki zacingljajo pri najmanjši kretnji.
Orač ali p lu ž ar je kosmat od pet do glave. Oblečen je v ovčji
kožuh bele alM črne barve, ki mu sega do stopal. Na glavi ima kosmato
stožčasto kučmo, ki mu pokriva tudi vrat. Na prednji strani ima izrezane
oči, usta in nos. Usta in nos sta obrobljena z rdečim suknom ali pobar-
vana z rdečo in rumeno oljnato barvo. Iz ust mu visi dolg rdeč jezik. Nos
ima često podobo kljuna ali rilca. Rogovi so s trakovi opletene palčiće, tu
pa tam kozji ali ovčji. Med njimi so včasih papirnate košarice. Za ušesa
ima peruti poljske vrane, kakor nam kaže izredno« lep primer kurenta od
Sv. Marka v ptujskem muzeju. Ob pasu ima privezanih več kravjih
zvoncev in majhne bele rutice. Ob levem bolku mu visi vrečica, v kateri
ime pleve, ki predstavljajo repno seme. Oborožen je z ježevko ali otko.
Orače spremljata eden alli dva kurenta, ki sta enako oblečena,
kakor orač. Z njimi hodi tudi »po birač ali mastnj a'k«, ki pobira,
kar ljudje dado oračem. Oblečen je v ženisko obleko in tudi pokrit z ruto.
Na hrbtu nosi koš za klobase, v roki cekar za jajca in krape.
Ko »pokač ali bičar« poči z bičem, požene plužar svoje konje
v dir in pred očmi vseh prebivalcev hiše, ki so se zbrali na podstenjah,
vrežejo z lesenim plugom, na katerem je pritrjeno drevesce, ki je dkrašeno
s pisanimi trakovi, pred pragom nekaj brazd. Plužar j a to delo silno utruja,
da se nekajkrat zrušii za plugom, nato pa ustavi konjiče ter vseje v braizde
seme za debelo repo. Medtem stopi pobirač h gospodinji ter jo s sladkimi
besedami nagovarja za kako darilo. Včasih mu gospodinja vrže klobaso na
streho ali na drevo in potem mora priti do nje kakor pač more. To se po-
navlja od hiše do hiše po vsej vasi s smehom in šaljivimi prizori.
* Op. ur. Ta iprispevek je prejelo uredništvo že pred vojno. Povod za nje-
govo objavo daje naslednji prispevek prof. Kureta, s katerim v zvezi želi ur.
opozoriti na važnost točnih popisov in študija naših šem in mask.