807 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 929Čarman F. 27-774(497.452Tržič)"18" Prejeto: 1. 9. 2020 Miha Šimac doc. dr., Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta, Katedra za zgodovino Cerkve in patrologijo, Poljanska cesta 4, p. p. 2007, SI–1001 Ljubljana E-pošta: miha.simac@teof.uni-lj.si ORCID: 0000-0001-9035-3763 »Žnidarjev gospod«: Franc Čarman (1819–1895) in nesojena župnija sv. Ane IZVLEČEK Viktor Kragl je v monumentalnem delu Zgodovinski drobci župnije Tržič na kratko predstavil življenjsko pot duhovnika Franca Čarmana. Pričujoči prispevek na podlagi arhivskega gradiva in časopisnih notic obširneje oriše njegovo zanimivo življenjsko zgodbo ter ustrezno popravlja Kraglove navedbe in jih nadgradi z doslej slabo pozna­ nimi aktivnostmi agilnega »Žnidarjevega gospoda«. KLJUČNE BESEDE Franc Čarman, polkovni kaplan, oporoka, župnija, Sv. Ana, Tržič ABSTRACT »MR ŽNIDAR«: FRANC ČARMAN (1819–1895) AND THE NEVER ESTABLISHED PARISH OF ST. ANNE In his monumental work Zgodovinski drobci župnije Tržič (Highlights from the History of Tržič), Viktor Kragl briefly described the life of the priest Franc Čarman. Drawing on archival materials and newspaper reports, this contribution provides a more extensive account of his interesting life story. It also corrects Kragl’s account and supplements them by presenting the hitherto poorly known activities of the agile »Mr Žnidar«. KEY WORDS Franc Čarman, military chaplain, last will, parish, Sv. Ana/St. Anne, Tržič 808 2020MIHA ŠIMAC: »ŽNIDARJEV GOSPOD«: FRANC ČARMAN (1819–1895) IN NESOJENA ŽUPNIJA SV. ANE, 807–830 Uvod Frančišek Čarman, »Žnidarjev gospod«, v tržiški fari ni neznana oseba. Viktor Kragl (1883–1951) ga je v svojem monumentalnem delu predstavil v kratki biografiji in nam ohranil znani Čarmanov portret;1 na tržiškem pokopališču pa še najdemo Čarmanov grob in ohranjen nagrobnik, ki obiskovalca seznanja s temeljnimi podatki o njem. Omenjeni duhovnik je bil, kot se zdi, dovolj pomemben tudi v širšem prostoru cesarstva, da je našel mesto celo v znanem Wurzbachovem biografskem leksikonu.2 Kljub temu se je ob raziskovanju njegove življenjske poti v ar- hivskih dokumentih in časopisnih noticah odkrilo precej novih podatkov, ki Kraglovo kratko biografijo deloma popravljajo in z novimi dokumenti še nad- grajujejo. Zato se je zdelo primerno, da se Čarma- novo zanimivo življenjsko zgodbo na novo osvetli in predstavi širši javnosti. Iz domačih krajev v širni svet Leta 1819 so v Šentanski dolini v družini pol- zemljaka (1/2 Hübler) Frančiška Čarmana (Tschar­ mann) in Neže, roj. Rozman, znova pričakovali otro- ka. 2. junija 1819 so Čarmanovi po dveh otrocih, Neži (roj. 1814) in Janezu (roj. 1817),3 v tržiško farno cerkev prinesli h krstu drugega sina, ki ga je takratni kaplan Tomaž Kalčič krstil za Frančiška. Botra sta mu bila čevljarski mojster Franc Mally in Ivana Na- pet, žena pletilskega mojstra.4 V naslednjih letih se je Čarmanova družina še povečala. Tako so se rodile štiri deklice: Marija (1821), Magdalena (1823), Ka- tarina (1826) in Ana (1828).5 Nihče od njih pa tedaj gotovo ni slutil, da bo prav mali Frančišek v zgodovi- ni svojega rojstnega kraja pustil tako vidne sledi. Kljub številčni družini so starši poskušali storiti vse, da bi šli otroci v šole. Med njimi je bil tudi mali Frančišek. Osnovno znanje je najverjetneje dobil v domači fari, potem pa ga je pot vodila v večja mesta. Šolanje je namreč nadaljeval na Koroškem, natanč- neje, v Celovcu, kjer je obiskoval gimnazijo. Tako ga leta 1834 najdemo v celovškem gimnazijskem kata- logu med 43 dijaki III. razreda gramatike.6 V kata- logu za leto 1836 izvemo, da je takrat obiskoval I. humanistični razred. Med njegovimi sošolci je bil tudi koroški grof Alfred Christalnigg (1820–1881). Čarman je bil, kot je mogoče razbrati iz ocen, zelo dober dijak, in morda je prav zato dobil štipendijo 1 Prim. Kragl, Zgodovinski drobci, str. 332. 2 Prim. Wurzbach, Biographisches Lexikon, Bd. 48, str. 30f: Tscharmann, Franz. 3 Prim. NŠAL, ŽA Tržič, SA Tržič (sv. Ana), šk. 1, št. 7: Nr. 32: Per Zhnidarju. 4 NŠAL, ŽA Tržič, Matične knjige, R 1812–1821, str. 70. 5 Prim. NŠAL, ŽA Tržič, SA Tržič (sv. Ana), šk. 1, št. 7: Nr. 32: Per Zhnidarju. 6 Prim. Juventus Caesareo­regii … Clagenfurtensis 1834. (Stip. Stroy).7 Kot dijak oziroma študent je ob izteku leta 1842 v Laibacher Zeitung svojim prijateljem in znancem novo leto voščil kot: »Franz Tscharmannm, Studirender«.8 Kot kaže, je gimnazijo končal v Celov- cu, postavlja pa se vprašanje, ali je tudi nadaljnje štu- dije filozofije opravil tam. Zanimivo je, da Zgodnja danica o Čarmanovem šolanju piše: »Bil je v Ljublja­ ni v filozofiji sošolec z gg., ki so bili posvečeni l. 1845 in 1846.«9 Takoj se je porodilo vprašanje: Kdo so bili go- spodje novomašniki v navedenih dveh letih? Že Slovenski biografski leksikon razkrije, da sta bila med drugimi leta 1845 kot bogoslovca tretjega letnika posvečena Luka Jeran (1818–1896)10 in poznejši misijonar Lovrenc Lavtižar (1820–1858).11 Ome- njena vrstica je torej vlivala upanje, da bi lahko na podlagi tega zapisa v ohranjenih seznamih slušate- ljev filozofije ljubljanskega liceja12 vendarle našli kaj več o tej etapi Čarmanovega šolanja in izvedeli, ali je bil dejansko Lavtižarjev oziroma Jeranov sošolec ali ne. Presenetljivo pa Čarmana v doslej pregledanem gradivu ni bilo mogoče najti. Zato lahko upraviče- no domnevamo, da je tudi študij filozofije opravil v bližnjem Celovcu. Za zdaj te potrditve (še) nimamo, zato pa je znano, da je v Celovcu vstopil v bogoslov- je.13 Vzroki za to življenjsko odločitev niso znani;14 morda je – k že siceršnji želji po duhovniškem po- klicu – nekaj dodala tudi izguba staršev. Čarmanova mati Neža je namreč umrla že 12. januarja 1833, oče Franc Čarman pa devet let pozneje, 31. julija 1842.15 Na tržiškem pokopališču je še ohranjen v pokopališki zid vzidan spomenik, ki ga je »hvaležen sin« postavil svojim staršem. Mladi Franc Čarman se je kot lavantinski bogo- slovec v celovškem semenišču znašel med dvanajsti- mi fanti prvoletniki,16 med katerimi je bil tudi njegov ožji rojak, tri leta mlajši Tržičan Franc Polc (1822– 1886).17 Iz ordinacijskih protokolov je mogoče raz- brati, da je Čarman tonzuro in nižje redove prejel v 7 Juventus Ceaesareo­regii … Clagenfurtensis 1836. 8 Laibacher Zeitung, 31. 12. 1842, str. 712, »Verzeichniss der Neujahr-Gratulanten«. 9 Zgodnja danica, 18. 10. 1895, str. 336, »Mošnje«. 10 Grafenauer, Jeran, Luka: https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi255872/ (1. 8. 2020). 11 Lukman, Lavtižar, Lovrenc: https://www.slovenska-biografi- ja.si/oseba/sbi320231/ (1. 8. 2020). 12 Za vpogled v to dokumentacijo, ki jo hrani ZAL, se zahvalju- jem dr. Barbari Žabota. 13 Čarmana najdemo podpisanega v skupini slušateljev 1. letni- ka teologije ob novoletnem voščilu, ki ga je objavil celovški časopis (prim. Klagenfurter Zeitung, 1. 1. 1844, str. 15, »Fort- sessung«). 14 Prošnje, ki jo je naslovil lavantinskemu ordinariatu za spre- jem v celovško bogoslovje kot lavantinski bogoslovec in bi morda podala vsaj malo uvida v te razloge, za zdaj še ni bilo mogoče najti. 15 NŠAL, ŽA Tržič, Matične knjige, M 1837–1853, str. 22. 16 Personalstand des Bisthum Gurker Kirchensprengles, str. 57. 17 Kratka biografija o Polcu: Kragl, Zgodovinski drobci, str. 332. 809 2020 MIHA ŠIMAC: »ŽNIDARJEV GOSPOD«: FRANC ČARMAN (1819–1895) IN NESOJENA ŽUPNIJA SV. ANE, 807–830 Celovcu leta 1844.18 V karakterističnih ocenah so ga leta 1846 ocenili kot zdravega ter v moralnosti in vernosti (Religiosität) zelo dobrega; tudi njegov ta- lent so predstojniki ocenili kot dober; kot izvrstno so ocenjevali njegovo »formiranje«, napredek (Fortgang) pa kot dober. Ocene se le rahlo razlikujejo od Čar- manovih ocen leto pred tem, saj so tedaj le njegovo »formiranje« ocenjevali kot recht gut.19 Čarman je leta 1847 v Št. Andražu od lavantinskega knezoškofa Antona Martina Slomška najprej prejel subdiako- nat, nato diakonat in naposled 30. julija tega leta še prezbiteriat.20 18 NŠAM, Ordinacijski protokoli 1780–1942, str. 219. 19 NŠAM, Škofijska pisarna, F-73-1, Karakteristike lavantin- skih bogoslovcev 1846. 20 NŠAM, Ordinacijski protokoli 1780–1942, str. 224–225. Duhovniška služba in pot v vojsko Čarman je po mašniškem posvečenju novo mašo pel v domači fari 29. avgusta 1847,21 zatem pa 21. oktobra nastopil službo kaplana v Spodnjem Dravo- gradu in tam deloval skoraj dve leti. Nato ga je škof z dekretom 12. septembra 1849 poslal na novo služ- beno mesto k Sv. Leonardu v Labotski dolini, kjer je deloval kot mestni kaplan. Od tam je bil s 1. mar- cem 1852 poslan za kateheta v Celje.22 Prav v Celju je pristopil k društvu sv. Mohorja v Celovcu. O tem je poročala Slovenska bčela: »Dalej so pristopili sledeči 21 Zasebni arhiv družine Podrekar, Zapuščina Viktorja Kragla: Duhovniki iz drugih škofij (Č). – Družini Podrekar bi se po- sebej rad zahvalil za to, da je ohranila del dragocene Kraglove zapuščine, ga dala na vpogled in dovolila uporabiti ob pripra- vi prispevkov za pričujočo številko Kronike. 22 Prim. NŠAM, Službeni listi duhovnikov, šk. 1, Čarman/ Tscharman, Franc. Vzidani spomenik Neži in Francu Čarmanu na tržiškem pokopališču (foto: Miha Šimac, 2020). 810 2020MIHA ŠIMAC: »ŽNIDARJEV GOSPOD«: FRANC ČARMAN (1819–1895) IN NESOJENA ŽUPNIJA SV. ANE, 807–830 p. n. gospodi: 501. g. Čarman Franc, katehet nadglavne šole v Celju. /…/«23 Zanimivo je, da Kragl o tej celjski službi ne poroča,24 res pa je, da je bil Čarman v Celju le krajši čas. Takrat ga je, kakor se zdi, že pritegnila misel, da bi vstopil v vojaško službo. Protokol pisarne lavantinske škofije nam pove, da je Frančišek Čar- man namreč že 23. marca 1852 kandidiral za mesto vojaškega kaplana pri mariborskem 47. pehotnem polku Kinsky.25 Pri tem polku je tedaj pravica pre- zentacije vojaškega duhovnika izmenično pripada- la zdaj sekavski (dvakrat zapored), zdaj lavantinski škofiji. Škofijski ordinariat je za izpraznjeno mesto predlagal primernega duhovnika, ki je želel vstopiti v vojaško službo, o kandidatu pa so na škofiji morali pripraviti poročilo in ustrezne dokumente (potrdilo o ustrezni izobrazbi, zdravstveno potrdilo itd.) ter vse to posredovati vojaškemu superiorju, ki je predlog pregledal in ga šele nato posredoval tako generalne- mu poveljstvu kakor tudi apostolskemu vojaškemu vikariatu.26 Zakaj je Čarman za to službo prosil ravno leta 1852 in kaj ga je k temu nagovorilo, ni bilo mo- goče ugotoviti, saj so tozadevni spisi poškodovani in tako uporabnikom za zdaj nedostopni.27 Zdi pa se, da je bil Čarman dobro obveščen tako o pomanjkanju vojaške duhovščine kakor tudi o vseh spremembah, ki so se obetale pri domačem 47. mariborskem pe- hotnem polku. Med drugim se je prav v tistem polet- ju od polka poslovil dotedanji polkovni kaplan, hra- bri Frančišek Lavrenčič (1813–1895), ki se je posebej izkazal v vojnih letih 1848 in 1849 ter si prislužil zla- ti zaslužni duhovniški križec piis meritis. Lavrenčič je bil tistega leta na lastno željo premeščen k mornari- ški vojaški duhovščini, s tem pa se je sprostilo mesto polkovnega kaplana.28 Čarmanovi prošnji pa je bilo ugodeno precej drugače, kakor je prosilec pričakoval. V Salzburgu je že od 8. aprila 1851 kot provizorični garnizijski in bolnišnični kaplan deloval duhovnik Urban Ha- jek, ki pa je jeseni 1852 prevzel mesto veroučitelja in pridigarja na artilerijski akademiji v Olomucu, zato je apostolski vojaški vikariat 19. novembra podal okrožnico oziroma naznanilo, da je omenjeno mesto prosto in da lahko zanj zaprosi primeren duhovnik.29 Pričakovali bi, da ga bo zasedel nekdo iz salzburške nadškofije. Ta se je takrat soočala s pomanjkanjem duhovščine, zato prošnjam apostolskega vojaškega vikariata ni mogla ugoditi. V tem pogledu se je Čar- 23 Slovenska Bčela, 2. 9. 1852, str. 296, »Društvo sv. Mohora v Celovcu«. 24 Prim. Kragl, Zgodovinski drobci, str. 332. 25 NŠAM, Protokoli škofijske pisarne, Protokol za leto 1852, št. 478. 26 Prim. Šimac, Vojaški duhovniki, str. 40. 27 Za vso pomoč in opozorila na posamezne notice v lavantin- skem škofijskem protokolu se iskreno zahvaljujem mag. Lili- jani Urlep. 28 Kavčič, Zlatomašnik, str. 31–34. 29 ÖSTA/KA, Apostolisches Feldvikariat (AFV), Ktn. 130: Z. 6215: Nachdem […]. manova prošnja zdela kot izhod v sili. Tako ne prese- neča, da se je apostolski vojaški vikariat na lavantin- ski škofijski ordinariat obrnil s posebnim dopisom. V njem je izpostavil Čarmanovo prošnjo za vstop v vojaško službo in škofa povprašal, ali bi ta lahko pre- vzel službo vojaškega duhovnika v Salzburgu. Seveda kot ugodnosti ni pozabil navesti letne plače v višini 500 goldinarjev, duhovniku pa so pripadali tudi pro- sto stanovanje in druge predpisane dobrine.30 O tem predlogu je bil obveščen tudi salzburški nadškofijski ordinariat, ki se je kot nosilec prezenta- cijske pravice pri salzburškem pehotnem polku s tem strinjal in predlog podprl.31 Lavantinski knezoškof Anton Martin Slomšek (1800–1862) je 27. novem- bra 1852 na apostolski vojaški vikariat naslovil svoj odgovor, potrdil Čarmanovo prošnjo in ga predsta- vil salzburškemu nadškofu. V dopisu je Slomšek še enkrat navedel vse ključne biografske podatke o ka- tehetu Čarmanu. Pri tem je posebej poudaril, da je študiral teologijo v Celovcu in bil ocenjen z dobrimi oziroma odličnimi ocenami. Po prejetem mašniškem posvečenju 30. julija 1847 je vzorno opravljal različ- ne kaplanske službe, zato se je škofu zdel primeren kandidat za razpisano mesto. Slomšek ni pozabil na- vesti znanja jezikov in je, zvest sebi, poleg nemščine izpostavil znanje slovenskega jezika, oziroma, kakor beremo, »tistega jezika, ki se govori na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem«. To je kandidata ustrezno kvalificiralo za zaprošeno mesto.32 Celjski katehet Frančišek Čarman je zares izpol- njeval vse pogoje, predpisane za vojaško duhovščino; med drugim so kandidati morali z dobrim uspehom dokončati študij, imeti vsaj tri leta pastoralne prakse, obvladati nemščino in vsaj še en jezik monarhije, prosilec pa je moral biti mlajši od štiridesetih let.33 Čarman je ob poslani prošnji že imel več kot pet let pastoralnih izkušenj,34 poleg slovenščine pa je bil, ka- kor že omenjeno, vešč tudi nemščine. Tako je bil s 4. decembrom 1852, kakor piše v njegovi vojaški mapi (Conduite­Liste), imenovan za polkovnega kapla- na pri salzburškem 59. pehotnem polku (Erzherzog Rainer).35 To imenovanje oziroma dekret salzburške- ga konzistorija z dne 4. decembra je omenjen tudi v Čarmanovem dopisu, ki ga je na lavantinski ško- fijski ordinariat naslovil 24. decembra 1852. Takrat je, kot se zdi, prišlo do presenetljivega obrata, saj je novoimenovani polkovni kaplan škofa prosil, naj ga te nove službe razreši. Zdi se, da se je Čarman neko- 30 Prav tam: Nr. 1185, An das hochwurdigste fürstbischof. Or- dinariat in Lavant. 31 NŠAM, Protokoli škofijske pisarne, Protokol za leto 1852, št. 1609. 32 ÖSTA/KA, AFV, Ktn 130: Nr. 1875: Hochwürdigstes k. k. apostolisches Feld-Vicariat! 33 Šimac, Vojaški duhovniki, str. 39. 34 Prim. ÖSTA/KA, Conduite–Liste (CL), Mil. Geistl., Ktn. 858, Feldsuperiorat in Verona, CL 1854, Tscharmann Franz. 35 ÖSTA/KA, Conduite–Liste (CL), Mil. Geistl., Ktn. 858, Feldsuperiorat in Verona, CL 1854, Tscharmann Franz. 811 2020 MIHA ŠIMAC: »ŽNIDARJEV GOSPOD«: FRANC ČARMAN (1819–1895) IN NESOJENA ŽUPNIJA SV. ANE, 807–830 liko zbal nove službe in zato poslal omenjeni dopis, v katerem je izrazil željo, da bi ostal na dotedanjem mestu v lavantinski škofiji. Pri tem ga je podprl celj- ski dekan in opat Matija Vodušek (1802–1872). V dekanovem poročilu najdemo še prošnjo, da bi bil Čarman namesto za polkovnega kaplana imenovan za 3. mestnega kaplana v Celju.36 Toda knezoškof Slomšek si ni premislil, najbrž zato, ker je bil v Čar- manovo imenovanje vmešan tudi salzburški ordina- rij. S takšnim ravnanjem bi se lavantinski škof v očeh predpostavljenega neugodno predstavil; glede na to, da je še dovčerajšnji prosilec in kandidat danes to, »še sveže« imenovanje zavrnil, bi namreč škof dajal vtis neresnosti. Slomšek tej prošnji torej ni ugodil in Frančišek Čarman je moral nastopiti službo pri salz- burškem 59. pehotnem polku. Morda je tudi zaradi tega poskusa v njegovem lavantinskem službenem listu zapisano, da je službo pri polku nastopil šele ja- nuarja 1853.37 Polkovni kaplan salzburškega 59. polka Salzburški 59. pehotni polk je bil ustanovljen že leta 1682 in je takrat nosil ime polkovnega imejitelja podpolkovnika Leopolda Melchiorja barona van der Beckha (približno 1633–1693). Polk se je pod raz- ličnimi poveljniki bojeval na različnih bojiščih, leta 1769 pa je prejel številko 59. Po vojaški reformi in preureditvi nabornih okrajev se je od leta 1816 do- polnjeval z rekruti, ki so prihajali z območja Salz- burga, Inna ter Hausrucka v Zgornji Avstriji. Zato je takrat postal domači, salzburški polk. Leta 1852 je enota dobila novega polkovnega imejitelja, neča- ka cesarja Franca I., nadvojvodo Ferdinanda Marijo Janeza Evangelista Franca Ignaca Rainerja (1827– 1913). Polk je ime nadvojvode Rainerja nosil vse do njegove smrti leta 1913, cesar pa je takrat odločil, da bo enota to ime ohranila za vse čase.38 Leta 1853, ko je novi polkovni kaplan Čarman prišel k salzburškemu pehotnemu polku Rainerjev, ki je bil takrat v Italiji, je enoti poveljeval polkovnik Pompeius Scharinger von Lamazon (1798–1884).39 Kakor kaže, je bil Čarmanov strah pred novimi izzivi v vojski kaj kmalu premagan, saj se je v novi vlogi dokaj dobro znašel. Iz doslej pregledanih dokumen- tov lahko razberemo, da ni bil ves čas le pri polku, pač pa je krajši čas deloval tudi v vojaških sanitetnih ustanovah. Tako je od 10. marca do 5. oktobra 1853 duhovniško službo opravljal v bolnišnici St. Sierra v Milanu, od novembra 1853 do jeseni 1855 pa je ak- 36 NŠAM, Protokoli škofijske pisarne 1852, prot. št. 2113; Ško- fijska pisarna D-XIV-Celje, št. 2113/1852. 37 Prim. NŠAM, Službeni listi duhovnikov, šk. 1, Čarman/ Tscharman, Franc. – V vseh vojaških dokumentih je kot da- tum nastopa vojaške službe sicer zapisan 4. december. 38 Rainer-Regimentsmuseum: https://www.rainer-regiments- museum-salzburg.at/en/regiment (22. 6. 2020). 39 Militärschematismus 1853, str. 337. tivno deloval v garnizijski bolnišnici v Brescii, kjer je bil, skupaj z 2. in 3. bataljonom,40 takrat nastanjen tudi polkovni štab.41 Že po enem letu, desetih mesecih in 28 dneh, kolikor je 35-letni polkovni kaplan Čarman skrbel za dušni blagor zaupanega mu moštva in vojaških družin, so ga predstojniki pozitivno ocenili kot »po- polnoma brezhibnega« (ganz tadelloss) vedenja, kar je bilo, kakor so navedli, njegovemu stanu primerno. Zapisali so še, da je bil zelo goreč in splošno aktiven v dušnopastirski službi ter da si je z veseljem prizadeval tudi za vzgojo mladine. Dodali so, da je bil polkovni kaplan vešč nemškega in slovenskega jezika, deloma pa tudi italijanščine.42 Čarman se je v tem času v Italiji torej že dodobra spoznal z življenjem v vojaški suk- nji, z veselimi in žalostnimi trenutki ter s težavami, ki so trle vojaštvo in vojaško duhovščino. Prav tako ni pozabil na pomoči potrebne v domačih krajih. Konec leta 1854 se je namreč s finančno dotacijo 10 goldi- narjev spomnil lavantinskega dijaškega semenišča.43 Vojaška duhovščina v cesarskih oboroženih silah je imela prav v zvezi s finančnim položajem in činov- no sistematizacijo še precej težav, saj vse to še ni bilo ustrezno urejeno. Omenjena odprta vprašanja so na novo uredili šele v drugi polovici leta 1855, o čemer so na kratko poročale tudi Novice: »Po cesarskem skle­ pu je število vojaških duhovnov in njih plača na novo osnovana; vojaški vikar (škof za vso armado) dobiva 4000 fl pa tudi 5000 fl.; pervi za škofom je vojaški kon­ sistorijalni vodja z 1600 fl., za tem je 9 superiorov po 1200 fl.; za temi pa pridejo vojaški kaplani, 5 naj sta­ rejih dobiva po 900 fl., 46 družin po 700 fl., vsi ostali pa po 500 fl. in hlapca iz cesarske kase plačanega.«44 Po tej novi sistematizaciji je bil vojaški vikar uvrščen v V. plačni razred in bil primerljiv s činom generalma- jorja kopenske vojske, vojaški konzistorialni direktor je bil primerljiv s činom podpolkovnika, vojaški su- perior je ustrezal činu majorja, 1. konzistorialni tajnik pa je sodil v IX. razred in bil tako primerljiv s činom stotnika; tja so spadali tudi 2. konzistorialni tajnik ter vojaški kaplani 1. in 2. razreda. Vojaški kaplani 3. razreda so bili uvrščeni v X. razred in so ustrezali činu nadporočnika.45 Po novi ureditvi je Franc Čar- man sodil prav mednje, plača pa je bila zato še naprej enaka kakor leto poprej. Tega leta so bili izdani tudi novi predpisi o duhovniški uniformi, ki so določali, da morajo duhovniki ob vsakdanji duhovniški noši nositi še avstrijsko črno službeno kapo s predpisano kokardo. Vsakdanjo uniformo so poleg omenjenega 40 Prim. Leiler, Geschichte, str. 257. 41 Prim. ÖSTA/KA, Conduite–Liste (CL), Mil. Geistl., Ktn. 859: Feldsuperiorat Graz, CL 1866, Tscharmann Franz. 42 ÖSTA/KA, Conduite–Liste (CL), Mil. Geistl., Ktn. 858, Feldsuperiorat in Verona, CL 1854, Tscharmann Franz. 43 Prim. NŠAM, Protokoli škofijske pisarne, Protokol za leto 1855, prot. št. 17. 44 Novice, 3. 10. 1855, str. 316, »Novičar iz raznih krajev«. 45 Prim. Steiner, Militärseelsorge, str. 34. 812 2020MIHA ŠIMAC: »ŽNIDARJEV GOSPOD«: FRANC ČARMAN (1819–1895) IN NESOJENA ŽUPNIJA SV. ANE, 807–830 pokrivala sestavljali še do kolen segajoč črn suknjič (Klerikalrock) in tesne dolge črne hlače. Ob slove- snostih so vojaški duhovniki še naprej nosili talar- je s pasom in dvorogelniki, pri čemer so imeli višji duhovniki preko talarja ogrnjen vijoličast svilen ali obrobljen plašč.46 Poleti 1855 je bil salzburški 59. pehotni polk v Italiji, kjer se je od 5. junija do 12. julija udeležil orož- nih vaj pri Volti. Od tam ga je pot vodila do Verone, kjer so bili nastanjeni posamezni bataljoni, ki pa so bili spričo potreb občasno napoteni na različne manj- še misije. Sredi septembra tega leta je bil polk napo- ten v novo garnizijo, v Trst; posamezni oddelki enote pa so bili raztreseni od Palmanove, Vidma, Gorice in Pulja do Ljubljane in Celovca. Polkovni štab je bil skupaj z 2. in 3. bataljonom stacioniran v Trstu. Toda to je bil za premik enote dokaj nesrečno izbran čas, kar je v zdravstvenem pogledu na splošno veljalo za leto 1855. Tedaj je namreč po deželah Habsbur- ške monarhije kosila kolera, ki je terjala visok smrtni davek.47 Časopisne notice so takrat od vsepovsod po- ročale o tej bolezni, ki naj bi se na Kranjsko razširila prav iz Italije. 20. junija 1855 so Novice med drugim poročale: »Kolera v Benetkah, Veroni in Reki po malem napreduje, v Milani in okolici še ni sledú od nje; tudi v Terstu je zlo potihnil pervi hrup.«48 Vendar pa se je prav v tem času epidemija šele dobro začela. V Trstu je trajala od začetka junija do 21. novembra 1855. V tem obdobju je »zbolelo kar 4.799 (skoraj 5 %), umrlo pa 2.349 obolelih, torej je bila letaliteta nekaj manj kot 49. odstotna /…/«.49 V takšno okolje je torej prispel salzburški 59. pehotni polk in z njim tudi Čarman. Iz zapisa v vojaški personalni mapi za leto 1856, torej leto dni po tej epidemiji, je mogoče ugotoviti, da se je polkovni kaplan v teh kriznih razmerah v Trstu posebej izkazal. Nadrejeni so poleg običajnih ocen, v katerih so tudi tokrat pohvalili njegovo gorečnost za dušnopastirska opravila, zapisali, da si je s svojo po- žrtvovalnostjo in predanostjo ter skrbnostjo z bolniki ob izbruhu epidemije kolere med vojaštvom pridobil splošno zaupanje.50 Vojna v Italiji leta 1859 Aprila 1859 je bil salzburški 59. pehotni polk (1., 2., 3. in grenadirski bataljon) v sestavu 2. avstrijske armade v severni Italiji, kjer je skupaj s štajerskim 9. lovskim bataljonom, z nekaterimi konjeniškimi bate- rijami in deli 1. ogrskega huzarskega regimenta se- stavljal brigado Lippert (generalmajor Georg Lippert 46 Vrišer, Uniforme, str. 51. 47 O tem med drugim gl. Keber, Čas kolere; Janša, Kolera na Kranjskem, str. 60–64; Železnik, Družbeno­zgodovinski vidi­ ki. 48 Novice, 20. 6. 1855, str. 196, »Kolera«. 49 Železnik, Družbeno­zgodovinski vidiki, str. 132. 50 ÖSTA/KA, CL, Mil. Geistl., Ktn. 858, Feldsuperiorat in Ve- rona, CL 1856, Tscharmann Franz. (1808–1885)) v diviziji podmaršala51 Sigismunda ba- rona Reischacha (1809–1878), ki je bila del 7. armad- nega korpusa pod poveljstvom podmaršala barona Thomasa Friedricha von Zobela (1799–1869).52 Avstrijska cesarska armada je bila takrat razvr- ščena med Pavio in Bereguardo. Konec aprila se je med vojaštvom razvedelo, da se je Avstrijsko cesar- stvo zapletlo v vojno s kraljevino Sardinijo in Fran- cijo. Cesar Franc Jožef (1830–1916) je že 27. aprila v spomenici 2. armadi zapisal: »Vojaki II. armade! Na vas je, da zmago pripnete na neomadeževano zastavo Avstrije! Pojdite torej z Bogom in z zaupanjem Vaše­ ga cesarja v boj!«53 S podobnimi formulacijami se je dva dni pozneje na vojake obrnil takratni poveljnik 2. armade ter guverner Lombardije in Benečije, feld- cajgmojster grof Ferencz József Gyulay (1798–1868). Ta je že v začetku maja prestopil bregove mejne reke Ticino in vdrl na piemontsko (sardinsko) ozemlje v upanju, da mu bo še pred prihodom francoskih čet uspelo opraviti s piemontsko (sardinsko) vojsko. Toda Francozi so uporabili železnico, tako da so bile piemontske okrepitve v francoskih uniformah kaj kmalu vpletene v prve bojne praske proti Avstrijcem. Potem ko je brigada Lippert razporedila predstraže ob reki Pad, se je glavnina salzburškega pehotnega polka Rainerjev utaborila pri vasi Zinasco Nuovo, stotnija (oziroma pol stotnije) pa tudi po okoliških zaselkih Balossa-Biglia, Mezzana Babatoone, Som- ma in Mezzana Corti.54 Polkovne patrulje so se na južni strani Pada že kmalu zapletle v prve spopade s sovražnikovimi si- lami. Tako so bile 19. in 20. maja 1859 vpletene v krvave praske z oddelki sardinske konjenice pri Casa Tismi, Casteggiu in Pancaranu. Prav 20. maja 1859 je izbruhnila prva večja bitka med sardinsko-franco- skimi silami in cesarsko vojsko pri Montebellu (da- nes Montebello della Battaglia). V tem spopadu je bil udeležen tudi 3. bataljon 59. salzburškega pehotnega polka pod poveljstvom majorja grofa Otta Welsers- heimba, ki je vzdolž železniške proge napredoval do vasi Genestrello, se tam zapletel v krvav boj z napre- dujočimi Francozi in utrpel hude izgube: 35 mrtvih in 85 ranjenih. Med huje ranjenimi je bil tudi pod- poročnik 1. razreda Josef Suppančič, ki je nekaj dni pozneje po amputaciji noge umrl v avstrijski vojaški bolnišnici v mestu Pavia. Kljub veliki hrabrosti salz- burških fantov, ki jo je pozneje izpričalo šest podelje- nih velikih srebrnih in kar 15 malih srebrnih medalj za hrabrost, se je bil podmaršal Philipp von Sta- dion (1799–1868) primoran umakniti. Po tem prvem porazu je armadni poveljnik grof Gyulai preusme- ril cesarske sile in se umaknil na avstrijsko ozemlje, 51 Čini slovenjeni po: Novak, Nemščina brez učitelja, str. 94. 52 Knorz, Geschichte, str. 443. 53 »Soldaten der II. Armee! An Euch ist es, den Sieg an die unbe­ fleckten Fahnen Österreichs zu binden. Geht mit Gott und dem Vetrauen Eueres Kaisers in den Kampf!« Prav tam, str. 444. 54 Prav tam, str. 445. 813 2020 MIHA ŠIMAC: »ŽNIDARJEV GOSPOD«: FRANC ČARMAN (1819–1895) IN NESOJENA ŽUPNIJA SV. ANE, 807–830 kjer pa je konec maja znova prišlo do novega večjega spopada pri Palestri, v katerem so francosko-sardin- ske sile porazile avstrijski 7. armadni korpus, ki se je moral ponovno umakniti. S tem avstrijskim pora- zom je bila pot do Milana prosta. Po bitki pri Palestri so se francosko-piemontske sile zbrale pri Novari, medtem ko so avstrijske sile zavzele položaje med Magento in Abbiategrasso. 4. junija je pri Magenti prišlo do bitke, v kateri je bil udeležen tudi 4. ba- taljon 59. pehotnega polka pod poveljstvom majorja Antona Catarozzija. Pripadniki polka so se vnovič izkazali s hrabrostjo in srčnostjo, zlasti med boji pri vasi Marcallo, kjer so se v ogorčenem boju spoprijeli s tujsko legijo in zouavi55 iz 2. francoske divizije pod poveljstvom nadobudnega generala Charlesa-Marie- -Esprit Espinassa (1815–1859), ki je v tej bitki padel. Tudi v tem spopadu avstrijske enote niso slavile, saj so se bile spričo francosko-piemontske premoči pri- morane umakniti dalje proti vzhodu. Solnograški 4. bataljon je svojo junaško držo nasproti prekaljenim francoskim enotam plačal z 31 mrtvimi, 52 ranjenimi in 121 ujetimi.56 Štiri dni po bitki pri Magenti, natančneje, 8. junija,57 je vojakom salzburškega 59. pehotnega pol- ka na položajih pred mestecem Melegnano polkovni kaplan Čarman podelil vesoljno odvezo in jih ob tej 55 Zouavi – francoski kolonialni polki lahke pehote iz severne Afrike. 56 Povzeto po: Knorz, Geschichte, str. 446–462. 57 V vojaških dokumentih ob omembi nagovora zasledimo da- tum 9. junij. priložnosti nagovoril. Njegov nagovor je bil petin- trideset let po dogodkih, ko so se veterani spomi- njali krvavih bojev v severni Italiji, kot zanimivost objavljen v zgornjeavstrijskem časopisu Neue Warte am Inn. Iz objavljenega razberemo, da je Čarman v gorečem govoru vojake spodbujal k hrabrosti ter jim govoril o zvestobi vojaški prisegi in ljubezni do do- movine. Svoj ognjeviti nagovor je zaključil z bese- dami: »Za Boga, cesarja in domovino! Tako nam Bog pomagaj. Amen!«58 Omenjeni nagovor je učinkoval: vojaki salzburškega 59. pehotnega polka so hrabrost, požrtvovalnost in zvestobo cesarju izpričali v bitki pri Solferinu 24. junija 1859. Na predvečer bitke je bil salzburški 59. pehotni polk v sestavu 8. korpu- sa, ki mu je poveljeval podmaršal Ludwig August vitez Benedek (1804–1881). 1., 2., 3. in grenadirski bataljon polka so skupaj z 9. lovskim bataljonom in konjeniško baterijo sestavljali brigado Lippert (gene- ralmajor Georg Lippert), ki je bila na desnem krilu avstrijske armade. Tam so prekrižali sablje s skorajda celotno piemontsko (sardinsko) armado. Salzbur- ški polk se je še posebej proslavil z junaškimi deja- nji in požrtvovalnostjo v zagrizenih bojih s Sardinci pri San Martinu pri Gardskem jezeru (danes San Martino della Battaglia). Krvavi ples smrti je trajal skoraj ves dan; končal se je šele okoli 9. ure zvečer, ko se je 8. avstrijski armadni korpus moral umakniti in položaje pri San Martinu prepustiti zmagovitim 58 Neue Warte am Inn, 23. 6. 1894, str. 3–4, »Vor fünfunddreissig Jahren«. Vojaki polka Rainer v bitki leta 1859 – spominska razglednica (http://www.rainerregiment.at/joomla/images/geschichte/patriotischetexte/1859.jpg (2. 8. 2020)). 814 2020MIHA ŠIMAC: »ŽNIDARJEV GOSPOD«: FRANC ČARMAN (1819–1895) IN NESOJENA ŽUPNIJA SV. ANE, 807–830 Sardincem. Salzburški polk Rainerjev je svojo požr- tvovalnost plačal z 72 mrtvimi, 324 ranjenimi in 105 pogrešanimi, med katerimi so bili večinoma ranjenci, ki so padli v piemontsko vojno ujetništvo. Smrt je med njimi tudi v prihodnjih dneh precej kosila, saj so zaradi neustrezne zdravstvene oskrbe življenja iz- gubili številni ranjeni častniki in vojaki.59 Trpljenju pod žgočim soncem zapuščenih ranjencev na bojnih poljanah je bil priča mladi švicarski poslovnež Jean- -Henri Dunant (1828–1910); kalvarija teh nesreč- nežev ga je tako globoko pretresla, da je skupaj z nekaterimi somišljeniki že februarja 1863 v Ženevi ustanovil Mednarodni Rdeči križ.60 Avstrija je v bitki pri Solferinu sicer doživela poraz, so se pa v teh spopadih izkazali pripadniki kranjskega 17. pehotnega polka. Capuder je zapisal, da so bili v sestavu 8. korpusa in pod Benedekovim poveljstvom skupaj s salzburškimi fanti tudi vojaki iz Kranjske. Ko se je bitka pri Solferinu zaključevala, so v hudi nevihti bili hud boj s piemontskimi in fran- coskimi četami na desnem krilu potolčene avstrijske armade in tako uspešno krili njen umik. Cesarske sile so se po tem porazu umaknile v sloviti četverokot, ki ga je uporabljal že feldmaršal Radetzky in ki si ga na- sprotniki niso upali napasti. 11. julija je v Villafranci 59 Podrobneje o bojih enote glej na primer: Das Infanterie- -Regiment bei San Martino: http://www.rainerregiment.at/ joomla/index.php?option=com_content&view=article&id=7 6&Itemid=87 (25. 7. 2020). 60 Dunant je napisal knjigo – spomine na to bitko, ki so bili prevedeni tudi v slovenščino. Gl. na primer: Dunant, Spomin na Solferino. prišlo do premirja, po katerem je pozneje Avstrija Francozom odstopila Lombardijo, izvzemši Manto- vo in Peschiero.61 Pogum polkovnega kaplana Franca Čarmana V krvavi bitki se je poleg častnikov in vojakov s prizadevnostjo in hrabrostjo proslavil tudi Franc Čarman iz Sv. Ane nad Tržičem, ki si je kot polkovni kaplan 59. pehotnega polka prislužil najvišje duhov- niško odlikovanje – zlati duhovniški zaslužni križec piis meritis.62 V predlogu za to odlikovanje so njegovi nadrejeni navedli, da je na lastno pobudo spisal moli- tvenik, ga dal natisniti na lastne stroške in ga razdelil med vojake, da bi dvignil njihovo moralo ter vlil to- lažbo in upanje ranjencem. Tik pred začetkom bitke pri Solferinu, ki je kon- čala drugo italijansko vojno za neodvisnost, je pol- kovni kaplan Čarman ob dežju sardinskih svinčenk vojakom 59. salzburškega pehotnega polka podelil splošno odvezo ter jih še zadnjič spodbudil k zvestobi in pogumu. Ves čas je bil na vojaškem obvezovališču, 61 Capuder, Zgodovina c. in kr. pešpolka, str. 152–153, 156. 62 Odlikovanje je bilo ustanovljeno leta 1801 in namenjeno vo- jaškim duhovnikom, ki so se na bojiščih posebej izkazali s pogumom pri opravljanju svojega poslanstva. Odlikovanje so podeljevali v dveh stopnjah, zlati in srebrni. Pavel Car podaja podroben opis odlikovanja: »Odlikovanje je v obliki latinskega križa s trolistnimi vrhovi. V sredini križa, tako na prednji kot na zadnji strani, je pri zlatem križu belo emajliran medaljon, pri srebrnem križu pa plavo emajlirani medaljon; oba imata isti na­ pis PIIS MERITIS, pobožnim, za zasluge. Trak je za obe stopnji enak, rdeč s štirimi belimi progami.« (Car, Slovenci, str. 310). Pogled s stolpa sv. Martina (takratnih avstrijskih položajev) proti Solferinu (foto: John & Karen Deak, 2018). 815 2020 MIHA ŠIMAC: »ŽNIDARJEV GOSPOD«: FRANC ČARMAN (1819–1895) IN NESOJENA ŽUPNIJA SV. ANE, 807–830 kjer je ranjence tolažil in jim pomagal ter umirajočim podeljeval poslednje zakramente. V noči po bitki je sam skrbel za ranjence, jih obvezoval in jim na lastne stroške priskrbel hrano. V skrajnih primerih jim je razdelil tudi lastna oblačila iz svoje prtljage. V času premirja je – zopet na lastne stroške – odšel v bliž- njo vas Pozzolengo, da bi poizvedel o usodi ranjenih in ujetih pripadnikov salzburškega polka, prav tako pa je iz lastnega žepa prispeval sredstva za duhovni in materialni blagor ranjencev po različnih vojaških bolnišnicah. Omenjeni uradni komunike so pozneje povzemali tudi avstrijski časopisi in listi po vsej mo- narhiji.63 Oesterreichischer Soldatenfreund je 5. oktobra opis Čarmanove aktivnosti sklenil tako: »Zavidamo polkom, ki imajo srečo, da imajo za svojega dušnega pa­ stirja tako junaškega, energičnega in z apostolsko priza­ devnostjo navdahnjenega duhovnika.«64 O pogumnem slovenskem duhovniku je pet dni pozneje poročal tudi Laibacher Zeitung.65 Ti lapidarni zapisi o Čarmanovih aktivnostih povzemajo vse tisto, kar so podrobno popisali v po- veljstvu salzburškega 59. pehotnega polka. V obšir- nem poročilu so posebej izpostavili, da je »v zadnjem obdobju vojaške službe polkovni kaplan Franc Čarman (Tscharmann) predložil tako raznolike dokaze o svoji predanosti duhovniškemu poklicu in gorečnosti v skrbi za ranjene ter bolne, kar je poveljstvo polka spodbudilo, da je omenjenega duhovnika zaradi njegove službe pri­ poročilo za višje odlikovanje pri korpusnem poveljstvu, kamor je poslalo poročilo o njem«. Ob tem so navedli, da je dal Čarman na začetku vojne vihre na svoje stroške natisniti 10.000 izvodov (priloženih)66 moli- tvenikov za čas vojne in jih brezplačno razdelil med vojake. Neutrudni Čarman pa je poleg tega v tolažbo ranjenim spisal posebno molitev, ki jo je prav tako dal natisniti na lastne stroške in jo razdelil med ranjence po bolnišnicah. V poročilu je polkovno poveljstvo posebej opozo- rilo na že omenjeno Čarmanovo navdahnjeno pode- litev vesoljne odveze v ognju sovražnih svinčenk, ni pa pozabilo omeniti tudi njegovega blagoslova pra- pora grenadirskega bataljona 59. pehotnega polka, do katerega je prišlo 9. junija 1859 na bojnih položajih pri Muzzi. Hrabrost je, kakor je poročalo poveljstvo, 24. junija 1859 v bitki pri Solferinu izkazal tudi Čar- man. Ves dan bitke je, kakor so zapisali v poročilu, 63 Laibacher Zeitung je o njem poročal 10. oktobra 1859, pri tem pa navedel, da je bil Čarman »ein Laibacher genannt«. Zapi- sal je, da je bil doma iz Tržiča na Kranjskem in da je študije opravil v Ljubljani, kar pa – vsaj kar zadeva teologijo – ne drži (gl. Laibacher Zeitung, 10. 10. 1859, str. 921, »Vermischte Nachrichten«). 64 Oesterreichischer Soldatenfreund, 5. 10. 1859, str. 656: Armee- -Nachrichten: »/…/ Wir beiden die Regimenter, welche das Gluck haben, so heldenmuthige, energische und vom Apostolischen Eifer beselte Priester als ihre Seelsorger zu verehren.« 65 Prim. Laibacher Zeitung, 10. 10. 1859, str. 921, »Vermischte Nachrichten«. 66 V (doslej) pregledanih dokumentih teh prilog oziroma moli- tev ni bilo mogoče najti. preživel na obvezovališču, kjer je goreče opravljal du- hovniško službo, ob tem pa skušal pomagati ranjen- cem in sploh povsod, kjerkoli je bilo potrebno. Ob umiku vojske je vso noč preživel na železni- ški postaji Peschiera, kjer se je kljub utrujenosti od prestanih naporov posvetil oskrbi ranjencev, ki jih je naslednjega dne na lastno pobudo pospremil v Vero- no. Tam je s svojim ugledom in besedo dosegel, da so najbolj pomoči potrebne takoj sprejeli v bolnišnico. Poleg duhovne oskrbe je poskrbel tudi za materialno oskrbo ranjencev, kakor je najbolje vedel in znal. Na svoje stroške jih je oskrbel s pijačo in hrano, v kr- ščanskem duhu (Christliche Milde) pa je »slekel svoja oblačila« ter jih razdelil med razcapane ranjence, ki jih je najprej očistil in nato primerno oskrbel. Po sklenitvi premirja je, kakor so zapisali v poro- čilu, ta zaslužni mož na lastno pobudo in na lastne stroške ter z dovoljenjem predpostavljenih odšel v sovražno Pozzolengo, da bi poizvedel o usodi neka- terih častnikov in vojakov 59. pehotnega polka, ki so ostali na bojišču in padli v piemontsko vojno ujetni- štvo. Po vrnitvi je – zopet na lastne stroške – odšel v bolnišnice v Vicenzo, Treviso in Padovo, kjer je obiskal ranjence ter jim nudil duhovno in materialno pomoč. Za vsa prizadevanja in dejanja pri Solferinu, ki jih je storil na lastno pobudo, bi mu morali po mnenju polkovnega poveljstva podeliti primerno priznanje, zlasti ker se je posebej izkazal že v Trstu leta 1855, ko je v mestu divjala kolera. Takrat je za svoje delo- vanje prejel »le« pohvalo armadnega vodstva. Zato je poveljstvo polka armadno korpusno poveljstvo VIII. korpusa pozvalo, naj vsa navedena dela, ki so zapi- sana in temeljijo na resničnih dejstvih, upošteva pri podelitvi odlikovanja. Predlog enote je podprlo tudi poveljstvo brigade, ki je le še potrdilo navedena Čar- manova dela. Prav tako so predlog podprli pri povelj- stvu divizije.67 Polkovni kaplan Franc Čarman je bil konec leta 1859 zares odlikovan, o čemer so poročali vsi takrat- ni časopisi in listi v cesarstvu. Salzburger Zeitung je 24. decembra 1859 povzel dunajski časopis Wiener Zeitung prejšnjega dne, ki se je skliceval na uradni vojaški list vojnega ministrstva na Dunaju in objavil seznam vseh, ki so prejeli vojaška odlikovanja za iz- kazano hrabrost med bitko pri Solferinu. Na sezna- mu se je znašlo tudi ime polkovnega kaplana 59. salz- burškega pehotnega polka Franca Čarmana, ki je za opisano hrabrost prejel najvišje duhovniško prizna- nje – zlati zaslužni duhovniški križec piis meritis.68 67 ÖSTA/KA, Alte Belohnungsakten (ABA), MKSM,. Nr. 56, 1859, Ktn. 58a: mapa 59. Inft. Regmt. Ehr. Rainer, Solferino 24. Juni; Nr. 330 An Das hohe kaiserliche königliche VIII. Infanterie Armee – Corps – Commando. 68 Salzburger Zeitung, 24. 12. 1859, str. 3, »Salzburger Tages- neuigkeiten«. 816 2020MIHA ŠIMAC: »ŽNIDARJEV GOSPOD«: FRANC ČARMAN (1819–1895) IN NESOJENA ŽUPNIJA SV. ANE, 807–830 O omenjenem prejetem odlikovanju je Čarman v posebnem pismu z nemalo ponosa obvestil lavantin- skega škofa in ga prosil, naj v naslednjem šematizmu ustrezno navedejo njegovo odlikovanje.70 Nadaljnja služba in premestitev Polkovni kaplan Franc Čarman je po prejetem odlikovanju še naprej služboval pri salzburškem 59. pehotnem polku Rainer in se večkrat oglasil v časo- pisju. Že v začetku leta 1860 je vsem prijateljem in znancem v časopisu voščil uspešno novo leto. Toda bolj kot voščila so zanimive druge notice, ki so se našle o njem. Julija 1861 se je iz Italije, natančneje, iz mesta Conegliano, ki leži v pokrajini Treviso, v časo- pisu neznanemu darovalcu posebej zahvalil za paket vojaških molitvenikov. Ob tej zahvali je Čarman iz- 69 Za posredovano slikovno gradivo se iskreno zahvaljujem dr. Pavlu Carju. 70 NŠAM, Protokoli škofijske pisarne, Protokol za leto 1859, št. 2340. razil željo, da bi ta dar našel posnemovalce, tako da bi ga lahko prejeli vsi vojaki. Darovanih molitvenikov je bilo namreč dovolj le za nekaj vojakov.71 Jeseni 1862 je v cesarskih oboroženih silah, kakor vsako leto, prišlo do različnih premestitev. Premeščen je bil tudi Čarman, ki je s 1. decembrom zapustil salzburški polk in postal polkovni kaplan 3. razreda pri mariborskem 47. pehotnem polku grofa Kinske- ga.72 Naposled mu je vendarle uspelo priti tja, kamor si je želel leta 1852. Mariborski pehotni polk Antona grofa Kinskega (1779–1864), kakor se je po svojem imejitelju takrat imenoval, je bil ustanovljen leta 1682 v Pragi, prvi »lastnik in hkrati polkovnik« pa je bil grof Georg baron Wallis iz Karigmaina.73 Prvotno je bil polk se- stavljen iz čeških rekrutov, po preselitvi v Maribor pa je sprva imel naborni okraj v Mariboru, Celju in delu graškega okraja.74 Prav spomladi 1862 so časopisi pisali o vrnitvi mariborskega 47. pehotnega polka Kinsky na Štajersko. Marburger Zeitung je 22. maja poročal, da bo polkovni štab domače enote skupaj z dvema bataljonoma nameščen v Celju.75 Nekaj dni pozneje pa je Correspondent že navajal, da se enota vrača v Maribor.76 Dejansko je bil del polka, skupaj s štabom, najprej v Celju, kjer so slovesno pričakali tudi 2. bataljon, ki se je 25. maja pripeljal v Celje, od tam pa se je enota po 32 letih zares vrnila v domače garnizijsko mesto.77 Polkovni kaplan Čarman se je tudi v domači šta- jerski enoti očitno dobro znašel, polk pa je že kmalu dobil novo ime. 31. januarja tega leta je namreč na Dunaju umrl dotedanji imejitelj polka Anton grof Kinsky. Pokopan je želel biti v Dunajskem Novem mestu, kamor je polk na pogreb poslal deputacijo v sestavi 27 častnikov, ki jo je vodil polkovnik baron Ottokar Procházka. Precej verjetno je bil del te de- legacije tudi polkovni kaplan. Cesar je že 12. maja 1864 določil novega polkovnega imejitelja, podmar- šala Ernsta von Hartunga (1808–1879). Po njem je mariborski 47. pehotni polk dobil novo ime – polk Hartung. Podmaršal je »svojo« enoto prvič obiskal že junija tega leta.78 Prav v teh novih okoliščinah in pod novim imejiteljem je Čarman konec leta 1864 doča- kal napredovanje v polkovnega kaplana 2. razreda.79 Posledično se je nekoliko izboljšal njegov gmotni položaj. 71 Salzburger Kirchenblatt, 18. 7. 1861, str. 229, »Salzburg«. 72 Prim. Kaiserlich­königliches Armee­Verordnugsblatt: Personal­ ­Angelegenheiten, 29. 10. 1862, str. 3. 73 Radovanovič, Ponovno doma, str. 45. 74 Prav tam, str. 78. – Pozneje so naborni okraj nekoliko spre- menili in jim denimo odvzeli graški del. 75 Marburger Zeitung, 22. 5. 1862, s. p., »Cilli«. 76 Prim. Correspondent für Untersteiermark, 29. 5. 1892, s. p., »Marburg, 29. Mai«. 77 Amon von Treuenfest, Geschichte, str. 699. 78 Povzeto po prav tam, str. 700–702. 79 Prim. Der Kamerad, 30. 12. 1864, str. 834, »Personal-Nachri- chten«. Zlati zaslužni duhovniški križec piis meritis 1. stopnje (foto: Pavel Car).69 817 2020 MIHA ŠIMAC: »ŽNIDARJEV GOSPOD«: FRANC ČARMAN (1819–1895) IN NESOJENA ŽUPNIJA SV. ANE, 807–830 1866 – zadnje leto v vojaški službi Ob vstopu v leto 1866 je časopis Slovenec 3. ja- nuarja pisal o pričakovanjih ob novem letu, ki so jih ljudje gojili. V prvi vrsti so, kakor so navajali, pričako- vali koristi in izboljšave za narod, obsežno razmišlja- nje pa so sklenili z naslednjimi besedami: »Narodne naše pravice – veliko denarjev – pravo, svobodno ustavo naj nam prinese novo mlado leto! K temu pomagajmo vsi – k temu pomagaj nam Bog! Dobro novo leto!«80 Že- lje po srečnem in uspešnem novem letu so mnogi, tako tudi polkovni kaplan Čarman, izrazili z voščili v časopisju.81 Toda leto je postreglo z napetostmi v notranji in še bolj zunanji politiki, ki so tistega pole- tja pripeljale do vojnih napovedi Prusiji in Kraljevini Italiji. Cesar Franc Jožef je v razglasu, ki so ga obja- vile Novice, klical, da so bili prisiljeni prijeti za orožje in da ga ne bodo odložili prej, dokler ne zavarujejo cesarstva.82 Habsburški imperij je v vojni proti Prusiji na bojno polje postavil t. i. avstrijsko severno arma- do, ki ji je poveljeval »lev Solferina«, tedaj že felda- cjgmojster83 (Feldzeugmeister) Ludwig von Benedek; v vojni proti Italiji pa je t. i. avstrijski južni armadi poveljeval sin zmagovalca bitke pri Aspernu, nadvoj- voda Albrecht (1817–1895). V sestavu južne avstrij- ske armade je bil tudi mariborski 47. pehotni polk, ki se je spet izkazal na bojnih poljanah. Polkovni vojaški kaplan Čarman je enoto pred odhodom na- govoril in fantom podelil blagoslov,84 sam pa ni odšel z njimi. Viktor Kragl v Čarmanovi biografiji piše, da se je posebej izkazal v bojih pri Custozzi leta 1866,85 kar pa ne drži povsem. Polkovni kaplan namreč ni bil neposredno na bojnih poljanah, pač pa v zaledju, saj je bil že ob začetku spopadov z ukazom poslan za dušnega pastirja v bolnišnico v Treviso.86 Za to je bilo morda deloma krivo Čarmanovo zdravstveno stanje, a kljub temu je na odkazanem mestu neutrudno de- loval med ranjenci. Poročevalec je zapisal, da je pol- kovni kaplan v Trevisu šest noči neprekinjeno skrbel za ranjence, ki so tja prihajali po bitki pri Custozzi. Kakor že leta 1859 je tudi tedaj na železniški postaji številnim ranjenim vojakom pomagal s priboljški in duhovno tolažbo: »Tisoči so prejeli osvežitev, kjer se ni nihče zavzel zanje.«87 S pozivi v časopisih se je obrnil na prebivalstvo, naj daruje za ranjence, ki so se znašli v bolnišnicah, bodisi finančna sredstva bodisi cigare 80 Slovenec, 3. 1. 1866, str. 2, »Dobro došlo leto 1866!« 81 Prim. Grazer Zeitung, 5. 1. 1866, »Ad Nr. 4: Von den Besu- chen am Neujahrsfeste 1866«. 82 Prim. Novice, 20. 6. 1866, str. 197–198, »Svojim narodom!« 83 Visok generalski čin v cesarskih oboroženih silah. Iz pehote izhajajoči častniki so se v tem činu imenovali generali pehote, iz konjenice pa generali konjenice (gl. Novak, Nemščina brez učitelja, str. 94). 84 Prim. Tagepost, 23. 5. 1866, s. p., »Der Steiermark!« 85 Prim. Kragl, Zgodovinski drobci, str. 332. 86 Prim. Amon von Treuenfest, Geschichte, str. 707. 87 »Tausende von Verwundeten erhielten da Labung, wo sich Nie­ mand ihrer annham.« Gl. Tagepost, 26. 2. 1867, str. 7, »Einge- sendet«. ali vino. Vse zbrano naj posredujejo na štacijsko po- veljstvo v Treviso.88 Njegov poziv je bil očitno uspe- šen, saj se je Čarman konec julija, to pot že iz Novega mesta, posebej zahvalil za poslane darove, ki so jih zbrali damski odbori v Gradcu in Ljubljani. Ome- nil je, da so lahko na ta način pomagali okoli 2000 ranjencem, kar pa je prišlo v zaboju pod njegovim naslovom v Ljubljano, bodo sedaj odprli in razdelili med ranjence v bolnišnični filiali v Novem mestu.89 Čeprav je bila vojska nadvojvode Albrechta na južnem bojišču uspešna, je severna armada že 3. julija pri Kraljevem gradcu doživela uničujoč poraz. Posle- dično je Avstrija 23. avgusta podpisala praški mir, ki sta mu sledila mir s Kraljevino Italijo in izguba oze- melj na Apeninskem polotoku. Po teh porazih so se v Avstrijskem cesarstvu obetale številne reforme, ki so posegale tudi v vojsko in organiziranost vojaške duhovne oskrbe. 88 Tagepost, 3. 6. 1866, s. p., »Oeffentliche Bitte!«. 89 Tagepost, 26. 7. 1866, s. p., »Herzlichsten Dank!«. Polkovni kaplan Frančišek Čarman z odlikovanjem na prsih in dvorogelnikom v roki (Kragl, Zgodovinski drobci, str. 332). 818 2020MIHA ŠIMAC: »ŽNIDARJEV GOSPOD«: FRANC ČARMAN (1819–1895) IN NESOJENA ŽUPNIJA SV. ANE, 807–830 Kljub izgubljeni vojni se je polkovni kaplan Franc Čarman še naprej trudil pomagati vsem tistim voja- kom, ki so jih ti spopadi prizadeli. Pri tem ni ostal le pri pozivih drugim, pač pa se je angažiral tudi s svo- jimi sredstvi. Tako je oktobra 1866 časopisje objavilo njegov poziv ranjenim vojakom polka Hartung, »kte­ ri še niso v stanu si z delom kruha služiti in so tedaj v veliki potrebi, naj se po svojem gosp. fajmoštru pri meni oglasijo. – Po primeri potrebnosti jim bom kaj malega poslal.«90 Dejansko je vsak, ki se je obrnil nanj, prejel vsaj skromno podporo.91 V luči teh prizadevanj je, kakor se zdi, pri polkov- nem kaplanu Francu Čarmanu že dozorevala misel o upokojitvi. Morda je k temu poleg že omenjenega slabšega zdravja nekoliko prispeval tudi Čarman s svojim ravnanjem, kar pomenljivo nakazujejo zapi- si v njegovi personalni mapi. Konec leta 1866 so ga namreč, kakor vsako leto, ocenjevali predpostavljeni. Ocene takrat 47-letnega vojaškega kaplana 2. razreda so podobne tistim iz prejšnjih let; navajajo njegovo gorečnost in predanost poklicu, zaslužene pohvale in odlikovanja, službe itd. Bolj kot omenjeni podatki so tokrat presenetile med opombami zapisane vrstice: »Proti njegovemu moralnemu obnašanju ni ničesar po­ vedati, toda letos ga je v njegovem poklicu zavedel nje­ gov temperament, da se je v gostišču pustil sprovocirati in je javno vznemiril goste ter izzval žalitev.«92 Po- drobnosti o tem incidentu (še) ne poznamo, Čarman pa se je po tem dogodku in ob spoznanju, da bodo ob reformi vojske vsi polki izgubili polkovne vojaške du- hovnike, odločil zapustiti vojaško službo. Tako je bil februarja 1867 zares upokojen.93 O tem je Čarman 1. marca obvestil lavantinski škofijski ordinariat.94 Nesojeni župnik v Radljah ob Dravi Franc Čarman se je kot sveže upokojeni polkov- ni kaplan 2. razreda in duhovnik lavantinske škofije spomladi 1867 znašel v Celju. Najbrž je prav tam iz- vedel, da je bila že 3. aprila razpisana župnija Radlje ob Dravi. Župnija je bila pod patronatom verskega sklada. V večini tovrstnih primerov je bila prezen- tacija novega župnika pridržana štajerskemu dežel- nemu namestništvu. Čarman se je na razpisano me- sto prijavil že 14. maja in prošnjo poslal škofijskemu ordinariatu. V njej je navedel dobre oziroma zelo dobre študijske uspehe v bogoslovju (mit gutem und sehr gutem Erfolge). Zapisal je tudi, da je zahtevani izpit (Concurs­Prüfung) opravil z zelo dobrim uspe- hom. Kot službene izkušnje je navedel svoje petletno kaplanovanje po različnih krajih, ki ga je opravljal v zadovoljstvo nadrejenih in ljudi. Posebej je izpostavil 90 Novice, 31. 10. 1866, str. 358, »Iz Trsta«. 91 Prim. Tagepost, 26. 2. 1867, str. 7, »Eingesendet«. 92 ÖSTA/KA, CL, Mil. Geistl., Ktn. 859, CL Feldsuperiorat Graz, 1866, Tscharmann Franz. 93 Prim. Tagepost, 26. 2. 1867, str. 7, »Eingesendet«. 94 NŠAM, Škofijski protokoli, Protokol za leto 1867, št. 572. svoje zanimanje za mladino in njeno šolanje, o čemer sta bila, kakor je zapisal, dobro poučena tako dežel- na vlada kakor tudi škofijski ordinariat. V prošnji je Čarman izpostavil še svojo petnajstletno službova- nje v vojski, odlikovanja in pohvale, ki si jih je tam prislužil. Pri tem je nekoliko pretiraval, saj v prošnji beremo, da je tudi leta 1866 deloval na bojišču in v bolnišnicah.95 Očitno je Čarman ujel še zadnji rok, saj je la- vantinski škofijski ordinariat že štiri dni pozneje v dopisu štajerskemu deželnemu namestništvu poslal svoje stališče in Qualifications­Tabelle. V tabeli so bili za omenjeno župnijo predlagani trije kandidati: Čarman, Jožef Pečnik (Petschnik) (1818–1881), do- tedanji kurat pri Sv. Joštu (Kozjak), in Marko Vu- čajnk (Wutschaink) (1816–1875), kurat v Prevorju na Kozjanskem. Pri vsakem kandidatu je ordinariat navedel njegove kvalitete, znanje jezikov itd. Na pod- lagi zbranih podatkov je bil na prvo mesto postav- ljen prav Čarman,96 kar je upoštevalo tudi deželno namestništvo. Tako je bil Čarman s 1. junijem pre- zentiran za župnika v Radljah ob Dravi.97 Toda že takoj je prišlo do zapleta, ki je bil najbrž povezan z vojaško pokojnino. Čarman je v zvezi s tem vpraša- njem lavantinskemu škofijskemu ordinariatu že 12. junija poslal dopis, v katerem je zatrdil, da je mesto župnika pripravljen prevzeti le pod pogojem, da sme obdržati vojaško pokojnino, ki je takrat znašala 423 goldinarjev in 60 krajcarjev.98 Župnijski dohodki so dosegali komaj polovico njegove pokojnine. Zato je ordinariat prosil, naj mu posreduje fasijo župnije, s katero bo lahko ministrstvo zaprosil za ohranitev pokojnine.99 Zdi se, da tej želji niso ustregli, posle- dično pa se je Čarman župniji odpovedal. Namesto njega je radeljski župnik in dekan postal Valentin Par (1825–1898).100 Sacelan na Štajerskem Upokojeni polkovni kaplan Franc Čarman je, kakor navaja Kragl, po tej odpovedi prevzel mesto grajskega duhovnika – sacelana – na gradu Fala.101 Takratni gospodar omenjene graščine je bil Kuno Avgust Peter baron Kettenburg (1811–1882).102 Čar- 95 NŠAM, Škofijska pisarna, D XVI-10: Čarman. 96 NŠAM, Škofijska pisarna, D XVI-10: Čarman. 97 NŠAM, Škofijski protokoli, Protokol za leto 1867, št. 1336. 98 Čarmanova pokojnina je bila dokaj visoka, celo višja kot de- nimo letna plača učitelja v Kanalu (335 gld in 50 kr); vendar je slednji dobil tudi prosto stanovanje (prim. Slovenec, 24. 1. 1867, str. 44, »Prazne službe«). 99 NŠAM, Škofijska pisarna, D XVI-10: Čarman. 100 Prim. Slovenski prijatel, 15. 12. 1867, str. 573, »Lavantinska škofija«. Par je bil župnik v Radljah med 30. oktobrom 1867 in 30. avgustom 1870 (prim. NŠAM, Dekanijski šematizmi, šk. 1, Nove dekanije, Dekanije Radlje, Radlje). 101 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 332. 102 Podrobneje o falskih gospodih gl. Grahornik, Falski zemljiški gospodje, str. 75–92. – Za opozorilo na ta prispevek se zahva- ljujem avtorju dotičnega prispevka. 819 2020 MIHA ŠIMAC: »ŽNIDARJEV GOSPOD«: FRANC ČARMAN (1819–1895) IN NESOJENA ŽUPNIJA SV. ANE, 807–830 man je na Štajerskem ostal dobro leto. Še poleti 1868 so ga Novice omenjale kot upokojenega vojaškega ka- plana v Puščavi.103 Prav leta 1868 pa se je preselil v Mošnje na Gorenjskem.104 Najverjetneje se je od tam oglasil v Grazer Volksblatt s precej obsežnim dopisom, v katerem je odgovarjal na nekatere v časopisih na- vedene netočnosti in napačno razumevanje spovedi v vojski. Zdi se namreč, da je bilo člankov, ki so o spovedi napačno poročali kot o »c. kr. spovedi« – torej spovedi na ukaz, h kateri naj bi vojake silili –, preveč. Čarman je računal, da se bo oglasil kak bolj kompe- tenten sogovornik, a ker teh odgovorov ni bilo, se je odzval sam. V prispevku je zanikal, da bi bila spoved prisila, pri čemer se je lahko verodostojno skliceval na 15-letno aktivno službovanje v vojaški suknji, zaradi katerega je razmere dobro poznal. Zapisal je, da so tudi vojaki kristjani imeli pravico izpolnjevati svoje krščanske dolžnosti, kakor so te pravice šle drugim, na primer Judom. Če pa se kdo ni želel spovedati, je pristopil k spovednici in oddal listek, na katerem je bilo zapisano, da ni pripravljen na spoved, h kateri ga potem niso silili. Čarman je v svojem prispevku torej pojasnil vojaško spoved, pri čemer je posebej pou- daril, da ne gre za izpolnjevanje vojaških naredb po črki predpisov, pač pa za precej bolj osebno dejanje, kakor je nasploh duhovna oskrba vojaštva, za katero je zadolžen vojaški duhovnik.105 Čarman je torej pozorno sledil časopisju in vsemu, kar je bilo povezano z vojaškim stanom. Po kratkem bivanju na Gorenjskem je znova zamenjal okolje. V začetku leta 1871 ga je namreč za svojega sacelana pridobil Anton Adrijan grof Brandis (1832–1907). Tako se je znova znašel na Štajerskem, točneje, v grofovi graščini v Slivnici pri Mariboru.106 Najbrž je maševal v novi neogotski grajski kapeli, ki jo je dal na južni strani dvorca postaviti že grofov oče Klemen Henrik Adam Ferdinand grof Brandis (1798–1863). Novo kapelo Marijinega brezmadežnega spočetja je 30. julija 1862 posvetil lavantinski knezoškof Anton Martin Slomšek, že dan pozneje pa je v njej prvo mašo daroval jezuitski novomašnik, Klemenov mlajši sin Erik Brandis (1834–1921). Takoj po novi maši je prav novomašnik svojega starejšega brata Antona Adrijana poročil s Terezijo Sofijo baronico Gudenus (1836–1919).107 V času delovanja v Slivnici se je Čarman zaradi svojega temperamenta znašel v časopisju. Iz časopis- nih notic lahko povzamemo, da se je, kot se zdi, spo- zabil in sredi ulice človeku, ki je na volitvah razglasil zmago liberalca, primazal klofuto. Oškodovani je bil pripravljen odstopiti od tožbe proti sacelanu, vendar 103 Prim. Novice, 15. 7. 1868, str. 234, »Denarni zapisnik Mati- čin«. 104 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 332. 105 Grazer Volksblatt, 23. 4. 1869, s. p., »Die k. k. Dienstbeichte«. 106 Prim. Zgodnja danica, 20. 1. 1871, str. 24, »Duhovske spre- membe«. 107 Lazarini, Klemen grof Brandis, str. 88. pod pogojem, da se ta obveže prispevati 50 goldinar- jev slivniški šoli. Čarman se je zavedal, da bi pravdo izgubil in da bi bili sodni stroški občutno previsoki, zato je to ponudbo sprejel in predlagano vsoto daro- val šolskemu fondu.108 Čarmanov izbruh pri družini Brandis, kot kaže, ni pustil večjih posledic. V tem viharnem letu se je Čarman lotil pisanja o blejskem otoku. Njegovo pi- sanje je izšlo kot knjižica, ki jo je založil sam in je nosila naslov Božja pot Matere Božje na Blejskem je­ zeru. Na petnajstih straneh je na poljuden in bralcu prijazen način orisal lepoto jezera in pot do njega ter na kratko skiciral zgodovino romarskega kraja. Za- pisal je zgodbo o pogumnih Blejkah v času Ilirskih provinc in o nekdaj pomembni božji poti. Knjižico je zaključil z legendo o nastanku jezera in otoka. Zapis je sklenil z naslednjim nagovorom: »Tudi ti ne hodi iz tega kraja, da bi se v goreči molitvi ne priporočal Mariji, da bi ji ne potožil svojih potreb, jo ne prosil za svoje lju­ be, ktere si pustil domá, kar jih je toliko zadobilo, zadobil boš tudi ti.«109 Knjižica je bila med ljudmi izjemno dobro sprejeta, saj je leta 1899 dočakala natis že četr- te izdaje, ki jo je dopolnil in razširil založnik Anton Turk.110 Na Gorenjskem Zdi se, da se je Čarman življenju sacelana na Šta- jerskem po slabem desetletju odpovedal. Zakaj je to storil, za zdaj ne vemo. Zanesljivo pa drži, da se je iz lavantinske škofije znova vrnil na Kranjsko in se na- selil v Zgornjem Otoku pri Mošnjah. Od tam je ob delavnikih hodil maševat na Brezje, ob nedeljah pa v hišno kapelo kneza Windisch-Graetza na Bled.111 Iz pripovedovanja »Stare Matijčovke« z Zgornjega Otoka izvemo, da se je tja vozil z vozom in s seboj večkrat vzel tudi njo. Andrej Resman dodaja, da je Čarman voz vedno »fural sam«.112 Zanimivo je, da v tem ustnem izročilu najdemo zapis, da naj Čarman ne bi posebno cenil knjig,113 kar pa je težko verjeti, saj je po najboljših močeh deloval prav na področju izobraževanja. Tako je bil namesto Gustava grofa Thurna (1836–1888), ki se je odpovedal svoji funkciji, že leta 1881 imenovan »kot ud« okrajnega šolskega sveta v Radovljici.114 Zakon z dne 25. februarja 1870 je v 2. členu določal, da so krajevni šolski svet, ki je skrbel za nadzor nad de- lovanjem šol, sestavljali predstavniki cerkve, šole in občine. Pravica do članstva v svetu je pripadala tudi 108 Tagepost, 10. 2. 1874, s. p., »Aus Marburg«. 109 Čarman, Božja pot, str. 15. 110 Čarman in Turk, Božja pot Matere Božje na blejskem jezeru. 111 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 332. 112 Zasebni arhiv družine Podrekar, Zapuščina Viktorja Kragla: Ustno izročilo o Fr. Čarmanu. 113 Prav tam. 114 Prim. Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani, 1882, št. 5, str. 156: Imenovanje vojaškega kaplana Fr. Čarmana v okrajni šolski svet v Radovljici. 820 2020MIHA ŠIMAC: »ŽNIDARJEV GOSPOD«: FRANC ČARMAN (1819–1895) IN NESOJENA ŽUPNIJA SV. ANE, 807–830 »šolskemu patronu«, ki je lahko bil član osebno ali po namestniku ter je imel tudi pravico glasovanja. Višji, okrajni šolski sveti, ki so skrbeli za nadzor nad šolami v političnem okraju, so bili sestavljeni iz: predsedni- ka (to funkcijo je opravljal predstojnik političnega okrajnega oblastva); enega od duhovnikov tistih »ve­ rozakonskih družeb, katerih dušno število znaša v okraji čez 2000. Izvolitev gré škofijskemu oblastvu, oziroma senijoratu«; dveh šolskih izvedencev, ki sta bila izvo- ljena iz okrajne »učiteljske skupščine«; dveh udov, ki 115 Vojno medaljo (Kriegsmedaille) 1873 je cesar Franc Jožef ustanovil 1. decembra 1873. Prejeli so jo vsi, ki so med leto- ma 1848 in 1869 (pozneje tudi udeleženci bojev v letih 1878 in 1900) sodelovali v bojnih operacijah ne glede na čin in družbeni položaj. Več o tem glej: Car, Slovenci, str. 274. Glede na notico iz spominov Andreja Resmana, da se je Čarman oblekel v uniformo ob cesarskem obisku Bleda leta 1883, ni izključeno, da je bila fotografija posneta v tistem času. so ju izvolili v okrajnem »zastopu«, oziroma, če ga ni bilo, »iz dveh od deželnega odbora izvoljenih udov«. Okrajni šolski svet je imel šestletni mandat, vsako spremembo in vse izvolitve oziroma imenovanja pa so morali naznaniti deželnemu načelniku. Dolžnost okrajnega šolskega sveta je bila predvsem skrbeti za »koristi šolskega okraja«, bdeti nad njegovim delova- njem in poslovanjem ter izvrševati in implementirati zakonodajo. Imel je pravico do obravnav zaradi ši- ritev obstoječih šol ali vzpostavljanja novih. Nadzo- rovati je moral šolska poslopja, šolsko disciplino in letne proračune ter podajati spričevala učiteljem in priporočila oziroma mnenja o njihovem delu višjim šolskim oblastvom itd. Seje sveta so potekale vsaj en- krat na mesec, po potrebi pa večkrat.116 116 Povzeto po: Heinz, Zbirka zakonov, str. 416–425. Za vse po- sredovano gradivo se iskreno zahvaljujem dr. Branku Šuštarju. Ostareli Čarman v uniformi z zlatim zaslužnim duhovniškim križcem in spominsko vojno medaljo115 na prsih (iz zapuščine Viktorja Kragla; hrani: družina Podrekar). 821 2020 MIHA ŠIMAC: »ŽNIDARJEV GOSPOD«: FRANC ČARMAN (1819–1895) IN NESOJENA ŽUPNIJA SV. ANE, 807–830 Čarman je pri tem delu aktivno sodeloval. Vanj je bil kot predstavnik deželnega zbora vpet vse do leta 1891.117 Zanimivo je, da je časopisje ob njego- vem odstopu poročalo tudi o preselitvi, in sicer naj bi se Čarman preselil v Planino (Haasberg oziroma Hošperk) na Notranjskem.118 Zdi se, da je bil tam le v začasni službi pri knezih Windisch-Graetzih, sicer pa je še vedno bival v mošenjski župniji ozi- roma začasno tudi drugod. Kragl namreč poroča, da je že pozimi tistega leta prevzel opravljanje svetih maš pri cerkvi presvetega Srca Jezusovega v Re- pnjah, kar pomeni, da je od jeseni do pomladi tam tudi bival.119 Bil je podpornik dijakov in visokošol- cev na Dunaju; podpiral jih je tudi kot član Odbo- ra podpornega društva za slovenske visokošolce na Dunaju.120 Bil je tudi član Mohorjevega društva in Slovenske matice.121 Čarman in šola pri Sv. Ani Čarmanovo zanimanje za razvoj šolstva je do iz- raza še posebej prišlo v skrbi za otroke iz njegove- ga rojstnega kraja. Na njegovo pobudo so se že leta 1873, v času cesarjevega vladarskega jubileja,122 po- tegovali za dovoljenje, da bi lahko izpeljali loterijo s 117 Prim. Popotnikov koledar 1891, str. 87. 118 Prim. Novice, 11. 2. 1891, str. 45–46, »Deželni odbor«. 119 Prim. Kragl, Zgodovinski drobci, str. 332. 120 Prim. Edinost, 16. 1. 1896, s. p., »Odbor podpornega društva«. 121 Prim. Letopis slovenske matice 1894, str. 386. 122 Praktični polkovni kaplan Čarman je najbrž računal, da bo zaradi vladarskega jubileja mogoče prej priti do potrebnega dovoljenja za izvedbo loterije. praktičnimi nagradami ter na ta način zbirali sred- stva za izgradnjo in vzpostavitev nove šole v občini Sv. Ana pri Tržiču. Čarman je za loterijo volil zlato uro in eleganten srebrn pisalni pribor, vse skupaj v vrednosti okoli 200 goldinarjev, ter se obrnil na dru- ge »prijatelje šole«, da bi sodelovali po svojih močeh. Čarman je v notici pojasnil, da je občina Sv. Ana prerevna in ne more zagotoviti sredstev za izgradnjo tako potrebne ustanove za takrat skoraj 70 otrok, ki večinoma niso obiskovali pouka, saj je bila šola v Tržiču predaleč.123 Za otroke, ki so šolo kljub temu obiskovali, je bilo to »izredno težavno zaradi dolgega pešačenja. Posebej so bili prizadeti otroci visokogorskih kmetij.«124 Zaradi tega so stekla prizadevanja, katerih spiritus agens je bil prav »Žnidarjev gospod«, Franc Čarman. Njegovo prizadevanje in truda polna pot do uresničitve te zamisli sta na Kranjskem vzbudila pre- cej pozornosti: »Stavba Ljubljanske realke ni delala po deželi toliko hrupa, kakor ga dela po vsem Gorenjskem stavba priproste g. Čarmana enorazrednice v Šentan­ ski dolini pod Ljubeljem. Več nego 10 let je bilo slišati o tej šoli, in ni bilo menda odličnega gosta na Gorenjskem, kterega bi g. Čarman ne bil moledoval za rojstnega kra­ ja svojega šolo.«125 Zanimivo, da o tem Čarmanovem delovanju vestni Kragl pri opisu nastanka in delova- nja ljudske šole pri Sv. Ani ni posebej poročal; zato pa je sodelovanje upokojenega vojaškega kaplana pri ustanavljanju šole zabeležila tamkajšnja šolska kro- 123 Prim. Grazer Volksblatt, 30. 11. 1873, s. p., »Aus der Provinz u. den Nachbarländern«. 124 SŠM, mapa Podljubelj (sv. Ana), Začetek šole pri sv. Ani je pri Ukanu, str. 1. 125 Slovenec, 18. 12. 1885, s. p., »Z Gorenjskega«. Windisch­Graetzova kapela na Bledu, kjer je ob nedeljah maševal Franc Čarman (Razgledi Muzejskega društva Bled za leto 2012, str. 37, posredoval Niko Mučič). 822 2020MIHA ŠIMAC: »ŽNIDARJEV GOSPOD«: FRANC ČARMAN (1819–1895) IN NESOJENA ŽUPNIJA SV. ANE, 807–830 nika: »Znamenit duhovnik je bil domačin, vojni kurat Fr. Čarman, ki se je posebej zavzemal za ustanovitev ljudske šole pri sv. Ani, je za napravo novega šolskega poslopja daroval 500 gld. ter otrokom kupoval zvezke in knjige.«126 Pot do ustanovitve omenjene šole pa je bila trnje- va in zaradi nje je bilo prelitega nemalo črnila, saj so časopisi pogosto bolj ali manj objektivno poročali o »nastajanju« in težavah, ki so pestile ljudi. Čarman, kot se zdi, pri tem ni neposredno sodeloval, posre- dno pa je bil še kako vpleten, saj je prav on že leta 1883 šolskim potrebam namenil svojo hišo, ki jo je pozneje prodal in si v njej izgovoril le preužitek; res pa je, da so bili ti skromni prostori takrat mišljeni »le za silo«, dokler ne bodo zgradili nove stavbe. Že leta 1885 je bila šola pri Sv. Ani potrjena, zaradi česar pa je završalo v slovenskem časopisju. Posebni časopisni poročevalec je pripravil reportažni opis teh prostorov, namenjenih poučevanju šentanske mladeži. Objavil je naslednji opis: »Misli si č. bralec priprosto bajto, stopi v vežo! Na levi ti je soba in sobica, kjer stanuje posestnik s svojo družino; na desni pa mala soba: šola in tik nje kuhnjica za učitelja. Po veži stojé vodni škafi, pominje­ ki, burklje itd., ker veža je domači družini tudi kuhi­ nja, kakor po kmetih sploh. Kak prizor, kadar bo hišna gospodinja v veži napravljala pičo svoji živinici, in bo g. učitelj tik nje v sobici podučeval mladino. V tej šoli otrokom gotovo ne bo dolg čas, ker se jim bo v šolo pri­ šlim zdelo, da so prišli le v vas k sosedu, in ne bodo med šolo in domačo hišo našli dosti razločka. Iz veže prideš po stopnjicah (?) [sic!] na vrh; na levi zopet vrh za domačo družino, in na desni učiteljevo stanovanje. To je v vsem Šentanska šola. Toraj kmetiška družina in šola pod eno streho in še kakošna družina? Trije zakonski pari in še ena – mati.« Ob tem se je poročevalec pridušal nad oblastmi, češ, le kako so lahko dovolile kaj takšnega. Posebej je izpostavil, da šola stoji na neprimernem kraju in preblizu Tržiča, kar naj bi bilo tudi mnenje krajanov: »S komur koli sem govoril, vsak je rekel, da šola ni na pravem kraji. Če mora že šola v ti dolini biti, so mi djali, naj bi bila pri ''Žnidarji'' kje.«127 Poroče- valec se tedaj ni sprehodil še do omenjene domačije, temveč je razočaran odšel domov, kakor je zapisal v sklepu reportaže.128 Kot je bilo že omenjeno, je do formalne ustano- vitve šole prišlo leta 1885, a šola takrat še ni zažive- la. Časopisje je tega leta objavilo notico o učiteljskih službah, med katerimi je bila razpisana tudi služba učitelja »na novi jednorazrednici pri sv. Ani nad Trži­ čem«. Učitelj je imel zagotovljeno stanovanje in letno plačo v višini 400 goldinarjev.129 Toda interesentov 126 SŠM, mapa Podljubelj (sv. Ana), Kronika iz l. 1939, str. 11. Izraz vojaški (vojni) kurat je tu neustrezen, saj se je uveljavljal postopoma šele po preureditvi cesarstva v dvojno monarhijo. 127 Ob uresničitvi te zamisli bi šola delovala v Čarmanovi rojstni hiši (gl. Kragl, Zgodovinski drobci, str. 100). 128 Slovenec, 18. 12. 1885, s. p., »Z Gorenjskega«. 129 Slovenski narod, 1. 12. 1885, s. p., »Učiteljske službe«. za to službo, kakor je mogoče razbrati, ni bilo. Tako so v Slovenskem narodu novembra 1889 spet objavili notico, da je bila poleg stanovanja učiteljska plača za šolo pri Sv. Ani še vedno določena na omenjenih 400 goldinarjev, dodali pa so »priklado« v višini 30 gol- dinarjev.130 A kot kaže, tudi to ni bilo dovolj, da bi se na razpis kdo prijavil. Tako še v začetku leta 1890 šola ni zaživela. So se pa tistega leta pojavili glasovi, da naj bi v šentanski dolini ustanovili nemško šolo. Slovenski narod je trdil, da si zanjo prizadeva pred- vsem ravnatelj šentanskega rudnika Simon Rieger (1849–1931): »Kakor gre govorica, prizadeva si on na vse pretege, da bi v Šentanski slovenski dolini v življe­ nje uzbudil nemško šolo, in celo šolske prostore ima že pripravljene. Toda nadejamo se, da njegovo prenagleno postopanje ne bode imelo zaželenega uspeha. Naša doli­ na za celo dvanajstorico rudarskih nemških otrok pač ne potrebuje nemške šole, živo potrebna pa nam je sloven­ ska šola za desetkaratno število slovenskih otrok.« So pa znova opozorili, da slovenska šola kljub ustanovitvi dotlej še ni zaživela; to pa zato, »ker za to šolo nismo še mogli dobiti učitelja«. V prispevku so se obrnili tudi na Ciril Metodovo šolsko društvo, ki naj bi s finančno dotacijo poskrbelo za primerno letno nagrado pri- hodnjemu učitelju. Na koncu so posvarili krajane, naj nikar ne poslušajo »sladkih toda prevarljivih besed tujih zapeljivcev«, in naj še naprej skrbe, da se ohrani »živo ljubezen do svojega materinega jezika«.131 Zdi pa se, da ti pozivi niso obrodili večjih uspehov, saj za to službo še vedno ni bilo primernega prosilca. Tako je Slovenec junija 1891 poročal, da je bila že »četrtokrat« razpisana učiteljska služba: »V treh zadnjih rokih ni bilo prosilcev, koliko jih bo zdaj, se ne ve.« Upali so, da bodo dobili poštenega učitelja.132 Časopis Slovenski narod je o šentanski šoli že 20. junija 1891 objavil notico, v kateri je pisec natolceval, da naj bi bil glavni zaviralec odprtja že ustanovlje- ne slovenske šole pri Sv. Ani takratni tržiški župnik Frančišek Špendal (1846–1915), ki naj bi se »bal za svoje Nemce«. Med drugim so v Slovenskem narodu zapisali, da je bila šele takrat razpisana učiteljska služba z letno plačo 530 goldinarjev, družba sv. Cirila in Metoda pa naj bi dodala še 100 goldinarjev nagra- de.133 Presenetljivo je, da je Slovenski narod objavil to trditev, saj je nekaj let pred tem nekajkrat objavil vest o razpisanem učiteljskem mestu. Narodov članek je z obsežnim zapisom in doslednimi navedbami do- kumentacije že nekaj dni pozneje v Slovencu spod- bijal tržiški župnik Špendal, ki je bil tudi predsednik »krajnega šolskega sveta pri sv. Ani nad Tržičem«, ka- kor se je podpisal. Župnik je jasno povedal, da nikoli ni nasprotoval slovenski šoli in še manj šoli pri Sv. Ani, opozoril pa je, da je Čarman hišo, ki jo je leta 130 Slovenski narod, 4. 11. 1889, s. p., »Pri sv. Ani nad Tržičem«. 131 Slovenski narod, 24. 12. 1890, s. p., »Izpod Ljubelja«. 132 Slovenec, 23. 6. 1891, s. p., »Iz Tržiča«. 133 Slovenski narod, 20. 6. 1891, s. p., »Iz Šentanske doline«. 823 2020 MIHA ŠIMAC: »ŽNIDARJEV GOSPOD«: FRANC ČARMAN (1819–1895) IN NESOJENA ŽUPNIJA SV. ANE, 807–830 1883 sprva volil za šolo, že 27. januarja 1885 prodal in si v njej pridržal »pravico dosmrtnega užitka severne hišne polovice«. To je povzročilo nemalo težav ter več obravnav šolskih oblasti in okrajnih šolskih svetov. Špendal je posebej izpostavil šolsko obravnavo, ki je »na licu mesta« potekala 28. julija 1887. Takrat je tudi sam podal stališče o šoli, kar je bilo zabeleženo v za- pisniku, ki ga je ob tej priložnosti povzemal: »Moje stališče je bilo jasno: zoper šolo v šentanski dolini sploh nisem, sem pa zoper šolo v hiši št. 18. Navedel sem bil zoper šolo v hiši št. 18 sedem vzrokov, katere sem vse podpiral s postavnimi šolskimi določili. C. kr. okr. š. svet je v razglasu dné 13. avg. 1888, št. 548 uvaževal moj govor, ker se v razglasu bere: 'Krajnega sveta načelnik gospod farni oskrbnik pa ni sploh zoper šolo in priznava potrebo šole za šentansko občino gledé števila otrok itd. – ali on je zoper šolo v hiši št. 18. itd.' – Odlok se glasi, da zadostujejo prostori šoli za silo, šola se ima v hiši št. 18 pričeti za čas, dokler si ne napravi občina šentanska svoje v vseh obzirih postavno dodelane lastne šole.«134 Župnik se je obregnil tudi ob razpisano službo in navedel, da je bil prvi razpis do 20. decembra 1885, drugi do 20. novembra 1889, tretji do 25. novembra 1890 in leta 1891 že četrti, ter dodal: »Če ni bilo pro­ silcev, kaj morem jaz za to?!« Iz župnikovega zapisa je mogoče razbrati, da je bil pri šolskih oblasteh še takrat v obravnavi postopek o zadevi šentanske šole. Špendal je naravnost zapisal, da tega ne more obja- 134 Slovenec, 27. 6. 1891, s. p., »Iz Tržiča«. viti, »dokler ne razsodijo šolske oblasti«. Svoj zagovor je sklenil z besedami, ki jih je zapisal že ob obravnavi leta 1887: »Gospôda! 21 let sem duhovnik, pa še nikoli nisem bil nasprotnik šoli, pač pa sem že veliko zá njo sto­ ril in bom še, če Bog dá, morda ravno za šentansko, toda vselej vse pošteno! Clara pacta, boni amici!«135 Zdi se, da je to pojasnilo zaleglo, pa tudi vsi po- stopki so šli svojo pot, saj se je tiste jeseni končno zares začelo. Učiteljski tovariš je 16. septembra objavil vest, da je gospod Luka Albrecht, začasni učitelj v Ledinah, dobil »začasno« službo na enorazredni šoli pri Sv. Ani.136 V kraj je prišel mlad, leta 1865 v Stari vasi pri Žireh rojeni učitelj, ki je maturiral šele leta 1889.137 Mladi Albrecht je moral takoj poprijeti za delo, saj se je pouk na šoli pričel že 3. oktobra 1891. V kroniki beremo, da je bilo v šolo vpisanih 84 otrok (33 dečkov, 51 deklic), do konca leta pa naj bi to šte- vilo naraslo na 110.138 V spomenici o prvih začetkih šole pa najdemo podatek, povzet iz šolske matice, da je bilo vpisanih 26 dečkov in 24 deklic. »Najstarejša je 135 Prav tam. Del župnikovega odgovora lahko razberemo tudi iz Razsodbe c. kr. šolskega sveta v Kranju, ki so jo pred nekaj leti našli pri Ukanovi domačiji. Ta posebej omenja Čarmanovo prizadevanje za ustanovitev šole pri Sv. Ani. Pričujoči časo- pisni prispevki in šolska kronika pa to razsodbo postavljajo v širši kontekst dogajanja (gl. Romšak, Sv. Ana pod Ljubeljem, str. 171). Za posredovani prepis celotne razsodbe se iskreno zahvaljujem gospe upokojeni učiteljici Maji Ahačič. 136 Učiteljski tovariš, 16. 9. 1891, str. 287, »Osobne vesti«. 137 Prim. Kragl, Zgodovinski drobci, str. 251. 138 SŠM, mapa Podljubelj (sv. Ana), Kronika iz l. 1939, str. 11. Ukanova domačija (Sv. Ana št. 18), hiša prve šentanske šole (foto: Urša Frelih Meglič, 2020). 824 2020MIHA ŠIMAC: »ŽNIDARJEV GOSPOD«: FRANC ČARMAN (1819–1895) IN NESOJENA ŽUPNIJA SV. ANE, 807–830 bila 12­letna Frančiška Blejčeva­Megličeva, najmlajši pa Žnidarjev (Ankeletov) 6­letni Nacek. Približno po­ lovica otrok je bilo starih od 9 do 12 let, polovico pa 6 do 8 let. Pet učencev je imelo še vedno 6 km do šole, 13 pa po 5 km. Enorazrednica je bila tako natlačena z 'veliko vesele in tudi malo poredne mlade krvi'.«139 Zanimivo, da te podatke o nižjem številu otrok najdemo tudi v časopisni notici, ki jo je v zadnjih dneh decembra 1891 objavil Slovenec. Poročevalec iz šentanske doli- ne je uvodoma priznal, da se je zgodba o njihovi šoli v zadnjih letih vlekla kakor jara kača, nato pa zapisal, da se je v prostorih hiše št. 18 po odloku šolskih obla- sti začelo s poukom »za čas, dokler si ne napravi občina šentanska svoje v vseh ozirih postavno dodelane lastne šole«. V zapisu je navedel, da »gg. župnik tržiški in uči­ telj šentanski« poučujeta do 50 otrok.140 Zapisal je še, da je bila prav 30. decembra na licu mesta izpeljana komisijska obravnava, na kateri so določili primeren prostor za gradnjo nove šole, na vrsti pa je izdelava vseh potrebnih načrtov.141 Za novo šolo je zemljišče sredi doline od Franči- ške Čarman s hišne št. 34 odkupil krajni šolski svet, z zidavo pa so začeli 3. maja 1893. Pri tem je po- membno vlogo igral denar, ki ga nikoli ni bilo do- volj. Za pomoč so se obrnili na različne dobrotnike, med katerimi je največ prispeval Julij baron Born (1840–1897), kar 2500 goldinarjev, tisoč goldinar- jev manj je prispevalo vodstvo rudnika živega srebra, 500 goldinarjev pa Frančišek Čarman.142 Na pomoč je priskočila tudi občina Sv. Ana, svoje pa je pristavil še kranjski deželni zbor, ki je na šesti seji 23. januarja 1894 krajni šolski svet pri Sv. Ani podprl s 600 gol- dinarji za gradnjo šolskega poslopja.143 Stavbo je po načrtih inženirja Tomana iz Kranja zidal celovški zi- darski mojster Madille, dograjena pa je bila leta 1894. Slovesno so jo blagoslovili 30. julija tega leta.144 Čarman je torej naposled dočakal dan, ko je bila dograjena nova šola pri Sv. Ani.145 Tako se mu je iz- polnila želja, da je domači kraj dobil za takratne čase sodobno šolsko poslopje. Iz posameznih časopisnih notic lahko razberemo, da se je Čarman tudi sicer živo zanimal za dogajanje v domačem kraju in da je po svojih najboljših močeh prispeval sredstva za po- moč revnim učencem. Tako se je že v začetku leta 1894 šolski voditelj šentanske šole Luka Albrecht Čarmanu pisno zahvalil »za podarjenih 20. gold. v na­ pravo obleke revnim učencem tukajšnje šole«.146 139 SŠM, mapa Podljubelj (sv. Ana), Začetek šole pri sv. Ani je pri Ukanu, str. 1–2. 140 Slovenec, 31. 12. 1891, s. p., »Od sv. Ane nad Tržičem«. 141 Prav tam. 142 SŠM, mapa Podljubelj (sv. Ana), Kronika iz l. 1939, str. 11. 143 Novice, 2. 2. 1894, str. 44, »Deželni zbor Kranjski«. 144 SŠM, Podljubelj (sv. Ana), Kronika iz l. 1939, str. 11. 145 O poteku tamkajšnjega pouka in spominih na to stavbo gl. Romšak, Sv. Ana pod Ljubeljem, str. 170–177. 146 Slovenec, 1. 3. 1894, s. p., »Zahvala«. Čarmanova smrt in oporoka Leta 1895 je upokojenemu vojaškemu kaplanu Frančišku Čarmanu opešalo zdravje. Andrej Resman in vdova »Stara Matijčovka« sta Kraglu omenila, da je bil bolan na želodcu; Resman je bil bolj natančen, saj je dejal, da je imel »raka na želodcu«. Oba pa sta povedala, da je Čarman »ležal bolan kake pol leta«.147 Časopisne notice to precej povedno potrjujejo, saj omenjajo, da je bil v tem obdobju »večkrat previden s ss. zakramenti za umirajoče«.148 Življenje upokojenega vojaškega kaplana Frančiška Čarmana se je izteklo v njegovem 77. letu, 10. oktobra 1895. O njegovi smrti so poročali vsi vidnejši slovenski časopisi, odmevala pa je tudi v avstrijskem časopisju.149 Slovenec je že 11. oktobra 1895 objavil kratek nekrolog, v katerem so navedli le temeljne podatke in nekoliko netočno za- pisali, da je »od l. 1868« bival v Mošnjah.150 Dan po- zneje je o njegovi smrti poročal tudi Slovenski narod, ki je upokojenega vojaškega kaplana Čarmana ozna- čil kot dobrega rodoljuba, vnetega »za šolstvo z besedo in dejanjem. Bodi mu blag spomin!«151 12. oktobra je bil Čarmanov pogreb, ki je po poročilu iz Mošenj pote- kal »zelo veličastno«. Pogrebno opravilo je v Mošnjah ob pomoči enajstih duhovnikov vodil Čarmanov ro- jak, stolni prošt dr. Leonard Klofutar (1819–1901). Med duhovščino je bil prisoten tudi takratni tržiški župnik Špendal, ki je potem v Tržiču vodil pogreb. Čarman je namreč želel, da bi bil pokopan na doma- čem, tržiškem pokopališču, in to željo so mu izpolnili. Sicer pa se je pogreba udeležilo »mnogo vernega ljud- stva«; med eminentnejšimi možmi pa je bil prisoten tudi knez Robert Windisch-Graetz (1831–1913) s »princesinjo«.152 Ta je, skupaj s princi Polignaci z gra- du Podvin, daroval »krasne vence«, kakor razberemo iz zahvale, ki jo je v imenu sorodnikov spisal mošenj- ski župnik Janez Berlic (1842–1918) in 15. oktobra objavil Slovenec.153 Zahvala izpostavlja pomembno vlogo gospoda notarja V. Globočnika, ki je bil, kakor beremo, izvrševalec pokojnikove oporoke. Prav o Čarmanovi oporoki je bilo prelitega še precej črnila. Časopis Slovenec je že ob zapisu o po- grebnih slovesnostih navedel, da je Čarman večino svojega premoženja volil, »da se pri sv. Ani nad Tr­ žičem ustanovi samostojna župnija«. Dodal je, da se je radodarno spomnil tudi na revne učence.154 Zgodnja danica je nekaj dni pozneje še podrobneje poročala o Čarmanovih volilih in zdi se, da je pisec oporo- ko dobro poznal. Tako lahko preberemo, da je bilo 147 Zasebni arhiv družine Podrekar, Zapuščina Viktorja Kragla: Ustno izročilo o Fr. Čarmanu. 148 Zgodnja danica, 18. 10. 1895, str. 336, »Mošnje«. 149 Prim. (Neuigkeits) Welt Blatt, 17. 10. 1895, str. 15, »Personal- -Nachrichten: Diözese Lavant«. 150 Prim. Slovenec, 11. 10. 1895, s. p., »Umrl je«. 151 Slovenski narod, 12. 10. 1895, s. p., »Umrl«. 152 Slovenec, 14. 10. 1895, s. p., »Pogreb«. 153 Slovenec, 15. 10. 1895, s. p., »Zahvala«. 154 Slovenec, 14. 10. 1895, s. p., »Pogreb«. 825 2020 MIHA ŠIMAC: »ŽNIDARJEV GOSPOD«: FRANC ČARMAN (1819–1895) IN NESOJENA ŽUPNIJA SV. ANE, 807–830 za ustanovitev samostojne župnije določenih 12 ti- soč goldinarjev, 8 tisoč goldinarjev je bilo namenje- nih Čarmanovim sorodnikom, do 100 goldinarjev so morali takoj podariti revnim otrokom za obleko, prav toliko pa naložiti v banko, da bodo »iz obresti 50 gld. vsako leto dobivali obleko revni otroci, ki obiskujejo šolo pri sv. Ani. Odločil je tudi nekaj za reveže in za cerkve.«155 Sklepamo, da je bila zapuščinska obravna- va razpisana za 27. januar 1896, saj so v časopisju vse, ki bi imeli »kako pravico« do zapuščine po pokojnem upokojenem vojaškem kaplanu Francu Čarmanu, pozivali, naj se tega dne ob deveti uri zjutraj zglasijo pri okrajnem sodišču v Radovljici.156 Iz posameznih dokumentov razberemo, da je bila druga obravnava 20. aprila 1896.157 Žal celotnega zapuščinskega akta, vključno z oporoko, (še) nismo našli, našli pa smo do- kumente, ki izpričujejo, da so se dolgo kresala mnenja o morebitni ustanovitvi nove župnije pri Sv. Ani. Mnenja o nesojeni župniji Po testatorjevi volji so bila prihranjena začetna sredstva za ustanovitev nove župnije, vse pa je bilo odvisno od mnenja ministrstva, deželne vlade, de- želne finančne prokurature, ljubljanskega škofijskega ordinariata, tržiškega župnika in prebivalcev občine Sv. Ana. Slednje je bilo odločilnega pomena, zato se je škofijski ordinariat 10. junija 1896 z dopisom obr- nil na tržiškega župnika Špendala in mu podrobno predstavil Čarmanovo oporoko v tistem delu, ki je govoril o pokojnikovi dotacijski ustanovi za ustano- vitev nove župnije pri Sv. Ani.158 Na škofiji so želeli izvedeti tudi njegovo mnenje o tem, saj je šlo za na- meravane spremembe v njegovi župniji. Župnik se je dobro zavedal, da bo bolj kot njegovo pomembno mnenje občanov Sv. Ane. V dopisu z 9. marca 1897 se je škofijskemu ordinariatu opravičeval, ker poroči- la o Čarmanovi ustanovi še vedno ni pripravil, čeprav so ga k temu pozvali že večkrat. Obljubil je, da ga bo pripravil po veliki noči, hkrati pa je škofijski ordi- nariat obvestil, da bodo nekaj težav imeli tudi zato, ker je v oporoki omenjeni baron [ Julij] Born »pred kratkim umrl, njegov glavni oskrbnik g. Mallner je pa bolan v Gradcu […]«.159 Prav tako še niso bile reše- ne baronove zapuščinske zadeve, tako da se župnik z baronovimi dediči ni mogel pogovarjati o tej ustano- vi. Špendal je še zapisal, da bo treba »Šentance skupaj zbrati, da se izrečejo o tem, če bodo ustanovo fare zahte­ 155 Zgodnja danica, 18. 10. 1895, str. 336–337, »Mošnje«. 156 Slovenski narod, 23. 1. 1896, s. p., »Sklic upnikov«. 157 Prim. NŠAL/ŽA Tržič, 1851–1900, fasc. 426: Zapisnik stor- jen ob posvetu […] 2. maja 1897. 158 NŠAL/ŽA Tržič, 1851–1900, fasc. 426: An das hochw. Herrn Franz Špendal, Pfarrer in Tržič. 159 Umrl je po padcu s konja dne 5. februarja 1897 v Brightonu v Angliji (Preinfalk, Born: https://www.slovenska-biografija. si/rodbina/sbi1018990/ (24. 7. 2020)). vali […]«. V mnenju je, presenetljivo, zapisal: »Fara pri sv. Ani je peto kolo in tretje oko in kdo bi si upal toliko staro cerkvico sv. Ane na Ljubelju izročiti komu, da jo podere ali pa v Bog ve kaj spremeni?«160 Omenjena pri- pomba sproža nemalo vprašanj, zlasti ker je govora o izročitvi častitljive cerkvice sv. Ane. Pri razjasnjeva- nju teh vprašanj nam deloma pomaga zapisnik, ki so ga 2. maja 1897 spisali ob »posvetu gospodarjev Šen­ tanske doline« o ustanovitvi samostojne župnije. Na njem je bilo 20 mož. Župnik Špendal161 je prisotnim prebral poglavitni del oporoke, ki mu ga je 15. junija 1896 v dopisu posredoval ordinariat in se je glasil: »Vse premoženje naj se porabi za ustanovo samostalnega dušnega pastirja pri sv. Ani nad Tržičom za postavno plačo. Upam, da bodo srenjani cerkvico in farovž blizo šole s pomočjo blagodarnega gosp. Barona Borna napra­ vili, če se sedanja cerkev sv. Ane Baronu prepusti. Če pa v desetih letih ni upanja, da bi se ta moja želja izpolnila, naj se pa vse premoženje razdeli med moje bližnje zgoraj imenovane sorodnike in se napravi ustanova 50 gld. let­ nega doneska za obleko revnim šolarjem Šentanske šole. Ta ustanova se bode morebiti poleg novega dušnega pa­ stirstva tudi lahko napravila.«162 Župnik Špendal je zbranim pojasnil, kako so Čar- manovo oporoko tolmačili pri zapuščinski obravnavi v Radovljici aprila 1896. Opozoril jih je, da bi morali, če Čarmanova dotacija ne bi zadoščala za ustanovitev nove župnije, svoj delež zanjo in za zidavo »cerkve, farovža, pokopališča in napravo cerkvenih potrebščin [sic!]« prispevati župljani nove župnije, ter jih pov- prašal, ali so voljni to storiti.163 Občinski odbor pod vodstvom župana Jakoba Pernuša je enoglasno skle- nil: »Naj ima volilo rajnkega duhovnega gospoda Franz Čarman­a vstanovitev samostojne fare pri sv. Ani dobri namen kakor hoče, ali zmaga do konca za tako mala ino sploh revna srenja je nemogoče, kar je glas tudi po celi srenji.«164 Prebivalci občine Sv. Ana torej dodatnih stroškov niso bili pripravljeni sprejeti, še manj pa so – kljub morebitni izdatni finančni pomoči za zidanje nove cerkve s strani barona Borna – želeli slišati o tem, da bi baronu prepustili staro cerkvico sv. Ane: »NE! Za nobeno ceno!«165 Tržiški župnik Špendal je 17. avgusta 1897 na škofijski ordinariat naslovil dopis, v katerem je po- drobno poročal o vseh dogodkih ter opisal kraj, ki je takrat štel »nad 100 raztresenih hiš in okroglo 750 prebivalcev«. Opisu je priložil situacijski načrt celot- 160 NŠAL/ŽA Tržič, 1851–1900, fasc. 426: št. 18: Prečastni kne- zoškofijski ordinariat! 161 NŠAL/ŽA Tržič, 1851–1900, fasc. 426: Zapisnik storjen ob posvetu […] 2. maja 1897. 162 NŠAL/ŽA Tržič, 1851–1900, fasc. 426: An das hochw. Herrn Franz Špendal, Pfarrer in Tržič. 163 NŠAL/ŽA Tržič, 1851–1900, fasc. 426: Zapisnik storjen ob posvetu […] 2. maja 1897. 164 NŠAL/ŽA Tržič, 1851–1900, fasc. 426: št. 56: Velečastitemu farnemu uradu v Tržiču. 165 NŠAL/ŽA Tržič, 1851–1900, fasc. 426: Zapisnik storjen ob posvetu […] 2. maja 1897. 826 2020MIHA ŠIMAC: »ŽNIDARJEV GOSPOD«: FRANC ČARMAN (1819–1895) IN NESOJENA ŽUPNIJA SV. ANE, 807–830 ne šentanske doline, da bi ordinariat lažje razumel položaj. V dopisu je predstavil Čarmanovo željo, da bi bila cerkev blizu šole, vendar bi po župnikovem mnenju številne hiše še vedno bolj gravitirale k Trži- ču in bi zato »ne privolili v to, da bi se ločili od matere fare«. Opozoril je na že navedeno negativno mne- nje občanov o ustanovitvi nove župnije ter pridobil mnenje Bornove hiše, na podlagi katerega je župnik sklepal, da baron »ni nikoli želel nove cerkve in tudi ne mislil stare podreti«. Špendal je napisal, da je Čar- man barona Borna v oporoki omenjal svojevoljno, saj – sicer radodarni – pokojni baron Julij ni točno vedel, za kakšen prispevek naj bi šlo. O tem je priča- lo poročilo finančne prokurature, ki se je glede tega vprašanja pozanimala pri baronovem oskrbništvu: »O ustanovitvi fare ni bilo nikoli govora, pač pa se je večkrat govorilo o tem, kako koristno bi bilo blizo šole pozida­ ti malo cerkvico, da bi otroci vsaj včasih imeli v nji sv. mašo in le na to cerkvico je mogel baron misliti […]«, ko je obljubil svojo dotacijo. Baron je dal izdelati celo dva načrta obnove oziroma popravil stare cerkve sv. Ane, ne pa, da bi jo želel podreti. Na koncu dopisa je župnik Špendal zapisal še pogled tržiškega župni- ka, ki z ustanovitvijo nove župnije sicer ne bi imel nobene škode, bi pa najbrž imel veliko težav, saj bi Šentanci še vedno bolj gravitirali v Tržič: »Moja misel je: da v šentanski dolini nove fare treba ni, denar pa naj se Čarmanovim revnim dedičem izroči.«166 O vsem tem je bil torej obveščen škofijski ordi- nariat, ki je v tem času prejel tudi uradno mnenje deželne finančne prokurature in natančne podatke o višini Čarmanove dotacije, ki je takrat znašala 11.308 goldinarjev in 42 ½ krajcarja.167 Škofijski ordina- riat je na podlagi zbranih izjav in poročil konec leta 1897 deželni vladi sporočil svoje stališče, da sicer ni proti ustanovitvi novega samostojnega duhovniškega mesta pri Sv. Ani, je pa opozoril, da sredstev za nje- govo ustanovitev za zdaj ni dovolj.168 Deželna vlada in deželni predsednik sta o dogajanju in zbranih sta- liščih podrobneje obvestila ministrstvo za uk in bo- gočastje.169 Toda postopek in vprašanje nove župnije s tem še zdaleč nista bila končana. Že prihodnje leto 166 Prav tam. 167 NŠAL/ŽA Tržič, 1851–1900, fasc. 426: Z. 2043 - Note! 168 Prav tam: Nr. 2537 ex 1897: Wird der Hochlöblicher k. k. Landesregierung in Laibach. 169 Prim. ÖSTA/AVA, N. Kultus, Pfarren in Krain, Ktn. 426: St. Anna bei Neumarktl: Nr. 31623. Pogled na cerkev sv. Ane in nekdanje Bornovo letovišče leta 2020 (foto: Ana Leontič). 827 2020 MIHA ŠIMAC: »ŽNIDARJEV GOSPOD«: FRANC ČARMAN (1819–1895) IN NESOJENA ŽUPNIJA SV. ANE, 807–830 je ljubljanski škofijski ordinariat deželni vladi znova moral podati stališče o ustanovitvi župnije. V dopisu je ponovno poudaril, da bi bila ustanovitev nove fare pri Sv. Ani zelo koristna, a ob tem izrazil prepriča- nje, da zaradi slabega gmotnega stanja prebivalcev tamkajšnje občine tega ni mogoče izpeljati takoj. So pa zato na ordinariatu želeli, da bi se deželna vla- da »načelno izjavila«, da ustanovitvi nove župnije ne nasprotuje. Tako bi ugodili Čarmanovi želji, kar bi lahko sporočili tudi potencialnim dedičem, dejanska ustanovitev župnije pa bi počakala »na boljše čase, ko se bode ustanovna glavnica toliko namnožila, da se bodeta z njeno pomočjo lahko zidala tudi cerkev in župnijsko poslopje«.170 To se je, kakor se zdi, ponovilo še večkrat, saj je še junija 1903 škofijski ordinariat v odgovoru na vprašanje vlade glede Čarmanove dotacijske ustanove zagovarjal navedeno stališče. Pri tem je deželno vlado znova pozval, naj se vendarle pozitivno »načelno izja­ vi« o ustanovitvi župnije; to pot je vladi določil celo rok – »do 10. oktobra 1905«. Hkrati je ordinariat za- trdil, da bo glavnica Čarmanove dotacije »narasla do 1. jan. 1904 na 36. 523 K 32 h«.171 30. oktobra 1903 se je o tem vprašanju izjavilo tudi ministrstvo za uk in bogočastje, ki ustanovitvi nove župnije ni naspro- tovalo, je pa opozorilo, naj pri morebitni ustanovitvi in vzdrževanju župnika ne računajo na sredstva ver- skega sklada. To stališče je, kot se zdi, prevzelo tudi deželno predsedstvo.172 Za novo izjavo o Čarmanovi dotaciji je deželna vlada, tudi glede na stališče deželne finančne prokurature, ljubljanski škofijski ordinariat zaprosila že februarja 1904. Na ta dopis je ordinariat odgovoril 16. februarja 1904 in med drugim zapisal: »Vendar na zahtevo c. k. finančne prokurature z dne 9. januarja 1904 št. 9 155 ex 1903 iznova načeloma iz­ javlja, da naj se ustanovi s Fr. Čarmanovo dotacijsko ustanovo nova fara pri Sv. Ani nad Tržičem in da se v pokritje stroškov ustanovitve te fare – med katere je šteti tudi morebitna [sic] odškodnina dosedanjemu dušnemu pastirju ne bodo stavile nobene zahteve na sredstva ver­ skega zaklada in države.«173 Ob vseh teh dopisih pa je čas neusmiljeno tekel in vse bolj je postajalo jasno, da do ustanovitve nove župnije ne more priti v roku, določenem v oporoki. Vse glasnejši so bili tudi pozivi potencialnih dedičev, da bi se uresničil drugi del voli- la, kar je predlagal že tržiški župnik Špendal. Epilog Kljub temu se je zgodba Čarmanove zapuščine, ki se je s časom povečevala, vlekla do leta 1914, ko je bil z odobritvijo deželne vlade in škofijskega ordi- 170 NŠAL/ŽA Tržič, 1851–1900, fasc. 426: Dopis. 171 NŠAL/ŽA Tržič, 1851–1900, fasc. 426: Št. 2602: Dopis! Vrača se veleslavni c. kr. deželni vladi v Ljubljani. 172 NŠAL/ŽA Tržič, 1851–1900, fasc. 426: Note! Laibach am 6. Dezember 1903. 173 NŠAL/ŽA Tržič, 1851–1900, fasc. 426: Veleslavni c. k. de- želni vladi v Ljubljani. nariata na okrajnem sodišču v Radovljici 3. februarja podan sklep, da se že omenjena sredstva oziroma vo- lilo Franca Čarmana vrne v zapuščino in razdeli med dediče. Ti so si za skupna pooblaščenca izbrali Josipa Čarmana, uradnika državne železnice v Škofji Loki, in Vinka Hudovernika, tajnika Mestne hranilnice v Radovljici, ter podali svoje pogoje in zahteve. Tako je pranečak Josip Čarman, sin že umrlega nečaka Fran- ca Čarmana, zahteval 1/18 zapuščine; toliko sta zah- tevala tudi pranečak Franc Čarman, sin že umrle ne- čakinje Frančiške Čarman, por. Ibovnik, in Ahačič, ki je kot ključavničar živel v Brucku ob Muri. Pranečak Alojzij Kogler ter njegovi sestri Marija in Jožefina Kogler so kot upravičenci po umrli nečakinji Mariji Kogler terjali vsak 1/54 oziroma vsi skupaj 1/18 za- puščine; prav toliko sta želela nečakinja Marija Me- glič, posestnica v Tržiču (Kokovnica št. 75), in Janez Kavar, delavec »pri Sv. Katarini – Spodnja dolina«. S podobnimi zahtevami se je oglasilo še več upravičen- cev. Otroka po že umrlem nečaku Petru Kavarju iz Sv. Ane št. 51, Marija Kavar (por. Meglič) in nedo- letni Anton Kavar, sta želela »za vsacega k 1/36 ali za oba k 1/18 zapuščine«. Na delček dediščine je računal tudi Čarmanov nečak Gregor Soklič, posestnik in cerkovnik pri Sv. Katarini; v zapisu je navedeno, da je želel 1/12 dediščine. Nekateri so poleg zahtevka v lastnem imenu želeli uveljavljati še zahtevek kot »pravni nasledniki«. Posestnica v Tržiču Neža Kos je v lastnem imenu želela 1/30 zapuščine, uveljavljala pa se je še kot pravna naslednica »že po zapustniku zamrle nečakinje Marije Kavčič omožene Dobrin« in želela še dodatnih 1/160 zapuščine. Iz zapisa lahko razberemo, da se je v zvezi s Čarmanovo zapuščino v večjem ali manjšem deležu v lastnem imenu ali kot »pravni naslednik« oglasilo 27 oseb.174 Leta 1914 je bilo ob že opisani razdelitvi na dnev- nem redu tudi vprašanje, od kdaj tečejo obresti Čar- manovega volila oziroma ustanove za obleko ubo- gim, ki jo je Čarman – morda tudi po zgledu Andreja Aljančiča175 – ustanovil z glavnico 100 goldinarjev. Zdi se, da se dediči niso strinjali z deželno vlado, ki je menila, da so obresti tekle že od Čarmanove smrti 10. oktobra 1895. Bili so namreč prepričani, da so lahko obresti za to volilo tekle šele po preteku desetih let, torej od 10. oktobra 1905; pri tem so izhajali iz zapisa v oporoki, po katerem naj bi se volilo ustano- vilo le, »če bi ne bilo upanja v 10 letih, da se župnija pri sv. Ani ustanovi«. Zato so dediči želeli, da se presežek nabranih sredstev v višini 2357 K 30 h vrne v skupno vsoto zapuščine. Toda s tem se deželna finančna pro- kuratura ni strinjala in je podpirala mnenje deželne vlade, posledično pa so dediči oziroma pooblaščenca 174 ARS, SI AS 33, Konv. 798, št. 417: IV. 371/96/61 – Sklep. 175 Kovorjan, prelat in stolni kanonik v Celovcu Andrej Aljan- čič (1813–1894) je v oporoki volil 2000 goldinarjev, »da se z obrestmi kupuje revnim učencem v Kovorju obleka« (gl. Mohor­ jev koledar 1897, str. 50–51, »Trije umrli odborniki: Prelat in stolni kanonik Andrej Alijančič«). 828 2020MIHA ŠIMAC: »ŽNIDARJEV GOSPOD«: FRANC ČARMAN (1819–1895) IN NESOJENA ŽUPNIJA SV. ANE, 807–830 zagrozili, da bodo zavzeli še strožje stališče, češ da bi lahko kot predmet ustanove priznali šele dan, ko sta deželna vlada in knezoškofijski ordinariat izjavila, da ni upanja za ustanovitev samostojne župnije.176 Podrobnejših dokumentov o razrešitvi tega vpra- šanja še ni bilo mogoče najti, zdi pa se, da so vplete- ni naposled le našli skupni jezik. Domoljub je poleti 1914 namreč poročal, da so bili binkoštni prazniki za mnoge pri Sv. Ani še posebej veseli: »Izvedelo se je, da bodo sorodniki pokojnega vojnega kurata Čarma­ na dobili zapuščino, ki je bila prvotno določena za novo faro pri Sv. Ani.« V prispevku so zapisali, da so dobili »lepo vsoto v znesku 42.595 K 15 h.177 Pozneje se bo razdelilo med nje še 3622 K 94 h.«178 Zdi se, da je bil omenjeni drugi znesek v resnici povezan prav z že 176 ARS, SI AS 33, Konv. 798, št. 417: An die k. k. Landesregie- rung für Krain. 177 Vrednost ene krone sredi leta 1914 je leta 2000 znašala pri- bližno 3,8 EUR (prim. Biwald, Von Helden, str. 18). Ob tem bi veljalo upoštevati takratne plače in cene osnovnih dobrin. 178 Domoljub, 11. 6. 1914, str. 374, »Sv. Ana pod Ljubeljem«. omenjenim volilom »Franc Čarmanove ustanove za oblačenje ubogih otrok šole pri sv. Ani«. Kragl v svojih beležkah navaja, da je glavnica te ustanove obstajala iz 4-odstotne avstrijske kronske rente »z dne 1. III. 1914 štev. 102929 po 3100 K in iz vložne knjižice Kranjske hran.[ilnice] št. 319897 po K 67 v. 72. Usta­ novna listina je z dne 1. VI. 1916. Prepis hrani krajni šolski svet sv. Ane. Rento so še istega leta zastavili za – vojno posojilo.«179 Testatorjeva ustanova je po vojni najbrž doživela usodo mnogih drugih takšnih usta- nov, ki so po razpadu države žal večinoma propadle. Na predvečer prve svetovne vojne se je torej z razdelitvijo ustanovnih sredstev med Čarmanove so- rodnike, o čemer je na kratko poročal tudi Kragl,180 dolgoletna saga o »nesojeni« novi župniji Sv. Ana na- posled končala. Na zavednega Šentančana, vojaške- ga kaplana Franca Čarmana, ki je v domačih krajih 179 Zasebni arhiv družine Podrekar, Zapuščina Viktorja Kragla: Franc Čarman. 180 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 94. Čarmanov nagrobnik na tržiškem pokopališču pred obnovo in tik pred njenim zaključkom (foto: Miha Šimac, 2020). 829 2020 MIHA ŠIMAC: »ŽNIDARJEV GOSPOD«: FRANC ČARMAN (1819–1895) IN NESOJENA ŽUPNIJA SV. ANE, 807–830 pustil neminljive sledi, pa njegove rojake danes spo- minja prav v času priprave pričujoče številke Kroni­ ke lepo obnovljeni nagrobni spomenik na tržiškem pokopališču. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije SI AS 33, Deželna vlada v Ljubljani. NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana NŠAL/ŽA Tržič, 1851–1900. NŠAL, ŽA Tržič, SA Tržič (sv. Ana). NŠAL, ŽA Tržič, Matične knjige, R 1812–1821, M 1837–1853. NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor Dekanijski šematizmi. Ordinacijski protokoli 1780–1942. Protokoli škofijske pisarne. Službeni listi duhovnikov. Škofijska pisarna. ÖSTA– Österreichisches Staatsarchiv AVA – Allgemeines Verwaltungsarchiv Al N. Kultus, Pfarren in Krain, Ktn. 426: St. Anna bei Neumarktl. KA – Kriegsarchiv Alte Belohnungsakten (ABA), MKSM, Nr. 56, 1859, Ktn. 58a: mapa 59. Inft. Regmt. Ehr. Rainer, Solferino 24. Juni. Apostolisches Feldvikariat (AFV), Ktn. 130 Conduite–Liste (CL), Mil. Geistl., Ktn. 858, 859 SŠM – Slovenski šolski muzej mapa Podljubelj (Sv. Ana). Zasebni arhiv družine Podrekar, Tržič Zapuščina Viktorja Kragla ČASOPISI Correspondent für Untersteiermark, 1892. Der Kamerad, 1864. Domoljub, 1914. Edinost, 1896. Grazer Volksblatt, 1869, 1873. Grazer Zeitung, 1866. Kaiserlich­königliches Armee­Verordnugsblatt: Perso­ nal­Angelegenheiten, 1862. Klagenfurter Zeitung, 1844. Laibacher Zeitung, 1859, 1842. Letopis slovenske matice 1894. Marburger Zeitung, 1862. Mohorjev koledar 1897. Neue Warte am Inn, 1894. (Neuigkeits) Welt Blatt, 1895. Novice, 1855, 1866, 1868, 1891, 1894. Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani, 1882. Oesterreichischer Soldatenfreund, 1859. Popotnikov koledar 1891. Salzburger Kirchenblatt, 1861. Salzburger Zeitung, 1859. Slovenec, 1866, 1867, 1885, 1891, 1894, 1895. Slovenska Bčela, 1852. Slovenski narod, 1885, 1889, 1890, 1891, 1895, 1896. Slovenski prijatel, 1867. Tagepost, 1866, 1867, 1874. Učiteljski tovariš, 1891. Zgodnja danica, 1871, 1895. LITERATURA IN TISKANI VIRI Amon von Treuenfest, Gustav: Geschichte des k. k. In­ fanterie­Regimentes Nr. 47: nach den Feldakten und sonstigen Original­Quellen der k. k. Archive. Wien: Das Regiment, 1882. Biwald, Brigitte: Von Helden und Krüppeln. Wien: Öbv et Hpt., 2002. Capuder, Karol: Zgodovina c. in kr. pešpolka št. 17. Ljubljana: Karantanija, 2005. Car, Pavel: Slovenci – junaki avstrijskih armad in njihova odlikovanja. Ljubljana: Signum Laudis d. o. o., 2017. Čarman, Franc in Turk, Anton: Božja pot Matere Božje na blejskem jezeru. Ljubljana: Turk Anton, 1899. Čarman, Franc: Božja pot Matere Božje na Blejskem jezeru. Ljubljana: Čarman, 1874. Dunant, Henri: Spomin na Solferino. Ljubljana: Rde- či križ, 2013. Grahornik, Matjaž: Falski zemljiški gospodje. Naši duhovniki in njihova dela (ur. Vili Rezman). Ruše: Lira, 2020, str. 75–92. Heinz, Franz: Zbirka zakonov in ukazov o ljudskem šolstvu na Kranjskem. Ljubljana: Kleinmayr & Bamberg, 1895. Janša, Olga: Kolera na Kranjskem leta 1855. Kronika 12, 1964, št. 1, str. 60–64. Juventus Caesareo­regii gymnasii academici Clagenfur­ tensis e moribus et progressu in litteris censa exeunte anno scholastico, 1834, 1836. Kavčič, Fridolin: Zlatomašnik Frančišek Lavrenčič. Koledar Družbe sv. Mohorja, 1898, str. 31–34. Keber, Katarina: Čas kolere. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007. Knorz, Justus: Geschichte des k.u.k. Infanterie­Regi­ ments Erzherzog Rainer Nr. 59 von seiner Errich­ tung 1682 bis 3. Juni 1882: II. Abtheilung vom Jahre 1792 bis 3. Juni 1882. Salzburg: Verlag und Ei- genthum des Officierscorps des Regiments, 1901. 830 2020MIHA ŠIMAC: »ŽNIDARJEV GOSPOD«: FRANC ČARMAN (1819–1895) IN NESOJENA ŽUPNIJA SV. ANE, 807–830 Kragl, Viktor: Zgodovinski drobci župnije Tržič. Tržič: Župni urad, 1936. Lazarini, Franci: Klemen grof Brandis – politik in umetnostni naročnik. AHAS 21, 2016, št. 1, str. 75–91. Leiler, Anton: Geschichte des k. k. Infanterie­Regiments Erzherzog Rainer No 59: seit seiner Errichtung 1682 bis zum Schlusse des Jahres 1855. Salzburg, 1856. Militär­Schematismus des Österreichischen Kaiserthu­ mes. Wien: K. k. Hof- und Staatsdrückerei, 1853. Novak, Pavel: Nemščina brez učitelja, I. del: nemška slovnica za samouke, tretja, predelana izdaja. Ljub- ljana: Katoliška bukvarna, 1915. Personalstand des Bisthum Gurker Kirchensprengels im Jahre 1844. Klagenfurt: Johann Leon, 1844. Radovanovič, Sašo: Ponovno doma: zgodovina 47. mariborskega pešpolka. Maribor: Založništvo Sašo Radovanovič, 2007. Romšak, Jože: Sv. Ana pod Ljubeljem. Ob 500­letni­ ci izgradnje cerkve sv. Ane. Podljubelj: Krajevna skupnost, 2019. Steiner, Peter: Militärseelsorge in Österreich: Aufbau, Gliederung und Organisation (1848 bis 1992). Wien: Universität Wien, 1992 (tipkopis diplom- skega dela). Šimac, Miha: Vojaški duhovniki iz slovenskih dežel pod habsburškim žezlom. AES 36. Ljubljana: Teološka fakulteta, 2014. Vrišer, Sergej: Uniforme. Vojnozgodovinski zbornik 2001, št. 6, str. 51. Wurzbach, Constant von: Biographisches Lexikon des Kaisterthums Oesterreich, Bd. 48, Trzetrzewinski– Ullepitsch. Wien: Zamarski, 1883. Železnik, Urška: Družbeno­zgodovinski vidiki epi­ demičnih bolezni. Istrska izkušnja s kolero. Koper: Univerza na Primorskem, 2010 (tipkopis doktor- ske disertacije). SPLETNI VIRI Das Infanterie­Regiment bei San Martino: http://www.rainerregiment.at/joomla/index. php?option=com_content&view=article&id=76 &Itemid=87 Rainer­Regimentsmuseum: https://www.rainer-regimentsmuseum-salzburg.at/ en/regiment Slovenska biografija Grafenauer, Ivan: Jeran, Luka: https://www.sloven- ska-biografija.si/oseba/sbi255872/ Lukman, Franc Ksaver: Lavtižar, Lovrenc: https:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi320231/ Preinfalk, Miha: Born: https://www.slovenska-bio- grafija.si/rodbina/sbi1018990/ S U M M A R Y »Mr Žnidar«: Franc Čarman (1819–1895) and the never established parish of St. Anne Drawing on archival documents and newspa- per reports, this contribution expands the existing knowledge of the priest Franc Čarman (1819–1895) a.k.a »Mr Žnidar«. He was born in the village of Sv. Ana/St. Anne into a humble rural family. After com- pleting primary school, he decided to become a priest and took up theology studies in Klagenfurt. In 1847, he was ordained and initially served as a chaplain in Spodnji Dravograd and later at St. Leonard in the Lavant Valley and Celje. There, he decided to join military chaplains and in December 1852 he became regimental military chaplain in the 59th »Erzherzog Rainer« Infantry Regiment. His exemplary service made him popular among the troops, and he particu- larly distinguished himself on the battlefield in 1859, for which he received the Golden Cross of Merit for Military Chaplains, Piis Meritis. Čarman was still an active regimental military chaplain in 1866, when he served in military hospitals. He retired in 1867, after the empire was trans- formed into a dual monarchy of Austria-Hungary and in the wake of numerous reforms that also af- fected the military chaplaincy. He initially applied to fill the vacancy of parish priest in Radlje ob Dravi and was confirmed, but subsequently withdrew from the position. After that, he served for a few years as a castle chaplain, first at the Fala Castle and then with the Counts of Brandis in the settlement of Slivnica pri Mariboru. After 1880, Čarman settled in the vil- lage of Zgornji Otok pri Mošnjah, from where he offered his assistance to the neighbouring places, including Bled. He died in 1895 and was buried ac- cording to his wishes in the parish of Tržič. Franc Čarman dedicated his entire life to pro- moting the elevation of his birth village of Sv. Ana/ St. Anne. First of all, he endeavoured for the village to build its own school, which eventually it did, and in his last will, which was opened after his death, he left a significant part of his property for the es- tablishment of an independent parish of St. Anne. In addition, he founded a charity to provide poor children with clothes. The independent parish of St. Anne could not be established within the time pe- riod determined by the testator (ten years), and the poor children’s institution seems to have fallen victim to the First World War. Nevertheless, the military chaplain Franc Čarman left an indelible mark on the history of his birth town.