Za poduk in kratek čas. 0 iickdanjeiii Lemberškein gradu. (IVavIjica; zapisal H. Gorski.j V davnili niinolib časib jp stal na hribu — blizo tnm. kjpr stoji spda.j cprkpv sv. Pankraci.ja — nad Lemberškim Irgoui inočan in lpp grad. Tit so stanovali zapovedniki velieega niesta, ki je stalo tain, kjer so sedaj vasi: Spodnje in (iorn.jp Mestinje. Hil pa ni to edini grad, ampak po hribib krog Leinberga stalo jib ,je še več, vendar la ,je bil največji. Iz trga do njega bile «Ł0 lepe stopniee z bakroin krite in od lega grada do unih v obližju bile so razpeljane zlatp verige, ki so vezale gradove med seboj. Poslednji posestnik tega grada inienoval se je grof Boniba. Neko<5 se je nckaj zameril šp vpčji gospodi, kakor je bil on, in povabili so ga enkrat v Gradee na obed a inpd tein časoin, ko se je on lain mudil. poslali so vojakov v Leinberg. kateri so nm razdejali in obropali grad. *) Ko se je grof iz Gradea vračal in se že pripel.jal do Pečiec. od koder je videl. da je njegov najlepši grad razrušen. padel je kar v znak in uinrl. ()d tislega easa je pa že več sto let preteklo in kar je takrat še druzib graščin ostalo, te so poznpje Turki razdejali. Ti so tudi vsadili lipo na vzhodnji strani pod cerkvi.jo sv. Pankraci.ja, katera je že sedaj vpliko drevo: pod njo. so dejali. liočejo še jpdpnkrat obedovati. ali to se še dosedaj ni zgodilo. Tani pa, k.jer je slal glavni grad, zakopani so ve'liki zakladi, ali vkleti so in hudoba je dobila čez nje oblast. da jib je skora.j nemogoče več rešiti. Le enkrat bi jih bil lahko rešil nek sodar. ako bi bil imel več srčnosti. To pa se je tako-le zgodilo: Tiste čase ,je živel v Leinbergu sodar, ki so ga za *) Ko so pred nekaj lcti kopali na tistem mestu, kjer je stal grail, našli so globoko v zcinlji obzidan vodnjak, in v njem med ČTiiim lilatom kosti. Fri tem naj omenim, da Ijudstvo Jfi dandancs imenuje tisti prostor ,,na Gradu" in poseetniku nekoliko nižje nZagrajski". Benedika klicali. Necega večera pride k njemu fantič z rudečo kapieo na glavi in ga poprosi, da bi šel z njiin ker mu ima neko delo še izročiti. lienedik gre z njim in fant ga pelje po krasnib ulicah na hrib. kjer je stal krasen grad. Tu ga pplje v grajsko klet, kjer so stale polne kadi sainih denarjev. Ena teb kadi bila je že niočno razsušena in na to niu ukaže obroče nabiti. Ko je bil sodar s tein deloni gotov. vpraša ga fant, koliko da si računi za delo? Sodarja bilo ,je že strah tu notri in pa za tako malo delo tudi ni vedel, koliko bi račuuil, zato ,je rekel fantu, naj nui da. kolikor sam boče. A sedaj zavpije žalostno fant. nad njiin: »O.j nesrečni človek. čemu nisi rajši rekel: To vse mi daj! S teni bi bil rešil mene in ves grad in vsi ti zakladi bi bili tvoji!« Na to mu z jezo vrže nekaj denarja in ga pelje na prosto in izgine. a ko se je sodar nazaj ozrl, ni videl več krasnega grada in ulic. ainpak v gostcm trnji se je znašel. iz katerega se ,je koinaj izmotal in domov prišel, kjer je kinalo poteni uinrl vsled straliii, ki ga je prestal v tisti noči. Smešnica. »Gospod doklor«, npije bolnik nestrpno, »gospod doktor. prosim izderite nii zob. dela ini grozno bolečino«..*.»Hitro«, odvrne niu zdravnik, stopivši bližje, »bitro Vam storim to veselje, pa Se prav z veseljein«.