S H S tudia istorica lovenica Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review letnik 21 (2021), št. 3 ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU MARIBOR 2021 Studia Historica Slovenica Tiskana izdaja ISSN 1580-8122 Elektronska izdaja ISSN 2591-2194 Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Izdajatelja / Published by ZGODOVINSKO DRUŠTVO DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ HISTORICAL SOCIETY OF DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR http://www.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ ZRI DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR Uredniški odbor / Editorial Board dr. Karin Bakračevič, dr. Rajko Bratuž, dr. Neven Budak (Hrvaška / Croatia), dr. Jožica Čeh Steger, dr. Darko Darovec, dr. Darko Friš, dr. Stane Granda, dr. Andrej Hozjan, dr. Gregor Jenuš, dr. Tomaž Kladnik, dr. Mateja Matjašič Friš, dr. Aleš Maver, Rosario Milano (Italija / Italy), † dr. Jože Mlinarič, dr. Jurij Perovšek, dr. Jože Pirjevec (Italija / Italy), dr. Marijan Premović (Črna Gora / Montenegro), dr. Andrej Rahten, dr. Tone Ravnikar, dr. Imre Szilágyi (Madžarska / Hungary), dr. Peter Štih, dr. Polonca Vidmar, dr. Marija Wakounig (Avstrija / Austria) Odgovorni urednik / Responsible Editor dr. Darko Friš Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča Koroška cesta 53c, SI–2000 Maribor, Slovenija e-pošta / e-mail: darko.fris@um.si Glavni urednik / Chief Editor dr. Mateja Matjašič Friš Tehnični urednik / Tehnical Editor David Hazemali Članki so recenzirani. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Ponatis člankov je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. The articles have been reviewed. The authors are solely responsible for the content of their articles. No part of this publication may be reproduced without the publisher's prior consent and a full mention of the source. Žiro račun / Bank Account: Nova KBM d.d. SI 56041730001421147 Prevajanje / Translation: Knjižni studio d.o.o. Lektoriranje / Language-editing Knjižni studio d.o.o., Ana Šela Oblikovanje naslovnice / Cover Design: Knjižni studio d.o.o. Oblikovanje in računalniški prelom / Design and Computer Typesetting: Knjižni studio d.o.o. Tisk / Printed by: Itagraf d.o.o. http: //shs.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si Izvlečke prispevkov v tem časopisu objavljata 'Historical – Abstracts' in 'America: History and Life'. Časopis je uvrščen v 'Ulrich's Periodicals Directory', evropsko humanistično bazo ERIH in mednarodno bibliografsko bazo Scopus (h, d). Abstracts of this review are included in 'Historical – Abstracts' and 'America: History and Life'. This review is included in 'Ulrich's Periodicals Directory', european humanistic database ERIH and international database Scopus (h, d). Studia historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, je vpisan v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo RS, pod zaporedno številko 487. Izdajo časopisa je omogočila Agencija za raziskovalno dejavnost RS. Co-financed by the Slovenian Research Agency. S H S tudia istorica lovenica Ka za lo / Con tents V spomin / In Memoriam DARKO FRIŠ Akademiku zaslužnemu profesorju Univerze v Mariboru dr. Jožetu Mlinariču (1935–2021) v spomin ..................................................................613 Član ki in raz pra ve / Pa pers and Es says GORAZD BENCE: Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl, rojena Sauer, in njena loretska kapela pri celjskih minoritih ...........................619 Baroness Katharina Elisabeth Raumschüssl, Née Sauer, and her Loreto Chapel in the Celje Minorite Monastery JAN ŽUPANIČ: The Making of Business Nobility. The Social Rise of Austrian Businessmen after 1848 ......................................................................................655 Ustvarjanje poslovnega plemstva. Družbeni vzpon avstrijskih gospodarstvenikov po letu 1848 DMITAR TASIĆ: Serbia and Changes in the Concept of Citizenship in the Era of the First World War .............................................................................................695 Srbija in spremembe v konceptu državljanstva v obdobju prve svetovne vojne LÁSZLÓ GÖNCZ: Načrti avtonomne in upravne organiziranosti Slovenske krajine v obdobju Károlyijeve ljudske republike (od novembra 1918 do marca 1919) ................................................................................727 Plans for Autonomous and Administrative Organization of the Slovene March during the First Hungarian Republic (from November 1918 till March 1919) TOMAŽ KLADNIK in MATEJA MATJAŠIČ FRIŠ: Maribor med obema vojnama in vprašanje vojaške infrastrukture .................................789 Maribor between the Two Wars and the Issue of Military Infrastructure S H S tudia istorica lovenica ANJA ISKRA: Likovna umetnost v Mariboru v času nemške okupacije 1941–1945 ..............................................................................................................................................825 Visual Art in Maribor during the German Occupation 1941–1945 BOŠTJAN UDOVIČ, MILAN BRGLEZ in ANA ARBEITER: Kdo (kaj) piše o/v slovenskih diplomatskih študijah? : primerjalna analiza izbranih slovenskih znanstvenih revij ..................................................................................859 Who writes (what) in Slovenian Diplomatic Studies?: A Comparative Analysis of Five Slovenian Journals Avtorski izvlečki / Authors' Abstracts .............................. 897 Uredniška navodila avtorjem / Editor's Instructions to Authors ............................................... 903 Studia Historica Slovenica / letnik / year 21 (2021).......................................................................... 913 S H S tudia istorica lovenica 619 S H S tudia istorica lovenica DOI 10.32874/SHS.2021-17 1.01 Izvirni znanstveni članek Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl, rojena Sauer, in njena loretska kapela pri celjskih minoritih Gorazd Bence Dr., asistent z doktoratom Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademija znanosti in umetnosti, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana, Slovenija e-pošta: gorazd.bence@zrc-sazu.si Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za umetnostno zgodovino Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor, Slovenija e-pošta: gorazd.bence@um.si Izvleček: Ovdovela baronica Katarina Elizabeta Raumschüssl iz rodu grofov Sauerjev z Borla je 30. junija 1692 pri celjskih minoritih ustanovila pete litanije Matere božje. Doslej spregledana darovnica ni pomembna le kot pričevanje o baroničinih pobožnih namenih in povezanosti Sauerjev s celjskimi minoriti, temveč tudi zaradi omembe loretske kapele v samostanski cerkvi, ki jo je po zapisu v listini dala baronica tudi zgraditi in opremiti. Gre še za eno v vrsti kopij Marijine nazareške hišice v Loretu, ki so jih zlasti plemiški naročniki do konca 17. stoletja dali postaviti tudi na Štajerskem. V članku je predstavljeno baroničino družinsko zaledje, ki je bilo povezano s češčenjem Loretske Marije, po drugi strani pa je podana tudi najverjetnejša lokacija in rekonstrukcija kapele. Na podlagi interpretacije zapisa Ignaca Orožna in načrta samostana iz leta 1813 je argumentirano predstavljena teza, da se je loretska kapela nahajala na mestu, kjer je v podružnični (nekdanji minoritski) cerkvi Marijinega vnebovzetja v Celju danes kapela Lurške Matere božje. Ključne besede: Santa Casa, loretska kapela, Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl, Jurij Friderik grof Sauer, minoritski samostan v Celju, druga polovica 17. stoletja Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 21 (2021), št. 3, str. 619–654, 98 cit., 7 slik Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški) G. Bence: Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl, rojena Sauer ... 620 Kopije Marijine nazareške hišice1 Sveta hiša v Loretu (Santa Casa di Loreto) je po tradiciji prostor, v katerem je nadangel Gabriel oznanil Mariji, da bo rodila Odrešenika. Legenda namreč pravi, da so angeli Marijino hišo iz Nazareta leta 1291 najprej prenesli na Trsat pri Reki, nato pa leta 1294 v Italijo, kjer so jo dokončno odložili v današnjem Loretu. Pomenljiva je zlasti časovna komponenta čudežnega dogodka, ki sovpada s križarsko izgubo Svete dežele. Zaradi arhitekturne relikvije, nad kate- ro so konec 15. stoletja postavili baziliko, je milostni kraj na gričku ob jadranski obali v bližini pristaniškega mesta Ancona v Markah postal eno pomembnej- ših Marijinih romarskih središč.2 Češčenje Loretske Marije se je kmalu razširilo na različne kraje. To se kaže tudi v ohranjenih kopijah nazareške hišice, ki so poznane kot loretske kapele.3 Pri njihovi izgradnji so dosledno sledili podo- bi originala, zlasti njegove preproste notranjščine. Kapela je morala biti pra- vokotnega tlorisa v notranjih izmerah 9,50 m v dolžino in 4,10 m v širino. Na sprednji, krajši steni je imela kapela le eno (t. i. angelsko) okno. V kapelo so vodili trije vhodi v bočnih stenah; vhoda v sprednji polovici obeh sten sta bila postavljena simetrično, zgornji vhod pa je vodil do nekoliko dvignjenega oltar- nega prostora. Za oltarjem s predelno mrežo se je v stenski vdolbini nahajal (milostni) kip Loretske Marije. Sicer temačna notranjščina je bila zaznamova- na z neometanimi stenami z vidno razpokano opečno zidavo in ostanki fresk, stene pa je od banjastega oboka ločil venčni zidec. Poleg skromne opreme so želeno pristnost kapeli velikokrat dajale tudi različne relikvije. V nasprotju z 1 Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa št. P6–0061 (B): Slovenska umetnostna identiteta v evropskem okviru in projekta št. J6–9439: Umetnina kot odsev znanja in povezovanja. Pomen izo- brazbe in družbene vpetosti umetnikov in naročnikov v poznem srednjem in zgodnjem novem veku, ki ju iz državnega proračuna sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Dr. Ani Lavrič, dr. Martini Malešič, dr. Miji Oter Gorenčič in dr. Poloni Vidmar se zahvaljujem za pomoč pri posredovanju težje dostopne literature. Dr. Tini Košak, dr. Heleni Seražin in še posebej dr. Blažu Resmanu gre zahvala za dragocene sugestije, mag. Andreju Furlanu pa za urejanje slikovnega gradiva. Hvala tudi mežnarju g. Ivanu Brežniku za prijaznost ob mojih obiskih Marijine cerkve v Celju. 2 Walter Pötzl, "Loreto", v: Marienlexikon 4 (St. Ottilien, 1992), str. 151–153. Za dober uvid v proble- matiko nastanka legende s pregledom relevantne literature glej: Jure Mikuž, "Vloga Slovanov pri pre- nosu nazareške hišice v Loreto: med legendo in zgodovino", Annales: anali za istrske in mediteranske študije / annali di Studi istriani e mediterranei / annals for Istrian and Mediterranean studies 15, št. 2 (2005), str. 231–240. 3 Walter Pötzl, "Loretokapellen", v: Marienlexikon 4 (St. Ottilien, 1992), str. 155. Opis značilnosti loret- skih kapel v nadaljevanju je povzet po: Monika Wiegele, Der Loretokult im Habsburgerreich von Trsat bis Prag, doktorska disertacija, Universität Wien, Geisteswissenschaftliche Fakultät (Wien, 2000), str. 25–27 (dalje: Wiegele, Der Loretokult im Habsburgerreich); Waltraud Gigerl, Die Loretokapellen in der Steiermark, diplomska naloga, Karl-Franzens-Universität Graz, Geisteswissenschaftliche Fakultät (Graz, 2000), str. 31–33 (dalje: Gigerl, Die Loretokapellen in der Steiermark); Maja Zupančič, Odmevi loretskega kulta v slovenski umetnosti, diplomska naloga, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta (Ljubljana, 2009), str. 15 (dalje: Zupančič, Odmevi loretskega kulta). O umetnostnozgodovinski pri- čevalnosti Svete hiše v Loretu, po kateri so se zgledovale kopije, glej sežeto pri: Eugen Georg Trapp, "Loreto: 2. Kunstgeschichte" v: Marienlexikon 4 (St. Ottilien, 1992), str. 153–154. 621 S H S tudia istorica lovenica natančno odslikavo notranjosti so bogato zunanjost nazareške hišice v Lore- tu le redko posnemali. Njen renesančni marmornati oklep, v katerega je bila oblečena po načrtih Donata Bramanteja na začetku 16. stoletja, so kvečjemu le nakazali s preprosto arhitekturno členitvijo ali poslikavo fasade. Loretske kapele so gradili samostojno ali v notranjosti cerkvenega prostora, pri čemer so sledili topografiji postavitve v Loretu. Večji del pa so jih le dozidali k župnijskim ali redovnim cerkvam. Čeprav so si njihovi graditelji vseskozi prizadevali dobi- ti čim več nadrobnosti o nazareški hišici neposredno iz Loreta, so množično gradnjo verodostojnih posnetkov omogočile šele prve izdaje njenega opisa in načrta v 17. stoletju.4 Legenda o "leteči" Sveti hiši, ki je kot begunka varno pristala v Loretu, je s svojim motivom rešitve pred neverniki našla posebno mesto v obdobju katoli- ške prenove.5 Še posebej po bitki na Beli gori pri Pragi leta 1620, ko so bili pod vodstvom cesarja Ferdinanda II. premagani protestantski uporniki. Tako ne preseneča, da so posnetki nazareške hišice uživali privilegiran položaj znotraj habsburške konfesionalne politike, hkrati pa predstavljali zavetišče pri iskanju Marijine pomoči ob vojnih pohodih, tudi proti Osmanom. Loretske kapele so s svojo sveto pristnostjo nudile tudi intimen prostor izkazovanja osebne pobo- žnosti do Matere božje.6 Eno od prvih kopij na severni strani Alp je dala do leta 1627 v ladji dvorne avguštinske cerkve na Dunaju postaviti cesarica Eleono- ra Gonzaga, druga žena Ferdinanda II.7 Sočasno je v našem prostoru nastajala kopija nazareške hišice ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, ki jo je posvetil leta 4 K širjenju češčenja je pomembno prispeval tudi jezuit Wilhelm Gumppenberg z izdajo popisa najpo- membnejših Marijinih milostnih krajev, v katerem je Loreto umeščen na prvo mesto. Njegovo zna- menito delo Atlas Marianus je od leta 1655 izšlo večkrat, tudi z dopolnitvami in v prevodih (Franz Matsche, "Gegenreformatorische Arhitekturpolitik: Casa-Santa-Kopien und Habsburger Loreto-Kult nach 1620", Jahrbuch für Volkskunde NV 1 (1978), str. 82 (dalje: Matsche, "Gegenreformatorische Arhitekturpolitik")). O prvih opisih in načrtih Svete hiše v Loretu glej tudi: Gigerl, Die Loretokapellen in der Steiermark, str. 21–23; Zupančič, Odmevi loretskega kulta, str. 11–13. 5 Lev Menaše, Marija v slovenski umetnosti: ikonologija slovenske marijanske umetnosti od začetka do prve svetovne vojne (Celje, 1994), str. 207 (dalje: Menaše, Marija). 6 Dörte Wetzler, ""Zur Befürderung der Andacht": das Prager Loreto um 1700 als inszenieren- de Rahmung", v: Transregionalität in Kult und Kultur: Bayern, Böhmen und Schlesien zur Zeit der Gegenreformation, ur. Marco Bogade (Köln–Weimar–Wien, 2016), str. 257. 7 Za loretsko kapelo pri dunajskih avguštincih glej: Matsche, "Gegenreformatorische Arhitekturpolitik", str. 87–89; zadnja umetnostnozgodovinska dognanja so objavljena v: Herbert Karner, "Das Augustinerkloster und seine Verbindung zum kaiserlichen Hof, 1620–1705", v: Die Wiener Hofburg 1521–1705: Baugeschichte, Funktion und Etablierung als Kaiserresidenz, Veröffentlichungen zur Bau- und Funktionsgeschichte der Wiener Hofburg 2, ur. Herbert Karner (Wien, 2014), str. 263–265. Za nastanek prvih loretskih kapel na prostoru habsburških dednih dežel in razširjenosti kulta od 17. stoletja dalje glej: Matsche, "Gegenreformatorische Arhitekturpolitik", str. 81–118. O razširjenosti loretskih kapel v Italiji, na Češkem in na Moravskem primerjaj: Mara Ranucci in Massimo Tenenti, Sei riproduzioni della Santa Casa di Loreto in Italia (Loreto, 2003); Jan Bukovský, Loretánské kaple v Čechách a na Moravě (Praha, 2000). G. Bence: Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl, rojena Sauer ... 622 1628 ob gradu Vrbovec, v današnjih Nazarjah.8 K številnim loretskim kapelam, ki so jih z različnimi nameni postavili predvsem plemiški naročniki do konca 17. stoletja tudi na Štajerskem,9 pa moramo prišteti vsaj še eno. Zlasti po zapisu Ignaca Orožna vemo, da je loretska kapela obstajala tudi pri nekdanji mino- ritski cerkvi, današnji podružnici Marijinega vnebovzetja v Celju.10 Ker je bila Orožnova omemba doslej večinoma v literaturi le povzeta in obravnavana kve- čjemu s stavbnozgodovinskega vidika,11 je članek namenjen analizi dosedanjih 8 Za Hrenovo loretsko kapelo glej: Ana Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likov- ni umetnosti (Ljubljana, 1988), str. 142–148 (dalje: Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena); Ana Lavrič, "Vloga ljubljanskih škofov Janeza Tavčarja in Tomaža Hrena v likovni umetnosti katoliške prenove", v: Katholische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564–1628 / Katoliška pre- nova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1628 / Riforma cattolica e controriforma nell'Austria interna 1564–1628, ur. Werner Drobesch (Klagenfurt–Ljubljana–Wien, 1994), str. 633. 9 Pregled češčenja Loretske Marije in postavljenih kopij nazareške hišice na historičnem Štajerskem prinaša zlasti doktorska disertacija Monike Wiegele iz leta 2000 (Wiegele, Der Loretokult im Habsburgerreich, str. 172–218 in 307–318); glej tudi diplomsko nalogo Waltraud Gigerl iz leta 2000 (Gigerl, Die Loretokapellen in der Steiermark). Za splošne orise v slovenskem prostoru glej: Avguštin Stegenšek, Dekanija gornjegrajska, Cerkveni spomeniki lavantinske škofije 1 (Maribor, 1905), str. 71 (dalje: Stegenšek, Dekanija gornjegrajska); Menaše, Marija, str. 206–208. Doslej najobsežnejši katalog loretskih kapel na Slovenskem prinaša diplomska naloga Maje Zupančič iz leta 2009 (Zupančič, Odmev loretskega kulta). Za vlogo loretskih kapel znotraj kapucinske arhitekture glej doktorsko disertacijo Tanje Martelanc iz leta 2016 (Tanja Martelanc, Kapucinska arhitektura v slovenskem etičnem prostoru do nastanka Ilirskih provinc, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta (Maribor, 2016), str. 62–65 (dalje: Martelanc, Kapucinska arhitektura)), ki je bila leta 2018 tudi objavljena (Tanja Martelanc, Kapucini in njihova arhitektura na Slovenskem, Acta Ecclesiastica Sloveniae 40 (Ljubljana, 2018)). 10 Ignaz Orožen, Das Bistum und die Diözese Lavant 3: Das Dekanat Cilli (Marburg, 1880), str. 173 in 177 (dalje: Orožen, Das Dekanat Cilli). Neko loretsko kapelo v Celju omenja že Janez Gregor Dolničar v svojem Marianalu iz leta 1691 (rokopis hrani Semeniška knjižnica v Ljubljani) ob opisu zname- nite loretske kapele pri ljubljanskih avguštincih (prim. Viktor Steska, "Kranjska Marijina božja pota pred 200 leti", Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 9, 1899, str. 124). Za loretsko kapelo pri lju- bljanskih avguštincih glej: Blaž Resman, "Oltarna oprema in plastika v cerkvi Marijinega oznanje- nja", v: Frančiškani v Ljubljani: samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja, ur. Silvin Krajnc (Ljubljana, 2000), str. 304–307). Maja Zupančič sicer Dolničarjev zapis povezuje z loretsko kapelo pri celjskih kapucinih, pri tem pa tiste pri minoritih sploh ne omenja (Zupančič, Odmev loretskega kulta, str. 39). V Celju pa se je nahajala vsaj še ena Loretski Mariji posvečena kapela. Po Orožnu so jo med letoma 1803 in 1804 podrli ob obnovi tamkajšnje kasarne (Ignac Orožen, Celska kronika (Celje, 1854), str. 184); najverjetneje je šlo za Marijino kapelo, ki so jo v knežjem dvoru (v novem veku spremenjen v kasarno) okoli leta 1400 ustanovili grofje Celjski, enkrat kasneje pa se je konkretiziral le njen loretski patrocinij (prim. Orožen, Das Dekanat Cilli, str. 145). Za pregled umetnostnega naroč- ništva grofov Celjskih glej: Mija Oter Gorenčič: "The role of the Counts of Cilli in the architectural development of the Jurklošter Carthusian monastery's great cloister and the question of the location of Veronika of Desnice's grave. The archaeological method as an aid to art-historical interpretation", Studia Historica Slovenica 20, št. 1 (2020), str. 72–75. 11 Andreas Gubo, Geschichte der Stadt Cilli vom Ursprung bis auf die Gegenwart (Graz, 1909), str. 342 (dalje: Gubo, Geschichte der Stadt Cilli); "Das 600 jährige Jubiläum der Minoritenkirche in Cilli", Deutsche Wacht, 25. 5. 1910, št. 42, str. 5; Marijan Marolt, Dekanija Celje, Umetnostni spomeniki Slovenije 3 (Maribor, 1931), str. 61 (dalje: Marolt, Dekanija Celje); Jože Curk, "Celje: urbanistično-gradbeni zgo- dovinski oris", Celjski zbornik 8 (1963), str. 13 (dalje: Curk, "Celje"); Jože Curk, Topografsko gradivo 1: sakralni spomeniki na območju občine Celje (Celje, 1966), str. 27 (dalje: Curk, Topografsko gradivo); Jože Curk, "O samostanih in samostanski arhitekturi po letu 1200 na slovenskem Štajerskem: gradbe- no-zgodovinski oris", Časopis za zgodovino in narodopisje 64=NV 29, št. 2 (1993), str. 138 (dalje: Curk, "O samostanih", str. 138); Jože Curk et al., Samostani na Slovenskem do leta 1780 (Maribor, 2008), str. 623 S H S tudia istorica lovenica spoznanj in hipotetični rekonstrukciji kapele. Po drugi strani pa želi na novo osvetliti okoliščine njenega nastanka in izpostaviti plemiške zglede, povezane s češčenjem Loretske Marije. Kot bo pokazano v nadaljevanju, iz študija virov namreč izhaja, da je loretsko kapelo pri celjskih minoritih ustanovila ovdovela baronica Katarina Elizabeta Raumschüssl iz rodu grofov Sauerjev z Borla. Ustanovne listine sestre in brata Znano je, da sta Jurij Friderik grof Sauer in njegova sestra Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl v le nekajdnevnem razmiku junija 1692 ustanovila različne pobožnosti pri ptujskih minoritih. Jurij Friderik je 10. junija tega leta minoritom naložil opravljanje večnih maš in vzpostavitev večne luči v njegovi loretski kapeli.12 Katarina Elizabeta pa jim je nato 30. junija izstavila še darov- nico, s katero je ustanovila pete litanije Matere božje pred izpostavljenim Naj- svetejšim za vse nedelje in praznike.13 V ta namen je pri štajerskih deželnih sta- novih že 18. junija 1692 naložila 800 goldinarjev, od katerih so dobili minoriti petodstotne obresti, torej 40 goldinarjev letno. Listino so poleg nje podpisali in pečatili še provincial Ludovik Honner, gvardijan Gašper Dietl, svoje podpise pa je dodalo še nekaj patrov. Iz obeh listin izhaja, da sta brat in ovdovela sestra morala delovati usklajeno. K temu ne namiguje le vsebina obeh listin, ki nam sporoča, da sta razen za svoj dušni blagor poskrbela še za spomin na vse žive in mrtve člane svoje rodbine, torej grofov Sauerjev, temveč tudi to, da je baro- nica pri navodilih za opravljanje petih litanij izrecno izpostavila željo, da naj se te ne prekrivajo s pobožnostjo litanij, ki jih je pri minoritih že ustanovil njen 61 (dalje: Curk, Samostani na Slovenskem); Branko Vnuk, Srednjeveška arhitektura beraških redov na območju nekdanje vojvodine Štajerske, doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta (Ljubljani 2018), str. 50 (Vnuk, Srednjeveška arhitektura beraških redov). 12 Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), SI PAM/0001, fond Zbirka listin, št. 614, Jurij Friderik grof Sauer ustanovi večne maše pri ptujskih minoritih, 10. junij 1692, Ptuj, digitalna kopija listine je dostopna na spletni strani www.monasterium.net. Jože Mlinarič, Zbirka listin: 1246–1865, Viri 3 (Maribor, 1987), št. 613 (dalje: Mlinarič, Zbirka listin); Jože Mlinarič, "Zgodovina samostana od ustanovitve do 1800", v: Minoritski samostan na Ptuju: 1239–1989, ur. Jože Mlinarič in Marjan Vogrin (Ptuj–Celje, 1989), str. 90, repr. 13 (dalje: Mlinarič, "Zgodovina samostana"); Marija Hernja Masten in Peter Pavel Klasinc, "Arhivsko gradivo samostana", v: Minoritski samostan na Ptuju: 1239–1989, ur. Jože Mlinarič in Marjan Vogrin (Ptuj–Celje, 1989), str. 403 (dalje: Hernja Masten, Klasinc, "Arhivsko gradivo"); Marija Hernja Masten, "Rodbina Sauer, baroni Kozjaški, grofje Borlski", v: Grad Borl: gradbenozgodovinski oris in prispevek k rodbini Sauer (Cirkulane, 2010), str. 94, z repr. (dalje: Hernja Masten, "Rodbina Sauer"). 13 PAM, SI PAM/0001, fond Zbirka listin, št. 615, Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl, rojena Sauer, ustanovi litanije Matere božje pri ptujskih minoritih, 30. junij 1692, Ptuj, digitalna kopija listine je dostopna na spletni strani www.monasterium.net. Mlinarič, Zbirka listin, št. 614; Mlinarič, "Zgodovina samostana", str. 90–91, repr. 14; Hernja Masten, Klasinc, "Arhivsko gradivo", str. 403; Hernja Masten, "Rodbina Sauer", str. 95. G. Bence: Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl, rojena Sauer ... 624 brat Jurij Friderik.14 Še več, baronica se je v skrbi za svoj dušni blagor očitno zgledovala tudi po svojem bratu. Slednje lahko razberemo iz še ene pobožne ustanove, ki se na njeno darovnico za ptujske minorite navezuje tako časovno kot vsebinsko. Katarina Elizabeta je namreč natanko istega dne, torej 30. junija 1692, izdala še eno listino, tokrat za minoritski samostan v Celju (slika 1, glej prepis listine v prilogi).15 14 " /…/ Jedoch ausser der Jenen Feÿrta[e]g / an welche aldorten vermo[e]g meines hochgeehrtisten und geliebsten Herrn Herrn Bruederns Stüfftung beÿ dessen aufgerichten Saulen unser lieben Frauen solche Litaneÿ mueß gehalten werden /…/" (PAM, SI PAM/0001, fond Zbirka listin, št. 615, Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl, rojena Sauer, ustanovi litanije Matere božje pri ptujskih minoritih, 30. junij 1692, Ptuj). 15 Zgodovinski arhiv Celje (ZAC), SI ZAC/0002, fond Zbirka listin minoritskega samostana v Celju, Sig. L 16 Min, Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl, rojena Sauer, ustanovi litanije Matere božje pri celjskih minoritih, 30. junij 1692, Celje, digitalna kopija listine je dostopna na spletni strani www. Ustanovna listina Katarine Elizabete baronice Raumschüssl za celjske minorite iz dne 30. junija 1692 (slika 1) (Zgodovinski arhiv Celje, Zbirka listin minoritskega samostana v Celju) 625 S H S tudia istorica lovenica Z njo je minoritom naložila opravljanje različnih pobožnosti. Najprej je ustanovila pete litanije Matere božje, ki naj jih vsako nedeljo opravljajo v loret- ski kapeli v tamkajšnji cerkvi. Nadalje je določila, naj se litanije pred Najsve- tejšim na velikem oltarju pojejo tudi na vse Marijine in praznike apostolov. V loretski kapeli je ustanovila še večno mašo, ki naj jo minoriti opravljajo vsako soboto za njen in dušni blagor umrlih sorodnikov. Nazadnje pa je z listino dolo- čila, naj v loretski kapeli gori večna luč, ob petju ustanovljenih litanij pa naj gorijo kar tri. Sorazmerno z obsegom naloženih obveznosti je bila višja tudi glavnica za ta namen pri štajerskih deželnih stanovih naloženega denarja, ki je znašala 1400 goldinarjev. Po petodstotnih obrestih so iz nje minoriti tako letno uživali 70 goldinarjev. Za skrbnike tega dogovora je določila svoje sorodnike grofe Sauerje. Listino je poleg dobrotnice tudi v tem primeru podpisal in peča- til provincial Ludovik Honner. Pod pečatom celjskega minoritskega samostana so se podpisali še gvardijan Leopold Streicher ter patri Miklavž Eisenschmidt, Martial Fraidl in Severin Praescholler. Doslej spregledana listina ni pomembna le kot pričevanje o baroničinih dobrih namenih in povezanosti Sauerjev s celj- skimi minoriti, temveč tudi zaradi same omembe loretske kapele v samostanski cerkvi, ki jo je, po zapisu sodeč, dala sama tudi zgraditi in opremiti. Na to v listini baronica opozori kar štirikrat: in meine eben in selbigen Gotts-Hauß aufgerich- ten Loretha Capellen; in der von mir erbauten Loretha Capellen; in meiner eben in selbigen Gotts-Hauß aufgerichten Loretha Capellen; meiner Loretha Capellen. O baronici Katarini Elizabeti vemo razmeroma malo. Bila je hči Janeza Karla Sauerja in njegove prve žene Krescencije Greisseneck. Leta 1646 se je poročila z Adamom Sigfridom baronom Raumschüsslom.16 Kot kaže, je baro- ničin mož odraščal v kranjski družini, spreobrnjeni v katolištvo. Ob povzdigu monasterium.net. Originalna listina je ohranjena v Zbirki listin minoritskega samostana v Celju (ZAC, SI ZAC/0002), ki so v arhiv prišle s predajo restituiranega gradiva leta 1983. Arhivski popis listin je leta 2007 opravil Aleksander Žižek (Bojan Cvelfar et al., Vodnik po fondih in zbirkah: zgodovinski arhiv Celje (Celje, 2010), str. 687). Listina ni navedena v popisu arhivskega gradiva, ki se je konec 18. stoletja še nahajalo v celjskem samostanu (prim. Steiermärkisches Landesarchiv, Graz (StLA), Handschriften Bürgergase 16, št. 28, Inventarium im Monate Junius 1788 erhobene Fermoegen des Minoriten Klosters zu Cilli, foll. 129–134). Darovnico Katarine Elizabete sicer omenja tudi Ignac Orožen, vendar je ne poveže z loretsko kapelo (prim. Orožen, Das Dekanat Cilli, str. 169). Uredništvu je bilo besedilo oddano v začetku avgusta 2020, od konca oktobra istega leta pa je bila v Zgodovinskem arhivu Celje postavljena občasna razstava, na kateri je bila baroničina ustanovna listina predstavljena javnosti in s spremnim besedilom reproducirana tudi v katalogu: Aleksander Žižek, Memento mori: smrt in odnos do nje v arhivskem gradivu (Celje, 2020), str. 12–13. 16 Johann Baptist Witting, "Die Beiträge zur Genealogie des kranischen Adels", Jahrbuch der k.k. heral- dischen Gesellschaft "Adler" NV 4 (Wien, 1895), str. 259 (dalje: Witting, "Die Beiträge zur Genealogie"). Leto baroničine poroke navaja Schönlebnova genealogija kranjskih plemiških rodbin iz leta 1674 (Arhiv Republike Slovenije (ARS), SI AS 1073, fond Zbirka rokopisov, št. I/42r, Janez Ludvik Schönleben: Appendix ad Annales et Chronologiam Carnioliae sive Genealogica fragmenta famili- arum nobilium Carnioliae, 1674, str. 586). Za genealogijo glej tudi: Hans Peter Naschenweng, Der Landständische Adel des Herzogtums Steiermark (Graz, 2020), str. 1169 in 1257, dostopno na: www. landesarchiv.steiermark.at/cms/dokumente/12799919_77967720/a7a9fa8a/NASCHENWENG%20 G. Bence: Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl, rojena Sauer ... 626 v naslov barona, ki ga je njemu ter njegovima bratoma Leopoldu in Erazmu podelil cesar Ferdinand III. leta 1654, je bil že dvanajst let stotnik v Vojni kra- jini.17 Od otrok se največkrat omenja hči Eleonora Barbara, ki je bila omožena kar trikrat.18 Kar tri hčerke, poimensko sta znani Ana Krescencija in Konstan- ca, so vstopile v samostan dominikank v Marenberku/Radjah ob Dravi, ki je bil rezerviran zgolj za izbrane plemkinje.19 Najstarejši sin Jurij Leopold pa je kot malteški vitez umrl leta 1688 v beneški bitki z Osmani pri mestu Negroponte na grškem otoku Evboja.20 Jedro družinske posesti je verjetno predstavljal del gospostva Anderburg s sedežem v Šentjurju, pričakovali pa bi, da so premogli tudi kakšno hišo v Celju.21 Iz besedila obeh baroničinih listin izhaja, da je bila Webseite%20Version%20Oktober%202020.pdf, pridobljeno: 19. 11. 2021 (dalje: Naschenweng, Der Landständische Adel). 17 Prošnjo je v imenu bratov napisal prav Adam Sigfrid (Boris Golec, Valvasor: njegove korenine in potomstvo do danes (Ljubljana, 2016), str. 162 (dalje: Golec, Valvasor)). Raumschüssli so že od 14. stoletja izpričani v Celjski grofiji, na Kranjskem pa od 16. stoletja, kamor so po štajerskem Šeneku pri Polzeli prinesli plemiški predikat zu Schöneck, po dvorcu Belnek pri Moravčah pa so dobili še ime zu Wildeneck. Adam Sigfrid in njegovi bratje so najverjetneje odraščali na posestvu materine druži- ne Bonomo v Volčjem Potoku pri Kamniku. Njegov brat Leopold je zasedal vidnejše javne službe, ob vrhuncu svoje kariere pa je upravljal vicedomski deželni urad za Kranjsko. Do smrti leta 1659 je gospodaril tudi v svojem na novo zgrajenem dvorcu v Mengšu (Golec, Valvasor, str. 152–153 in 162). Za štajersko vejo Raumschüsslov, ki se je ustalila v okolici Velenja in Polzele, prim.: Ignaz Orožen, Das Bistum und die Diözese Lavant 5: Das Dekanat Schallthal (Graz, 1884), str. 150–151 (dalje: Orožen, Das Dekanat Schallthal). 18 Eleonora Barbara se je sprva poročila z Jurijem Sigismundom baronom Saurau leta 1671. Od leta 1673 pa do moževe smrti (1697) je bila poročena s Sigismundom Viljemom baronom Čečkerjem (Zetschker), graščakom Novega dvora pri Radečah in Zgornjega Erkenštajna. Nazadnje se je poročila s Ferdinandom Ernestom grofom Saurau z Male Loke leta 1705. Umrla je leta 1709 v Ljubljani (Dušan Kos, Valvasor, kuharica Ana in težave z duhom gospe Gallenberg, Gradivo in razprave: Zgodovinski arhiv Ljubljana 37 (Ljubljana, 2016²), str. 37, 159 in 186 (dalje: Kos, Valvasor). Glej tudi: Witting, "Die Beiträge zur Genealogie", str. 263–264; ARS, SI AS 730, fond Gospostvo Dol, fasc. 120, Genealogica R–Z, Tschetschker, str. 267; Naschenweng, Der Landständische Adel, str. 1571. 19 Ana Krescencija je v oskrbo k nunam prišla že pred letom 1678, leto za tem pa je naredila redovne zaobljube in prevzela ime Ana Serafina. Njena sestra Konstanca (rojena 1665) je v marenberški samo- stan prišla po očetovi smrti, leta 1683 je naredila zaobljube in dobila ime Benedikta Konstanca (Jože Mlinarič, Marenberški dominikanski samostan 1251–1782 (Celje, 1997), str. 279 (dalje: Mlinarič, Marenberški dominikanski samostan). Orožen sicer pravi, da bi naj k marenberškim nunam vstopile tri Raumschüsslove hčerke (Orožen, Das Dekanat Schallthal, str. 151; prav tako: Naschenweng, Der Landständische Adel, str. 1169). Iz Mlinaričevega seznama marenberških nun bi v tem oziru prišla v poštev še Ana "Lemäna" baronica Raumschüssl (vzdevek je povezan z njeno delno hromostjo), ki je bila rojena 1649 na Kranjskem in so jo v samostan sprejeli leta 1667, vendar po zapisih iz samostanske kronike ni povezana z omenjenima sestrama (prim. Mlinarič, Marenberški dominikanski samostan, str. 279). 20 Orožen, Das Dekanat Schallthal, str. 151; prim. Naschenweng, Der Landständische Adel, str. 1169. Jurij Leopold je bil leta 1682 sprejet v malteški viteški red (prim. Leopold Nedopil, Deutsche Adelsproben aus dem Deutschen Ordens-Central-Archive, št. 4 (Wien, 1881), str. 159, št. 9004 in 9005). Hans Peter Naschenweng sicer omenja sedem otrok; še eno neimenovano hčer in kot najmlajšega otroka sina Janeza Sigismunda, ki se je leta 1677 poročil z Evo Dorotejo grofico Paradeiser, umrl pa leta 1687 v Ljubljani (Naschenweng, Der Landständische Adel, str. 1169). 21 Gospostvo Anderburg bi se naj v posesti Adama Sigfrida nahajalo od leta 1666. Njegova hči Eleonora Barbara ga je kot dedinja prodala grofom Schrattenbachom. Pirchegger sicer kot leto prodaje nava- ja 1717, ko je bila Eleonora Barbara že mrtva (1709) (Hans Pirchegger, Die Untersteiermark in der 627 S H S tudia istorica lovenica po moževi smrti leta 166922 precej povezana s člani svoje izvorne družine. To je izpostavljeno že v bogato fleuroniranem okrasu v obeh listinah enake intitu- lacije, pri kateri izstopata heraldično zaznamovani inicialki N(ach). Baronica se nam predstavlja z družinskim grbom Sauerjev: s tremi zlatimi vesli na rde- čem polju in grofovsko krono nad njim. Glava družine, njen brat Jurij Friderik Sauer z Borla, je bil od leta 1656 poročen z Marijo Barbaro grofico Trauttman- sdorff in je leta 1668 rodbini priskrbel dedni grofovski naslov. Opravljal je vidne javne funkcije, med drugim je bil cesarski komornik in član štajerskega dežel- nega zbora, kot višji proviantni mojster pa je imel tudi dobičkonosno držav- no službo.23 V kontekstu te razprave je grof Jurij Friderik pomemben zlasti kot dobrotnik in umetnostni naročnik, ki ni skoparil z gmotno podporo različnim gradbenim podvigom in z napori, vloženimi v skrbi za osebno in božjo slavo.24 Pri njegovih prizadevanjih zasledimo poleg njegove soproge nekajkrat tudi ime njegove sestre Katarine Elizabete. Jurij Friderik je z ženo ob prenovi rezidenčnega gradu Borl okrog leta 1674 zgradil novo grajsko kapelo, posvečeno sv. Trojici. Na danes ukradeni sliki na velikem oltarju sta bila ustanovnika tudi upodobljena.25 Njuno ustanovo je z darovnico podprla tudi baronica Katarina Elizabeta; iz nje se je za opravlja- nje svetih maš v grajski kapeli vzdrževal stalni kaplan.26 Kot je razvidno iz tu obravnavanih listin, pa sta bila brat in sestra najbolj povezana v darežljivosti do minoritskega samostana na Ptuju. Tako lahko baroničino ustanovitev petih Geschichte ihrer Herrschaften und Gülter, Städte und Märkte, Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission 10 (München, 1962), str. 228; glej tudi: Orožen, Das Dekanat Schallthal, str. 151). Eleonorino doto in dediščino bi lahko predstavljale tudi posesti, ki jih je njen drugi mož Sigismund Viljem Čečker ob smrti leta 1697 zapustil dedičem; poleg dela gospostva Anderburg sta to bili še hiši v Celju in Šentjurju (Kos, Valvasor, str. 35). Za grad Anderburg glej: Ivan Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 5: med Kozjanskim in porečjem Save (Ljubljana, 1993), str. 9–10. 22 Naschenweng, Der Landständische Adel, str. 1169. 23 Hernja Masten, "Rodbina Sauer", str. 82. Sauerji so izvirali s Kranjske in so se po gradu Kozjak na Dolenjskem imenovali zu Kosiak. Po izgonu protestanskega plemstva s Štajerske leta 1628 je svoj vzpon doživela veja Janeza Karla z Borla, ki je ob povzdigu v grofe prevzela naslov von und zu Ankenstein. Člani rodbine so opravljali različne javne funkcije in so mdr. upravljali gospoščine Borl, Dornava, Št. Janž na Dravskem polju, Šoštanj, Velenje, pripadale so jim različne desetine, imeli so več hiš v Gradcu ter eno na Ptuju (Dejan Zadravec, "Gospostvo Borl od nastanka do leta 1801", v: Cirkulane: svet Belanov, ur. Martin Prašnički (Cirkulane, 2005), str. 80–82; Hernja Masten, "Rodbina Sauer", str. 76–85). 24 Igor Weigl, "Grad Borl in družina Sauer von und zu Ankenstein", Časopis za zgodovino in narodo- pisje 68=NV 33, št. 2 (1997), str. 218 (dalje: Weigl, "Grad Borl"). Poleg že omenjene in v nadaljevanju predstavljene naročniške vloge grofa Jurija Friderika Saureja pri minoritskem samostanu na Ptuju sta s soprogo Marijo Barbaro, rojeno grofico Trauttmansdorff, z umetnostnimi naročili zaznamovala zlasti rezidenčni grad Borl in njegovo posestno okolico, glej: Weigl, "Grad Borl", str. 217–228; Polona Vidmar, "Slikarska in kiparska oprema cirkulanskih cerkva", v: Cirkulane: svet Belanov, ur. Martin Prašnički (Cirkulane, 2005), str. 267–884 (dalje: Vidmar, "Slikarska in kiparska oprema"). 25 Za grajsko kapelo in njeno opremo glej: Weigl, "Grad Borl", str. 219–221; Vidmar, "Slikarska in kipar- ska oprema", str. 271–275. 26 Hernja Masten, "Rodbina Sauer", str. 83–84. G. Bence: Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl, rojena Sauer ... 628 litanij pri ptujskih minoritih razumemo kot nadgradnjo litanij, ki jih je pri njih že leta 1672 ustanovil Jurij Friderik. Določil je, da morajo minoriti litanije opra- vljali dvajsetkrat na leto, in sicer s svečami in procesijo pred Marijinim stebrom na trgu pred cerkvijo, ki ga je Jurij Friderik dal postaviti v spomin na zmago avstrijske vojske nad Turki pri Monoštru leta 1664.27 Umetnostnonaročniški podvigi baroničinega brata nedvomno sledijo sočasnim, tudi politično motivi- ranim reprezentativnim dejanjem ne le vladajoče elite, temveč tudi posnema- jočega plemstva. V tem oziru je razumljiva njegova ideja o postavitvi takrat sicer modne, Loretski Mariji posvečene kapele, ki jo je leta 1687 zgradil ob minorit- ski cerkvi na Ptuju.28 Ničesar ne vemo o tem, da bi pri zorenju te namere igrala vlogo kakšna zaobljuba. Kapela je vsekakor morala nastati v soglasju z minoriti, ki so se ravno v tem času namenili obnoviti samostanski kompleks s cerkvijo.29 Nezanemarljiva pa je tudi možnost, da ga je pri tem nagovarjal spomin na lastno doživetje. Jurij Friderik se je namreč leta 1650 podal na kavalirsko potovanje v Italijo, v tistem času skorajda obvezno preizkušnjo za plemiškega mladeniča, kateri se niso izognili niti Sauerji. Tako gre sklepati po njihovih številnih vpisih v knjigo nemških študentov v Sieni, v katero se je Jurij Friderik vpisal 25. oktobra tega leta.30 Njegova pot je sicer sovpadala s svetoletnim jubilejem, ko je glavni cilj potovanj predstavljalo romanje v Rim. Pri tem ni izključeno, da je enega od postankov namenil obisku Svete hiše v Loretu, sicer neizogibnemu milostnemu kraju popotnikovega itinerarija po Italiji.31 Kakor koli, za vzgib, iz katerega je Jurij Friderik postavil loretsko kapelo, je zagotovo vedela tudi njegova sestra. Vrnimo se k listinama Katarine Elizabete iz junija 1692. Ni dvoma, da ju je ovdovela baronica dala napisati ob spoznanju o minljivosti življenja in v upa- 27 Mlinarič, "Zgodovina samostana", str. 89–90; Hernja Masten, "Rodbina Sauer", str. 93–94). Za Marijin steber na Ptuju glej: Branko Vnuk, "Baročni spomeniki", v: Ptujska javna plastika: 1664–2012, ur. Branko Vnuk (Ptuj, 2017), str. 15–17. 28 Mlinarič, "Zgodovina samostana", str. 90; Jože Curk, "Gradbeno-zgodovinski oris samostana in cer- kve", v: Minoritski samostan na Ptuju: 1239–1989, ur. Jože Mlinarič in Marjan Vogrin (Ptuj–Celje, 1989), str. 244 (dalje: Curk, "Gradbeno-zgodovinski oris"). 29 Ker si patri verjetno niso hodili v zelje, naj bo le v opombi izpostavljeno, da je med pomembne pospe- ševalce pobožnosti do Marije Loretske tudi v naših krajih sodil kapucinski red (prim. Martelanc, Kapucinska arhitektura, str. 62–65). Grof Sauer je bil povezan tudi s ptujskimi kapucini, pri katerih sta s soprogo pokopala prvorojenko Ano Marijo Izabelo leta 1661 (Hernja Masten, "Rodbina Sauer", str. 82). 30 "Georgius Fridericus Sauer liber baro in Kosiak dom. in Welau 25. Okt." (citirano po: Fritz Weigle, Die Matrikel der deutschen Nation in Siena (1573–1738), 1, Bibliothek des Deutschen Historischen Instituts in Rom 22 (Tübingen, 1962), str. 295, št. 7365). O vplivu kavalirskih potovanj na umetnostna naročila štajerskega plemstva glej: Barbara Murovec, "Historizirana podoba naročnika: Attemsova družinska portreta in Rembov avtoportret iz brežiškega gradu", Acta historiae artis Slovenica 23, št. 1 (2018), str. 117–120. 31 Elisabeth Grams Cornides, "Fromme Kavaliersreisen? Adelige aus den habsburgischen Erblanden als Rompilger in den Heiligen Jahren von 1650 bis 1750", v: Adel und Religion in der frühneuzeitlichen Habsburgermonarchie, ur. Katrin Keller, Petr Maťa in Martin Scheutz, Veröffentlichungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung 68 (2017), str. 199. 629 S H S tudia istorica lovenica nju, da se ji bo kar najbolje godilo tudi po smrti. Iz prologa njene ptujske listine je razvidno še nekaj. Katarina Elizabeta je k dobrim dejanjem, zlasti k češče- nju pravega Boga v podobi Najsvetejšega zakramenta, kot to zahteva katoliška vera, želela nagovoriti tudi druge vernike. In sicer kar po navdihu božje pre- vidnosti (durch sondere Eingebung Gottes).32 Prav s tem namenom je tako na 32 "/…/ da ein Christ nicht allein sich selbst aigner Andacht befleisset / sondern auch den Nachsten zu haÿlsamen Wercken /forderist der Verehrung Gottes / und seiner Heiligen anfrischet / und anmuethet / und weillen wür Catholische Christen uns villmehr / alß vor Zeiten Moÿses zuerfreÿen haben / das khein anders Volckh so grosß / darzue sich die Götter also nahe herbeÿ thuen / wie unser Gott beÿ allen unsern Gebett gegenwertig ist / bevorderist aber / da wür bey Aussezung deß Hochwürdigisten Sacraments des Altars /: in welchen unter der Gestalt eines kleinen Broets der wahre lebendige Gott selbsten CHRISTUS JESUS unser Erleser uns vor Augen steht :/ unser Gebett ablegen. O was für Ehrerbietigkeit / undtertheni- gste Reverenz und Andacht seint wür da[n] schuldig disen unsern lebentigen Gott in den H. Sacrament zuerzaigen / und weillen uns der Christlich Catholische Glauben anbefilcht / die H.H. Gottes alß unsere Vorbitter zuverehrn und anzurueffen / so will es ja vor allen erstens der seeligsten Himmels Königin Ustanovna listina Katarine Eli-zabete baronice Raumschüssl za celjske minorite iz dne 30. junija 1692, detajl z upodobitvijo Marije Loretske (slika 2) (Zgodovinski arhiv Celje, Zbirka listin minoritskega samo- stana v Celju) G. Bence: Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl, rojena Sauer ... 630 Ptuju kakor tudi v Celju ustanovila litanije – priljubljeno ljudsko pobožnost, ki je ob zapovedani repetitivni izvedbi zagotavljala množičen obisk pravovernega ljudstva. Tudi na ta način se je še posebej širila pobožnost do Matere božje.33 Na simbolični ravni je to v obeh listinah tudi bogato ilustrirano. Na sredini celjske listine je v ovalu upodobljena podoba Loretske Marije, na ptujski listini pa mon- štranca z Najsvetejšim (slika 2, slika 3). Verjetno ni naključje, da se v lavretanskih litanijah Marijo kliče na pomoč tudi kot "Posodo časti vredno" (Vas honorabile), kar v emblemskih lavretanskih Maria als einer wahre[n] Mutter deß Allmögenten Sohn Gottes gebühren / und ist ganz ungezweifelt / das dise hochwürdigste Jungfrau und Mutter durch unser Zueflucht / und Andacht begietet / auch Ihren liebsten Sohn CHristum JEsum / alß welcher ein gerechter Richter der lebendige[n] und Todten komen würdt unß auch gnediklich würdt versöhnen /…/" (prepis po: PAM, SI PAM/0001, fond Zbirka listin, št. 615, Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl, rojena Sauer, ustanovi litanije Matere božje pri ptujskih minoritih, 30. junij 1692, Ptuj). 33 Prim. Wiegele, Der Loretokult im Habsburgerreich, str. 356. Ustanovna listina Katarine Eli-zabete baronice Raumschüssl za ptujske minorite iz dne 30. junija 1692, detajl z upodobi- tvijo monštrance z Najsvetejšim (slika 3) (Pokrajinski arhiv Maribor, Zbirka origi- nalnih listin) 631 S H S tudia istorica lovenica serijah simbolizira prav upodobitev monštrance.34 Da je bila baronica v skrbi za svoj dušni blagor še kako dovzetna tudi za "čudeže" krščanske narave, pa potrjuje dogodek, ki ga je po Valvasorjevem poročilu temeljito raziskal Dušan Kos.35 Na Novem in Starem dvoru pri Radečah naj bi se med 15. in 25. januar- jem 1684 prikazoval duh pokojne vdove Marije Elizabete pl. Gallenberg. Zaradi nekih nerešenih dolgov je njena nesrečna duša obtičala v vicah. Za odrešitev je duh gospe Gallenberg zahteval darovanje tridesetih maš pri oltarju sv. Antona Padovanskega v cerkvi sv. Marjete na Jagnjenici. Maše je moral plačati nečak pokojnice, novodvorski graščak Sigismund Viljem baron Čečker. Po opravlje- nih mašah se duh ni več pojavil.36 Baron Čečker je bil drugi mož Eleonore Barba- re, rojene baronice Raumschüssl, in tako zet Katarine Elizabete.37 O zadoščenju duha gospe Gallenberg je morala vedeti tudi baronica Katarina Elizabeta, saj je leta 1690 financirala postavitev novega Antonovega oltarja v jagnjeniški cer- kvi.38 Kljub dobrim odnosom, ki jih je imela s svojim zetom, Dušan Kos sumni- čavo sklepa, da jo je k temu pregovoril svibenski vikar Franc Ludvik Schreiber. Kot upravitelj jagnjeniške podružnice je od prikazovanj preračunljivo imel še največ. Baroničino naročništvo bi lahko prepoznali tudi v sočutju do pokoj- ne Marije Elizabete pl. Gallenberg, s katero ju je družilo "žalostno vdovstvo".39 Nedvomno pa tudi skrb za zveličanje duše. Predstavljena baroničina pobožnost se zrcali v njeni darežljivosti do verskih ustanov, v ta kontekst pa je treba posta- viti tudi nastanek njene loretske kapele pri celjskih minoritih. Baroničina loretska kapela Preden se lotimo iskanja morebitnih ostankov loretske kapele pri nekdanji minoritski cerkvi v Celju, poglejmo vsaj tiste, ki so v drugi polovici 17. stole- tja nastale na južnem Štajerskem. Za primerjavo je priročna že loretska kape- la baroničinega brata Jurija Friderika pri minoritski cerkvi na Ptuju. Kapela je danes rekonstruirana le v arhitekturni lupini, njena prvotna podoba pa je na 34 Prim. Menaše, Marija, str. 110, repr. 46. 35 Kos, Valvasor. 36 Prav tam, str. 11–15. 37 Glej op. 17. v tem članku. 38 Kos, Valvasor, str. 154. To potrjuje napis na oltarju: "GOT DEM ALLMECHTIGEN, MARIA DER GEBENE LEREN / MVETTER GOTTES VNND DEM H. ANTONI DE PADVA ZV / EHREN HAB ICH CATHARINA ELISABETH RAMBSCHIS- / LIN FREYIN WITTIB GEBORNE GRAFFIN SAVERIN V. / VNND ZV ANKHENSTAIN DISEN ALTAR MACHEN LASSEN / FVESS FALLENTT BITTENTT DER H. ANTONI VNND ALLE / HEILLIGE WOLLEN VOR GOTT MIR IHRER VO- / RBITT MEINER INGEDENKH SEIN. / ANNO 1.6.9.0 IAHR." (nave- deno po: prav tam, str. 154, op. 286). 39 O postavitvi oltarja glej: Kos, Valvasor, str. 154–155 in 159, repr. 33–34. G. Bence: Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl, rojena Sauer ... 632 podlagi slikovnega in arhivskega gradiva dovolj dobro raziskana.40 V tlorisu pravokotna kapela je bila z daljšo stranjo bočno naslonjena na severno steno ladje tako, da je bila na zahodu poravnana s pročeljem cerkve. V zahodni steni je imela kvadratno okno, vanjo pa je vodilo dvoje simetrično postavljenih vrat: severna so omogočala dostop od zunaj, južna pa so kapelo povezovala s cerkve- no ladjo. Glede na postavitev kapele je možno, da so vanjo, po predlogi naza- reške hišice, v vzhodnem delu južne stene vodila še ena vrata iz ladje, ki pa niso izpričana.41 Prvotna zunanjščina kapele je dobro dokumentirana na bakrorezu samostanskega kompleksa iz leta 1696 (slika 4). Kapela je bila pokrita z banjasto streho. Oblikovno je izstopala le njena zahodna fasada, katere pritlični del sta na vsaki strani okna členila po dva para pilastrov. Pod okno so bile umeščene tudi stopnice, kot podest za pogled v notranjščino kapele.42 Nad oknom je bila vzidana marmorna napisna plošča z imenom naročnika in letnico postavitve kapele.43 Na pročelju kapele je v pol- krožno zaključenem čelu izstopala kiparska skupina Oznanjenja. Z grafike je razvidno, da se je med upodobitvama klečeče Marije in nadangela nahajalo še heraldično znamenje grofa Sauerja, nad njim pa je bila umeščena doprsna podoba Boga Očeta.44 Čeprav nastanek kapele na napisni plošči zaznamu- je letnica 1687, je njen fasadni del nastajal skupaj z arhitekturno uglašenim pročeljem minoritske cerkve, ki je bilo končano do leta 1691.45 Dela v loretski kapeli so sicer potekala še leta 1694, ko so v njej položili kamnit tlak.46 Kakšna 40 Loretska kapela je bila skupaj z ladijskim delom cerkve popolno porušena leta 1945 v bombardiranju Ptuja med drugo svetovno vojno. Skupaj z ladjo so jo rekonstruirali med letoma 2001 in 2011. Za kapelo glej: Sergej Vrišer, "Baročna podoba cerkve sv. Petra in Pavla", v: Minoritski samostan na Ptuju: 1239–1989, ur. Jože Mlinarič in Marjan Vogrin (Ptuj–Celje, 1989), str. 297 (dalje: Vrišer, "Baročna podoba cerkve"); Curk, "Gradbeno-zgodovinski oris", str. 244; Amadeja Pernat, "Baročna podoba minoritske cerkve", v: Minoritska zbirka 2: ostanki srednjeveške in baročne arhitekturne plastike iz prvotne minoritske cerkve sv. Petra in Pavla, ur. Branko Vnuk (Ptuj, 2016), str. 39, 41 in 44–45 (dalje: Pernat, "Baročna podoba minoritske cerkve"). 41 Primerjaj rekonstrukcijo tlorisa cerkve pred porušenjem leta 1945, objavljeno v: Vnuk, Srednjeveška arhitektura beraških redov, str. 302, repr. 323. 42 Na bakrorezu je sicer v zahodnem oknu izrisana podoba Marije Loretske, ki jo Vrišer interpretira kot relief (Vrišer, "Baročna podoba cerkve", str. 297). Možno je, da nam pri tem bakrorezec le ilustrira pogled na kip Marije Loretske v notranjosti in tako še posebej poudari značaj njej posvečene kapele. Kot je razvidno iz slikovnega gradiva, je podobne stopnice pod oknom imela tudi loretska kapela mariborskega mestnega gradu (prim. Jože Curk, Mariborski grad, Osvetljena dediščina 3 (Maribor, 2007), repr. 8, 24 in 25 (dalje: Curk, Mariborski grad). 43 Danes težko čitljiv napis se je ohranil v prepisu Simona Povodna iz leta 1833: "Anno Domini M. DCL XXXVII Illustrisimus Dominus, Dominus, Georgius Fridericus Sauer comes ab et in Ankenstein L. B. in Kosiak, Wölan, Schönstein, et Lilgenberg, Dominus in Ebensfeld et Sc. Joannem et Dornau summusu Haereditarisu dapifer per Carniolam et marchiam Slavoniae S.l.M cammerarius et consiliarius intimus etc. Socellum hoc B.V.M. de voti animi causa extruit fecit." (navedeno po: Hernja Masten, "Rodbina Sauer", str. 94). Za napisno ploščo glej: Pernat, "Baročna podoba minoritske cerkve", str. 44. 44 Za kiparsko skupino Oznanjenja glej: Pernat, "Baročna podoba minoritske cerkve", str. 44–45. 45 Curk, "Gradbeno-zgodovinski oris", str. 244; Vrišer, "Baročna podoba cerkve", str. 297. 46 Curk, "Gradbeno-zgodovinski oris", str. 244. 633 S H S tudia istorica lovenica je bila banjasto obokana notranjščina kapele, ne vemo. Ludvik Pečko v župnij- ski kroniki iz leta 1861 poroča le, da je bila temačna in brez okrasja.47 Avguštin Stegenšek pa leta 1905 ugotavlja, da Sauerjeva ptujska loretska kapela ni "tako zvest in natančen posnetek" Svete hiše v Loretu, kot je to notranjščina loretske kapele mariborskega mestnega gradu.48 Loretsko kapelo ob mestnem gradu v Mariboru je dal eno leto pred svojo smrtjo, to je leta 1655, postaviti Jurij Jernej grof Khisl. Dokončana in opremlje- na je bila z angažmajem njegove soproge Ane Marije, rojene grofice Berka, do leta 1661, ko so jo posvetili.49 Kapela je postavljena ob jugozahodnem voga- lu gradu in se nanj naslanja s svojo daljšo vzhodno steno.50 Okno v južni steni kapele omogoča pogled vanjo s trga pred gradom. V kapelo so z nekdanjega grajskega dvorišča vodila zahodna vrata, z grajskim poslopjem pa jo na vzhodu povezujeta še dva vhoda. S pilastri členjeno zunanjščino so predvsem na čelni 47 Povzeto po: Pernat, "Baročna podoba minoritske cerkve", str. 39. 48 Stegenšek, Dekanija gornjegrajska, str. 71. 49 Curk, Mariborski grad, 67–68. 50 Prim. prav tam, str. 59, skica 5. Minoritski samostan na Ptuju, 1696, bakrorez (slika 4) (Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož) G. Bence: Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl, rojena Sauer ... 634 strani posodobili po letu 1727, ko so dozidali tudi oratorij in ga z novim sto- pniščem povezali z arkadnim hodnikom.51 Čeprav tudi notranjščina kaže sledi kasnejših posegov, je prvotni značaj kapele še razpoznaven (slika 5). Neometa- ne stene s fragmenti poslikav ločuje od banjastega oboka profiliran zidec. Tlak je sestavljen iz črnih in belih marmornih plošč in se proti oltarju dvigne za dve stopnici. Oltarno menzo obdaja predelna mreža, v kateri sta dohoda do niše s kipom Loretske Marije. Kapela po najboljših močeh posnema pristnost nazare- ške hišice, v kateri je "Beseda Meso postala", na kar sta opozorila tudi naročnika na napisni plošči na njenem pročelju.52 Od prvotne opreme je treba izpostavi- ti stenska svečnika z grbovnima kartušama Khislov in Marijin kip v niši, ki ga obdaja starejša hrustančasta ornamentika.53 Da je kapela kmalu po postavitvi uživala velik ugled ne le pri vsakokratnih graščakih, ampak tudi pri mestnem in okoliškem prebivalstvu, ne dokazujejo le podeljeni papeški odpustki, temveč tudi popis dragocenega inventarja, med katerega sodijo tudi številne votivne podobe.54 V navezavi na Khislovo loretsko kapelo ne gre spregledati, da je z družin- sko tradicijo po vzoru staršev nadaljevala hči Marija Elizabeta, poročena gro- fica Trauttmansdorff.55 Zakonca Trauttmansdorff sta bila velika dobrotnika avguštincev pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah, pri katerih je bil grofičin mož Ferdinand Ernest leta 1692 tudi pokopan.56 Kmalu po moževi smrti je Marija Elizabeta z donacijami omogočila postavitev loretske kapele pri samostanki cerkvi.57 Ob izgradnji se je kapela naslanjala na severno steno takratne ladje, ki 51 Prav tam, str. 67. 52 "HIERINEN IST DER / REGHE FVRM ODER ABRIS / VON DEM HELLIGEM HAVS / LORETTO EIN GROSSE GEHAIM- / NVS IN WELICHEM DAS / WORDT IST FLEISCH / WORDEN 1.6.5.5" (Prav tam, str. 68, repr. 44). 53 Sergej Vrišer, Mariborski grad, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 17 (Ljubljana, 1969), str. 11–12. 54 Za popis opreme iz leta 1690 in votivne podobe glej: Marjetica Simoniti, "Loretanska kapela mari- borskega gradu", v: Stoletno sporočilo: vodnik po izbranem gradivu iz zbirk Pokrajinskega muzeja v Mariboru, ur. Drago Oman (Maribor, 2003), str. 40–41; Matjaž Grahornik, Zapuščinski inventar po Janezu Jakobu grofu Khislu iz leta 1690, Gradivo za zgodovino Maribora 44 (Maribor, 2020), str. 116– 125, dostopno na: www.pokarh-mb.si/uploaded/datoteke/gzm_44_2019_splet.pdf, pridobljeno: 19. 11. 2021. Gej tudi: Valentina Bevc Varl in Oskar Habjanič, "Družina Khisl na širšem območju Maribora in predmeti, ohranjeni v Pokrajinskem muzeju Maribor", v: Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl, gl. ur. Veronika Pflaum in Marjana Žibert (Kranj, 2019), str. 39–43. 55 Zupančič, Odmevi loretskega kulta, str. 49; Polona Vidmar, "Cerkev Svete trojice v Slovenskih gori- cah in njeni donatorji: Stubenbergi, Trauttmansdorffi, Khisli, čudodelna podoba in motiv calcatio", Zbornik za umetnostno zgodovino NV 52 (2016), str. 97 (dalje: Vidmar, "Cerkev Svete trojice"). 56 Med drugim je iz njune donacije bilo do leta 1692 dograjeno novo samostansko krilo ob cerkvi. Za donatorsko vlogo zakoncev Trauttmansdorff pri svetotrojiških avguštincih glej: Oskar Habjanič, "Avguštinski samostan v Sv. Trojici v Slovenskih goricah v dobi baroka", Kronika: časopis za sloven- sko krajevno zgodovino 62, št. 1 (2014), str. 77–78 (dalje: Habjanič, "Avguštinski samostan"); Vidmar, "Cerkev Svete trojice", str. 93–97 in 102. 57 Za donacije in potek gradnje glej: Vidmar, "Cerkev Svete trojice", str. 96. 635 S H S tudia istorica lovenica so jo ob povečavi cerkve v letih 1735–1740 spremenili v prezbiterij.58 Kapela je v tlorisu sledila znani predlogi. S cerkvijo jo še vedno povezujeta dva kamni- ta portala v severni steni prezbiterija; nad zahodnim sta reliefna grba Trautt- mansdorffov in Khislov, nad vzhodnim pa napis z letnico 1693, s katerim se je ovekovečila naročnica.59 Zunanjščino kapele so predelali z dozidavo odprtih kapel ob njeni vzhodni in zahodni steni, v kateri so ohranili prvotno okno. Od prvotne zasnove je tako razvidna le še severna fasada s pilastri in zazidanim vhodom, ki je vanjo vodil z zunanje strani. Notranjščina kapele je danes v celo- 58 Curk, Samostani na Slovenskem, str. 386. 59 Vidmar, "Cerkev Svete trojice", str. 96. Notranjost loretske kapele mestnega gradu v Mariboru (slika 5) (Pokrajinski muzej Maribor, foto: Danilo Cvetnič) G. Bence: Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl, rojena Sauer ... 636 ti "posodobljena". Nova poslikava tako le imitira opečno zidavo, na kateri so umeščeni tipični fragmenti fresk. Zlasti njena arhitekturna zasnova in ohranje- ni detajli (venčni zidec, lesena preklada prvotnega vhoda in niša za omaro) pa dopuščajo možnost, da prvotna notranjščina ni zaostajala za pristno odslikavo nazareške hišice, kakršno nam še danes kaže njena mariborska različica. Usta- noviteljica je umrla leta 1694, torej pred dokončanjem kapele, saj so v njej šele leta 1707 položili kamnit tlak.60 Oris izbranih posnetkov nazareške hišice in izpostavljena vloga, ki so jo pri izgradnji odigrali njihovi naročniki, predstavljata dobro izhodišče za razmislek o tem, kakšno loretsko kapelo bi lahko pričakovali pri celjskih minoritih. Pri ume- stitvi ali izgledu kapele si z baroničino darovnico ne moremo veliko pomagati, saj pove le, da se ta nahaja nekje v cerkvi (eben in selbigen Gotts-Hauß aufgerichten Loretha Capellen). Nam pa zato vsaj njeno lokacijo nakaže Ignac Orožen, ko ob naštevanju baročne opreme v minoritski cerkvi omeni tudi: "Nordseitig war am unteren Ende der Kirche eine Maria Loretto Kapelle, in welcher jetzt die Stiege zur Musikempore angebracht ist."61 Na drugem mestu pa doda še: "Die Gruft der Minori- ter in der Maria Loretto-Kapelle, jetzt Stiegenhaus des Musikchores."62 Kje se je torej po Orožnu nahajala loretska kapela in kako so njegov zapis interpretirali doslej? Orožnova navedba je v starejši literaturi večinoma le skopo povzeta in interpreti- rana, kot da se je loretska kapela nahajala na mestu stopnic, ki vodijo na pevski kor v preddverju cerkve.63 Takšno interpretacijo nato v svojih stavbnozgodovinskih raziskavah minoritskega samostana v Celju posredno prevzame tudi Jože Curk.64 Čeprav se Curk na Orožnov zapis o loretski kapeli nikjer direktno ne sklicuje, je iz njegovih dognanj razvidno, da ga je pri tem upošteval. Curk je med drugim namreč domneval, da so loretsko kapelo pred zahodno fasado cerkve okoli leta 1858 v 60 Ignaz Orožen, Das Bistum und die Diözese Lavant 1: Das Bisthum, das Domkapitel und die Dekanate Marburg, Mahrenberg, Jaring, St. Leonhard in W. B., Kötsch und Zirkoviz (Marburg, 1875), str. 223. 61 Orožen, Das Dekanat Cilli, str. 173. 62 Prav tam, str. 177. 63 Recimo: "Unter der Lorettokapelle (Stiegenhaus) war die Gruft der Minoriter." (Gubo, Geschichte der Stadt Cilli, str. 342); "Nordseitig war am unteren Ende der Kirche eine Maria-Loretto-Kapelle, in welcher jetzt die Stiege zur Musikempore angebracht ist. In diese Kapelle war die Gruft der Minoriten, welche nach der Aufhebung des Klosters aufgegeben wurde. Die Deckplatte dieser Gruft wurde zum Trottoir vor dem Seitenportale der Kirche verwendet." ("Das 600 jährige Jubiläum der Minoritenkirche in Cilli", Deutsche Wacht, 25. 5. 1910, št. 42, str. 5); "/…/ in sicer se je pričela ta stara, vsekakor gotska ladja tam kot danes, pred njo pa je stala poznejša loretska kapela – na mestu današnjega stopnišča na kor /…/" (Marolt, Dekanija Celje, str. 61). 64 "Leta 1858 so odstranili loretsko kapelo iz 17. stol. ob cerkveni fasadi in predzidali vežo." (Curk, "Celje", str. 13); "Ker je stala na mestu sedanjega kornega stopnišča ob stari cerkveni fasadi Loretanska kapela, zgrajena menda v 17. stol., so jo l. 1858 odstranili, ko so gradili sedanjo vežo in zvonik." (Curk, Topografsko gradivo, str. 27); "/…/ o. 1858 so uničili zahodno ladjino fasado z zašiljenim zgodnjegot- skim portalom in loretansko kapelo iz 17. st. ob njej /…/" (Curk, "O samostanih", str. 138); "Okoli leta 1858 so uničili zahodno ladijsko fasado z zašiljenim zgodnjegotskim portalom in loretsko kapelo iz 17. stoletja ob njej /…/." (Curk, Samostani na Slovenskem, str. 61). 637 S H S tudia istorica lovenica celoti podrli in da se na njenem mestu nahaja današnje stopnišče na pevski kor.65 V nasprotju z dozdajšnjimi ugotovitvami menim, da bi bilo na Orožnov zapis pri iskanju lege loretske kapele treba pogledati tudi s časovne distance. Orožnov zapis je bil objavljen v tretjem zvezku Das Bistum und die Diözese Lavant, izdanem leta 1880, nastal pa je verjetno kakšno leto prej.66 Orožen je nedvomno tudi sam spre- mljal obnovo minoritske cerkve, ki je potekala v tem času in dala stavbi podobo, 65 Glej prejšnjo opombo s citati. Po Curku naj bi bila kapela postavljena pred zahodno fasado cerkve oz. naj bi vsaj delno posegala v prostor današnjih stopnic na pevski kor v preddverju. Curk se pri tem sklepanju verjetno opira tudi na Orožnov zapis, da se je vse do leta 1858, ko so pričeli z gradbenimi deli za dozidavo novega zahodnega zvonika, od prvotne srednjeveške cerkve ohranil glavni portal na zahodni fasadi cerkve (prim. Orožen, Das Dekanat Cilli, str. 171, 177). Na takšen sklep kaže tudi Curkov zapis: "/…/ okoli l. 1858 so uničili cerkveno fasado z zašiljenim zgodnjegotskim portalom /…/" (Curk, "Gradbeno-zgodovinski oris", str. 237), v katerem pa loretske kapele ne omenja. Postavitev kapele ob zahodni fasadi samostanke cerkve pa ni razvidna iz historičnega vizualnega gradiva (prim. relevantne vedutne upodobitve in načrte mesta Celja v: Ivan Stopar, Stare celjske upodobitve (Celje, 1980) (dalje: Stopar, Stare celjske upodobitve). 66 Orožen je bil v Celju najprej kaplan (1844–1847), nato vikar (1847–1854). Da je sledil dogodkom v Celju tudi po svojem odhodu, je razvidno iz posameznih zapisov v njegovih delih (prim. Slovenska biografija, dostopno na: www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi397210/, pridobljeno: 17. 6. 2020). Načrt nekdanjega minoritskega samostana v Celju, 1813, detajl ladje z označeno kapelo (slika 6) (Steiermärkisches Landesarchiv, Graz, Plänesammlung Baudirektion) G. Bence: Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl, rojena Sauer ... 638 ohranjeno tako rekoč vse do danes.67 To velja tudi za del s stopniščem na pevski kor v preddverju, ki je bil prizidan k zahodni fasadi cerkve ob izgradnji novega zvonika do leta 1865, v uporabi pa verjetno komaj po dokončanju del leta 1880.68 Vprašanje je, če se Orožen v svojem zapisu o lokaciji loretske kapele res sklicuje na to stopnišče. Iz nedavno najdenih načrtov preureditve nekdanjega minoritskega samostana v Celju iz leta 1813 (slika 6) je razvidno,69 da so že takrat načrtovali tudi nov dostop na pevski kor. Stopnišče so umestili v prostor (številka 18 na načrtu) zahodnega samostanskega trakta, ki se je na ladjo neposredno navezoval. Sicer ne vemo, če je do realizacije tega načrta tudi prišlo, bi pa to lahko dokazovala prav Orožnova navedba. Potemtakem je stopnišče svojemu namenu verjetno služilo vse do zaključka del na zvoniku (leta 1880) z vhodno vežo, v kateri se nov dostop na pevski kor nahaja še danes. Taka lokacija stopnišča tudi olajša razumevanje Orožnovega zapisa o loretski kapeli, ki jo jasno postavlja na severno stran spo- dnjega (zahodnega) dela tedanje cerkve (ladje).70 Nenazadnje pa v prid takšnemu sklepu o lokaciji loretske kapele govori- jo celo nadaljnje stavbnozgodovinske ugotovitve Jožeta Curka. V svojih raz- pravah namreč večkrat omenja neko kapelo Božjega groba, ki naj bi nastala v tretji četrtini 17. stoletja in je ohranjena vse do danes. Po Curkovem mnenju naj bi nato kapelo okoli srede 18. stoletja vključili v na novo pozidani zaho- dni samostanski trakt.71 Nedvomno je s tem mišljena današnja kapela Lurške Matere božje, ki se z zahodne strani naslanja na severno steno cerkvene ladje.72 Majhna kapela s pravokotnim tlorisom in kapastim obokom je dostopna le iz ladje skozi kamnit portal.73 V kapeli so bile svoj čas shranjene lobanje zname- 67 Obnova cerkve in gradnja novega zahodnega zvonika se je sicer začela leta 1858, po daljšem premoru z dokončanjem preddverja nadaljevala leta 1865, končala pa z deli na zvoniku in fasadi cerkve komaj leta 1880. O prezidavi cerkve v historicističnem slogu glej: Igor Sapač in Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem (Ljubljana, 2015), str. 380, z dodatno literaturo. 68 Pri opisu prenove nekdanje minoritske cerkve Orožen konča z letom 1878 (prim. Orožen, Das Dekanat Cilli, str. 177). 69 StLA, Plänesammlung Baudirektion, M. 9/27, št. 1–3. Za načrte glej: Gorazd Bence, "/…/ die für uns bit- ten sollen heimlich und offentlich /…/: memorialnost timpanona grofov Celjskih", v: Profano v sakral- nem: študije o vizualizaciji posvetnih teženj in motivov v sakralni umetnosti, ur. Mija Oter Gorenčič (Ljubljana, 2019), str. 83–84, repr. 6–7 (dalje: Bence, "Memorialnost timpanona grofov Celjskih"). 70 Orožen, Das Dekanat Cilli, str. 173. Prim. Vnuk, Srednjeveška arhitektura beraških redov, str. 50. 71 Curk, "Gradbeno-zgodovinski oris", str. 237; Curk, "O samostanih", str. 139; Curk, Samostani na Slovenskem, str. 62. Curk kapele s tem patrocinijem v zgodnejših razpravah ne omenja (prim. Curk, "Celje", str. 12–14; Curk, Topografsko gradivo, str. 22–27). 72 Kot lurško kapelo jo leta 1966 v umetnostno-topografskem orisu cerkve omenja tudi Curk sam (Curk, Topografsko gradivo, str. 22–23 in 25). Kot božjegrobno jo v meni poznanem gradivu navaja le Marijan Marolt leta 1931, pri opisu sedanje kapele Lurške Matere božje (Marolt, Dekanija Celje, str. 66). Po informacijah mežnarja g. Ivana Brežnika (29. 7. 2020), se je v kapeli nekoč nahajal oltar sv. Križa z božjim grobom, ki so ga vanjo premestili iz jugozahodnega dela ladje. Po drugi vojni pa so v njej uredili votlino Lurške Matere božje. 73 Za kapelo glej: Marolt, Dekanija Celje, str. 66, s tlorisom kapele na str. 64, repr. 34; Curk, Topografsko gradivo, str. 22–23 in 25. 639 S H S tudia istorica lovenica nitih grofov Celjskih, danes pa so tam še relikvije domnevnega celejskega roja- ka sv. Maksimilijana. Pred nami pa se v njej najverjetneje odstirajo tudi ostanki nekdanje loretske kapele, ki jo je pri celjskih minoritih dala postaviti baronica Katarina Elizabeta. Na istem mestu, kjer so na omenjenem načrtu vrisane sto- pnice, se namreč danes nahaja lurška kapela. Tej ugotovitvi se kaže posvetiti še nekoliko bolj poglobljeno. Prenagljeno bi bilo sklepati, da je prvotna loretska kapela kar identična z zdajšnjo lurško kapelo. Njena velikost (približno 3,9 x 3 m) in tloris namreč ne sledita strogo določeni "sveti" predlogi, po kateri so bile le z manjšimi odstopa- nji grajene loretske kapele. Tudi pri tej zagati nam je v pomoč načrt prezidave Portal lurške kapele, podružnična (nek- danja minoritska) cerkev Marijinega vnebovzetja v Celju (slika 7) (ZRC SAZU, Umetnostnozgodo- vinski inštitut Fran- ceta Steleta, foto: Gorazd Bence) G. Bence: Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl, rojena Sauer ... 640 samostana iz leta 1813. Na njem niso vidni samo predvideni novi posegi, ampak lahko z načrta rekonstruiramo tudi stanje samostana pred tem.74 Prostor z vri- sanim stopniščem si je smiselno natančneje ogledati v celoti. Ugotovimo lahko, da je imel prvotno pravokoten tloris in banjast obok. Bil je brez oken, vanj pa sta vodila le dva vhoda.75 Južni ga je povezoval s cerkveno ladjo, vzhodni pa je omogočal dostop v njegov južni del iz križnega hodnika. Če verjamemo, da je načrt natančen, je prostor v grobem meril skoraj 9 m v dolžino in 4 m v širi- no.76 Takšen prostor pa že kaže več vzporednic z opisanimi značilnostmi loret- skih kapel. Predpostavljamo lahko, da je bila baroničina loretska kapela prav prostor, ki ga na tem mestu odslikava omenjeni načrt. Načrta sicer kaže tudi nekaj odstopanj. Na prvi pogled je nenavadna predvsem lega prostora, ki se na cerkveno ladjo naslanja pravokotno s svojo krajšo steno. Neobičajen je tudi njegov južni vhod, ki v kapelo vodi frontalno, saj bi na tem mestu moralo biti okno. Pri analizi pa ne gre spregledati, da načrt prikazuje stanje samostanske- ga poslopja, kakršno je pač po mnogih obnovah dočakalo začetek 19. stoletja. Posodobitvam pa se verjetno ni izognila niti baroničina kapela. Zlasti zaradi pravkar izpostavljenih nejasnosti pri interpretaciji načrta lahko v nadaljevanju postavim kvečjemu nekaj domnev, na katere bodo lahko zadovoljivo odgovo- rile le nadaljnje raziskave.77 Če sledimo letnici izdane darovnice in dosedanjim stavbnozgodovinskim dognanjem, bi lahko gradnjo loretske kapele okvirno postavili v čas baročne prezidave samostana, ki je sledila požaru leta 1687 in bila dokončana okoli leta 1694.78 Ker so ob tem potekala večja obnovitvena dela tako v cerkvi kot na samostanskih stavbah, bi bil to tudi pravšnji čas za dozidavo priljubljene 74 Na tlorisu so z rumeno barvo označeni predeli predvideni za rušenje, z rdečo pa tisto, kar so namera- vali pozidati na novo. 75 Z načrta se ne da točno razbrati, če je bila predvidena pozidava vrisane peči v severnem delu prostora načrtovana že v obstoječo odprtino vzhodne stene. Verjetno pa je bilo na tem mestu manjše okno. Na to lahko sklepamo s primerjavo vrisane odprtine z zazidanima oknoma v prostoru, ki je na načrtu označen s številko 19. 76 Načrtu je dodano merilo v dunajskih sežnjih. Kolikor je bilo to mogoče razbrati v tlorisu, prostor obse- ga 4 sežnje in 4,5 čevlja v dolžino ter 2 sežnja in pol čevlja v širino. En dunajski seženj znaša 1,89 m, en čevelj pa 0,31 m (Wien Geschichte Wiki, dostopno na: www.geschichtewiki.wien.gv.at/Klafter, prido- bljeno: 28. 6. 2020). 77 Sicer v večjem delu porušen in predelan samostanski kompleks do sedaj ni bil deležen temeljitih grad- beno-restavratorskih raziskav, zato so tudi stavbnozgodovinska dognanja necelovita (prim. Vnuk, Srednjeveška arhitektura beraških redov, str. 65–66). 78 Cerkev in samostan sta bila v požaru huje poškodovana. Pri obnovi, ki jo štejemo za prvo baročno predelavo v jedru še srednjeveške cerkve, so stene ladje učvrstili in jih dvignili, tako da se je nanje lahko oprl nov banjast obok s sosvodnicami in segmentnimi okni v lunetah. V tem času so obnovili tudi oba zvonika, najverjetneje pa so že takrat z novo apsidalno steno razdelili prezbiterij na oltarni prostor in meniški kor za njim. Obnovljen je bil tudi samostanski kompleks, ki so ga dvignili za nad- stropje in s slopastimi arkadami barokizirali križni hodnik (Curk, "Celje": str. 13–14; Curk, "Gradbeno- zgodovinski oris", str. 237; Curk, "O samostanih", str. 138–139; glej tudi: Vnuk, Srednjeveška arhitektu- ra beraških redov, str. 48–50 in 65–66). 641 S H S tudia istorica lovenica kapele. Kot naročnica je baronica Katarina Elizabeta ob gradnji kapele morala s celjskimi minoriti delovati usklajeno. Še posebej pri izbiri primerne lokacije zanjo. Iz današnjega zornega kota se zdi postavitev kapele na severno steno takratne samostanske cerkve, torej na mesto sedanje lurške kapele, še najbolj smiselna. Na njeni južni strani se je namreč nahajal odprt mestni trg, na severni pa samostanski kompleks, ki v tistem času z zahodne strani še ni bil zaključen.79 Zgoraj izpostavljene loretske kapele, ki so torej nastajale v istem obdobju kot baroničina, so dosledno naslonjene na obstoječe objekte s svojo bočno steno, v kateri se nahajata tudi dva vhoda. Pričakovali bi, da je bila na tak način, torej v zahodnem delu severne stene ladje in z orientacijo proti vzhodu, dozidana tudi loretska kapela pri celjskih minoritih. To bi omogočala tudi njena velikost. Vendar ta lokacija odpira več novih vprašanj kakor daje smotrnih odgovorov.80 Ostanimo pri načrtu in domnevi, da izrisani prostor v zahodnem delu sever- ne stene ladje prikazuje prvotno lokacijo loretske kapele. Kot rečeno, izstopa njena pravokotna postavitev na cerkveno ladjo. Med loretskimi kapelami, ki so v 17. stoletju nastale pri samostanih beraških redov,81 srečamo pravokotno postavitev kapele na cerkveno zgradbo predvsem v navezavi s prezbiterijem; kapela je bila največkrat dograjena kot njegov podaljšan zaključek.82 Njeno postavitev pravokotno na ladjo pa zasledimo le pri kapucinih. Kot v svoji obšir- ni študiji o značilnostih kapucinske samostanske arhitekture ugotavlja Tanja Martelanc, pri tem ni vedno šlo za pravoverne kopije nazareške hišice, ampak je lahko bila Loretski Mariji le posvečena ena od stranskih kapel.83 Odločitev za 79 Samostanski kompleks celjskih minoritov je severno od cerkve nastajal postopoma. Njegov južni in zahodni trakt naj bi bila zgrajena komaj okoli leta 1745, ko je bil v celoti zaključen tudi potek kri- žnega hodnika. To se da razbrati predvsem iz mestnih vedut Celja (Curk, "Gradbeno-zgodovinski oris", str. 237; Curk, "O samostanih", str. 138–139; Curk, Samostani na Slovenskem, str. 61–62; Vnuk, Srednjeveška arhitektura beraških redov, str. 65; za vedute glej: Stopar, Stare celjske upodobitve, repr. št 19, 20 in 24). 80 To bi še najbolj potrdila kakšna sočasna, a neobstoječa upodobitev samostana z zahodne smeri. Omembe vredna je rekonstrukcija tlorisa samostanskega kompleksa, ki ga je Ivo Gričar izdelal leta 2012 (glej pano V 5 na razstavi Celeia – mesto pod mestom v Pokrajinskem muzeju Celje). Na voga- lu jugozahodnega dela samostana iz tlorisa štrli pravokotnik, ki bi skupaj z vrisano današnjo lurško kapelo lahko hipotetično tvoril tloris bočno ob cerkev postavljene loretske kapele. Na kakšni pod- lagi je bila zasnovana rekonstrukcija, iz panoja ni razvidno. Vsekakor bi takšna prvotna postavitev nakazovala, da je bila kapela ob izgradnji zahodnega samostanskega trakta v sredi 18. stoletja deležna večjih prezidav. Glej prejšnjo opombo v tem članku. 81 Za izpostavljene primere glej: Walpurga Oppeker, "Barocker Bauwurm auch bei den Bettelorden?", v: Bettelorden in Mitteleuropa: Geschichte, Kunst, Spiritualität, ur. Heidemarie Specht in Ralph Andraschek Holzer, (St. Pölten, 2008), str. 624–626. 82 Kot podaljšek prezbiterija je bila, recimo, dograjena loretska kapela Janeza Jurija grofa Herbersteina pri cerkvi usmiljenih bratov v Gradcu leta 1651 (Wiegele, Der Loretokult im Habsburgerreich, str. 185). K Hrenovi loretski kapeli v Nazarjah pa so frančiškani dozidali novo cerkev do leta 1661 tako, da je kapela tvorila zaključek prezbiterija (Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, str. 148). 83 Martelanc, Kapucinska arhitektura, str. 122 in 192. Mariji Loretski je bila le posvečena tudi prvotna zahodna stranska kapela pri kapucinski cerkvi v Celju. Stranska kapela je sicer obstajala že ob pozidavi samostana do leta 1615 (kapela prezidana leta1856), vendar ni znano, od kdaj je imela ta patrocinij G. Bence: Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl, rojena Sauer ... 642 (kot se zdi) neobičajno lego loretske kapele pri celjskih minoritih je torej mora- la biti sprejeta z dobrim razlogom. Njena orientacija proti severu bi lahko nami- govala, da so minoriti že v tistem času razmišljali, da bi zaključili samostanski kompleks z izgradnjo njegovega zahodnega trakta ali pa vsaj zahodnega dela križnega hodnika. Kapela bi se tako na cerkveno ladjo navezovala s svojim juž- nim oknom, lahko pa tudi z že prvotno načrtovanim vhodom.84 Po ustaljenem principu bi vanjo od zahodne strani vodil (na načrtu že zazidan?) zunanji vhod s samostanskega dvorišča ob cerkvi, na vzhodu pa vhod (ali vhoda) iz križne- ga hodnika. Izpostavljena lega kapele ob notranjem samostanskem dvorišču s križnim hodnikom bi bila lahko povezana tudi s sočasno urejeno minoritsko grobnico, o kateri poroča Orožen.85 Kapelo bi potemtakem šele okoli srede 18. stoletja vključili v na novo pozidani zahodni samostanski trakt, kot je to domneval že Jože Curk.86 Na načrtu se zahodni samostanski trakt proti severu nekoliko zoži, kar govori v prid takšnemu sklepu.87 Loretska kapela se sicer v ohranjenih arhivskih virih omenja večkrat, zgoščeno pa tik pred sredino 18. stoletja.88 Da bi v listinah navedene pobožne ustanove poleg priljubljenosti (prav tam, str. 221 in 223; prim. Zupančič, Odmevi loretskega kulta, str. 39). Primer kopije nazare- ške hišice iz leta 1679 najdemo ob nekdanji kapucinski cerkvi v Murauu (Wiegele, Der Loretokult im Habsburgerreich, str. 201–203). 84 V loretsko kapelo pri kapucinskem samostanu v Murauu iz ladje vodi pravokoten portal, ki je posta- vljen tik pod t. i. angelsko okno (Wiegele, Der Loretokult im Habsburgerreich, repr. na str. 202). Nekdanjo minoritsko cerkev v Tullnu pa z loretsko kapelo povezuje portal s svetlobnico (redukcija t. i. angelskega okna), ki pa je nastal verjetno komaj ob dozidavi nove cerkve v letih 1732–1739 (prav tam, str. 116–118, z repr.). 85 Orožen, Das Dekanat Cilli, str. 177. Grobnico so odstranili po ukinitvi samostana leta 1808 ("Das 600 jährige Jubiläum der Minoritenkirche in Cilli", Deutsche Wacht, 25. 5. 1910, št. 42, str. 5). Glede na lego in funkcijo kapele, ne pa tudi po njenem patrociniju, določene vzporednice s kapelo pri celjskih minoritih zasledimo v primerjavi s severno stransko kapelo pri nekdanji samostanski cerkvi franči- škanov observantov v Judenburgu. Kapelo sv. Antona Padovanskega so v letih 1660–1666 uredili v pritličju zahodnega samostanskega trakta, ki so ga do takrat uporabljali kot skladiščno klet. Z ladjo jo je povezoval južni vhod, s križnim hodnikom pa vzhodni (prim. Vnuk, Srednjeveška arhitektura beraških redov, str. 120, repr. tlorisa št. 119 in 121). Patri so si v kapeli uredili tudi grobnico (Chronik von Franz Wagner (1928–1943), dostopno na: gams.uni-graz.at/fedora/get/o:khi-06B-14/bdef:TEI/ get/, pridobljeno: 24. 7. 2020). 86 Curk, "Gradbeno-zgodovinski oris", str. 237; Curk, "O samostanih", str. 139; Curk, Samostani na Slovenskem, str. 62. 87 Bence, "Memorialnost timpanona grofov Celjskih", repr. 6–7. 88 V loretski kapeli je leta 1707 oskrbnik gospoščine Rogatec Mitja Robida ustanovil za svojo ženo večno mašo in obhajanje obletnice smrti (ZAC, SI ZAC/0002, fond Listine minoritskega samostana v Celju, Sig. L 17 Min, gvardijan in konvent minoritskega samostana v Celju potrjujeta mašno ustanovo Matije Robide, 30. avgust 1707, Celje; prim. Orožen, Das Dekanat Cilli, str. 169). Leta 1743 je Eleonora Doroteja Mossegger ustanovila večno mašo pri oltarju Marije Pomočnice in določila, da naj ob njego- vem morebitnem propadu mašo opravljajo v loretski kapeli (ZAC, SI ZAC/0002, fond Listine minorit- skega samostana v Celju, Sig. L 21 Min, gvardijan in konvent minoritskega samostana v Celju potrjujeta mašno ustanovo Eleonore Doroteje Mossegger, 23. marec 1743, Celje; prim. Orožen, Das Dekanat Cilli, str. 169). Franc Anton Stainacher, proviantni oskrbnik v Celju, je leta 1744 ustanovil večno luč v loretski kapeli (ZAC, SI ZAC/0002, fond Listine minoritskega samostana v Celju, Sig. L 22 Min, usta- novna listina Franca Antona Stainacherja za večno luč pri celjskih minoritih, 15. julij 1744, Celje; prim. 643 S H S tudia istorica lovenica kapele posredno dokazovale tudi obsežnejša gradbena dela pri njej, zaradi necelovito ohranjenega arhivskega gradiva ni mogoče trditi.89 Edino, kar se je poleg dela obodnih sten do danes ohranilo od baroničine kapele, bi bila lahko kovana vrata z umetelno prepleteno mrežo, ki vodijo v današnjo lurško kapelo (slika 7).90 Marijan Marolt jih je upravičeno primerjal s podobnimi vrati vhoda v kapelo Žalostne Matere božje v opatijski cerkvi sv. Daniela v Celju in njihov nastanek okvirno postavil v drugo polovico 17. stoletja.91 Verjetno sta Marolto- vi ugotovitvi o vratih pripomogli, da je Jože Curk nastanek kapele (po njego- vem mnenju božjega groba) konkretneje postavil v tretjo četrtino 17. stoletja.92 Podrobnejša primerjava pa kaže, da so vrata v detajlih le slab posnetek izvirni- ka in bi lahko nastala tudi kasneje. Mogoče celo na izrecno željo naročnice, za meine Loretha Capellen. Baroničina poslednja želja Pri vprašanjih o prvotni podobi baroničine loretske kapele pri celjskih minori- tih se moramo zaenkrat žal zadovoljiti z domnevami. Vsekakor jo lahko posta- vimo ob bok številnim posnetkom nazareške hišice v Loretu, ki so tudi pri nas odigrale pomembno vlogo pri devocionalnih reprezentacijskih težnjah plem- stva. Nezanemarljiv je tudi pomen, ki jim ga je pripisovala habsburška konfe- sionalna politika in njihov simbolni vidik "duhovne obrambne linije" v bojih z Osmani, v katere je bilo zaradi bližine Vojne krajine vključeno tudi štajersko plemstvo.93 Med skoraj sočasno zgrajenimi loretskimi kapelami na Ptuju, v Celju in pri Sveti Trojici v Slovenskih Goricah, katerih naročniki so bili tudi rodbinsko povezani, se le za svetotrojiško loretsko kapelo v literaturi omenja, da naj bi bila Orožen, Das Dekanat Cilli, str. 170), v letu 1756 pa v isti kapeli še večni maši (ZAC, SI ZAC/0002, fond Listine minoritskega samostana v Celju, Sig. L 24 Min, ustanovna listina Franca Antona Stainacherja za večni maši pri celjskih minoritih, 15. november 1756, Celje; prim. Orožen, Das Dekanat Cilli, str. 170). 89 Še najboljši pregled pobožnih ustanov pri celjskih minoritih daje Orožnov popis: Orožen, Das Dekanat Cilli, str. 166–170. 90 Recenten historicistični portal je bil na tem mestu postavljen verjetno ob zaključku preureditvenih del na kapeli do leta 1880. Na to kaže tudi njegova lega, ki se prilagaja na novo pozidanemu pevskemu koru. 91 Marolt, Dekanija Celje, str. 66. Vrata kapele Žalostne Matere božje so nastala za časa opata Bernarda Mavrišiča leta 1658 (Ivan Stopar, Opatijska cerkev v Celju: načela restavracije in umetnostnozgodovin- ski rezultati obnovitvenih del v letih 1963 do 1969 (=Celjski zbornik 1971) (Celje, 1971), str. 79; prim. Marolt, Dekanija Celje, str. 37). 92 Prim. op. 69 in 70 v tem članku. 93 Wiegele, Der Loretokult im Habsburgerreich, str. 52. G. Bence: Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl, rojena Sauer ... 644 postavljena v zahvalo ob prenehanju turške nevarnosti.94 Ne gre spregledati, da je mož Marije Elizabete grofice Trauttmannsdorf, ustanoviteljice svetotrojiške loretske kapele, nadaljeval vojaško družinsko tradicijo in se tudi sam izkazal v bojih z Osmani.95 Kot že rečeno, naj bi Jurij Friderik grof Sauer s podobni- mi zahvalnimi nameni postavil že Marijin steber pred minoritsko cerkvijo na Ptuju, pri kateri je dal sezidati tudi loretsko kapelo. Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl je vsakodnevno živela s pričevanji o turški nevarnosti, saj je bil njen mož častnik v Vojni krajini, eden od njenih sinov pa naj bi padel prav v bitki z Osmani. Izpostavljena naročniška vloga baronice Katarine Elizabete je verjetno le odsev njene globoke pobožnosti v nepredvidljivih časih. K temu sklepu nas nagovarja tudi njena poslednja želja. Potem ko si je z Bogu všečni- mi dobrimi deli stlakovala pot v večnost, je preostanek svojih zemeljskih dni nameravala preživeti v odmaknjenosti marenberškega samostana, kateremu je že pred tem zaupala svoje tri hčerke. Priorici Katarini Suzani baronici Grotta je namreč leta 1696 lavantinski škof Franc Gašper Stadion dovolil, da sme ostareli baronici zagotoviti sobo izven klavzure v marenberškem samostanu.96 Ali je do tega res prišlo, nam doslej znani arhivski viri ne povedo.97 PRILOGA Zgodovinski arhiv Celje, SI ZAC/0002, fond Zbirka listin minoritskega samosta- na v Celju, Sig. L 16 Min, Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl, rojena Sauer, ustanovi litanije Matere božje pri celjskih minoritih, 30. junij 1692, Celje: Nach dem Ich Katharina Elisabeth Rämbschisslin Freÿin Wittib, gebohrne Sauerin Gräffin von und zu Anckhenstain, mir mehrmahlens zu Gemüth geführt / das wür nach unsern zeitlichen hinscheiden gantz nichts mit uns bringen mögen : als die gutte und heilsambe Werckh / welche wür negst göttlicher Gnad / hier in unsern zeitlichen Wandl ÿeben / und vollziechen / und weillen unser zeitliches Leben / gegen der Ewigkheit /: ob es auch schon hundert Jahr wehrent :/ nur gleichsamb ein Augenblickh zuachten / also/ das unser guette Werckh / so wür hier zeitlich selbst volbringen / gar klein und wenig zuschätzen seint / dannenhero können 94 Prim. Metoda Kemperl, Arhitekturna tipologija romarskih cerkva v 17. in 18. stoletju na Slovenskem (Ljubljana, 2012), str. 57; Tadej Pungartnik, "Romarji in romanja", v: Zakladi Svete Trojice, Muzejski listi 40 (Maribor, 2013), str. 16. 95 Habjanič, "Avguštinski samostan", str. 78–79; Vidmar, "Cerkev Svete trojice", str. 93. 96 Mlinarič, Marenberški dominikanski samostan, str. 141. 97 Vsaj v opombi naj ostane zabeleženo, da Hans Peter Naschenweng navaja tudi baroničino oporoko s 13. februarja 1710 (Naschenweng, Der Landständische Adel, str. 1169), ki pa mi je doslej ni uspelo najti. 645 S H S tudia istorica lovenica wür unserer Seelen zuekhünfftigen Trost / die Verdienst leichter nit vermehrn / und vergrössern / als wan wür ein heiligen Gottsdienst beständig stüfften / und ewig- en / und was könte doch fruchtbarer / sowohl den Stüffter als auch den Mitmen- schen und Nachkomenen eingesezt werden als ein solche Andacht / beÿ welcher zu ewigen Zeiten Gott der Allmechtige / und seine hochwertiste Muetter / gelobt / und verehrt würdt; insonderheit an Son und Feÿrtag / an welchen sonsten / for- derist in dennen kleinen Stätten / auß Ermanglung deß Gotts-Dienst die Christliche Ihnwohner / Nachmitag mehrersthteils den Miessiggang / und andern Unmässig- keiten ergeben seint. Zu solchen Ende hab Ich mich / ungezweifelt auß Eingebung Gottes dahin resolviert / und entschlossen / alhier zu Cillÿ / in den löbl: Gotts-Hauß der ehrwürdigen str. str. S. Francisci Minoriter Ordens / eine Litaneÿ unser lieben Frauen volgenter Gestalt zuwidmen / und zustifften: Nemblichen solle alle Son- tag deß gantzen Jahrs ein Litaneÿ unser lieben Frauen in meine / eben in selbigen Gotts-Hauß aufgerichten Loretha Capellen gesungen und verrichtet werden. Andertens solle alle unser lieben Frauen Festäg: alß nemblich Maria Liechtmessen / dero Verkhündigung / Haimsuechu[n]g / Himmelfahrt / Geburth / Opfferung / und unbeflöckhten Empfängnus / wie auch an allen heiligen Festägen der Aposteln / solche Litaneÿ unser lieben Frauen beÿ den hochen Altar / alda mit Aussezung deß hochwurdigsten Sacrament des Altars, gesungener gehalten werden. Wan aber von dennen obangezogenen Festägen eines an einen Sambstag fahle[n] solle / weillen ohne dem in der ihrigen Pfarrkhirchen solche Litaneÿ gehalten würd / mag sodan selbigen Tag solche Litaneÿ ausgelassen werden. Dritens solle in eben selbigen Gottshauß / in der von mir erbauten Loretha Capellen wochentlich / auf ewig alle Sambstag ein H. Meeß vor mich und alle Abgestorbene meine Bluets Befreünte / celebriert werden. Viertens will Ich / das ingleichen ewig in meiner eben in selbigen Gotts-Hauß aufgerichten Loretha Capellen / ohne allen Abgang Tag und Nacht ein Lampen beÿ obbenenter meiner gestüfften Litaneÿ aber allemall dreÿ Lampen brinnen sollen. Dise meine Stüfftung alweg einzurichten und zuewigen / hab ich undter däto den 18 Junÿ 1692 beÿ einer löbl: Laa: in Steÿr Eintausent Vierhun- dert Gulden auff fünff per Cento angelegt / von welchen Capitall obbesagtes löbli- che Convent das jährliche Interesse mit Sibenzig Gulden für soliche mein gestüffte Litaneÿen / wochentliche H. Meeß / und Beleüchtung meiner Loretha Capellen zur Gratification zugeniessen haben: und solle mit der Zeit wid[er] alles verhoffen dises mein angelögtes Capitall von einer löbl: Laa: in Steÿer aufgekhünt werden / so soll es meinen Nachkomenen und negsten Befreünten von Graff Sauerischen Hauß obligen / solches Capitall der Aintausent Vierhundert Gulden auf ein anders sichers Orth zu fünff pr. Cento anzulegen : auf das ermelte ehrwürdige str. str. und bes- agtes Convent Minoriter Ordens zu Cillÿ je und allezeit ohne Abgang Jährlichen sol- che Sibenzig Gulden zuempfangen haben solten. Entgegen auch selbiges Convent in Gewissen verbunden sein solle / solche mein gestüffte Litaneÿen / wochentliche H. Meeß / und Beleüchtung meiner Loretha Capellen ohne allen Undterlaß fleis- G. Bence: Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl, rojena Sauer ... 646 sigist zuvolbringen / In den widrigen mir und meinen nechsten Befreundten von den gräfl. Hauß Sauer vorbehalte / dise mein Stüfftung /: da gedachtes Convent auch ÿber gethreue Ermahnung saumbig were :/ anderwerts hin zu transferiern / auf das dise mein getreüe Mainung / und Stüfft immerfort beständig und geewiget verbleibe. Dises alles beÿ den Landtschaden Bundt in Steÿer / und zubecröfftigung meiner Stüfft seint dises Stüfftbrieffs zweÿ gleichlauttente Formular aufgericht / und beede / sowohl von mir / alß vilgedachten löbl: Convent / auch dero str. str. Pro- vincial gefertiget / und jedem Theil eines zur ewigen Richt-Schnuer / eingehendigt worden. Beschechen zu Cillÿ den 30 Junÿ 1692.98 Gorazd Bence BARONESS KATHARINA ELISABETH RAUMSCHÜSSL, NÉE SAUER, AND HER LORETO CHAPEL IN THE CELJE MINORITE MONASTERY SUMMARY Traditionally, the Holy House of Loreto (Santa Casa di Loreto) is the building where Archangel Gabriel announced to Mary that she would give birth to the Saviour. Legend has it that the angels transported Mary's house from Nazareth to Trsat near Rijeka in 1291 and then to Loreto in Italy in 1294. The architec- tural relic, over which a basilica was erected at the end of the 15th century, has made the holy site on a hill on the Adriatic coast near Ancona in the Marche region one of the most important pilgrimage centres of the Virgin Mary. The veneration of Our Lady of Loreto soon spread to various places. This is also reflected in the many copies of Mary's house from Nazareth. Their construction closely adhered to the image of the original, especially its simple and dark inte- rior. The copies were built either independently or inside churches, and most of them were simply additions to existing buildings. The mass construction of exact replicas of the Nazareth house was only made possible by the first printed editions of its description as of the 17th century. 98 Za pregled besedila in transkripcije se zahvaljujem dr. Blažu Resmanu. 647 S H S tudia istorica lovenica As a symbol of victory over the infidels, chapels dedicated to Our Lady of Loreto assumed a special place in the period of the Catholic renewal and during the battles against the Ottomans. In the Habsburg provinces, the chapels were modelled after the copy of the Nazareth house, built by 1627 in the nave of the Augustinian Court Church in Vienna by Empress Eleonora Gonzaga, the second wife of Ferdinand II of Habsburg. Simultaneously, a copy of the Nazareth house commissioned by the Ljubljana Bishop Tomaž Hren, which he consecrated in 1628 in the present-day Nazarje, was being constructed in Slovenia. By the end of the 17th century, several other Loreto chapels, funded by noble patrons for various purposes, were built in Lower Styria. The Loreto chapel next to Maribor Castle was built in 1655 by Count Georg Bartholomäus Khisl, while in 1687, Count Georg Friedrich Sauer of Borl had a Loreto chapel added to the Minorite Church in Ptuj. In 1693, another Loreto chapel was commissioned by Countess Maria Elisabeth Trauttmansdorff next to the Augustinian Church of the Holy Trinity in Slovenske Gorice. Based on a record by Ignacij Orožen, we know that a Loreto chapel also existed at the former Minorite Church, nowadays the suc- cursal Church of the Assumption of Mary in Celje, which has not been taken into account in the overviews of the veneration of Our Lady of Loreto so far. Archival sources also reveal that the chapel was founded by Baroness Katharina Elisabeth Raumschüssl from the family of Counts Sauer of Borl. Katharina Elisabeth was the daughter of Johann Karl Sauer and his first wife, Crescentia Greisseneck. In 1646, she married the Carniolan Baron Adam Sigfrid Raumschüssl, who served as a captain at the Military Frontier. The Anderburg estate, located in Šentjur near Celje, probably represented the core of their fam- ily property. After her husband's death in 1680, the Baroness was quite close to her brother, Count Georg Friedrich Sauer of Borl. In 1692, only a few days apart, they established various devotions with the Ptuj Minorites. As of 10 June, Georg Friedrich had the Minorites celebrate perpetual masses in his Loreto chapel. On 30 June, Katharina Elizabeth also presented them with a deed of gift, establishing the sung Litany of the Blessed Virgin Mary. On the same day, the Baroness issued another charter for the Minorite monastery in Celje, task- ing the Minorites with performing various devotions. Among other things, she established the sung Litany of the Blessed Virgin Mary, which they were obliged to perform in the Loreto chapel. This previously overlooked deed of gift is important not only as a testimony to the Baroness's pious intentions and the connections between the Sauers and the Celje Minorites but also because of its reference to the Loreto chapel in the monastery church, whose extension and furnishing the Baroness financed as well, according to the deed (in der von mir erbauten Loretha Capellen; in meiner eben in selbigen Gotts-Hauß aufgerichten Loretha Capellen). G. Bence: Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl, rojena Sauer ... 648 In the literature, the Loreto chapel of the Celje Minorites has so far been mentioned mainly thanks to Orožen's record from 1880 and only in the con- text of architectural history research, largely contributed by Jože Curk. Moreo- ver, the prevailing opinion has been that the Loreto chapel was located on the site of the present staircase to the choir loft in the church's entrance hall, which was, together with the belfry, added to the western façade of the church by the year 1865. Contrary to previous findings, the paper at hand presents a new interpretation of Orožen's record, which clearly placed the Loreto chapel on the northern side of the lower (western) part of the contemporaneous church (nave). The confusion was caused by his reference to the staircase to the choir loft, where the original Loreto chapel was supposedly located. The recently discovered plans for the reconstruction of the Minorite monastery in Celje from 1813 reveal that a new access to the choir loft, which could also have been referred to by Orožen, was already proposed at that time. In the plans, the staircase is set into a barrel-vaulted room with a rectangular floor plan and the approximate size of 9 x 4 m. Such a space exhibits the characteristics of the Nazareth house in Loreto, whose copies were built with only minor deviations and could therefore represent the location of the original Loreto chapel of the Celje Minorites. If we take into account the year of the Baroness's deed of gift and the find- ings regarding the building's architectural history so far, we could tentatively place the construction of the Loreto chapel in the time of the Baroque recon- struction of the monastery, which followed the fire in 1687 and was completed by around 1694. When it was built, the chapel was attached perpendicular to the western part of the northern wall of the nave and was only incorporated into the newly constructed western wing of the monastery in the mid-18th cen- tury. Only parts of the Loreto chapel's perimeter walls have survived. Nowadays, the chapel of Our Lady of Lourdes stands in its place. 649 S H S tudia istorica lovenica VIRI IN LITERATURA ARS – Arhiv Republike Slovenije, SI AS 1073, fond Zbirka rokopisov; SI AS 730, fond Gospostvo Dol. PAM – Pokrajinski arhiv Maribor, SI PAM/0001, fond Zbirka listin. PMPO – Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, inv. št. G 475 g. StLA – Steiermärkisches Landesarchiv, Graz, Handschriften Bürgergase 16; Pläne- sammlung Baudirektion. ZAC – Zgodovinski arhiv Celje, SI ZAC/0002, fond Zbirka listin minoritskega samo- stana v Celju. Deutsche Wacht – Celje, letnik 1910. Mlinarič, Jože, Zbirka listin: 1246–1865, Viri 3 (Maribor, 1987). Nedopil, Leopold, Deutsche Adelsproben aus dem Deutschen Ordens-Central-Archive, 4 (Wien, 1881). Weigle, Fritz, Die Matrikel der Deutschen Nation in Siena: 1573–1738, 1, Bibliothek des Deutschen Historischen Instituts in Rom 22 (Tübingen, 1962). Chronik von Franz Wagner (1928–1943), dostopno na: gams.uni-graz.at/fedora/ get/o:khi-06B-14/bdef:TEI/get/, pridobljeno: 24. 7. 2020. Grahornik, Matjaž, Zapuščinski inventar po Janezu Jakobu grofu Khislu iz leta 1690, Gradivo za zgodovino Maribora 44 (Maribor, 2020), dostopno na: www.pokarh- -mb.si/uploaded/datoteke/gzm_44_2019_splet.pdf, pridobljeno: 19. 11. 2021. Naschenweng, Hans Peter, Der Landständische Adel des Herzogtums Steiermark (Graz, 2020), dostopno na: www.landesarchiv.steiermark.at/cms/dokumen- te/12799919_77967720/a7a9fa8a/NASCHENWENG%20Webseite%20Versi- on%20Oktober%202020.pdf, pridobljeno: 19. 11. 2021. Slovenska biografija, dostopno na: www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi397210/, pridobljeno: 17. 6. 2020. Wien Geschichte Wiki, dostopno na: www.geschichtewiki.wien.gv.at/Klafter, prido- bljeno: 28. 6. 2020. …………………. Bence, Gorazd, "/…/ die für uns bitten sollen heimlich und offentlich /…/: memori- alnost timpanona grofov Celjskih", v: Profano v sakralnem: študije o vizualizaciji posvetnih teženj in motivov v sakralni umetnosti, ur. Mija Oter Gorenčič (Ljubljana, 2019), str. 71–96. G. Bence: Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl, rojena Sauer ... 650 Bevc Varl, Valentina in Habjanič, Oskar, "Družina Khisl na širšem območju Mari- bora in predmeti, ohranjeni v Pokrajinskem muzeju Maribor", v: Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl, gl. ur. Veronika Pflaum in Marjana Žibert (Kranj, 2019), str. 36–49. Bukovský, Jan, Loretánské kaple v Čechách a na Moravě (Praha, 2000). Curk, Jože, "Celje: urbanistično-gradbeni zgodovinski oris", Celjski zbornik 8 (1963), str. 5–44. Curk, Jože, Topografsko gradivo 1: sakralni spomeniki na območju občine Celje (Celje, 1966). Curk, Jože, "Gradbeno-zgodovinski oris samostana in cerkve", v: Minoritski samostan na Ptuju: 1239–1989, ur. Jože Mlinarič in Marjan Vogrin (Ptuj–Celje, 1989), str. 233–265. Curk, Jože, "O samostanih in samostanski arhitekturi po letu 1200 na slovenskem Šta- jerskem: gradbeno-zgodovinski oris", Časopis za zgodovino in narodopisje 64=NV 29, št. 2 (1993), str. 131–163. Curk, Jože, Mariborski grad, Osvetljena dediščina 3 (Maribor, 2007). Curk, Jože et al., Samostani na Slovenskem do leta 1780 (Maribor, 2008). Cvelfar, Bojan et al., Vodnik po fondih in zbirkah: Zgodovinski arhiv Celje (Celje, 2010). Gigerl, Waltraud, Die Loretokapellen in der Steiermark, diplomska naloga, Karl-Fran- zens-Universität Graz, Geisteswissenschaftliche Fakultät (Graz, 2000). Golec, Boris, Valvasor: njegove korenine in potomstvo do danes (Ljubljana, 2016). Grams Cornides, Elisabeth, "Fromme Kavaliersreisen? Adelige aus den habsburgi- schen Erblanden als Rompilger in den Heiligen Jahren von 1650 bis 1750", v: Adel und Religion in der frühneuzeitlichen Habsburgermonarchie, ur. Katrin Keller, Petr Maťa in Martin Scheutz, Veröffentlichungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung 68 (2017), str. 183–210. Gubo, Andreas, Geschichte der Stadt Cilli vom Ursprung bis auf die Gegenwart (Graz, 1909). Habjanič, Oskar, "Avguštinski samostan v Sv. Trojici v Slovenskih goricah v dobi baro- ka", Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 62, št. 1 (2014), str. 67–90. Hernja Masten, Marija in Klasinc, Peter Pavel, "Arhivsko gradivo samostana", v: Minoritski samostan na Ptuju: 1239–1989, ur. Jože Mlinarič in Marjan Vogrin (Ptuj–Celje, 1989). Hernja Masten, Marija, "Rodbina Sauer, baroni Kozjaški, grofje Borlski", v: Grad Borl: gradbenozgodovinski oris in prispevek k rodbini Sauer (Cirkulane, 2010), str. 76–103. Karner, Herbert, "Das Augustinerkloster und seine Verbindung zum kaiserlichen Hof, 1620–1705", v: Die Wiener Hofburg 1521–1705: Baugeschichte, Funktion und Eta- blierung als Kaiserresidenz, Veröffentlichungen zur Bau- und Funktionsgeschichte der Wiener Hofburg 2, ur. Herbert Karner (Wien, 2014), str. 256–267. 651 S H S tudia istorica lovenica Kemperl, Metoda, Arhitekturna tipologija romarskih cerkva v 17. in 18. stoletju na Slo- venskem (Ljubljana, 2012). Kos, Dušan, Valvasor, kuharica Ana in težave z duhom gospe Gallenberg, Gradivo in razprave: Zgodovinski arhiv Ljubljana 37 (Ljubljana, 2016²). Lavrič, Ana, Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti (Lju- bljana, 1988). Lavrič, Ana, "Vloga ljubljanskih škofov Janeza Tavčarja in Tomaža Hrena v likovni ume- tnosti katoliške prenove", v: Katholische Reform und Gegenreformation in Innerö- sterreich 1564–1628 / Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1628 / Riforma cattolica e controriforma nell'Austria interna 1564– 1628, ur. Werner Drobesch (Klagenfurt–Ljubljana–Wien, 1994), str. 625–635. Marolt, Marijan, Dekanija Celje, Umetnostni spomeniki Slovenije 3 (Maribor, 1931). Martelanc, Tanja, Kapucinska arhitektura v slovenskem etičnem prostoru do nastan- ka Ilirskih provinc, doktorska disertacija, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta (Maribor, 2016). Martelanc, Tanja, Kapucini in njihova arhitektura na Slovenskem, Acta Ecclesiastica Sloveniae 40 (Ljubljana, 2018). Matsche, Franz, "Gegenreformatorische Arhitekturpolitik: Casa-Santa-Kopien und Habsburger Loreto-Kult nach 1620", Jahrbuch für Volkskunde NV 1 (1978), str. 81–118. Menaše, Lev, Marija v slovenski umetnosti: ikonologija slovenske marijanske umetnosti od začetka do prve svetovne vojne (Celje, 1994). Mikuž, Jure, "Vloga Slovanov pri prenosu nazareške hišice v Loreto: med legendo in zgodovino", Annales: anali za istrske in mediteranske študije / annali di Studi istri- ani e mediterranei / annals for Istrian and Mediterranean studies 15, št. 2 (2005), str. 231–240. Mlinarič, Jože, "Zgodovina samostana od ustanovitve do 1800", v: Minoritski samo- stan na Ptuju:1239–1989, ur. Jože Mlinarič in Marjan Vogrin (Ptuj–Celje, 1989), str. 47–148. Mlinarič, Jože, Marenberški dominikanski samostan 1251–1782 (Celje, 1997). Murovec, Barbara, "Historizirana podoba naročnika: Attemsova družinska portreta in Rembov avtoportret iz brežiškega gradu", Acta historiae artis Slovenica 23, št. 1 (2018), str. 113–131. Oppeker, Walpurga, "Barocker Bauwurm auch bei den Bettelorden?", v: Bettelorden in Mitteleuropa: Geschichte, Kunst, Spiritualität, ur. Heidemarie Specht in Ralph Andraschek Holzer (St. Pölten, 2008), str. 583–629. Orožen, Ignac, Celska kronika (Celje, 1854). Orožen, Ignaz, Das Bistum und die Diözese Lavant 1: Das Bisthum, das Domkapitel und die Dekanate Marburg, Mahrenberg, Jaring, St. Leonhard in W. B., Kötsch und Zirkoviz (Marburg, 1875). G. Bence: Katarina Elizabeta baronica Raumschüssl, rojena Sauer ... 652 Orožen, Ignaz, Das Bistum und die Diözese Lavant 3: Das Dekanat Cilli (Marburg, 1880). Orožen, Ignaz, Das Bistum und die Diözese Lavant 5: Das Dekanat Schallthal (Graz, 1884). Oter Gorenčič, Mija, "The role of the Counts of Cilli in the architectural development of the Jurklošter Carthusian monastery's great cloister and the question of the loca- tion of Veronika of Desnice's grave. The archaeological method as an aid to art- -historical interpretation", Studia Historica Slovenica 20, št. 1 (2020), str. 67–117. Pernat, Amadeja, "Baročna podoba minoritske cerkve", v: Minoritska zbirka 2: ostan- ki srednjeveške in baročne arhitekturne plastike iz prvotne minoritske cerkve sv. Petra in Pavla, ur. Branko Vnuk (Ptuj, 2016), str. 38–48. Pirchegger, Hans, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gül- ter, Städte und Märkte, Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission 10 (München, 1962). Pötzl, Walter, "Loreto", v: Marienlexikon 4 (St. Ottilien, 1992), str. 151–153. Pötzl, Walter, "Loretokapellen", v: Marienlexikon 4 (St. Ottilien, 1992), str. 155. Pungartnik, Tadej, "Romarji in romanja", v: Zakladi Svete Trojice, Muzejski listi 40 (Maribor, 2013), str. 11–19. Ranucci, Mara in Tenenti, Massimo, Sei riproduzioni della Santa Casa di Loreto in Italia (Loreto, 2003). Resman, Blaž, "Oltarna oprema in plastika v cerkvi Marijinega oznanjenja", v: Fran- čiškani v Ljubljani: samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja, ur. Silvin Krajnc (Ljubljana, 2000), str. 301–346. Sapač, Igor in Lazarini, Franci, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem (Ljubljana, 2015). Simoniti, Marjetica, "Loretanska kapela mariborskega gradu", v: Stoletno sporočilo: vodnik po izbranem gradivu iz zbirk Pokrajinskega muzeja v Mariboru, ur. Drago Oman (Maribor, 2003), str. 40–41. Stegenšek, Avguštin, Dekanija gornjegrajska, Cerkveni spomeniki lavantinske škofije 1 (Maribor, 1905). Steska, Viktor, "Kranjska Marijina božja pota pred 200 leti", Izvestja Muzejskega dru- štva za Kranjsko 9, 1899, str. 119–124. Stopar, Ivan, Opatijska cerkev v Celju: načela restavracije in umetnostnozgodovin- ski rezultati obnovitvenih del v letih 1963 do 1969 (=Celjski zbornik 1971) (Celje, 1971). Stopar, Ivan, Stare celjske upodobitve (Celje, 1980). Stopar, Ivan, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 5: med Kozjanskim in porečjem Save (Ljubljana, 1993). Trapp, Eugen Georg, "Loreto: 2. Kunstgeschichte", v: Marienlexikon 4 (St. Ottilien, 1992), str. 153–154. 653 S H S tudia istorica lovenica Vidmar, Polona, "Slikarska in kiparska oprema cirkulanskih cerkva", v: Cirkulane: svet Belanov, ur. Martin Prašnički (Cirkulane, 2005), str. 267–884. Vidmar, Polona, "Cerkev Svete trojice v Slovenskih goricah in njeni donatorji: Stuben- bergi, Trauttmansdorffi, Khisli, čudodelna podoba in motiv calcatio", Zbornik za umetnostno zgodovino NV 52 (2016), str. 85–117. Vnuk, Branko, "Baročni spomeniki", v: Ptujska javna plastika: 1664–2012, ur. Branko Vnuk (Ptuj, 2017), str. 15–22. Vnuk, Branko, Srednjeveška arhitektura beraških redov na območju nekdanje vojvo- dine Štajerske, doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta (Lju- bljani 2018). Vrišer, Sergej, Mariborski grad, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 17 (Ljubljana, 1969). Weigl, Igor, "Grad Borl in družina Sauer von und zu Ankenstein", Časopis za zgodovino in narodopisje 68=NV 33, št. 2 (1997), str. 217–228. Wiegele, Monika, Der Loretokult im Habsburgerreich von Trsat bis Prag, doktorska disertacija, Universität Wien, Geisteswissenschaftliche Fakultät (Wien, 2000). Wetzler, Dörte, ""Zur Befürderung der Andacht": das Prager Loreto um 1700 als insze- nierende Rahmung", v: Transregionalität in Kult und Kultur: Bayern, Böhmen und Schlesien zur Zeit der Gegenreformation, ur. Marco Bogade (Köln–Weimar–Wien, 2016), str. 230–260. Witting, Johann Baptist, "Die Beiträge zur Genealogie des kranischen Adels", Jahr- buch der k.k. heraldischen Gesellschaft "Adler" NV 4 (Wien, 1895), str. 162–264. Zadravec, Dejan, "Gospostvo Borl od nastanka do leta 1801", v: Cirkulane: svet Bela- nov, ur. Martin Prašnički (Cirkulane, 2005), str. 67–82. Zupančič, Maja, Odmevi loretskega kulta v slovenski umetnosti, diplomska naloga, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta (Ljubljana, 2009). Žižek, Aleksander, Memento mori: smrt in odnos do nje v arhivskem gradivu (Celje, 2020). 899 S H S tudia istorica lovenica DOI 10.32874/SHS.2021-17 Author: BENCE Gorazd Ph.D., Assistant Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts, France Stele Institute of Art History Novi trg 1, SI–1000 Ljubljana, Slovenia University of Maribor, Faculty of Arts, Department of Art History Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor, Slovenia Title: BARONESS KATHARINA ELISABETH RAUMSCHÜSSL, NÉE SAUER, AND HER LORETO CHAPEL IN THE CELJE MINORITE MONASTERY Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 21 (2021), No. 3, pp. 529–568, 98 notes, 7 pictures Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: Santa Casa, Loreto chapel, Baroness Katharina Elisabeth Raumschüssl, Count Georg Friedrich Sauer, Celje Minorite monastery, the second half of the 17th century Abstract: On 30 June 1692, the widowed Baroness Katharina Elisabeth Raumschüssl from the family of Counts Sauer of Borl established the sung Litany of the Blessed Virgin Mary in the Celje Minorite monastery. This previously over- looked deed of gift is important not only as a testimony to the Baroness’s pious intentions and the connections between the Sauers and the Celje Minorites but also because of its reference to the Loreto chapel in the monastery church, whose extension and furnishing the Baroness financed as well, according to the deed. The chapel is another in a series of copies of the Holy House of Loreto, Mary’s house from Nazareth, many of which were also constructed in Styria by the end of the 17th century, especially by noble patrons. The article presents the Baroness’s family back- ground, related to the veneration of Our Lady of Loreto, and discusses the most probable location and reconstruction of the chapel. Based on the interpretation of Ignacij Orožen’s record and the 1813 plan of the monastery, the present article presents a well-argued thesis that the Loreto chapel was once located on the site nowadays occupied by the chapel of Our Lady of Lourdes in the succursal (formerly Minorite) Church of the Assumption of Mary in Celje.