Drugi letnik MAJ - JUNIJ 1958
VSEBINA:
Prišel je maj . . . (M. Jakopič)...
Pomlad v Črepinjeku (K. Mauser)....
Nepismenost po svetu (z zemljevidom)
33
34 39
Razvoj dela v rezbarski tehniki (Gorše).... 40
SLOVENSKI ODER: "Lilija” - Avstralija
Slovenska sobotna šola SNO (Cleveland)... 44 OTROCI NA OZARAH: Pomlad — Po svetu otroci rodijo se — Mati, otroci — Slike : Rihtarjevi — Lamovec — Oblak — (Rudi Knez). 45 KNJIGE: Ivan Bratko o založniški dejavnosti v Jugoslaviji (J.P.) — Linhartovo izročilo 46 ŠPORT: Telovadba III. (Ivo Kermavner)______47
OZARE. Družinski list za Slovence v Ameriki. Izhaja vsaka dva meseca. Izdaja Slovenska pisarna v Clevelandu. — Naroča in plačuje se na naslov: Ozare, 6116 Glass Ave, Cleveland 3, Ohio, USA. Naročnina za eno leto $2,—
V delavnico sem tvojo zrl Uredništvo...............
40
41
- Liga
42
Printed in USA
Trgovina finega obuvala LOUIS MAJER 6408-6410 St. Clait Ave.
Točna in dobra postrežba!
(Ei<i.tifntea <ill£eJee
Oblak
trgovina s.pohištvom 6612 St. Clair — Cleveland, 0.
Avtomobile popravlja in barva
SUPERIOR BODY & PAINT Co.
6605 St. Clair Ave
triangle drvcleaning--
1136 East 71 - HE 2 1350
HE 1 2978
NORVVOOD MEN’S SHOP
John F. Kovačič, mestni zastop
6217 St Clair - UT 1 1393
Slovenska trgovina s čevlji
STANE MAJER 6107 St. Clair - UT 15027-
THE NORTH AMERICAN BANK COMPANV
Glavni urad
6131 St. Clair Ave.
Collinvvoodski urad	Nevvburšld urad
15619 Waterloo Rd.	3496 East 93rd St.
GRDINA - MELAHER
Men’s Wear
6205 St. Clair - Cleveland, O.
MANDtL’S SHOE STORE
”Quality Footwear”
6125 St. Clair • Cleveland 3,
FRANK ČERNE
it! 'J<’ Fltl Co.
6412 St. Clair ave, Cleveland,
K0MIN’S FARMACV 6430 St. Clair - EN 1 2920
Satne&cvi
HARDWARE 6112-14 St. Clair Ave
NORWOOD BEVERAGE	LIGA
6104 St. Clair Avcnue	kat. slov. Amerikancev
Vino, pivo, mehke pijače	Ne pozabi nanjo!
AUGUST KOLLANDER
6419 St. Clair Ave. HEnderson 1-4148
Potovanje v stari kraj Paketi Denar v stari kraj
MARJAN JAKOPIČ:
Nad temnimi gozdovi dan v večer se zliva, že mrak topolom vitkim šepeta, narahlo kot otrok, ki v dlani skriva kresnico drobno, ko se z njo igra.
Prišel je maj. Izmiti so večeri. Zadišal kostanj je kot glogov cvet, in med gozdov sanjavo šepetanje je božjih zvezdic baldahin razpet.
Prišel je maj. Še jaz se tiho vračam med polja, odišavljene noči...
Srce vasuje, kot nekoč pozdravlja: dekle, domače, Bogce kraj poti.
Dehte za tihim domom češnje bele.
Na cesti tisoč strojev v noč drvi.
Glej, maj je: Pesem, češnjevi cvetovi. Pa vse se mi kot davna bajka zdi...
'firmCcvd
Karel Mauser
(Nadaljevanje)
Kakor z nevidnimi žeblji pribita na vrata je strmela za njim z velikimi, srečnimi očmi, s srcem, ki se ni moglo dojeti čudne sladkosti, ki se je razlivala skoz celo njeno bitje.
Fonz je zginil za nizko sklonjenimi smrekovimi vejami in se zgubil v beli noči kakor duh. Samo njegove stopinje je še čula, ki so hrustale v grulasti sneg. Potlej so tudi stopinje utihnile in nenadoma je slišala samo še svoje srce. Tolklo je v tišino, da je butalo v ušesih, tolklo s tako neznansko silo, kakor da misli zdaj zdaj na dan, kakor da se hoče prebiti skozi telo v zmrzal, med te s snegom obložene veje, da se umiri in oddahne.
Od Beleja in Kuharja je sijala luč. Na drobno so mežikala okna.v v breg in Rotiji se je zdelo, da mežikajo hkrati z njenim utripom kakor nagajiv otrok. Vrnili so se od polnočnice in še niso legli. Zdaj še sede pri peči in govore. Veseli so. Belejevka je šla gledat, če so otroci odeti. Vsi spe in vrnila seje v hišo.
Kako lepo mora biti, če jih je v hiši več. Pletejo misli, gledajo se, zbude spomine, se dotaknejo lepega v preteklosti in puste, da tisto lepo ostane v hiši.
Utrinek, ki se je odtrgal nekje za Tržičem, jo je splašil iz misli. Sve-
tal je letel čez nebo, zagorel in ugasnil nekje nad gmajnami Udnega boršta. Šele zdaj se je prav zavedla, da še vedno stoji pred vrati in da jo zebe. Odrinila je duri, jih zapahnila za seboj in tipaje skoz temo šla v kamro.
8
Fonz je jasno videl, da bi ne mogel ostati v Ziganji vasi tudi če bi z Rotijo ne bilo nič. Lucijina zaprtost, njeno čudno veševanje po hiši je počasi preplavilo tudi Močnika, da je postal zadirčen in tečen. Fonz je dobil občutek kakor da Močnik na dnu srca dolži za vse samo njega. Ko je po Treh kraljih naka-calo še za dobre dve pedi snega, je bil Fonz tako nasajen, da bi najraje pri priči vse pustil in šel. Svet se mu je zazdel zaprt na vse kraje, zasrenjena belina je zadelala vse poti in steze. Nič se ni zganilo pri Močniku. Vse je bilo potopljeno v Lucijino žalost, vse obarvano s s čiidno nabreklo rdečico njenih ob-vekanih oči.
Fonz je vrtal vase. Koliko je kriv? Mar ni mislil, da bo nekoč vse lepo, da bosta tam na bajti, odvisna samo od svojih rok in ljubezni, ki jo bosta imela zaklenjeno v bajti? Na nič velikega ni računal, pokopal je celo tisto neznansko hrepenenje, ki ga je tolikokrat ^vleklo čez Golico. Želel si je ustvariti
u-aihno srečo, tako majhno, da bi : jo lahko skril in branil za svojimi dlanmi. Kdo je bil kriv, da je vse izgorelo, da je od vsega lepega o-stalo samo še tole mrtvo Lucijino postopanje po hiši? Rotija gotovo ne. Tako daleč mimo nje je hodil, vse do tega božiča ji ni.rekel besede kakor nekoč Luciji.
Boštetov? Da, Boštetov gotovo. Znal je zganiti v Luciji tisto, česar on sam ni poznal: grabiti po veliki sreči, ki jo ne moreš deti v majhno bajto. Kam boš tam z njo?
Tudi Lucija sama je kriva. Kolikokrat je z odsekano besedo prevrnila njegove sanje, ki jih je včasih povezoval po cele tedne. Kako je nekoč z veseljem prinesel z njive šopek maku in plavic, ki jih je povezal s pšenično biljo. Saj je vedel, da to niso tiste rože, ki se kupijo za drag denar, toda ko jih je trgal, se je sam sebi nasmihal in se kar videl, kako jih bo dal.
Fonz jo še zdaj vidi, kako se je namrdnila in jih sredi govorjenja malomarno spustila na tla. Rotija bi nikoli ne naredila tako.
Fonz ve, da je vse prišlo počasi. Tudi takrat, ko sta se spravila, je Lucijino življenje že teklo svojo pot. Videti je sicer bilo, da hodita skupaj, pa sta si bila že daleč narazen. Le čutila nista, bila sta kakor zvezdi, ki sta od daleč še goreli, pa sta bili vendar že mrtvi. Svetloba je bila še iz preteklosti.
Čeprav je Fonz natančno videl, da ji ne more več pomagati, mu je bilo vendar hudo. Srečen je bil ob misli, da se je sredi te mučne sa-
mote nenadoma nagnil k Rotiji, toda vendar je čutil, da mu je sreča skaljena, da bi se moralo med njim in Lucijo podreti drugače.
Malo pred svečnico — bil je lep sončen dan — je Lucija stala na dvorišču in Fonz jo je skrivoma opazoval skoz kaščino okno. Roke je imela sklenjene v naročju in gledala je tja nekam čez. Od streh je kapalo in kaplje so s čudnim siča-njem padale pod kap.
Spremenila se je. Obraz se ji je zožil in njeni lasje so se ji tesno zlepili h glavi. Pod očmi in po čelu in celo po licih so seji razlili čudni rjavi madeži podobni pegam. Grabili so v njeno belo polt in rasli.
Misel, ki je nenadoma bruhnila vanj, ga je prevzela s toliko silo, da je pritegnil sapo. Da bi bilo to?
Lucija se je počasi obrnila, zdrsnila z rokama čez čelo in lase in odšla nazaj v hišo. Fonz je sedel na pograd in tisti hip se mu je zazdelo, da je srečal tisto, kar je v Luciji morda že dva meseca. Morda dlje. Kakor da je vse prebral iz tistih peg, ki so žrle Lucijino belo kožo in so kakor gobe motno sijale v to zimsko svetlobo.
Z obema rokama je zgrabil za pograd, da so stranice zaškripale. Ge je vendarle to? Bil je že na vratih, stiskal kljuko, da ga je bolelo v dlani, toda že na dvorišču mu je u-plahnila ihta in si ni upal naprej. Vrnil se je v kaščo in sedel nazaj na pograd.
Zdaj šele je prav začutil, da ne more kar tako pred Lucijo in za-
gnati misel pred njo. Morda ni niti prava.
Toda nekaj globljega mora biti kakor samo to, da Boštetov napleta kjakličevki. Počasi mu je prihajalo v zavest, da se s pravim življenjem vse dotlej ni srečal. Da je hodil in gledal, da je plesal po veselicah, da se je plazil med grmov-ji in rušjem, ko je hodil čez mejo in prežal za financarji, da je bil obstreljen in v ječi — vse to so bili samo drobci pravega življenja, bedni okruški, ki jih je čas odlomil in in so sijali pred njim. Toda pravega, resnega življenja z vsebino, ki more zrasti in se osušiti, tega življenja vse doslej ni živel.
Prvič je dregnil vanj.
Čudno skrušen je sedel na pogradu in med nabijanje srca so udarjale kaplje pod kapom.
Brez večerje je šel spat.
Mlačen veter, ki se je ob prvih marčnih nočeh dvignil nekje za na-kelsko ravnino, je pričel taliti sneg. Po žlebeh je žlobudralo in sredi dneva se je nad polji pričela dvigati megla, ki je puhtela iz brazd, ki so se sprostile zmrzali in zdaj niso mogle hkrati popiti vse vode. Gmajna, ki je visela proti Bistrici, se je otresla zadnjih kep snega in iz gnilega listja je brizgnilo kamorkoli si stopil. Veje in vejice so bile še mrtve, debla bukev sluzasto spolzka, toda prvi dih pomladi je bilo vendarle že čutiti.
Pas snegu na Križki gori in na Stolu se je pomaknil više in že prav pod vrhom so režale črne zaplate, znamenje, da je tudi tam son-
ce močno in da je veter, ki ga bruhajo temine Udnega boršta, res že pomladen.
Sicer pa, koliko je še do Jožefa? Nekaj dni še in kjer se bo zemlja osušila, bo treba že orati. Fonz je bil te misli vesel. Tega veševanja okoli doma je bil že sit, še bolj so ga pa pekle Lucijine oči. Kakor da ga hočejo ustaviti in mu nekaj povedati. Fonz je čakal in se bal hkrati.
Pa je vendar prišlo. Ko je Fonz oral za Srpmi, mu je Lucija prinesla malico. Pastirja je Fonz nagnal v opalto po cigarete in tako sta ostala sama. Sonce je bilo prijazno in zlata jabolka cerkva v Dupljah, farne in taborske v Podbrezjah so kar vriskala v zlatih pramenih. Od leščevja za krajem njive so viseli temnozlati abranki, zlato trobentic pa se je zlijalo po travi. Lucija je stala pod nizkim topolom in gledala pod breg.
— Če se ti da, zajemi. Meni bo ostalo, — je rekel prijazno Fonz.
— Ne da se mi, — je rekla krhko,
—	Jed mi ne tekne.
— Hm, — je rekel.
— Nobena stvar mi ne tekne več,
—	je bruhnilo iz nje. — Tudi živeti mi je odveč.
Šlo ji je na vek in Fonzu je bilo zal, da je dregnil. Mar bi molčal, kakor je molčal že dolgo. Toda pogovora ni mogel odrezati.
— Vsaka stvar se ob svojem času preloži, Lucija, - je rekel.
— Tebi se je in sem vesela, — je gotlnila. - Toda moja se ne bo. Moja se nikoli ne bo.
— Boštetovega pusti, — se je
proti volji utrgalo iz Fonza. — Lahko boš dobila drugega.
Tedaj se mu je odprlo. Nenadoma, kakor da se mu je življenje razklalo kakor do kraja suh oreh. Lucijine oči so rasle in Fonzu se je zdelo, da so čez ves obraz. Velike, začudene oči, prestrašene, prignane v kot, kjer ni bilo izhoda.
— Dvoje nihče rad ne vzame, — je rekla čisto tiho. Brez strahu je zvalila besede pred Fonza, kakor da je vse doslej čakala na priliko, preloži skrito težo na ramena nekoga, ki ni kriv.
Fonzu se je ustavila žlica. Mežikal je predse, spustil žlico v caj-no, zgrabil za besedo, počasi pregrinjal cajno s prtom in šele potlej vstal.
— Kaj on pravi? — je krehnil.
— Plača mi, če grem nazaj v Kranj.
Stala sta daleč vsaksebi, na ci-nasto pokrovko, ki ni bila pokrita s prtom, je gorelo sonce kakor da sije naravnost iz cajne.
Fonz ni našel besede. Nekaj neznano bridkega ga je obšlo in ko je videl pastirja, ki je tekel po ozarah, ga je bil vesel. Lucija je segla po cajni in z jezikom obrisala solze, ki so ji prišle do ust. Brez besede se je obrnila na kolovoz.
Sonce se je še kar naprej igralo na cinasti pokrovki in se zibalo s cajno v Lucijini roki. Spoznanje, ki je prišlo tako nenadoma, je leglo na Fonza kakor mora. Vse doslej je bil prepričan, da med Lucijo
in Boštetovim ni ničesar razen JaL ličevke. Zdaj se je nenadoma odprlo brezno. Lucija ne more ne nazaj ne naprej. Boštetov je ne bo
nikoli vzel. Luciji so po vsem o-stale le te velike rjave pege, prestrašene oči in nič več. Kdo jo bo vzel z otrokom?
Ko je branal, mu je bilo žal, da njiva ni večja. Skoraj bal se je iti domov. Do zdaj sta se z Lucijo pač srečavala, govorila, kar je bilo treba in oba sta vedela, da je bilo nekoč med njima lepo in da je tisto umrlo. Navadila sta se bila, da sta preteklost porinila v kot, da se je nista dotikala ne z očitki, ne s spomini. Zdaj je preteklost sama oživela s skrivnostjo, za katero ne ve še nihče.
Ko se je vrnil z njive, je bila Lucija v kuhinji. Močnik je lezel nekam v Duplje. Fonzu je bilo nerodno in že se je nameril proti kašči, ko ga je ustavila.
— Boštetovemu ne reci besede in tudi Močniku ne. Saj se bom sa-md umaknila, ko bo čas.
Glas se ji je tresel, toda Fonzu se je zdelo, da je mirnejša, kakor je bila na njivi.
— Ali Jakličevka ve? — je zinil. Prikimala je. Hotela je vzdigniti škaf z vodo pa jo je odrinil in ga sam prestavil.
— V težko delo ne sili, — je rekel. — Njega pa toži.
Ni je mogel več gledati. Odšel je na dvorišče in ko se je spomnil, da bi bilo prav, ko bi platišča težkega voza namazal s kolomazom, je bil misli vesel. Da mu le ni tre-
ba biti v kuhinji. S čudno jezo je mazal težak, črn kolomaz in si želel samo eno: da bi Boštetovega srečal kje na samem, brez prič.
Močnik še ni ničesar opazil. Na vseh koncih in krajih se je odpiralo delo in ko mu je Fonz omenil, da bo po oranju odšel, je bil tako iz sebe, da je kar vešoval.
— Zavoljo Lucije? — je vrtal.
Fonz je odkimal. Sicer je nekje daleč res kriva Lucija, da bo odšel, toda zdaj prav gotovo ni. Toda Močnik mu ni verjel. KoFonza ni bilo doma, se je lotil Lucije. Kako sta se menila, Fonz ni spraševal, toda ko se je zvečer vrnil domov, je bil Močnik zelen in na pol pijan. Ko je Fonz odvečerjal, je bruhnilo iz Močnika:
— Tudi Lucija bo šla. Tudi ona in ne sama. Samo Boštetov mešetar bo ostal.
Fonz je videl, da mu je povedala, ker je pritiskal nanjo zavoljo njega. Ni rekel besede. Vrgel je žlico na krožnik in odšel.v kaščo.
9
Na Forijana dan se je Boštetov s kolesljem pripeljal kObramu.Ro-tija, ki je ravno odkidavala spod krav, je obstala in z začudenjem strmela vanj. Le kaj naj bi imel z Obramom? Slonela je na vilah in v hipu, ko je zaslišala Obramov pozdravne ji je zazdelo, da je nekaj narobe.
Skušala se je miriti, toda sleherna misel je bila zdaj pripeta na Fonza. Le zakaj ga že dve nedelji ni bilo? Že zadnjič, ko je bil tod-le, se mu je Lucija tako smilila.
Odšla je na dvorišče. Potlej se je spomnila, da je v veži še škaf, iz katerega je napajala krave. Tiho se je zmuznila čez prag in se stisnila za vogal.
Obram in Boštetov sta se menila zavoljo hrastov in potem je Obram nenadoma spomnil Fonza.
- Ga kaj vidiš? Menda kani priti nazaj.
~ Prej sva se večkrat srečala, Kar je pa z Lucijo tako, se ne vidiva več. Tiha voda bregove podira.
Boštetov se je smejal z visokim surovim smehom.
— Kako misliš zavoljo Lucije? — je hladno vprašal Obram. Po glasu je čutila, da Obramu ni prav, da je prišel.
— Otroka bo imela, — je odrezal Boštetov. — Fant bi ga rad obesil meni in teden nazaj sva se udarila.
— Se ti pozna, — je skoraj siknil Obram. — Sicer se je pa govorilo, da si napletal za deklino in da se je zavoljo tega Fonz umaknil.
In kakor da je Obram vesel, je še rekel:
— Dobro te je česnil, kakor vidim. Na prekleto je fant močan.
Rotija je tipala za zid, kakor v sanjah ujela škafovo uho in odtavala čez prag. Vek je imela v grlu, toda vekati ni mogla. Mislila je samo na to, da Fonza že štirinajst dni ni bilo. Velika sreča, ki je v zadnjem času prerasla srce do zadnjega vlakna, se je v hipu zlomila. Kakor da je nekdo, da je prav ta Boštetov z umazanimi rokami prijel za njeno srce in ga počasi lomil, prav počasi, za igračo.
(Se nadaljuje)
3 S
N< W ft)
N< CW &
£ 2 O
‘ S 3 5. g" g
M B p.
™ r w ° 3 iS «■ S-
Tn r- .
T3 o w
M < r-f
^ e-« <
Nepismenost po svetu
ilazvoicUfa* v utdaMkj Mniki
Reprodukcija reliefa 11. postaje križe-
vega pota za novo cerkev v Chisholmu.	PRIMER RELIEFNE PLASTIKE - PONAZORITEV
Delo akad. kiparja Franceta Goršeta.
1
Zunanji obris kompozicije kaže njeno gradnjo v osnovi. Risba figur v notranjem sestavu tvori podlago reliefa.
Kipar France Gorše
pri rezbarjenju križevega pota
2
Risba je na tej stopnji že zginila in figure so dobile glavno - zunanjo obliko. - Globina (tretja dimenzija) je nakazana.
3
Figure so tu dobile jasnejšo obliko in globina reliefa je izpeljana; glave, roke in noge so v glavnih ploskvah že izrezane.
4
Delo reliefa je na tej sliki stopnjevano do dovršenosti . Draperija figur v ozadju je v najnujnejših potezah razčlenjena, ostale podrobnosti so dobile svoj končni izraz.
V DELAVNICO SEM TVOJO ZRI__________
V	delavnico sem Tvojo zrl, ki bitij si rodil brez broja! Skrivnostno snuje roka tvoja.
V	delavnico sem tvojo zrl in videl vedno sem vrtenje, prelivajoče se življenje, prerojevanje, prenavljanje,
iz bitja v bitje presnavljanje . . .
Zgornje Gregorčičeve verze smemo v širšem pomenu nanašati na umetni-ke-stvaritelje. Nenavadno stvariteljsko razgibanost gledamo letos v de-
lavnici akademskega kiparja Franceta Goršeta. Sest let — odkar je profesor Gorše prišel v Cleveland - ni imel prilike uveljaviti svojih umetniških zmožnosti. Lani jeseni je dobil delo umetniške opreme nove cerkve sv. Jožefa v Chisholmu, Minnesota. Z e od zime sem poje v delavnici dleto umetnika Goršeta na cesti Ad-dison; vsak dan od jutra do večera in skozi ves delovni teden. Sedaj je v delu križev pot. Iz štirioglate orehovine se postopoma oblikujejo osebe in predmeti iz križevega pota (glej zgornje slike). Ta mesec (maj) bo kri-
žev pot dovršen. Sledil bo dvanajset čevljev visok križ z razpelom. Oboje pojde prvo v novo cerkev.
Les za visoke kipe je še v sušilnici v Painesville, Ohio. Za izdelavo teh kipov išče kipar primerno velikih prostorov. Sedanja njegova delavnica je premajhna.
Dospela so prva poročila z Gorše-tove in Bare Remčeve razstave na Danskem. Kritika vidi v Goršetovih delih “polnokrvnost umetnika’’ in ga imenuje “posebnega ptiča”. Tudi želijo videti več njegovih del.	.
Dramatsko društvo
Lilija
(Sezona 1957/58)
Druga največja slovenska naselbina v Clevelandu je v Collinvvoodu. Tu imamo Slovenci faro in cerkev Marijinega Vnebovzetja. Cerkev je popolnoma nova. Blagoslovljena je bila letos na svečnico.
Kulturno središče Slovencev v tem delu mesta je v Slovenskem narodnem domu na Holmes Ave.
Tu je sedež mnogih slovenskih organizacij, ki so jih ustvarili v teku let slovenski nase-seljenci. Med temi društvi je bilo tudi dramatsko društvo LILIJA, ki pa po drugi svetovni vojski ni bilo več delavno. Ko so pa prihajali v ta del slovenske naselbine novi naseljenci, so pred nekako šestimi leti dramatsko društvo Lilija obnovili. Sedaj je to pravzaprav edino . kulturno društvo v tukajšnjem slovenskem naselju.
Za leto 1957/58 je bil dne 24. junija 1957 izvoljen sledeči društveni odbor: Janez Hauptman; predsednik; Srečko Gaser, podpredsednik: Ivan Jakomin, tajnik; Ivan Derling, blagajnik; France Hren, oderski mojster; Elka Pretnar, garderobka; Anton Peternel, športni referent; Ferdo Gospodarič, mojster za baro; Anica Hočevar, oskrbnica kuhinje; Marjan Kosem, predsednik mladinskega odseka; Srečko Gaser, knjižničar; Anica Hočevar ima na srkbi reklamo; Marjan Jakopič, režiser; Andreja Stanonik, zapisnikarica; Rev. Jožef Varga, duhovni vodja. V nadzornem odboru so pa: Avgust Dragar, Jože Smolič in Ivan Zorman.
Društvo ima redne sestanke vsak prvi ponedeljek v mesecu v Narodnem domu na Holmes Ave., ki so vedno prav lepo obiskani. Odbor po potrebi.
V sezoni 1957/58 je društvo priredilo tri dra-matske predstave in eno ponovilo.
"Svojeglavček"
Prva igra je bila 4. novembra 1957 in sicer veseloigra SVOJEGLAVČEK. Režijo je vodil Srečko Gaser, ki je tudi sam v igri z velikim uspehom nastopil. Udeležba pri igri je bila dobra. Igralci so svoje vloge podali zelo do-
bro. Poskrbeli so za vesel popoldan vsem, ki ki so prišli igro gledat.
"Henrik, gobavi vitez"
Druga predstafa je bila misterij Ksavetja Meška HENRIK, GOBAVI VITEZ. Igro je režiral Marjan Jakopič. Igra je bila podana res nadpovprečno in mislim, da smemo rabiti izraz — umetniško in dovršeno. Igralci bi lahko nastopili v vsakem gledališču in bi prenesli še tako ostro kritiko. Dvorana je bila polna. Igro so ponovili na svečnico. Tudi pri ponovitvi je bila udeležba kar dobra. Prvič je bila igra vpri-zorjena 29. decembra 1957.
"Gosposka kmetija"
Za predpust je bila 16. februarja (1958) vpri-zorjena veseloigra GOSPOSKA KMETIJA v režiji Staneta Gerdina. Udeležba je bila lepa, smeha in zabave dovolj. Igra je bila podana prav dobro.
Po vsaki igri je bila tudi d omača zabava s plesom. Igral je Tonklijev orkester.
Na pustni torek 18. februarja 1958 sta LILIJA in pevsko društvo KOROTAN priredila za članstvo "Družabni večer” s plesom, na katerem je nastopilo tudi nekaj ‘maškar’.
V poletnih mesecih 1957 je društvo priredilo dva piknika. Prvi je bil 16. junija na Kaliopo-vi farmi.
Omembe vredno je tudi to, da je postal Mladinski odsek Lilije precei aktiven. Na rednem mesečnem sestanku je odsek nastopil z enodejanko ZAČARANA SOBA PRI BELI VRANI. Nastopili so samo fantje; nekateri prvič, pa se je pokazalo, da bo to dober materija! za redne predstave društva. Vsekakor razveseljivo dejstvo. Odbor Lilije mora prizadevanja mladine podpreti in mladino navduševati, ker je le v mladini bodočnost društva.
*
Prva zunanja prireditev v letošnji sezoni bo piknik na Kaliopovi farmi 15. junija, pod naslovom SLOVENSKI DAN s prav lepim in pestrim sporedom. Pripravljajo ga kulturna društva novonaseljencev v Clevelandu.
*
Društvo ima sedaj okoli 100 članov, ki niso vsi igralci, ampak vsi sodelujejo za prospeh društva z namenom, da bi se slovenska beseda
in slovenski običaji še dolgo ohranili med slovenskim naseljenci v tem delu Clevelanda.
Društvo z vodstvom in vsem članstvom je lepa slovenska skupnost, prijateljsko razpolo-
žena, med katero vlada lepa družabnos teljstvo in ljubezen do slovenske kuuu.._ dejavnosti.	Zdravko Novak
	me rrynii^
ZVEZA SLOVENSKIH KLUbOV	l&cz || (pJl || Mm
	w V59 GT w V ** V	« £ 'Ki .	L/ *
FEDERATION OF 5L0VENIAN CLUbS	
	►-* / /	/	1/LUbA
Avstralija
(Zgornji črtež je glava slovenskega lista v Avstraliji)
Od Slovenskega kluba v Melbourne v Avstraliji smo prejeli pošiljko tiskovin: po en izvod klubovega glasila, njihovih okrožnic in pravila kluba. Vmes je tudi nekaj vabil na prireditve.
Iz glasila in drugih tiskovin je razvidna živahna delavnost kluba. Glavni namen klubovega sedanjega dela je zgraditev lastnega Slovenskega doma. V ta namen so imeli že celo vrsto prireditev. V glavnem so bile te prireditve družabnega značaja. Nekateri so se pritožili, da klub samo pleše. Pa sta sjedila nato dva Kulturna večera z Linhartovo ZUPANOVA MICKA in drugimi kulturnimi točkami.
Vabilo (program) za omenjena dva kulturna večera je na prvi strani prineslo sledeče lepe misli o slovenski besedi:
Beseda slovenska, kako toplo zazveniš in odjekneš v izseljenških srcih! Cenimo te danes bolj kot kdaj koli poprej. Naše bogastvo si in naš ponos; naša ljubezen, ki nas na vse lepo in drago spominja. Ti nam pričaraš v misli belo Ljubljano in gorenjske planine, goriška brda in štajerske vinske gorice, dolenjske gričke in burjasti kras, ljubki Bled in tržaško obalo... Govoriš mi o domu z nageljni na oknih, kjer sem te prvič slišal; in o materi ter dragih, ki sem jih pustil doma. Dvakrat si lepa, ko odjekneš v pesmi. Spoštujem te, ko te slišim z odra: tujo dvorano spremeniš v slovensko svetišče. Ko boš odjeknila v SLOVENSKEM DOMU, boš segla še globlje v srce. Nam in
našim otrokom, ki te pozabiti ne smejo. Beseda slovenska, beseda matere moje, bodi pozdravljena danes in vselej.
Liga
Na zadnjem svojem občnem zboru je Liga Katoliških Slovenskih Amerikancev (LKSA) sprejela nova pravila, ki jih je sestavil in
predlagal dr. Miha Krek. S temi pravili je Liga dobila dograjeno obliko in bo mogla postati najmočnejša postavka v dobrodelnem in kulturnem življenju katoliških Slovencev v Združenih državah Amerike.
Člen 2 pravi, da je namen Lige:
a)	pomagati tistim Slovencem, ki postanejo žrtve verskega in političnega preganjanja (ker so ravnali in delali po krščanskih katoliških načelih in v soglasju s svojim demokratskim prepričanjem).
b)	vzgajati in navduševati Slovence v ZDA, da bi postali zavedni in delavni državljani, vse Slovence pa, da bi živeli kot dobri kristjani in bili branilci osebnih iin državljanskih svoboščin in pravične družabne ureditve.
c)	snovati, pospeševati, podpirati in izvajati dobrodelne, prosvetne in narodnopolitične načrte v korist Slovencev v ZDA.
Ligin delokrog bo zbirati in deliti darila v denarju in blagu, sama bo prirejala in pospeševala zborovanja, odrske in kino predstave, koncerte ter slične prireditve. Izdajala bo knjige, revije in druge tiskovine. Ligin društveni praznik bo 4. julij. (Člen 3).
h—I h-4	- -	~ V J *—
•o d .03*?
Ulifil
liliji
ilalslf
“|2||ll
«>•£>
nS-S .M-o„-
lllllp
1 c 3.2>iS3
i N!;£££«-a ; ^ojssl Ssl^llf
gSfg^tfl
:8-?3lfl
OJ d (D 3x3 o •
5i-SgN S S?o:3 fc a>«3 B §
a£gajli
'"llgll®
^ p, . W
J^žSa f 1 > § s
i, S J.H, U
D O OJ *-	.
SNtSii«
3
3^ c
Usti
c'M o"." W
nu c?xvtt*h
(Rudi Knez)
)Ka^fi'tic j«	{LaP-i na btaka
v £e£iR iuirulafcA A. tui&njiaa friati
0 A^2-e^e pi<-	IjMija, ^ <’Fi>njc
£ na^nimi pAatPi AapPa pstifianja.
0 rv-ac/i-	u Pa
J. jiiina maA fliPfla -Opiata iiaiaia.
tPa-&ciaam gaftAnim atama naOija pati aai }i& 99do.a iRanifta**.
Rihtarjevi: Majda (pet mesecev), Metka (3 leta), Marija 5, Stanko?, Miha 9, Janez 11, Jože 13, France 15, Milan 14. - Starši: Franc in Kristina Rihtar
Anamarija Lamovec (5 mesecev) Starši: Viktor, Tončka
PO SVETU OTROČIČKI RODIJO SE ...
Rože cveto, prepevajo ptički, odmevajo v dalji pomladni glasovi...
Po svetu otročički rodijo se, rastejo; a matere jkrbijo in križe neso. Sredi teh križev pa se lučke leskečejo, zemlja jih kreše in kreše jih nebo: Materi hvalo pojo.
OTROCI... MATI!
Srebrn je pas, ki voda v njem skače, čeblja, kamenčke boža in se s soncem odeva. Otro-čički-drobljanci po pesku stopicajo, v ročice ga jemljejo in zidajo hiše, gradijo mostove, rišejo ceste in pota.
Tedaj pesek zaškriplje, glas mil in vabeč
se v otročiče izlije. Mahoma pesek pozabljen
je, prevrnjene hiše, mostovi podrti: Mati! Že
drobne ročice okrog vratu se ovijejo in sonce <
preseli z nebes se na mater. ,,	.. Tr
Mari]a Kmetova
A*- i
Viktor Oblak (5 let). — Starši: Louis in Jennie Oblak

v
au * )
,1
IVAH BRATKO O ZALOŽNIŠKI DEJAVNOSTI V JUGOSLAVIJI
Prve letošnje ‘‘Kulturne razgovore” v Križankah je vodil Ivan Bratko, predsednik Zveze založnikov Jugoslavije in direktor Državne založbe Slovenije, ki je govoril o založniških vprašanjih v Jugoslaviji in posebej v Sloveniji.
V jugoslovanski založniški dejavnosti je posebno akutno tole protislovje: število izdanih knjig je vedno večje, zanimanje bralcev (bolje: kupcev) pa vedno manjše. Vzrok temu so zelo drage knjige. Ivan Bratko je pripomnil, da se bodo cene še povečale, ker je papir zelo drag, še dražje pa so grafične usluge. (Za' orientacijo: do približno 1950 so bile leposlovne knjige od 100—300 Din, danes 500 — 2.000. Drobne pesniške zbirke so po okrog 300—400, brošure po nekaj manj). Jugoslovansko založništvo ima prav posebno fiziognomijo: na malem ozemlju izdajamo knjige v več jezikih in celo v več pisavah. V primerjavi s predvojnim se je jugoslovansko založništvo do danes povečalo šestkratno: slovensko samo tri do štirikratno. Glede na število prebivalstva pa izda mo Slovenci še vedno za kakih sto odstotkov več knjig, ki jih zaznamuje jugoslovansko povprečje. Število izdanih knjig se suče na Slovenskem danes okrog 2,000.000 izvodov, t.j. na vsakega Slovenca pride letno torej več kot ena knjiga.
L. 1946. je izšlo v Jugoslaviji 2.276 knjig in brošur, 1. 1951. 4965, a 1. 1957. nad 6.000. Slovenska knjiga je pri tem udeležena s približno 600 primerki na leto.
Največ prevajamo iz ruščine, francoščine, nemščine in italjanščine; najmanj pa iz nordijskih jezikov, ker zanje ni prevajalcev. Zaradi visokih cen in sorazmerno majhnega slovenskega knjižnega trga je današnje stanje lahko usodno za izvirno slovensko knjigo. Prevodna literatura namreč ne more nadomestiti kulturnega poslanstva! To je bila vedno in povsod naloga izvirne domače književnosti. ^ ^
LINHARTOVO IZROOLO, Ljubljana 1957, str. 195, vel. format. Izdano ob dvestoletnici rojstva Antona Tomaža Linharta. Izdala Drama SNG, uredil dramaturg SNG Lojze Filipič.
Okvir številnih lanskoletnih slavij, s kate-
rimi so slovenske kulturne ustanove in zlasti gledališča počastila Linhartov spomin, sodi tudi zamisel izdaje reprezentativnega gledališkega zbornika, ki naj v podobi in besedi oriše poglavitne konture rasti slovenske dramatike in gledališča.
V	razpravi "Slovenska dramatika — izročile Antona Tomaža Linharta" je orisal dr. France Koblar, rektor Akademije za igralsko umetnost (AIU) v Ljubljani, razvoj slovenske dramatike od Linharta'naprej. Poizkušal je odkriti zakonitosti in razloge, zaradi katerih je bila slovenska dramatika tudi na stranpotju. Zanimiva je ugotovitev, da vojni dogodki druge svetovne vojske dozdaj še niso našli na Slovenskem večjega oblikovalca. “Nekoliko več so dramatike pritegovali današnji ideološki zapletljaji in prelom življenja na vasi (Potrčeva trilogija o Kreflih) ali nravnokritični pogledi na novo družbo (Matej Bor). Sodobne socijalne dramatike še nimamo, zakaj najnovejša dela posegajo predvsem v duhovno stisko današnjega človeka" (Str. 23*24). O šibkosti slovenske dramatike meni Koblar, da je temu “kriva naša notranja nesvobodnost, naš duhovni nastroj in in naša družbena zakrnelost, da naš duh ni mogel prvinsko izraziti tega, kat mu je dramatičnega prinašal čas in razvoj". (Str. 24). Študija je lepo opremljena s podobami najvažnejših slovenskih dramatikov.
V	obširnem eseju “Evropeizacija slovenske gledališke kulture" je podal Filip Kalan (literarno ime Filipa Kumbatoviča, po študiju arhitekta, po delu pripovednika, esejista in gledališkega kritika, profesorja na AIU za gledališko zgodovino) izčrpen prerez slovenskega gledališkega življenja od protireformacije do do danes. Pokazal je, kat je naše gledališče dvigalo iz provincializma v svet. Med besedilom so številne podobe slovenskih gledaliških igralcev in režiserjev; ne manjka pa tudi slik različnih inscenacij.
Ob zaključku obeh študij so povzetki njune vsebine v francoščini (Sidonija Jeras - Guinot), v ruščini (France Klopčič) in v angleščini (Olga Grahor).
Študijama se priključujeta še dva prispevka — Filipa Kalana “Izbor kronoloških podatkov za slovensko gledališko zgodovino" in kratki biografiji obeh pisateljev. Koblarja in Kalana.
J.P.
Telovadba
m.
(Nadaljevanje)
Ruski telovadci se pravzaprav ne bi smeli udeleževati olimpijskih iger, ker niso amaterji po olimpijskih pravilih. Končno je pa prav vseeno ali jih vzdržuje država ali privatnik: njihov poklic je telovadba, ker telovadijo vsak dan po šest ali še več ur (kar so izjavili ruski telovadci sami) in so nastanjeni na visoki šoli za telesno vzgojo ali kjer dugje in so plačani od države, od katere uživajo še razne druge privilegije. Ta način športnega in telovadnega življenja se je prenesel tudi na satelitske države, ki v vsem posnemajo Rusijo in seveda tudi na tem področju ne smejo biti. drugačne. To nam potrjujejo te države same. O priliki zadnjih olimpijskih iger v Melbourne se mnogo madžarskih športnikov in telovadcev ni hotelo vrniti v svojo domovino in so odšli rajši drugam. Madžarsko časopisje, ki je seveda vse v vladnih rokah, jim je očitalo, kaka nehvaležnost je to, V> so vendar imeli od države razne ugodnosti (stanovanjske vile, avtomobile...)
Da s takimi telovadci ne morejo konkurirati drugi narodi, je povsem razumljivo. Veliko se je o tem pisalo po časopisih, veliko debatiralo, toda mednarodni olimpijski odbor, ki je edini poklican napraviti tukaj red, se menda ne more izmotati iz tega kritičnega in nemogočega položaja. Kakšne. posledice ima to, so nam pokazale že zadnje) telovadne tekme za evropski pokal v Parizu. Španec Blume, ki je tedaj — kakor sem že 'poročal — zmagal, je ubral tudi isto pot. Ctplje so Italjani svoje ju-nijorsko tekmovalko, moštvo, ki je nastopilo proti Švicarjem; neobičajno dolgo držali na skupnem treningu',da bi bili bolje pripravljeni. In tudi pri drugih narodih se opaža, da posvečajo zelo.rpribgo časa skupnim treningom. Zato tako-pogosto beremo, da tega ali onega telovadca ni zraven, ker mu njegova služba ne dopušča tako dolgega izostanka. Sedaj še v demokratskih državah ta stvar ni tako huda, vendar moramo pomisliti, da če so bo to nadaljevalo, bodo te države morale odpovedati svoje sodelovanje, ker se ob takih neenakomernih pogojih kljub svojim izvrstnim telovadcem in kljub svojimnajboljši volji ne morejo boriti.
Našli se bodo verjetno narodi, Id se bodo kljub temu udeleževali nadaljnjih tekmovanj neglede na to, da kršijo amaterska pravila. Koliko bo to škodovalo lepi orodni telovadbi, Id je sedaj na tako mogočnem pohodu, bo pokazala bližnja bodočnost. Vsak se veseli napredka pa naj bo dosežen tu ali tam, toda ta napredek ne sme iti na račun naših poklicev, našega vsakdanjega življenja in ne sme preiti v profesijona-lizem. Ce bi se to zgodilo, potem bi telovadba zgubila svoj prvotni pomen in namen, bi začela propadati in mladina bi zgubila še tisti idea-
Španec Blume
ki je premagal v Parizu najboljše ruske in druge telovadce
48
ližem, katerega ji je nudila sedaj telovadba v telovadnih društvih. Rusi so s svojo udeležbo res precej pripomogli k napredku lepe orodne telovadbe, toda način, s katerim oni dosegajo svoje uspehe, bo več škodil kot koristil. Zato naj bi mednarodna telovadna zveza in olimpijski odbor čimprej nekaj ukrenila, da ne bi prišlo do škodljivega preobrata v tej lepi telesno-vzgojni panogi. To se mi je zdelo potrebno povedati tudi zato, da bodo tisti, ki zasledu-povedati zato, da bomo na jasnem, zakaj so kat naenkrat najboljši telovadci sveta (Švicarji, Nemci, Finci...) potisnjeni v ozadje.
Ves telovadni svet občuduje Japonce. Ti so prinesli mnogo svežosti v orodno telo-motim, če rečem: v Rimu bomo videli te žilave sinove Daljnega vzhoda na prvem mestu v moderni orodni telovadbi.
Danes imamo še vedno dvojne telovadce: takozvane "rokodelce”, ki ne morejo naprej preko svojega navadnega "rokodelstva” — in umetnike (teh še ni veliko). Pri vsej stvari je tragično to, da še vedno zmagujejo telovadci rokodelci. Tako so zmagali Rusi na olimpij-
fe"- v
skih igrah v Helsinkih leta 1952 kot telovadci-rokodelci. Nič niso tvegali, igrali so samo na "sigurno’ . Kot smo že omenili, so Rusi kmalu uvideli svojo napačno smer in so že v Rimu (1954) na svetovnih telovadnih tekmah nekateri njihovi telovadci šli v drugo smer - prešli so na pot ritmične orodne telovadbe. Vendar bi v v Melbourne leta 1956 na olimpijskih igrah sijajni ruski uspehi iz Rima že več ne zadostovali za zmago. Tu so nastopili v odlični formi Japonci. Ti so že v Rimu pokazali, kaj lahko pričakujemo od njih. Imeli so vsaj toliko od-višnih moči kot Rusi, toda pri njih je bilo neprimerno več poguma pri tveganih vajah, neprimerno bolj dihamično so telovadili in pri vsej težki borbi si pri njih opazil veselje pri izvajanju novih drznih delov ter prehodov v vajah. Oni so odločno potrdili mnenje, da v umetnosti orodne telovadbeše dolgo ne bomo prišli do konca.
Po mnenju strokovnjakov je kriv sodniški zbor, da so v Melbournu zmagali ruski telovadci. Sodniški zbor ima različna gledanja na orodno telovadbo. Večina presoja orodne vaje še po starih vidikih, ker pač še ne pozna modeme ritmične telovadbe. Res, počasi si utira pot moderna dinamično-ritmična orodna telovadba, - počasi, toda sigurno. Samo naprej! Nič več nazaj! Gotovo je tudi, da bodo v prihodnjosti zmagovali tisti, katerim so najtežji gibi, katerih se poslužujejo, samo sredstva, da bi ustva-rili umetniške vaje. (Dalje piihodnjič)
Ivo Kermavner

SLOVENSKE SKRINJICE
in lutke v slovenskih narodnih nošah in druge izdelke s slovenskimi motivi imamo v zalogi. Res ljubka darila!
FAMILIA
NASPROTI ŠOLE SV. VIDA
KNJIGE
Slovenske pripovedne knjige; knjige celovške Mohorjeve družbe; Slovenske kulturne akcije v Argentini; — Mauserjevi spisi; Zbornik Svobodne Slovenije (Buenos Aires).
Slovenski in angleški molitveniki z vdlikim in drobnim tiskom od navadne do najfinejše vezave.
NABOŽNI PREDMETI Izbito smo povečali!
Rožni venci, križi, podobe, kipi, kropilčki, pred-metiza sv. obhajilo v hiši, družinski albumi, svetinjice, knjižice za otroke, šolske potrebščine, papir in razglednice za razne prilike. Vse skrbno izbrano za potrebe v naših družinah. Imamo tudi
žalne podobice
barvaste in črno bele z žalnim črnim in srebrnim robom za obvestila ob smrti v družini.
Sprejemamo naročila za darilne pakete Lige KSA.
Oglejte si našo izložbo! Naročite lahko po pošti.
TRGOVINA	6116 GLASS AVE
Z NABOŽNIMI PREDMETI	CLEVELAND 3, OHIO
KNJIGARNA	Tel.: UT 1 0684
N0RW00D
APPLIANCE

Kompletna izbira pohištva in električnih predmetov
SREDIŠČE SLOVENSKIH KATOLIŠKIH DRUŠTEV
M. SLAK
O PTICI AN
Norwood — Glas«
CIMPERMAN
MARKET
1115 Norwood Road
John Sušnik
6202 St. Clair - EN 13634
Slovenskatrgovina.Nizke cene
ST. CLAIR HARDWARE
Laddie Pujzdar-Joe Vertočnik
7014 St. Clair Ave
SHAWNEE
MARKET
V. Vrhovnik- F. Urankar 19300 Shavvnee Ave
MATI F. INTIHAR
630 East 222nd Street
Office: REdwood 1-6888 Resid: IVanhoe 1-0678
Mr. M. Intihar je neomajen prijatelj starih in novih Slovencev. Svoji k svojim
A. Grdina in Sinovi
POGREBNI ZAVOD
1053 EAST 62nd STREET HEnderson 1-2088 17010 LAKE SHORE BLVD. KEnmore 1-5890
TRGOVINA — POHIŠTVO
15301 VVATERLOO ROAD KEnmore 1-1235
Prava zaščitnlca in vir blagostanja za vsako katoliško družino, Je močna katoliška podporna organizacija, ki enakopravno skrbi za vsakega v slučaju nesreče, bolezni ali smrti. V pravo smer boste prišli, če pristopite takoj v
KRANJSKO SLOVENSKO KATOLIŠKO JEDNOTO
Najitarejša slovenska katoliška podporna organizacija v Ameriki. Članstvo: 45,700	Premoženje: $11,600,000.00
Ako želite posojilo na Vaš dom, obrnite se na K.S.K.J. K.S.K. Jed-nota posojuje članom po 5% in nečlanom po 6% obresti brez provizije. Zmerna mesečna odplačila na glavnico. — Za vsa podrobna pojasnila pišite na:
GLAVNI URAD 351-353 No. Chicago Street
Joliet, Dlinois