616
JUŽNI VETER
Tit Vidmar
Z južnih morij vznemirljivi veter v naše kraje včasih vdre poleti, kot zastave nosi skozi eter krpe starih vročih doživetij.
Skozi zrak zdaj divje prišumijo sence razigrane strastne kretnje, z mračnega neba zdaj zažarijo z zlatimi očmi grozljive pretnje.
Potlej kot iz srede zemlje šine neizmerna pesem oceana, toda preden hitro spet izgine, s težkim koprnenjem je ubrana ...
In viharne te podobe nosi veter od slemena do slemena, zviška jih v doline naše trosi kot neznana magična semena.
Oj ti veter, tudi jaz sem krpa, svoje sem preživel, zdaj odvej me, če sem padel zrel, požet od srpa, daleč, daleč, daleč nekam vsej me ...