Kresovi gore! (Jezernik Baltazar, kmet v St. Ilju prl Velenju.) fto so bili v nevarnostl nekdaj naši domovi in naša rojstna gruda, so zažigali naši pradedje kresove, kl so glasno klicali na obrambo domovja. Oznanjali so ti kresovl od sela do sela pretečo nevarnost. Tudi danes preti našemu kmetijstvu, posebno srednjemu in malemu kmetovalcu, težka, negotova usoda, Velika razlika rned cenami, po katerih kupujemo in prodajamo, to je za nas zelo težak udar, kojega ne bomo mogli vzdržati dolgo. In to navzlic vsem našim naporom. Z velikim trudom in znojem pridelamo nekaj; v nekaterih letih zelo malo, še za živež ne. Kadar pa si kaj takorekoč odtrgamo od ust, moramo datl po sramotnl ceni. Vsi kupci naših pridelkov Be izgovarjajo le na vellke svoje stro3ke: razne takse, trošarine, obdačbe itd. Tako se vse to zvali na naša ramena. Ako pa gremo v trgovino po potreimo obleko in druge rečl, se zopet trgovec izgovarja: od tega jo toliko carine in našteva od železa toliko, od blaga toliko. Ko bi tega ne bilo, bi vam dal ceneje. Z novimi zakoni so prišla nova bremena, n. pr. na občine, šolske odbore In s tem tudl na naa. In vse to nam dela velike skrbi za sedaj in za bodočnost. Vsi drugi stanovi so na boljšem kot je naš kmetski stan. Državni uslužbenci n. pr. Imajo gotove mesečne plače, pokojnine, celo razne nagrade in gotove delovne ure. Lahko si po tem uravnajo svoje življenje in še pridejo na svoj račun. Vemo, da so obdačeni, vedo pa koliko zaslužijo In koliko je odbitkov. Pri kmetskem stanu je ravno narobe. To vemo, koliko bo stroškov z obdelovanjem in z davki, negotovl pa smo v svojih upih in nadah na pridelke in njihove cene. Delamo In trpimo od zore do mraka, dvanajst do fostnajat ur in še več. Dan za dnevom kakor stroj. In to skozl celo leto. In ob koncu leta, kaj smo zaslužili? Dolg, to je naša nagrada. Zato naši ljudje, bratje in naše sestre, zapuščajo svoje domove. Z žalostjo in bridkostjo, ker zemlja naša, prepojena z našim trpljenjem in znojem, ni več naša mati, ampak mačsha. Naš kmetski stan je zvest In udan državi in kralju. Veseli se napredka naše mile Jugoslavije, zaskell ga vsaka še tako majhna nezgoda, zadana naši domovini. Misli in čuti s kmet&kim srcem tiho, samozavestnon in z ljuboznijo za našo državo. Zato pozivam vsa obiastva: razmišljajte In podprite nas! Kresovi so zagoreli, ker smo preobložeci; domovl našl usihajo in ž njimi gruda umira. In vi vsi, ki vam je tekla zibelka v kmetskih domovih, ti naše izobraženstvo, kl si živ, zelen list naših gora, cvet naših domov, ne zabite, kako lepa je ona narodna pesem: tam so me zibali mamlca moja! Gotovo še imate gork« &pomin9 na žlvlj&nj« la] trpljenj« kmetsklh ljudl. Kresovi gori pa tudl nam, dragl ml tovarišil Opomlnjajo naa glasno, da ni zamujamo Casa. Živimo v dvajseteci »toletju, v času boja med stanovl za, obstanek. 'Tok 6asa gre naglo mimo naa, to občutimo vsi. Oživimo, okrepimo stanovsko zavedno3t od vasl d« vasi, do slehernega doma. Spoznajmo> da smo tudi mi enako vreden stan i drugimi. S pridnostjo in zaupanjem T lepšo bodočnost na delo! V združenju je moč. Zato, dragi mi tovariši sotrpinl, vsi se oklenimo in strnimo v našo stanovsko strok. organizacijo Kmetsko zvezo, ki bode nositeljica in čuvarica naših idej. Brcz stanovske organizacij« ni in ne more biti življenja za nas. Nepozabni goriški slavček Gregorčifi je zapel v pesmi: kakor seme jo vrzite, po doleh in po bregeh! Naj nam bodo te besede naše geslo, da našo mlsel zavednosti ponesemo, zasejemo, negujemo z nesebičnostjo, ker brez setv« nl žctve. Z besedami pesnikovimi ponavljam: bratje, v roke si sezimo! In v duhu Slomšekovem, po%jegovih vzorih na delo, na plan, dokler je še danl