947
Boris Marev
BORIS MAREV je znan uralski pesnik, avtor pesniških zbirk: Številne sanje ognja, Kolumbi, Naliv, Semafor, Grmada, Metež, Moj Ural. Pesniška zbirka Jutro je izšla v Moskvi pri založbi Mlada garda. Pesmi Borisa Ma-reva tiskajo v moskovskih in v uralskih revijah. V svojem delu pesnik utrjuje tradicije sovjetske poezije, katerih začetnik je Vladimir Majakovski: visoki državljanski patos, jasnost pesniškega jezika, novatorsko iskanje besed.
Boris Marev je star 39 let. Končal je pravni in literarni inštitut. Po končani aspiranturi predava antično literaturo na uralski univerzi in pripravlja disertacijo. Boris Marev je član Zveze pisateljev SZ.
DREVESA    Prepričan sem:
Ljudje so — kot drevesa.
Vem:
Vsak iz obročev je sestavljen.
Kje sončni žarki so jih žgali,
Kje —
So žalitev opekline ...
Pa čeprav se vreme šali,
Sto čudežev pomlad obeta,
So sledovi opeklin ostali:
Iz sodobne ruske lirike
Obroči,
ki se jih komaj loči.
So elegani,
Nadišavljeni,
So lepi in izbrani,
Otrdeli,
Kot bi jih kdo vozlal,
Otroci vetra
In višav.
Sramu sploh ne poznajo:
Ne vedo, da topla so nebesa...
Podnebje, državljani, spremenite, Ogradite, državljani, si drevesa!
Otroštvo, otroštvo! Glasba in topot. Begunci. Ešaloni. Vojna. Od dima počrneli topol Pred našim oknom je šumel.
In gledal sem,
Skrit za zabojem,
Kako dele stvari vojakom,
Kako odhajajo v obzorja brez meja
Tiri,
Puške,
Pesmi
In meglice ...
Leta, leta!
Znana ulica ...
Odpustil nisem smrti prav ničesar:
Ne deda,
In ne babice,
Ne doma ...
Zdaj so tam koprive,
Pepel
In prazen prostor.
948
949
Boris Marev
Pozdravljen, topol!
Vsa moja dediščina!
Starikav, kot leseni bog,
Ohranil si mi domovino in otroštvo,
Sajasti stražar
Vse moje sreče!
APRIL    Butnil je v oči april,
Na golih vejah je zaščebetal,
In kot geolog
Tavajoči mesec
Po gozdovih je razdal.
Spi.
Je v ruši bradi.
V  vodi je in kruh poskusi. Preživel je!
Šel je!
In prišel! A jutri bo pozabljen: Zastrmel se je kot romar
V  nahrbtnik in blestivko na vitrini... Jaz sem z njim.
Na pol poti sem.
September tudi meni kima: »Plačaj . . .«
Sneg gori,
Odhaja led,
In vse je prvo, drugo!
Pripravlja jata se že na polet,
Udarja žalostna perut v oblakih
Baraka moja
še stoji,
V  osnutku — so še sanje,
In toliko povodov je za hudo kri, In svet —
je kot v prgišču
glina!