TESLA Čarodej v vojni Genij, orožje s snopom delcev in iskanje moči Marc J. Seifer Marc J. Seifer Tesla: Čarodej v vojni: Genij, orožje s snopom delcev in iskanje moči Prevedel Aleksander Urbančič Uredila Sia Sanaren Jezikovni pregled Sia Sanaren Oblikovanje knjižnega ovitka Vesna Messec Zbirka Sanje dokumenta Naslov izvirnika Tesla: Wizard at War: The Genius, the Particle Beam Weapon, and the Pursuit of Power; Citadel Press Books, New York © 2022, Marc Seifer © slovenska edicija, Sanje, 2023 Vse krivice pridržane. Prva objava, december 2023. Za založbo Rok Zavrtanik Založila in objavila Založba Sanje, d. o. o., Leskoškova 12, 1000 Ljubljana, Slovenija www.sanje.si Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 177479683 ISBN 978-961-274-716-9 (ePUB) TESLA Čarodej v vojni Genij, orožje s snopom delcev in iskanje moči Marc J. Seifer Kazalo OPOMBA BRALCEM PREDGOVOR UVOD Čarodej v vojni I. DEL Življenje na visoki nogi 1 Intervju z Nikolo Teslo 2 Čarodejev laboratorij 3 Sprijena devetdeseta 4 Električna kopel II. DEL Wardenclyffe 5 Wardenclyffe 6 Hiša Morgan III. DEL Brezžično 7 Daljinsko vodena robotika 8 Marconi in Nemci 9 Velika vojna 10 Peta kolona 11 Teslov skrivnostni Pierce-Arrow model 1931 12 Telefotografija IV. DEL Žarek smrti 13 Dan, ko je Tesla umrl 14 Trumpovo poročilo 15 Ruska zveza 16 Pogajanja z britanskim imperijem V. DEL Božji delec 17 Rojstvo nove fizike 18 Teslova dinamična teorija gravitacije,veliko poenotenje, Božji delec in Einstein 19 Zaključne misli SEZNAM OKRAJŠAV POGOSTO NAVAJANI VIRI NIKOLE TESLE ALI O NJEM BIBLIOGRAFIJA OPOMBE ZAHVALE O AVTORJU V vseh letih poznanstva z Georgeem Lucasom sem doživljal Silo … Je iskalec in pionir kot Edison, Bell, Tesla in Jobs, v smislu, da je vse, česar se je dotaknil, spremenilo paradigmo. Steven Spielberg v Kennedy centru, 30. december 2015 Moji materi, Thelmi Imber Seifer, in očetu Stanleyu Seiferju OPOMBA BRALCEM Naš planet je v tej knjigi zapisan z veliko začetnico kot »Zemlja«, tudi če v izvirniku ni zapisan tako. Razlog za to je razumevanje Teslove zamisli o poskusu pošiljanja brezžičnih valov skozi Zemljo. Konceptualno je pomembno, ali jih pošilja po zemlji ali po Zemlji, pri čemer želi posredovati idejo slednje. PREDGOVOR Leta 1896 je Tesla v svojem laboratoriju sprejel Swamija Vivekanando. A kaj Tesli predstavlja laboratorij? … To ni zgolj [prostor], kjer razstavlja nekatere eksperimente, ki bi jih rad prodal, kot to dandanašnji počno mnogi znanstveniki. Ne, to je tempelj, kjer raziskuje, kjer je povezan s stvarstvom in višjimi bitji in kjer ustvarja. Ko je Vivekananda vstopil, je osupnil, saj se je Tesla priklopil na različne tokove in zasvetil v temi, in to je bilo izžarevanje … izžarevanje indijskih bogov. Indra je v indijski mitologiji tisti, ki meče strele … in v nekaterih videnjih se pojavljajo še druga božanstva, ki izžarevajo nekaj podobnega tistemu, kar je Vivekananda doživel v Teslovem laboratoriju. Šlo je za močne električne razelektritve, ki so obkrožale Teslo. Ta je izračunal električno kapacitivnost svojega telesa, da ga elektrika ne bi poškodovala in bi lahko pol ure žarel brez vsakršnih težav. Vivekananda je bil popolnoma zmeden. Tesla je edini zahodnjak, denimo, ki so mu v Indiji podelili status svetnika. Če obiščete Kalkuto, boste tam našli Vivekanandin center, in če boste vstopili vanj, ne boste našli portreta Ramakrishne ali Vivekanande. Že v prvi sobani vas bo pričakal portret Nikole Tesle. V svojih pismih Vivekananda piše: »Spoznal sem moža, ki je povsem drugačen od vseh drugih Zahodnjakov … Njegov izvor je nad izvorom nekaterih indijskih božanstev.« »V Teslovih električnih razelektritvah,« razlaga Vivekananda, »sem čutil celo prisotnost samega Brahme.« – VELIMIR ABRAMOVIĆ1 UVOD Čarodej v vojni V soboto, 9. januarja 1943, sem bil v vlogi skrbnika (višji pravni izvedenec) dodeljen newyorški pisarni (120 Broadway) urada za premoženjske zadeve tujcev (OAP). Okrog poldneva … so nas iz washingtonske pisarne telefonsko obvestili … da je umrl Nikola Tesla (in) da je izumil in ima v posesti »žarek smrti«, pomembno vojaško orožje, ki je sposobno uničiti prodirajoča sovražna letala (domnevno Japonska na zahodni obali) s »projekcijo« žarka v nebo, ki ustvari »energetsko polje«, to pa povzroči »razpad« letala. Nadalje, izrazili so sum, da Nemci (sovražni agentje) »mrzlično iščejo« lokacijo orožja ali načrtov za njegovo proizvodnjo. Dobil sem navodila, naj se odpravim v hotel, v katerem je Tesla umrl, in zasežem vso njegovo lastnino.1 – IRVING JUROW, osebno pismo Marcu J. Seiferju, 3. julij 1993 Irving Jurow, ki je bil na višku druge svetovne vojne še mlad pravnik, se je spominjal, da je Teslov nečak, Sava Kosanović, še pred njim vstopil v Teslovo hotelsko sobo in iz nje odnesel vsaj en predmet, najverjetneje fotografijo. Jurowu so povedali, da je Kosanović ambasador Romunije, čeprav je bil v resnici ambasador Jugoslavije, vendar takrat Jurow še ni vedel, kdo Tesla sploh je. Petdeset let pozneje je Jurow povedal, da je bil njegov prvi vtis o izumitelju, da gre za pokojnika, čigar golo truplo, razen obutih toplih nogavic, je našla služkinja, da gre za »reveža«, ki hotelom ni plačeval najemnine, in da so bile njegove skrinje polne »ptičje krme in časopisov«. Jurow je prejel delovne ukaze številnih visokih uradnikov, med katerimi jih je bilo nekaj v neposrednem stiku s Franklinom Delanom Rooseveltom, predsednikom Združenih držav Amerike. Skrbelo jih je dejstvo, da se Nemci na vse pretege trudijo pridobiti Teslov žarek smrti. Prvotno odredbo o zaplembi Teslovih predmetov je izdal Vannervar Bush, ustanovitelj korporacije Raytheon, bivši dekan inženirskega oddelka na Tehnološkem inštitutu v Massachusettsu (MIT) in nato vodja Urada za znanstvene raziskave in razvoj (OSRD), ki je bil odgovoren za tajni projekt Manhattan. Bush je poslal svojo direktivo L. M. C. Smithu, dediču nasledstva Smith-Corona in vodji Oddelka za programe posebne vojne v Washingtonu, D. C., ki je opozoril J. Edgar Hooverja iz FBI, da ima pristojnost Urad za premoženjske zadeve tujcev in bo slednji tudi prevzel odgovornost.2 Direktivo je prejel Walter ti, vodja OAP v New Yorku, ki je Jurowu ukazal zaplembo Teslovega premoženja, in mladi pravnik ga je ubogal. Jurow je omenil zaskrbljenost, ker so Rusi ponudili Tesli 50 milijonov dolarjev za njegov »žarek smrti«, zato so ga pri zasegu lastnine v hotelu New Yorker, kjer je Nikola Tesla živel in umrl, spremljali svetovalci Vojaške obveščevalne službe, Urada mornariške obveščevalne službe in Urada za strateške dejavnosti (OSS). Jurow je hitro ugotovil, da je Tesla res neplačnik, ki še vedno dolguje najemnino v hotelih Waldorf-Astoria, Pennsylvania, St. Regis in Governor Clinton, v katerih kot jamstvo za svoje nakopičene dolgove hrani različne skrinje. Lahko si samo predstavljamo Jurowovo presenečenje, ko so mu ljudje iz korporacije Westinghouse povedali, da »brez Tesle ne bi bilo Westinghousea«. Nikole Tesle sem se prvič zavedel leta 1976, torej triintrideset let po njegovi smrti. Več kot očitno je Teslovo ime izginilo iz splošne zavesti, njegovo zapuščino je v podzemlju ohranjalo le delo Marljivi genij Johna O’Neilla iz leta 1944, ki ga je distribuirala organizacija UFO. To je pomenilo, da je zelo malo ljudi v državi vedelo, kdo je Tesla, in da so ga mnogi, ki so le poznali Teslovo ime, povezovali z okultnimi krogi in zunajzemeljskimi bitji. Sedemdeseta leta so bila zame vznemirljivo obdobje. V začetku desetletja sem pustil službo v New Yorku in se lotil magisterija na Čikaški univerzi. Niti sanjalo se mi ni, da je ta univerza tako prestižna ustanova. Že do tistega časa se je hvalila s kakšnimi petdesetimi Nobelovimi nagrajenci. K ugledu univerze je prispevalo tudi dejstvo, da se nahaja na mestu Svetovne razstave, ki je bila leta 1893 v Čikagu, poslopje, namenjeno razstavi znanosti, pa se je nahajalo le nekaj sto metrov od mojega študentskega doma. Ko sem imel predavanja v poslopju ob srednji progi, se je to nanašalo na srednjo progo sejmišča, kjer je stalo veliko Ferrisovo kolo. Takrat (okrog leta 1972–1973) še nisem slišal za Teslo, zato nisem mogel vedeti, da bo to mesto pozneje tako pomembno za moje raziskave in mojo duševnost, saj je ta sejem pomenil nastop Nikole Tesle na svetovnem odru, kot izumitelja sistema izmeničnega napajanja, globalnega električnega omrežja, pogosto imenovanega »omrežje«, ki ostaja do danes, dobrih sto let pozneje, v bistvu nespremenjeno. Za temo svoje magistrske naloge sem si izbral preučevanje nezavednega, kar me je popeljalo prek Freudovih in Jungovih teorij na področje parapsihologije in telepatije. Na svoje presenečenje sem ugotovil, da je J. B. Rhine na univerzi Duke v tridesetih letih prejšnjega stoletja izvedel številne uspešne poskuse telepatije. Spoznal sem tudi, da so v Veliki Britaniji slavni znanstveniki in elektroinženirji, kot so sir William Crookes, lord Rayleigh in sir Oliver Lodge (za katere sem kasneje izvedel, da so bili Teslovi tesni sodelavci), kot člani Britanskega društva za psihične raziskave prav tako preučevali telepatijo in tako lahko potrdili to sposobnost pri ljudeh. Magistrska naloga mi je omogočila zasnovo predmeta o parapsihologiji, ki sem ga poučeval na večernih šolah Univerze Rhode Island in Providence College. To prizadevanje me je pripeljalo do knjig, kot sta Psihična odkritja za železno zaveso Sheile Ostrander in Lynn Schroeder ter mojstrsko delo Andrije Puhariča Onkraj telepatije, v katerem Puharič opisuje svoje poskuse z različnimi psihiki, zlasti z Eileen Garrett, ki je lahko prejela informacije telepatsko, ko je sedela v Faradayevi kletki, mrežastem ohišju, ki blokira elektromagnetne valove. • POGOVORI S PLANETI • COLLIERS MAGAZINE, 1901: Nikoli ne bom pozabil prvih občutkov, ki so se mi porajali, ko se mi je posvetilo, da sem zaznal nekaj, kar bi lahko imelo neizmerne posledice za človeštvo. Počutil sem se, kot da sem prisoten ob rojstvu novega znanja ali razkritju velike resnice. Še zdaj se včasih živo spominjam tega dogodka in vidim svoj aparat, kot bi dejansko stal pred menoj. Moja prva opazovanja so me naravnost prestrašila, saj je bilo v njih prisotno nekaj skrivnostnega, da ne rečem nadnaravnega [bilo je kmalu po silovitem neurju poleti 1899], jaz pa sem bil tako kot vsako noč v svojem laboratoriju [Colorado Springs] povsem sam.3 PISMO RDEČEMU KRIŽU, 1900: Opazoval sem električna dogajanja, ki so se zdela nerazložljiva. Čeprav so bila šibka in negotova, so v meni ustvarila prepričanje in slutnjo, da bodo kmalu vsa človeška bitja na tem svetu kot eno obrnila oči v nebo z ljubeznijo in spoštovanjem, navdušena ob novici: »Bratje! Prejeli smo sporočilo iz drugega, neznanega in oddaljenega sveta. Glasi se: ena … dva … tri … «4 – NIKOLA TESLA V obsežnem članku, ki so ga krasile risbe marsovcev po H. G. Wellsu in »fotografije« njihovih domnevnih kanalov, ki so jih posneli astronomi, kot je Percival Lowell, je italijanski povzpetnik Guglielmo Marconi pogumno izjavil: »Čez deset let bomo morda govorili s prebivalci planeta Mars.« Srbski čudodelnik, ki je namignil, da je to morda že dosegel, je bil še drznejši: NEW YORK AMERICAN, 1906: »Z milijardo konjskih moči iz Niagare,« je dejal Tesla, »ne bom poslal signala le na Mars, ampak tudi stokrat dlje … na Neptun …« Ali bomo dobili odgovor ali ne, je odvisno od tega, kdo je tam. Najverjetneje bo prvi odgovor našega soseda: ›No, no, končno. Kličemo vas zadnjih deset tisoč let.‹«5 – NIKOLA TESLA Leta 1975 sem spoznal Howarda Smuklerja, ki je na Univerzi Rhode Island in na New School v New Yorku poučeval predmet o NLP-jih. Skupaj sva ustvarila akademsko revijo na temo parapsihologije. Kmalu zatem je postal urednik dveh revij, Ancient Astronauts in ESP Magazine, jaz pa sem postal eden njunih glavnih avtorjev. Pri svojih raziskovanjih sem naletel na nenavadno knjigo o avatarjih, v kateri je bilo zapisano, da je človek z nenavadnim imenom Nikola Tesla prišel na Zemljo s planeta Venera in nam dal izume, kot so indukcijski motor, hidroelektrični sistem, fluorescenčne in neonske luči, možnost daljinskega upravljanja in robotiko. Zgodba se mi je zdela absurdna, vendar sem v newyorški javni knjižnici poiskal ime in na svoje začudenje našel Teslov članek o visokofrekvenčnih pojavih. Ko sem se vrnil na Rhode Island, mi je Howard izročil dve knjigi, Prodigal Genius, izjemno Teslovo biografijo znanstvenega pisatelja Johna O’Neilla, in noro knjigo z naslovom Nikola Tesla and the Venusian Spaceship Arthurja Matthewsa, ki je vsebovala celotno Teslovo avtobiografijo (takrat ni bila na voljo v nobeni drugi obliki) in smešno zgodbo, da je Tesla pri 114 letih še živ in da leti naokoli v NLP-jih ter občasno pristane na Matthewsovem dvorišču nekje severno od Quebeca. V tistem času sem na konferenci o zavesti na univerzi Harvard spoznal Andrijo Puharića in izvedel, da je Andrija obiskal Arthurja Matthewsa, da bi izvedel več o njegovem tako imenovanem Teslaskopu, s katerim naj bi komuniciral z Nezemljani. Govorilo se je, da je Puharića za njegovo delo pri reviji ESP Magazine financirala CIA, zato sem predlagal, da se dogovoriva za intervju, in Howard se je strinjal. Andrija je živel v bližini zapora Sing Sing v Ossiningu v New Yorku, kar je dalo srečanju še večjo privlačnost. Andrija nas je prijazno povabil v svojo dnevno sobo. Med drugim je dejal, da je vse v njegovi sobi že levitiralo, razen klavirja. Vprašal sem ga, kako je delati za CIA, in rekel je, da se počuti, kot bi sedel na zobozdravniškem stolu in z rokami držal zobozdravnikova moda. V zvezi s Teslo je dejal, da se je srečal z Matthewsom na njegovem domu severno od Quebeca in sprejel možnost, da je Teslaskop resničen, vendar je bil razočaran, ker ta čudak ni mogel pokazati opreme. Matthews je v strahu pred tajnimi agenti Andriji povedal, da je sestavne dele skril na različnih mestih. Pogovarjala sva se tudi o Puharičevem delu z izraelskim superpsihikom Urijem Gellerjem, ki sva ga takrat že spoznala, in skušala izvedeti več o tem, zakaj je njun odnos razpadel. Med sprehodom po njegovem posestvu mi je Andrija pokazal svojo uro, za katero je dejal, da jo upravljajo Nezemljani. Ko so želeli stopiti v stik z njim, se je ura premaknila. Druženje z Andrijo Puharićem je bilo očitno na meji verodostojnosti. Področje parapsihologije je spominjalo na minsko polje, na katerem je skoraj nemogoče določiti, kje se konča resničnost in začne fantazija.6 Vendar je bil Andrija avtor dobro zasnovane knjige o tehničnih vidikih Teslovega brezžičnega stolpa v Wardenclyffu,7 imel pa je tudi veliko informacij o enem od Teslovih inženirjev, s katerim je Puharić sodeloval. Veliko poskusov s telepatijo je Puharić izvedel z Johnom Haysom Hammondom mlajšim na njegovem gradu v Gloucestru v Massachusettsu. Jack, kot so ga klicali, je bil Teslov poslovni partner pred prvo svetovno vojno, in kot sem izvedel kasneje, je bil ta čudežni deček tudi sam izumitelj z več kot sedemsto patenti. Hammondov oče, ki je obogatel z rudniki zlata in diamantov v Južni Afriki, je po O’Neillovih besedah pomagal financirati Teslovega daljinsko vodenega robota, saj je dal Tesli za izdelavo tega izuma 40.000 dolarjev. Hammond je tako Teslo poznal že od otroštva. Po preučitvi te naprave, ki jo je Tesla poimenoval telautomaton,I je Hammond kopiral in izboljšal tako imenovani sistem radijskega vodenja ter ga na koncu prodal vojski. Osnova tega izuma, ki ga je Hammond označil za Teslov »preroško genialen patent«, je tudi temelj zaščitene zasebnosti, brezžične telefonije in naprav za vojskovanje z droni. Teslova sposobnost kombiniranja frekvenc in spreminjanja njihovega zaporedja je že leta 1898 omogočila ustvarjanje praktično neomejenega števila ločenih brezžičnih kanalov, kar je postavilo temelje za tehnologijo mobilnih telefonov, radijske usmerjevalne sisteme, šifriranje in celo daljinsko vodeno robotiko. • TESLOVO OROŽJE S SNOPOM DELCEV • WESTERN UNION TELEGRAM: 1. marec 1941 Za: Sava Kasanović Potrebnih bo devet postaj: štiri za Srbijo, tri za Hrvaško in dve za Slovenijo, vsaka pa potrebuje 200 KV, s čimer lahko brani našo ljubo domovino pred napadi vseh vrst. – Nikola Tesla8 Leta 1940, na samem začetku druge svetovne vojne, je filmski igralec in kasnejši predsednik ZDA Ronald Reagan igral v filmu, ki je izkoristil veliko zanimanje javnosti za tajno orožje, zlasti za Teslov tako imenovani žarek smrti. UMOR V ZRAKU! 1940: Pomemben film Z Ronaldom Reaganom v glavni vlogi To je najbolj grozljivo orožje, kar so jih kdaj izumili! Projektor žarkov smrti! [Žarek smrti] ne poskrbi zgolj za nepremagljivost Združenih držav, temveč obeta postati najmočnejše gibalo svetovnega miru vseh časov. Pridružite se Ronaldu Reaganu, Operativcu 207, ki se za zaščito svoje neverjetne skrivnosti zoperstavi 20.000 nevidnim sovražnikom! … »Zdi se, da je vohunska mreža zasnovala eno najmočnejših orožij vseh časov,« navaja Ronald Reagan kot tajni agent Brass Bancroft, in dodaja: »… in je, mimogrede, izključna last strica Sama!« Najbolj vznemirljiva pripoved o tajni službi! – Umor v zraku! 1940 To upodabljanje Tesle kot izmišljenega blazneža se je v resnici pričelo leto dni pred filmom z Ronaldom Reaganom, saj so prvi Supermanov strip iz leta 1939 dve leti pozneje pretvorili v desetminutno risanko z naslovom Superman ujame poblaznelega znanstvenika. V prvi risanki, ki je nastala na vrhuncu druge svetovne vojne, zlobni nori znanstvenik s svojim laserskim žarkom, poimenovanim »elektrotanazija«, ne ogroža le sodobnega mesta Metropolis visoko na vrhu hriba, ampak, preden priskoči na pomoč Superman, zruši most, podoben mostu Golden Gate, pri čemer ubije nekaj voznikov, ujame Lois Lane in pričenja z rušenjem mogočnega nebotičnika. • JANUAR 1943 • Bil je vrhunec druge svetovne vojne. Nemci so v nasprotju s pogodbo napadli Vichyjsko Francijo. Kot povračilni ukrep se je bližal dan D, ameriške čete so prodirale proti Nemčiji, Berlin in večji del Nemčije so zavezniki nemoteno bombardirali, na vzhodni fronti je bila v polnem razmahu bitka za Stalingrad. Nemčija je že izpopolnila svoje smrtonosne rakete V-2 in se bližala proizvodnji reaktivnih letal, igralec Ronald Reagan je Ameriko v filmih varoval s svojim smrtonosnim žarkom, v Illinoisu, na univerzi v Čikagu, pod tribunami univerzitetnega štadiona Stagg Field, pa je ekipa pod vodstvom Enrica Fermija sprožila prvo jedrsko verižno reakcijo. Predsednik Roosevelt je razmišljal o dveh različnih vrstah super-orožja: o jedrski bombi, ki jo je predlagal Albert Einstein, in o smrtonosnem žarku, ki ga je predlagal Nikola Tesla. Če bi prisluhnil samo Tesli, predsednik ne bi nikoli razmišljal o bombi, saj Tesla ni verjel v Einsteinove teorije. To bi bila verjetno izumiteljeva največja teoretična napaka. Glede lastnosti brezžičnih sporočil na dolge razdalje je Tesla dejal: Ta … upogib žarka … ni toliko posledica refrakcije in odboja [od ionosfere], temveč od lastnosti plinskega medija in nekaterih posebnosti, ki jih bom razložil v prihodnje … [Vendar] … do upogiba navzdol pride vedno, ne glede na dolžino valovanja … toliko bolj izrazitega, kolikor večji je planet…. Lahko bi sklepali, da namigujem na ukrivljenost prostora, ki naj bi obstajala … ob prisotnosti velikih teles … v skladu s teorijo relativnosti, vendar to ne bi moglo biti bolj v nasprotju z mojim razmišljanjem … S tem se namreč ne strinjam.9 Čeprav se je Tesla glede Einsteina motil, saj je popolnoma napačno razumel potencial atomske bombe, se v tem odlomku skriva namigovanje na eno največjih Teslovih skrivnosti, njegovo tako imenovano dinamično teorijo gravitacije. Tesla je ukrivljen prostor nadomestil s poljem sil, ki obdaja zvezde in planete, in domneval, da ta pojasnjuje širjenje elektromagnetnih površinskih valov, ki se upogibajo okoli velikih teles. To je daljnosežna zamisel, ki se neposredno navezuje na delec, ki ga danes imenujemo »božji delec«, delec, ki daje snôvi maso. To idejo bomo raziskali v zadnjem poglavju te knjige. Teslov dosje pri FBI je vseboval tudi strogo zaupno Trumpovo poročilo, uradni dokument, ki ga je kmalu po Teslovi smrti januarja 1943 pripravil profesor fizike na MIT, John G. Trump. Po nalogu Vannevarja Busha, vodje Nacionalnega odbora za obrambne raziskave (NDRC), in njegovih odposlancev Irvina Stewarta in predsednika MIT Karla Comptona, je dobil Trump nalogo preučiti Teslove zapiske in ugotoviti, ali vsebujejo informacije, za katere je treba preprečiti, da bi prišle v roke tujih vlad. Trump, sicer stric prihodnjega predsednika ZDA, je bil tesen sodelavec Roberta van de Graaffa, izumitelja slavnega Van de Graaffovega generatorja, ki je ravno tako delal na MIT, in Comptonovega brata, nobelovca Arthurja Comptona, ki je v New Yorku po telefonu izrazil sožalje ob Teslovi smrti. Medtem ko je Trumpova specialnost vključevala zmožnost zagotovitve milijona voltov za rentgenske naprave bolnišnic, je Arthur Compton informacije, pridobljene s temi raziskavami, uporabil za strogo tajno sodelovanje pri projektu Manhattan. Trump, strokovnjak za gradnjo visokonapetostnih pospeševalnikov delcev, je bil odlična izbira za preučevanje Teslovih dokumentov. Trump je v svojem poročilu, ki mu je posvetil le podaljšan konec tedna, ugotovil, da je bilo zadnjih petnajst let Teslovega življenja »predvsem spekulativne, filozofske in nekoliko promocijske narave«, zaradi česar njegovi dokumenti niso nakazovali raziskovalnih smeri, ki bi jih vojska lahko nadaljevala.10 To nikakor ni bilo skladno z mnenjem prebivalcev Srbije, ki so pričakovali, da se bo ostareli čarodej vrnil v domovino in jih zaščitil pred nacistično invazijo, se spominja Mike Markovitch, profesor ekonomije z univerze v New Yorku, ki je pobegnil iz od vojne opustošene Jugoslavije in emigriral v Ameriko. Na enem od mojih predavanj mi je Markovitch povedal, da so nacisti in njihovi kolaboranti na Hrvaškem umorili devetdeset tisoč Srbov. »Videl sem trupla, ki so plavala po reki,« je povedal. »Kako ste preživeli?« sem ga vprašal. »Po čisti sreči,« je rekel. WESTERN UNION TELEGRAM: od Nikole Tesle za Savo Kosanovića New York, N.Y. 4. marec 1941 Čeprav sem v besedah šibak, še vedno nisem razložil … kaj bi bilo potrebno za to, da bi povečali število postaj na dvanajst: osem na Hrvaškem, vse enake konstrukcije kot v Wardenclyffu in visoke le 20 metrov, s kupolo premera pet metrov. Postaje bi za poganjanje mehanskih delov koristile dizelsko gorivo – za popolnoma varno pretvorbo energije v enosmerni električni tok z močjo šestdeset milijard voltov bi uporabili moje zračne turbine, parni pogon, električni pogon ali kakšno drugo možnost. Zdaj čakam, da guverner Subašić izbere eno od postaj na gori Lovčen. Svetlobe ne bo. Električna energija prenaša delce skozi prostor s hitrostjo 118.837.370.000 centimetrov na sekundo … torej 394.579-tino hitrosti svetlobe … Delci so lahko večji od premera vodikovega atoma s kovinami iz različnih materialov in se pošiljajo na poljubne razdalje [z] dobrimi vojaškimi rezultati ter privedejo do miru … Pri mojih poskusih z dejanskimi 20 milijoni voltov so elektroni prenašali 40-krat več elektrike kot običajno in prodrli dva metra globoko ter v trenutku povzročili strašansko škodo. Moram končati, [da] ti bom lahko pozneje podal novo sliko. Prisrčne pozdrave, tvoj zvesti stric, Nikola11 Tesla v tridesetih letih prejšnjega stoletja ni skrival, da je izumil orožje s snopom delcev, saj je več časopisnim novinarjem razkril številne podrobnosti naprave. Vendar so njegove napovedi pritegnile pozornost FBI, različnih članov vojaške obveščevalne službe in posameznikov, povezanih z Belo hišo, šele ko je leta 1940 na svoje orožje opozoril Williama Laurencea iz časopisa New York Times. Ko se je bližala druga svetovna vojna in je Roosevelt začel resno preučevati možnost izdelave atomske bombe, so tudi številni znanstveniki, povezani s projektom Manhattan, izvedeli za podrobnosti Teslovega skrivnega orožja. Med njimi so bili James Conant, kemik in predsednik univerze Harvard; Richard Tolman, fizik, teoretični kozmolog in sodelavec Alberta Einsteina, ki je domneval, da so začetki vesolja oscilacijske narave; Frank Jewett, prvi predsednik Bell Labs; Leo Crowley, vodja OAP, ki se je kmalu po Teslovi smrti pridružil Rooseveltovemu kabinetu; in Vannevar Bush, prvi upravitelj projekta Manhattan in vodja OSRD, ki je bil tako kot Crowley neposredno povezan s predsednikom.12 Ko so 7. januarja 1943 odkrili Teslovo truplo, je vodstvo hotela New Yorker obvestilo Teslovega nečaka Savo Kosanovića, veleposlanika Jugoslavije, ta pa Teslovega pristaša Kennetha Swezeyja, Georgea Clarka, ki je vodil raziskovalni laboratorij pri podjetju RCA, in Huga Gernsbacka, glavnega urednika številnih znanstvenofantastičnih publikacij. Medtem ko je Gernsback odhitel po material za izdelavo posmrtne maske, so Kosanović, Swezey in Clark vstopili v Teslovo stanovanje, domnevno v družbi dveh menedžerjev hotela, ki sta bila v resnici iz vojaške obveščevalne službe: polkovnik Ralph Doty in vojak Bloyce Fitzgerald. Ko je Kosanović opazil velik Teslov sef, so poklicali ključavničarja, ki ga je uspešno odklenil, nato pa spremenil kombinacijo in Kosanoviću predal ključ. Kosanović je med iskanjem oporoke, za katero se je izkazalo, da ne obstaja, vzel eno ali dve fotografiji, Swezey pa knjigo, ki jo je Tesla napisal leta 1931 in je vsebovala pisma številnih uglednih osebnosti, kot so Nobelovi nagrajenci Wilhelm Roentgen, William Bragg, Ernest Rutherford, Robert Millikan, Arthur Compton in Albert Einstein, ki so Tesli voščili srečen petinsedemdeseti rojstni dan. Opazili so tudi Teslovo Edisonovo medaljo in šop ključev, med katerimi je bil ključ sefa v hotelu Governor Clinton, kjer je Tesla trdil, da je shranjen prototip njegovega orožja s snopom delcev. Preostali ključi so verjetno odpirali druge sefe po mestu, verjetno v hotelu Pennsylvania, kjer je Tesla dolgoval 2.000 dolarjev najemnine, in hotelu New Yorker, ki je imel v pritličju velikanski trezor s številnimi predali svojih strank. Ključe in Edisonovo medaljo so skupaj z drugimi dokumenti pustili v sefu. Čeprav je FBI Teslo spremljal že več let, so ugotovili, da Teslovo premoženje spada pod okrilje OAP. Utemeljitev je bila, da je Kosanović tujec, zato se je FBI odpovedal pristojnosti. V času Teslove smrti je bil svet na vrhuncu druge svetovne vojne. Kot je namignil odvetnik OAP, Irving Jurow, je v New Yorku dejansko obstajala peta kolona nemških simpatizerjev, kar je bil verjetno eden od ključnih razlogov, zakaj se je »Divji Bill» Donovan, vodja OSS, zanimal za Teslov žarek smrti. Avgusta 1942 so se z nemške podmornice izkrcali dva nemška vohuna, ki sta bila ameriška državljana, in šest prebežnikov iz Nemčije, ki so jih pozneje zajeli, preden so izpeljali načrt sabotaže železniških prog, mostov, predorov, hidroelektrarn in jezov (nekateri med njimi so kasneje prebegnili na ameriško stran). Leto po Teslovi smrti, ko je bil izid vojne še vedno negotov, je Hitler ponovno poskusil neposredno napasti Ameriko in je poslal še dve podmornici, ki sta »na obali Amagansetta, za Hamptonom, na skrajnem koncu Long Islanda izkrcali štiri nacistične saboterje«. Čeprav so jih opazili, je bila tema, zato so se izmuznili in se nekako prebili, najverjetneje po železnici, do 107 milj oddaljenega središča New Yorka. Njihova tarča so bile velike Teslove turbine, ki so poganjale podzemno železnico in so bile skrite v velikanskem podzemlju pod Grand Central Terminalom, njihovo orožje pa je bil pesek. Če bi jim uspelo pesek preprosto vsuti v velike generatorje, bi se mesto dobesedno ustavilo. Prevoz potnikov, vojakov in oskrbe bi bil onemogočen. To dejanje bi ohromilo Veliko jabolkoII in onemogočilo pošiljanje blaga v pristanišča in s tem na fronto. Na srečo so jih ujeli; dva so usmrtili, druga dva pa je predsednik ZDA, Franklin Delano Roosevelt, oprostil usmrtitve v zameno za razkritje podrobnosti njihovih ukazov.13 Trump je v svojem poročilu izrecno izrazil mnenje, da čeprav je Tesla informacije o njegovem orožju s snopom delcev prodal Sovjetom, podrobnosti njegove izdelave v resnici niso bile vojaško pomembne. »Čeprav preiskava ni razkrila ničesar, kar bi bilo pomembno za vojna prizadevanja,« je Homer Jones iz OAP 4. februarja 1943 pisal Lawrenceu M. C. Smithu, vodji enote za posebne vojne politike na vojnem ministrstvu, »menimo, da je bila preiskava povsem koristna in upravičena kot previdnostni ukrep v nacionalnem interesu.«14 [Čez] nekaj let se bodo narodi lahko bojevali brez vojske, ladij ali topov, z orožjem, ki je veliko bolj strašno uničujoče in katerega domet praktično nima meja. Uniči lahko vsako mesto na kakršnikoli razdalji in nobena sila na Zemlji mu tega ne more preprečiti. Če želimo preprečiti pretečo katastrofo in stanje stvari, ki bi ta svet lahko spremenilo v pekel, moramo brez odlašanja in z vso močjo ter sredstvi naroda pospešiti razvoj letečih strojev in brezžičnega prenosa energije. – NIKOLA TESLA, okoli leta 1925, povedal Johnu O’Neillu15 Čeprav je Trump omalovaževal Teslov izum, se priloge D, F in Q njegovega poročila sklicujejo na zelo tehnično in doslej tajno Teslovo razpravo iz leta 1937 z naslovom Nova umetnost projiciranja koncentrirane nedisperzijske energije prek naravnih medijev. Ta dokument je v nasprotju s Trumpovo izjavo obljubljal opis jasnih informacij o dejanskem delovanju orožja s snopom delcev za uničevanje tankov in letal ter za aktiviranje eksploziva. In tako je bila večino naslednjega desetletja, v mojem primeru od leta 1976 do 1984, moja naloga iskanje te izmuzljive in zelo iskane razprave. • POLETJE 1984: KONFERENCA O TESLI, COLORADO SPRINGS • Toby Grotz, vodja Mednarodnega Teslovega društva, in fizičarka Elizabeth Raucher sta se odločila pripraviti prvo od sedmih mednarodnih Teslovih konferenc, ki so se zvrstile vsaki dve leti, večino pa je vodil Steve Elswick. Vse so potekale v Colorado Springsu, v bližini kraja Teslove eksperimentalne brezžične postaje iz leta 1899. Na prvo konferenco so me povabili kot predavatelja skupaj z analitikom vojnih iger polkovnikom Tomom Beardenom, ozonskim terapevtom Georgeom Freibottom, doktorjem medicine, Teslovima raziskovalcema dr. Jamesom Corumom in njegovim bratom Kenom Corumom, Robertom Golko, ki je izdelal dve ogromni Teslovi tuljavi, Teslovim vnukom Williamom Terbo, srbskim teoretikom Rastkom Maglićem, raziskovalci Oliverjem Nichelsonom, Charlesom Yostom in Morayem Kingom ter zdravnikom in parapsihologom Andrijo Puharićem, ki naj bi govoril o problemu uporabe Teslove tehnologije za spremembo vzorcev možganskega valovanja na velike razdalje.16 Osrednja tema mojega predavanja je bil Teslov odnos z J. Pierpontom Morganom. Z diapozitivi in razpravo sem natančno razložil, kaj je šlo v njunem partnerstvu narobe, in hkrati opozoril, da je Teslova sposobnost pisanja izpuhtela, ko je šel njun posel leta 1906 dokončno po zlu. Kolikor vem, je bilo to prvič, da je kakšen raziskovalec domneval, da je Tesla doživel živčni zlom, ko je končno spoznal, da ne bo imel dovolj sredstev za dokončanje svojih načrtov za brezžično omrežje v Wardenclyffu. Z letalom sem v Denver prispel večer prej, vendar je imel avtobus za Colorado Springs zamudo, zato prvih desetih minut Puharićevega predavanja nisem slišal. Puharić je sodeloval na srečanju psihotronikov ZDA, in Bob Beck, vodja društva, mu je posredoval Teslovo patentno prijavo za orožje s snopom delcev. To je bil dolgo iskani strogo zaupni dokument in Puharić mi je v živo predstavil vse podrobnosti! To je bila zgodovina v nastajanju. Najverjetneje je eden od uslužbencev vojske in veteran iz druge svetovne vojne, Ralph Bergstresser, s katerim sem se pozneje pogovarjal in ki je spoznal čarodeja v njegovih zadnjih mesecih, dokument hranil dobesedno štirideset let in ga nazadnje predal Becku, ta pa Puhariću. Kmalu zatem je Bearden opazil izjemno podobnost med Teslovimi shemami in načrti sovjetskega orožja s snopom delcev, objavljenimi sedem let prej, 2. maja 1977, v reviji Aviation Week and Space Technology. Ob primerjavi risb sem se z njegovo ugotovitvijo strinjal in zato domneval, da leta 1943, ko je Trump oddal svoje poročilo, v katerem je razvrednotil Nikolo Teslo in njegove izume, tega strogo tajnega dokumenta niso odstranili iz Teslovega sefa, ampak je nekdo njegove podrobnosti samovoljno poslal za železno zaveso, kjer so jih analizirali Sovjeti. Ironično je, da so bile podrobnosti o tem orožju ameriški javnosti nedostopne, so jih pa preučevali, pripravljali in razvijali naprej v Sovjetski zvezi! A se je izkazalo, kot razkrivam v nadaljevanju, da je bila Teslova povezava s Sovjetsko zvezo veliko bolj zapletena, kot sem sprva domneval. Ena od ključnih značilnosti žarka smrti je bilo spoznanje, da sploh ne gre za žarek. Tesla je spoznal, da bi se elektromagnetni žarek preveč razpršil in izgubil svojo učinkovitost. Teslova genialnost se kaže v zamisli, da se izstreli tanek snop delcev, drobnih koščkov volframa, ki bi jih s strašansko silo izstrelili iz cevi. Od Nancy Czito, prasnahe Teslove desne roke Colemana Czita, sem izvedel, da sta Tesla in Czitov sin Julius Czito okoli leta 1918 odbijala laserske ali laserju podobne žarke od Lune in določala čas impulza. Vedel sem, da je Tesla že v devetdesetih letih 19. stoletja razvijal lasersko tehnologijo, vendar je kmalu ugotovil, da bi bil snop svetlobe ali elektromagnetne energije neučinkovit za orožje z dometom več sto kilometrov. Takrat se mu je porodila zamisel o streljanju mikroskopskih kroglic. Ker se ne bi razpršile, bi ohranile svojo uničevalno moč. Andrija Puharić me je usmeril na pomemben Teslov arhiv v Hammondovem gradu v Gloucestru v Massachusettsu; dal mi je zaupne informacije o Teslovem biografu Johnu O’Neillu, vključno s špekulacijami, da je bil Bernard Baruch tisti, ki je odvnil Morgana od končnega financiranja projekta Wardenclyffe; napisal je pomembno razpravo o Teslovem ojačevalnem oddajniku; in končno je svetu predstavil dolgo iskani strogo zaupni dokument o Teslovem orožju. Teslov življenjski vzorec je med življenjskimi vzorci tako redek, celo med izjemnimi ljudmi, da ga je treba jasno opisati že na začetku. Tesla sam je menil, da ima samo eno življenje, in sicer svoje delo. Res je tudi, da ni nikoli vzpostavil čustvenega odnosa (razen s starši in sorojenci) z nobenim moškim ali žensko. To trdim z gotovostjo, saj sem imel privilegij, da sem poznal številne ljudi, ki so Teslo poznali tako dobro, kot ga ni poznal nihče drug. John Hays Hammond mlajši, čigar oče je bil Teslov prijatelj in finančni podpornik, mi je povedal veliko zgodb njune tesne povezanosti, ki je trajala kakšnih 30 let. Agnes Holden, hčerka Roberta Underwooda Johnsona, Teslovega najtesnejšega prijatelja, je Teslo poznala kot družinskega prijatelja in spremljevalca na nekaterih zabavah newyorške visoke družbe. Z Johnom J. »Jackom« O’Neillom, Teslovim uradnim biografom, sem preživel veliko večerov, ko sva se pogovarjala o njegovih osebnih spominih na njegovega GENIJA. Od teh in drugih Teslovih tesnih sodelavcev sem dobil vpogled v njegovo prisotnost, um, ideje in osebnost, ki jih ni mogoče najti v njegovih suhih in zaprašenih arhivih. Kako je prišlo do te odsotnosti tesnega človeškega odnosa, si je možno razlagati z njegovim delom in njegovimi idejami. – ANDRIJA PUHARIĆ17 • IZGINOTJE IZ ZGODOVINE • Ne da bi se tega spominjal, sem se s Teslo seznanil že kot deček v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja. Moj oče, Stan Seifer, je bil takrat serviser televizorjev in z njim sem hodil k nekaterim strankam. Takrat je plezal na strehe hiš in nameščal televizijske antene ter napeljeval kable za sprejem televizijskega signala. Oče je iz nič izdeloval televizorje in na njegovi delovni mizi jih je bilo več v različnih fazah izgradnje, skupaj s testno opremo, številnimi vrstami elektronk in z drugimi elektronskimi pripomočki. Z očetom sem izdelal indukcijski motor z velikimi žeblji in žicami, ovitimi v magnetne silnice. Z njegovo pomočjo sem za skavtsko nalogo izdelal tudi popolnoma delujoč kristalni radijski sprejemnik iz kozarca, okoli katerega so bile ovite žice, številčnica je bila iz pločevinke piva, imel je detektor kristalov, antenski in zemeljski priključek ter slušalke. Leta 1986 sem pod vodstvom svojega mentorja, dr. Stanleyja Krippnerja, na 715 straneh napisal doktorsko disertacijo Nikola Tesla: psihozgodovina pozabljenega izumitelja, deset let pozneje pa objavil knjigo Čarodej: Življenje in časi Nikole Tesle, življenjepis genija. Čarodej je izšel leta 1996, minilo pa je še kar nekaj let, preden je internet postal vseprisoten in so se zares uveljavili tako imenovani pametni telefoni. V tistem času je bil Tesla še vedno dokaj neznan. Zato je presenetljivo, da je časopis New York Times že leta 1992, ko so bili mobilni telefoni veliki še kot pločevinke piva, Teslo uvrstil na seznam desetih najbolj zanimivih osebnosti, za katere so se zanimali znanstveniki, ki so uporabljali Instant Research Service Encyclopedia Britannica. Preostalih devet posameznikov je bilo po vrstnem redu: John F. Kennedy, Martin Luther King mlajši, Albert Einstein, Adolf Hitler, Edgar Allan Poe, Abraham Lincoln, Jezus Kristus, Pablo Picasso in Al Capone. Tesla se je uvrstil na deseto mesto.18 Dvajset let pozneje, 11. aprila 2013, je spletni portal GeekWire objavil, da je Nikola Tesla proglašen za največjega geeka vseh časov in je tako premagal tekmece, kot so Bill Gates, Alan Turing, Steve Jobs, Elon Musk, Mark Zuckerberg, Jeff Bezos, Gordon Moore, Linus Torvalds, Albert Einstein, Isaac Newton, Tom Edison, Galileo, Ben Franklin, Arhimed, Guglielmo Marconi, Madame Curie, Gutenberg, Alexander Graham Bell in Leonardo da Vinci. Jasno je bilo, da je Tesla zopet v vzponu. Med pisanjem Čarodeja sem si prizadeval odkriti Teslovo dejansko vlogo pri razvoju številnih že naštetih izumov. Takrat je bilo veliko dezinformacij o Teslovi vlogi pri razvoju njegovih najpomembnejših dosežkov, zlasti v zvezi z izumom indukcijskega motorja, izmeničnega večfaznega sistema (torej hidroelektričnega sistema), z daljinskim upravljanjem, robotiko in brezžično komunikacijo. Še danes kroži mit, da Tesla ni bil sposoben razumeti enačb Jamesa Clerka Maxwella o elektromagnetni teoriji, čeprav so njegovi zvezki polni neverjetno zapletenih enačb.19 Ker pa je moja biografija vsebovala strogo kronologijo in sem navajal vse vire, se je dezinformacija o Tesli na splošno razblinila in rad bi verjel, da je moja knjiga pripomogla k objavi številnih novih knjig o Tesli, ki so dobrodošla dopolnitev literature o tej temi. Med odličnimi novimi deli izstopajo dobro ilustrirana knjiga Tesla: The Wizard of Electricity Davida J. Kenta, Lightning Strikes: Timeless Lessons in Creativity from the Life and Work of Nikola Tesla, ki vsebuje edinstvene ugotovitve Johna F. Wasika, ter nova, dokončna, zelo izvirna in lepo ilustrirana biografija v velikosti kavne mizice Wireless: The Life, Work, and Doctrine of Nikola Tesla direktorja Teslovega muzeja Branimirja Jovanovića. Druga dela vključujejo impresivno slikanico Resnica o Tesli Christopherja Cooperja z mojim uvodom, obsežen zbornik Tesla: izumitelj električne dobe W. Bernarda Carlsona, ki trdi, da se je Tesla za prodajo svojih izdelkov posluževal iluzij;20 privlačno slikanico velikih dimenzij Tesla: življenje in časi električnega mesije Nigela Cawthorna in dobro napisano strnjeno besedilo Tesla: izumitelj moderne Richarda Munsona. Čeprav je večina njegovih stvaritev nastala v 19. stoletju, je bil Tesla v resnici sodoben mislec. Čarodej je vse svoje odraslo življenje opozarjal svet, naj preneha z odvisnostjo od fosilnih goriv in poišče alternativne vire energije. V članku z naslovom Naša prihodnja pogonska sila, napisanem v tridesetih letih prejšnjega stoletja, Tesla obravnava prav to temo, ki jo izvršni direktor Tesla Motors in ustanovitelj podjetja SpaceX Elon Musk izpostavlja kot najbolj pereč problem našega časa: kako pridobiti alternativne vire obnovljive energije, ki ne onesnažujejo okolja. V tem obsežnem delu Tesla poleg slapov predlaga tudi izkoriščanje plimovanja, vetrne, sončne in geotermalne energije – vse to so poti, ki bi po Teslovih besedah »izkoristile kolesje narave«. Ni naključje, da si je Tesla prizadeval rešiti problem distribucije električne energije in svoje zvezke polnil z naprednimi izračuni; vedno je razmišljal tudi o najboljšem načinu, kako bi človeštvu pomagal napredovati, hkrati pa bi ostal spoštljiv do planeta.21 Knjiga, ki jo držite v rokah, se osredotoča na Teslov stik z vojno, zlasti na njegovo povezavo z nemškim brezžičnim koncernom Telefunken v času pred prvo svetovno vojno in s tem povezanimi zapletenimi pravnimi bitkami na področju brezžične telefonije, ko je Marconi tožil Telefunken in ameriško mornarico, Tesla pa je vložil nasprotno tožbo. Ker sta FBI in CIA pred kratkim razkrila svoje arhive o Tesli, sem lahko v zvezi z drugo svetovno vojno primerjal redigirane odlomke z neredigiranimi. Skupaj z novimi informacijami, ki sem jih pridobil v Teslovem muzeju v Beogradu, v raziskovalnih središčih družbe Prometheus Films pri produkciji televizijske oddaje The Tesla Files in od Teslovih navdušencev z vsega sveta, sem lahko močno razširil svoje razumevanje Teslove vloge med obema vojnama, vključno s tem, s katerimi svetovnimi voditelji je sodeloval, zlasti ob začetku druge svetovne vojne. Poleg tega mi je uspelo razjasniti tudi precej zapleteno zgodbo o tem, kaj natančno se je po njegovi smrti zgodilo z njegovimi strogo zaupnimi dokumenti. Teslovo ime je vse bolj znano, deloma zaradi osupljivih fotografij, ki krasijo internet, in ker se pogosto pojavlja v televizijskih oddajah, kot so American Experience, Ancient Aliens, The Tesla Files in zlasti The Big Bang Theory (2007–2019) s skoraj petdesetimi milijoni gledalcev po vsem svetu. Tesla se pojavlja tudi v filmih, kot so The Current War, La La Land, Tesla z Ethanom Hawkom, Final Frequency in The Prestige, v katerem čarodeja igra rock zvezdnik David Bowie. V tiskanih medijih Tesla krasi priljubljene knjige, kot sta Deseto spoznanje Jamesa Redfielda, nadaljevanje njegove uspešnice Celestinska prerokba, in Sedma kuga Jamesa Rollinsa, Teslovo ime pa igra tudi ključno vlogo pri likih nečloveške narave: naprednem roadsterju v knjigi Razor Girl sardoničnega avtorja Carla Hiaasena in samovozečem električnem vozilu v knjigi Izvor mega-avtorja Dana Browna. Leta 2010 je Teslo omenil predsednik ZDA Barack Obama, ko ga je skupaj s Sergejem Brinom, Andrewom Carnegiejem in Albertom Einsteinom navedel v govoru o priseljencih. Pet let pozneje je Steven Spielberg ob imenu Toma Edisona, Alexandra Grahama Bella in Steva Jobsa omenil tudi Teslo in te ikonoklaste primerjal z Georgeem Lucasom, ko je njegov tesni prijatelj dobil nagrado Kennedyjevega centra. Ključni vidik tega so tudi osebnost, dosežki in genialnost Elona Muska, ki ni ustvaril le izjemno naprednega električnega vozila – in ga poimenoval po izumitelju –, ki ga je februarja 2018 dobesedno izstrelil v vesolje, temveč je prispeval tudi druge dosežke pri izpopolnjevanju sončnih celic in svojih neverjetnih raket SpaceX. Tudi zato se Teslovo ime omenja pogosto v nepovezanih zgodbah o najnaprednejših tehnologijah, denimo v filmu Neprijetno nadaljevanje: Resnico na oblast kot nadaljevanju filma Neprijetna resnica, ko si nekdanji podpredsednik prizadeva, da bi Indija pristala na mednarodni sporazum o podnebnih spremembah, in pokliče Elona Muska, omeni besedo Tesla ter doseže Muskovo privolitev, da bo Indiji zagotovil sončne celice kot spodbudo za opustitev gradnje elektrarn na premog, ki onesnažujejo zrak. V primeru nedavnih pandemij ebole in COVID-19 je ozonska terapija prišla v javnost kot možno zdravljenje, zato se Teslovo ime ponovno pojavi, saj je Tesla leta 1896 izumil in patentiral generator ozona (patent #568,177). To preprosto dejstvo se omenja v znanstvenih člankih, ki obravnavajo možne koristi takšnega zdravljenja. Z drugimi besedami, ime Tesla se je v leksikon vrnilo kot nekaj samoumevnega. Ko je Matt Inman s spletne strani The Oatmeal v sodelovanju z Jane Alcorn, vodjo projekta Wardenclyffe, leta 2012 pripravil kampanjo množičnega financiranja za nakup Teslovega laboratorija na Long Islandu, je triintrideset tisoč ljudi iz 108 držav v desetih dneh zbralo 1,4 milijona dolarjev za rešitev Wardenclyffa!22 Tesla je bil odličen pisec in izjemen napovedovalec prihodnosti. Enega svojih najbolj briljantnih citatov je izrekel leta 1904, ko je obupno poskušal prepričati svojega podpornika J. Pierponta Morgana, naj mu zagotovi preostanek sredstev, ki jih je potreboval za dokončanje svojega velikega brezžičnega podjetja, znanega kot Wardenclyffe: Rezultati, ki sem jih dosegel, so omogočili preprosto uresničljivost mojega načrta svetovne telegrafije. To predstavlja radikalen in ploden odmik od dosedanjega dela. Vključuje uporabo številnih obratov, od katerih bo vsak po možnosti lociran v bližini pomembnega civilizacijskega središča, novice, ki jih bo prejel po kateremkoli kanalu, pa se bodo posredovale na vse konce sveta. Tako lahko nekje na morju ali na kopnem postavimo poceni in preprosto [žepno] napravo, ki bo beležila svetovne novice ali posebna sporočila, ki so ji namenjena. S tem se bo celotna Zemlja spremenila v nekakšne možgane, ki bodo lahko vključevali vse svoje dele. Ker lahko ena sama naprava z močjo sto konjskih moči upravlja več sto milijonov instrumentov, ima sistem praktično neskončno operativno sposobnost. – NIKOLA TESLA, 190423 Več stvari v tem citatu je resnično neverjetnih, predvsem zamisel o pojmovanju same Zemlje kot celote, ki je sposobna čutiti vse svoje dele. Primerjajte to preudarno zamisel z dejanskim razvojem in izumom tako imenovanega svetovnega spleta. To se je odvijalo konec osemdesetih let prejšnjega stoletja v švicarski Ženevi, ko je skupina znanstvenikov z vsega sveta nadgrajevala delo strokovnjaka agencije DARPA (Defense Advanced Research Projects Agency) Vinta Cerfa pri razvoju interneta. Njihov cilj je bil v okviru Evropske organizacije za jedrske raziskave CERN okrepiti medsebojno komunikacijo pri poskusih dokončanja gradnje velikega pospeševalnika delcev, znanega kot veliki hadronski trkalnik, ter izmenjati informacije z drugimi primerljivimi raziskovalnimi središči po svetu: Da bi olajšal in izboljšal komunikacijo med poskusi in fiziki, ki se ukvarjajo z delci in so razpršeni po celem svetu, je britanski računalničar Sir Timothy »Tim« Berners-Lee, ki je delal v CERN-u, razvil nov omrežni sistem, ki je leta 1989 postal svetovni splet (WWW). Med razvojem so bili opredeljeni osnovni pojmi, kot so URL, HTTP in HTML. Uporabljajo se še danes. V tem času so ustvarili tudi prvi brskalnik in strežniško programsko opremo. Berners-Lee je dal svoje zamisli na voljo brezplačno, brez patenta in licenčnin. Vodstvo CERN-a se je odločilo, da bo dalo ta izum v javno rabo in vsakomur omogočilo brezplačno rabo. Internet, globalno omrežje informacij in enostavne dostopnosti, ki ga je prej uporabljala le peščica znanstvenikov, vojaškega osebja in računalniških zanesenjakov, je postal s tem velikodušnim dejanjem na voljo širši javnosti. – MICHAEL KRAUSE, 201424 Ironično, kot bomo videli, je Higgsov bozon, pogosto imenovan božji delec, domnevni delec, ki daje snovi maso in ki so ga očitno odkrili v CERN-u, neposredno povezan s Teslovo malo znano dinamično teorijo gravitacije. Z raziskovanjem Teslove teorije v tej luči se lahko pojavi nov pogled na kozmogenezo in končno strukturo snovi. Tesla: Čarodej v vojni pokriva veliko področij. Knjiga poskuša zapolniti prejšnje praznine, raziskati odnose, ki jih je imel Tesla s posamezniki, s katerimi prej ni bil nikoli povezan, bolj celovito opisati, kdo je bil ta človek in kako naj bi deloval njegov brezžični stolp v Wardenclyffu, natančno pojasniti njegovo vlogo pri zagotavljanju napredne tehnologije in razvoju orožja za obe svetovni vojni ter pojasniti, kako njegove naprednejše teorije o naravi gravitacije vodijo do precej elegantne razlage, kaj natančno je božji delec. Naša zgodba se začne s Teslovimi spomini na otroštvo in poznejše življenje. * * * I Daljinsko radijsko vodeni čoln, dolg približno tri metre in z utripajočimi antenami, poganjala sta ga majhen motor in krmilo. II Slengovsko poimenovanje mesta New York. (Op. prev.) I. DEL Življenje na visoki nogi O tem ni nobenega dvoma – srce bije hitreje, ko si na tem, da spoznaš znanega znanstvenika, enega najpomembnejših ljudi sveta . . . Ni mi bílo niti malo hitreje, ko [sem srečeval podobne] ljudi, vendar tokrat, ko sem vstopil v sobo največjega čarodeja elektrike, ni bilo tako. V laboratorij tistega, ki je proizvajal električne izpuste, ki so bili podobni strelam, največje električne izpuste, ki jih je kdaj ustvaril človek . . . Dodeljeni čas je bil prekratek . . . z zbogom velikega izumitelja sem se poslovil od enega najbolj znanih znanstvenikov na svetu, za katerega so pravilno govorili, da »živi sto let pred svojim časom«. – SAMUEL COHEN, »Intervju z Nikolo Teslo«, Electrical Experimenter, junij 1915, str. 39–45 1 Intervju z Nikolo Teslo V Delmonicosu sem videl obešene, pretepene do smrti, ustreljene, razčetverjene, nataknjene na kol, obglavljene in otroke, kot »ražnjiče« nabodene na bajonete. – NIKOLA TESLA1 Leta 1895 ali nekaj takega je Tesla prinesel več srbskih balad prijateljema Robertu in Katharine Johnson. Eno od njih, »Luka Filipov« je napisal Jovan Jovanović Zmaj, priznan srbski pesnik, ki ga je Tesla spoznal, ko se je leta 1892 vrnil v Srbijo. Govori o ravno pretekli vojni, okoli leta 1870, med Srbi in Turki. Tukaj je ime še eno, ki od Srbov je čaščeno. Naj mu gusle na vso moč hvalo širijo pojoč, Turek pa naj trepeta kot pred sokolom ptičica: Sokol ta se imenuje – Luka Filipov!III Med bitko, ki je sledila, je bil Luka ranjen, ujeli pa so turškega vojaka. Ustrelili smo, a Luka dvignil roko je v ugovor, Samokres molčeč njegov ponujal je odgovor: Turek je okamenel, počepnil in na hrbet vzel (kot bi krošnjo si nadel) Luko Filipova! Vzklikali smo mu v čast, ko je stopal mimo nas s pištolo, puško – kri lijoč, ves žaloben – a pojoč: »Kakšen žrebec to je čeden, samega je kneza vreden! Sedla, uzde rabi ne Luka Filipov!« In Luko so privedli na srečanje s princem. Ko glasniki so prišli rekli, da smo zmagali, Kdo ob tem nam omedli? Luka Filipov.IV Brez težav si lahko predstavljam Teslo, ki v Robertovo in Katharinino veselje2 v njuni dnevni sobi iz glave prevaja ta klasični verz. Ta nepozaben trenutek globokega zbliževanja je predstavljal prelomnico, ki je odzvanjala skozi njihovo dosmrtno prijateljstvo. In tako je Robert postal »Dragi Luka«, Katharine pa »Draga gospa Filipov«. Svoj prevod pesmi v Johnsonovi pesniški zbirki je Tesla pospremil z razpravo o žalostni usodi srbskega naroda. Prelomnico je predstavljala Kosovska bitka, v kateri je leta 1389 trideset tisoč Turkov porazilo srbski narod. Tesla piše, da »Evropa nikoli ne more poplačati velikanskega dolga, ki ga dolguje Srbom, ki so z žrtvovanjem lastne svobode preprečili naval barbarov«. Kosovska bitka, kot sem izvedel, je za Srbe enako pomembna, kot je za Jude pobeg hebrejskih sužnjev iz Egipta ali za kristjane Jezusovo križanje. Da bi razumeli Teslo, se moramo zavedati, da je Srb in kot tak nosi to kompleksno dediščino. Kot mi je Kosovsko bitko razložil profesor Mike Marković, »Nas ta vedno spremlja«.3 Zaradi globoko zakoreninjenega sovraštva med Srbi, Hrvati in muslimani, ki še vedno ne morejo shajati skupaj, je sredi 90. let dvajsetega stoletja izbruhnila državljanska vojna, ki je Jugoslavijo razdelila na sedem ločenih držav. Kot mladenič je Tesla odšel v hribe, tudi zato, da bi se izognil naboru, in naletel na tisto, kar Joseph Conrad poimenuje srce teme, na izropane in opustošene vasi, umorjene moške, ženske in otroke z glavami, nabitimi na kole. Ko od žeje že sem mrl, prvi, ki me je uzrl, bil dobri stari naš je hlapec Gunga Din.V Katharine in Tesla sta prebrala Knjigo o džungli Rudyarda Kiplinga, kot tudi knjigo Rikki-Tikki-Tavi, ki je bila Tesli »najljubša«.4 S svetovno znanim pesnikom se je Tesla srečal na kosilu 1. aprila 1901, po povratku s svojih poskusov v Koloradu. »Kaj je narobe s tem pisunom Kiplingom?« je Tesla potožil ge. Filipovi. »Drzne se me povabiti na obed v ta neugledni hotel, kjer bom zagotovo našel v juhi lase in ščurke!«5 In me odnesel je tja do nosilnice, pa krogla je prišla, prebila reveža. Mi skrbno je postlal in tik preden je pal, »Da le s slastjo si pil,« je rekel Gunga Din.VI Tesla in Kipling sta podobno razmišljala o grozotah vojne in o pohvalah velikih junakov. Tesla v Robertovi knjigi Pesmi piše, da je srbski junak Marko Kraljevič, »ko je premagal Muso, muslimanskega vojskovodjo, zaklical: ›Gorje meni, ubil sem boljšega človeka od sebe!‹« Kipling seveda v svojem ikoničnem stihu uporabi isto opazko. Približno v času Teslovega spočetja je, kot je govoril Teslov oče, prišlo do »božanskega fenomena«. Velik meteor, morda velikosti hiše, je po nebu »začrtal ognjeno sled, bruhal iskre, za seboj pa puščal sled vijoličastih črt. In ko je izginil onstran prvega hriba, se je zasvetilo, kot bi se zrušil nek velikanski stolp, njegov odmev pa je bilo še dolgo slišati na južni strani Velebita.«6 Naslednje leto se je med strašnim neurjem s strelami, 10. julija 1856, ob polnoči rodil Nikola Tesla. Ko je babica poskušala posvariti, da je rojstvo med nevihto slabo znamenje, je po legendi Teslov oče namesto tega vztrajal: »Ne, to bo otrok svetlobe!« Miti so se vrstili naprej, najbolj prepričljivo pa jih je ujel Teslov prvi biograf John O’Neill, ki je zapisal: Tudi starodavni bogovi v najbolj divjih predstavah svojih častilcev nikoli niso izvedli tako velikanskih stvari svetovnih razsežnosti, kakršne je Tesla … sam po sebi izum … samorastniški nadčlovek … spočet posebej za izvajanje čudes; in te je dosegel v obsegu, ki daleč presega zmožnost sveta za njihovo absorpcijo.7 Leta 1919, pri 63-tih, je Tesla pisal svojo avtobiografijo. Dve leti kasneje, aprila 1921, je revija American Magazine o njej objavila prispevek. V članku so jo opisali takole: »Veliki izumitelj razkriva romantično zgodbo svojega življenja.« Del, ki je delno naveden v nadaljevanju, začne Tesla, ki pravi, da se je rodil »v stari hiši . . . 3 km od prvega soseda«. Svojo mati opiše kot neutrudno delavko, ki je vsako jutro vstala ob štirih, medtem ko so drugi še spali, pripravila zajtrk, pomagala hlapcem nakrmiti živino, in s svojim inventivnim duhom izumljala različna orodja. Tesla nato opiše »izvir svoje zabave«, svojega »prekrasnega Mačka«, s katerim se je kot otrok igral, se z njim prekopiceval po hribu navzdol in »iz dneva v dan užival v tem čarobnem športu«. V zgodbi za trenutek postane in se naveže na nepozaben dogodek, ki je pustil globoko sled na njegovem kasnejšem življenju: Zgodilo se je nekega dne … preživljali smo mrzel sušec, kakršnega ni pomnil nihče. Ljudje, ki so gazili po snegu, so za seboj puščali žarečo sled, in snežena kepa, ki si jo vrgel v oviro, je zažarela kot kepa sladkorja, ko jo udariš z nožem … Ob mraku … sem začutil potrebo, da po hrbtu pobožam svojega Mačka … ki se je spremenil v svetlobno kepo, moja roka pa je ustvarila pršec isker, tako glasen, da se jih je slišalo po celi sobi. Oče je bil zelo učen človek … A ta fenomen je bil celo zanj nekaj novega. Končno je pripomnil: »To ni nič drugega kot elektrika, ista stvar, ki jo vidiš na drevesih ob nevihti.« Mati je očitno vznemirjena dejala: »Nehaj se igrati z mačkom! Lahko zaneti požar!« Sam sem razmišljal abstraktno. Ali je narava velikanski maček? Če je, kdo ga boža po hrbtu? To je lahko samo Bog, sem zaključil … Tako sem jaz, vsega tri leta star, že filozofiral! Ne pretiravam, če rečem, kako močno je ta čudovit prizor učinkoval na mojo otroško domišljijo. Dan za dnem sem se spraševal, kaj je to elektrika, a odgovora nisem našel. Osemdeset let je preteklo od takrat in še vedno si zastavljam enako vprašanje, na katerega pa nimam odgovora.8 Tesla nadaljuje z opisom svojih dveh zgodnjih iznajdb, trnka, ki ga je koristil za lov na žabe, in motorja, ki ga je ustvaril tako, da je na vetrnico pričvrstil velike majske hrošče. Majski hrošči niso znali nehati; bolj kot je bilo vroče, bolj so garali … dokler nisem nekega dne videl sina upokojenega oficirja avstrijske vojske jesti majske hrošče in očitno v tem uživati. Po tem se nisem nikoli več igral z žuželkami in še danes se izogibam dotikanja žuželk vseh vrst.9 Moje otroštvo … bi lahko minilo blaženo, če ne bi imel strašnega, nepopustljivega in neusmiljenega sovražnika. To je bil naš gosak, pošastno grdi nasilnež, z vratom kot noj, čeljustmi kot krokodil in parom pretkanih oči, ki so izžarevale inteligenco in razum, kot bi bile človeške. Njegov gnev sem si prislužil z obmetavanjem s kamenčki, najbolj neumnim in lahkomiselnim dejanjem, ki sem ga še dolgo obžaloval … Takoj ko sem stopil na dvorišče, namenjeno perutnini, me je napadel, in ko sem bežal, me je s kljunom ujel za sedalo hlač in me silovito stresel. Ko sem se končno uspel osvoboditi in pobegniti, je zmagoslavno razprostrl svoja mogočna krila in zaprhutal z njimi ter zagnal vik in krik, ki so se mu pridružile ostale gosi v jati … Imel sem dve teti … Ena je bila teta Veva, ki je imela dva naprej štrleča zoba, kot slonova okla. Strastno me je ljubila in mi ju pri poljubljanju zasadila globoko v lica. Zaradi bolečin sem zajokal, a ker je mislila, da od zadovoljstva, ju je zarila še globlje. Vseeno mi je bila ljubša od druge, katere ime je izpuhtelo iz spomina. Ona se je z ustnicama prisesala na moje in sesala in sesala, dokler nisem z zadnjimi močmi končno prišel do zraka. Ti dve teti sta uživali s postavljanjem različnih vprašanj, od katerih se spomnim le nekaterih … Vprašali sta me, katera od njiju je lepša. Po pazljivi proučitvi njunih obrazov sem pazljivo odgovoril: »Ta ni tako grd kot drug.« Vprašali sta me: »Se bojiš zlobnega volka?« »Ne! Ne!« To je bil volk, ki sem ga srečal v gozdu ob cerkvi. Po številnih podobnih vprašanjih me je ena od tet vprašala: »Se bojiš gosaka?« »Da, da!« S poudarkom sem odgovoril: »Gosaka se pa bojim!« In za to sem imel dober razlog. Nekega poletnega dne me je mati okopala v precej hladni vodi in me v Adamovem kostimu posedla na sonce, da se ogrejem. Ko je stopila v hišo, me je gosak opazil in napadel. Nebodigatreba je vedel, kje bo najbolj bolelo, in me zagrabil za tilnik. Občutek sem imel, da mi bo izpulil drobovje, s preostankom popkovine vred. Mati, ki se je še pravočasno vrnila in preprečila nadaljnje poškodbe, mi je dejala: »Vedeti moraš, da se z gosakom ali petelinom, s katerim sta si prišla navzkriž, ne boš nikoli spoprijateljil. Preganjal te bo, dokler bo živ.« A sem ter tja … na določene dneve so se naše gosi pod vodstvom gosaka dvignile visoko v zrak in odletele do potoka ob travniku v dolini, kjer so kot labodi graciozno čofotale in verjetno iskale kakšen priboljšek … Pogled na jato gosi v letu me je razveseljeval in navdihoval.10 Kot majhen deček sem bil šibak in omahljiv. Sprejel sem veliko otročjih odločitev, ki sem jih kasneje prelomil. Pri osmih letih sem prebral knjigo Abin sin, srbski prevod madžarskega pisatelja Josike, čigar sporočila so podobna sporočilom Lewa Wallacea v Ben-Huru. Ta knjiga je prebudila mojo moč volje. Začel sem delati na samonadzoru, ukrotil mnoge od svojih želja in se odločil, da bom držal vsako obljubo, ki sem jo dal, najsi bo sebi ali komu drugemu. Moja družina je kmalu spoznala, da če nekaj obljubim, to tudi storim. Že nekaj let pred svojim dvajsetim letom sem kadil kot Turek – petnajst do dvajset velikih črnih cigar dnevno. Moje zdravje je bilo s tem ogroženo, zato je družina pogosto skušala izsiliti mojo obljubo, da bom prenehal … [In končno, potem ko je njegova sestra skoraj umrla, je to tudi storil] … Osvobodil sem se [te in drugih] strasti in tako ohranil svoje zdravje in veselje do življenja. Zadovoljstvo, ki mi ga je prinašalo izkazovanje svoje lastne moči volje, mi je na koncu vedno pomenilo več od prijetnih razvad, ki sem se jim odrekel. Verjamem, da človek lahko in mora prekiniti vsako razvado, ki jo prepozna kot »neumno«. Okoli dvajsetega leta sem se nalezel manije kockanja. Igrali smo za zelo velike vložke in nekaj mojih tovarišev je zakockalo polno vrednost svojega doma. Sreča na splošno ni bila na moji strani, a sem ob neki priložnosti zmagal pri vsem, česar sem se lotil. Kljub temu še vedno nisem bil zadovoljen … Soigralcem sem posodil denar, da bi se igra nadaljevala, a še preden smo zapustili mizo, sem izgubil vse, kar sem priigral, in se še zadolžil. Starša je moje kockanje zelo skrbelo. Moj oče … je pogosto izrazil prezir zaradi mojega brezobzirnega zapravljanja časa in denarja. In vendar mu nikoli nisem obljubil, da bom kockanje opustil, ampak sem se namesto tega branil z zelo pogosto slišano puhlo filozofijo. Govoril sem mu, da seveda lahko preneham, kadarkoli se mi zahoče, a da to nima nikakršnega smisla … saj mi ta užitek pomeni več kot vsa blaženost Raja. Mati je razumela … da človeka ne moreš zaščititi pred lastno neumnostjo … z napori in nasprotovanjem nekoga drugega, ampak zgolj z uveljavitvijo lastne volje. Nekega popoldneva, ko sem izgubil ves svoj denar, a me kockarska strast še ni zapustila, je pristopila k meni z velikim snopom bankovcev v roki – veliko vsoto denarja za tiste čase in okoliščine – in dejala: »Tu imaš, Niko. Vzemi. To je vse, kar imam. Prej kot boš zapravil vse, kar imamo, boljše bo. Potem vem, da boš s tem zaključil.« Nato me je poljubila. Strast me je tako zaslepila, da sem denar vzel, kockal celo noč in, kot vedno, vse izgubil. Iz beznice sem prilezel šele zgodaj zjutraj in se odpravil na dolg sprehod po s soncem obsijanem gozdu ter razmišljal o svoji popolni neumnosti. Pogled na naravo me je spravil k pameti, dejanje moje matere in njena vera pa sta preplavila moje misli. Še preden sem zapustil gozd, je bila moja strast stvar preteklosti. Odšel sem domov k materi in ji povedal, da ne bom nikoli več kockal. In nikoli ni obstajala niti najmanjša nevarnost, da bi prelomil svojo obljubo. Oče je bil sin oficirja, ki je služil v vojski velikega Napoleona. Tudi sam je bil deležen vojaškega usposabljanja, [vendar] sta tako oče kot mati želela, da jaz postanem duhovnik, a me to ni zanimalo. Že od svojega desetega leta sem v svoji glavi izumljal najrazličnejše stvari: leteče stroje, cev za pošiljanje pisem in paketov pod Atlantikom in načine pridobivanja energije na podlagi kroženja planetov; same nestvarne reči, a sta celo potem, ko sem se vpisal v gimnazijo v CarlstadtuVII na Hrvaškem, kjer sem se intenzivno zanimal za fiziko in elektriko, moja starša še vedno izražala željo, da postanem duhovnik. Če ne bi hudo zbolel, bi se morda moral odreči svoji zaobljubi. A sem zaradi pretiranega učenja doživel svojo prvo resno zdravstveno krizo. Zdravniki so nad menoj povsem dvignili roke. Rešil me je ameriški genij. Med mojo boleznijo mi je nekega dne prišlo v roke nekaj knjig, ki niso bile podobne ničemur, kar sem bral dotlej, in … sem kar pozabil na svoje brezupno stanje. Moje okrevanje se je zdelo pravi čudež. Med temi knjigami so bila tudi zgodnja dela Marka Twaina – med njimi tudi Tom Sawyer in Huckleberry Finn. Petindvajset let kasneje, ko sem spoznal g. Clemensa, ki je pisal pod psevdonimom Mark Twain, in sva stkala dosmrtno prijateljstvo, sem mu razkril svojo izkušnjo in prepričanje, da življenje dolgujem njegovim knjigam. Prav presunilo me je, ko sem pri tem vedno nasmejanem človeku opazil, kako so se mu orosile oči. Tu Teslov spomin ni ravno natančen, saj je knjiga Huckleberry Finn prvič izšla leta 1884. Tom Sawyer je bolj verjeten, saj je izšel leta 1876, ko je bil Tesla star dvajset let. In morda je prebral tudi knjigo Slavna skakalna žaba okrožja Calaveras (The Celebrated Jumping Frog of Calaveras County), ki je izšla leta 1865, ko je bil Tesla star devet let. Po maturi na višji realki v Karlovcu me je na dan vrnitve domov položila kolera, katere epidemija je zajela tisti del sveta. Še enkrat sem se znašel na smrtni postelji. Moj oče me je na vsak način skušal razvedriti. »Morda,« sem dejal, »bi se pozdravil, če bi mi dovolil postati inženir namesto duhovnik.« Svečano mi je obljubil, da bom lahko šel na najboljšo tehnično šolo na svetu. To je vame dobesedno vlilo novo življenje in tako sem zaradi rahlo izboljšanega duševnega stanja in deloma zaradi odličnih zdravil okreval. Oče je držal besedo in me poslal na Politehnično šolo v štajerski GradecVIII, eno najstarejših izobraževalnih ustanov v Evropi. Celotno prvo leto šolanja sem vstajal ob treh zjutraj in se neutrudno učil do enajstih zvečer, niti ob nedeljah niti praznikih ni bilo drugače. Prosti čas, če mi ga je kaj ostalo, sem preživel v knjižnici. Drugo leto mojega šolanja se je zgodilo nekaj, kar je določilo smer mojega celotnega nadaljnjega življenja. V šolo je iz Pariza prispel naročeni Grammejev dinamo. Sestavljen je bil iz magneta v obliki podkve in armature z žičnim navitjem in komutatorjem – torej tista vrsta stroja, ki ga je vzela zgodovina. Med demonstracijo … delovanja tega dinama so ščetke komutatorja povzročale močno iskrenje, zato sem predlagal, da bi morda naprava lahko delovala brez tega dodatka. Profesor je izjavil, da mi ne bo nikoli uspelo ustvariti takšnega motorja, saj se zamisel spogleduje z idejo večnega gibanja (perpetuum mobile). Ta izjava s strani tako visoke avtoritete je pri meni povzročila določeno omahovanje, nato pa sem zbral pogum in začel intenzivno razmišljati o problemu, skušal vizualizirati zasnovo naprave, ki sem jo želel razviti, v domišljiji razvijal vse njene sestavne dele … Razvil sem vrsto shem, jih dnevno spreminjal, in vendar mi takrat ni uspelo razviti delujočega načrta.11 Občasno, v redkih presledkih se Véliki duh izumiteljstva spusti na Zemljo, da razkrije skrivnost, ki naj pripomore k napredku človeštva. Izbere si najprimernejšega … in mu na uho zašepeta skrivnost. Kot bi poblisknilo, in dragoceno znanje je tu … Čudež, ki ga vidiš … ga razumeš … in ga občutiš telesno: To je odlična ideja! NIKOLA TESLA12 Štiri leta kasneje, torej leta 1881, sem bil v Budimpešti in proučeval Ameriški telefonski sistem, ki so ga ravno napeljevali … Nikoli nisem niti za en dan opustil svojih poskusov vizualiziranja električnega motorja brez komutatorja. V moji vnemi vizualizirati takšnega, ki bi deloval, me je zdravje zopet zapustilo, in to ravno v času, ko sem čutil, da je dolgo iskana rešitev na dosegu roke; a sem po šestih mesecih skrbne nege okreval. Nato sem se nekega popoldneva s prijateljem sprehajal v Mestnem parku … in recitiral poezijo. V tistem času sem znal na pamet zrecitirati nekaj celih knjig … Ena od njih je bila Goethejev Faust; in sončni zahod me je spomnil na odlomek: Luč gre drugam, preživel se je dan, življenje novo bo drugje spešila. O, da želim peroti si zaman, ki bi me v vek za njo nosila!IX Že med recitiranjem teh veličastnih besed se mi je v mislih kot blisk … pojavila vizija mojega indukcijskega motorja, popolnega, dovršenega in takšnega, ki deluje. Pigmalion, ki je videl, kako njegov kip oživlja, ne bi mogel biti bolj ganjen. Tisoč skrivnosti narave, na katere bi lahko naletel … bi dal za tisto, ki sem jo proti vsem pričakovanjem in z ogrožanjem lastnega obstoja iztrgal iz nje … in s palico na pesek narisal svojo vizijo. To so bili isti diagrami, ki sem jih šest let pozneje pokazal prisotnim na Ameriškem inštitutu elektroinženirjev. Moj prijatelj je odlično razumel risbe; [ko] … sem nenadoma zaklical: »Poglej! Glej me, kako obračam motor!« In to storil s svojo palico.13 Prenos izmeničnega toka na večje razdalje je na področju energije ovirala odsotnost motorja. Noben ni bil zadovoljiv, dokler ga ni leta 1888 napovedal Nikola Tesla. Njegov večfazni sistem je vključeval dva ali tri tokove iz istega generatorja, ki so se izmenjevali … v pravilnem zaporedju … s čimer je odpravil mrtve točke motorja z eno ročico … in dosegel vrtenje, ki ga enofazni sistem ne omogoča. Edinstvena značilnost novega sistema je bil indukcijski motor brez komutatorja (bistvenega dela motorja na enosmerni tok), ki je imel povsem preprosto konstrukcijo in delovanje. EDWARD DEAN ADAMS, predsednik, Niagara Falls Power Company14 To odkritje je znano kot »vrteče se magnetno polje«. Gre za načelo, po katerem deluje moj indukcijski motor. S tem izumom sem izdelal neke vrste magnetni ciklon, ki vpliva na vrteči del in ga poganja – torej natančno to, za kar je moj profesor dejal, da ni možno narediti. Po izumu tega motorja sem se v svoji domišljiji še bolj kot kadarkoli prej posvetil užitkom vizualizacije novih naprav. V veliko veselje mi je bilo predstavljati si motorje, ki nenehno tečejo in se nikoli ne ustavijo. V manj kot dveh mesecih sem v mislih ustvaril skoraj vse vrste motorjev in modifikacij sistema, ki jih zdaj povezujejo z mojim imenom. Med raziskovanjem prenosa energije smo naleteli na izume Nikole Tesle, ki je danes tako dobro znan po svojih izjemnih dosežkih. Ob priznavanju vrednosti in izvirnosti njegovih odkritij ter temeljnega značaja njegovih patentov smo si takoj zagotovili izključno pravico do proizvodnje in prodaje naprav, ki jih ti patenti pokrivajo. – GEORGE WESTINGHOUSE, 16. januar 189315 Izumi, do katerih sem prišel po takšnem postopku, so vedno delovali. Trideset let brez vsake izjeme. Moj prvi električni motor, brezžično svetilko z vakuumsko cevjo, moj turbinski motor in še celo vrsto drugih naprav sem razvil na povsem enak način. Iz Budimpešte sem odšel v Pariz in se tam povezal z g. Charlesom Batchelorjem, tesnim prijateljem in pomočnikom g. Edisona. Iz Pariza sem večkrat potoval po Franciji in Nemčiji ter odpravljal motnje v elektrarnah, vendar mi ni uspelo zbrati dovolj denarja za razvoj svojega izuma … ko me je g. Batchelor pozval, naj grem v Ameriko in se lotim načrtovanja dinamov in motorjev za Edisonovo družbo. Zato sem se odločil poskusiti srečo v deželi zlatih obljub. Po prihodu sem doživel nekaj najbolj veličastnega v življenju, in to je bilo srečanje z Edisonom. Ta sijajen človek, ki ni imel nikakršne znanstvene izobrazbe, a je toliko dosegel, me je popolnoma osupnil. Imel sem občutek, da je bil čas, ki sem ga porabil za učenje jezikov, prebiranje literature in spoznavanje umetnosti, vržen stran; čeprav sem kasneje, seveda, spoznal, da to ne drži. Vsega nekaj tednov po prvem srečanju z g. Edisonom je postalo jasno, da sem si pridobil njegovo zaupanje. Najhitrejšemu parniku tistega časa, ladji Oregon, sta se pokvarila oba generatorja za proizvodnjo elektrike, zaradi česar so morali prestaviti njegovo izplutje. Ta težava je g. Edisona zelo jezila, saj se je zdelo, da bo ladja prisiljena ostati v pristanišču kar nekaj časa. Še isti večer sem vzel svoje inštrumente in se odpravil na krov. Dinama sta bila v slabem stanju, s kratkimi stiki in prekinitvami, vendar mi ju je ob pomoči posadke uspelo popraviti. Na poti domov sem na Peti aveniji ob petih zjutraj naletel na g. Edisona, g. Batchelorja in njune pomočnike, ki so se ravno vračali z dela. Ko me je g. Edison zagledal, se je zasmejal in dejal: »Tu je naš mladenič, ki je ravno prispel iz Pariza in se potika naokrog ob vseh mogočih urah noči.« Nato sem mu povedal, da ravno prihajam z ladje Oregon, kjer sem popravil njena dinama. Brez besed se je obrnil naokrog, a sem ga slišal reči: »Batchelor, to je prekleto dober poba!« Kmalu zatem, ko sem pustil službo pri g. Edisonu, je bilo ustanovljeno podjetje za razvoj mojega sistema električne obločne razsvetljave.X Ta sistem so za ulično in tovarniško razsvetljavo potrdili leta 1886, a še vedno sem bil brez denarja, nisem imel drugega kot prelepo graviran delniški certifikat. Vse do aprila naslednjega leta sem se ubadal s hudimi finančnimi težavami. Nato smo ustanovili novo podjetje, ki je postavilo laboratorij na ulici Liberty v New Yorku. Tam sem se lotil komercializacije svojih iznajdb, ki sem jih ustvaril v Evropi, in kmalu zatem začel s prodajo patentov Georgeu Westinghouseu. Po povratku iz Pittsburgha, kjer sem leto dni pomagal podjetju Westinghouse Corporation pri razvoju in izdelavi mojih motorjev, sem nadaljeval svoje delo v majhnem laboratoriju na ulici Grand, kjer sem doživel ene od najveličastnejših trenutkov svojega življenja – prvo predstavitev brezžičnih svetil … Brez kakršnekoli povezave med menoj in testirano napravo … v vsaki roki sem držal dolgo vakuumsko stekleno cev. »Če je moja teorija pravilna,« sem dejal, »se bodo po vklopu stikala te cevi spremenile v ognjene meče.« Ukazal sem zatemnitev dvorane in vklop stikala – in v trenutku sta se stekleni cevi spremenili v ognjena meča. Z velikim zmagoslavjem sem ju vrtel okrog glave. Pomočnike je ta nov in čudovit prizor očitno pretresel. O moji teoriji brezžičnih svetil niso imeli pojma, zato so za trenutek pomislili, da sem nekakšen čarodej ali hipnotizer. A brezžična svetila so bila realnost in s tem eksperimentom sem čez noč postal slaven. Na podlagi tega uspeha sem postal zanimiv za pomembneže. Vstopil sem v visoke kroge. In jim v zameno nudil razvedrilo. Nekaj pri meni doma, nekaj v mojem laboratoriju – tudi zelo draga razvedrila. Enkrat in edinkrat v življenju sem skušal rjoveti vsaj malo podobno levu. A po dveh letih takšnega življenja sem se vprašal: »Kaj sem naredil v zadnjih štiriindvajsetih mesecih?« In odgovor se je glasil: »Malo ali nič.« Spoznal sem, da dosežki zahtevajo osamitev. Spoznal sem, da se mora človek, ki hoče nekaj doseči, odreči mnogim stvarem – družbi, razvedrilu, celo počitku – in iskati svojo edino zabavo in zadovoljstvo v svojem delu. V veliki meri bo živel s svojimi zamislimi in podjetji, ki bodo zanj enako resnična kot materialne dobrine in prijatelji. Zadnjih nekaj let sem posvetil predvsem problemu brezžičnega prenosa energije. Energijo se lahko, in v ne tako daljni prihodnosti se jo tudi bo, prenaša brezžično, za vse komercialne namene uporabe, kot je osvetljevanje domov ali poganjanje letal. Odkril sem ključna načela, ki jih je treba le še komercialno razviti. Ko bo to opravljeno, boš lahko odšel kamorkoli na svetu – na vrh hriba, na Antarktiko ali globoko v puščavo – in postavil manjšo napravo, ki ti bo zagotavljala toploto za kuhanje in svetlobo za branje. To napravo boš prenašal v manjši torbi, ki ne bo nič večja od običajnega kovčka. V prihodnosti bodo brezžične luči na kmetijah tako običajne, kot so danes električne žarnice v naših mestih. Brezžični prenos energije je tako dodelan, da lahko rečem, da sem zdaj pripravljen brezžično prenesti 100.000 konjskih moči brez več kot petodstotne izgube pri prenosu. Obrati, potrebni za prenos te količine, bodo veliko manjši od nekaterih zdaj obstoječih naprav za brezžični telegraf in bodo stali le deset milijonov dolarjev, vključno z izgradnjo hidroelektrarne in električne opreme. Učinek bo enak ne glede na to, ali gre za razdaljo ene milje ali deset tisoč milj, energijo pa se bo lahko zbiralo visoko v zraku, pod zemljo ali pri tleh.16 * * * III Jovan Jovanović Zmaj, »Luka Filipov«; po Teslovi prepesnitvi v angleščino prevedla Polona Glavan. IV Prevedla Polona Glavan. V Rudyard Kipling, »Gunga Din«, prevedla Polona Glavan. VI Prevedla Polona Glavan. VII Dandanes Karlovac (op. prev.). VIII Graz, Styria (op. prev.). IX Johann Wolfgang Goethe, Faust, prevedel Anton Funtek (1908). X Kjer svetloba nastaja med razmaknjenima elektrodama. (Op. prev.) 2 Čarodejev laboratorij Naslednje pismo, ki ga je leta 1894 napisala Marion Crawford, odslikava duh časa, vpliv Teslove prisotnosti in vesela devetdeseta: Njegov vsakdan je praktično enak ves čas njegovega bivanja v New Yorku … V laboratorij se odpravi pred 9. uro zjutraj, razen če ni tam prespal. Ves dan živi v svojem čudnem, nenavadnem svetu, sega po novi moči, hlepi po svežem znanju … Običajno dela do 6. ure, lahko pa ostane tudi dlje. Pomanjkanje naravne svetlobe ga ne moti. Tesla v svoji delavnici sam proizvaja sončno svetlobo. Točno ob dvajsetih vstopi v hotel Waldorf Astoria … v brezhibni večerni obleki … Odpravi se naravnost k mizi v najbolj oddaljenem kotu Palmovega vrta … ki je rezervirana posebej zanj. V rokah ima dva ali tri časopise in enega od njih razpre pred seboj. Noben gurman, ki obeduje v hotelu Waldorf, ne more naročiti boljšega obeda od Tesle. To je bogata večerja z več hodi. Pije vrhunski burgundec … to je praktično edini obrok, ki ga zaužije čez dan. Nikoli ne daje napitnine … manjše kot dolar. Ob natanko 10. uri zaključi večerjo, zapusti hotel in se odpravi študirat v svoje sobane ali pa se vrne v laboratorij in dela prek noči. Tesla je nedvomno najresnejši človek v New Yorku. Vendar ima izostren smisel za humor in najbolj uglajeno vedenje. Med ljudmi je nenarejeno skromen. Ne pozna ljubosumja … Ko govori, mu prisluhneš.1 Zaradi »vojne tokov«, ko je Edison z izmeničnim tokom ubijal živali in se udeležil sojenja morilcu s sekiro, Williamu Kemmlerju, da bi dokazal, da je najboljša metoda eksekucije obsojenega na smrt uporaba izmeničnega toka, se je Tesla temu zoperstavil na več načinov. Edwardu Deanu Adamsu, direktorju Niagara Falls Power Company, je pisal, da bo »vrtenje niagarskih turbin kmalu preglasilo neumne govorice«.2 Nato je privolil na intervju z novinarjem Arthurjem Brisbanom in sodeloval pri oblikovanju naslovnice časopisa World, na kateri ta mladi čarodej pošlje skozi svoje telo 500.000 voltov, da bi javnosti pokazal, da se Edison moti. Tesla je svoje izume opisoval in predstavljal zelo pozitivno, čeprav je bil marsikateri od njegovih drznih poskusov v resnici nevaren. Junija 1896 je naredil napako, ki ga je skoraj stala življenja, in priznal: »S strani ene od naprav sem bil deležen šoka z napetostjo približno tri in pol milijona voltov. Iskra je preskočila tri metre v zrak in me zadela v desno ramo. Če pomočnik ne bi takoj izklopil električnega toka, bi bilo to zame lahko usodno. Zaradi tega imam na prsih na desni strani, kjer me je oplazil tok, ožganino, kot tudi na peti, kjer je tok izstopil iz mojega telesa.«3 Javnosti so njegove poskuse na splošno predstavljali v drugačni luči. Za ponazoritev naj omenim [enega] od mojih poskusov, pri [katerem] je telo osebe izpostavljeno hitro spreminjajoči se obremenitvi električnega oscilatorja z napetostjo dva in pol milijona voltov. Prizor je čudovit in nepozaben. Oseba se zdi, kot bi stala na velikem slepečem plamenu, telo pa objema množica fosforescentnih krakov, podobnih lovkam hobotnice. Iz hrbtenice osebi sevajo snopi svetlobe. Ko iztegne roki in tako razširi električno bleščavo navzven, ji iz konic prstov sijejo plameni, svetloba zajame tudi predmete v bližini, ki zazvenijo, zažarijo in se segrejejo, kar je pokazatelj še veličastnejših nevidnih učinkov. Ob vsakem utripu … iz osebe strelja nešteto drobnih izstrelkov s takšno hitrostjo, da prodrejo stene prostora. Po drugi strani je telo osebe izpostavljeno silovitemu bombardiranju zračnih tokov in okoliškega prahu. Pri tem doživlja telesne občutke, ki jih ni možno opisati. – NIKOLA TESLA4 Teslovo življenje v veselih devetdesetih je bilo šokanten dosežek, saj je postal zvezda vseh zvezd, živel na veliki nogi v hotelu Waldorf-Astoria, kot prijatelj in poslovni partner lastnika, Johna Jacoba Astorja, največjega zemljiškega posestnika v mestu. Tam se je Tesla družil z najpomembnejšimi ljudmi tistega časa: dramatiki, pisatelji, glasbeniki, svamiji, predsedniškimi kandidati, arhitekti, finančniki, kralji in kraljicami, v svoj laboratorij pa je vabil le najpomembnejše med njimi. Tesla je, po besedah njegovega prijatelja, urednika revije Century, Roberta Underwooda Johnsona, »eden najbolj kultiviranih ljudi … [z] obsežnim poznavanjem klasikov Grčije, Italije, Nemčije, Francije in Anglije ter seveda tudi slovanskih držav«. Johnson, ki ga je še posebej navduševala poezija Leopardija, Danteja in Goetheja, je bil prepričan, da »lahko izbere katerikoli delo … Fausta in nadaljuje citiranje besedila [po spominu] stran za stranjo«.5 Izumitelj se je družil z elito. Sledi pismo enega Teslovih podpornikov, Edwarda Deana Adamsa, najbolj zaslužnega za postavitev elektrarne na niagarskih slapovih. Tekom let je Adams investiral v različne Teslove podvige vsaj 100.000 dolarjev: 28. junij 1897 46 East Houston Street New York City Dragi dr. Tesla, naslednjo nedeljo se z družino odpravljamo proti Niagarskim slapovom prek Buffala, Velikih jezer in Dulutha v Yellowstonski park, kjer nameravamo s prijatelji preživeti kakšnih deset dni. Vljudno vas vabim, da se nam pridružite na tem potovanju, saj sem prepričan, da vam bosta tako plovba po jezerih kot poživljajoči gorski zrak parka Yellowstone zagotovila potrebno sonce in naravni ozon, prekrasni razgledi pa neizogibno zadovoljstvo. Ali lahko računam na vašo cenjeno družbo? Z iskrenim spoštovanjem, Edward Dean Adams6 Tesla ni bil le zelo ustvarjalen izumitelj, temveč je naredil velik vtis tudi na pomembneže tistega časa. Sledi pismo Henryja Fairfielda Osborna, dekana fakultete za naravoslovje na kolidžu Columbia v New Yorku, Sethu Lowu, predsedniku kolidža (ki kasneje postane univerza Columbia). Osborn ni cenil le Teslovih znanstvenih dosežkov, temveč je bil navdušen tudi nad njim samim. V mislih imam predvsem [zadevo], za katero menim, da vam bo zelo blizu … [v zvezi z] Nikolo Teslo … Ni dvoma, da je Tesla vodilni električar … Nedavno sem z njim preživel popoldne in menim, da je eden najuglednejših ljudi, kar sem jih kdaj srečal. Kmalu zatem sem srečal profesorja Crockerja in od njega izvedel, da je z vami govoril o tem, da bi Tesli podelil častni naziv. To najresneje podpiram.7 Sodobnega pristopa k razumevanju Teslove osebnosti so se nedavno lotili z Watsonom, IBM-ovim računalnikom, ki so ga programirali za zmago nad svetovnim šahovskim prvakom, sodelovanje in zmago v TV kvizu Jeopardy in simuliranje človekove zavesti. Po analizi izumiteljevih dnevnikov, patentov, govorov in člankov, v katerih je iskal in preverjal »temeljna čustva in sloge pisanja«, je Watson zaključil, da je Tesla nase gledal kot na umetnika.8 IBM je sicer označil to »odkritje« za nov in redek vpogled v izumiteljevo osebnost, vendar pa je tudi Tesla samega sebe označil za umetnika v svojem govoru na slapovih Niagare in se občasno primerjal z velikim slikarjem Rafaelom. Kakorkoli že, pristop računalniškega iskanja ključnih besed v pisanju preiskovanca je zanimiv, saj nam lahko razkrije pomembne lastnosti tega človeka. Raziskovalec Teslovega življenja, Martin Hill Ortiz, je za boljšo predstavo o njegovih različnih podjetjih podrobno preučil poslovni imenik Trow’s New York Business Directory, začenši z letom 1889. Odkril je: podjetje Tesla Electric Company, z vpisanim osnovnim kapitalom 300.000 dolarjev, ki ga je Tesla ustanovil z Alfredom S. Brownom, elektroinženirjem, ki je prvi »odkril« Teslo in ga spravil v stik z bankirjem Charlesom Peckom; v letu 1901 podjetje Nikola Tesla Company z osnovnim kapitalom 500.000 dolarjev, ki ga je ustanovil skupaj z Williamom Rankinom, ključnim razvojnikom projekta hidroelektrarne na slapovih reke Niagare; leta 1906 Tesla Machine Company, z osnovnim kapitalom 300.000 dolarjev, z direktorjema Langdonom Greenwoodom and Williamom Andresom; med leti 1909 in 1912 Tesla Electro-Therapeutic Company, z osnovnim kapitalom 400.000 dolarjev in direktorji Archibaldom Langfordom, Mortonom Bogueom in Wardom Pickardom; podjetje Tesla’s International Propulsion Company z osnovnim kapitalom enega milijona dolarjev in direktorji Henryem Quimbyjem, Johnom F. Valieantom in Jamesom Eaganom; leta 1911 podjetje Tesla Ozone Company z osnovnim kapitalom 400.000 dolarjev in direktorji W. Kelleyem, A. Macmurdom in C. M. McKeeverjem; leta 1920 pa je Tesla začel proizvajati filmsko snemalno opremo v svojem podjetju Cinemachinery MFG Corporation, ki je imelo osnovni kapital 250.000 dolarjev. Očitno so vsa ta podjetja propadla, številke osnovnega kapitala pa odražajo prej projekcije vrednosti podjetja kot pa resnično vplačani osnovni kapital. V svoji knjigi iz leta 2016 z naslovom Wireless: The Life, Work, and Doctrine of Nikola Tesla (Brezžično: življenje, delo in doktrina Nikole Tesla) Branimir Jovanović navaja, da so na splošno mnoga teh podjetij predstavljala »zgolj poskuse ustvarjanja pravne podlage za določene poslovne načrte, ki niso bili nikoli uresničeni«. Eno od Teslovih najuspešnejših podjetij je bilo Tesla Propulsion Company, ki sta ga okoli leta 1911 delno financirala Harris Hammond in njegov oče, John Hays Hammond starejši, okoli leta 1914 pa tudi J. P. Morgan mlajši. To podjetje je razvilo črpalke in turbine, ki jih je Tesla pozneje v 20-tih letih 20. stoletja izpopolnil s podjetjema Allis Chalmers in Pyle National Corporation ter v podjetju za proizvodnjo turbin, delujočem v partnerstvu z Johnom H. Hedleyjem, ki je ustanovil ameriško in britansko podjetje za proizvodnjo turbin z obratoma v Bridgeportu v Connecticutu in Providenceu na Rhode Islandu. Hedley je bil bogat poslovnež in je imel v lasti dve veliki ladji, Alabamo in Den, ki sta obe osvojili naslov prvaka svetovnega pokala v dirkanju z motornimi jahtami. Čeprav je želel Hedley na svoje jahte namestiti Teslove revolucionarne turbine na reaktivni pogon, je Tesla za njihovo izpopolnitev potreboval več časa, zato je Hedleyja prepričal, naj v svojih tovarnah v Bridgeportu in Providenceu poskusi z razvojem in proizvodnjo hidravličnih strojev, črpalk, kompresorjev in turbin. Po Jovanovićevih besedah je v Teslovem arhivu v Beogradu več kot dva tisoč dokumentov, povezanih s Teslovimi in Hedleyjevimi prizadevanji. Žal je izpopolnitev vsakega od teh izumov trajala dlje, kot je pričakoval, zato je njuno partnerstvo sčasoma propadlo, Tesla je izgubil približno 10.000 dolarjev, Hedley pa približno desetkrat več.9 Pri večini teh prizadevanj je Tesla ohranil smisel za humor in je bil »popolnoma prepričan v uspeh, vendar so stroški tako narasli, da so ga spomnili na izjavo Fabricija po zmagi nad Kartažani – še ena takšna zmaga, pa bo po nas«.10 Na splošno so bili njegovi številni izumi resnično dobri, vendar je bilo njihovo izpopolnjevanje drago in zaradi številnih neuspehov na poti je pogosto prišlo do tožb, nekatere je sprožil sam, večino pa poslovni partnerji, ki so bili zelo nesrečni zaradi številnih primerov njihove popolne tržne neuspešnosti. • ČARODEJEV LABORATORIJ • Naslednje pismo iz leta 1894 odlično ponazarja duh časa glede Teslove slave in osebnosti s strani Marion Crawford, ene najplodnejših pisateljic tistega časa. Sodobnico Twaina in Kiplinga je na fotografiranje v Teslov laboratorij povabil Robert Underwood Johnson, pomočnik urednika revije The Century in Teslov tesen prijatelj. Crawford je bil nečak Julie Ward Howe, slavne abolicionistke, borke za pravice žensk in avtorice Bojne himne republike (The Battle Hymn of the Republic). Pismo je napisal svoji ženi, Elizabeth Berdan, hčerki Hirama Berdana, znanega generala Zvezne vojske iz državljanske vojne. Na včerajšnjem poslovnem obisku uredništva revije The Century me je Johnson povabil na fotografiranje v laboratorij Tesle, srbskega elektrika, ki vnaša revolucijo vse naokrog s prenosom dvesto tisoč konjskih moči energije z niagarskih slapov v New York. S tem je popolnoma zasenčil Thomasa Alvo Edisona. [Tesla] je odkril nov način izkoriščanja dinama, tako da z njim ustvarja, kot pravi sam, električna polja. Znotraj teh polj bo žarnica svetila brez prisotnosti žic, ki bi bile priklopljene na dinamo, tako da jih lahko nosiš naokrog kot svečo. Ko se od »polja« preveč oddaljiš, žarnica ugasne. Čarovnija, ti pravim. Električno polje napolni prostor z vklopom stikala v kotu, in žarnica, ki jo držiš v roki in ni povezana z žicami, zasveti. Gre za zgodovinsko odkritje, zato je Tesla želel eksperiment fotografirati in Johnson je takoj zagotovil tri slavne osebnosti, ki so bile na voljo, Marka Twaina, slavnega igralca Josepha Jeffersona in mene. Tja smo se odpravili skupaj. Jeffersona je cela stvar zelo zanimala, Clemensa mračno zabavala, sama sem bila le radovedna. Veliki Tesla je moški pri sedemintridesetih, nekako moje višine, s pretresljivo ozkimi rameni, a vendar zelo pokončen. Ima živahen, utrujen obraz z velikim nosom, gladke črne lase in zelo osredotočene, zamišljene oči. Prostor je bil zatemnjen in najprej so fotografirali Jeffersona, kako drži žarnico nad električnim poljem, ki ga je ustvaril Tesla. Fotografirali so z bliskavico, da bi čim bolje ujeli okolje laboratorija in obenem žarenje drobne žarnice, ki jo je držal. Vse je potekalo gladko, dokler ni pri tretjem posnetku magnezijeve bliskavice … slednje s silovitim pokom razneslo, pri čemer se je ukrivil jeklen odsevnik bliskavice, steklena vrata za fotografom pa so se razbila na drobne koščke. Oba z Jeffersonom, ki sva bila pripravljena na vse, sva domnevala, da je bila eksplozija del eksperimenta, in nisva niti trznila, vendar je zavladala precejšnja zmeda in Johnson je dejal, da je doživel strašen šok. Potem so nas, ker – po čudežu – nihče ni bil poškodovan, fotografirali pri [umetni] dnevni svetlobi in nam pokazali različne čudovite poskuse. Eden od načinov merjenja električne energije je merjenje števila »voltov«. Dva tisoč jih uporabijo v Sing Singu za usmrtitev obsojenih na smrt. Toda z velikim povečanjem [frekvence] postane tok za človeško telo neškodljiv, in včeraj sem imela priliko preskusiti tok, izračunan na sedemsto tisoč »voltov«, ki je šel skozi mene. Tesla verjame, da je to zdravo, in upam si trditi, da je. Vsekakor bodo portreti Twaina, Jeffersona in mene ostali v spominu potomcev v povezavi s Teslovimi zgodnjimi poskusi! Fotografiranje je bilo Tesli in Johnsonu všeč, zato nisem ugovarjala, [in tako] menim, da bo celota skupaj s člankom izšla v eni od naslednjih številk revije The Century. – MARION CRAWFORD, 27. april 189411 2. maj 1894 Dragi Johnson Ena od fotografij je preprosto kolosalna. V mislih imam tisto, ki prikazuje Josepha Jeffersona samega v temi. Po mojem gre za umetnino. S spoštovanjem, N. Tesla12 Čeprav so bili poskusi z brezžičnimi žarnicami tako presenetljivi in so se zapisali v zgodovino, je bilo čarodejevo delo z rentgenskimi žarki morda še bolj navdušujoče. O trditvi, da lahko »presvetli človeško telo … tako, da postane njegov skelet jasno viden«, kar dokazuje s presenetljivimi rentgenskimi fotografijami, so se razpisali časopisi in sporočali, da lahko Tesla »VIDI SKOZI ČLOVEKA«.13 • VZHAJAJOČA ZVEZDA • Prav takšni dosežki so v Teslovo orbito pritegnili junaka špansko-ameriške vojne in prejemnika medalje časti Richmonda P. Hobsona, ki je svoji zaročenki pisal, da ga je svetovno znani izumitelj pozdravil s »poljubom na lice, kot že enkrat prej«.14 Hobson je bil zaradi hitrega razmišljanja med špansko-ameriško vojno deležen svetovne prepoznave. 4. junija 1898 je New York Times poročal o brodolomu ladje Merrimac, ki je »kljub srditem topniškem obstreljevanju« prodrla v kubansko pristanišče Santiago v poskusu napada na čakajočo špansko armado. Ladja je potonila, častnika, strojnika in šest mornarjev pa so zajeli in zaprli v ječe gradu Morro. Članek v Timesu, ki je izšel le dan po dogodku, je razvnel domišljijo bralcev. Ko so naslednji dan v Timesu objavili nov članek, ki je poročal, da je bila ladja potopljena z namenom zakleniti špansko armado v pristanišče, je bil poročnik Richmond P. Hobson čez noč deležen svetovne slave.15 Robert Underwood Johnson je kot urednik revije The Century objavil Hobsonovo pripoved, šele ko so slednjega izpustili iz španskega zapora in je prispel v New York. Zgodba je bila deležna tolikšne pozornosti, da je izdaja, v kateri je bila objavljena, takoj postala uspešnica! Med Hobsonom in Teslo se je na večerji z Robertom in Katharine Johnson hitro spletlo tesno prijateljstvo. Nekaj let pozneje je Hobson, ki je bil na pragu ameriškega kongresa, Tesli pomagal skleniti dogovor o namestitvi brezžičnega sistema na ladje ameriške mornarice, vendar je izvedbo onemogočil veliki projekt, ki se ga je Tesla lotil v Wardenclyffu. Čarodej je imel vedno večje finančne težave, Hobson pa je sprejel odločitev, da se poroči. 1. maj 1905 Moj dragi Tesla! Vem, da vas bo razveselila novica o veliki sreči, ki me je doletela. Gospa Grizelda Houston Hull … je privolila, da postane moja žena, in poroka je [načrtovana] za 25. maj … Vedite, dragi Tesla, da ste prva oseba, izven moje družine, na katero sem pomislil, obred pa bo zelo preprost. Ob tej priložnosti, ki v mojem življenju toliko obeta, želim ob sebi čutiti vašo prisotnost. Brez vas se mi ta dogodek ne zdi popoln. Z iskrenim spoštovanjem, Richmond Pearson Hobson16 Hobson je za Teslo govoril, da ima ta »kozmični um, ki presega vesolje … nekakšno kozmično intuicijo«, njuno prijateljstvo pa je trajalo vse do Hobsonove smrti v tridesetih letih 20. stoletja. Tesla je tesno prijateljeval tudi z drugimi znamenitimi osebnostmi, kot sta sir William Crookes in Lord Kelvin, ki ju je Tesla ob svojem prihodu v ZDA povabil v svoj laboratorij. 15 Eaton Place Langdon 20. maj 1902 Dragi g. Tesla, ne vem, kako naj se vam zahvalim za prijazno pismo, poslano 10. maja, ki sem ga našel v svoji kabini na ladji Lucania, skupaj s čudovitimi knjigami, ki ste mi jih prijazno poslali: The Buried Temple Mauricea Maeterlincka, The Gospel of Buddha … izvrstno izdajo Rossettijeve Hiše življenja in ne nazadnje izdajo revije The Century, ki je izšla junija 1900, s čudovitimi fotografijami na straneh 176, 187, 190, 191 in 192 ter fotografijami električnih prikazov. Imeli smo čudovito prečenje Atlantika, ki je bilo najboljše, kar sem jih kdaj doživel. Skoraj ves čas sem si močno prizadeval, vendar precej neuspešno, da bi našel kaj določnega o delovanju etra [v] zvezi z navadnim, staromodnim magnetizmom. V zvezi s tem sem založbi [Macmillan] naročil, naj vam v Waldorf pošlje izvod moje knjige … o elektrostatiki in magnetizmu. Vesel bom, če jo boste sprejeli kot droben znak hvaležnosti za vašo naklonjenost. V člankih o atmosferski elektriki, ki jih vsebuje, boste morda našli kaj zanimivega. Lady Kelvin se mi pridružuje s prijaznimi pozdravi, jaz pa ostajam, vedno iskreno Vaš, Kelvin P.S. Najtopleje se vam zahvaljujem za čudovito cvetje.17 Pogovarjala sta se, kako poslati signal domnevnim Marsovcem. Filozofirala sta o smislu življenja. Tesla je ge. Kelvin podaril knjigo Édouarda Schuréja Veliki začetniki, mojstrsko delo o življenju Rame, Krišne, Hermesa, Mojzesa, Orfeja, Pitagore, Platona in Jezusa, ki so jo opisali kot »globoko in intenzivno duhovno pustolovščino«. Tu vidimo trden dokaz Teslovega stanja duha in njegovega zanimanja za višja stanja zavesti. Eden najpomembnejših naukov teh posameznikov je, da ima vesolje namen, kar je Aristotelova tema, ki je prisotna tudi v Maeterlinckovih delih. Kar se tiče žensk, se Teslovo dopisovanje s Katharine Johnson pogosto bere kot ljubezenska pisma. Naslednje Katharinino provokativno pismo se morda nanaša na fotografijo Teslove roke, ki jo je objavil v tehničnih revijah v zvezi s svojo novo metodo fluorescenčne razsvetljave. To je bil čas, ko je bilo branje z dlani zelo priljubljeno. 6. junij 1898 Spoštovani gospod Tesla, zelo si želim, da bi vas jutri zvečer videla, in res bom razočarana, če se vam moja prošnja ne bo zdela vredna razmisleka … Ta večer morate prihraniti za nas. Po tem datumu odhajam na obisk v Washington, zatorej, želi kdo videti gospo Filipov? Ko pridete jutri zvečer, se bova pogovorila o roki, ki jo imam zdaj pred seboj, a je obsojena na izolacijo … Tega ne prenesem. Je premočna, preveč moška – ko brez razmišljanja vstopim v sobo, se začudim – saj je edina stvar v njej … Še enkrat morate poskusiti in poskrbeti, da bo vaša roka tako velika in veličastna, kakršna je. Zvesto vaša, Katharine Johnson 18 To je le eno od številnih očarljivih Katharininih pisem, v katerem ta koketira s Teslo, saj ga poskuša tudi oženiti. V eni od izmenjav, približno leto dni po Teslovem povratku v New York, se Katharine začne zanimati za spiritualizem in poskuša vzpostaviti stik z izumiteljem prek prenosa misli. Določi poseben čas, ko bo razmišljala o Tesli, nato pa mu nekaj dni pozneje piše, da bi preverila, ali je telepatsko sporočilo prejel. Tesla odgovori: »Draga gospa Johnson … [tistega dne, v tistem trenutku] nisem niti za trenutek pomislil na vas.« Pismo podpiše: »Z iskrenim spoštovanjem, Mladi milijonar.«19 • ZANIMIVO ZA ŽENSKE • Nikola Tesla, čigar ime je tesno povezano s preučevanjem in uporabo elektrike, pogosto preseneča svoje prijatelje z bolj ali manj temeljitim poznavanjem najrazličnejših tematik. »Nekega večera sem na večerjo povabil najlepše dekle.« Dama, presenečena nad bogatim razponom njegovega znanja, je občudujoče rekla: »Kako veliko veste, gospod Tesla! Pričakovala sem, da ste človek ene same ideje, a namesto tega … veste več kot vsi, ki sem jih kdaj srečala …« »Preprosto moram biti na tekočem o vsem, kar se dogaja,« ji je odgovoril izumitelj, »sicer pri teh zvedavih mladih študentkah ne bi imel nobene možnosti.«20 Tesla je trdil, da živi v celibatu in da je »znanost njegova edina ljubica«. Je bil homoseksualec ali je zgolj potlačil homoseksualne misli ali impulze? Morda. Tesla je bil očitno zelo kompleksna osebnost. Kako globoko lahko kot biograf zares koplješ? Tesla je bil v svojem bistvu izumitelj, ki je po svojih najboljših močeh pomagal pri oblikovanju in v tem smislu koreografiranju nove dobe. Užival je tudi v življenju na visoki nogi. Natančnih podrobnosti njegovega spolnega življenja verjetno ne bomo nikoli izvedeli, zavedati pa se moramo, da je Tesla vzdrževal tesna prijateljstva s številnimi vodilnimi ljudmi tistega časa, tako moškimi kot ženskami. Očitno jih je pri Tesli privlačilo nekaj več kot le dejstvo, da je bil vodilni čarodej tistega časa, ki je v svojem skrivnostnem in domišljijskem laboratoriju izvajal eksperimente, ki ti vzamejo sapo. Kljub temu, da je bil Tesla tako priljubljen, so se našli številni posamezniki, zlasti elektroinženirji, ki Tesle niso marali in so si ga tudi prizadevali spodkopati. Med njimi so bili konkurenti in celo zaposleni korporacije Westinghouse, katerih celotno preživetje je bilo odvisno od Teslove genialnosti. Prebrati je treba le nekaj korespondence Elihuja Thomsona, članke Carla Heringa, sicer urednika revij Electrical World in Engineer, (ki je podprl Dobrowolskega, in ne Tesle, pri izumu večfaznega sistema izmeničnega toka) ali Westinghouseovega uslužbenca Lewisa Stillwella, ki je v člankih o svojem šefu Georgeu Westinghouseu pred Teslo postavil svojega prijatelja Oliverja Shallenbergerja za izum indukcijskega motorja in sistema hidroelektrarne, čeprav je Shallenberger opazil zgolj to, da se vzmet ob postavitvi v magnetno polje rada vrti. Lahko pa si preberemo tudi številne druge biografije o Elihu Thomsonu, Charlesu Steinmetzu ali avtobiografijo Mihajla Pupina in ugotovili bomo, da so Teslove dosežke znova in znova pripisovali nekomu drugemu. Dolgoletni sodelavec Fritz Lowenstein je to povedal takole: 18. april 1912 Dragi gospod Tesla, sinoči sem se udeležil srečanja Marconija z uglednimi posamezniki … Gospod Marconi je predstavil zgodovino brezžičnega omrežja vse do današnjih dni. Ne govori več o Hertzovi valovni telegrafiji, temveč poudarja, da poteka pošiljanje sporočil po Zemlji. Naslednji je spregovoril Pupin, ki je trdil, da je brezžična povezava v celoti plod dela ene same osebe … V kratkem zgodovinskem orisu je [Steinmetz] trdil, da so bili sicer na voljo vsi elementi, potrebni za prenos brezžične energije, vendar je za dejanski prenos zaslužen Marconi … Tisti večer je bil brez dvoma največji poklon, ki sem ga kadarkoli slišal, prav tebi, ne da bi bilo tvoje ime sploh kdaj omenjeno. Z iskrenim spoštovanjem, Fritz Lowenstein 21 Vemo le, da je Tesla sčasoma, kot pripoveduje Lowenstein, postal neoseba, tipični slon v trgovini s porcelanom, ki so ga številni tekmeci izobčili, ne zaradi njegovega osebnega življenja ali skrivnostnih spolnih nagnjenj, temveč zato, ker je bilo njegovo delo tako pomembno za njihovo kariero, in iz različnih razlogov, med drugim zaradi ljubosumja in vsled slabosti kapitalizma, preprosto niso hoteli priznati Teslove vloge pri napredku njihove stroke. 3 Sprijena devetdeseta 2. marec 1895 Dragi Tesla! Ne morem se vam dovolj zahvaliti za vašo prijaznost, da ste nam pred dnevi pokazali vse svoje čudovite poskuse. Name so naredili globok vtis, tako kot na vse, in če mi boste dovolili, bi si jih nekega dne zopet ogledal. Z iskrenim spoštovanjem, Stanford White1 Stanford White je bil najboljši arhitekt tistega časa in morda tudi najboljši arhitekt moderne dobe. White, eden od ustanoviteljev prestižnega arhitekturnega biroja McKim, Mead & White, ni zasnoval le prvotne dvorane Madison Square Garden, ki je po mnenju mnogih najlepša zgradba, ki je kdaj krasila New York, temveč tudi prvotno železniško postajo Penn Station, številne cerkve, kluba Metropolitan in Players v New Yorku ter dvorce roparskih baronov v New Yorku in na Rhode Islandu, dvorec Rosecliff Mansion, ki spominja na poročno torto, ter futuristično in zelo izvirno Teniško dvorano slavnih v Newportu, gradu podobni Towers v Narragansettu, ki je le nekaj kilometrov od mojega doma in je moja najljubša stavba, ter kraljevsko stolnico iz belega marmorja v Providenceu, stavbo, ki ni le zelo podobna svoji starejši sestri v Washingtonu, ampak se ponaša tudi s tretjo največjo nepodprto kupolo na svetu. Manj kot dva tedna po prejemu Whiteovega pisma je Teslov laboratorij na južni peti aveniji pogorel do tal. Tesla je za medije izjavil, da je s tem izgubil več kot 50.000 dolarjev: »Preveč sem pretresen, da bi govoril. Kaj naj rečem . . . Vse je izginilo. Začeti moram znova.«2 Prijateljem pa je izkazoval drugačna čustva. 25. marec 1895 Draga gospa Anthony, zelo prijazno od vas, da ste mi pisali, saj sem potreboval takšen izkaz sočutja. Sprejmite mojo iskreno zahvalo. Preživel sem izkušnjo, ki mora pustiti sledi, vendar v duhu nisem zlomljen, nasprotno, moje moči so se okrepile. Moje novo delo hitro napreduje in upam, da boste kmalu slišali več prijetnih novic. Z iskrenim spoštovanjem, N. Tesla.3 Sčasoma je Stanford White, Stanny med prijatelji, spremenil svoj pozdrav Tesli iz »iskreno vaš« v »ljubeče«, da bi resnično odražal čustva tovarištva, ki je prevevalo ta nenavadni par. Stanny, karizmatični senzualist, ni bil le izjemen arhitekt, ampak tudi določevalec trendov, saj je za svoje stranke iz Evrope nabavljal umetnine in drobnarije, uvozil novo igro za množice, imenovano golf, in preoblikoval mestno pokrajino, da bi odražala vzpon Amerike kot nove velesile. Vodil je tudi preboj človeštva v moderno dobo z ukinitvijo konja in kočije, kar je omogočilo širjenje avtomobilov, železniškega sistema in celo obete letenja človeka, ki ga je razvijal Samuel Langley. Na področju elektrike sta izstopala dva čarodeja, Thomas Alva Edison iz Menlo Parka v New Jerseyju, ki je izumil najboljšo električno žarnico, stroj, ki je govoril in reproduciral oglašanje ptic in zvok glasbe, ter stroj, ki je ustvaril gibljive slike, in Nikola Tesla, čigar sistem za distribucijo električne energije je osvetlil svetovni sejem v Čikagu, obetal, da bo izkoristil Niagarske slapove, in pošiljal brezžične signale na daljinsko vodena plovila. Tesla je svoje fantazmagorije prikazoval dobesedno tisočim v predavalnicah v Filadelfiji, New Yorku, Čikagu in St. Louisu, njegov laboratorij pa je postal čarodejev brlog, kjer je hipnotiziral in zabaval mnoge predstavnike družbene elite. 12. marec 1896 Waldorf-Astoria Spoštovani gospod Tesla, v veliko veselje bi mi bilo, če bi se nama danes ob sedmih zvečer pridružili pri večerji. S sinom bi vas rada videla, jutri, v sredo, pa se moram vrniti v Washington. Upam, da nama boste naklonili ta užitek, Resnično vaša, Phoebe A. Hearst 4 Tesla je novo lokacijo za laboratorij našel na ulici Houston, v bližini Brooklynskega mostu, vendar je, paradoksalno, v vmesnem času prejel pomoč Edisona, ki je svojemu nekdanjemu zaposlenemu posodil prostore v New Jerseyju, medtem ko je Tesla iskal in nato opremljal svoje nove prostore.5 Seznam ljudi, ki so večerjali v restavraciji Delmonico ali Sherry’s in nato nadaljevali pot do Teslovega laboratorija, je bil pravi Kdo je kdo, in ni vključeval le štiristo najpomembnejših, ampak tudi zgodovinske velikane, od multimilijonarjev in avtorjev do pesnikov, slikarjev, finančnih baronov, glasbenikov, vojnih herojev in politikov, vključno z Johnom Jacobom Astorjem in njegovo očarljivo soprogo Avo Willing, Robertom Underwood Johnsonom in njegovo soprogo Katharine; Johnsonovega šefa pri reviji The Century, Richarda Watsona Gilderja in njegovo soprogo, slikarko Kay Gilder, ustanoviteljico Študentske umetniške lige; časnikarje in žurnaliste, kot so Charles Dana s časopisa Sun, Arthur Brisbane z revije World, Joseph Collier in William Randolph Hearst ter njegova mati Phoebe; pisatelje Marion Crawford, Rudyarda Kiplinga in Marka Twaina; Teslovega urednika pri reviji Electrical World T. C. Martina, heroja špansko-ameriške vojne Richmonda P. Hobsona in Teddyja Roosevelta, Rooseveltovo sestro Corinne Robinson, eno od ustanoviteljev Metropolitanskega muzeja umetnosti, in njenega soproga Douglasa Robinsona, železniške magnate, kot so Austin Corbin, James H. Hill in Chauncey Depew, naravoslovca Johna Muira, raziskovalca Afrike Williama Astorja Chanlerja, najbolje plačanega pianista tistega časa Ignaca Paderewskega, dirigenta in skladatelja Antonina Dvořaka, avtorja simfonije Iz novega sveta, dramatičarko Marguerite Merington, električna konkurenta in kolega Charlesa Scotta in Alberta Schmida iz podjetja Westinghouse Corporation, Petra Cooper Hewitta, ki je, tako kot Tesla, izumil fluorescentno razsvetljavo, dramskega igralca Josepha Jeffersona, naftnega mogotca Colonela Oliver Paynea, starlete gdč. Wolcott, gdč. Griswald in gdč. Winslow, Daisy Maud Gordon in njenega soproga, silno bogatega britanskega častnika, majorja Walterja De S. Mauda, Mary Mapes Dodge, avtorico romana Hans Brinker, slavna kiparja Augusta St. Gaudensa in Lorda Kelvina. Eden bolj znanih posameznikov, s katerimi je Tesla sodeloval v devetdesetih letih 19. stoletja, je bil časopisni novinar in kmalu vrhunski pisatelj Theodore Dreiser, ki je svojo kariero začel kot novinar v Čikagu, nato pa se je preselil v St. Louis in pisal za Globe-Democrat in St. Louis Star. Leta 1893 je urednik časopisa Star, Tobias Mitchell, Dreiserju naročil, naj opravi intervju z izbranimi posamezniki, od »tretjerazrednih spiritualistov … alpinistov in šarlatanov« do pomembnih osebnosti, ki so prišle v mesto, vključno s pianistom Ignacem Paderevskim, teozofinjo Annie Besant, igralcem Johnom L. Sullivanom in »uglednim znanstvenikom«, Nikolo Teslo. »Gotovo,« je zapisal Dreiser, »so me poslali, da bi izvedel njihovo mnenje o nečem – pravzaprav o čemerkoli ali o ničemer, saj je bil Tobias nekoliko nejasen glede njihovega pomena, jaz pa vsekakor še nisem imel jasnega vpogleda v to zadevo. Ena od mojih najljubših misli … je bila, da sem jih vprašal, kaj si mislijo o življenju, o njegovem smislu, saj je bilo to takrat v mojih razmišljanjih zelo pomembno.«6 Leta 1900 je Dreiser napisal znani roman Sestra Carrie, zgodbo v slogu Horatia Algerja o podeželskem dekletu, ki je nekoliko pokvarjeno. Ko vstopi v mestno življenje, se znebi dobrotnika/ljubimca, ki se maščuje tako, da stori samomor, medtem ko ona postane uspešna igralka. Po romanu je bila posneta zelo uspešna filmska franšiza Zvezda je rojena (v zadnji inačici filma sta igrala Bradley Cooper in Lady Gaga). Poznavalci Dreiserja, kot je Tom Riggio, urednik zbirke Dreiser-Mencken Letters, so menili, da je eden od obrobnih likov, Bob Ames, morda deloma temeljil na Nikoli Tesli ali pa je bil ta vsaj navdih zanj. V precej dolgem samogovoru Ames pripomni: »Če imaš moč, jo je treba negovati z uveljavljanjem volje. Če hočeš doseči največ, delaj dobro. Služi mnogim.«7 Te lastnosti so gotovo zelo skladne s Teslovo filozofijo in dejanji. Dreiser je bil strasten senzualist, ki je imel številne ljubezenske afere. Kot pisatelj jih je pogumno opisoval v srhljivi, izmišljeni obliki. Leta 1909 ga je ena od takšnih afer stala zakona. Istega leta je Dreiser pisal Tesli in ga prosil, naj za eno od revij, Delineator, Designer ali New Idea, katerih glavni urednik je bil, napiše »izobraževalni« članek za »prihodnjo generacijo«. Dreiser je pritegnil Teslo z informacijo, da je njihova skupna naklada 1,8 milijona izvodov. »Zelo bi vam bil hvaležen, če bi o tem predlogu resno razmislili in me osebno obvestili.«8 Teslovega odgovora ni mogoče najti, ker pa sta oba živela v New Yorku, je povsem mogoče, da mu je Tesla odgovoril osebno ali po telefonu. Na Dreiserja so ves čas njegove kariere vplivali posamezni vidiki Teslovega življenja. Leta 1925 je Dreiser po desetletnem premoru objavil svoje verjetno najpomembnejše delo Ameriška tragedija, na katero je delno vplivala zgodba Williama Kemmlerja, ki je v začetku devetdesetih let 19. stoletja kot prvi človek umrl na električnem stolu. V tej »tragediji poželenja« glavni junak/antiheroj Clyde Griffith dovoli, da se njegova noseča ljubica utopi, da bi se lahko preselil k bolj privlačnemu dekletu. Podobno kot Kemmlerja so tudi njega usmrtili na električnem stolu.9 Nekaj let pozneje je Dreiser naročil svoji tajnici, naj obvesti Teslo, da so preselili pisarno časopisa American Spectator in da je zdaj dosegljiv na novi telefonski številki: Lexington 2-6130. »Seveda bom,« piše tajnica, »gospodu Dreiserju nemudoma posredovala vse, kar bo želel za morebitno srečanje z njim.«10 Iz teh pisem je razvidno, da sta Tesla in Dreiser ves čas njunega življenja vzdrževala prijateljske odnose. Tesla je imel še eno zanimivo dosmrtno razmerje z astronomom Georgeom E. Halom (1868–1938), ki je zgradil velik štiridesetpalčni teleskop v observatoriju Yerkes v Williams Bayu v zvezni državi Wisconsin. Tesla je Hala spoznal na svetovni razstavi v Čikagu leta 1893, kjer so razstavili Halov velikanski teleskop. Med njima se je spletlo tesno prijateljstvo in zelo verjetno je Hale Tesli ob tem srečanju omogočil opazovanje planetov in zvezd. Leta 1896 je Hale povabil Teslo v Wisconsin, da bi spregovoril na konferenci in si še enkrat ogledal zvezde v observatoriju Yerkes. »Če se boste lahko udeležili konference,« je zapisal Hale, »boste imeli priložnost za zanimiva in koristna srečanja, z dovolj časa za razpravo … Ali so kakšni objekti, ki bi si jih še posebej radi ogledali s 40-palčnim teleskopom?« Hale pismo konča z besedami: »Upam, da boste lahko uredili svojo prihod in se v prijetnih poletnih kočah ob obali jezera srečali z drugimi fiziki in astronomi … Resnično vaš, George E. Hale.« Zaradi nujnih zadev, Teslove obsežne študije z rentgenskimi žarki in žal tudi napada gripe, je Tesla velikodušno ponudbo prijazno zavrnil.11 Toda desetletje pozneje, 4. junija 1908, je pisal Halu v njegov Sončni observatorij na Mount Wilsonu v Kaliforniji: »Z veseljem sem se seznanil z vašo prihajajočo knjigo The Study of Stellar Evolution, od katere pričakujem veliko potrebnih informacij. Zelo obžalujem, da se od najinega srečanja v Čikagu pred leti nisva uspela srečati. Vaše delo me zelo zanima in z vami iskreno simpatiziram.« Tesla je pismo končal z besedami: »Ko boste naslednjič v New Yorku, me pokličite, da izmenjava nekaj idej . . . Iskreno vaš, N. Tesla.«12 Na Teslo je Halovo delo močno vplivalo in se je okoli leta 1912 na Manhattnu ponovno srečal z njim na štiri oči. Tesla je bil še posebej navdušen nad Halovo študijo Sonca in njegovimi fotografijami tako imenovanih »otoških vesolij«, ki so jih kasneje preimenovali v spiralne galaksije. Na začetku devetdesetih let devetnajstega stoletja, preden je Teslov prvi večji laboratorij pogorel do tal, je Tesla postavil hipotezo, da »svetloba nastaja zaradi vibracij ozračja. Po mnenju izumitelja je svetloba Sonca posledica vibracij v etru. Njegova zamisel je bila, da bi na Zemlji ustvaril tako močne vibracije, kot so vibracije Sonca. Pred požarom je izumitelj že dosegel nekaj v smeri tega cilja.« Tesla je za revijo Current Literature povedal: »Prišel sem do zaključka, da sončna svetloba nastane s petsto trilijoni vibracij atmosfere na sekundo. Za zagotovitev enake vrste svetlobe bo treba s stroji proizvesti enake vibracije. Do neke mere mi je to uspelo, vendar te naloge še nisem končal.«13 Na naslovnici Halove knjige o razvoju vesolja je bila spektakularna reprodukcija galaksije Andromeda. Ta podoba je tako močno vplivala na Teslovo razmišljanje, da je dal na svoj dopisni papir natisniti spiralno galaksijo, ki jo je verjetno povezal s svojim odkritjem vrtečega se magnetnega polja in s tem z vprašanjem kozmologije ali rojstva vesolja. Mnogo let pozneje, sredi tridesetih let 20. stoletja, je Tesla v zvezi s »temo, ki sem ji posvetil veliko svojega časa«, za New York Times razkril, da je izumil »novo, majhno, kompaktno napravo, s katero lahko preko medzvezdnega prostora brez najmanjše razpršitve pošiljamo velike količine energije na poljubne razdalje«. Tesla je razkril svoj namen, da bi se posvetoval »z mojim prijateljem Georgeom E. Halom, velikim astronomom in strokovnjakom za sonce, o možnosti vključitve tega izuma v njegove raziskave«. Vendar je Tesla namesto tega izum ponudil francoskemu raziskovalnemu odboru, ki je poskušal preučiti način »komuniciranja z drugimi svetovi«, s čimer je upal na denarno nagrado, če bi se naprava izkazala za uspešno.14 4 Električna kopel Kopanje v elektriki je najnovejša aplikacija te znanosti, ki je posledica nedavnih poskusov Nikole Tesle, slavnega ameriškega električarja. »Kopel za prezaposlene«, kot Tesla imenuje to »kopel«, povzroči, da se skozi človeško telo pretaka tok milijonov voltov. Sam je skozi svoje telo spustil tok dveh milijonov voltov, ki pulzirajo s hitrostjo 300.000 ali 100.000-krat na sekundo, učinkuje pa tako, da iz kože izloči vse nečistoče. Uporabljeni mehanizem je izredno preprost, saj ga sestavlja le izolirana kovinska ploščad, na kateri posameznik stoji in v roki drži elektrodo, ki je z žico povezana z oscilatorjem. Izum opisuje tudi kot močan tonik. The Daily News, Perth, Washington, petek, 3. februarja 1899 Teslova električna kopel je navdušila časopis World, ki je jeseni leta 1897 na srečanje s čarodejem poslal svojega novinarja. Članek, objavljen 31. oktobra v nedeljski izdaji, je razkril, da je izumitelj »zasnoval ležalnik, na katerega se človek uleže popolnoma gol. Na stopala in dlani si namesti mokre gobe. Tok se vklopi, draženje se začne, koža se prebudi, začuti se trepet in mravljinčenje, nato pa … iz kože odpade vsa umazanija, ki prekriva kožo, prav tako pa tudi ogabni mikrobi, ki tega šoka ne prenesejo.« Tesla je novinarju razkril, da je približno sedem let prej kupil najmočnejši mikroskop na trgu. Z njim je preučeval površino kože pred prhanjem in po njem. »Ljudje, ki se vsak dan temeljito kopajo z vodo in milom, mislijo, da so odstranili popolnoma vse mikrobe in da njihova koža ne bi mogla biti čistejša. Če bi imeli ti ljudje le priložnost za trenutek pogledati skozi močan mikroskop, kakršen je moj, bi jih milijoni mikrobov, ki se razmnožujejo na vsakem centimetru njihovega telesa, povsem osupnili. Ti mikrobi poleg svoje ogabnosti tudi hitro poslabšujejo vitalnost in svežino ter uničujejo zdrave predele kože.« To je izumitelja napeljalo k odkritju načina, kako se znebiti teh škodljivih mikrobov. Tesla je novinarju pripravil demonstracijo metode. Na sredino sobe je postavil veliko bakreno kroglo, ki jo je teden ali dva pred srečanjem prebarval na črno. »Skozi kroglo je spustil močan električni tok, ki je povzročil, da je barva odstopila in za seboj pustila čisto kroglo. Prav to bi ženskam predlagal čarodej, da bi lahko poskrbele za svojo resnično čistočo.« Tesla je s tem ponudil fantastično rešitev, da bi z električno kopeljo telo človeka razkužili veliko temeljiteje kot s prhanjem z vodo in milom! »Ker so ti mikrobi vzrok za toliko obolenj,« je nadaljeval Tesla za World, »obstaja utemeljen razlog za prepričanje, da lahko popolnoma čista koža vse do smrti ohrani cvet in svežino mladosti, barvo in mehkobo deklištva ter vitalnost in prožnost, ki jo ima vsaka ženska, če se le znebi teh ogabnih mikrobov.«1 Teslova električna kopel je prvi od številnih medicinskih aparatov, ki jih je izumil. Tesla je že leta 1891 zasnoval naprave za elektroterapijo, s katerimi je po telesu pošiljal blage električne tokove za različne namene zdravljenja; te naprave je naprej razvijal francoski zdravnik Jacques d’Arsonval, ki ga je Tesla kmalu zatem spoznal v Parizu. Leta 1896 je Tesla patentiral generator ozona (št. 568 177). Po preučevanju njegovih zdravilnih učinkov je okoli leta 1906 ustanovil podjetje Tesla Ozone Company, ki je pripomoglo k nastanku klinik za ozonsko terapijo za razkuževanje ran, zdravljenje različnih bolezni in uničevanje virusov. Ena od metod, ki jo je uporabil, je bila tudi terapija z ultravijolično (UV) svetlobo, ki je »delovala z ozoniranjem zraka, ki je s tem pridobil antiseptične lastnosti. Ozoniran zrak, filtriran skozi oljčno olje, je možno vdihavati in služi zdravljenju pljučnih in nekaterih kožnih obolenj.«2 Še danes se ozonska terapija, ki vključuje vbrizgavanje čistega kisika, pomešanega s približno 3 odstotki ozona, v krvni obtok, uporablja za uničevanje virusov, kot sta ebola in COVID-19.3 V zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja so, po navedbah dr. Gustava Kolischerja iz bolnišnice Mount Sinai, ugotovili, da prinaša Teslova elektro-terapevtska visoko-frekvenčna oprema »zelo koristne učinke« pri zdravljenju raka.4 Morda je bila Teslova električna kopel tista, ki je pritegnila v čarodejevo orbito Daisy Gordon. Elizabeth Daisy Gordon je bila ljubiteljica konj, igralka golfa in osupljiva lepotica, bogata starleta iz ugledne družine Gordon iz Cincinnatija. Daisy, vnukinja industrialca W. J. Gordona, ki je mestu podaril Gordon Park, je bila tesno povezana z drugo cincinatsko lepotico, Carrie May Harrington, hčerko bogatega lastnika premogovnikov. Ti dve mestni lepotici sta se potegovali za pozornost Daniela Rhodesa Hanne, sina ladijskega magnata z Velikih jezer ter podjetnika za premog in železovo rudo Marka Hanne, ki je bil leta 1896 kot senator gonilna sila vzpona Williama McKinleyja v Belo hišo. Čeprav je bila Daisy zaljubljena v Dana, je bila Carrie May močnejša in je leta 1888 pobegnila z mladim Hannom. Daisy je pogosto potovala v Evropo in se na poti ustavljala v hotelu Waldorf-Astoria, kjer je vzpostavila goreče prijateljstvo s Teslo, ki je novembra 1897 dobilo nov zagon. Daisy se je Tesli zahvalila za »zelo prijazno povabilo na večerjo … pri Sherry’s in kasnejši ogled vašega čudovitega in zanimivega laboratorija, ki se ga neizmerno veselim«.5 Njuno prijateljstvo je cvetelo naslednjih nekaj let, Daisy je Tesli poslala svojo fotografijo in ga morda celo obiskala, ko je postavil svoj laboratorij v Colorado Springsu, saj je tja rada potovala.6 Eden največjih škandalov tistega časa je bil, ko se je Dan Hanna naveličal svoje žene Carrie May, ki je sama šolala njune tri otroke in od moža zahtevala več deset tisoč dolarjev za svoja razkošna potovanja v London, Rim, Benetke in Pariz, kjer je kupovala oblačila po najnovejši modi. »Dan se je pritoževal, da nima možnosti videti svojih otrok«, zato jih je skušal materi odvzeti. S sodnikom se je dogovoril, da njegov oče, Mark Hanna, prevzame vlogo zakonitega skrbnika. Policisti Pinkertonove agencije so jih nameravali ugrabiti, vendar je Carrie May odpotovala v New York, kjer naj bi bivala v hotelu Savoy. Ker se je izmikala policistom, se je z otroki pod psevdonimom nastanila v drugem hotelu, nato pa se z njimi pretihotapila na ladjo, ki je odplula v Evropo. Carrie May je družini Hanna zabrusila, da raje odide na severni tečaj, kot da se vrne v Cleveland in se odpove otrokom, zato so Hannovi popustili, umaknili nalog za njeno aretacijo in ji dovolili vrnitev v ZDA. Ko se je ločila od Dana in podprla politično stranko, ki je nasprotovala tedanjemu senatorju Hanni, se je ponovno poročila, preselila nazaj v New York in se nastanila v hotelu Waldorf-Astoria.7 Škandal je bil zelo razvpit in ni dvoma, da je Tesla, tako kot vsi v tistem času, govoril o njem, zlasti zato, ker je bil sam tako tesno povezan z Daisy, srednješolsko prijateljico Carrie May, ki se je poročila z majorjem Walterjem De S. Maudom, »čednim častnikom britanske vojske in precej premožnim Angležem«.8 Ko je Daisy odpotovala na medene tedne v Anglijo, je Tesla na ladjo poslal šopek rož in eno ali več knjig Henryka Sienkiewicza, poznejšega nobelovca in avtorja knjige Quo Vadis. »Potovanje je bilo naporno, zato nisem prebrala prav dosti, vendar sem v vsem, kar sem prebrala, zelo uživala in se vam tisočkrat zahvaljujem za vašo skrb in prijaznost, ki ste mi jo naklonili,« mu je pisala Daisy.9 »Navdušena sem nad knjigo, ki ste mi jo poslali, in nad očarljivimi občutki, izraženimi na naslovnici.«10 Daisy je pogosto pisala z »upanjem, da vas bom imela zadovoljstvo zopet videti«, v enem od pisem pa je zapisala: »Večerja je bila čudovita, čas v vašem laboratoriju pa zanimiv in očarljiv. Za toliko stvari se vam moram zahvaliti,« je zapisala Daisy in drugo pismo končala z zadovoljstvom, da so posamezniki, ki jim je predstavila Teslo, imeli »veselje stisniti roko takšnemu geniju, kakršni ste!«11 8. decembra 1898 je Daisy povabila gospo Wolcott, najverjetneje ženo nekdanjega vršilca dolžnosti guvernerja Massachusettsa, naj se jima s Teslo pridruži pri večerji v hotelu Waldorf-Astoria. Žal se je gospa Wolcott prehladila, zato so večerjo in ogled čarodejevega laboratorija preložili. Izpeljali so ju nekaj dni kasneje v družbi poleg omenjenih še grofice Hélène de Pourtalès, ameriške žene grofa, ki je bil kapitan ladje pruskega kralja. Dve leti pozneje je grofica leta 1900 na olimpijskih igrah kot članica posadke švicarske jadrnice Lérina osvojila zlato medaljo in postala prva ženska, ki ji je to uspelo.12 Hotel Plaza 15. december 1898 Spoštovani gospod Tesla, …Nisem se vam imela priložnosti zahvaliti za čudovito večerjo v četrtek niti vam povedati, kako zelo mi je bila všeč. Tu bom do sobote zvečer, nato odpotujem v Cleveland. Če boste imeli trenutek časa, bi se z veseljem ponovno sestala z vami. Z iskrenim spoštovanjem, Daisy Maud13 Temu Daisyjinem pismu je sledilo sporočilo, v katerem je Tesli zaželela srečen božič in zapisala: »V veselje mi je bilo, da sem vas zopet videla, in vem, da imam v vas resničnega prijatelja.« Sporočilo je končala z besedami: »V lep spomin, verjemite mi … Daisy Maud.«14 Zanimivo je, da se je njuno dopisovanje nenadoma končalo le šest mesecev pozneje, približno leto dni, preden se je Daisy ločila od moža in se hitro poročila z Danom Hanno, moškim, ki se je poročil in ločil od njene srednješolske prijateljice Carrie May! Daisy se je preselila nazaj v Cincinnati in imela v zakonu s premetenim bodočim lastnikom časopisa Cleveland Leader, ki je trajal sedem let in je živahni ženski ob ločitvi prinesel 100.000 dolarjev, dva otroka.15 Medtem ko se je Daisy za naslednjih deset let preselila na Škotsko, kjer je živela na gradu, in v Pariz, kjer se je še tretjič poročila, tokrat s Franklinom Dwightom Peltonom, se je Dan poročil še dvakrat, za preživnino porabil pravo bogastvo in leta 1921 pri petinpetdesetih letih umrl zaradi odpovedi ledvic. Na žalost je bila Daisyjina usoda še hujša. Pelton, nekdanji vojak, je umrl leta 1913, komaj petdesetleten, in jo zapustil kot vdovo. Daisy se je preselila nazaj v stanovanje na Peti aveniji s pogledom na Centralni park in začela aktivno sodelovati v vojnih prizadevanjih, vendar je že leto pozneje, leta 1919, umrla, najverjetneje kot žrtev bolezni prebavil ali gripe, saj je bolehala celo leto pred svojo smrtjo.16 Teslova korespondenca vključuje številne druge pomembneže, ki so prav tako obiskali čarodeja v njegovih laboratorijih, začenši s prvim večjim laboratorijem na južni peti aveniji okoli leta 1890, dokler ni leta 1895 pogorel, ali njegovim nadomestnim, ki je bil med leti 1896 do 1901 blizu Brooklynskega mostu v ulici Houston 46 in 48. Na tem seznamu najdemo industrialca Clarencea McKaya in Simona Guggenheima, Swamija Vivekanando, igralko Sarah Bernhardt, zemljiškega mogotca Jamesa Wardena, magnata F. W. Woolwortha, Emily Vanderbilt, izjemnega umetnika Edwina Austina (Ned) Abbeya, Louisa Comforta Tiffanyja, predsednika Groverja Clevelanda in dobesedno na stotine drugih. Louis Comfort Tiffany ga je v devetdesetih letih 19. stoletja in na začetku 20. stoletja vabil na številna kosila, mu v teh letih pošiljal tudi obvestila o porokah svojih hčera in Tesla se je morda udeležil enega ali več takšnih srečnih dogodkov. Naslednje pismo se nanaša na vabilo za obisk Tiffanyjevega posestva v Cold Spring Harborju, ki se nahaja na vzhodnem koncu Long Islanda, nekaj železniških postaj naprej od Wardenclyffa. Takrat sta se poznala že skoraj dvajset let in pogosto skupaj obedovala. 1136 Woolworth Building Laurelton Cold Spring Harbor Long Island, New York 16. maj 1914 Dragi gospod Tiffany, ne morem se upreti, da vam ne bi pisal in se vam zahvalil za včerajšnjo izvrstno zabavo. To je bila poslastica, čudovita in edinstvena, kakršno lahko ponudi le nadarjen umetnik z najobčutljivejšim zaznavanjem ter mojster oblike in barvitosti. S seboj sem ponesel živahne občutke. S prijaznimi pozdravi, N. Tesla17 Teslova tesna prijateljica je bila tudi Phoebe Hearst, znana osebnost javnega življenja in mater Williama Randolpha Hearsta, ki je bil v tistem času prek svojega časopisa New York Journal neizprosen tekmec Josephu Pulitzerju in njegovi reviji World. Tesla je bil seveda tema obeh časopisov. Marca 1896 je Tesla v pričakovanju, da bi tri leta pozneje tam zgradil laboratorij, odpotoval v Colorado Springs. Tam je z elektronsko opremo izvajal brezžične poskuse na principu resonance z zemeljskim prenosom prek uglaševalnih vilic in mikrofonov na Pikes Peaku, kjer mu je uspelo na razdalji štirih milj prenesti pesem Ben Bolt. Ta poskus je bil verjetno prvi dokumentirani primer brezžičnega prenosa glasbe in je Tesli služil kot dokaz, ki ga je potreboval za spoznanje, da bi lahko isti mehanizem uporabil pri razvoju brezžičnega telefonskega sistema, ki ga je razvijal.18 Tri mesece pozneje je Phoebe Teslo povabila, naj se vrne na Zahod in se ji s sinom pridruži na izletu v Yosemite. Žal je bil čarodej preveč zaposlen, da bi se jima pridružil, zato mu je omogočila podoživljanje užitkov potovanja prek pisem, ki mu jih je pisala med potovanjem. WESTERN UNION TELEGRAM: 11. julij 1896, Yosemite, Kalifornija Za Nikolo Teslo Gerlach Hotel, NY Glasba Niagarskih slapov boljša od tovornjakov na ulici Bleecker. Strele na gorskih vrhovih za tvojo igro z mogočnim drevesom v Mariposi, ki si ga krstil za Teslo. C. R. Anthony in Phoebe P. S. Obžalujem, da te ni tukaj.19 Teslovo prijateljstvo s Phoebe in Williamom Randolphom Hearstom se je nadaljevalo do konca življenja, Phoebe pa je bila tudi dobra prijateljica Katharine Johnson. Leta 1902 je bil Hearst kot napredni demokrat, ki je podpiral sindikate, izvoljen v kongres. Čeprav je izgubil 168 od 170 glasov, mu je uspelo zagotoviti drugi mandat. Kongresnik in časopisni mogotec je bil sila, s katero je bilo treba računati, zato je ob koncu svojega drugega mandata kandidiral za guvernerja New Yorka, vendar je leta 1906 izgubil proti Charlesu Evanu Hughesu. Leta 1919 je Phoebe pri sedeminsedemdesetih letih umrla in Tesla je Williamu napisal: »Sprejmi moje iskreno sožalje. Gospa Hearst mi bo ostala v spominu kot ena najplemenitejših in najljubših žensk.«20 Z dediščino je Hearst začel graditi Hearst Castle, snemati filme in prosil Teslo za nasvet, kako na kameri ustvariti učinek strele. Tesla je odgovoril: »Po včerajšnjem pogovoru z vami sem se posvetil razmišljanju in našel način, kako ustvariti zelo presenetljiv učinek, ki nikakor ne bi ogrozil glavne junakinje … Poleg tega bo to resničen prikaz sile in ne zgolj slikovni učinek, ki ga inteligentno občinstvo zlahka prepozna. Prizadeval si bom, da bom napravo izpopolnil do njene uporabnosti, nato pa vam bom z veseljem podal popolno razlago.«21 Hearst je »v svojem laboratoriju izvedel nekaj poskusov z različnimi električnimi učinki«, zato ni sprejel Teslove ponudbe, vendar to ni prizadelo njunega prijateljstva.22 II. DEL Wardenclyffe 17. februar 1905 Dragi g. Morgan, naj vam povem še enkrat. Izpopolnil sem največji izum vseh časov – brezžični prenos električne energije ne glede na razdaljo, za kar sem porabil deset let svojega življenja. To je dolgo iskani kamen filozofov. Samo dokončati moram obrat, ki sem ga zgradil, in človeštvo bo z enim samim korakom napredovalo stoletja … Pomagajte mi dokončati moje delo ali odstraniti ovire na moji poti. Zvesto vaš, Nikola Tesla (LOC) 5 Wardenclyffe LONDON, 21. FEBRUAR 1901: [Kabelska depeša] sporoča, da je gospod James Galbraith, zastopnik Nikole Tesle, danes zapustil London in odpotoval v Lizbono, da bi na portugalski obali na 40. zemljepisni širini zgradil sprejemno postajo, ki se bo povezala s Teslovim oddajnikom na obali New Jerseyja. To bo prva praktična uporaba Teslovega brezžičnega sistema za daljinske povezave.1 Maja 1899 se je Tesla preselil v Colorado Springs, da bi zgradil laboratorij za proučevanje brezžičnega omrežja. Ko je sprejel ponudbo podjetja Westinghouse za brezplačno elektriko, je približno sedem milj iz mesta, na začetku dolge ravnine, na robu vznožja mogočnega Skalnega gorovja z vrhom Pikes Peak v ozadju, zgradil skednju podobno zgradbo. Tesla je v New Yorku postavil svoje številne tuljave in sprejemno opremo ter za preizkus svoje teorije postavil dvesto metrov visok radijski stolp. Tam je ustvaril okrogle strele in bliske, daljše od osemnajst metrov! V svojem članku iz leta 1919 »Ali lahko radio zažge balon?« Tesla opisuje veliko nevarnost, povezano z njegovimi poskusi v Colorado Springsu. Priznal je, da »brezžični oddajniki lahko povzročijo eksplozije in požare vseh vrst«. Sam je povzročil takšen požar in se moral odplaziti na varno ter imel srečo, da ni zgorel njegov celoten laboratorij. Tesla je trdil, da je dvanajst kilometrov oddaljena električna oprema ob vklopu oddajnika in pričetka izvajanja poskusov zaznala učinke. Ena največjih skrivnosti je, kako daleč od laboratorija se je nahajal, ko je prižigal v zemljo nameščene žarnice. Tesla je izjavil, da je z manj kot petimi ali desetimi odstotki zmogljivosti svoje opreme »vplival … na prižgane žarnice na precejšnji razdalji od laboratorija«, po njegovi oceni kakšnih sto metrov. Z močenjem zemlje okrog laboratorija za namen povečanja prevodnosti so se pri enem od poskusov vklapljanja »velike tuljave oddajnika s premerom 51 čevljev … metulji vrteli v krogu kot v orkanu in niso mogli ven, ne glede na to, kako so se trudili«, v pesku so se kresale iskre, »ko si hodil na določeni razdalji od stavbe … konj na razdalji morda pol milje se je prestrašil in zbezljal … Poleg tega je bil trušč tako močan, da ga je bilo mogoče slišati petnajst kilometrov daleč.« Seveda je pri tem Tesla povzročil tudi eksplozijo v elektrarni, oddaljeni deset kilometrov, katere posledice je moral kasneje odpraviti.2 Tesla je s spremljanjem neviht s strelami na razdalji skoraj tisoč kilometrov od svojega laboratorija ugotovil, da je njegova sprejemna oprema primerna za brezžično komunikacijo na velike razdalje. Na veliko višino je spustil balone in neuspešno poskušal prenesti brezžične impulze prek tako imenovane ionosfere, nato pa se je osredotočil na uporabo tal kot medija za prenos sporočil. Tesla je trdil, da je med spremljanjem hudega neurja v začetku julija izmeril resonančno frekvenco planeta. Skladno s tem je izdelal opremo, ki je upoštevala velikost Zemlje, hitrost svetlobe in resonančno frekvenco planeta, da bi z njo pošiljal impulze, za katere je trdil, da se od antipoda ali nasprotne strani planeta odbijejo nazaj. Prav tako je trdil, da je z brezžičnim prenosom električne energije prižgal žarnice na stotine metrov, morda celo več kilometrov od svojega laboratorija. Tesla se je v začetku leta 1900 vrnil v New York, saj je sklepal, da je prejel tudi pulzirajoče frekvence iz vesolja, morda od inteligentnih bitij z bližnjih planetov, kot sta Venera ali Mars, in bil prepričan, da lahko zdaj v bližini New Yorka zgradi obrat za brezžično komunikacijo in z njim pošilja brezžična sporočila v Evropo ter celo osvetli bližnjo razstavo v Parizu. V božičnem obdobju leta 1900 je bil povabljen na dom J. Pierponta Morgana in po nekaj razpravah ter pozivu Morganu, naj ne bo skop, mu je uspelo skleniti dogovor, s katerim je Morgan zagotovil 150.000 dolarjev za izgradnjo Teslovega laboratorija za brezžično tehnologijo. Ker je ujel največjo ribo na Wall Streetu, je od Jamesa Wardena, direktorja družbe North Shore Industrial Company, kupil zemljišče na Long Islandu, petinšestdeset milj od New Yorka. »Warden, ki je imel pod nadzorom 1.800 hektarjev veliko kmetijo za pridelavo krompirja ob ožini Long Island Sound, je Tesli zagotovil 200 hektarjev ob cesti 25A, ponudil pa mu je možnost odkupa še preostalega zemljišča. Za povrh ali v zameno za nekatere druge dogovore so kraj poimenovali Wardenclyffe, po lastniku zemljišča in stanovanjskem naselju, ki ga je gradil Warden, in 2. aprila 1901 je bil pod tem imenom ustanovljen poštni urad. Pet let pozneje, leta 1906, so ime uradno spremenili v Village of Shoreham.«3 Tesla je za zasnovo laboratorija in oddajniškega stolpa angažiral arhitekta Stanforda Whitea iz arhitekturnega biroja McKim, Mead & White. White, ki je živel le nekaj kilometrov od Wardenclyffa v vasi St. James, pa je za gradnjo najel W. D. Crowa. Z Whiteovo pomočjo je Tesla začel načrtovati radijsko mesto, pri čemer je nameraval sčasoma zaposliti kar 2.500 delavcev in tehničnih sodelavcev za delovanje svetovnega brezžičnega podjetja, zgraditi vzorčno mesto za nastanitev delavcev, zase pa razkošen dom z razgledom prek celotnega posestva. »Laboratorij bo pritegnil ljudi iz najvišjih znanstvenih krogov, njihova prisotnost pa bo koristila celotnemu Long Islandu,« je Tesla povedal novinarjem.4 »To je hudimano lep stolp,« je prejšnji teden dejal nek prijazni kmet. »Tam gori piha čudovita poletna sapa, in lahko si ogleduješ ožino in vse parnike, ki plujejo mimo. A nikakor ne moremo ugotoviti, zakaj ga je postavil sem in ne na Coney Island.«5 Tesla se je preselil v Wardenclyffe in od Wardena najel hišo na visokem prevalu, s katere je bil odličen razgled na ožino Long Island Sound. Eno od neverjetnih naključij je, da je stala Teslova hiša tik ob hiši, ki je bila v lasti ikone sufražetk Elizabeth Cady Stanton. Stantonova, rojena leta 1815, njena vnukinja pa se je kasneje poročila z radijskim pionirjem Leejem DeForestom, je bila stara petinosemdeset let, ko je spoznala Teslo, in njuno srečanje zapisala v svoj dnevnik. WARDENCLYFFE, LONG ISLAND, 12. JULIJ 1901. Poletje preživljamo na obali ožine Sound. V naši bližini ima svoj laboratorij Nikola Tesla. Nekega dne mi je rekel, da je »možno brez žic telegrafirati v vse dele Sveta«. Si lahko mislite? Kdaj bo konec znanstvenih čudes?6 Teslo sta takrat spoznala še R. Hartley Sherwood, ki je postal predsednik družbe Central Indiana Coal Company, in Theresa V. P. Krull, novinarka, ki se je tega obdobja spominjala v članku, objavljenem štiri desetletja pozneje. Leta 1902 je Tesla dokončal deloma lesen in deloma jeklen stolp ali stožčasto ogrodje, skrito v gozdu Long Islanda v bližini obalne vasice in njene majhne železniške postaje. Iz stolpa in velikega enonadstropnega opečnatega laboratorija [v resnici je imel dve nadstropji] so poti vodile … radovedne novinarje … [na] odprto obalo, čez sotesko od mirne gostilne Wardenclyffe Inn [poleg katere je imel Tesla samotno hišico]. Obedoval je v gostilni, prav tako kot kak ducat drugih najemnikov gospoda Wardena. Nekaj nas je bivalo v gostilni. Sama sem Teslo, visokega, posebnega moškega z nepozabnimi očmi, prvič videla med obedom, samega za majhno mizo. Vsak dan je s svojimi plavalnimi podvigi navduševal [tribuno] na plaži. »Ves dan je plaval po svoji Donavi.« Občasno se je Tesla po večerji zadržal v gostilni. Takšne večere so čakali vsi, tudi otroci. Očaral nas je s tem, kaj vse bo omogočilo [brezžično omrežje]. Tako sem prvič slišala, da bodo Tesla in tudi drugi nekega dne z obale upravljali plovilo brez posadke in ga usmerjal po želji.7 Po nekaterih pričevanjih naj Tesla ne bi le pogosto plaval v ožini, ampak naj bi s seboj pripeljal tudi svoj telautomaton in ga upravljal s pečine na svojem dvorišču, visoko nad vodo. Krullova se spominja »nekaterih privilegiranih smrtnikov, ki so še nekaj časa po tem videli Teslo, obdanega s svetlobnimi tokovi neverjetnih napetosti, ki so izžarevali nekakšen ›svetniški sij‹«. Nato opisuje dogodivščino, ki jo je doživela z nekim drugim dekletom in sinom Jamesa Wardena, ko Tesle ni bilo na posestvu. Vstopili so v Teslov laboratorij, kjer »ne takrat ne danes obiskovalec ne bi mogel opisati številnih naprav«, nato pa so se povzpeli na vrh stolpa, naredili nekaj fotografij in se spustili v globino. S petrolejko [v roki] … smo vstopili v odprtino, ki je na dnu stolpa zevala pred nami, in se po ozkih lesenih stopnicah spustili v nekakšen jašek ali vodnjak s stenami, obloženimi z valovito pločevino. Bilo je temno kot v rogu, razen nekaj malega okrog petrolejke. Slišalo se je le srhljivo kapljanje daleč spodaj. Nismo se zadrževali, ampak smo se odločili poiskati gospoda Teslo, ki se je pogovarjal z delavci! Kakšno presenečenje! Tesla ni nikogar okaral, ampak je prijazno opozoril upravnika, da jašek ni prostor za dame. Opominjal ga je tako nežno, kot bi ljubkoval golobe, ki jih je vihar zanesel na njegovo okno. S prvo svetovno vojno je ta nenavadni stolp podlegel zvezni prepovedi zasebnih radijskih postaj. Toda Tesla deluje naprej. Še vedno živi v newyorškem hotelu, še vedno je svoboden, še vedno je na tekočem z novinarji, nima tajnice, zato ga je težko ujeti. Ob sijajnem Faradayu, praktičnem Kelvinu, trdnem Steinmetzu, spretnem Edisonu, očarljivem Marconiju in drugih nesmrtnikih ameriški državljan Tesla še vedno kraljuje radijskemu svetu.8 Druga zgodba se nanaša na Teslovo razmerje z Deweyjem Lewinom, lokalnim kmetom z obale bližnje reke Wading. Tesla se je okoli leta 1903 s kočijo odpeljal na Lewinovo kmetijo in mu dal nekaj žarnic, iz katerih so štrlele žice. Najverjetneje so imele žarnice tudi nekakšne noge, ki so omogočale povezavo s tlemi. Vse to nakazuje, da je Tesla s pomočjo domačinov preskušal svoj brezžični sistem in preverjal, ali lahko žarnice vklopi na razdalji tudi več kilometrov od elektrarne. Po legendi naj bi dve žarnici ostali v Lewinovi lasti vse do šestdesetih let 20. stoletja, ko sta se razbili in so ju zavrgli.9 Tesla in Morgan sta sprva načrtovala gradnjo stolpa, visokega 27 metrov. Ko je izvedel, da Marconi kopira njegovo napravo, se je Tesla odločil povečati višino stolpa na skupno 55 metrov, namestiti kovinske cevi v skupni dolžini 128 metrov, saj je menil, da bo ta višina najbolje ustrezala različnim resonančnim lastnostim planeta. Ker pa so bila finančna sredstva omejena, je zgradil stolp, visok zgolj 57 metrov, in mu dodal 36,5 metrov globok jašek, kar predstavlja skupaj 93,5 metrov. Tej konstrukciji je nato 1,8 metra pod dnom jaška dodal še skupno 91,5 metrov kovinskih cevi, dolžine med 4,5 in 6 metrov, da bi zagotovil tesnejši stik z Zemljo.10 Glede tehničnih podrobnosti so odličen vir Teslovi zapisi o ojačevalnem oddajniku iz njegove avtobiografije Moji izumi. Spomine je zapisal za Huga Gernsbacka, ki jih je leta 1919 objavil v reviji Electrical Experimenter. Izšli so torej dve leti potem, ko so dragoceni stolp že porušili. Namesto da bi ostal v mestu in se soočil s to strašno tragedijo, se je izumitelj odpravil na pot in v podjetjih Pyle National v Čikagu in Allis Chalmers v Milwaukeeju razvijal svoje turbine brez lopatic. Obiskal je tudi Boston, da bi družbi Waltham Watch Company prodal merilce hitrosti in prevožene poti. Sredi dvajsetih let 20. stoletja je odpotoval v Filadelfijo, kjer je ameriški mornarici poskušal prodati številne leteče stroje. Tesla se je seveda pogosto vračal v svoje newyorško stanovanje v hotelu Pennsylvania, kjer je večerjal z Johnsonovima, Richmondom P. Hobsonom ter se srečeval z Gernsbackom in njegovim umetnikom Frankom R. Paulom, da bi Wardenclyffe vsaj v umetniški obliki ugledal luč sveta v kateri od razburljivih revij. Naslednji odlomek, v katerem sta nazorno pojasnjena zasnova in cilj njegovega oddajnika, je povzet po prispevku v junijski številki revije Electrical Experimenter iz leta 1919. V uvodnem odstavku, ki ga bralci pogosto spregledajo ali pa napačno razumejo, sta opisana videz in funkcija nenavadne kupole v obliki gobjega klobuka, ki je bila nameščena na vrhu stolpa: Ojačevalni oddajnik NIKOLA TESLA Najprej, gre za … brezžični oddajnik, pri katerem je sevanje Hertzovih valov v primerjavi s celotno energijo povsem zanemarljivo, pri čemer je faktor dušenja izredno majhen, v [kupoli] pa je shranjen ogromen naboj za povečanje njegove zmogljivosti. Takšno vezje se lahko nato aktivira s kakršnimikoli impulzi, [ki se povečajo, če se naboj sprošča hitreje kot pri akumulaciji. Na ta način se ustvarijo impulzi] tudi nizke frekvence [z] neprekinjenim nihanjem, kakršno je nihanje alternatorja . . . Gre za resonančni transformator … ki je natančno prilagojen globusu [in izdelan] za brezžični prenos energije. Problem razdalje je tako popolnoma odpravljen, saj se intenzivnost prenesenih impulzov ne zmanjša. V skladu z natančnim matematičnim zakonom je mogoče celo doseči, da se učinkovitost povečuje z oddaljenostjo od naprave … Z njim lahko na primer telefonski naročnik pokliče in se pogovarja s katerimkoli drugim naročnikom na Zemlji. S poceni sprejemnikom, ki ni večji od ure, bo lahko kjerkoli na kopnem ali na morju prisluhnil govoru ali glasbi, ki se predvaja nekje drugje, čeprav zelo daleč. Te primere navajamo zgolj zato, da bi si predstavljali možnosti tega velikega znanstvenega napredka, ki izniči razdalje in naredi Zemljo, ta popolni naravni prevodnik, dostopno za številne namene, ki jih je odkrila človeška iznajdljivost.11 V zvezi s pomenom povezave po zemlji je Tesla leta 1916 svojim patentnim pravnikom povedal, da je v brezžičnem sistemu večina energije, ki seva iz antene, »popolnoma zapravljena … ker energije elektromagnetnega valovanja [po zraku] ni mogoče obnoviti [v znatnih količinah], medtem ko je [zemeljski] tok v celoti obnovljiv … [Za uspešen prenos] z ohranjanjem Zemlje v električnih vibracijah … čim bolj izničujem [elektromagnetne valove] in okrepim [zemeljski] tok, da lahko opravim kakršnokoli delo na katerikoli točki sveta.«12 Tesla v svoji patentni prijavi iz leta 1905 takole pojasnjuje večdimenzionalne vidike svojega stolpa v Wardenclyffu: Vozliščna in ventralna območja valov je z oddajnika mogoče poljubno prilagajati … Na ta način lahko območja največjega in najmanjšega vpliva sovpadajo s katerokoli sprejemno postajo ali postajami … Projekcije vseh vozlišč in zank v premeru Zemlje so enake … [tako] da bi bil celoten svet razdeljen na določena območja električne aktivnosti.13 Lokalni časopisi so poročali, da je bil Teslov kompleks ograjen na območju, velikem približno tri hektarje. Revija Babylon Signal je napačno poročala, da je Tesla zgradil sprejemno postajo na Škotskem in da se bo zdaj zdaj začelo komercialno delovanje čezoceanskega sistema. Brooklyn Times je poročal, da je »gospod Tesla ohranil strogo zasebnost glede svoje metode in načrtov … Obiskovalca, ki vstopi na zemljišče in se približa strojni delavnici ali stolpu, pričaka zaposleni, ki mu v vljudnem, a odločnem jeziku pojasni, da je to zasebna lastnina in da gospod Tesla ne sprejema obiskovalcev.«14 Stolp, ki je bil v celoti lesen in imel leseno stopnišče, je bil visok 61 metrov, tehtal je 55 ton in je imel pričvrščenih petdeset tisoč vijakov. Julijska številka revije Echo iz leta 1902 navaja, da »je imel Tesla polne roke dela z vodenjem osebja, upravljanjem strojev in potrebo po večjem kapitalu svojega vlagatelja J. P. Morgana«. Na stolpu, ki je do takrat brez kupole zrasel že na 45 metrov, sta delali dve polni ekipi. Zaradi nepazljivosti enega od članov ekipe se je sprostil nosilec in se zrušil, zaradi česar je morala druga ekipa zapustiti gradbišče in se vrniti v bazo v Port Chestru, ta zamuda pa se je za Nikolo Teslo »izkazala za zelo drago«. • PREDORI • Zavedajte se, da so podzemna dela eden najdražjih delov stolpa. V sistemu, ki sem ga izumil, mora stroj … prijeti Zemljo tako, da jo lahko zatrese kot celoto, za kaj takega pa je potrebna zelo draga konstrukcija. Za to sem izumil posebne stroje, vendar želim poudariti, da je podzemni del neločljivi del stolpa.16 NIKOLA TESLA Eden najboljših opisov predorov je uspel Natalie Steifel, urednici glasila Distant Sparks, ki je izhajalo v zvezni državi Long Island in obravnavalo brezžične komunikacije. Predore, ki so bili izkopani v podnožju velikega stolpa, označi za »veliko skrivnost«. Steifelova natančno opiše, »pod stolpom izkopan jašek je globok 36,5 metrov, premera 3,6 krat 3,6 metra in je do višine 2,5 metra obložen z lesom«. Nato domneva, da spiralno stopnišče, ki vodi do dna, »obkroža teleskopski jekleni jašek«, ki naj bi ga bilo mogoče s pomočjo zračnega pritiska dvigovati ali spuščati po celotni višini. Zaenkrat ni najti fotografskih dokazov, ki bi potrjevali to domiselno funkcijo. Opis nadaljuje: Časopis Port Jefferson Echo je februarja 1902 poročal takole: »Stopnišče, ki vodi na dno jaška, je delno dokončano, prihodnji teden pa bodo delavci začeli z izkopom štirih manjših predorov, dolgih po 30 metrov, ki bodo potekali vodoravno navzkriž od dna jaška. Ker se bodo nahajali pod gladino vode, bo za izvedbo del potrebno nekaj spretnega inženirstva.« V časopisu Patchogue Advance iz marca 1902 [so zapisali, da] bodo »štirje trideset metrski predori speljani v vseh štirih smereh neba, proti severu, jugu, vzhodu in zahodu. Pravi namen vsega tega je ena od skrivnosti brezžičnega sistema.« Članek časopisa Port Jefferson Echo se nadaljuje: »Energija gospoda Tesle poganja gradbena dela naprej in dejstvo, da je treba kotle, motorje in težke stroje le še dokončati, je zagotovilo, da bo v zelo kratkem času prek svojega izjemnega brezžičnega sistema prenašal sporočila prek oceana …« Leland I. Anderson je omenil, da so bili v različnih smereh izkopani štirje s kamnom obloženi predori, namenjeni vzpostavitvi zemeljske povezave (prenosa) in se po njih ni smelo hoditi.17 Steifelova v nadaljevanju piše, da so se »predori poševno dvigali na površje in končali v opečnatih gomilah v obliki iglujev. Nekateri se spominjajo, da so te gomile stale na robu Teslovega zemljišča, v bližini sedanjega gasilskega doma.« Izraz iglu je nenavadna beseda, ki se je, kolikor vem, v tem kontekstu prvič pojavila v literaturi leta 1996, ko sem objavil knjigo Čarodej. To besedo sem izbral glede na moje doživetje, ko sem se okoli leta 1984 odpravil v Wardenclyffe, se sprehodil po zemljišču, fotografiral cementne temelje stolpa in videl fasado laboratorija, preden je iz stavbe pritekel stražar in me dobesedno odgnal z zemljišča. Na poti do avtomobila sem na drugi strani ulice na robu zemljišča gasilskega društva, na nedotaknjenem, z grmičevjem poraslem območju, zagledal opečnato zgradbo v obliki čebeljega panja. Visoka je bila približno tri metre in je bila najverjetneje zračni jašek. Ker je zgradba iz rdeče opeke še najbolj spominjala na iglu, sem jo tako opisal v Čarodeju, kar je bilo devet let pred objavo prispevka Steifelove.18 Med snemanjem filma The Tesla Files je filmska družba Prometheus Films najela ekipo Hager Geoscience, ki je za pregledovanje zemljišč uporabljala georadar. Na posnetkih, ki so nastali, sta vidni dve črti, ki sta vodili proti vznožju stolpa, ena za napeljavo elektrike in druga vode. Deset do petnajst metrov nižje je bilo zaznati betonsko ploščad, ki je ločevala odlagališče, ki ga je uporabljala družba Agfa Corporation, tedanja lastnica zemljišča. Pod njim je bil viden Teslov osrednji jašek. Približno petdeset metrov nižje se Teslove »zemeljske spone« razširijo kot stranske špice in tvorijo zapleteno zemeljsko povezavo. Tesla je trdil, da je bilo cevi za skupno več kot devetdeset metrov. Videti jih je bilo kakšnih ducat, vsaka dolga od 3 do 15 metrov. Pod tem se nahajajo štirje predori, trije dolgi po kakšnih 30 metrov. Predor spredaj poteka od vzhoda proti zahodu, približno vzporedno s cesto 25A, ki se vije tik pred zemljiščem. Druga dva predora se križata na zadnji strani, za zadnji, krajši predor pa se zdi, da vodi v ločen prostor. Namen predorov ni znan. Morda so služili testiranju. Radarska slika se konča pri predorih, vendar bi moral po Teslovih zapiskih ob predpostavki, da se predori nahajajo 21 metrov globoko, osrednji jašek segati še petnajst metrov globlje. Po besedah Travisa Taylorja bi moral Tesla na dnu, torej 36 metrov globoko, namestiti tudi črpalko in morda dodatne črpalke v predorih, saj bi voda sčasoma začela pronicati tudi v te predele. Jane Alcorn, vodja projekta Wardenclyffe, je povedala, da je srečala človeka, ki se je spominjal, da je kot deček s Teslo nekje v začetku devetdesetih let devetnajstega stoletja vstopil v enega od teh predorov. Alcornova se je pogovarjala še z nekom, ki se je spominjal, kako je Tesla pripeljal svoj daljinsko vodeni čoln v Long Island Sound, kjer ga je preskusil. Podoba izumitelja, ki z daljinsko vodeno opremo usmerja svoj podmornici podoben čoln na odprtem morju, buri domišljijo. Stolp in laboratorij Wardenclyffe sta od ožine oddaljena približno kilometer in pol, pot pa je potekala naravnost proti severu do klifa s pogledom na ožino, kjer je stala Teslova hiša. Tesla je rad plaval in poleti ga je bilo mogoče videti, kako se po kakšnih štiridesetih stopnicah s pečine spušča na plažo, kjer se je kopal ali pa eksperimentiral s svojo telautomatonsko podmornico. Časopis Buffalo Evening News je poročal, da je Tesla maja 1899 s svojim edinstvenim plovilom odpotoval v Čikago, kjer je njegove sposobnosti predstavil Trgovinskemu klubu. Članek se bere kot prizor iz filma Frankenstein, saj so bili prisotni »priče nenavadnemu miniaturnemu torpednemu čolnu, v oddaljenosti 20 metrov od izvora napajanja, ki je bil očitno aktiviran. Propeler se je vrtel, krmilo se je premikalo, čoln pa je bil ves čas osvetljen. Kar naenkrat se je zaslišal glasen pok, iz premca majhnega lesenega modela sta švignila plamen in dim, in pred očmi gledalcev se je iz plovila izstrelil torpedo. Vse to brez kakršnekoli žične povezave!«19 Kot pravi Randy Hagerman, je njegov dedek sodeloval s Teslo pri gradnji stolpa in najverjetneje poleti leta 1902 ali 1903 na skrivaj opazoval Teslo, kako vojaškemu osebju demonstrira delovanje svojega telautomatona. Za četrtinko dolarja je eden od sosedovih fantov odplaval in pobral čoln, da je Tesla zbranim lahko podrobneje razložil njegovo delovanje.20 Njegovemu robotskemu čolnu so energijo zagotavljale baterije na krovu. A Teslov končni načrt je bil, da s svojega velikega radijskega stolpa brezžično prenaša energijo in ukaze plovilom, avtomobilom in letalom. Razen nekaterih člankov iz julija 1903 ni neposrednih dokazov, da je Tesla stolp kdaj zagnal in pošiljal impulze na razdaljo nekaj kilometrov, kaj šele na drugo stran sveta, ali da bi Tesla dejansko meril njegove učinke. Človek bi mislil, da bodo njegovi zapiski iz Wardenclyffa vsebovali podatke o takšnih testih, vendar jih očitno ne. Tesla je leta 1916 navedel, da ni izvajal nobenih poskusov na dolge razdalje z detektorsko opremo iz Wardenclyffa. Zdi se kontradiktorno, vendar obenem navede, da je izmeril učinke na razdalji do deset milj. • NEZNANA SVETLOBA NA TESLOVEM STOLPU • Z vrha Teslovega stolpa na severni obali Long Islanda je prejšnji teden več noči zapored sijala močna svetloba. Ta pojav je vzbudil radovednost ljudi, ki živijo v bližini, vendar jim lastnik obrata Wardenclyffe kljub njihovemu poizvedovanju ni želel pojasniti tega pojava. New York Herald Tribune, 19. julij 1903 Ob sklicevanju na zgodnjo fotografijo stolpa Wardenclyffe, ki mi jo je pokazal strokovnjak za Teslo Robert Golka, je ta izpostavil, da je na njej vidno stopničasto vodilo, ki vodi od tal do vrha 45-metrskega stolpa, ki takrat še ni imel kupole. Nahaja se levo od lesene lestve, ki se vzpenja ob njem. Domnevamo, da je bilo to vodilo prisotno julija 1903, ko je Tesla zagnal svojega velikana z nameščeno kupolo, vendar tega stopničastega vodila ni na drugih le leto dni poznejših fotografijah stolpa. Znano je, da je Tesla bival v hiši Stanforda Whitea na Box Hillu v St. Jamesu, ki je bila od kraja dogodka oddaljena šestnajst milj (in je še vedno v lasti družine White). Tako bi bilo razmeroma enostavno izvesti 16-kilometrsko oddajanje od Wardenclyffa do Box Hilla ali 65-kilometrsko do New Yorka. Pri vseh poskusih je uporabljal primarne in sekundarne tuljave iz svojega laboratorija, ki so bile preko podzemnih kablov povezane s stolpom, in ne oscilatorjev v glavnem jašku stolpa, ker ti niso obstajali. Fotografij ali drugih dokazov, ki bi kazali na to, da je Tesla kdaj namestil oscilatorje na stolp, preprosto ni, kot tudi ni nobenega dokaza, da bi kdaj namestil osrednjo kovinsko gred, ki bi potekala od kupole do tal. Morda prav zato, ker stolp ni bil nikoli dokončan, ni izvedel nobenih poskusov na dolge razdalje. Telo Zemlje je dober električni prevodnik, izoliran v prostoru. Na višini približno 50 kilometrov ima relativen elektrostatični naboj glede na zgornje plasti ozračja. Če drugo prevodno telo v neposredni Zemljini soseščini hitro zaporedoma napolnimo in izpraznimo, to povzroči enakovredno spreminjanje elektrostatičnega naboja Zemlje, kar povzroči prehod električnega toka skozi tla.21 Vloga ozemljitve pri električnih poskusih sega vsaj v leto 1838, ko je profesor münchenske univerze Carl August Steinheil »dokazal, da je Zemljo mogoče uporabiti kot povratni prevodnik«. Tega koncepta uporabe Zemlje kot povratne točke se je posluževal tudi Samuel Morse v štiridesetih letih 19. stoletja, ko je vzpostavil štirideset milj dolgo telegrafsko linijo od Washingtona do Baltimora. Vendar se je izkazalo, da je povratni krog učinkovitejši, ko so tla mokra, na primer po močnem dežju. Kljub temu je Steinheilovo odkritje, da ozemljen povratni tokokrog deluje, pripomoglo k zmanjšanju stroškov gradnje svetovnih sistemov.22 Do zamisli o brezžičnem prenosu telegrafskih sporočil je prvi prišel Mahlon Loomis, ki je leta 1864 uspešno pošiljal signale med vrhovi hribov v gorovju Blue Ridge v Virginiji z uporabo zmajev, zemeljske povezave ter primitivnih galvanometrov kot oddajnikov in sprejemnikov. Ta instrument, ki je zaznaval majhne spremembe magnetnih polj, je zabeležil signal vsakič, ko je bil oddajnik v zemlji »vklopljen« ali »izklopljen«. Loomis je poskus izvedel v prisotnosti dveh kongresnikov in ga tudi patentiral. Loomisovo rešitev so tako dobro sprejeli, da je od kongresa prejel 50.000 dolarjev subvencije za uporabo svoje »zračne telegrafije«. Tesla je seveda poznal Loomisovo delo. Srbski izumitelj je ustvaril podobno napravo z uporabo zmajev in povezave s tlemi ter celo uporabil nekaj enakih besed kot Loomis, ki je govoril o »izkoriščanju kolesja narave«. Loomis velja za prvega in celovitega izumitelja tehnologije brezžičnega omrežja.23 V začetku 80-tih let 19. stoletja je William Preece, elektroinženir britanske pošte, podobno kot njegovi predhodniki spoznal, da je Zemlja sama po sebi ključni del uspešne izvedbe vsakega brezžičnega sistema. Ko je Preece osamil vlogo Zemlje kot primarnega ali sekundarnega tokokroga, je za zaznavne naprave uporabil telefonske sprejemnike in ugotovil, da so »na običajno delujočih telegrafskih linijah motnje dosegale razdaljo 1.000 metrov, medtem ko so v nekaterih delih države na vzporednih telegrafskih linijah učinke zaznavali celo na razdalji od 10 do 40 milj«. Preeceovo delo na področju zaznavanja zemeljskih tokov, ki so ga ponovili inženirji Western Uniona v Združenih državah, je pomembno vplivalo tudi na Teslove teorije.24 Druge ključne značilnosti brezžičnega sistema poleg ozemljitve vključujejo načelo resonance ali uglašenih vezij, anteno, sposobnost proizvajanja neprekinjenega elektromagnetnega valovanja ter naprave za oddajanje in sprejemanje brezžičnih sporočil. Preece je sredi 80-tih let 19. stoletja v New Yorku obiskal Edisona in si iz prve roke ogledal Edisonov »kobilični telegraf«, ki je bil »naprava za prenos sporočil z dispečerskih postaj na vozeče vlake s pomočjo indukcije ali resonance«. Edison se je ukvarjal tudi s predhodniki radijskih elektronk, ki so bile pravzaprav žarnice z dvema žarilnima nitkama, ki so prikazovale pretok električnega toka med nitkami; Preece je to poimenoval »Edisonov učinek«. Teslovi predhodniki so bili tudi Heinrich Hertz, Oliver Lodge in Édouard Branly. Branly, francoski profesor fizike, je preučeval poskuse Petra Munka s Švedske iz leta 1835, ko je slednji s pomočjo Leydenskih kozarcev pošiljal elektriko skozi ogljikov in kovinski drobir. To delo je nadaljeval Samuel Varley iz Anglije, ki je leta 1856 opazil, da električni naboji vplivajo na prevodnost kovinskega prahu v steklenih ceveh. Ko je Branly te informacije nadgradil z Edisonovim učinkom, je opazil, da je vrzel Hertzovih uglašenih vezij mogoče nadomestiti s stekleno cevjo, ki vsebuje drobno razpršene kovinske delce. Ko je skozi cevko stekel brezžični tok, so se delci poravnali vzdolž poti vrzeli in sklenili vezje. Z rahlim tapkanjem se je tokokrog ponovno odprl, dokler ni prišlo do ponovnega prenosa. Lodge je izpopolnil Branlyjevo odkritje kohezije delcev iz leta 1890 in ga označil kot koherer. Tesla je koherer dodatno izpopolnil z uporabo posebnega kovinskega prahu, ki sta ga razvila ruski izumitelj Aleksander Popov in dr. H. Rupp iz Stuttgarta, ki je ugotovil, da bi stalno vrtenje kohererja povečalo njegovo občutljivost. Tesla je takšne kohererje uporabil v Colorado Springsu, ko je spremljal nevihte na razdalji več kot tisoč kilometrov in zaznaval signale, za katere je domneval, da prihajajo iz vesolja. Čeprav je stolp sam po sebi zelo slikovit, pa radovednost malega [zaselka] vzbujajo čudesa, ki se skrivajo pod njim. Na sredini podstavka je lesena konstrukcija, ki je zelo podobna vhodu v kabino na čezoceanskem parniku. Ta vhod je skrbno varovan, in nikomur, razen Teslovim delavcem, ni bilo dovoljeno vanj niti bežno pokukati … Gospod Scherff … je novinarju razkril, da je [vhod v jašek] vodil v majhen drenažni prehod, ki je bil zgrajen z namenom, da bi zemlja okoli stolpa ostala suha, vendar vaščani govorijo drugače. Izjavljajo, da vodi do izkopa, podobnega vodnjaku, ki je tako globok, kot je visok stolp, z zidanimi stenami in okroglim stopniščem, ki vodi do dna. Pravijo, da so od tam naprej vsa tla pod zemljo prepredena s podzemnimi predori, ki se raztezajo v vse smeri. Z občudovanjem pripovedujejo, kako gospod Tesla ob svojih tedenskih obiskih … preživi toliko časa v podzemnih hodnikih kot na stolpu ali v čudovitem laboratoriju, kjer se nahaja elektrarna za svetovni telegraf.25 Tesla poudarja, da so elektroinženirji zaradi okrepitve signalov na sprejemnem koncu z zelo občutljivimi sprejemniki napačno domnevali, da je njihov dotedanji sistem prenosa najbolj izvedljiv. Vendar pa je mogoče z dušenjem elektromagnetnih sevanj, krepitvijo zemeljske povezave in nadzorom razpona valovnih dolžin energijo natančno usmeriti skoraj brez izgub na katerokoli mesto, zato ojačitev signala na sprejemni strani ni več tako ključnega pomena. »Res je,« poudarja Tesla, »da se elektrika z oddajnika prenaša v vse smeri, enako po Zemlji in zraku … Vendar se energija porabi le na mestu, kjer se jo zbira in uporabi za opravljanje določenega dela.«26 Glede povezave s tlemi in ob upoštevanju radarskih posnetkov, pridobljenih med snemanjem filma The Tesla Files, ki prikazujejo Teslove zemeljske vtiče in mrežo predorov, lahko ugotovimo, da je Tesla res postavil zapleteno konstrukcijo sedem nadstropij pod površjem. Pri tej novi in precej neverjetni ugotovitvi je zanimivo to, da razen Teslovega pričanja med sodnim postopkom proti vodstvu hotela Waldorf-Astoria, ki je nepremičnino uničilo, niso nikoli odkrili nobenih informacij o natančnih razlogih za njeno postavitev. Ker so v ta del stolpa vložili toliko dela, se ne moremo načuditi, zakaj ni možno najti nobene Teslove razprave, ki bi pojasnila potrebo po skoraj 120 metrih različnih predorov. Zdi se mi neverjetno, da je nameraval lesti sedem nadstropij navzdol samo zato, da bi nadzoroval ozemljitev. Zato menim, da je načrtoval vgradnjo opreme za testiranje, generator in podobno, s čimer bi si ustvaril prostor za delo pod zemljo, ko bi končno začel izvajati svoje brezžične prenose. Nekateri Teslovi projekti so vključevali uporabo tekočega dušika ali drugih primerljivih spojin za izboljšanje povezave z zemljo in ustvarjanje možnosti za preučevanje različnih vidikov delovanja planeta. Tesla je na primer govoril o spremljanju gibanja ladij, kar bi bila nekakšna oblika globalnega radarja, govoril pa je tudi o iskanju dragocenih kovin s postopkom, znanim kot telegeodinamika. Morda je Tesla nameraval kartirati prisotnost mineralov na čim večjem delu Zemlje, ko bi bila njegova brezžična oprema enkrat v pogonu. Po besedah profesorja Jovana Cvetića z Univerze v Beogradu je bil »stolp Wardenclyffe deloma komercialni, deloma eksperimentalni objekt. Tesla ni bil prepričan o nekaterih rešitvah, saj je bil ta stolp veliko večji in drugačen od postaje Colorado Station. Poskušal je najti najboljši način za proženje nihanja tal in to je zahtevalo poskuse, kar je razvidno iz njegovih zapiskov po delu v Koloradu. «27 Travis Taylor, ameriški raketni znanstvenik in fizik, je za naš film The Tesla Files preučil Teslove zapiske in tako lahko uporabil veliki Teslov oscilator, ga pritrdil na tla in osvetlil žarnice na skromni razdalji od oddajnika. Žarnice so ugasnile, ko je bila ozemljitvena povezava prekinjena, ko pa je bila ozemljitev ponovno vzpostavljena, so žarnice ponovno zasvetile. Taylorjev poskus je jasno potrdil Teslovo trditev, da je Zemlja res primeren medij za prenos električne energije. Drugi Taylorjev poskus je predstavljal prenos električne energije z ene Teslove tuljave na enako sprejemno tuljavo. Sprejemna tuljava je s kablom napajala majhen čoln. Zaradi omejenega časa in sredstev je bil poskus nekoliko okrnjen, vendar je uspešno potrdil Teslovo trditev, da lahko oddajni stolp z uporabo prenosa po zemlji prenese energijo na sprejemni stolp, ki lahko nato to električno energijo uporabi za pogon stroja. Eno glavnih vprašanj v zvezi s Teslovimi načrti je povezano s strukturo oddajnega vala. Tesla je očitno prenašal vodeni površinski val, ki je deloval na podlagi prevodnosti. V zvezi s tem, kako bi lahko ta naprava poganjala letala, je dejal: »Tok teče skozi Zemljo, v zraku pa pride do enakovrednega električnega premika.« Ta trditev vsekakor dodatno prispeva k zapletenosti njegovega sistema. Tesla je dodal, da bo njegov »izpopolnjen sistem pozitivne selektivnosti deloval kot časovna ključavnica na bančnem sefu, tako popolna bo individualizacija tokov«.28 Po Teslovih besedah energija ne bi bila povsod prosto dostopna, kot se običajno misli, saj potrebujemo za zajem sprejemnik, ki je natančno naravnan na določeno idiosinkratično valovno dolžino. Informacije in manjše količine energije pa bi bile verjetno prosto dostopne zaradi oddajanja množičnih medijev, podobno kot radijski sprejemnik v avtomobilu sprejema lokalne postaje. Ko bi energija »preskočila« na sprejemni stolp v predmestnem središču, bi se lahko shranila v kupoli stolpa ali na različne načine prenesla na mehanske naprave, vključno s pošiljanjem energije v ravnih linijah v prostor, s kabli, vzpostavitvijo izmeničnih povezav med tlemi in dvignjenim terminalom ali pretvorbo energije v višje frekvence in njihovo distribucijo po naravnem mediju. Ključno bi bilo vnaprej določiti natančen razpon valovne dolžine, tako da bi bilo mogoče električno energijo natančno prenesti na katerokoli pomembno lokacijo ali večje mesto na planetu s prilagoditvijo vala na določeno dolžino: na primer 790 milj do Čikaga, 2900 milj do San Francisca ali 3600 milj do Pariza. Temeljna razlika med sedanjim sistemom oddajanja in sistemom, ki ga nameravam uvesti, je v tem, da sedanji oddajnik oddaja energijo v vse smeri, medtem ko se v sistemu, ki sem ga zasnoval, v vse točke Zemlje prenaša le sila, energija pa potuje po vnaprej določenih poteh. Morda je najbolj čudovita lastnost ta, da energija potuje večinoma po ortodromni črti, to je po najkrajši razdalji med dvema točkama na površini planeta, in doseže sprejemnik brez najmanjše disperzije, tako da je moč zbrati količinsko neprimerno več energije, kot je to mogoče z žarčenjem. S tem sem zagotovil popolno sredstvo prenosa energije v katerokoli želeno smer, in sicer bolj ekonomično ter brez kakršnihkoli kakovostnih in količinskih omejitev, ki bi jih uporaba reflektorjev nujno vključevala.29 (Poudarek dodan.) Tesla si je zamislil, da bi po planetu zgradil mrežo stolpov, podobnih prvotnemu v Wardenclyffu, ki bi bili med seboj v resonančni povezavi, podobno kot med seboj resonirajo uglaševalne vilice. Tako bi lahko vsak stolp ali resonančni transformator deloval kot oddajnik in sprejemnik brezžičnih informacij. Vrh stolpa ni bil namenjen prenosu, temveč zbiranju energije, da bi se ta lahko po prevodniku prenesla v Zemljo in poslala naprej. S spreminjanjem dolžine elektromagnetnih valov ter upoštevanjem velikosti planeta in hitrosti svetlobe je Tesla nameraval zbrano energijo usmeriti na točno določeno mesto. Vsak stolp bi vseboval tri tuljave, primarno, sekundarno in dodatno tuljavo, kot je pojasnjeno spodaj: 1. Resonančni transformator sestavljajo: a) Debela krajša tuljava z manjšim številom navitij, ki je primarna v oddajniku in sekundarna v sprejemniku. b) Tanka daljša tuljava s številnimi navitji, ki je sekundarna v oddajniku in primarna v sprejemniku. Dolžina tanke tuljave »mora predstavljati eno četrtino valovne dolžine električne motnje v tokokrogu« glede na velikost planeta in hitrost svetlobe. c) Dodatna tuljava za modulacijo, stabilizacijo in individualizacijo frekvenc. d) Magnetno jedro, pritrjeno na Zemljo in na dvignjeni terminal. 2. Vir energije so hidroelektrarne ali elektrarne na premog. 3. Ozemljitveni priključek, ki ga sestavljajo globok kovinski jašek, ki sega 15 ali več metrov globoko v zemljo, in ozemljitvene palice, ki se za boljši prenos kot špice kolesa širijo v zemljo. 4. Posoda s tekočim zrakom (91,66°C), ki povzroči »izjemno povečanje nihanja v resonančnem krogu«. (Patent #685,956) 5. Dvignjen terminal, kupola za zbiranje shranjenega naboja/kondenzator, 57 metrov nad tlemi. 6. Skupna dolžina tokokroga je približno sto metrov (in dodatnih sto metrov ozemljitvenih palic). 6 Hiša Morgan J. Pierpont Morgan je debelušen možak s klobukom na glavi in veliko cigaro v ustih, ki s sprehajalno palico odganja fotografe ter izza svoje pisalne mize v majhnem, elegantnem sedežu banke Morgan na Wall Streetu 23 odločno vodi svoj imperij. Vzbujal je strahospoštovanje, množice so se pred njim razkropile, ko je v paniki leta 1907 hodil po ulici in reševal borzo. Tajkuni so se spremenili v žolco, ko so se znašli v njegovem ognjevitem pogledu. Kralji so mu zavidali zbirko starih mojstrov in mladih ljubic … V svojih najboljših časih se je hiša Morgan obnašala kot suverena država, saj je razpolagala z večjim bogastvom, kot ga ima v svojih zakladnicah večina držav, sodelovala je v tajnih diplomatskih misijah, pisala scenarij za vojno ali mir, podpirala vlade ali jih rušila.1 Da bi razumeli Nikolo Teslo, se moramo vprašati o izvedljivosti njegovega fantastičnega projekta v Wardenclyffu in o s tem povezani naravi odnosa s J. Pierpont Morganom. Tesla v svoji avtobiografiji navaja, da je bil ta projekt v veliki meri »človekoljubne narave«. Pretežni del Morganovega velikega bogastva je izhajal iz njegovega deleža v družbi General Electric, ki je nastala na podlagi prijateljske pogodbe z Westinghouseom ter pridobitvi Teslovega sistema za distribucijo električne energije v zameno za patente za električne vozičke, ki jih je potreboval Westinghouse. Teslovo prikazovanje tega novega posla kot dobrodelnega je sicer zagotovo v skladu s Teslovim svetovnim nazorom, da bi morali zelo bogati vračati družbi. Vendar pa za to njegovo prepričanje v resnici ni bilo nikakršne podlage. V današnjem svetu ne najdemo primerljivega človeka, kakršen je bil J. Pierpont Morgan. Če bi združili Billa Gatesa, Elona Muska, Steva Jobsa in Teda Turnerja, bi dobili le del tistega, kar je predstavljal Morgan. To je bil magnat, ki je obvladoval bančništvo, zavarovalništvo, ladijski promet, železnice, telefon, distribucijo električne energije, lesno industrijo, rudarstvo, proizvodnjo gume in jeklarsko industrijo. Morgana so pogosto predstavljali kot silo, močnejšo od angleškega kralja, nemškega cesarja in predsednika Združenih držav Amerike skupaj. Tesla je v svojem govoru pri Niagarskih slapovih sebe označil za »umetnika« in res je govoril o ideji filantropije. Ko je sklenil pogodbo z Morganom, je nedvomno gledal na svet skozi rožnata očala, vendar pa natančna preučitev njune pogodbe odpravlja vsakršno domnevo, da bi imela filantropija kakršnokoli vlogo pri Morganovem sodelovanju. Imela sta pogodbo, brezžično omrežje je bilo prihodnost in Morgan se je odločil, da bo namesto Marconija podprl Teslo. Morgan je bil dejansko tako spreten, da je k poslu dodal ne le Teslove patente za brezžično omrežje, temveč tudi patente za razsvetljavo. Izkupiček je bil ogromen, če upoštevamo, da je bil trg fluorescenčnih svetilk velikanski in potencialno vreden več sto milijonov, če bi se ga Morgan odločil lotiti. Težava Tesle je bila, da je pretiraval. Ko je izvedel, da Marconi kopira njegovo napravo, je spremenil načrte in zgradil dvakrat večji stolp, kot se je dogovoril z Morganom, saj je želel povečati domet stolpa, da bi lahko prevzel večji delež trga. Ta velika sprememba se je zgodila, ko je bil finančnik na svojem vsakoletnem potovanju po Evropi, torej brez njegovega soglasja. Medtem ko se je vse to dogajalo, se je borza sesula, predvsem zato, ker se je Morgan potegoval z Nedom Harrimanom za nadzor nad železnico Northern Pacific Railroad in Harriman je železnico skoraj spodmaknil izpod nog velikana z Wall Streeta. Konec leta je Marconiju uspelo prenesti sporočilo čez Atlantik in se s tem zapisati med nesmrtne. Ker je porabil 150.000 dolarjev, ki jih je zagotovil Morgan, je Tesla zbral dodatnih 50.000 dolarjev s pomočjo sorodnikov in drugih naložb, a mu je še vedno manjkalo dobrih 100.000 dolarjev. Njegova edina rešitev je bila, da od Morgana pridobi sredstva za dokončanje stolpa ali da mu ta omogoči, da zbere dodatna sredstva s sodelovanjem novih partnerjev. Ker pa je Tesla kršil prvotno pogodbo in je Marconi uspel z veliko skromnejšim proračunom, se je Morgan odločil umakniti svojo podporo. Če bi bil Morgan v tem brezkompromisnem svetu mednarodnih milijonskih poslov zgolj filantrop, kot je menil Tesla, bi drugim vlagateljem dovolil zagotoviti dodatna sredstva, ki so bila potrebna za dokončanje Wardenclyffa, saj je cilj filantropije prav ta altruizem. Preprosto dejstvo je, da je bil velik odstotek Morganovega premoženja neposredno povezan s Teslovimi prejšnjimi izumi na področju distribucije električne energije ter proizvodnje strojev, generatorjev in vseh mogočih električnih naprav. Ni šlo za to, da bi Morgan sprejemal Teslov načrt kot norost. Ravno nasprotno: bal se je, da bi Tesli lahko uspelo. In če bi Tesli uspelo, kaj bi se zgodilo z Morganovo lesno industrijo, rudniki bakra in plantažami kavčuka, predvsem pa z njegovim pomembnim podjetjem General Electric in kaj šele z AT&T? Če bi Tesla lahko prenašal električno energijo brezžično, le kam bi namestili števce? Ali je bilo vredno žrtvovati vse te panoge in staviti na Teslov brezžični sistem? Morgan je ocenil, da ne. Tesla je nato od Thomasa Fortuna Ryana prejel 10.000 dolarjev, poleg tega pa še obljubo za nadaljnjih 90.000 dolarjev, vendar se je Ryan po srečanju z Morganom premislil in se odločil za vlaganje v zavarovalništvo.2 Tesla se je zato obrnil na Henryja Claya Fricka. Tesla je Fricku v njegove pisarne v poslopju Trinity v središču mesta poslal pismo, v katerem je do podrobnosti opisal celoten obseg svojega brezžičnega podjetja, vključno z osupljivo fotografijo laboratorija in stolpa z ročno napisano opombo. »Ta svetovna telegrafska naprava,« je zapisal Tesla, »bo zagotavljala električno energijo z močjo desetih milijonov konjskih moči in prenašala telegrafska in telefonska sporočila na vse kraje na Zemlji absolutno natančno in neovirano.« Natipkani del pisma je končal takole: »Čeprav so komercialne možnosti tega projekta neskončne, vas pozivam v enakem duhu, kot sem ga naslovil na gospoda Morgana in na katerega se je odzval.« Njegove zaključne besede so bile: »Narava vam je dala moč za vodenje poslov in ustvarjanje denarja … Vi in gospod Morgan si bosta vzela nekaj zase in mi odstopila takšen delež, kakršnega bosta želela … Že malo tistega, kar imata v izobilju,« je zapisal multimilijarderju (v današnjih dolarjih), »v kombinaciji z odličnim in redkim, kar ponujam jaz, bo povzročilo večstoletni napredek sveta.«3 Frick, s katerim se je Tesla pogosto srečeval, saj sta imela oba apartma v hotelu Waldorf-Astoria, je dolgo odlašal z odgovorom in Teslo prepričeval, da »mora obstajati nek razlog«, zakaj Morgan ni hotel prispevati zneska, potrebnega za dokončanje projekta. Tesla mu je predstavil svoje pretekle dosežke na področju prenosa električne energije, mu izročil kopije svojih patentov za brezžično omrežje in več člankov, v katerih je opisal celoten obseg načrta, nato pa se je domislil, kako oblikovati odgovor, da bi se izognil ključnemu vprašanju, in sicer težavi z izgradnjo prevelikega stolpa ter prekoračenjem proračuna brez Morganove privolitve. »Morda se sprašujete, zakaj gospod Morgan ne zagotovi vsega potrebnega kapitala. Razlaga je zelo preprosta, gospod Frick. Gospoda Morgana sem pritegnil z jasnim razumevanjem, da se nanj glede tega ne bom več obračal. Z menoj je ravnal, kot lahko ravna le velik človek, vendar od njega ne moremo pričakovati, da bo prelomil svojo besedo. Prosim, da ga obiščete in sprejmete kakršnokoli odločitev, ne glede na to, za kaj gre.«4 Frick je to storil in tako kot je Morgan od financiranja preostanka projekta odvrnil Ryana, je odvrnil tudi njega, zato je bil Tesla prisiljen ponovno pisati pošasti z Wall Streeta. 17. februar 1905 Spoštovani gospod Morgan, dovolite mi, da ponovim. Izpopolnil sem največji izum vseh časov – prenos električne energije brez žic ne glede na razdaljo, v kar sem vložil deset let svojega življenja. To je dolgo iskani kamen filozofov. Projekt, ki sem ga zgradil, je treba le še dokončati, in človeštvo bo z enim samim korakom deležno napredka za več stoletij. Danes sem edini človek na tem svetu, ki ima posebno znanje in sposobnost, da zagotovi ta čudež, in morda ne bo takšnega naslednjih sto let … Pomagajte mi dokončati ta projekt ali pa odstraniti ovire na moji poti. Iskreno sem bil vesel, ko sem vas včeraj videl tako odličnega zdravja. Napovedujem vam še 20 let aktivnega življenja. Vaš zvesti, N. Tesla5 Ne smemo pozabiti, da je Tesla živel v hotelu Waldorf-Astoria, zato se je pogosto družil s številnimi premožnimi posamezniki. John Warne »Bet-a-Million« Gates je tako kot Henry Clay Frick živel v hotelu Waldorf-Astoria, poleg njiju pa še en multimilijonar, John Jacob Astor, ki je bil lastnik hotela in je financiral Teslov prejšnji podvig v Colorado Springsu. August Belmont, ki je financiral podjetje Westinghouse, je s podporo monarha z Wall Streeta pravkar prejel 35 milijonov dolarjev za gradnjo nove podzemne železnice Interborough, ki jo je poganjalo skoraj ducat ogromnih Teslovih turbin. Ko je Morgan odkupil lastniški delež Andrewa Carnegieja in ustanovil prvo milijardno podjetje U. S. Steel, je Frick kot Carnegiejev menedžer prejel približno 60 milijonov dolarjev. Biti obkrožen s takšnim bogastvom, ki ga je v veliki meri očitno omogočil sam s svojimi prejšnjimi stvaritvami, in biti izključen s strani J. Pierponta Morgana, ki je imel od tega največ koristi, je bilo za Teslo preveč boleče, da bi to lahko prenesel. Na videz je Morgan »Tesli želel uspeh«, dejansko pa je poskrbel za Teslov neuspeh, saj ni zagotovil dodatnih sredstev za dokončanje stolpa, poleg tega pa je drugim multimilijonarjem odsvetoval naložbo. Ko je posel s Teslo propadel, je prišlo do borznega zloma. Paniko leta 1907 je sprožilo manipuliranje z zalogami bakra. Očitno je trg razumel, da bo zdaj, ko so Teslovi načrti za brezžično omrežje propadli, baker ponovno postal dragocena dobrina, in to je bilo bistvo te panike. Številne banke so propadle. Teddy Roosevelt, tedanji predsednik, je Morgana zadolžil za zbiranje in razdeljevanje sredstev za reševanje močnejših, ko pa Morgan ni hotel pomagati svojemu prijatelju Charlesu Barneyju, ki je vodil Knickerbocker Trust Company, je Barney vzel pištolo in se ustrelil. Dragi Tesla, gospa Filipov je zdrava in oba sva neizmerno srečna, ker ste se nama pridružili na božični večer. Ko vas milijonarji zapustijo, vas bosta ob najinem skromnem ognjišču vedno pričakala najino odprto srce in topel dom. Zvesto vaš, RUJ [Robert Underwood Johnson]6 • ŽIVČNI ZLOM • Zadnjih sedem let sem imel brezžično telegrafijo za zajtrk, kosilo in večerjo, imam pa še toliko idej na to temo, da me že začenjajo mučiti prebavne motnje.7 Javnost ni vedela, da je Tesla preživel leto osebnega pekla, ki se je končalo z umorom njegovega prijatelja in Morganovega partnerja pri gradnji Madison Square Gardena ter njegovega arhitekta v Wardenclyffu, neponovljivega zapeljivca Stanforda Whitea. Ta je spoznal Evelyn Nesbit pri njenih šestnajstih, ko je bil star že 47 let, v gledališču Garden Theatre, ko je tam nastopala v vlogi Florodore. Ko je šest let kasneje Whitea s tremi streli iz revolverja na zabavi v restavraciji na strehi hotela Garden umoril poblazneli soprog Evelyn Nesbit, Harry Thaw, milijarder v današnjih dolarjih, je bil po mnenju mnogih to zločin stoletja. Thaw je po umoru zamahnil s pištolo in izjavil, da je »ustrelil zver«. Aretirali so ga in tako se je začelo dolgotrajno sojenje, pri katerem ga je spremljala njegova zvesta žena, mu pisala ljubezenska pisma in mu vdano stala ob strani. Thaw se je poskušal izgovarjati na mlado Evelyn, vendar je bil sam, nagnjen k bičanju prostitutk, v resnici preprosto ljubosumen na bogatega moškega iz mesta, za kar je plačal z zaporom v psihiatrični ustanovi, kjer je preživel dobršen del preostanka življenja. 13. oktober 1904 Zadnje leto, gospod Morgan, skoraj ni bilo noči, da s solzami ne bi namočil blazin, vendar me zaradi tega ne smete imeti za slabiča. Popolnoma prepričan sem, da bom svojo nalogo dokončal, pa naj se zgodi karkoli. Žal mi je le, da moram po obvladovanju vseh težav, ki so se zdele nepremostljive, ter po pridobitvi posebnega znanja in sposobnosti, ki jih imam zdaj le jaz in ki bi ob učinkoviti uporabi napredovale za stoletje, svoje delo odložiti. V upanju na vaš prijazen odgovor, vaš N. Tesla8 Če ne bi bilo dokazov, ki jih razkriva Teslov rokopis iz obdobja okoli leta 1906, in potrdila pisma Teslovega tajnika Georgea Scherffa ter njegovega urednika T. C. Martina, ki omenjajo izumiteljevo grozljivo telesno stanje, bi se mit, da je waldorfski dandy iz tega izšel nekako nepoškodovan, ohranil.9 2. februar 1906 Spoštovani gospod Morgan, Obrnite se na gospoda Fricka … Poklical vas bo. Čas beži. S spoštovanjem, N. Tesla10 Teslovo trpljenje po propadu njegovih sanj v Wardenclyffu ni ostalo prikrit le javnosti, temveč tudi Teslovemu biografu Johnu O’Neillu, ki je Teslo poznal štirideset let. Po naključju je istega leta zelo trpela še njegova intimna prijateljica, Katharine Johnson, pri kateri je igral morda pomembno vlogo tudi propad Teslovih načrtov za svetovno podjetje Wardenclyffe. • KATHARINE JOHNSON • Septembra 1906, ko je bila še vedno v Evropi, je Katharine pisala: »Dragi Robert, ni mi dobro. Na to moraš biti pripravljen … Med dolgotrajno boleznijo in okrevanjem v Firencah je mene zapustilo nekaj bistvenega … Ne nadejaj se uresničitve tega, o čemer zdaj sanjaš – to je že zdavnaj minilo. Vem, da sem se spremenila. Sem bolj žalostna – imam občutek propadanja, somrak se bliža … Da bi živela naprej, moram pogledati globlje, dlje. Morda bom doma le uspela najti kakšen košček svojega običajnega jaza.«11 Po vrnitvi v ZDA je Katharine dejansko zbrala pogum in obiskala mogotca Wall Streeta v njegovi pisarni na Wall Streetu 23, vendar je Morgan ni hotel sprejeti. Tesla je nadaljeval vseživljenjsko prijateljstvo z Morganovimi otroki. Dejstvo, da je J. P. Morgan mlajši pozneje investiral v Teslove turbine, kaže na to, da razen Tesle in Morgana v bistvu nihče drug ni vedel za stopnjo sovražnosti, ki je obstajala med njima. Tesla je svoji dobri prijateljici Anne Morgan napisal: 31. marec 1913 Draga gospa Morgan, besede ne morejo izraziti žalosti, ki sem jo občutil ob novici o smrti vašega očeta. Šele ko sem spoznal, da ga ni več, sem se zavedel, kako globoko se mi je vtisnila v spomin njegova močna podoba. Ves svet ga je poznal kot genija z redkimi sposobnostmi, meni pa se zdi kot ena tistih kolosalnih osebnosti preteklih stoletij, ki zaznamujejo epoho v razvoju človeške misli. Z iskrenim spoštovanjem, Nikola Tesla12 Če Tesla ne bi hranil korespondence z mogotcem z Wall Streeta, ne bi mogli razumeti, kako resnično je Tesla trpel zaradi Morganove trdovratne odločitve, da ne le ukine vsa sredstva za njegov dragoceni stolp, temveč tudi prepreči vsem drugim vlagateljem, da bi Tesli pomagali do uspeha. Dejstvo, da je Tesla ohranil integriteto, kaže na kompleksnost njegove narave in na to, da je bil v to prisiljen, saj je le tako lahko po Morganovi zavrnitvi še naprej iskal druge vlagatelje. Prav zaradi te javne osebnosti, kakršna je bil Morgan, je resnica o njunem razmerju ostala prikrita javnosti. Tesla, ki je skrival osebni pekel, v katerem se je nahajal, je leta 1907 iz njega izstopil z jezo, ki je ni znal obvladati. V hitrem zaporedju se je ranjeni čarodej pojavil z množico zlobnih razglasov, ki so njegovo agresijo preusmerili z mogočnega finančnika na širšo javnost. Ne samo, da je trdil, da lahko z namestitvijo oscilatorja na nosilni temelj poruši katerokoli stavbo v mestu, ampak lahko, kot je objavil New York Herald, »Tesla v minuti uniči tudi vsakršno armado,« saj bo ustvaril »dvajset milijonov konjskih moči za bitke prihodnosti«.13 In kot bi to ne bilo dovolj grozljivo, je trdil še, da lahko s pravo opremo ustvari plimovanje, ki potopi vsako ladjo ali uniči vsako armado, in da bi v nekaj tednih z uporabo istega načela resonance lahko razcepil tudi sam planet!14 To je bil novi Tesla, jezen, zlovoljen, zloben, hudoben in maščevalen. Toda glede Morgana, je, kot vedno, držal jezik za zobmi. Zanimiv vpogled v miselnost mogočnega finančnika je mogoče najti v biografiji Jeana Strousa Morgana: American Financier iz leta 1999, ki navaja, da je imel pomisleke glede uničenja Teslove velike vizije. V osebnem pogovoru s svojo tajnico Belle Greene se je starajoči se finančnik nekega večera, ko je bil malček opit in nekako otožen, saj mu je zmanjkovalo časa, spopadel z nekaterimi težjimi odločitvami. Morgan je v tem času že videl, kako se razvija svet brezžičnih omrežij, in res je mogoče, da je imel določene pomisleke. Na večer, preden je Morgan leta 1908 odplul v Evropo, »mi je razkril delčke svojega življenja,« je zapisala Greene v svojem dnevniku, »o svojih neizpolnjenih upih, neuspehih in razočaranjih, o tem, kako si je vedno prizadeval biti graditelj in ne uničevalec, kako je skušal pustiti ambicije za seboj in pred sebe postaviti le dosežke za izboljšanje človeštva … Tako zelo [sem se] zatopila v najin pogovor, da sem šele po dolgem času začutila bolečino in otopelost, ki mi jo je v roki povzročil njegov jekleni prijem.«15 Primerjajte ta odlomek s Teslovim zadnjim od približno šestdesetih pisem, ki jih je izumitelj poslal Morganu, preden je popolnoma propadel. Ali je Morgana morda preganjalo ravno to pismo? Vse priložnosti obstajajo [gospod Morgan]. Zelo vas cenim kot velikega in častnega človeka … [vendar] je večja moč v cvetličnem listu kot v medvedovi šapi. To je največ, kar bom kdaj rekel … Znani ste kot graditelj stavb, a če v tem primeru raje rušite temelje … potem to storite.16 Teslova spoznanja v naslednjem kratkem odlomku jemljejo dih. »Naj gravitacija odbija, namesto da bi privlačila, naj prav postane narobe. Vsak razmislek, ne glede na vse … mora temeljiti na vaši brutalni odločnosti … Ali ne boste prisluhnili ničemur? Ali me boste pustili podleči, izgubiti krono nesmrtnosti … ker ste nekoč pač rekli ne? Povem vam, da bom vašo naložbo stokratno povrnil,« piše Tesla Morganu v tem ganljivem pozivu.17 Nihče ne ve zagotovo, zakaj se je Morgan tako trudil, da bi Wardenclyffe propadel. Vendar je to zagotovo počel. Po eni strani je Morgan ustavil financiranje, po drugi pa uporabil vso svojo moč za odvračanje drugih, da bi pomagali Tesli. Domnevamo lahko, da je bila glavni razlog za to Morganova nezmožnost predstavljati si, kako bi lahko s tem zaslužil, saj v tistih časih na brezžično tehnologijo ni bilo mogoče namestiti števcev. Tesla je razumel, da bo prihodnost prinesla svetovno povezovanje brezžičnih komunikacij, zato je skušal Morganu dopovedati, da bodo prihodki možni na drugačen način. Dolga leta sta bila na primer radio in televizija brezplačna, a sta oba medija kljub temu ustvarila milijarde dolarjev, večinoma z oglaševanjem. Morgan je morda postavljal pod vprašaj tudi izvedljivost projekta. Več kot sto let pozneje razprava o tem še vedno ni končana. Vprašanje je, ali je bila Teslova zasnova v Wardenclyffu sploh izvedljiva. Del odgovora razkriva prejšnje poglavje o Wardenclyffu, še en ključ pa se skriva v naslednjih poglavjih o Teslovem izumu daljinskega upravljanja, o tem, kako je leta 1915 pomagal podjetju Telefunken razširiti brezžično postajo v Sayvillu na Long Islandu, in v popolnem razumevanju sodnih sporov med Teslo, ameriško mornarico, podjetjem Telefunken in Marconijem. III. DEL Brezžično Z veseljem lahko rečem, da … sem zasnoval sredstva, ki nam bodo omogočila … prenos energije od postaje do postaje brez uporabe kakršnegakoli povezovalnega kabla … Nekatere od mojih idej se morda zdijo težko uresničljive, vendar so rezultat dolgotrajnega razmišljanja in razvoja. Z idejami je tako kot z vrtoglavimi višinami, na katere se vzpenjate. Sprva povzročajo nelagodje in željo po sestopu, nezaupanje v lastne moči, a kmalu oddaljenost od vrveža, življenja in navdihujoč vpliv višine umirijo tvojo kri; tvoj korak postane trden in zanesljiv in stremeti začneš po še bolj vrtoglavih višinah. – NIKOLA TESLA, govor na banketu v klubu Ellicott, Niagara Falls, 12. januar 1897 7 Daljinsko vodena robotika Že leta 1898 sem predstavnikom velikega proizvodnega koncerna predlagal izdelavo in javno predstavitev avtomobilskega voza, ki bi, če bi ga prepustili samemu sebi, opravljal najrazličnejše dejavnosti. Vendar so moj predlog takrat ocenili za hipotetičnega in iz njega ni bilo nič. NIKOLA TESLA1 V zvezi s Teslovim izumom telautomatike ali daljinskega upravljanja in celo daljinsko vodene robotike Tesla v patentu z naslovom »Metode upravljanja avtomatov na daljavo«, ki ga ni nikoli predložil, opisuje podrobnosti, skladno s katerimi je nameraval upravljati oddaljene instrumente in vozila (npr. podmornice, torpeda, letala in avtomobile): Pri določenih načinih uporabe takšnih avtomatov je popolna varnost pred namernimi ali naključnimi motnjami zaželena, če že ne nujna. V takih primerih uporabljam načela umetnosti individualizacije, ki sem jih oblikoval in predstavil v svojih patentih št. 723.188 in 725.605. Po potrebi poljubno spreminjam … grupiranje ali zaporedje frekvenc … in tako zagotovim želeno osamitev nadzorne vibracijske energije po obeh vidikih: ne-interference in ne-interferentnosti.2 Te naprave, ki predstavlja zgodnji sistem radijskega vodenja, se je v primeru vojaške rabe oprijelo dvoje nasprotujočih se nazivov: »hudičev avtomat« za torpeda ali letalske bombe, hkrati pa tudi »stroj, ki bi odpravil vsakršno vojno!«3 V času pisanja je ta tehnologija vključevala nadzor nad bojnimi sredstvi v vidnem polju operaterja. Vendar bi se ta shema lahko uporabila tudi za katerokoli napravo na daljinsko upravljanje, kot so droni, ki se uporabljajo za fotografiranje iz zraka, za akcijske posnetke z večje višine pri snemanju filmov, za daljinsko krmiljene modele avtomobilov in letal itd. Med delom na telautomatonu so me [v laboratoriju na Houston Street] obiskali »vladni uradniki … iz Japonske [in …] številni znanstveniki … Dal sem jim najpopolnejše informacije o vseh patentih [za daljinsko upravljanje], ki sem jih imel.« Tesla je šest let pozneje, leta 1904, med vojno v Mandžuriji med Rusijo in Japonsko, dejal: »Ne bi me presenetilo, če bi [Japonci] že uspeli izdelati primerke mojega automatona.« Tesla je mislil predvsem na svoj daljinsko vodeni torpedo, glede katerega so novinarji ugibali, ali ga Japonci že uporabljajo za uničevanje vojske in ladij svojih sovražnikov, Rusov. Ta naprava, ki jo je Tesla videl kot sredstvo, s katerim bi vojna postala nepotrebna, bi se »obnašala kot človek z zavezanimi očmi, ki uboga navodila, ki jih dobi s sluhom«. A naj je bil ta načrt še tako megalomanski, je bil le manjši del njegove celotne vizije!4 Tesla je že leta 1898 to razložil takole: Pred davnimi časi sem si zamislil, da bi izdelal automaton, ki bi me mehansko posnemal in bi se na zunanje vplive odzival tako kot jaz sam, vendar seveda na veliko bolj primitiven način. Takšen automaton bi očitno moral imeti sposobnost gibanja, organe premikanja, usmerjevalne organe in enega ali več občutljivih organov, ki bi bili prilagojeni tako, da bi jih bilo mogoče spodbuditi z zunanjimi dražljaji … Ali je automaton iz mesa in kosti ali iz lesa in jekla, ni pomembno, če lahko opravlja vse naloge, ki se od njega zahtevajo kot od inteligentnega bitja.5 Za prototip je služila Teslova povsem nova oblika življenja, ki jo po njegovih besedah »uteleša« z »izposojenim umom«, njegovim lastnim. Poleg tega pa bi imel sposobnost učenja!6 [Sposoben bo] slediti načrtovani poti ali … ubogati ukaze, ki so bili dani vnaprej, sposoben bo razlikovati med tem, kaj mora in česa ne sme storiti … in zabeležiti vtise, ki bodo zagotovo vplivali na njegova nadaljnja dejanja.7 • BINARNA KODA IN RAZMIŠLJUJOČI STROJ • 29. decembra 1897 sta Ernest Wilson in Charles John Evans pridobila britanski patent za daljinsko vodenje, ki je prehitel Teslov patent #613,809. Patentno prijavo za »Postopek in napravo za nadzor mehanizmov premikajočih se plovil ali vozil« je Tesla prijavil 1. julija 1898, patent pa je bil potrjen štiri mesece kasneje. Čeprav sta Wilson in Evans (ZDA patent # 663 400) Teslo prehitela za nekaj mesecev, je bil njegov izum kompleksnejši. Na primer, oscilacijske frekvence, ki se uporabljajo pri radiodinamičnem vodenju, temeljijo na Teslovi tuljavi in Teslovih frekvencah, medtem ko sta Wilson in Evans predvidela uporabo Hertzovih valov, mehanizma, ki se je pozneje izkazal za neustreznega. Sestavni del krmiljenja za Wilsonovo in Evansovo zasnovo je vključeval namestitev dveh sprejemnikov, ki sta bila postavljena pravokotno drug na drugega. Če bi bil aktiviran oddajnik A, bi se vozilo premaknilo v levo, če pa bi bil aktiviran oddajnik B, bi se premaknilo v desno. Teslova zasnova pa je bila veliko elegantnejša. Pri njej je Tesla uporabil kombinacije frekvenc za aktiviranje vrste relejev, od katerih je bil eden posebej namenjen usmerjanju krmila, ki je bilo vnaprej nastavljeno v določeno smer. »Krmilo se lahko na primer ob sprejemu elektromagnetnega valovanja usmeri v levo, v nasprotnem primeru pa v desno.« Z nasprotno vzmetjo in vklopom ali izklopom mehanizma je bilo mogoče čoln usmeriti v katerokoli smer.8 Jack Hammond je opozoril, da je ta temeljna shema »vklop-izklop« »predhodnica načela ›AND‹«, ki je značilno za računalniške čipe sodobnih računalnikov. Tesla je z genialno potezo zapleten mehanizem krmiljenja čolna zreduciral na binarni sistem. Preprosto dejanje vklopljenega ali izklopljenega toka, ki ustreza 1 in 0, je postalo osnova za zapleten krmilni mehanizem in za to, kar si je Tesla zamislil kot prototip prvega mislečega stroja.9 Tesla je poleg krmiljenja ter zagona in ustavljanja propelerja »z elektronskimi impulzi, ki se prenašajo po prostoru brezžično«, dodal še dodatne releje, ko je svoj telautomaton prinesel v Commercial Club v Čikagu. V tem zapletenem izumu je dejansko uporabil zgodnji prototip logične plošče. V Čikagu je na poti v Colorado Springs Tesla predaval množici, med katerimi so bili Cyrus McCormick mlajši, predsednik podjetja McCormick Harvesting Machine Company, nemška proizvajalca baron Cornelius Heil in Von-Bismarck-Platke, založnik Charles Scribner in veleblagovniški mogotec A. G. Selfridge. Tesla je občinstvo osupnil s svojim daljinsko vodenim torpednim čolnom, ki se je premikal v različnih smereh, prižigal in ugašal luči kot odgovor na različne ukaze, na primer en utrip za da in dva utripa za ne, ter »streljal s petimi topovi, ki jih je imel na krovu«.10 Tesla je resnično spodbudil domišljijo prisotnih s trditvijo, da bi lahko z brezžičnim oddajnikom, postavljenim v Ameriki, upravljal čoln, ki bi se nahajal na prihodnji svetovni razstavi leta 1902 v Parizu! »Ta sistem upravljanja lahko uporabim za katerokoli vrsto ali velikost plovila,« je razlagal Tesla, dodal pa je pa tudi, da bi bil, če bi ga uporabili kot daljinsko vodeni torpedo »v vojni«, »radij nadzora običajno omejen z vidnim poljem upravljavca«. Tesla je ugotovil, da se njegov telautomaton odziva na sprejem in aktivacijo zunanjega signala tako kot ljudje in živali, in predlagal, da bi bilo »praktično zagotoviti veliko število sprejemnih tokov … petdeset, sto ali več, od katerih bi vsakega lahko priklicali ali aktivirali, kadarkoli bi to želeli, ne da bi se pri tem vmešavali v druge tokove. Tako bi lahko en operater hkrati usmerjal gibanje več teles, od katerih je imelo vsako svojo nalogo, in nadzoroval delovanje različnih naprav, nameščenih na njih.«11 To naj bi bil prvi predstavnik nove vrste mehansko mislečih bitij, ki se tako kot ljudje in živali odzivajo na sprejem in aktiviranje signala iz zunanjega vira. To zamisel o binarnem sistemu stikal je mogoče tudi razširiti. V Teslovem primeru je lahko svoj telautomaton ne le krmaril, temveč tudi prižigal in ugašal njegove luči ter izstrelil simuliran torpedo. Tesla je načrtoval, da bo daljinsko vodeni čoln sčasoma postal tudi potopno plovilo, znano pa je tudi, da je čarodej še naprej razvijal svojega robota, čeprav obseg razvoja njegove nove »vrste« ostaja neznanka. Kar zadeva etiologijo izuma, je pisatelj Edward Bulwer-Lytton (pisatelj, ki je prvi zapisal besedno zvezo »Bila je temna in viharna noč«) v svoji knjigi The Coming Race, objavljeni leta 1871, predstavil koncept »viralne moči«, ki naj bi jo udejanjali samodejni avtomati. Vendar je beseda robot postala del leksikona šele leta 1920, več kot dve desetletji po Teslovi predstavitvi telautomatona. Skoval jo je češki dramatik Karel Čapek v svoji igri R.U.R. iz leta 1920, pomeni pa »Rossumovi univerzalni roboti«. Beseda robot izhaja iz staroslovanske besede rabota, ki pomeni »služenje«.12 V Španiji je ta izum leta 1901 uporabil Leonardo Torres-Quevedo, kot postopek daljinskega krmiljenja zračne ladje, saj je s stikali ne le krmaril ladjo, temveč tudi nadziral njeno hitrost.13 Tesla je svoj telautomaton predstavil skupini zasebnih vlagateljev na vrhuncu špansko-ameriške vojne v Madison Square Gardnu leta 1898. Glavna arena, napolnjena z vodo, je predstavljala velikanski bazen. Za električno predstavitev so v simulirano morje namestili pomanjšane ladje španske armade in ameriških bojnih ladij, Edisonov sin Tom mlajši, ki je delal za tedaj odsotnega Marconija, pa je z daljinskim upravljanjem detoniral bombe, nameščene na posnetkih španskih ladij. Vendar Marconi še ni uspel izpopolniti svojega selektivnega uglaševanja. Ko je Tom mlajši pritisnil na gumb, ni uničil le ene španske ladje, ampak je razstrelil tudi mizo v prostoru za njo, kjer so bile shranjene dodatne bombe. Na srečo ni bil nihče poškodovan.14 Tesla je svoj telautomaton zasebno predstavil vlagateljem, med katerimi so bili John Oliver Ashton in njegov oče, vodja podjetja Okonite Wire and Cable, največjega ameriškega proizvajalca kablov, Cornelius Vanderbilt, J. Pierpont Morgan, J. D. »Jack« Cheever, posrednik z Wall Streeta in direktor podjetja Okonite Wire and Cable, njegov sodelavec Willard Lyman Candee in tudi John Hays Hammond starejši, ki je po besedah Johna O’Neilla v podjetje vložil 40.000 dolarjev.15 Še en pomemben vlagatelj v Teslovo delo je bil John Jacob Astor. Polkovnik Astor je na svojo velikansko jahto Nourmahal namestil pomorsko brigado in štiri strojnice. Ker jo je doniral za namene vojnih prizadevanj, se je z njo takrat nahajal na Kubi, kjer je varoval svoje premoženje in nadzoroval še druge vidike vojne.16 Candee in Cheever sta leta 1877 skupaj s Hilbournom Rooseveltom v New Yorku ustanovila prvo telefonsko podjetje, ki je na celotnem območju velemesta vzpostavilo pet linij. Candee je bil vojaški kapetan in odličen strelec, bil pa je tudi podpredsednik Električnega kluba v New Yorku in prvi, ki je leta 1884 ob postavitvi Brooklynskega mostu čezenj napeljal telefonsko linijo. Med vodenjem podjetja za javno razsvetljavo v New Jerseyju in železnice Franklin Avenue Railroad je Candee skupaj s Cheeverjem in Frankom Jonesom ustanovil podjetje Okonite Cable and Wire, pravo bogastvo pa si je ustvaril, ko je podjetje Okonite dobilo ogromno pogodbo s korporacijo Westinghouse za dobavo žic in kablov za obratovanje elektrarne na Niagarskih slapovih.17 Samo predstavljamo si lahko mešana čustva vodilnih v industriji kablov, ko so opazovali Teslo pri uvedbi popolnoma nove tehnologije, ki je odpravljala njihov izdelek. Tesla, ki ga je zajela vročica špansko-ameriške vojne, svojega telautomatona ni promoviral le kot daljinsko vodenega čolna ali celo, presenetljivo, kot nove vrste mislečih naprav. Ne, Tesla je ladjo snoval tudi kot napravo za končanje vseh vojn. Tesla je ob načrtih, da bo na Kubi s svojim eksploziva polnim telautomatonom »uničil« špansko armado, razglasil: »Vojna ne bo več mogoča, ko bo celemu svetu od jutri naprej jasno, da se lahko tudi najšibkejši narod oskrbi z orožjem, ki bo njegovo obalo zavarovalo pred združenimi armadami vsega sveta. Bojnih ladij ne bodo več gradili, najmogočnejše železne ladje in najhujša artilerija na morju pa ne bodo nič drugega kot velika gora odpadnega železa. In to neustavljivo … orodje uničenja … lahko na poljubni razdalji deluje s pomočjo tako občutljivega, tako neoprijemljivega sredstva, tako da upravičeno napovem, da bo prišel čas, ko ga bo mogoče sprožiti zgolj z močjo človeške volje, pa naj se zdi to še tako neverjetno.« Čeprav je tarnal, kako bi raje videl, da se ga ljudje spominjajo kot izumitelja, ki je odpravil vojne spopade, je čarodej vojne kljub temu še naprej razvijal različne možnosti. Tesla je »ta sistem nadzora uporabil za vse vrste plovil vseh velikosti«, nato pa je razkril resnično diabolično zamisel, po kateri bi na ladjo naložil na stotine ton eksploziva in ga nato daljinsko razstrelil »tudi kak kilometer stran«, s čemer bi ustvaril pošastni val, ki bi »potopil tudi največjo ladjo, kar so jih kdaj zgradili«.18 V reviji Electrical Review, ki je izšla 7. decembra 1898, so ga imenovali »genij uničevanja«, saj je Tesla trdil, da bi se njegova podmornica, »napolnjena s torpedi«, lahko podala na pot brez posadke, »se prebijala po površini skozi nevarne kanale in minska polja, opazovala svoj plen … ]in izstrelila svoje smrtonosno orožje ter se nato vrnila, od koder je prišla«.19 V komentarju k temu članku so pri reviji Electrical Review zapisali, da se zdi, kot bi imel »genij uničevanja« dva cilja: »Ustvarja zlo, a predvsem dobro, [saj] bi to pospešilo uresničitev utopičnega sna o odpravi vojne.«20 Obljuba o Teslovem »hudičevem automatonu«, ki je bil predhodnik zdaj na videz vseprisotnih napadov z brezpilotnimi letali, ki se v tem času pojavljajo po svetu, se je razširila vse do Evrope, kjer je članke o tem izumu na obisku pri prijateljih na Dunaju prebral Mark Twain. 17. november 1898 Spoštovani gospod Tesla, ali imate avstrijske in angleške patente za to uničujočo grozo, ki ste jo izumili? – In če jih imate, ali ne bi določili cene in me pooblastili za njihovo prodajo? Poznam ministra obeh držav – in tudi ministra Nemčije; prav tako Viljema II. V Evropi bom še eno leto. Ko so nekateri zainteresirani ljudje v hotelu razpravljali o sredstvih, s katerimi bi prepričali narode, naj se pridružijo carju in se razorožijo, sem jim svetoval, naj poiščejo nekaj bolj zanesljivega od razorožitve … naj izdelajo nekaj, proti čemur bi bile flote in vojske nemočne in bi tako onemogočile vojno. Nisem vedel, da se že ukvarjate s tem in ste pripravljeni na Zemlji uvesti trajni mir in praktično obvezno razorožitev. Vem, da ste zelo zaposleni, vendar ali bi si vzeli čas in mi napisali nekaj besed? Resnično vaš, Mark Twain21 Teslov telautomaton je bil še vedno v zelo primitivnem stanju, zato posel s Twainom nikoli ni bil sklenjen. Kljub temu se je Teslov pogled na končanje človeških konfliktov izrazil v njegovi ugotovitvi, da bi se namesto ljudi bojevali stroji in da bi vojna postala samomorilski podvig, če bi imele vse države tako napredne oborožitvene sisteme, zato se nobena država ne bi nikoli spustila v vojno. To je bilo sporno stališče, ki so ga nekateri sprejeli, drugi pa so ga popolnoma zavrnili kot cinično racionalizacijo. Ta neverjetni izum, ki je tako ali drugače spreminjal paradigmo, ni vseboval zgolj konceptov daljinskega upravljanja, robotike in umetne inteligence, temveč tudi selektivno uravnavanje, šifriranje in zaščito zasebnosti, tehnologijo mobilne telefonije (tj. možnost ustvarjanja neomejenega števila brezžičnih kanalov) in vsakdanje naprave, kot so mehanizem za odpiranje garažnih vrat, wi-fi in daljinski upravljalnik televizijskega sprejemnika. • MOŽGANSKI TRUST • 29. september 1916 Spoštovani gospod Miessner, v članku v reviji The Century Magazine, katere izvod vam pošiljam … sem opisal okoliščine, ki so me pripeljale do zamisli o samohodnem automatonu. S svojimi poskusi sem začel leta 1892 in sem v treh letih v svojem laboratoriju na naslovu Južna peta avenija 35 razstavil številne naprave in izpopolnil načrte za več popolnih telautomatov. Z uničenjem mojega laboratorija v požaru leta ‘95 sem to delo za leto dni prekinil, nadaljeval pa v novem laboratoriju na Vzhodni Houstonski cesti 46, kjer sem izvedel več presenetljivih demonstracij … Do naslednjega leta sem izdelal popolne automatone v obliki čolna … opisane v moji izvirni patentni specifikaciji #613,809 … in jih okoli leta 1897 pogosto razstavljal obiskovalcem, ki se niso mogli načuditi tem predstavam. Tega leta sem izdelal tudi večji čoln, ki sem ga v Čikagu razstavil med predavanjem pred Trgovskim klubom [leta 1898] … se omejil na mehanizme, ki se upravljajo na daljavo, a tudi na stroje z lastno inteligenco. Od takrat sem v njihovem razvoju močno napredoval in mislim, da ni daleč čas, ko bom pokazal automaton, ki bo, prepuščen samemu sebi, deloval, kot da ima razum in brez kakršnegakoli zunanjega nadzora. Ne glede na to, kakšne bodo praktične možnosti takšnega dosežka, bo to predstavljajo začetek novega obdobja mehanike. Tesla je opisal uporabo »individualnega nadzora, ki temelji na sodelovanju več vezij z različnimi obdobji vibracij« po načelu, ki ga je razvil v svojih patentih # 723.188 in 723.189 iz marca 1903. Navedel je še, da je delovanje te naprave v Washingtonu leta 1898 »demonstriral glavnemu strokovnemu izvedencu Seeleyju«. Med svojimi raziskavami v Koloradu v letih 1899–1900 sem med drugim izpopolnil dve pomembni odkritji, ki sta opisani v mojih patentih št. 685 953 in 119 732, ki sem ju prejel pozneje. Ti dve odkritji automatonu omogočata zagotovitev velike količine energije in možnost njegovega upravljanja na poljubni razdalji z največjo natančnostjo, tudi kadar je popolnoma izven vidnega polja. V zadnjih nekaj letih sem veliko svojega časa posvetil izpopolnjevanju majhnega hitrega plovila z nekaterimi novimi pogonskimi rešitvami, da bi izdelal najučinkovitejše obrambno orožje, ki se zdi v tem času za Združene države izrednega pomena. Morda se bom lahko odzval na vašo prošnjo in vam za objavo v vaši knjigi, za katero upam, da bo zelo uspešna, priskrbel eno ali dve ilustraciji. Zelo iskreno, N. Tesla22 Leta 1911 je Tesla sklenil partnerstvo z Johnom Haysom Hammondom mlajšim, sinom industrialca Johna Haysa Hammonda starejšega. Jack, kot so ga klicali, je Teslo poznal že od otroštva, saj je njegov oče pomagal financirati Teslov daljinsko vodeni čoln. Ker je delal v patentnem uradu, se je navduševal nad izumi in sčasoma zbral na stotine patentov za vse, od mikrovalovne pečice do glasbenih instrumentov in radijskih usmerjevalnih sistemov. Jack, študent na univerzi Yale in varovanec Alexandra Grahama Bella, se je navdušil nad Teslovim patentom o selektivnem uglaševanju iz leta 1903. Leta 1909, v zadnjem letniku, je očeta prosil, naj mu uredi srečanje z »velikim srbskim svečenikom telematike«, in tako se je Jack, star komaj enaindvajset let, z vlakom odpeljal z univerze Yale na srečanje s častitljivim izumiteljem v njegovi pisarni v Metropolitan Towers, takrat najvišji stavbi v mestu. Jack je Teslo pohvalil za njegov »preroško genialni patent«, ki je omogočal vzpostavitev neomejenega števila zasebnih brezžičnih kanalov, in povsem mogoče je, da je Tesla v zameno za to odpotoval v Gloucester v Massachusettsu, na dom družine Hammond, da bi si ogledal Jackovega grobo izdelanega daljinsko vodenega robotskega psa na kolesih. Jack je začel delati v patentnem uradu in Teslo nagovoril, da skupaj ustanovita podjetje Tesla-Hammond Wireless Company. »Pri snovanju tega imena,« je zapisal Jack, »sem sledil Emersonovemu nasvetu in, kot lahko vidite, pripel svoj voz na veliko zvezdo.«23 Jack je izhajal iz premožne družine in živel dobesedno kot princ, ki je naročil izdelavo golega kipa samega sebe s figovim listom na strateškem mestu. Približno desetletje pozneje, v dvajsetih letih 20. stoletja, pa si je za svoj dom postavil srednjeveški grad s parapeti, stolpi in dvižnim mostom, velikimi vhodnimi vrati iz fevdalnih časov, ozkimi zavitimi kamnitimi stopnišči, osrednjim atrijem, iz katerega se je videlo na bazen, skrivnimi hodniki in kletno dvorano z ogromnimi orglami – vse s pogledom na zaliv v mestu Gloucester v Massachusettsu. In prav tja, na grad, je Jack v času cvetočih dvajsetih let v nočeh in ob koncih tedna vabil hollywoodsko smetano. Tesla je Hammondu sprva dejal, da se mu zdi kombinacija v nazivu »Tesla-Hammond dobra, vendar se je je treba lotiti z nekaj previdnosti«. Tako se partnerstvo žal ni končalo v »telautomatiki«, temveč v oblikovanju in izpopolnjevanju turbin. Teslove patente za brezžično omrežje je še vedno nadzoroval Morgan, kar je bila ključna težava, vendar Tesla verjetno tudi ni želel deliti vsega, kar je vedel.24 Če pogledamo nazaj, se zdi ta Teslov okrnjeni dogovor kratkoviden, saj je na koncu pokvaril njuno partnerstvo. Kljub temu so bili torpedni motorji velik trg in dvojica je imela odprte posle z oboroženimi silami Združenih držav in tujimi vladami, zlasti z nemško in japonsko. Žal je bližajoča se vojna uničila omenjeni tuji trg, poleg tega pa je imel Tesla težave pri izpopolnjevanju svojega specializiranega motorja. Hammond, ki je v svojem življenju zbral več kot petsto patentov, je v Gloucestru hkrati ustanovil vojaški možganski trust za radiodinamiko in zaposlil Fritza Lowensteina, Teslovega najbližjega inženirskega pristaša, ter Benjamina Franklina Miessnerja (1890–1976), kolega z univerze Yale, ki je diplomiral na tehniški fakulteti. Čeprav je Hammond še naprej pomagal Tesli pri razvoju turbin, je bila njegova prava strast daljinsko upravljanje, zato se zdi, da je bil njegov odnos s Teslo milo rečeno okrnjen. Možganski trust je v tajnosti deloval za vojsko in na izpopolnjevanju lastne opreme. V Lowensteinovem primeru je to pomenilo nadaljnji razvoj radijske elektronke, znane kot audion. Med tem je Hammond na veliki ladji, ki jo je po svoji hčerki poimenoval Natalia, namestil bolj zapleten sistem daljinskega upravljanja. Razvoj učinkovitega torpednega motorja je zagotovo predstavljal potencialno donosno priložnost. Tesla je denimo z Nemci podpisal pogodbo o prodaji na tisoče teh plovil. Tesla si je prizadeval tudi za spremembo zasnove motorja, da bi ga lahko namestil v letala in bi v povečani različici poganjal čezoceanske ladje, skratka, na vse načine je skušal razširiti posel. Ker se vsa korespondenca med Teslo in Hammondom nanaša na motorje, obstaja utemeljen razlog za domnevo, da se njun odnos žal ni nanašal na radiodinamiko. Tesla se je morda tudi bal, da bo posegel v partnerstvo z Morganom, in je razumel, da je popoln radiodinamični nadzor še daleč v prihodnosti, zato se mu je zdelo bolj smiselno ukvarjati z razvojem svojih turbin. Tako ali drugače je bila tudi ta pot polna nepredvidenih težav. Tesla je za izpopolnitev svojih turbin potreboval ogromna sredstva, kar je močno zaznamovalo njun odnos. Jack, ki je očitno obdržal službo v patentnem uradu, je pisal diplomsko nalogo o zgodovini radia in daljinskega upravljanja. Hkrati je njegov sodelavec Miessner pripravljal svoj referat na isto temo, tako da sta nastali dve ločeni razpravi o v bistvu isti tematiki. Medtem ko je Hammond še vedno pomagal financirati Teslove turbine, pa je pričel sodelovanje z Elmerjem Sperryjem pri razvoju zanesljivega načina povezave Sperryjevega žiroskopa z volanskim mehanizmom, sistema, ki je postal znan kot avtopilot. Sperry, ki se je leta 1891 udeležil slavnega Teslovega predavanja na Columbia Collegeu in čigar slavni izum je dejansko v celoti temeljil na Teslovem vrtečem se magnetnem polju, je zagotovil stabilizacijski kompas, Hammond pa radiodinamično tehnologijo. Ker je Hammond v tajnosti delal za vojsko, mu je to omogočilo, da »prispevek Fritza Lowensteina, ki je iz DeForestove mrežne audionke [radijske elektronke] naredil ojačevalnik in oscilator«, ni bil objavljen v medijih in izpostavljen očem konkurence.25 Lowensteinov sprejemnik ali napredna audionka, znana tudi kot krmilnik, je bil prava izboljšava Hammondovega sistema radijskega vodenja, ki so ga v tistem času razvijali za torpede. Čeprav je bilo delo zaradi vojaških potreb strogo zaupno, je Lowenstein dosegel razkritje tega vidika, patent pa je pozneje prodal družbi AT&T za 150.000 dolarjev. Lowenstein je bil nad poslom tako navdušen, da si je naredil kopijo čeka in jo pogosto kazal nejevernim kolegom.26 Ko je Lowenstein zapustil Teslovo podjetje, je leta 1910 začel delati za podjetje Radio Telephone Company iz Newarka, kjer je razvijal brezžični telefon. »Ko je podjetje Radio Telephone Company propadlo, je Lowenstein na ulici Nassau v New Yorku ustanovil lasten laboratorij«, vendar je tudi to podjetje propadlo, on pa je začel delati za Hammonda.27 Leta 1911 je Hammond odpotoval v Nemčijo, Lowenstein pa je bil v Gloucestru. Dve leti pozneje se je Lowenstein vrnil domov na Češko, da bi se posvetoval z družino in verjetno preučil konkurente. Medtem je Hammond skušal končati delo, zato je Leeja DeForesta povabil v Gloucester, da bi se z njim pogovoril o izumu. Srečanje je bilo kratko in DeForest se je kmalu vrnil na zahodno obalo, kjer je izpopolnil svojo različico avdiona in poiskal pravno pomoč, da bi jo zaščitil pred konkurenti, kakršna sta bila Lowenstein in novinec, diplomant Univerze Columbia, Edwin Armstrong. DeForest se je obrnil na AT&T s posredovanjem Johna Stona Stona, še enega od znanih izumiteljev brezžičnega omrežja in predsednika Inštituta radijskih inženirjev. (Stonova mati je imela po naključju dekliški priimek Stone.) Druga huda konkurenta sta bila Reginald Fessenden (1866–1932), ki je poskušal ustanoviti čezatlantsko brezžično podjetje, vendar je to propadlo v nevihti, in rastoči nemški brezžični gigant Telefunken, ki je v Združenih državah deloval pod imenom Atlantic Communications Company. Telefunken je imel pisarne v majhnem stolpu stavbe Trinity Building na Broadwayu 111 ob Wall Streetu, kjer je leta 1909 zaposlil Lloyda Espenschieda (1889–1986). Ta je tam delal eno leto. Espenschied, ki je zbral več kot sto patentov in nato delal za podjetji AT&T in Bell Telephone Laboratories, je štirideset let pozneje napisal obsežen članek o zgodovini brezžičnega komuniciranja in radiodinamičnega nadzora z naslovom Razprava o zgodovini sodobne radioelektronske tehnologije. Hammond, ki je tekmoval s podjetjem Telefunken, je leta 1912 v partnerstvu s Teslo zagotovil brezžične komplete za mornarico, saj je razvijal način ustvarjanja več nosilnih kanalov vmesnih frekvenc. A se mornarica še vedno ni želela finančno vključiti, zlasti ko je izbruhnila vojna, [ki je divjala le v Evropi]. Medtem je Hammond še naprej sodeloval s Sperryjem pri nadaljnjem razvoju avtopilota in hkrati izpopolnjeval metode usmerjanja omenjenih torpedov z nepremičnih lokacij, kot so razgledni stolpi, vranja gnezda ali celo zračne ladje.28 Hammond je še vedno sodeloval z Lowensteinom in razvijal visokofrekvenčne elektronke, ki so imele pomembno vlogo pri napredku radia. Po Hammondovih besedah je »to zgodnje delo na področju radijske dinamike potekalo v tajnosti, tako kot je v tajnosti na področju atomske energije potekal projekt Manhattan … Del projekta je vojska skrivala pred kongresom … [in] nekatere patentne prijave so shranjevali v tajnih arhivih patentnega urada.« Šlo je namreč za vojaške aplikacije, namenjene obrambi države.29 Miessner, še en ključni član Lowenstein-Hammondovega možganskega trusta, ki je pozneje sam izumljal električne glasbene instrumente in usmerjene mikrofone za letala in podmornice, namenjene vojski, se je leta 1911 pred delom v Gloucestru izučil na mornariški radijski postaji. V tem času je Miessner Hammondu in doktorju L. W. Austinu iz ameriške mornarice napisal naslednje pismo o problemu Teslove patentne prednosti. Pismo je napisal prav v trenutku, ko je Hammond sodeloval s Teslo! 6. februar 1912 Spoštovani gospod Hammond, g. Lowenstein mi je prijazno posodil vaša pisma o novem selektivnem sistemu … Menim, da je izum dober. To je vsaj zelo dober način, kako se izogniti patentoma Tesle in Fessendena.30 Možno je, da niti Miessner niti Hammond nista vedela, da je Tesla na prelomu stoletja uspešno tožil Fessendena zaradi kršitve patenta v nekoliko tajnem sodnem postopku. Vendar je Lowenstein v zadevi pričal v Teslovem imenu in priznal, da ni vedel ničesar o uglašenih vezjih, dokler mu Tesla ni »demonstriral njihove velike vrednosti … in potem sem razumel, kaj pomeni uglaševanje«.31 Deset let pozneje je Fessenden še vedno veljal za pionirja tega področja. V vsakem primeru je Miessner v prepričanju, da bo lahko pomagal izboljšati sistem radijskega vodenja, poslal drugo pismo, v katerem je rutinsko uporabil Teslov žargon za opis njegovega daljinsko vodenega plovila: Vesel sem bil spoznanja, kaj meni dr. Austin o vašem novem selektivnem sistemu in verjetnosti, da bo uporaben tako za komercialne kot tudi za tele-avtomatske naloge.32 Hammondov izum, ki ga je patentiral več kot desetletje pozneje, pojasnjuje, da se lahko, »če je en tokokrog nastavljen na periodičnost 100.000 oscilacij na sekundo [in drug] tokokrog na 105.000 oscilacij na sekundo, tretji tokokrog odzove na razliko, tj. 5.000 ciklov na sekundo [cps].« To »frekvenco oscilacije« lahko spremenimo, na primer na 4.000 cps ali 4.500 cps in tako naprej.33 Ta ali temu zelo podoben izum močno spominja na Teslovega, čigar sistem selektivnega uglaševanja je vključeval uporabo dodatne tuljave. V pojasnilu k patentom #723 188 in # 725 605 Tesla navaja, da je mogoče ločene kanale in zaščiteno zasebnost dejansko ustvariti s spreminjanjem kombinacije frekvenc na različne načine, na primer s »spreminjanjem njihovega zaporedja«. Zanimivo je, da je to temeljno zamisel generacijo pozneje razširila Hedy Lamarr, v Avstriji rojena in nadarjena hollywoodska igralka, ki je leta 1940 iskala rešitev za problem motenja signalov daljinsko vodenih naprav, kakršni sta dron ali torpedo, s strani sovražnika, torej nacistov. V sodelovanju z avantgardnim skladateljem Georgeom Antheilom je Lamarrjeva patentirala zamisel o razpršenem spektru frekvenčnega preskakovanja, ki je zaščitil brezžične signale z več kanali, ki so se nenehno spreminjali ali »preskakovali« iz enega v drugega. Teslovo in Hammondovo delo je prispevalo k rešitvi, da bi v primeru motenj na enem kanalu komunikacijo nadaljevali na različnih drugih kanalih, kar je naredilo celo zadevo zelo preprosto.34 To napravo so leta 1914, leto po Hammondovem razhodu s Teslo, vgradili na Hammondovo ladjo na daljinsko upravljanje Natalia. Takrat je Jack povabil na ogled testne vožnje generala Erazma M. Weaverja mlajšega iz ameriške obalne artilerije in drugo ključno mornariško osebje. Poročnik Decker se spominja, da je »plovilo lahko krmarilo samostojno«. Ko smo po plovbi iz Bostona vpluli v pristanišče v Gloucestru, »nas je operater na obali prisilil v izvajanje različnih domiselnih manevrov … okoli nekaj bój. Med celotnim testom sem bil prisoten na ladji in nisem opazil, da bi šlo kaj narobe.« Vendar so se »težave pri vzpostavljanju tajnih kanalov pokazale leta 1915 in 1916, ko je ladja USS Dolphin uspešno ovirala torpedo, ki ga je Hammond izstrelil na razdalji nekaj sto metrov, Hammondov sistem pa je bil uspešen, če so torpedo izstrelili z večje razdalje«. Ministrstvo za vojno se je zavzemalo za ohranitev vizualnega stika z orožjem, zato je Hammond začel delati na radiodinamičnih nadzornih sistemih, ki bi jih lahko usmerjali z »letal in brezpilotnih zrakoplovov«.35 Jasno je, da je za sodelovanje s Teslo Hammond naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, ga zato navajal v literaturi in se obdal s Teslovimi privrženci. Žal se je Tesla s tem nadobudnim mladeničem leta 1913 razšel. Težava je bila v denarju. Tesla je za izpopolnitev svoje turbine potreboval vedno več sredstev, zato je Jack po priporočilu Hammondovega očeta, ki je te raziskave financiral, najverjetneje pipico zaprl. Nekaj let po Morganovi smrti je Tesla od J. P. Morgana mlajšega pridobil dodatna sredstva za razvoj turbine, pozneje pa še od družbe Pyle National in tudi Allis Chalmers, zato se zdi, da sta Hammond in Tesla prijateljski odnos sčasoma obnovila. Leta 1915 je Tesla na newyorškem srečanju Ameriškega inštituta elektroinženirjev, kjer Hammond ni bil prisoten, stal poleg Lowensteina in DeForesta na znani skupinski fotografiji, na kateri so bili še John Stone Stone, Jonathan Zenneck, Karl Ferdinand Braun, David Sarnoff in drugi. Naslednje leto je Tesla napisal precej podrobno pismo Miessnerju in mu pomagal pri njegovi knjigi o radiodinamiki. Tesla je še naprej poslovno sodeloval z Lowensteinom in prejemal majhen odstotek prihodkov od nekaterih Lowensteinovih patentov.36 Hammond je nadaljeval z razvijanjem svojega sistema radijskega vodenja, zato je Sperryjev žiroskop vgradil v torpede, ladje, letala in drone, skupaj pa sta še naprej sodelovala v izpopolnjevanju avtopilota. Vendar je, kot je Espenschied poudaril v svojem podrobnem članku iz leta 1959, presenetljivo, da radijsko vodenih torpedov in raket niso bili nikoli uporabili v nobeni svetovni vojni, čeprav je bilo v izpopolnjevanje tega daljinsko vodenega orožja vloženega ogromno dela. Kljub temu, da sta Tesla in Hammond igrala tako ključno vlogo pri razvoju daljinskega upravljanja in radijskega vodenja, sta se pri odnosu do vprašanj ESP ali »brezžične« komunikacije med možgani močno razlikovala! Sprva je bil Tesla odprt za to temo, potem ko se je leta 1892 med potovanjem v London pogovarjal s sirom Williamom Crookesom, ki ga je seznanil s svojimi poskusi s telepatijo, ki jih je izvajal s sirom Oliverjem Lodgeom in lordom Rayleighom, članoma Britanskega društva za psihične raziskave, vendar je srbski čarodej to idejo kmalu povsem zavrnil. Hammond pa se je za to temo močno ogrel in, zlasti v poznih štiridesetih in zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja, posvetil veliko časa preučevanju dela Eileen Garrett, ki je bila med največjimi jasnovidci dvajsetega stoletja in ustanoviteljica Parapsihološke fundacije v New Yorku. Garrettova je bila medij in telepat, zato je leta 1948 z raziskovalcem psihičnih pojavov Andrijo Puharićem odpotovala na Hammondov grad, kjer sta izvajala poskuse s telepatijo, medtem ko je bila zaprta v Faradayevi kletki, ki je ščitila pred elektromagnetnimi valovi. Ker je uspešno razkrila različne tarče, je bilo jasno, da ESP deluje izven običajnega elektromagnetnega spektra.37 Hammond je brez dvoma resno preučeval psihične pojave, medtem ko je Tesla, pravi oče brezžičnega komuniciranja, to idejo povsem zavračal. Poleg vzajemne strasti do izumljanja jima je bila skupna tudi želja in morda tudi potreba, da v svoje enklave privabita takratne zvezdnike. Medtem ko je Tesla v svoj laboratorij vabil številne zvezde sprijenih devetdesetih, je Hammond v svoj laboratorij vabil primerljive VIP-osebnosti svojega obdobja. Na seznamu gostov njegovega gradu so tako bili Ethel in John Barrymore, Mary Astor, Burgess Meredith, Helen Hays, George Gershwin, brata Ringling, Guglielmo Marconi, Tom Edison mlajši, Monty Wooley, Leopold Stokowski, John D. Rockefeller, Clarence Birdseye, Cole Porter in Noel Coward.38 Ni znano, ali je Tesla kdaj obiskal Hammondov grad,. Ker sem si palačo večkrat ogledal, si to lahko samo predstavljam in upam, da je Tesla res kdaj obiskal to čudovito rezidenco. Leta 1933 je Tesla večkrat omenil Johna Haysa Hammonda mlajšega, zlasti v zvezi s predlogom, da bi vlada najela Hammonda, da bi svoje daljinsko vodene drone, oborožene z eksplozivnimi napravami, poslal v središče tornadov, jih razorožil in »prekinil vrtinec«. Tesla je pod Hammondovim vodstvom zapisal: »Strah pred nevarnostjo tornadov ter velike izgube življenj in premoženja je mogoče s temi sredstvi učinkovito premagati.«39 8 Marconi in Nemci Moj namen je v celoti opisati prizadevanja, ki sem jih vložil v uglasitev ali sinhronizacijo brezžičnega sistema … [in popraviti] veliko netočnih in zavajajočih informacij, ki jih objavljajo. Najprej sem izdelal napravo, ki sestavlja Leydnov kozarec ali kondenzatorski tokokrog, v katerem predstavlja primarni del Teslova tuljava, sekundarni del pa je povezan z Zemljo ali zračnim vodnikom. Zamisel o uporabi Teslove tuljave za ustvarjanje oscilacij ni nova. Preskusil jo je [britanski] poštni urad [s sirom Williamom Preeceom] … v patentni specifikaciji pa sta jo predlagala tudi dr. Lodge 10. maja 1897 in leta 1899 profesor Ferdinand Braun. GUGLIELMO MARCONI, 15. junij 19011 Največji tekmec Guglielma Marconija na pravnem področju je bil verjetno Nikola Tesla, na tržnem pa Telefunken, nemški koncern za brezžično omrežje. Čeprav je imel Marconi patente potrjene tudi v Nemčiji, je imel koncern Telefunken doma preveč pomembnih povezav in je tako zlahka ohranil monopol. Družbo Telefunken so leta 1903 po cesarjevem ukazu ustanovili s prisilno združitvijo družbe Braun-Siemens-Halske, ki jo je vodil Karl Ferdinand Braun, z družbo Arco-Slaby, ki jo je vodil dolgoletni Teslov sodelavec Adolf Slaby, da bi zatrla hudo bitko za prednostne pravice iz patentov. Ta novi, večji nemški koncern je bil nedvomno konkurent številka dve. Vendar se ni začelo tako.2 Desetletje prej, januarja 1892, je Tesla odpotoval v Evropo, da bi Kraljevi družbi v Londonu in Francoski družbi električarjev v Parizu predaval o visokofrekvenčnih pojavih. Tesla je 26. januarja prispel v London, kjer ga je v pristanišču pričakal sir William Preece, pri katerem je bival med svojim obiskom Anglije. Preece, ki se je šolal na Kings Collegeu v Londonu, je bil glavni inženir britanskega poštnega urada, kar je pomenilo, da je bil odgovoren za telegrafski sistem. Preece se je že takrat zavedal koristi, ki jo je prinašala brezžična telegrafija. Že leta 1879 je bil Preece skupaj z Williamom Crookesom in Jamesom Dewarjem priča poskusom prenosa Morsejeve abecede »telegrafiranja po zraku«, ki jih je izvajal David Edward Hughes. Ta pronicljivi valižanski znanstvenik je opazil, da lahko telefonski sprejemnik zazna električno iskrenje na razdalji petsto metrov. Hughes je desetletje pred Heinrichom Hertzem izumil tudi oddajnik z iskriščem in pred Édouardom Branlyjem razvil koherer,XI pred Braunom pa kristalni radijski detektor. »Elihu Thomson se je strinjal s Hughesovo trditvijo, da je bil prvi, ki je oddajal radijsko sporočilo.« Vendar je Hughes sam »z zanj značilno skromnostjo« dejal, da so bili Hertzovi poskusi »veliko bolj prepričljivi od mojih« in da si »Marconijeva prizadevanja zaslužijo ves uspeh, ki ga je bil deležen … Svet bo upravičeno postavil njegovo ime na najvišje mesto v zvezi z električno telegrafijo po zraku.« V čast njegovim dosežkom je Kraljeva družba ustanovila Hughesovo medaljo, ki jo je leta 1902 za svoje dosežke na področju elektrotehnike prvič prejel J. J. Thomson.3 Ker se je Preece zavedal vloge, ki jo ima Zemlja pri prenosu signalov med različnimi telegrafskimi linijami, je leta 1889 uspešno poslal brezžična sporočila v Morsejevi abecedi na sprejemno postajo vzporedne linije, ki je bila kilometer stran, tovrstne poskuse pa je pred Teslovim prihodom leta 1892 izvajal tudi sir William Crookes. Med svojim prelomnim predavanjem, na katerem je prikazal selektivno nastavitev s sposobnostjo osvetlitve različnih fluorescenčnih žarnic ob prenosu različnih resonančnih frekvenc, si je Tesla vzel čas in »pohvalil ime, povezano z najčudovitejšim izumom: to je g. Crookes! Verjamem, da je temelj [mojega napredka] … ta fascinantna knjiga [o sevalni energiji], ki sem jo prebral pred mnogimi leti.«4 Tesla je z uporabo Crookesovih elektronk pred Kraljevim društvom prikazal napravo, ki bi jo lahko šteli za prvo radijsko elektronko. Tesla je v žarnico, izpraznjeno zraka, namestil še eno vakuumsko cev, v njej pa je ustvaril svetlobni žarek, ki je bil tako občutljiv, da se je odzival celo na trzljaj mišice, kaj šele na geomagnetni navor Zemlje. Tesla je domneval, da se ta žarek na južni polobli vrti v nasprotni smeri urinega kazalca, medtem ko se je v prostoru v Angliji vrtel v smeri urinega kazalca. Ta katodna cev ni postala le osnova za različne radijske elektronke in brezžično razsvetljavo, temveč tudi osnova za rentgensko opremo, radar in katodno cev ter izum, ki se je odzival na geomagnetne sile, ko so jih prenesli na zaslon, kakršen je osciloskop. Teslovo predavanje je bilo tako izjemno, da ga je James Dewar nagovarjal in ga tudi nagovoril k še eni predstavitvi, da bi jo lahko spremljal tudi lord Rayleigh, in Tesla jo je naslednji dan izpeljal. Ko je štiri leta pozneje v mesto prišel dvaindvajsetletni Marconi, ga je Preece poskušal prepričati, da bi s Teslovim dovoljenjem prilagodil nekaj njegove opreme, vendar je Marconi to zavrnil. »Nekaj časa po poskusih s klasičnimi Hertzovimi napravami, ki so potekali pod okriljem angleške imperialne pošte, mi je Sir William Preece, takratni vodja oddelka, napisal pismo, v katerem mi je sporočil, da so poskuse opustili, ker niso imeli nobene vrednosti, vendar je verjel, da je mogoče z mojim sistemom doseči dobre rezultate,« je zapisal Tesla. »V odgovoru sem mu ponudil, da pripravim dva kompleta za presojo, in ga prosil, naj mi sporoči tehnične podrobnosti. Takrat je Marconi odločno zatrdil, da je preizkusil mojo napravo in da ta ne deluje. Očitno mu je namera uspela, saj se z mojo ponudbo ni zgodilo nič. »Nadalje je izjavil, da brezžična komunikacija prek Atlantika ni mogoča, ker je med celinama več kilometrov visok vodni zid, ki ga žarki ne morejo predreti. A poznejši razvoj dogodkov je pokazal, da je ves čas na skrivaj uporabljal moj sistem, prejemal pohvale sveta in mirno sprejemal celo moje čestitke, kar je priznal šele dolgo zatem.«5 Po nekaj neuspehih je tako ali drugače Marconijev sistem postajal učinkovitejši. Za pomoč pri razvoju brezžične naprave je najel Preecea in njegovega tesnega sodelavca Ambrosa Fleminga (ki je prav tako obiskoval Teslova predavanja). Ker je bilo Lodgeovo delo približno eno leto starejše od Marconijevega, je bilo po dolgem pravnem sporu najbolje kupiti Lodgeove patente, kar je Marconi storil leta 1911. Leta 1897 je Preece povabil Adolfa Slabyja in Alexandra von Arca v London, da bi sodelovala pri Marconijevih poskusih pošiljanja brezžičnih sporočil prek Rokavskega preliva, kmalu zatem, istega leta, pa sta Slaby in von Arco poslala brezžično sporočilo iz Schöneberga, predmestja Berlina, v Rangsdorf, torej na razdaljo 22 km. V naslednjih letih je Marconi še naprej izpopolnjeval svojo opremo in povečeval razdaljo med oddajnikom in sprejemnikom. Eden največjih Marconijevih podvigov, ko je bil Tesla skrit v Colorado Springsu, je bilo poročanje z dirke za Pokal Amerike leta 1899 z ladje na obalo za New York Yacht Club, nedaleč od New Yorka pri kraju Sandy Hook v New Jerseyju. 16. oktobra je Marconi 24 km od obale prenašal podrobnosti o dirki s hitrostjo približno petnajst besed na minuto. Do konca dneva je v uredništvo časopisa New York Herald poslal več kot štiri tisoč besed komentarja dirke skoraj v realnem času. Kmalu zatem je Marconijeva družba začela nameščati brezžično opremo na ladje, a ne le na ladje Združenega kraljestva, temveč tudi na belgijske, italijanske in celo nemške. Hkrati si je Marconi zamislil tudi poskus prenosa impulza čez Atlantik. Vendar v dneh, ko je Tesla pisal svojemu dobrotniku J. Pierpont Morganu, da je sposoben ustvariti neomejeno število brezžičnih kanalov, Marconi ni vedel, da je več kanalov sploh možnih! Njegov glavni inženir Richard N. Vyvyan je v zvezi z letom 1901 in Marconijevim čezatlantskim poskusom dejal naslednje: Nekatere kombinacije so dajale dobre rezultate, druge slabe, vendar je nastavitev, ki je en večer dajala dobre rezultate, naslednji večer dajala zelo različne rezultate, zato je bilo težko z gotovostjo reči, ali je prišlo do izboljšanja ali napredka … Takrat nismo vedeli ničesar o vplivu dolžine prenesenih valov na razdaljo, na katero lahko vpliva komunikacija. Nismo imeli niti sredstev ali instrumentov za merjenje valovnih dolžin, pravzaprav nismo natančno vedeli, kakšno valovno dolžino sploh uporabljamo.6 Primerjajte to osupljivo priznanje z značilnim odlomkom iz Teslove beležnice Wardenclyffe za isto obdobje, na primer z 28. aprila 1901: Po mojih ugotovitvah zelo nizka frekvenca … naboja poteka predvsem po površini, zato ob upoštevanju premera Zemlje … polovična valovna dolžina po zgornji predpostavki ne bi smela presegati 12.700.000 π metrov. Če upoštevamo hitrost električne energije 320.000.000 metrov na sekundo, bi imeli približno le 32 × 107 : 254 X π X 105 = približno 4 cikle na sekundo. Najprej bom upošteval navedeni primer, čeprav vsebuje veliko praktičnih pomanjkljivosti. Višje frekvence bom obravnaval pozneje.7 Tesla je izdelal prototip planeta, ki ga je poimenoval krogla, da bi z različnimi valovnimi dolžinami izvajal poskuse ter izračunaval vozlišča in njihovo določanje, ki jih je nato uporabil za Zemljo. V tem primeru se je Tesla odločil, da polovična valovna dolžina ne sme presegati premera Zemlje, ki ga je izračunal na 12.700 kilometrov (ali 7.891 milj).8 Njegovi zvezki so preprosto polni naprednih izračunov, veliko bolj zapletenih od tega. Prav tako je uporabljal frekvence netlačenega ali zveznega valovanja, da bi omogočil prenos kompleksnih oblik električne energije po več kanalih prek površinskih valov (npr. besedilo, glas, slike in celo električno energijo), medtem ko je Marconi pošiljal Morsejevo abecedo s primitivnim Hertzovim sistemom prenosa z iskro pretežno po zraku. Ker je šlo za impulzne frekvence, Marconi ni mogel ustvariti več kanalov, zato njegov sistem nikoli ni mogel biti osnova za prenos glasu ali slike. Tesla na svojo žalost Morgana ni mogel prepričati v izvedljivost svojega načrta. Razlogov je več. Najprej je Tesla zgradil večji stolp, kot je bilo dogovorjeno, pri čemer se je pogodba spremenila z sedemindvajsetmetrskega stolpa na dvakrat višji stolp. Drugič, sprejemni stolp bi bilo treba zgraditi nekje v Evropi, najverjetneje v Angliji ali na Portugalskem, s čimer bi se stroški podvojili. Možno je tudi, da Morgan ni verjel, da je Tesla sploh sposoben tega, kar obljublja, ali pa se je nasprotno bal, da bi Tesla lahko prenašal električno energijo brez žic, saj je bil to njegov končni cilj. Če bi Tesla na tem področju uspel, bi to kratkoročno pomenilo veliko finančno breme za Morgana, saj je imel nasade kavčuka v Afriki in rudnike bakra na zahodu, nadzoroval je ladijski promet in železniške proge za prevoz kavčuka in bakra do industrijskih lokacij, poleg tega pa je imel v lasti tudi velike gozdove za izdelavo telefonskih drogov. Če poenostavimo, hotel je žice. Po drugi strani je bil Marconi uspešen z veliko cenejšo opremo, kar se je na monumentalen način pokazalo ne le decembra 1901, ko je Marconi pretresel svet s pošiljanjem prvega čezatlantskega sporočila, temveč tudi 18. januarja 1903, ko je predsednik Teddy Roosevelt z Marconijeve postaje Wellfleet na Cape Codu angleškemu kralju poslal brezžično čestitko. Ta dogodek je Teslo tako razjezil, da je pisal neposredno predsedniku Rooseveltu v Belo hišo in se pritožil, da je svoje ime posodil patentnemu piratu!9 Ker so Teslov sistem odkrito preučevali električarji pri podjetju Telefunken, so bili v boljšem položaju za razvoj te tehnologije kot Marconi, čeprav je bil Marconi bolj znan in je imel bolj razvejano distribucijo. Težave med Telefunknom in koncernom Marconi so se začele na začetku leta 1903, ko Marconi ni hotel sprejeti brezžičnega sporočila, ki ga je poslal cesarjev brat, ker ni prišlo z Marconijeve postaje. Na prvi pogled se morda zdi, da je Marconi ravnal malenkostno. Vendar je bila njegova zavrnitev morda povračilni ukrep za nemško politiko, ki jo je začel cesar in je zavračala priznavanje brezžičnih avansov iznajdb, ki so jih predložili posamezniki iz drugih držav. To je veljalo tudi za Teslo, kar je povzročilo moralni konflikt za Telefunknovega Adolfa Slabyja, ki je imel Teslo za »očeta brezžične telegrafije«. Ker ni priznaval patentov tujcev, je lahko Telefunken prilagodil vso Teslovo brezžično tehnologijo, ne da bi izumitelju plačal nadomestilo, in ker je to odobrila domovina, mu tega ni bilo treba storiti v tajnosti. Tesla se je tako kot vsi drugi nenemški izumitelji boleče zavedal cesarjeve politike odobravanja in celo spodbujanja patentnega piratstva. Zato je nenehno iskal sodno varstvo v Nemčiji in Avstriji, saj bi bil izkupiček ogromen. Ne preseneča, da je vedno trčil ob zid, k temu pa je prispeval tudi začetek prve svetovne vojne.10 Kar se tiče Marconija, je ta preprosto piratiziral, kar je potreboval, in se pretvarjal, da je njegovo. Ker je Preece skušal Marconija prepričati v zakonit nakup Teslove opreme, je morala biti Marconijeva taktika nedvomno zelo zaskrbljujoča za osebo Preeceovega ugleda, zlasti ker je Preece skušal Marconija pripraviti do tega, da bi ravnal prav. Ambrose Fleming, ki je prijateljeval s Teslo in si z njim dopisoval, je zdaj delal tudi za Marconija. Pozneje je Fleming dejal takole: »Marconi je bil genialen, vendar je pretiraval, ko je mislil, da si lahko prisvoji vse zasluge za brezžično omrežje.«11 Medtem ko si je Tesla v začetku 20. stoletja prizadeval dokončati eno samo brezžično postajo v Wardenclyffu, sta Marconi Wireless in Telefunken razširila svoje podjetje in vzpostavila na stotine brezžičnih postaj na veliko civilnih in vojaških ladjah ter v mnogih državah na vseh celinah. Zdi se, da se je Švedska akademija znanosti, ki se je zavedala te velike tekme, odločila, da bo počastila obe entiteti in leta 1909 podelila Nobelovo nagrado za fiziko Guglielmu Marconiju, pol Italijanu in pol Britancu, ki je leta 1901 poslal prvo čezatlantsko brezžično sporočilo, in njegovemu nemškemu kolegu, izumitelju na področju brezžične tehnologije, Karlu Ferdinandu Braunu, ki je dosegel velik napredek pri razvoju katodne cevi, kar je omogočilo razvoj radarja in televizije, ter za njegovo delo na kristalnem detektorju ali usmerniku kristalne diode, ki je zajemal brezžične prenose iz okolja in jih pretvoril za uporabo v radiu. Ko preučujemo zgodovino teh izumov, je v primeru kristalnega detektorja jasno, da je Brauna prehitel David Edward Hughes, prej omenjeni valižanski znanstvenik, ki je prvi eksperimentiral s kristalnimi radijskimi detektorji. Hughes je odkril, da »volframova igla«, postavljena zelo blizu ogljikovega bloka, vibrira ob prisotnosti elektromagnetnih valov. Braun je podobne lastnosti odkril tudi v »mineralu galenitu, ki je naravni usmernik«. Pri radiu AM (amplitudna modulacija), ki ga je nekaj let pozneje izumil Edwin Armstrong, imajo »nosilni valovi frekvenco približno milijon ciklov na sekundo. Modulacije, ki prenašajo informacije – glasovi in glasba –, pa imajo razmeroma nizko frekvenco, od približno dvajset do dvajset tisoč ciklov. Visokofrekvenčna nihanja je mogoče usmeriti [odčitati iz nosilnega vala], vendar so številni usmerniki neučinkoviti za nizkofrekvenčna nihanja. Izravnalnik deluje tako, da ločuje informacije. Zato je izdelava radijskega sprejemnika v določenem smislu enaka izdelavi usmernika.«12 V kristalnem radijskem sprejemniku, ki sem ga izdelal skupaj z očetom okoli leta 1960, kot pri vseh kristalnih radijskih sprejemnikih te zasnove ni bilo baterij, kot tudi ne vhoda za električno vtičnico. Vsa energija za pogon radia je izvirala iz energije, ki so jo zbirale same oddajne postaje. Ker je moj radio začel delovati šele, ko je oče vzpostavil povezavo z zemljo (prek radiatorja), mi je bilo kot dvanajstletniku jasno, da prava moč ne prihaja samo iz radijskega stolpa, ampak je bistvena sestavina prenos prek zemlje. Nobelov odbor je Teslo nedvomno čustveno prizadel z odločitvijo, da podeli nagrado drugim izumiteljem za delo, ki je bilo po njegovem mnenju očitno njegovo, Marconi pa po drugi strani ni razumel, zakaj bi moral nagrado sploh s kom deliti.13 Ko so brezžični aparati postali učinkovitejši, je konkurenca med podjetjema Marconi Wireless in Telefunken dosegla nov vrhunec in začele so se pojavljati tožbe. Čeprav je podjetju Marconi Wireless uspel izjemen dosežek v Španiji, je Telefunken v Ameriki pridobil prednost, ko je zgradil dva ogromna čezatlantska sistema v Tuckertonu v New Jerseyju in Sayvillu v New Yorku. Razmere v Tuckertonu pa so se zapletle. Obrat v Tuckertonu, ki se je nahajal na obali New Jerseyja, stošestdeset kilometrov južno od New Yorka, je zasnoval Rudolf Goldschmidt, nemški elektroinženir, ki je najprej v Eilveseju v Nemčiji zgradil sestrsko sto kilovatno postajo, nato pa montažne dele poslal nemškim delavcem v Tuckerton, kjer so zgradili brezžični stolp osupljive višine 250 metrov, s čemer je postal poleg Eifflovega stolpa druga najvišja konstrukcija na svetu. Podobno kot za objekt v Sayvillu so bili tudi v Tuckertonu uporabljeni Teslovi patenti in načrti. Julija 1915 je srbski čarodej sklenil pogodbo in Telefunken mu je za uporabo njegove opreme in strokovnega znanja plačal 15.000 dolarjev letne licenčnine.14 Ironično je, da je bila naprava, čeprav je bila v celoti nemška, dejansko zgrajena za radiotelegrafsko postajo Lafayette v Croix-d’Hins v bližini mesta Bordeaux v Franciji. Z drugimi besedami, lokacija Tuckerton je bila predvidena za čezatlantsko francosko operacijo. Ko se je začela prva svetovna vojna, Nemci niso bili pripravljeni prepustiti postaje Francozom, po vstopu Amerike v vojno pa so tudi oni prenehali plačevati licenčnino Tesli. Poskušal je vložiti tožbo, a je bilo seveda jasno, da nadomestila ne more več prejemati. K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da je inženir Goldschmidt, nekdanji londonski uslužbenec korporacije Westinghouse, svoje patente leta 1912 prodal Marconiju! Tako je Marconi menil, da ima pravico do objekta v Tuckertonu, kar je v enem od člankov New York Timesa celo zahteval.15 Tesla se je znašel v konkurenčni bitki. Čeprav so mu bila nemška podjetja, ki so delovala v Združenih državah, precej naklonjena, se je soočal s povsem drugačnimi razmerami kot Marconi in različni ameriški koncerni. Po objavi njegovih predavanj in patentov so se pojavili številni elektroinženirji z lastnimi brezžičnimi sistemi. Nekateri izumitelji so preprosto kopirali Teslovo delo, drugi so kopirali pirate ali razvijali svoje sheme, vendar se je Tesla po svojih najboljših močeh boril proti vsem. Eden uspešnejših pionirjev brezžičnega omrežja je bil Reginald Fessenden, ki je že leta 1900 postavil vrsto radijskih stolpov za poročanje o vremenu in bil tudi eden prvih, ki je prenašal zvok glasu. Kmalu je postalo jasno, da je Fessendenova uporaba uglašenih vezij v celoti temeljila na Teslovem delu, zato je slednji Fessendena tožil v dolgotrajnem, čeprav nekoliko tajnem sodnem postopku in zmagal.16 Borba z Goldschmidtom je bilo veliko težja zaradi nepoštene patentne zakonodaje, ki je veljala v Nemčiji.17 Iz nacionalističnih razlogov Tesla tam ni mogel pričakovati svojih upravičenih honorarjev, vendar Slaby nikoli ni skrival, da je imel Teslo za patriarha tega področja. Ko je Telefunken prišel v Ameriko, je Slaby poiskal svojega mentorja ne le iz moralnih razlogov, temveč tudi zato, da bi si zagotovil pravno oporo proti Marconiju in pridobil izumiteljevo tehnično znanje. Tesla se je sestal z direktorji Telefunknovega ameriškega holdinga z nedolžno zvenečim imenom Atlantic Communications Company, ki je imelo sedež na Broadwayu 111. Prisotni so bili direktor, dr. Karl George Frank, »eden najbolj znanih nemških [ameriških] elektrotehničnih strokovnjakov«, in njegovi dve vodji, Richard Pfund, pogost obiskovalec Teslovega laboratorija, ki je bil vodja tovarne v Sayvillu, ter »Monokel«, poročnik Emil Mayer, vodja obrata v Tuckertonu.18 Čeprav je Slaby umrl leta 1913, je imelo njegovo občudovanje Tesle pomembno vlogo. Močna nemška brezžična postaja v Sayvillu je bila odprta 17. januarja 1914, ko je prvo brezžično sporočilo med Nemčijo in Združenimi državami Amerike preneslo prisrčne pozdrave cesarja predsedniku Wilsonu,19 in takrat je Frank najel Teslo, da bi mu pomagal pri nadaljnjem razvoju brezžičnega obrata. Frank, ki je diplomiral na münchenski univerzi ter doktoriral iz filozofije in kemije, je trdil, da ima ameriško državljanstvo, vendar je imel najverjetneje dvojno državljanstvo, ameriškega in nemškega. Frank je imel pisarne v stavbi Hudson Terminal Building in na Broadwayu ter ni vodil le brezžične postaje v Sayvillu, ampak je bil odgovoren tudi za komercialno prodajo izdelkov Siemensa in Halskeja. Tudi Frankov vodja poslovanja Richard Pfund je bil nemške narodnosti. Pfund, elektroinženir, ki je veliko časa preživel s Teslo, se je leta 1891 udeležil Teslovega prelomnega predavanja o visokofrekvenčnih pojavih in brezžičnem komuniciranju na kolidžu Columbia, svojo prakso na področju brezžičnih povezav pa je začel pri podjetju Marconi Company. Leta 1903 je na Aljaski pomagal namestiti Marconijev brezžični sistem. Vzpostavitev sodelovanja s Teslo je bil za Nemce preobrat, ne le zato, ker so s tem rešili del dileme glede uporabe Teslove tehnologije, ne da bi mu plačali nadomestilo. To jim je prinašalo tudi prednost v prihodnjih sodnih postopkih v prednostnih bitkah proti Marconiju, predvsem pa so Nemci bolj kot kdorkoli drug cenili Teslovo strokovno znanje. Tesla se je zavedal situacije, zato je od Franka zahteval zagotovila, da bo lahko pridobil nemške patente, Frank pa mu je odgovoril, da »ne vidi razloga«, zakaj tega ne bi mogel doseči.20 Tesla je nato zahteval predujem v višini 25.000 USD in licenčnino v višini 2.500 USD na mesec, vendar se je na koncu uspel dogovoriti za 1.500 USD na mesec z enomesečnim predujmom. Izumitelj se je sestal s Pfundom, da bi se pogovoril o dogovoru s cesarjem glede turbine in popravil brezžični oddajnik, ki ga je Atlantic uporabljal v pisarni na Manhattnu, nato pa se je nameraval odpraviti na postajo v Sayvillu, kjer bi lahko uvedel svoje najnovejše izboljšave za povečanje njene zmogljivosti.21 Kmalu zatem je Tesla odpotoval na drugo nemško brezžično postajo v Tuckertonu v New Jerseyju. Tam se je dogovoril za še donosnejši posel. Čeprav je lokacijo v Tuckertonu zgradilo nemško podjetje Hochfrequenz-Maschinen-Aktiengesellschaft für Drahtlose Telegraphie, bolj znano kot Homag, je bila ta brezžična postaja namenjena prodaji francoskemu koncernu Compagnie Universelle de Télégraphie et de Téléphonie Sans Fils. Ker je »francosko vrhovno sodišče ugodilo zahtevku gospoda Tesle proti francoski družbi Marconi … je družba Tesla vložila tožbo proti interesom družbe Marconi v [Ameriki]«. Tesla je trdil, da je Marconi »kršil dva njegova patenta … [in] zahteval poravnavo na podlagi licenčnine«. Homag je v strahu pred drago tožbo privolil, da bo Tesli plačeval »5 % bruto dohodka« od prihodkov Tuckertona, vendar ni želel navesti, katere konkretne Teslove patente uporablja.22 Pravno gledano to za Teslo ni bil najboljši izid, vendar je bil posel finančno zelo donosen, saj je Homag tako ali drugače priznal Teslov izum brezžičnega omrežja, izumitelj pa je prek francoskih sodišč dobil tudi konkretno razrešitev v sporu z Marconijem. Ko je Sayville začel delovati, »je postal svetilnik za ljubiteljske brezžične navdušence, ki so lahko svoje doma izdelane sprejemnike nastavili na nočna poročila postaje,« je dejal Hugo Gernsback, glavni urednik revije Electrical Experimenter. Gernsback je to nadgradil z intervjujem s Teslo, ta pa naj bi napisal tudi vrsto člankov o tej in sorodnih temah. Tesla se je končno vrnil v novice in imel je denar. Dokazi, da so bile njegove teorije pravilne, so mu odpirali pot do obuditve Wardenclyffa. Z večjim kapitalom je lahko začel odplačevati zaostalo najemnino za hotel Waldorf-Astoria, ki se je bližala znesku 20.000 dolarjev. Da bi si zagotovil nekaj časa, je Tesla prenesel hipoteko na Wardenclyffe na Georgea C. Boldta, upravitelja hotela, s tihim dogovorom, da mu bodo nepremičnino vrnili, ko bo odplačal svoj dolg. Verjetno je Tesla za časa življenja Johna Jacoba Astorja lahko živel v hotelu brezplačno. Astor morda ni bil ravno navdušen nad tem stanjem, saj je desetletje prej Tesla njegovo naložbo, za katero je Astor mislil, da bo namenjena razvoju fluorescenčne razsvetljave, namesto tega uporabil za financiranje laboratorija v Colorado Springsu. Ko je Tesla leta 1901 sklenil partnerstvo z Morganom, je to razmerje še dodatno okrnil, saj je Morganu prodal patente za razsvetljavo, za pravice katerih je Astor menil, da so njegovi, zatorej ni hotel pomagati rešiti Tesle, ko je ta izčrpal Morganova sredstva. Vendar je Tesla marca 1909, ko je očitno spet užival Astorjevo naklonjenost, slednjemu napisal podrobno pismo, v katerem je hotelskemu mogotcu zaupno opisal svoje delo na novih turbinah, za katere je upal, da jih bodo vgrajevali v lokomotive, čezoceanke, avtomobile in različne leteče stroje – vključno z zračnimi ladjami na reaktivni pogon ter kombinacijo helikopterja in letala. Ta »eno-, dvo- ali trivratni potniški aerovlak profesorja Tesle … [bi lahko nadomestil običajen avtomobil] pri poslovanju ali prostem času«.23 Obstajajo posredni dokazi, da je kot prototip zračne ladje na reaktivni pogon Tesla Astorju pokazal vodno krilo, katerega delovanje je morda demonstriral na reki Hudson. Aprila 1912 se je Astor nesrečno odločil za prvo plovbo s Titanikom in skupaj z ladjo potonil. Tesla je Astorjevemu sinu, Vincentu, poslal sožalno pismo in prejel naslednji odgovor: 15. maj 1912 Dragi gospod Tesla, rad bi se vam zahvalil za vaše pismo sočutja … za vaše prijazne izraze v zvezi z mojim očetom … in da ste pomislili name v tem času. Pogosto sem slišal očeta govoriti o vas in vem, kako zelo vas je spoštoval. Še enkrat se vam zahvaljujem, Zelo iskreno, Vincent Astor24 Po Astorjevi tragični smrti Tesla ni imel nobene rešitve, kako poravnati visok hotelski račun. Poleg tega je na Teslovo usodo vplival tudi začetek prve svetovne vojne, ki se je začela dve leti pozneje, 28. junija 1914, z umorom nadvojvode Franca Ferdinanda in njegove žene Sofie, ko je ta avstro-ogrski prestolonaslednik obiskal Sarajevo. Ker je nadvojvodo umoril Srb, je dalo to Avstriji povod za napad na atentatorjevo domovino, vendar jih je presenetilo, ko je Srbiji v bran stopila Rusija. Ker je Francija sklenila zavezništvo z Rusijo, se je Nemčija bala napada z Zahoda, saj je bila zdaj povezana z Avstro-Ogrsko. Tako se je najprej znesla nad Belgijo in nato napadla Francijo, kar je v slabo voljo spravilo tudi Veliko Britanijo, ki je imela s Francijo sklenjeno pogodbo. Vojna je bila še v začetni fazi in nihče ni pričakoval, da bo trajala več kot nekaj mesecev. To je pomenilo, da je bila Amerika še naprej zaveznica obeh strani. Osem mesecev pozneje, februarja 1915, sta iz Nemčije prispela Karl Ferdinand Braun, profesor fizike iz Strasbourga, in Jonathan Zenneck, profesor fizike z münchenske tehnične univerze, da bi delala na postaji v Sayvillu in pričala na sodnem procesu med podjetjem Atlantic Communications Company, ki je nameščalo brezžične naprave na ladje ameriške mornarice, in tožnikom, podjetjem Marconi Wireless Company. 16. februar 1915 Dragi dr. Frank, veseli me, da sta Braun in Zenneck v državi, in z veseljem bom kmalu spoznal ta izjemna moža. S spoštovanjem, N Tesla25 V časopisu Brooklyn Eagle so Zennecka opisali kot strokovnjaka za kodiranje, kar je sam zanikal, a je bil tudi previden glede svoje vloge v Sayvillu. »V Ameriko sem prišel zgolj kot priča v sodnem sporu z Marconijem,« je dejal Zenneck. »Nisem strokovnjak za kodiranje, v Sayvill sem prišel le za namen nadaljevanja študija.«26 Javnosti in vlade to ni prepričalo. Ob predpostavki, da je citat iz časopisa Eagle točen, kaže, da je bil Zenneck skrivnosten, saj je prišel v ZDA ne le zaradi pričanja, temveč tudi zaradi pomoči pri obnovi tovarne v Sayvillu. Zenneck je bil za Američane uganka. Po eni strani so ga kot profesorja eksperimentalne fizike na Tehnični univerzi v Münchnu spoštovali zaradi knjige Elektromagnetna nihanja in brezžična telegrafija, ki je postala »standardni učbenik« na tem področju, po drugi strani pa je bil Zenneck kot stotnik nemške vojske del brigade, ki je na začetku vojne vdrla v Belgijo in pobijala na poti do Francije. Zenneck, ki je že konec devetdesetih let 19. stoletja študiral brezžično telegrafijo pri Braunu, je eksperimentiral s smernimi antenami, preučeval pa je tudi Teslovo delo in je tako lahko potrdil Teslove izjave o pomenu zemeljskih valov pri učinkovitih radijskih prenosih. »Med pojasnjevanjem Marconijevih čezoceanskih rezultatov [in uporabo Maxwellovih enačb] je Zenneck pokazal, da lahko edinstvena vrsta površinskega valovanja potuje vzdolž vmesnika med tlemi in zrakom.«27 Po besedah Teslovega poznavalca, dr. Jamesa Coruma, je »značilnost Zenneckovega valovanja ta, da se energija ne širi kot sevanje, temveč je skoncentrirana blizu prevodne površine«. Corum je izpostavil, da je Zenneckov sodelavec, Arnold Sommerfeld, pokazal, da je »elektromagnetni val možno voditi po žici končne prevodnosti, Zenneck pa si je zamislil, da bi Zemljino površje delovalo podobno kot en sam prevodni kabel«. James in Ken Corum, ki danes delata podobno v svojem pionirskem obratu za brezžični prenos energije Viziv Technologies v Milfordu v Teksasu, poudarjata, da sta si Zenneck in Sommerfeld delila sosednje alpske smučarske koče. Poleg tega se je Sommerfeld, ki je v svojo ložo povabil številne velikane kvantne fizike (npr. Betheja, Paulija, Heisenberga itd.), Zennecku zahvalil v svojem prelomnem članku iz leta 1909, v katerem je razlikoval med Hertzevim elektromagnetnim valom, ki se širi s sevanjem po zraku, in Teslovim ali Zenneckovim zemeljskim valom. »Zenneck je poudaril, da sta pravzaprav Andre Blondel [ki je bil leta 1892 priča Teslovim predavanjem v Parizu] in Ernst Lecher na Dunaju prva intuitivno domnevala, da so radijski valovi verjetno površinsko vodeni valovi (kot oceanski valovi) in ne Hertzovi valovi (sevanje).«28 Le leto dni po srečanju z Zenneckom je Tesla ponovil svojo ugotovitev, da se sevanje radijskih valov pri prenosu po zraku skoraj popolnoma izgubi, pri prenosu po zemlji pa ga »ohranja prevodnost«. Tesla je v Sayvillu izračunal, da elektromagnetno sevanje povzroča zapravljanje energije. »Ti valovi se bodo razpršili le nekaj kilometrov od obale,« je dejal Zennecku, »medtem ko bo energijo, ki bo dosegla Nemčijo, omogočila naša povezava po zemlji.« »Učinek na daljavo je posledica tokovne energije, ki teče skozi površinske plasti Zemlje,« je zaključil Tesla in z veseljem dodal, da je to »matematično že dokazal« ugledni profesor fizike Arnold Sommerfeld. »S to teorijo se on strinja, a kar zadeva mene, je to jasno dokazano.« »Ko me je profesor Zenneck odpeljal do antene v Sayvillu in mi razkril podrobnosti, sem pregledal izračune in ugotovil, da pri 36 oddajanih kilovatih izgubljajo 9 kilovatov energije v obliki elektromagnetnega valovanja. Ti valovi zajemajo torej 25 odstotkov celotne energije. Profesorju Zennecku sem povedal, da ta energija nima nikakršnega učinka – da s tokom ustvarjajo razlike potencialov v Zemlji in te razlike potencialov se izkazujejo v Nemčiji ter vplivajo na sprejemnik, medtem ko [Hertzovi] elektromagnetni valovi dosežejo Long Island in se nato izgubijo.«29 Tesla je Zennecku razložil, da mora povečati število zemeljskih povezav, ker je to prava pot, da impulzi prečkajo planet. Kmalu po tem obisku je New York Times poročal, da bo »pred koncem naslednjega tedna začela delovati nova in zmogljivejša naprava … [v] obratu v Sayvillu«.30 • J. P. MORGAN MLAJŠI • Zdaj je imel Tesla fizični dokaz, ki ga je potreboval za potrditev, da je njegov stolp v Wardenclyffu res na pravi poti. Da bi še okrepil to novo zmago in ponovno potrdil svojo prevlado najpomembnejšega izumitelja na področju brezžične telefonije, je Tesla Jacku Morganu, ki je zdaj vodil postopek, posredoval celoten francoski sodni spis, v katerem je bilo Marconijevo delo razveljavljeno v njegovo korist. Hkrati se je pogajal s Frankom glede pomoči pri pridobivanju patentov za brezžično omrežje v Nemčiji in Avstriji. Obenem je družbi Atlantic Communications zaračunal tudi pristojbino za storitve, za svoje pričanje v njihovo korist in uporabo svojih obstoječih patentov, s katerimi je v naslednjem sodnem postopku na ameriških sodiščih pridobil Marconijeve patente. Če bi mu Jack v boju pomagal, bi lahko oživila brezžično podjetje, ki sta si ga pogodbeno delila. A Jack ni delil njegove vizije in je prijazno zavrnil sodelovanje v sodnem sporu ali kakršnokoli sodelovanje pri projektu Wardenclyff. Po drugi strani je še naprej vlagal v razvoj Teslovih turbin in Tesli napisal več čekov po 5.000 dolarjev ter mu naročil, naj ga sproti obvešča o svojem napredku. Tesla se je z novo denarno infuzijo z Wall Streeta 23 vrnil k svojim turbinam na Edisonovi postaji Waterside Station. Odločil se je tudi, da si za oživitev problematične zveze za svojo pisarno poišče bolj modne prostore. V nekaj mesecih se je naselil v triinpetdesetem nadstropju povsem nove stavbe Woolworth Building in Woolworthu povedal, da bo na vrh nebotičnika na lastne stroške postavil brezžični oddajnik, »ki bo signaliziral ladjam in vlakom po vsem znanem svetu«.31 Stavba Woolworth Building je bila zgrajena v gotskem slogu in je imela v avli mozaik v barvi smaragdov z zlatimi listi. Nahajala se je v ulici Park Row ob mestni hiši, blizu Wall Streeta, in se nad mesto dvigovala vrtoglavih 240 metrov, s čimer je takrat kot najvišja nebotičnika na svetu izpodrinila Metropolitanska stolpa. Čeprav Woolworth očitno ni sprejel Teslove ponudbe, so izumitelja povabili na slavnostno otvoritev, pridružila pa sta se mu tudi Johnsonova. Banket se je začel s prižigom osemdeset tisoč žarnic v stavbi, kar je izvedel predsednik Woodrow Wilson, in sicer celo iz Washingtona. Tesla se je tam srečal z županom, gospodom »Dime-Store« Woolworthom in drugimi dostojanstveniki, nato pa je Katharine svoja spremljevalca zvabila v eno od štiriindvajsetih hitrih dvigal na streho, kjer so se lahko razgledali po razsežnem velemestu. »Ne skrbite za finance, Luka,« je Tesla samozavestno rekel prijatelju Robertu. »Ne pozabite, da medtem ko vi spite, jaz rešujem vaše težave.« Johnson je omenil staro težavo z večfaznim izmeničnim tokom, Tesla pa mu je odgovoril, da so bile »do zdaj v to vložene milijarde. Zmagal sem brez izjeme v vsaki tožbi in če ne bi bilo ›koščka papirja‹, bi prejel honorar v višini Rockefellerjevega premoženja, a kljub temu menim, da vaju lahko povabim na večerjo.« Teslova duhovitost in zadnji manever sta ponovno zarisala nasmeh na obrazu gospe Filipove, ki je bila pogosto zaskrbljena. Ko se je čarodej vrnil v njeno orbito, se je kot po navadi zdelo, da je razprla tančico. Robert je ponovil svoje skrbi, da se lahko zgodi, ker je brez zaposlitve, da bosta prisiljena njun dom na aveniji Lexington 327 dati v prodajo. »Prosim, resno vzemite moje besede,« je vztrajal Tesla. »Ne skrbite in pišite svojo čudovito poezijo v popolnem miru. Odpravil bom vse težave, s katerimi se soočata. Vašega talenta ni mogoče spremeniti v denar, moj talent pa se lahko spremeni v skrinje zlata. Temu se zdaj posvečam.«32 V tem obdobju je Tesla še naprej vračal denar, ki ga je dolgoval Johnsonovima, medtem ko se je ukvarjal s svojimi novimi motorji, pri čemer so ga najbolj spodbujali Ford Motor Company v ZDA, Bergmann Works v Nemčiji, licenčna pogodba z belgijskim kraljem ter zasnova vodne fontane za Tiffany. V pismu, ki ga je poslal Morganu, je Tesla opisal svoje strategije za doseganje finančnega uspeha in ga nato zaprosil za dodatno podporo.33 Morgan se je strinjal, da bo odložil plačilo obresti za posojila za razvoj turbine, ki so zdaj znašale 15.000 dolarjev, vendar se je odločil, da ne bo več vlagal. Kljub temu je Tesla sredstva preprosto zahteval, pismu pa je sledilo pričevanje admirala Alfreda von Tirpitza, državnega sekretarja nemške cesarske mornarice, »ki ga je glede Teslove turbine pozval nemški cesar, ki ga ta izum zelo zanima«. Von Tirpitz je njegovi ekscelenci »obljubil, da bo stroj zagotovo razstavljen sredi januarja, tako da veste, kaj to pomeni«. Tesla je Morgana tudi obvestil, da bo Bergmann v primeru sklenitve posla plačal licenčnino za turbino v višini 100.000 dolarjev na leto. Če upoštevamo Morganovo zadrto antipatijo do Nemcev ter njihove povezave z judovskimi bankami (bil je namreč zagrizen antisemit) ter dolgoletno politiko podjetja Hiša Morgan, da se izogiba finančnim dogovorom z Nemci, saj so ti dolga leta nazaj prevarali J. Pierpont Morgana, se je zdelo precej neverjetno, da bi Morgan spremenil svojo odločitev. In vendar je bil sin, za razliko od svojega očeta, sposoben sprejemati kompromise. Tako je dobrohotno spremenil svoje stališče in Tesli poslal še en ček za 5.000 dolarjev. Med čakanjem na novice s strani podjetja Bergmann Works se je Tesla posvetil izpopolnitvi svojega novega izuma merilca hitrosti in tahometra. S tržiščem velikosti na stotin tisoče in prodajno ceno okrog 25 dolarjev je bil potencial velikih dobičkov ogromen, zato je posel ponudil Morganu. Ta je priložnost zavrnil in ga povprašal po plačilu zaostalih obresti na obstoječi dolg. Ker pa se je Tesla ukvarjal s težavami pri razvoju turbin, ki so puščale zaradi poroznih ležajev, je zaprosil Morgana za malo potrpežljivosti ali pomoči pri plačevanju računov, da bi lahko dokončal projekt turbin ali zavaroval njune skupne interese, povezane z Wardenclyffom. • ZGODOVINA VPLETENOSTI MORNARICE • 6. maj 1902 Dragi Tesla, o vaših izumih na področju brezžičnega prenosa električne energije v povezavi s pomorsko razstavo v Buffalu sem obvestil ministrstvo za mornarico in od njih boste prejeli uradno pismo … Zakaj ne bi mogli poslati modela [telautomatona], ki sem ga videl v vašem laboratoriju leta ‘98, ter vaših patentnih risb in opisov, tudi če ne morete poslati ničesar drugega? Menim, da je to dobra priložnost, da mornarico seznanite s svojimi patenti brez običajnih formalnosti … zato, dragi Tesla, ne odlašajte s tem prvim korakom. R. P. Hobson34 Ko se je špansko-ameriška vojna zaključevala, je Tesla nagovoril ameriško mornarico s ponudbo, da bi na svoje ladjevje namestili brezžične naprave. Eden od razlogov za zmago Združenih držav je bila hitra odločitev mornariškega častnika Richmonda Pearsona Hobsona, da namerno potopi svojo ladjo v pristanišču v zalivu Santiago in s tem onemogoči napad španske armade. Hobson, ki so ga Španci zaradi drzne poteze aretirali, je med zaporno kaznijo mednarodno zaslovel, po vrnitvi v Ameriko pa so ga razglasili za vojnega junaka. Urednik revije Century Richard Watson Gilder in njegov sodelavec Robert Johnson sta si zagotovila pravice za objavo te neverjetne zgodbe in tako prodala dodatnih sto tisoč izvodov revije. Hobson je postal del ožjega kroga Tesle in Johnsona in rodilo se je prijateljstvo, ki je trajalo vse življenje. Iz zgornjega pisma je razvidno, da si je Hobson, ki je takrat celo veljal za potencialnega predsedniškega kandidata, po najboljših močeh prizadeval, da bi obnovil skrhane odnose, ki jih je imel Tesla z mornarico. Zgodba se je pravzaprav začela nekaj let prej. Leta 1896 se je A. R. Sulfidge, nadporočnik ameriške mornarice, s Teslo pogovarjal o zamisli, da bi podmornice med seboj komunicirale »z uporabo morske vode kot medija«. »Rešitev tega problema,« je nadaljeval Sulfidge, »bi bila za našo mornarico neizmerno koristna ne le v vojni, temveč tudi v miru.«35 Tesla svojega brezžičnega sistema še ni razvil do te mere, da bi bil nared. Nato je tri leta kasneje mornarica vztrajala prek kontraadmirala Francisa J. Higginsona, ki je od Tesle zahteval, naj postavi »sistem brezžične telegrafije na lahkem plovilu št. 66 [pri] Nantucket Shoals, v zvezni državi Massachusetts, ki se nahaja 60 milj južno od otoka Nantucket«. Tesla je bil ravno na poti v Kolorado in zahteve ni mogel izpolniti. Poleg tega mornarica ni želela plačati opreme, temveč je želela, da Tesla zbere sredstva sam. Higginson, ki je konec devetdesetih let 19. stoletja obiskal Teslo v njegovem laboratoriju, je želel pomagati, vendar se je zaradi različnih birokratskih nesmislov znašel v neprijetnem položaju, ko je moral umakniti svojo ponudbo za finančno nadomestilo. Namesto tega je R. B. Bradford, vodja Urada za inženiring in razvoj, dejal, da bi bila mornarica »pripravljena preizkusiti katerokoli dokončano napravo, vendar morajo biti takšni preskusi vedno opravljeni brez kakršnihkoli stroškov ministrstva«.36 Tesla je bil užaljen, vendar je kljub temu predlagal, da bi prišel v Washington in morda pokazal svoj daljinsko vodeni čoln ter svoj brezžični sistem za pošiljanje »popolnoma zasebnih sporočil«.37 V vojni mornarici so ponudbo ponovno premislili in Tesli predlagali, naj to tudi stori, in sicer naj pošlje brezžično sporočilo iz ladjedelnice v Tompkinsvillu na torpedno postajo v Newportu na Rhode Islandu, ki je oddaljena 130 morskih milj, in/ali na ladjedelnico v Norfolku v Virginiji, ki je oddaljena 370 morskih milj, ter svoj brezžični sistem pokaže tudi na krovu vojaškega plovila.38 Tesla se je z vlakom odpravil v Washington, da bi patentnemu uradu predstavil načela svojega daljinsko vodenega čolna, se iz oči v oči pogovoril z vodstvom mornarice, a kaj, ko so izbruhnili spori, ki so trajali nekaj mesecev. Tesla je obljubil, da bo namestil šest brezžičnih oddajnikov na različnih mornariških ladjedelnicah v New Yorku, Newportu in Virginiji ter na več ladjah, nato pa je prejel Bradfordovo sporočilo, v katerem je slednji govoril o različnih časopisnih člankih, kjer so dvomili v Teslove sposobnosti, češ da je njegova pozornost preveč razpršena in da namerava signalizirati na Mars. Nesporazumi so se nadaljevali, Tesla pa je v tem času že sklenil pogodbo z J. Pierpontom Morganom, in je oktobra 1901 zapisal: »V Wardenclyffu postavljam naprave za zagon naprave in pričakujem, da jo bom lahko kmalu predstavil. Poleg tega postavljam obrat za prenos sporočil prek Atlantika. Želim si, da bi ga pravočasno dokončal in preprečil polaganje pacifiškega kabla, ki je po mojem sedanjem znanju in izkušnjah na področju električnih vibracij nerazumno početje.« Tesla je pismo končal z besedami: »Z vsem spoštovanjem« in opustil načrt za postavitev manjših brezžičnih postaj v različnih mornariških ladjedelnicah ter vsa svoja prizadevanja osredotočil na Wardenclyffe. Verjetno je bila ta odločitev (okoli leta 1900–1901) ena največjih napak Teslove kariere. Tesla je menil, da bo tovarna v Wardenclyffu odpravila potrebo po manjših predstavitvah. Preprosto ni imel možnosti, da bi zgradil svoj veliki brezžični stolp na Long Islandu in hkrati izpolnil zahteve za gradnjo manjših oddajnikov za uporabo v mornarici, vendar je bila resna napaka v presoji, da ni pokazal svojih sposobnosti v manjšem obsegu pred ameriško vojsko, ko je imel priložnost, čeprav mu ta v tem trenutku za to ni bila pripravljena plačati. Junija 1900, še preden je bil podpisan kakršenkoli dogovor z Morganom, je Tesla od Williama Crawforda, lastnika zelo cenjene veleblagovnice Simpson-Crawford, prejel ček za 5.000 dolarjev.39 Ni jasno, kaj je Tesla s tem denarjem naredil, a zagotovo je imel sredstva za financiranje predstavitev, ki bi zadovoljile mornarico. Zakaj se tega izziva nikoli ni lotil, ostaja uganka. Leta 1902 je Urad za pomorsko obveščevalno dejavnost poklical komodorja F. M. Barberja in ga zadolžil za nabavo brezžičnih aparatov za testiranje. Čeprav je bila mornarica še vedno varčna, je zbrala približno 12.000 dolarjev za nakup brezžičnih kompletov različnih evropskih in ameriških podjetij. Na podlagi rezultatov so ugotovili, da je sistem Slaby-Arco boljši od drugih, zato je mornarica naročila dvajset kompletov, ki so, kot zdaj vemo, temeljili na piratski Teslovi zasnovi. Hkrati so zakupili enajstletni najem Marconijevih patentov.40 * * * XI Resonančni sprejemnik (op. prev.). 9 Velika vojna Sedeli smo v izumiteljevih pisarnah blizu Pete avenije in gledali sliko njegovega novega izuma, obrata brezžične telefonije, ki je bil zasnovan za pošiljanje neomejene, nepredstavljive električne energije z brezžičnim prenosom, Merlinovega stolpa, ki je zasenčil domišljijo. Lord Kelvin nas je s stene opazoval s svojega portreta . . . »Naslednja vojna bo potekala z elektriko,« je vzkliknil Tesla. »Topovi bodo nemočni v primerjavi s tem, kar se bo zgodilo … Vendar ta sprememba ne bo odločila te vojne, saj je za razvoj velikih, revolucionarnih stvari potreben čas.« EDWARD H. SMITH, revija World, 30. januar 19161 Z začetkom prve svetovne vojne je postala uporaba brezžičnega omrežja nujna za organizacijo premikov čet, nadzor in medcelinsko komunikacijo. Ker je bila država še vedno nevtralna, je lahko mornarica še naprej uporabljala nemško opremo, dokler se niso čustva začela nepreklicno preusmerjati na britansko stran. Marconi je prek britanske mornarice svoje oddajnike namestil v Kanadi, na Bermudih, Jamajki, v Kolumbiji, na Falklandskih otokih, v Severni in Južni Afriki, na Cejlonu, v Avstraliji, Singapurju in Hongkongu. Njegova organizacija je bila mogočna. V Združenih državah Amerike je imel ameriški Marconijev oddelek pod vodstvom politično vplivnega Johna Griggsa, nekdanjega guvernerja New Jerseyja in generalnega tožilca v času predsednika McKinleyja, oddajnike v New Yorku, Massachusettsu in Illinoisu. Ključna težava je bila, da je Marconijeva oprema še vedno temeljila na zastareli Hertzovi metodi iskrišča. V dveh tednih po začetku prve svetovne vojne so Britanci prekinili nemški čezatlantski kabel. Edina smiselna možnost za komunikacijo z zunanjim svetom in premagovanje prevlade britanske mornarice je bil Telefunknov brezžični sistem. Nenadoma sta postala najpomembnejša obrata Tuckerton in Sayville. Nemci so očitno želeli ohraniti svoje postaje, da bi cesarja obveščali o namerah predsednika Woodrowa Wilsona, Britanci pa so jih želeli zapreti. Marca 1914 so uglednega znanstvenika Marconija v Italiji povzdignili v senatorja in imel je govor pred kraljevim parom. V Veliki Britaniji, deželi njegove matere, ga je julija v Buckinghamski palači odlikoval kralj. Boj proti družbi Telefunken se je zdaj odvijal tako na vojaškem kot na komercialnem področju, saj je postalo jasno, da so Nemci njene obrate uporabljali za usklajevanje premikov podmornic in bojnih ladij. Brezžične linije so označevale tudi razvijajoče se zavezništvo med Italijo in britanskim imperijem. Wilson je kot pacifist ohranjal strogo politiko nevtralnosti, kar je podpiral vojni junak stranke Bull Moose in nekdanji predsednik Teddy Roosevelt, ki se je tudi sam potegoval za zmago na naslednjih volitvah leta 1916. Čeprav je bila država uradno nevtralna, je bila večina ameriškega prebivalstva na strani Anglije, zlasti potem, ko je Nemčija vdrla v mirno kraljevino Belgijo. Kljub temu je bila desetina prebivalstva nemške narodnosti in ta je bila večinoma na strani nasprotne strani. Že pred začetkom vojne so v kongresu večkrat slišali pozive, naj vojska prevzame nadzor nad brezžičnim omrežjem. Skupaj z vse pogostejšimi prevarami nemških agentov in neprepričljivo izjavo dr. Karla Georgea Franka, da družbe Atlantic Communications Company ne financirata ne Telefunken ne nemška vlada, so obstajali močni argumenti za zaseg postaj v Tuckertonu in Sayvillu.2 Frank je leta 1913 s proračunom, ki je narasel na več kot 500.000 dolarjev, začel graditi brezžično postajo v Sayvillu, ki je istega leta začela pošiljati prve podatke na Kubo in nazaj. Kot sekretar in direktor družbe Atlantic je bil Frank v tajnosti tudi predstavnik družbe Telefunken, kar je bilo tehnično nezakonito, saj naj bi bila postaja v Sayvillu, tako kot vse brezžične postaje v državi, v ameriški lasti. Konec poletja 1914 je »v Berlinu [Frank] s predstavniki podjetja Telefunken razpravljal o poslovnih odnosih med njihovim podjetjem in družbo Atlantic. V tistem času je imel Telefunken v lasti vse ali skoraj vse delnice družbe Atlantic. Na vprašanje, kolikšen delež delnic družbe Atlantic je leta 1914 v lasti ali posesti Telefunkna, Frank ni mogel natančno odgovoriti.«3 V pismu Tesli z dne 17. septembra 1915 Frank piše, da njegovo podjetje ne more izdelovati Teslovih tahometrov, »dokler traja vojna«. Frank je izumitelja obvestil, da je »očitno prišlo do nesporazuma, saj mora seveda vse dogovore odobriti moj matični urad«.4 Teslov prijatelj, pesnik George Sylvester Viereck, se je sredi vojne vrnil iz Berlina in se pri Teddyju Rooseveltu in odposlancih predsednika Wilsona potegoval za zvezo z Nemčijo. Istočasno je Viereck, za katerega se je govorilo, da je nezakonski sin cesarja Wilhelma, skupaj z drugimi vodilnimi ameriškimi Nemci začel izdajati novo publikacijo. Časopis The Fatherland, ki ga je tisk sprva pozdravil in ki ga je na skrivaj financiralo nemško vrhovno poveljstvo, je kmalu dosegel sto tisoč naročnikov. Wilson je ignoriral Viereckovo zahtevo po nevtralnosti in pripravil predsedniški odlok, v katerem je razglasil, da je »vsem radijskim postajam pod jurisdikcijo Združenih držav Amerike prepovedano oddajati ali sprejemati … sporočila nevtralne narave…. Na podlagi pooblastil, ki mi jih daje Zakon o radiu, bo vlada prevzela eno ali več radijskih postaj z visoko močjo v pristojnost Združenih držav …« Prvi večji prevzem je predstavljala postaja Tuckerton. V začetku vojne je Tesla okrepil svojo pravno kampanjo proti Marconiju, medtem ko je še naprej svetoval in prejemal nadomestila od Telefunkna prek njegove hčerinske družbe Atlantic Communications. Ker je bila država uradno nevtralna (Amerika je v vojno vstopila šele tri leta kasneje), je bil dogovor povsem zakonit. Kljub temu je za povezavo med Nemčijo in Teslo vedelo le malo ljudi, čeprav izumitelj tega ni skrival pred Jackom Morganom. 19. februar 1915 Spoštovani gospod Morgan, pričakujem, da bom v njihovo tovarno v Sayvillu vgradil nekaj svojih rešitev, ki bodo omogočile komunikacijo z Berlinom prek brezžičnega telefona, in takrat bodo licenčnine zelo visoke. Dokumente smo že pripravili.5 Telefunken je pod dimno zaveso ameriško zvenečega podjetja Atlantic Communications Company hitro povečal moč svoje postaje v Sayvillu. Kompleks Sayville, ki se je nahajal v bližini mesta Patchogue na ravnicah Long Islanda, le nekaj kilometrov od Wardenclyffa, je obsegal sto hektarjev in je zaposloval veliko nemških delavcev. Telefunken je imel glavne pisarne na Manhattnu, njegov nemški direktor dr. Karl George Frank pa je bil ameriški državljan, zato je bil zakonsko zaščiten, saj noben tujec ni mogel imeti dovoljenja za upravljanje brezžične postaje v državi. (Tako je bilo tudi z Marconijevo ameriško podružnico.) Tesla se je zlahka posvetoval z družbo Atlantic v mestu in odšel na Long Island na lokacijo obrata. Naslovnica New York Timesa 4. avgusta 1915 je razglašala: »Tesla toži Marconija zaradi brezžičnega patenta in trdi, da pomembna naprava krši predhodne pravice.«6 Kot je navedeno v prejšnjem poglavju, se je Tesla zgodaj spomladi leta 1915 srečal z Jonathanom Zenneckom v Sayvillu, se sprehodil po zemljišču, preučil razmere in natančno razložil, kaj je s postajo narobe. S prenosom sporočil po zraku so zapravili skoraj tri četrtine svoje energije. V dveh mesecih po Teslovem pismu Morganu je postaja v Sayvillu potrojila svojo moč. S pomočjo Teslovih teorij o pomenu prenosa po tleh in dvojno uglašenega vezja so se resonančne zmožnosti razširile po zemlji še na tisoče metrov. Tako se je s preusmeritvijo z zračnega prenosa, kot je pojasnil Tesla, Telefunknova moč povečala s petintrideset kilovatov na več kot sto, kar je Nemčijo katapultiralo na prvo mesto v brezžični tekmi. Zdaj je bilo mogoče zapletena sporočila zlahka prenašati s svetlobno hitrostjo v štiri tisoč kilometrov oddaljeni Berlin in nazaj. New York Times je na prvi strani poročal: »Sayville postaja ena najmočnejših čezatlantskih komunikacijskih postaj v tem delu sveta.« Ta dogodek je še vedno najpomembnejši dejavnik, ki potrjuje domnevo, da je bil Teslov splošni načrt na področju brezžičnih omrežij izvedljiv.7 Tesla je brezžično omrežje označil za »največjega vseh izumov« in Morgana zaprosil za pravno pomoč. »Ali se lahko za trenutek postavite v moj položaj?« je pisal finančniku. »Zagotovo ste prevelik človek, da bi dovolili, da se ohranita takšna nezaslišanost in zgodovinski zločin, kot to zdaj počnejo premeteni organizatorji.« Izumitelj je pričakoval, da bo »deležen zadovoljstva s strani vlade«, saj so namestili za »10.000.000 dolarjev [njegovih] aparatov«, vendar je razkril tudi, da so »Marconijevi ljudje pristopili k meni za združitev moči, vendar le z združitvijo delnic, kar pa ni sprejemljivo«. Družba Morgan je ponovno zavrnila pomoč pri zaščiti patentov, ki so javno dobro. Vendar pa mogotec z Wall Streeta nikakor ni opustil tega področja, saj je na univerzi Tufts blizu Bostona financiral univerzitetno radijsko postajo. V letih pred ameriškim vstopom v prvo svetovno vojno je bilo ogromno sodnih sporov, v katere je bila vključena večina držav in skoraj vsi pomembni izumitelji na področju brezžičnih omrežij. Poleg Teslove glavne bitke je tudi Telefunken tožil Marconija, ki pa je zaradi kršitve patenta tožil Leeja DeForesta, ameriško mornarico in tudi Fritza Lowensteina. Takrat je Franklin D. Roosevelt, kot pomočnik sekretarja za mornarico, začel raziskovati, kakšno tožbo ima Marconi proti ameriški mornarici. »V kartoteko Urada za parno tehniko« je Roosevelt zapisal: [Tam] je kopija pisma Nikole Tesle upravnemu odboru za svetilnike z datumom 27. september 1899, ki ga je poslal s poskusne postaje v Colorado Springsu. To pismo je očitno odgovor na sporočilo odbora za svetilnike, v katerem so zahtevali informacije o Teslovi zmožnosti za dobavo aparatov za brezžično telegrafijo … kot dokaz o prednostih nekaterih brezžičnih rešitev, ki jih Marconi ne uporablja [in] bi lahko bile v veliko pomoč naši vladi. FRANKLIN D. ROOSEVELT, aktivni sekretar mornarice8 • MARCONI • Spomladi leta 1915 je Telefunken Marconija pozval na sodišče. Zaradi pomembnosti primera je Italijan z najhitrejšo ladjo, Lusitanijo, odplul v Ameriko in se aprila zglasil na sodišču. »Opazili smo periskop nemške podmornice,« je Marconi povedal osuplim novinarjem. Ker so nemške podmornice mesec dni prej brez opozorila torpedirale tri trgovske ladje, so Marconijevo trditev vzeli resno. Časopis Brooklyn Eagle je poročal, da so na tem procesu »pričali nekateri največji svetovni izumitelji«. Marconi, ki ga je sodnik okrožnega sodišča v Brooklynu razglasil za zmagovalca v Lowensteinovem postopku, je imel za seboj podporo tiska. Kljub temu ga je mornarica premagala že v prvem krogu, zato je ta primer proti podjetju Telefunken, v katerem so sodelovali vsi pomembni igralci, veliko obetal. Zdelo se je, da bodo v Ameriki enkrat za vselej vzpostavljene prave zakonske pravice za izum brezžičnega omrežja. Za Marconijevo obrambo se je zavzel tudi profesor univerze Columbia Mihajlo Pupin, čigar pričanje so citirali celo časopisi v Kaliforniji. Pupin je hvalisavo izjavil: »Pred Marconijem in Teslo sem izumil brezžično omrežje in ga brez zadržkov podaril vsem, ki so sledili!« Nadaljeval je: »Kljub temu je bil Marconi tisti genij, ki je svetu dal idejo in ga naučil, kako na podlagi te ideje vzpostaviti telegrafske storitve. [Ker nisem patentiral svojih poskusov], po mojem mnenju prva pravica do brezžične telegrafije absolutno pripada gospodu Marconiju in nikomur drugemu.«9 Samo predstavljamo si lahko Teslovo razočaranje, ko je videl srbskega kolego tako brezobzirno razvrednotiti njegov resnični dosežek. Marconijevi odvetniki so imeli v rokavu veliko adutov. Zmagali so v ključni tožbi proti Leeju DeForestu. Namesto da bi se še naprej pravdali z Oliverjem Lodgeom, so njegove patente kupili, bili pa so tudi lastniki patentov Rudolfa Goldschmidta, ki so Marconiju omogočili uveljavitev na področju opreme za prenos zveznih valov, kar je bil pravzaprav Teslov izum. Podlaga Marconijeve obrambe je bil njegov izvirni patent iz leta 1896. Ta zgodnja registracija v Angliji je Marconiju omogočila resnično prednostno pravico. Ker pa je ta patent temeljil na oddajniku s Hertzovo iskro, je bil neuporaben za ustvarjanje ločenih kanalov ali pošiljanje kompleksnih brezžičnih sporočil, kot so glasovna ali slikovna sporočila, na dolge razdalje. Vse, kar je omogočal, je bilo pošiljanje Morsejeve abecede po enem kanalu. Marconi je torej morda imel ključni zgodnji patent, vendar so njegove podrobnosti po preučitvi razkrile primitivno zasnovo, ki ni bila popolnoma povezana z bolj izpopolnjenimi modeli iz leta 1916, ki so dejansko temeljili na Teslovih patentih, kot denimo njegov patent #649,621 iz leta 1897. Zaradi teh dokazov je vrhovno sodišče ZDA kmalu po Teslovi smrti leta 1943 odločilo, da ima Tesla pri izumu radia prednost pred Marconijem. Marconijevi odvetniki so trdili, da čeprav so bili nekateri vidiki Teslovega izuma odkriti pred Marconijem, Tesla svojega sistema ni nikoli uporabljal za prenos sporočil, zato ne bi smel ovirati razvoja te tehnologije. Poleg tega je Tesla poudarjal idejo o prenosu električne energije s prevodnostjo, bodisi prek zgornjih zračnih plasti (npr. ionosfere) bodisi prek Zemlje, Marconi pa je informacije po zračnih valovih prenašal s sevanjem. Poleg tega, čeprav ni bilo izrecno navedeno, je bilo dejstvo tudi, da Teslov edini oddajni stolp ni bil nikoli v uporabi in je petnajst let miroval, medtem ko je imel Marconi dobesedno na stotine, če ne celo na tisoče delujočih brezžičnih oddajnih sistemov povsod po svetu. Če naj bi bil Teslov sistem tako dober, zakaj ni nikoli deloval? Čeprav je bil Marconi na sodišču in je čakal na pričanje, so ga pred pričanjem zaradi vojne nujno poklicali nazaj v Evropo. Kljub temu je Marconi pred vrnitvijo v Italijo spremljal sodnika Veederja in druge na postajo v Sayvillu, kjer je demonstriral delovanje opreme in ponovno ugotovil, da družba Atlantic Communications krši pravice do njegovega dela. Poleg tega je podal obsežno izjavo in upravičeno je bilo domnevati, da so to izjavo vključili v zapisnik. Marconijev odvetnik Betts je o tej izjavi povedal: »Sodišča po vsem svetu menijo, da je bil Marconi prvi, ki je zasnoval popoln telegrafski oddajni sistem, ki je učinkovito izkoriščal Hertzove ali električne valove.« Betts je opozoril, da sta sodnik Veeder v Ameriki in sodnik Parker v Angliji priznala Marconijevo prednostno pravico iz leta 1896. Ko je Betts vprašal Marconija, kdaj se je začel zanimati za to področje, je Italijan odgovoril: »S tem področjem sem se začel ukvarjati leta 1894, saj sem poznal dela Lorda Kelvina, Clerka Maxwella in Heinricha Hertza. V začetku leta 1895 sem zagnal svojo brezžično napravo, s katero sem lahko oddajal signale na razdalji dveh milj. Med izvajanjem teh različnih nastavitev sem tudi poskusil, kakšen bi bil učinek priključitve enega konca oddajnika na zemljo, drugega pa na izoliran prevodnik ali prevodnik, povezan s stebrom, dvignjenim v prostoru.« Betts je poudaril, da je Marconi julij, avgust in september 1896 preživel v Veliki Britaniji, kjer je siru Williamu Preeceu in drugim visokim predstavnikom na strehi v Londonu ter pozneje v Salisburyju v Wiltshiru predstavil svoj brezžični sistem. Članki v takratnih izdajah časopisov Daily Chronicle in Electrical Engineer so ta dejstva potrdili. Takrat, leta 1896, je Marconi registriral svoj prvi patent. Marconi je izjavil, da je leta 1901 poslal prvo čezatlantsko brezžično sporočilo, leta 1902 pa prenašal depeše med krajema Poldhu v Angliji in Kronstadtom v Rusiji, ki sta drug od drugega oddaljena 1.500 milj. Kmalu zatem je Marconi začel ustanavljati podjetja v »Franciji, Nemčiji, Španiji, Italiji, Avstraliji, Južni Ameriki, Rusiji in Kanadi, ki so vsa uspešno izvajala brezžično telegrafiranje z uporabo mojega izuma«. Dodal je, da njegov sistem zdaj rutinsko pošilja sporočila na razdalji do 6.500 kilometrov. Ko so Marconija vprašali o preteklosti, kvalifikacijah in priznanjih, je dejal: »Za svoje delo na področju brezžične telegrafije sem od različnih vlad in evropskih vladarjev prejel devet viteških naslovov. Poleg drugih priznanj sem tudi član londonskega Inštituta elektroinženirjev in član londonskega Kraljevega umetniškega društva. V Italiji sem častni član Italijanskega združenja inženirjev in arhitektov, član Kraljeve družbe v Rimu in član Kraljeve akademije znanosti Univerze v Bologni. V Ameriki pa sem član Ameriškega filozofskega društva v Filadelfiji in Newyorškega elektrotehničnega društva. Sem tudi član Švedske kraljeve družbe.« Glede drugih nagrad je Marconi povedal: »Prejel sem zlato Albertovo medaljo in srebrno medaljo Kraljeve družbe za umetnost, zlato medaljo Italijanskega znanstvenega združenja v Rimu ter zlato medaljo ustanov in društev iz Bologne, Firenc, Benetk, New Yorka, Madrida, Lizbone in drugih mest. Leta 1909 sem prejel Nobelovo nagrado za fiziko, ki jo sestavljajo zlata medalja, diploma in denarna nagrada v višini približno 4.000 funtov.« Marconi je našteval svoje častne doktorate, med katerimi so bili diplome inženirskega kolegija bolonjske univerze, častni naziv doktorja znanosti univerze v Oxfordu ter druge diplome univerz v Glasgowu, Aberdeenu in Liverpoolu ter univerze v Pensilvaniji. Betts je trdil, da se Teslovo delo nanaša na »uporabo elektromotorne sile stotisočev ali milijonov voltov« za distribucijo energije. Marconijev sistem pa je namenjen prenosu sporočil. Upoštevajoč, da Tesla ni nikoli demonstriral pošiljanja ali sprejemanja brezžičnih sporočil, Marconi pa je na tem področju posloval že dvajset let, mar obstaja boljši dokaz za to, kdo je pravi razvijalec brezžičnega sistema?10 Za nasprotno stran so bili pripravljeni pričati Nobelov nagrajenec Karl Ferdinand Braun, ki si je z Marconijem delil nagrado za svoje delo na področju brezžičnih komunikacij, Jonathan Zenneck, avtor standardnega učbenika o brezžičnih komunikacijah, John Stone Stone, še en znani izumitelj brezžičnih komunikacij in predsednik Inštituta radijskih inženirjev, ter Nikola Tesla. Zenneck je v svojem pričanju poudaril, da je Marconijeva prvotna zasnova iskrišča »preprečevala možnost velikega števila nihanj zaradi porabe energije v obliki toplote v iskrišču«. Zenneck je trdil, da je edini način za učinkovit brezžični prenos sporočil uporaba Teslovih oscilatorjev, ki jih je ta razvil prav v ta namen, Marconi pa je leta 1901 v svojem članku v reviji Electrical Review z naslovom »Sintonična brezžična telegrafija« (citat v uvodnem epigrafu 9. poglavja) dejansko priznal uporabo Teslove opreme. Zenneck je sklenil: »Besedilo Marconijevega patenta zato ne daje nobenega razloga za razlago, ki jo sodišče pripisuje izrazu trajni oscilator.« Z drugimi besedami, medtem ko je Marconijev prvotni načrt iz leta 1896 uporabljal dušene valove, ki so jih proizvajale naprave z iskriščem, je Tesla v svojem predavanju iz leta 1892 prikazal netlačene ali neprekinjene frekvence, ki so jih proizvajali njegovi visokofrekvenčni oscilatorji, ki so postali standardna oprema vseh brezžičnih sistemov tistega časa in so jih uporabljali operaterji, kot so Fessenden, DeForest, Goldschmidt in Marconi. • PRIČANJE NIKOLE TESLE • V sistemu, ki sem ga zasnoval jaz, je nujna povezava z Zemljo, bodisi neposredno bodisi prek kondenzatorja. Na sprejemnik v [Marconijevem sistemu] vplivajo le žarki, ki se prenašajo skozi zrak, prevodnost je izključena; v [mojem sistemu] ni opaznega sevanja in sprejemnik se napaja prek Zemlje, medtem ko v ozračju prihaja do enakovrednega električnega premika.1 NIKOLA TESLA Tesla je na sodišče v primeru Atlantic prišel s svojim odvetnikom Druryjem W. Cooperjem iz podjetja Kerr, Page & Cooper. Podobno kot Marconi je imel tudi Tesla impresiven življenjepis. Tesla se je šolal na univerzah v Gradcu in Pragi ter bil v letih med 1892 in 1894 izvoljen za podpredsednika Ameriškega inštituta za elektrotehniko. Imel je častni magisterij Univerze Yale, častne doktorate Univerze Columbia ter univerz v Beogradu, Bukarešti, Grenoblu in Sofiji ter medaljo Elliotta Cressona Franklinovega inštituta. V nasprotju s Pupinom, ki je lahko le teoretično podal, da je prvotni izumitelj, je Tesla jasno razložil vse svoje delo od leta 1891 do 1899. Svoje trditve je dokumentiral s prepisi iz objavljenih člankov, iz besedila svojega urednika T. C. Martina, z javnimi predavanji, kot je bila njegova znana demonstracija brezžičnega omrežja, ki jo je leta 1891 predstavil javnosti na Univerzi Columbia in leta 1892 pred kraljevima družbama v Londonu in Parizu, ter z dobro obiskanimi predavanji v Filadelfiji in St. Louisu ter na svetovni razstavi v Čikagu, vse leta 1893. Izumitelj je s seboj prinesel tudi kopije različnih patentov, ki jih je ustvaril med delom v svojem laboratoriju na ulici Houston med letoma 1896 in 1899, ter fotografije svojih prelomnih demonstracij brezžičnega prenosa iz Colorado Springsa, ki jih je izvedel leta 1899. Ključni datum za Marconija je bilo leto 1896, ko je bil potrjen njegov prvi patent. Poleg Teslovih dejanskih demonstracij in predavanj o brezžičnem omrežju iz let 1891–1893, je bil kljub temu, da je njegov laboratorij leta 1895 pogorel, leta 1895 v reviji Scientific American objavljen tudi članek, v katerem je »čarodej« novinarju Stephensonu povedal, da namerava »poslati sporočilo s prekooceanskega parnika v mesto, pa naj bo še tako oddaljeno, brez uporabe žic«. Marca 1896, še pred podelitvijo Marconijevega patenta, je bil v reviji The World objavljen pomemben nedeljski članek, v katerem so poročali o Teslovih prvih brezžičnih poskusih v Colorado Springsu, kjer je z uporabo načela resonance in samodejnih harf prenesel melodijo »Ben Bolt« štiri milje skozi Pike’s Peak. To je bil verjetno prvi primer brezžičnega prenosa glasbe.12 Tesla je v pripravah na tožbo 1. decembra 1914 obnovil svoj brezžični patent #1119 732, ki se je nanašal na prenos energije (električne energije) po brezžični poti. S Teslovega vidika je ta patent izpodrinil zgolj prenos informacij, ki je bil kljub temu opisan in naveden v njem z navedbo njegovih prvotnih klasičnih radijskih patentov #645.576 in #649.621, ki sta bila vložena 2. septembra 1897. Tesla je za svojo obrambo uporabil tudi tisk: 22. avgusta 1914 je za New York Sun poročal, da namerava tožiti Marconija, in izjavil, da so »patenti, ki so bili nedavno podeljeni Marconiju, podrobno zajeti v mojih lastnih patentih«, kot je navedeno zgoraj. Za Nedeljsko izdajo časopisa New York Times, 3. oktobra 1915, pa je izjavil, da je »prejel patent za izum, ki ne bo le odpravil statičnih motenj, te trenutne nadloge brezžične telefonije, temveč bo omogočil, da se bo več tisoč ljudi istočasno pogovarjalo med brezžičnimi postajami in da se bodo med seboj tudi videli, ne glede na razdaljo med njimi«. Naslednji dialog je vzet iz Teslovega pričanja iz leta 1916. ODVETNIK: Kakšne so bile [največje] razdalje med oddajnimi in sprejemnimi postajami? TESLA: … Od laboratorija v Houstonu do West Pointa je po mojem mnenju kakšnih petinštirideset kilometrov. ODVETNIK: Ali je bilo to pred letom 1901? TESLA: … Da, leta 1897 ali približno leta 1897… ODVETNIK: Ali je bilo pri [uporabi vaše opreme] kaj skritega ali je bila dostopna, tako da jo je lahko vsakdo uporabljal? TESLA: Tam je bilo na tisoče ljudi, uglednih mož vseh vrst, od kraljev in največjih umetnikov in znanstvenikov na svetu do mojih starih prijateljev, mehanikov, za katere je bil moj laboratorij vedno odprt. Opremo sem vsakomur pokazal in o njej odkrito govoril. Ker skoraj nihče ni bil seznanjen s Teslovimi poskusi v West Pointu, je bila ta izjava nekoliko zavajajoča, čeprav je bilo dobesedno res, da je bilo na tisoče ljudi priča drugim Teslovim brezžičnim poskusom v zgodnjih devetdesetih letih 19. stoletja v Evropi in ZDA prek njegovih objavljenih predavanj. Izumitelj se je izrecno skliceval na Marconijev sistem, saj je italijanski patent priložil svojemu, in zaključil: TESLA: Če [preučite ta dva diagrama], boste ugotovili, da od Marconijevega aparata ni ostalo niti trohice in da se v vseh sedanjih sistemih ne uporablja nič drugega kot moja štirikrat uglašena vezja.13 Marconiju je še en udarec zadal John Stone Stone. Stone je kot deček z očetom, generalom Zvezne vojske, potoval po Egiptu in Sredozemlju, nato pa se je kot fizik izobraževal na Univerzi Columbia in Univerzi Johns Hopkins, kjer je diplomiral leta 1890. Stone, ki je bil več let raziskovalec v Bellovem laboratoriju v Bostonu, je leta 1899 ustanovil lastno podjetje za brezžično telefonijo. Naslednje leto je prijavil temeljni patent za uglaševanje, ki ga je ameriški patentni urad odobril več kot leto dni pred Marconijevim patentom. Stone, ki se nikoli ni imel za izvirnega izumitelja radia, je kot predsednik Inštituta radijskih inženirjev in lastnik brezžičnega podjetja sestavil dosje prednostnih nalog izumiteljev na področju »radijskih aparatov z neprekinjenim valovanjem«. Stone je želel tudi sam spoznati izvor izuma. Svetniški aristokrat je nastopil v uradni obleki, s svileno askot kravato, visokim naškrobljenim ovratnikom in pentljo, ki jo je imel na vrat pritrjeno s trakom. Marconijev britanski patent ohranja popolnoma komercialno naravo v vseh sistemih, ki so danes v uporabi. Prav tako je res, da mnogi elementi naprave niso njegov izum … Marconi je dobil navdih pri Hertzu in Righiju … navdušil se je nad vidikom električnega sevanja … in še dolgo je trajalo, preden je res razumel resnično vlogo Zemlje … čeprav je že zgodaj spoznal, da je povezava njegovega oscilatorja z Zemljo zelo pomembna … Teslova razlaga električnih zemeljskih valov je bila bolj uporabna, saj je pojasnjevala, [kako] … lahko valovi potujejo prek in okoli hribov in jih ne ovira sferičnost zemeljske površine, medtem ko so zaradi Marconijevih trditev mnogi ocenili, da je območje prenosa preveč omejeno … Z odstranitvijo iskrišča z antene, razvojem ozemljene antene in postopnim povečevanjem velikosti postaj … je bilo mogoče z večjo močjo pri nižjih frekvencah doseči večji domet, [in] tehnologija se je vrnila na stopnjo, do katere jo je razvil Tesla.14 Stone je nasprotni strani in žal tudi sebi pripisal »intelektualno kratkovidnost« in sklenil, da je kljub temu, da je že od preloma stoletja načrtoval brezžično opremo in vodil brezžična podjetja, šele ko je »začel to študijo«, zares razumel Teslov »pionirski« prispevek k razvoju tega področja. »Mislim, da smo Teslo vsi razumeli napačno,« je zaključil Stone. »Bil je tako daleč pred svojim časom, da so ga najboljši med nami imeli za sanjača.« Šlo je za pomenljiv in dokončen pravni primer. Pričali so vsi velikani s tega področja, vključno z dvema Nobelovima nagrajencema, avtorjem najbolj razširjenega učbenika o brezžičnem omrežju, vodjo združenja elektrotehnikov in profesorjem elektrotehnike z univerze Columbia. Sodelovali so tudi dr. Karl George Frank, direktor Telefunknovega podjetja v Ameriki, Atlantic Communications, Franklin D. Roosevelt, pomočnik ministra za mornarico, in Rooseveltova glavna priča proti Marconiju, Nikola Tesla. Toda svet je bil v vojni, zato so bile karte pomešane. Zaradi Marconijevega odhoda in prošnje odvetnika Bettsa, naj se odločitev zaradi vojne preloži, je bila zadeva odložena, sklepali so se zakulisni dogovori in ta pomembna sodba ni bila izrečena.15 Leta 1900 je John Seymour, komisar za patente, ki je v istem času zaščitil Teslo pred zahtevami Mihajla Pupina za patentiranje izmeničnega toka, diskvalificiral Marconijeve prve poskuse za pridobitev patenta zaradi predhodnih zahtevkov Lodgea in Brauna ter zlasti Tesle. »Marconijevo domnevno nepoznavanje narave Teslovega oscilatorja [je] skoraj absurdno,« je zapisal komisar. »Odkar so Teslova slavna [1891–1893] predavanja … objavljena v vseh jezikih, se je izraz Teslov oscilator udomačil na vseh celinah.« Patentni urad je navedel tudi citate samega Marconija, ki je priznal uporabo Teslovega oscilatorja. Dve leti pozneje, leta 1902, je Stone prejel patent za uglaševanje, ki ga je vlada navedla kot predhodnika Marconijevega, dve leti pozneje, leta 1904, ko se je Seymour upokojil, pa je Marconi prejel svoj zloglasni patent. • EDWIN ARMSTRONG • Teslov goreči podpornik je bil tudi Edwin Armstrong, ki je srbski zbornik Izumi, raziskave in spisi Nikole Tesle (The Inventions, Researches, and Writings of Nikola Tesla) iz leta 1894 označil za pravo biblijo. Armstrong, ki je takrat diplomiral na Univerzi Columbia, je izumil ojačevalnik s povratno zvezo, s katerim je izpopolnil avdionsko cev Leeja DeForesta. Naprava je bila tako občutljiva, da je sprejemala signale s pet tisoč kilometrov oddaljenih Havajev. Armstrong je sklenil pogodbo s podjetjem Telefunken, ki je njegov »ultra-avdion« namestilo v svojo tovarno v Sayvillu in mlademu podjetniku plačevalo licenčnino v višini 100 dolarjev na mesec. Ta mladi čarodej, ki je bil po naravi nekonformist, je leta 1912 izumil amplitudno modulacijo AM in frekvenčno modulacijo za radio, ker je zavrnil slabši Marconijev aparat z iskriščem, s katerim se je še vedno igrala večina njegovih brezžičnih kolegov. Tako kot Stone se je tudi on poglobil v tehnologijo neprekinjenega valovanja, ki jo je razvil Tesla.16 Ker je bil Marconi že zgodaj zelo prepoznaven, saj je imel obsežno brezžično podjetje in je bil Nobelov nagrajenec, mu je bilo veliko lažje pripisati si zasluge za odkritje. Zaradi prve svetovne vojne je bilo vprašanje še bolj zamegljeno, pomemben pravni spor med družbama Atlantic Communications Company (Telefunken) in Marconi Wireless pa je bil prekinjen, še preden se je končal. Zaradi nevarnosti, ki so prežale na odprtem morju, in govoric, da Nemci hočejo Marconijevo glavo, Senatore ni odplul nazaj z ladjo Lusitania, temveč se je vrnil z ladjo St. Paul in svojo identiteto prikril z izmišljenim imenom. Ko je Marconi odplul, so v nemški restavraciji Luchow’s na večerji počastili novega vodjo Inštituta radijskih inženirjev Johna Stona Stona, ki so se ga udeležili številni vodilni v industriji. Med gosti so bili Lee DeForest, ki naj bi za prodajo svojih patentov družbi AT&T prejel četrt milijona dolarjev; J. A. White, urednik revije Wireless Magazine; David Sarnoff, ki je bil tik pred ustanovitvijo svojega radijskega in televizijskega imperija; Rudolf Goldschmidt, ki je stal za obratom za brezžično povezavo v Tuckertonu; in Karl Ferdinand Braun, ki si je leta 1909 za svoje delo na področju brezžične povezave z Marconijem delil Nobelovo nagrado za fiziko. Prisotni so bili tudi A. E. Kennelly, nekdanji Edisonov sodelavec, ki ga skupaj z Oliverjem Heavisidom pogosto označujejo za odkritelja ionosfere; Fritz Lowenstein, ki naj bi za enega od svojih izumov od AT&T dobil 150.000 dolarjev; Jonathan Zenneck, glavni inženir v brezžični postaji v Sayvillu; Ernest Alexanderson, izumitelj radijskega oddajnika za dolge valove; Nikola Tesla, ki je na uradni fotografiji stal med DeForestom in Lowensteinom; in Teslov šef pri Atlantic Communications, dr. Karl George Frank.17 Šlo je za srečen dogodek, vendar ga je kmalu zasenčil vstop Amerike v veliko vojno. 10 Peta kolona 21. maj 1916 Moj dragi dr. Frank, ne dvomim, da vam bo [Fritz Lowenstein] lahko pomagal rešiti te majhne težave. Če mu to ne bo uspelo, vam bom z veseljem na vsak način pomagal jaz. Z veseljem bom osebno spoznal [tajnega svetnika Heinricha Friedricha] Alberta in se ponovno srečal s profesorjem Zenneckom. Ali bi mi naredili uslugo in me nekega večera, ko bo obema ustrezalo, obiskali v hotelu Waldorf? Iskreno vaš, N. Tesla1 Dr. Karl George Frank je maja 1916, dva dni pred srečanjem s tajnim svetnikom Heinrichom Friedrichom Albertom (1874–1960), pisal Tesli: »da bi se danes z vami pogovoril o zelo pomembni zadevi … Prosim, pokličite me takoj po prejemu tega pisma.«2 Skoraj na isti dan leto dni prej, 7. maja 1915, je nemška podmornica torpedirala ladjo Lusitania in umorila 1134 ljudi na krovu. Potopitev neoborožene potniške ladje je bila nezaslišana. Tarča bi lahko bil Marconi, vendar so Nemci kot razlog navedli domnevni tovor orožja na krovu, ki naj bi bil namenjen v Veliko Britanijo. S samo 750 preživelimi je ta »lovski pohod« zahteval skoraj toliko življenj kot v tragediji Titanika. Po navedbah Lloyda Scotta iz Sveta za mornariško svetovanje so »mediji poročali, da Nemci očitno ta zločin proslavljajo in v spomin na potopitev podeljujejo medalje, šolarje pa so nagradili z izrednimi počitnicami«. Nekdanji predsednik Teddy Roosevelt, ki ni bil več nevtralen, je dogodek označil za »umor na odprtem morju«. Ta velika izguba življenj pa ni ustavila Georgea Sylvestra Vierecka, da ne bi podprl nemškega stališča. Viereck, ki je med vojno s cepelinom potoval nad Berlinom, je za New York Times izjavil, da bi bilo, če bi orožje prispelo v Anglijo, »ubitih več Nemcev, kot jih je umrlo v napadu na [ladjo]«. Ta brezobzirni argument je razvnel ljudstvo proti Vierecku in nekdaj slovitega pesnika so odslej razglašali za »strupeno izdajalsko žabo«. Zaradi Viereckovega brezobzirnega in potencialno izdajalskega odnosa se je nanj osredotočila tajna služba. Izkazalo se je, da je Viereckov časopis, The Fatherland, na skrivaj financiral propagandni stroj nemške vlade preko plačil, ki jih je izvrševal Albert, prav tisti, s katerim naj bi se Tesla srečal na večerji s Frankom. Nekega dne okrog datuma potopitve ladje Lusitania se je Viereck ustavil v pisarni tajnega svetnika na Broadwayu 111, verjetno zato, da bi prejel dodatna sredstva, nato pa sta stopila na ulico in odšla vsak svojo pot. Oba sta se izogibala uporabi taksija in uporabljala različne električne vlake, tako da je moral en agent slediti Vierecku, drugi pa Albertu. Albert je bil kot trgovski ataše nemškega veleposlanika Johanna Heinricha von Bernstorffa tudi »glavni finančnik za nemške vohunske in sabotažne operacije v Združenih državah Amerike«, in ameriški vladi to ni bilo neznano.3 Tako kot njegov šef von Bernstorff in njegova sodelavca v vohunski igri, vojaški kapitan Franz von Papen in kapitan Karl Boy-Ed iz mornarice, je bil tudi Albert, kar se tiče varnosti, naiven. Domneval je, da Američani spijo kot »otroci v gozdiču«. Albert je na udobnem vlaku zadremal in na svoji postaji nonšalantno izstopil, vendar brez svoje aktovke. Agent tajne službe Frank Burke je zagrabil priložnost in aktovko odnesel. Albert jo je kmalu pogrešil in stekel za agentom, a je ta skočil na tramvaj in mu ušel. Tako so številni nemški tajni operativni načrti za financiranje sindikalnih stavk, zastrupljanje konj, ki so jih pošiljali na fronto, sabotiranje tovarn in širjenje propagande prišli do Bele hiše, vendar – presenetljivo – predsednik Wilson v zvezi s tem ni ukrenil ničesar! Tudi nemška vlada Alberta očitno ni grajala. Ker ga je Wilson še varoval, morda tudi zato, ker je bil navdušen nad dejstvom, da prek brezžičnih postaj v Tuckertonu in Sayvillu neposredno komunicira s cesarjem Wilhelmom, je njegov svetovalec, polkovnik Edward M. House (ki v resnici ni imel vojaške službe), vzel stvari v svoje roke in dokumentacijo predal Franku Cobbu, odgovornemu uredniku revije World, ki jo je objavila 15. avgusta 1915. Na naslovnici se je nahajal udarni članek z naslovom »Kako je Nemčija delovala v ZDA pri oblikovanju javnega mnenja, blokiranju zaveznikov in nabavi streliva, razkrivajo pisma tajnih agentov!«.4 To novico so povzela številna druga glasila, vendar je tajni svetnik iz težko razumljivih razlogov presenetljivo zlahka preživel neprijetno situacijo, ne da bi ga izgnali iz države. Leto dni kasneje je družba Telefunken pri Tesli naročila namestitev brezžičnega oddajnika na strehi stavbe na Broadwayu, kjer so imeli svoje pisarne. Ko je Frank pisal Tesli zaradi »pomembne zadeve«, lahko domnevamo, da je prek Alberta od vrhovnega poveljstva v Nemčiji dobil navodilo, naj čim prej usposobi opremo, saj so oddajnik uporabljali za usklajevanje tajnih operacij. Tesla je užival v prijetni večerji v hotelu Waldorf-Astoria in se v nemščini pogovarjal z Zenneckom, Frankom in Albertom, kmalu zatem pa se je srečal z Lowensteinom, da bi popravil Telefunknov brezžični oddajnik v New Yorku. Ker je zanje delal prek podjetja Atlantic Communications in ker je imelo omenjeno podjetje pogodbo z ameriško mornarico za namestitev dodatnih oddajnikov nemške izdelave na ladje vojne mornarice, je bila Teslova povezava z nemškim podjetjem, ki je bilo zdaj v vojni s Francijo in Veliko Britanijo, povsem nedopustna, zlasti zato, ker je bil očiten zločin ob potopitvi ladje Lusitania še vedno svež in grozljiv spomin. Glede na to, da so Alberta že leto prej razkrili kot vohuna, pa avtorju še vedno ni jasno, kako je bil Tesla lahko tako naiven, da se je veselil srečanja z njim. Hkrati se je Franklin Roosevelt, takrat sekretar ministra za mornarico, posvetoval s podjetjem Telefunken ter z njim in Teslo usklajeval prizadevanja v pravdi proti Marconijevi tožbi, ki je bila vložena proti vsem trem. Ne pozabite, da so nemške podmornice potapljale tudi ameriške ladje, da so se po vsej državi redno dogajale različne sabotaže in da so Nemci dva meseca po Teslovem srečanju z Albertom razstrelili ogromno skladišče streliva ob obali New Jerseyja, znano kot Črni Tom. Eksplozija je bila tako silovita, da so na kraju nesreče, le nekaj sto metrov od Kipa svobode, zabeležili potres 5,5 stopnje po Richterjevi lestvici. V eksploziji je umrlo pet ljudi, med njimi dojenček, ki ga je izstrelilo iz posteljice. Na spodnjem Manhattnu je popokalo na stotine okenskih stekel, eksplozija pa je bila tako glasna, da so jo slišali vse do Filadelfije! Pojavila se je peta kolona. Nemški vohuni so bili vsepovsod. Začela so prihajati poročila, da se na otoku ob obali Maina gradi tajno podmorniško oporišče in da radijska postaja v Sayvillu ne pošilja le nevtralnih depeš v Berlin, ampak tudi kodirana sporočila bojnim ladjam in podmornicam. Opažen periskop ob obali Rhode Islanda je še povečal paranojo. Novinar časopisa New York Sun John Price Jones je celo trdil, da je Sayville na nek način oviral običajno brezžično oddajanje za ladjo Lusitania z britanske vojaške ladje v vodah blizu Liverpoola in to nadomestil z lažnim sporočilom, ki je ladjo usmerilo v bližino nemške podmornice, ki jo je potopila!5 In ta prelomni dogodek je bil le del nemških prikritih napadov na Združene države in tudi Kanado. Leta 1913 je Nemčija sprejela Delbruckov zakon, ki je izseljencem omogočal, da v drugih državah ohranijo nemško državljanstvo, če se prijavijo na nemških konzulatih. V nasprotju s politiko drugih držav je Nemčija že dolgo pred arijanizacijo Evrope, ki jo je začel Adolf Hitler, načrtovala, da bo planet posejala s svojo raso, saj so bili izseljenci domovini resnično zvesti. Do začetka prve svetovne vojne je Nemčija prek svojega brezžičnega podjetja Telefunken zgradila oddajne postaje ne le v Ameriki, temveč tudi v »Avstraliji, Šanghaju, Bangkoku, Afriki, na Kitajskem, v Nizozemski Vzhodni Indiji, na Pacifiških otokih, v Havani, Srednji Ameriki, Peruju, Grčiji, na Dunaju, v Petrogradu, Københavnu, Tokiu, Rio de Janeiru, Buenos Airesu, Mehiki in Johannesburgu«. Morda najbolj znan vodja tajnih operacij je bil karizmatični Franz von Papen, vojaški ataše s sedežem v Washingtonu. Von Papen, znan kot »mojster številnih preoblek«, ki je pozneje postal nemški kancler in podkancler pod Hitlerjem, je »veliko potoval in delal za [nemško] tajno službo«.6 »Nemčija je postopoma in potihoma, leto za letom, širila svoj sistem brezžičnih komunikacij po Srednji in Južni Ameriki ter tako svoj stroj pripravljala na vojno … Amaterske postaje [so gradili] nemški rezervisti, ki so po vseh Združenih državah delali kot mirni kmetje, trgovci ali natakarji … in so svoja [tajna] sporočila redno pošiljali na veleposlaništvo. Tam je sporočila razvrščal [vodja operacij] grof von Bernstorff.«7 Kot nekdanjega veleposlanika v Sankt Peterburgu, Londonu in Kairu so von Bernstorffa po poroki z bogato hčerko newyorškega trgovca s svilo premestili v Ameriko, kjer se je v Washingtonu prelevil v nastopaškega veleposlanika Nemčije. Kmalu po začetku velike vojne so von Bernstorffa poklicali nazaj v Nemčijo, kjer se je srečal z gorečim Walterjem Nicolaiem, vodjo Abteilung IIIb (oddelek 3B), kar je bilo kodno ime za nemško vojaško obveščevalno službo, v bistvu nemški ustreznik britanske MI-6 in kasnejše ameriške OSS. Pred tem je deloval v Rusiji in se po vrnitvi v Nemčijo povzpel na mesto vodje vojaške obveščevalne službe. Ta mojster tajnih operacij je kot nemško vohunko v Franciji kmalu angažiral Mato Hari, von Bernstorffu pa je naročil, naj nadzira kapitana vojske in mornarice Franza von Papna in Karla Boy-Eda pri zapletenem trifaznem načrtu proti nič hudega slutečim in naivnim Združenim državam. Prvi del, ki so ga financirali z vrtoglavimi desetinami milijonov dolarjev, je vključeval pronemško propagando, kjer je šlo za vzpostavitev prepričljivega zanikanja, ki se je prek visokih uradnikov in tiska širilo v družbenem okolju. Drugi in tretji del sta bila bolj diabolična. Vključevala sta vzpostavitev obsežne vohunske mreže, ki je pokrivala večji del države, in ustrezne sabotažne akcije.8 Po besedah novinarja časopisa New York Sun Johna Pricea Jonesa je von Bernstorff »posedoval tajne francoske in britanske admiralitetne šifre … [zaradi česar] so Nemci potopili številne ladje, kot denimo ladji Monmouth in Good Hope«.9 S šifro, ki je vključevala neškodljive dodatne presledke, zamenjane besede in diakritična znamenja, vstavljena v depeše iz Berlina, je bilo mogoče kapitanu von Papnu ali Boy-Edu poslati šifrirana sporočila, s katerimi je eden ali drugi lahko usklajeval nadaljnje zvijače. Hkrati je v tisku potekala obsežna propagandna kampanja, v kateri so sodelovali »novinarji«, kot so George Sylvester Viereck, ki je pisal v časopis The Fatherland, ter premožni nemški podjetniki in nemško usmerjeni vladni uradniki, ki so lahko v družabnih krogih, pogovorih na Kapitolu ter intervjujih in pismih urednikom v glavnih časopisih zanikali vsako védenje o dejavnostih pete kolone. V zvezi s tem mi je, dragi gospod urednik, iz zanesljivih virov znano, da me obtožujejo organizacije zadnje stavke v Čikagu, da se pripravljam na sprožitev delavskih nemirov med tukajšnjimi delavci, da sem načrtoval znani požar v la Touraine zaradi prisotnosti izuma, namenjenega Angliji ali Franciji, da postavljam podmorniško bazo ob otokih na obali Maina in da sem zaposlen z nakupom časopisov za zastrupljanje javnega mnenja v Združenih državah. Čakam le, da se bo razvedelo, da naj bi z goljufivim bejzbolskim poslom spravil Giante na kolena. – stotnik Karl Boy-Ed10 Ta očitna uporaba sprevržene psihologije s strani atašeja nemške mornarice je bila del vseobsegajoče subverzivne kampanje, financirane s plačili, ki jih je zagotavljal tajni svetnik Albert. Z več sto agenti, razpršenimi po vsej državi, je arijski možganski trust začel pripravljati vrsto subverzivnih dejanj prav v skladu s smernicami, ki jih je Boy-Ed tako brezobzirno zanikal. Seznam operacij je vključeval blokiranje izvoza vojaškega materiala, zastrupitev na tisoče konj, namenjenih francoski in britanski konjenici, uničevanje tovarn in delavnic, spodbujanje delavskih nemirov, kraje ključne opreme, kot so deli motorjev, požiganje zalog surovin, nameščanje bomb na ladje, ki so bile namenjene sovražnikom Nemčije, izklope električne energije v industrijskih središčih, podkupovanje kongresnikov za sprejemanje Nemčiji prijazne zakonodaje; prisilo in ustrahovanje zaposlenih v vojaških ustanovah in tovarnah streliva ter kopičenje zalog orožja, vključno z izdelavo eksplozivnih naprav.11 Eden glavnih ciljev, ki ga niso dosegli, je bila razstrelitev Wellandskega kanala, glavne vodne poti, ki poteka vzporedno z Niagarskimi slapovi in povezuje Kanado z Združenimi državami Amerike. Med uspešnimi akcijami so bili uničenje Dupontove kalifornijske smodnišnice v kraju Pinole avgusta 1915, iztirjenje kanadske pacifiške železnice leta 1916, uničenje več sto topov v tovarni Bethlehem Steel, požig skladišča v Providenceu na Rhode Islandu, požig bojne ladje Alabama, ki je bila zasidrana v pristanišču vojne mornarice v Filadelfiji, napad na kemično tovarno v Lenhartu v državi New York, zastrupitev ograd za živino v Čikagu in uničenje letal v Curtissovi tovarni v Depewu v državi New York. Vse sta koordinirala stotnika von Papen in Boy-Ed. Dvojica je načrtovala tudi druge neizvedene akcije na ključnih mostovih in predorih, na primer v New Yorku, kjer sta nameravala z dinamitom napolniti avtomobile ali vlake ter jih ob primernem času razstreliti.12 Po uničenju streliva in nadaljnjih uspehih drugih sabotažnih akcij se je nemška peta kolona posvetila načrtovanju atentatov. 2. julija 1915 je Washington pretresla močna eksplozija v senatnem preddverju Kapitola, naslednji dan pa je človek, ki je nastavil bombo, nemški izseljenec Frank Holt, vdrl v dvorec J. P. Morgana mlajšega na Long Islandu, se pretihotapil do njegove pisarne ter na muhi držal Morgana in njegovo ženo. Od magnata z Wall Streeta je zahteval, naj ustavi pošiljanje orožja sovražnikom Nemčije. Razjarjeni Morgan je Holta napadel, vendar je ta večkrat sprožil in z dvema streloma zadel finančnika v dimlje, preden sta ga Morgan in njegova žena uspela spraviti na tla. Holta so na Morganovem domu aretirali, a je nekaj dni kasneje v zaporniški celici v Mineoli očitno storil samomor. Izkazalo se je, da gre v resnici za Ericha Muenterja, nekdanjega profesorja nemščine na Harvardski univerzi, ki so ga že nekaj let iskali, ker je z arzenom zastrupil svojo ženo.13 Ker se je Tesla le nekaj mesecev prej Morganu hvalil, da dela za Nemce, časopis New York Times pa je na prvi strani poročal, da »veliki admiral von Tirpitz razmišlja o intenziviranju napadanja tovornih ladij … [in načrtuje] tajno bazo na tej strani Atlantika«, je povsem mogoče, da je tudi samega izumitelja oplaknila »strupena žabja kri«. Tesla, ki je bil vedno galanten, je Morganu poslal voščilnico z dobrimi željami, ki so jo le-temu dostavili k bolniški postelji. Kljub dvema streloma rane niso bile hude, zato je Morgan hitro okreval. Nič ni kazalo na to, da bi zaradi Teslovega partnerstva z nemškimi koncerni njegov odnos z Morganom kakorkoli trpel. Tako kot z Anne Morgan, sestro J. P. Morgana, je Tesla še naslednjih dvajset let ohranjal poslovno sodelovanje tudi z magnatom z Wall Streeta. Na Teslov devetinpetdeseti rojstni dan je časopis New York Times poročal ne le o tem, da so Nemci s cepelinov bombardirali London, temveč tudi o tem, da so z radiodinamiko »upravljali zračna torpeda«. Domnevna »nemška zračna torpeda, izstreljena z zračnih ladij, lahko teoretično ostanejo v zraku tri ure in jih je mogoče upravljati z razdalje dveh milj … Nedvomno gre za skrivni izum, o katerem se je že veliko šepetalo, da so ga Nemci rezervirali za napad na britansko floto.« Čeprav se je zdelo, da so Teslovi hudičevi automatoni končno zaživeli, kot je čarodej napovedal pred skoraj dvema desetletjema, je Tesla sam v tisku sporočil, da »novice o teh čarobnih bombah ni mogoče sprejeti kot resnične, [čeprav] razkrivajo veliko presenetljivih možnosti«.14 Tesla, ki je bil »zgrožen nad škodljivostjo trenutnega nemškega režima«, je Nemčijo označil za »brezčuten avtomat, diabolični stroj brezobzirne znanosti množičnega uničevanja, o kakršnem se prej nikomur ni niti sanjalo … To je mogočen ustroj, ki ga je Nemčija razvila za zaščito svoje kulture in osvojitev sveta.« Srb, čigar nekdanji rojaki so se proti nemškemu cesarju borili za lastno preživetje, je napovedal končni poraz Nemčije in prekinil poslovanje z von Tirpitzem, ohranil pa je sodelovanje z Zenneckom, za katerega je Tesla menil, da se je ujel v vojno norost. Teslova rešitev za vojno je bila dvostranska: boljša obramba s pomočjo elektronskega ščita, podobnega ščitu iz Vojne zvezd, ki ga je razvijal in glede katerega se je nori znanstvenik hvalil, da bi lahko zrušil letala in »s pritiskom na gumb izbrisal celotno prebivalstvo«, po drugi strani pa bi pomenil »izkoreninjenje nacionalizma iz naših src«. Če bi lahko slepi patriotizem zamenjali z »ljubeznijo do narave in znanstvenih idealov … [bi] lahko vzpostavili trajni mir«.15 Obdobje od konca leta 1914 do vstopa Združenih držav v vojno leta 1917 so zaznamovala nenehna prikrivanja. Brezžični oddajnik na strehi stavbe 111 Broadway, v kateri so bili Telefunknovi uradi in ki ga je pomagal namestiti Tesla sam, naj bi bil odgovoren za pošiljanje šifriranih sporočil sovražniku. To je potrdil Charles Apgar, ki je začel pozno ponoči prestrezati sporočila iz tovarne v Sayvillu, ki so jih skušali prikriti mornariški obveščevalni službi. Nemci so sporočila pošiljali z zelo visoko frekvenco, tako da so zvenela kot statično prasketanje. Apgar pa je ta nočna sporočila začel snemati na Edisonove fonografske valje. S tem fizičnim zapisom je Apgar lahko upočasnil vibracije in na ta način razkril kodirana sporočila. Apgar je v sodelovanju z vojsko svoje posnetke dostavil tajni službi in zdaj je imela ameriška vlada trdne dokaze glede izdaje v Sayvillu.16 Kmalu po vstopu Amerike v vojno je Tesla obvestil svojega sekretarja, da so »monokla«, poročnika Mayerja, »ki je vodil operacijo v Tuckertonu … zaradi suma vohunjenja zaprli v zaporniško taborišče v Georgiji«. Tako se je financiranje diverzij s strani koncerna Telefunken nenadoma končalo.17 Sekretar mornarice, ki je prevzel vse brezžične postaje, je bil Josephus Daniels, njegov pomočnik pa Roosevelt. Poleti 1915, ko so bile ZDA tik pred vstopom v vojno, je Daniels poklical Toma Edisona z zamislijo o ustanovitvi svetovalnega odbora izumiteljev. Edison je v ta »odbor pomorskih svetovalcev« v sodelovanju z Rooseveltom imenoval številne izumitelje, med njimi Gana Dunna, Reginalda Fessendna, Benjamina Lamma, Irvinga Langmuira, R. A. Millikana, Mihajla Pupina, Charlesa S. Scotta, Elmerja Sperryja, Franka Spraguea in Elihuja Thomsona. Prav tako so zaradi njegovih pisateljskih sposobnosti sprejeli Waldemarja Kaempfferta. Možno je, da je bila Teslova povezava s podjetjem Telefunken razlog, da njegovega imena ni bilo na seznamu, čeprav k sodelovanju niso bili povabljeni tudi nekateri drugi izumitelji, kot so Hammond, Stone in DeForest. Poleg tega Tesla ni želel ponovno delati z Edisonom. In vendar so bili Teslovi izumi za vlado ključnega pomena. Predsednik Wilson je svojemu svetovalcu, polkovniku Edwardu M. Houseu, dovolil, da prek izumiteljevega nekdanjega partnerja Johna Haysa Hammonda mlajšega ustanovi skrivni sklad za pospeševanje Teslovega razvoja na področju radijskih usmerjevalnih sistemov. Tesla seveda od teh plačil ni videl niti centa. Vendar pa je moral Hammondov vplivni oče še skoraj deset let vsako leto prositi za nadomestilo. Leta 1924 ali približno enkrat takrat je Hammond mlajši od ameriške vlade prejel ček za pol milijona dolarjev, kar je verjetno komaj pokrilo stroške razvoja. • ŠKANDAL Z NOBELOVO NAGRADO • Dragi Tesla, ko boste prejeli Nobelovo nagrado, se spomnite, da se s zadnjimi močmi oklepam svoje hiše in obupno potrebujem denar! Ne opravičujem se za omembo te zadeve. Vaš zvesti, RUJ18 6. novembra 1915 je New York Times na prvi strani objavil, da si bosta Tesla in Edison delila Nobelovo nagrado za fiziko. Vir poročila je bil »københavnski dopisnik [londonskega] časopisa Daily Telegraph«. 29. november 1915 Spoštovani gospod Tesla, iz [časopisov] sem bil obveščen o Nobelovi nagradi, ki ste jo prejeli skupaj z Edisonom, za kar vam čestitam. Zaslužili ste si jo s svojimi [inovativnimi] raziskavami in poskusi. Z lepimi pozdravi, K. G. Frank19 1. december 1915 Dragi doktor Frank, sprejmite mojo zahvalo za vaše prijazno izražanje ob tej hipotetični priložnosti. Prepričan sem tudi, da si zaslužim nagrado, ki naj bi jo prejel. Z najlepšimi pozdravi, Vaš zvesti, N. Tesla 20 Čeprav je Tesla sam poslal izvirne kopije objave (ki so bile objavljene tudi v številnih drugih revijah) J. P. Morganu mlajšemu in je sprejel čestitke uglednih osebnosti, kot so dr. Karl George Frank, Jonathan Zenneck in Karl Ferdinand Braun, ki si je Nobelovo nagrado delil z Marconijem, niti Tesla niti Edison nista nikoli prejela Nobelove nagrade. Braun je napisal pismo »Mojemu dragemu in spoštovanemu gospodu Tesli! Ne morete si predstavljati, kakšno veselje je napolnilo moje srce, ko sem slišal to novico, zato bi vam rad iskreno čestital.«21 Tesla je »dragemu in spoštovanemu profesorju Braunu« poslal prijazen odgovor, v katerem je izpostavil »globoko spoštovanje do mojega skromnega prispevka k inženirski umetnosti in znanosti s strani tako izjemnega in slavnega človeka, kot ste vi«. Tesla je zapisal: »Vaše čestitke imajo večjo vrednost kot Nobelova nagrada, ki je le domišljava želja. Vaše prijazno pismo pa je še posebej pomirjujoče in zaželeno zdaj, ko doživljam veliko trpljenje zaradi dejstva, da se naši bratje zaradi nerazložljive naravne degeneracije pobijajo med seboj [v tej strašni vojni].«22 Kot je kmalu postalo jasno, Nobelove nagrade tisto leto (ali katerokoli drugo leto) niso podelili Tesli ali Edisonu, temveč W. H. Braggu in njegovemu sinu za uporabo rentgenskih žarkov pri odkrivanju molekularne strukture kristalov. Tako kot številni drugi Nobelovi nagrajenci je bil tudi Bragg Teslov oboževalec, ki mu je kasneje, leta 1931, ob njegovem petinsedemdesetem rojstnem dnevu napisal: »Dobro se spominjam navdušenja, s katerim sem pred več kot štiridesetimi leti bral vaše poročilo o poskusih z visoko napetostjo. Bili so najbolj izvirni in drzni; odprli so nove vizije za raziskovanje z razmišljanjem in eksperimentiranjem. Od tedaj elektron, rentgenski žarki, radioaktivnost, kvantna teorija in drugi presenetljivi dodatki k našemu znanju o naravi navdušujejo tudi nas. Nikoli pa ne bom pozabil učinka vaših poskusov, ki so nas najprej osupnili in navdušili s svojo lepoto in zanimivostjo.«23 Zanimivo je, da so bili v istem članku časopisa New York Times navedeni še štirje drugi kandidati za Nobelovo nagrado za literaturo in kemijo, ki prav tako tistega leta niso prejeli nagrade, čeprav so jo trije od njih kasneje prejeli. Četrti, Troels Lund, tako kot Tesla in Edison nikoli ni bil deležen te časti. Čeprav je objava izšla novembra 1915, se je postopek imenovanja dejansko končal devet mesecev prej. V odboru za fiziko je bilo devetnajst znanstvenikov, vsak od njih je lahko predlagal dva kandidata. Od osemintridesetih možnih kandidatov sta bili dve kandidaturi za izumitelja na področju brezžične telefonije E. Branlyja in A. Righija, dve za kvantnega fizika Maxa Plancka, Edison je prejel eno ponudbo, Braggova pa štiri. Po podatkih Akademije Nikola Tesla tistega leta ni bil nominiran, vendar sta v njenih evidencah manjkali dve ponudbi s številkama 33 in 34. Teden dni po objavi v časopisu New York Times, torej 14. novembra, so iz Stockholma sporočili, da si bosta nagrado za fiziko delila profesor William H. Bragg in njegov sin. Henry Fairfield Osborn, predsednik Univerze Columbia, ki je dvajset let prej Tesli podelil častni doktorat, se je odboru opravičil, ker je predlagal Edisonovo ime. »Čeprav nekoliko odstopa od prejšnjih nominacij,« je zapisal Osborn in utemeljil svojo odločitev, »bi [rad] predlagal Thomasa A. Edisona, ki je s svojimi izumi eden največjih dobrotnikov človeštva.« Sprašujemo se, zakaj bi se moral kdo opravičevati, ker je navedel ime Thomasa Edisona. Teslo je leta 1937 nominiral Felix Ehrenhaft, teoretski fizik z Dunaja, isti, ki je pred tem nominiral Alberta Einsteina. Tesla in Edison sta si takšno nagrado vsekakor zaslužila, zato je prav presenetljivo, (1) da je nihče od njiju ni prejel in (2) da nihče v tistem času ni odkril razloga za ta nenavaden zasuk zgodovine. O’Neill je v intervjuju s Teslo na to temo izjavil, da je Tesla »jasno razlikoval med izumiteljem, ki izpopolnjuje že obstoječo tehnologijo, in odkriteljem, ki ustvarja nova načela … Tesla se je označil za odkritelja, Edison pa za izumitelja, in menim, da bi njuna uvrstitev v isto kategorijo popolnoma izničila občutek za relativno vrednost dosežkov obeh.« To razlago potrjuje pismo, ki ga je Tesla leta 1899 s svoje eksperimentalne postaje v Colorado Springsu napisal Ameriškemu svetilniškemu odboru (U. S. Lighthouse Board) v Washingtonu. Vojna mornarica je Tesli pisala, da bi svojo skorajšnjo pogodbo za brezžično omrežje raje oddala Američanu kot Marconiju. »Gospodje,« je Tesla odrezavo odgovoril, »čeprav cenim vaše predloge, moram povedati, da ne sprejemam prednosti na nobeni podlagi …, saj bi s tem tekmoval z nekaterimi, ki so mi sledili … Kakršnakoli denarna korist, ki bi jo lahko imel, če bi izkoristil ta privilegij, je zame popolnoma nepomembna.«24 Če nihče drug ni prepoznal njegovega genija, ga Tesla sam zagotovo je. Ne bi dvakrat pomislil in se odpovedal denarju, če bi ga kdo skušal primerjati s komerkoli, v tem primeru z Marconijem. Upoštevajmo tudi, da Tesla v pismu Franku Nobelovo nagrado označi za »hipotetično priložnost« in omeni, da si »zasluži nagrado, ki naj bi jo prejel«, kar se lahko nanaša na patente, ki odražajo njegovo prevlado na področju izmeničnega toka in brezžične komunikacije. Naslednje pismo Johnsonu, za katero si je izumitelj vzel čas in ga skrbno prepisal, je napisal le štiri dni po objavi in štiri dni pred odločitvijo Švedske, da nagrado podeli očetu in sinu Bragg. Moj dragi Luka, hvala za vaše čestitke … Človeku z vašimi ambicijami takšno priznanje veliko pomeni. Čez tisoč let bo Nobelovo nagrado prejelo več tisoč ljudi. V tehnični literaturi pa je z mojim imenom označenih najmanj štiri ducate stvaritev. To so resnične in trajne časti, ki jih ne podeljuje peščica ljudi, ki se lahko zmotijo, temveč ves svet, ki se le redko zmoti, in za katerokoli od njih bi dal vse Nobelove nagrade, ki bodo podeljene v naslednjih tisoč letih.25 Tesla je v intervjuju za New York Times le dan po razglasitvi Nobelovega odbora izjavil, da je Edison »vreden ducata Nobelovih nagrad«. Različni Teslovi biografi so domnevali, da je šlo za javno izjavo, s katero je čestital Edisonu, v resnici pa je šlo za pikantni poduk odboru, saj je Tesla med vrsticami ugotavljal, da so priznali le drobne dosežke, ne pa resnično izvirnih zamisli. »Človek je tu [v mojo Teslovo tuljavo] vstavil nekakšno vrzel – in za to dobil Nobelovo nagrado … Tega ne morem preprečiti … Izumiteljski napor je približno enak tistemu, kot ga zmore 30-letna mula.« Tako bi lahko spoštovali številne Edisonove »boljše pasti za miši«, vendar po Teslovem mnenju nobena od njih ni bila povezana z ustvarjanjem novih načel. Bile so zgolj izboljšave obstoječih aparatov.26 Edison bi se verjetno strinjal s Teslo, saj je bila večina njegovih izumov pravzaprav nadgradnja dela drugih. Vendar je Edison prispeval tudi številna izvirna odkritja in stvaritve. Po njegovem mnenju je bil njegov najpomembnejši prispevek fonograf, patentiran leta 1877, ki je bil zagotovo genialno delo, čeprav je do neke mere temeljil na fonavtografu Édouarda-Léona Scotta de Martinvilla, ki je zapisoval zvok na črni pigment.XII Scott de Martinville je leta 1857 svoj fonavtograf predstavil pred Francosko akademijo znanosti in napravo celo patentiral.27 Kljub temu je bilo Edisonovo delo na tem področju zagotovo vredno Nobelove nagrade, prav tako Teslov izum telautomatona ali daljinsko vodenega robota. Poleg tega je bil Edisonov neprimerljivi uspeh pri uresničevanju obetavnih stvaritev ravno Teslov neuspeh, kar je tudi dosežek, ki Edisona uvršča v samostojno kategorijo. Zelo verjetno je pismo, podobno tistemu, ki ga je poslal Johnsonu ali Ameriškemu svetilniškemu odboru, poslal tudi odboru za podelitev Nobelove nagrade. Če je ta hipoteza pravilna, bi to podkrepilo predsodke do Tesle in Edisona, kar bi pojasnilo neupravičeno stališče Švedske akademije, ki ni nikoli počastila nobenega od teh dveh velikih znanstvenikov. • Z DOLGOVI OBREMENJEN ČARODEJ • Izumitelj priznava dolg do Waldorfa, v banki pa nima niti centa28 Bolj ko se je leto 1915 iztekalo, z večjimi finančnimi težavami se je soočal Tesla. Čeprav je bila učinkovita vodna fontana, ki jo je istega leta zasnoval za Louisa Tiffanyja, pozitivno sprejeta, so bili njegovi skupni stroški še vedno previsoki. Vključevali so izdatke za delo turbine na Edisonovi postaji Waterside, najem pisarniških prostorov v stavbi Woolworth Building, plače njegovih pomočnikov in gospe Skerritt, njegove nove tajnice, pretekle dolgove do ljudi, kot so zakonca Johnson in George Scherff, stroške vzdrževanja Wardenclyffa, pravne stroške sodnih postopkov za brezžična omrežja in njegovo nastanitev v hotelu Waldorf-Astoria. Nekateri stroški so bili odloženi, zlasti za nastanitev v hotelu, vendar je potrpežljivost upravitelja hotela Georgea C. Boldta počasi kopnela. Teslova neverjetna izmuzljivost in plemenitost sta bili izčrpani. Začele so krožiti govorice, da iz izumiteljevega apartmaja prihajajo nenavadne vonjave in šumeči zvoki. Služkinje so se pritoževale, da je na okenskih policah preveč golobjih iztrebkov. Boldt je Tesli poslal račun za celotno dolgovano najemnino, ki je znašala skoraj 19.000 dolarjev. Hkrati je mesto tožilo Teslo za 935 dolarjev iz naslova davkov, ki jih je dolgoval za Wardenclyffe. Tesla je Wardenclyffe prepisal na Boldta, ravno ko so ga pozvali na vrhovno sodišče države New York. Pred sodnikom Finchem je izumitelj razkril, da »nima nepremičnin ali delnic in da je njegovo premoženje zanemarljivo majhno«. Tesla je pod prisego razkril, da je v prestižnem hotelu Waldorf-Astoria živel »večinoma na kredit«, da njegovo podjetje »nima premoženja, vendar prejema dovolj licenčnin za patente, da lahko plača stroške«, in da je večino svojih patentov prodal ali prenesel na druga podjetja. Na vprašanje, ali ima avtomobil ali konje, je izumitelj odgovoril, da ne. »Pa nimate nobenega nakita?« »Nobenega nakita; gnusi se mi.« Ta sramotni članek je bil objavljen v časopisu World, ki je bil dostopen vsakomur. Izumitelj je, kot je bilo v njegovi navadi za vsak članek o njem, naročil svojemu tajniku, naj ga prilepi v zadnji zvezek časopisnih izrezkov. To besedilo, ki je videti kot večdelna enciklopedija, naj bi skupaj z drugimi zapisi in korespondenco v več kot petdesetih zvezkih potomcem zagotovilo natančen opis izumiteljevega bogatega in zapletenega življenja. Tesla je skrbno izbiral besede, ko je pod prisego govoril s sodnikom. Čeprav je sovražil biti dolžnik, je želel, da se Morgani, Marconi, Roosevelti in Wilsoni zavedo njegove stiske, saj bi bila lahko na koncu ta sramota tako njihova kot njegova. Tudi njegov urednik T. C. Martin se je obrnil proti njemu ter v tem času pisaril Elihu Thomsonu in se pritoževal, kako Tesla od njega vleče denar za opus svojih zbranih del, ki jih je Martin zbral že davno nazaj. Tesla je poskušal pridobiti sredstva na različne načine. Še naprej je iskal tržišče za svoj tahometer, si prizadeval pridobiti denar od ameriških podjetij za turbine brez lopatic in poskušal od Lowensteina in Telefunkna pridobiti licenčnino za postaji v Tuckertonu in Sayvillu. Po potopitvi ladje Lusitania maja 1915 so napetosti med Združenimi državami Amerike in Nemčijo dosegle nov vrhunec. Tesla je decembra pisal Franku, »popolnoma lahko odpravim statične motnje in bistveno povečam učinkovitost brezžičnih postaj … Zelo obžalujem okoliščine, ki so mi preprečile namestitev teh izboljšav v vašem obratu, vendar upam, da se to grozno stanje ne bo več dolgo nadaljevalo.« Tesla je pismo končal s prošnjo Franku, »naj prijazno spomni name profesorja Brauna in Zennecka«, in izrazil upanje, da bo vojne kmalu konec.29 Objava njegovega bednega stanja na javnem forumu in prenos Wardenclyffa v druge roke sta pri njem povzročili globok občutek jeze in sramu, saj ga je svet zdaj uradno označil za bedaka. Če uspeh merimo materialno, je bilo jasno, da je Tesla doživel popoln neuspeh. Navzven je izumitelj ohranjal svoj videz, vendar je prenos premoženja na Waldorf pomenil prelomnico v njegovem življenju. Zdaj se je začel počasi, a vztrajno odmikati od družbe. Istočasno se je odločil preseliti v drugo zvezno državo, deloma zato, da bi opravljal svoj posel v drugačnem ozračju, deloma pa tudi zato, da se umakne iz sovražno nastrojenega okolja. Henryju Fordu v Detroitu je v upanju, da bo avtomobilski mogotec končno spoznal velike prednosti njegovega parnega stroja, napisal pismo. »Vsak dan lahko pričakujem, da me bo Ford poklical in me rešil vseh skrbi,« je Tesla samozavestno napovedal svojemu pomočniku Juliusu Czitu, sinu prejšnjega zaupanja vrednega pomočnika Colemana Czita. »Nekega lepega jutra se je skupina inženirjev družbe Ford Motor Company predstavila s prošnjo, da bi se z mano pogovorila o pomembnem projektu,« je Tesla razkril nekaj let pozneje. »Kaj ti nisem rekel!« je zmagoslavno komentiral prerok. »Neverjetni ste, gospod Tesla,« je odvrnil Julius. »Vse se odvija, kot ste napovedali.« »Takoj ko so ti trdoglavci sedli,« je nadaljeval Tesla, »sem, seveda, nemudoma začel predstavljati neverjetne prednosti moje turbine, ko me eden od njih prekine in reče: »To že vse vemo, vendar smo prišli s posebnim namenom. Ustanovili smo psihološko družbo za raziskovanje psihičnih fenomenov in vas želimo povabiti k tem projektu.« Šokiran je Tesla zadrževal svoje ogorčenje ravno dovolj dolgo, da jih je pospremil skozi vrata.30 • EDISONOVA MEDALJA • Če bi naši industriji zaplenili in odnesli vse rezultate dela gospoda Tesle, bi se kolesje industrije zaustavilo, naša mesta bi bila zavita v temo, naši mlini bi bili mrtvi. Da, tako daljnosežne so posledice njegovega dela, to je temelj naše industrije. B. A. BEHREND, 1917 To, da je Teslo nominirala organizacija, ki je delovala pod Edisonovo zastavo, je bilo za zamišljenega Srba dovolj šokantno. Edison je moral sam dovoliti predstavitev. Zdi se, da Edisona, ki je ravno dopolnil sedemdeset let, ni mučil vzajemen občutek tekmovalnosti, ki ga je kazal Tesla. Bolj verjetno je, da se je Edison zelo razveselil dejstva, da bo Tesli lahko podelil medaljo. »Če bi moral [Edison] najti iglo v kupu sena,« je Tesla nekaj let pozneje zapisal v precej znanem citatu, »se ne bi ustavljal in razmišljal, kje je najverjetneje igla, ampak bi takoj začel z vročično prizadevnostjo pregledovati slamico za slamico, dokler ne bi našel predmeta svojega iskanja … Le malo teorije in izračunov bi mu prihranilo devetdeset odstotkov dela.« Tesla je Edisona vsekakor spoštoval, vendar ga je vseeno motilo, da ta nekoliko primitivni inženir poskusov in napak še vedno uživa v veliki priljubljenosti, medtem ko je njegova zvezda že zelo zbledela. V svoji avtobiografiji, ki jo je napisal le dve leti zatem, Tesla navaja, da je, ko se je leta 1884 priselil v Združene države in pričel delati za Edisona, ta prelomil obljubo in mu ni izplačal dogovorjenih 50.000 dolarjev za preoblikovanje glavnine Edisonove opreme za enosmerni tok. Edison ni le popolnoma zavrnil Teslove revolucionarne in silno učinkovite metode izkoriščanja izmeničnega toka, ki je privedla do izuma indukcijskega motorja, ki je poganjal svet, temveč je Teslo razjezil, ko je zanikal svojo obljubo za honorar, češ da naivni Srb preprosto ne razume ameriškega humorja. Srbskemu aristokratu sprejem Edisonove medalje ni bil všeč. Zato se je najprej odzval z gnusom in jo odločno zavrnil, vendar je Bernard Behrend, elektroinženir, ki ga je nominiral, vztrajal. To je bila namreč priložnost podeliti priznanje za izjemen prispevek zaslužnemu prejemniku samemu. »Koga želite, da si ljudje zapomnijo kot soavtorja vašega energetskega sistema?« ga je vprašal Behrend. »Ferrarisa, Shallenbergerja, Stillwella ali Steinmetza?« Tesla je končno popustil. Pred nekaterimi prijatelji in javnostjo je o Edisonu pogosto govoril s prezirom, kljub temu, da mu je Edison večkrat priskočil na pomoč. Že leta 1895, ko je Teslov laboratorij pogorel do tal, je Edison Tesli ponudil uporabo enega svojih mestnih obratov, dokler Srb ne najde drugega prostora. Desetletje in pol pozneje se je Tesla nastanil v Edisonovi postaji Waterside v New Yorku, kjer je razvijal svoje turbine. Ob Edisonovem petinšestdesetem rojstnem dnevu mu je poslal »iskrene čestitke in dobre želje ter spoštljiv pozdrav«, Edison pa mu je v odgovor poslal zahvalno pismo.31 Leta 1914 je Edison poslal Tesli uradno obvestilo o poroki svoje hčerke Madeleine s proizvajalcem letal Johnom Eyrom Sloanom. Tesla pa mu je poslal »iskrene čestitke in spoštovanje. Iskreno upam, da bo poroka vaše očarljive hčerke pomenila začetek novega življenja, v katerem bo sreča nemotena. V zaupanju, da svoje dragoceno delo opravljate pri polni duševni in telesni moči, ostajam kot vedno zvest, Nikola Tesla.«32 Le nekaj mesecev pozneje je Edisonov laboratorij, tako kot Teslovega pred časom, uničil požar in Tesla je Edisonu poslal pismo z obžalovanjem, hkrati pa mu je čestital, da so bila njegova »dragocena poročila rešena zahvaljujoč previdnosti gospe Edison. Z novimi in precej izboljšanimi zmogljivostmi vam bo šlo veliko bolje in začasni neuspeh se bo na koncu izkazal za dobitek.« Tesla je pismo končal z »najboljšimi željami za vaše zdravje in uspeh«.33 16. december 1914 Nikola Tesla Metropolitan Building New York Moj dragi Tesla, dovolite mi, da vam povem, kako cenim vaš prijazen izraz sočutja v zvezi z nedavnim požarom v moji tovarni in se vam zahvalim za vaše dobre želje. Ukvarjamo se še z zadnjimi malenkostmi in v 60 dneh bom znova v igri. Resnično vaš, Thomas A. Edison34 Podelitev Edisonove medalje je bila 18. maja 1917, le dva meseca preden so Tesli po telefonu sporočili, da so vandali vdrli v njegov laboratorij Wardenclyffe in uničili opremo, vredno 68.000 dolarjev, ter pustili sporočilo, da bodo »stolp minirali z dinamitom«. Morda je največjo izgubo predstavljala kraja njegovega telautomatona ali daljinsko vodenega robotskega čolna, ki je bil resnično genialno delo in je v svoji konstrukciji vseboval izume in možnosti prihodnosti, kot so daljinsko upravljanje, brezžična komunikacija, tehnologija mobilnih telefonov (vključno z možnostjo ustvarjanja neomejenega števila brezžičnih kanalov), daljinsko odpiranje garažnih vrat, televizijski daljinci, droni, umetna inteligenca, uporaba binarne kode za ustvarjanje kompleksnih ukazov in robotika. V množici, ki se je udeležila podelitve, je bilo veliko znanih obrazov. Udeležili so se je Johnsonova in Marguerite Merington, Westinghouseov človek Charles Scott, zdaj profesor na univerzi Yale, in Edward Dean Adams, človek, ki je bil najbolj odgovoren za priznanje Teslovega prispevka pri izgradnji elektrarne na Niagarskih slapovih. Uvodni govor je imel profesor A. E. Kennelly, nekdanji Edisonov somišljenik, ki je zdaj poučeval na Harvardu. Kennelly, ki je bil dolgo Teslov nasprotnik, saj je med vročo vojno tokov v začetku devetdesetih let 19. stoletja aktivno sodeloval pri usmrtitvi živali z izmeničnim tokom, je govoril petnajst minut. V tem času dobri profesor ni niti enkrat omenil Teslovega imena. »Lahko se veselimo trenutka, recimo čez tisoč let, ko bo, tako kot danes zvečer, tisoč sedmi nagrajenec prejel Edisonovo medaljo in s tem ponovno počastil Edisonove dosežke,« je nadaljeval Kennelly. Po pripovedovanju naj bi Tesla zapustil prireditveni prostor. Behrend je v paniki stekel za njim, da ga poišče, medtem ko je Charles Terry, ugledni vodja korporacije Westinghouse, našteval Teslove številne dosežke. Behrend je osamljenega izumitelja našel čez cesto v Bryant Parku pri knjižnici, kjer je hranil svoje ljube golobe, in ga pregovoril, da se je vrnil na osrednje prizorišče. Behrend je v uvodu, morda zato, da bi nasprotoval Kennellyju, dejal: »Teslovo ime ni v nič večji nevarnosti za pozabo, kot sta imeni Faradaya ali Edisona. Kaj si lahko človek želi več? Na misel mi je prišlo parafraziranje papeža, ko je opisoval Newtona: ›Narava in njeni zakoni se skrivajo v temi noči.‹ In Bog je rekel: ›Naj pride Tesla in vse osvetli.‹« Behrend je nejevoljnega Teslo uspel pripeljati na oder in srbski čarodej je v tem izjemnem trenutku razmišljal o ideji, da človeštvo vodi neka višja inteligenca. »Po srcu sem globoko veren in živim v prepričanju, da največje skrivnosti našega bivanja ostajajo nerazkrite. Ne glede na nasprotne dokaze smrt sama po sebi morda ni konec čudovite metamorfoze, ki smo ji priča. Na ta način,« je razkril Tesla, »mi uspeva ohranjati duševni mir, zagotoviti odpornost proti nesrečam ter doseči zadovoljstvo in srečo do te mere, da mi nekaj zadovoljstva prinašajo celo temne plati življenja, preizkušnje in stiske bivanja.« »Gospe in gospodje,« je nadaljeval Tesla, »želim se vam iskreno zahvaliti za vaše prijazno priznanje. Ne zavaja me dejstvo, ki se ga morate zavedati, da so govorniki močno napihnili moje skromne dosežke. Navdahnjen z upanjem in prepričanjem, da je to le začetek, predhodnik še večjih dosežkov, sem odločen, da bom še naprej razvijal svoje načrte in se loteval novih podvigov.« Strokovnjak za elektriko je nato obelodanil večji del svojega življenja, vključno z anekdoto iz otroštva o gosaku, ki mu je skoraj iztrgal drob, svoja zgodnja srečanja z Edisonom in delu pri Westinghouseu, predavanja v Evropi, uspeh projekta na Niagarskih slapovih in prihodnje načrte na področju brezžičnega omrežja. »Sem slaven in neizmerno bogat, in še več kot to,« je nadaljeval Tesla, »in vendar – koliko člankov je bilo napisanih, v katerih sem bil razglašen za nepraktičnega in neuspešnega človeka, in koliko obubožanih, prizadevnih piscev me je imenovalo za vizionarja. Takšna je neumnost in kratkovidnost sveta!«35 • NEVIDNO OBČINSTVO • Tesla je bil zgrožen, da Boldt ni ustrezno zaščitil Wardenclyffa, saj je bil vreden najmanj 150.000 dolarjev. Čeprav ga je prepisal na hotel, ga je po njegovem razumevanju prepisal zato, da bi poravnal svoj dolg, »dokler njegovi načrti ne bi dozoreli«. Ker bi obrat po dokončanju prinašal 20.000 do 30.000 dolarjev na dan, je bil Tesla naravnost osupel, da je Boldt dovolil vandalizem in njegovo kasnejše uničenje. Na fotografijah Teslove pisarne iz tega časa vidimo po tleh raztresene številne dokumente. O ukradenih ali uničenih dragocenih dokumentih iz Wardenclyffa lahko le ugibamo. Boldt in/ali »hotelska uprava« sta si zdaj lastila Wardenclyffe, prost in čist vseh bremen, čeprav je Tesla v dokaz ponudil »hipoteko na nepremičnine« za stroje, ki jih je postavil na lastne stroške. Hotel je zavaroval nepremičnino vsega do višine 5.000 dolarjev, Teslovo zavarovanje pa je krilo stroje, vredne 68.000 dolarjev. Zakaj bi si Tesla še dodatno prizadeval za zaščito lastnine, če z njo ne bi imel več nobenih načrtov? Tesla je pogodbo razumel kot »jamstvo«, vendar v dokumentu, ki ga je podpisal, ni bilo navedene nikakršne nepredvidene okoliščine te vrste. Hotelski odvetnik Frank Hutchins iz odvetniške družbe Baldwin in Hutchins je brezobzirno izjavil: »To je bila [kupoprodajna] pogodba, ki je bila ustrezno evidentirana pred dvema letoma. Ne razumemo, kaj se sploh greste.«36 Tesla je odvihral v odvetniško pisarno na Pine Street in zahteval, da mu iz prve roke povedo, kaj nameravajo storiti. Tesla je želel odgovore, saj zdaj njegove opreme, specializiranih radijskih in svetlobnih elektronk ter dragocenih dokumentov in verjetno tudi načrtov ni bilo več. »To boste morali vprašati družbo Smiley Steel Company. Oni so odgovorni za reševanje premoženja.« J. B. Smiley je Teslo obvestil, da bodo stolp dejansko odstranili, njegove dele pa prodali za pokritje neporavnanih dolgov. »Veliko krivico mi delate,« je v odgovor zapisal izumitelj, »vendar sem prepričan, da bo pravica na koncu zmagala.« »Tesli ne posvečajte nobene pozornosti, ampak takoj nadaljujte z rušenjem po pogodbi,« je Smiley po posvetu s Hutchinsom naročil ekipi za rušenje. Hotelsko podjetje Waldorf-Astoria 12. julij 1917 Gospodje: prejel sem poročila, ki so me popolnoma osupnila, še toliko bolj, ker zdaj opravljam pomembno delo za vlado z namenom, da bi obrat uporabil za posebne namene v trenutku velike potrebe … Verjamem, da boste razumeli resnost situacije in poskrbeli, da bo za nepremičnino dobro poskrbljeno, ter da bodo vsi aparati skrbno shranjeni. Resnično vaš, N. Tesla37 Ker je bila država še vedno v vojni, Nemčija pa na poti »svetovne prevlade«,38 je Tesla spoznal, da je edini način za rešitev Wardenclyffa, da ga poveličuje kot potencialno obrambno orožje za zaščito države. Izumitelj je izkoristil odlično publiciteto o Nobelovi nagradi in ponovno zbudil zanimanje zase z novo presenetljivo vizijo. • TESLOVA NOVA NAPRAVA KOT THOROV GROM • Tesla želi patentirati brezžično napravo za uničevanje ladij vojne mornarice, ki lahko s potegom ročice uniči celotno armado Nikola Tesla, izumitelj, leta 1915 kandidat za Nobelovo nagrado za fiziko, je vložil patentne prijave za ključne dele stroja, katerega možnosti preskušajo domišljijo laikov, in obljublja obliko Thorovega groma za kaznovanje tistih, ki so razjezili bogove. Dr. Tesla vztraja, da to ni nič senzacionalnega … »Električno energijo je mogoče prenašati brez žic in na daljavo povzročati uničujoče učinke. Brezžični oddajnik, ki to omogoča, sem že konstruiral.« »Deset ali tisoč milj je za to napravo brez pomena,« razlaga izumitelj. Na kopnem ali na morju bo lahko zadala natančen udarec, s katerim bo po želji ohromila ali ubila. Če bi se izumiteljeve napovedi uresničile, bi en sam človek v nadzornem stolpu na Long Islandu s potegom ročice zaščitil New York pred mornarico ali vojsko. New York Times39 Tesla je uradni dokument o orožju s snopom delcev ali »žarku smrti« pripravil šele dvajset let kasneje, vendar je jasno, da je imel napravo zamišljeno že takrat in da je prototipe verjetno izdelal že leta 1896, ko je z rentgenskimi žarki bombardiral tarče. Tesla se je »spomnil dogodkov, ki so bili med eksperimentiranjem s katodno cevjo pogosti. Včasih se je iz katode odtrgal delec, ki je bil večji od elektrona, a še vedno zelo majhen, in se izmuznil iz cevi ter ga zadel. Povedal je, da je občutil ostro bolečino vboda na mestu, kjer je delec vstopil v njegovo telo, in na mestu, kjer je izstopil. Delci v snopu sile, strelivo, ki ga bodo morali zagotoviti upravljavci generatorja, bodo potovali veliko hitreje kot delci, ki so se odtrgali od katode, in potovali bodo v koncentrirani formaciji,« je razlagal.40 Tesla je upal, da mu bo vojska po razkritju tega, kar so kasneje imenovali žarek smrti, priskočila na pomoč in pomagala rešiti njegov dragoceni stolp. Medtem ko je z upanjem čakal na pozitivne novice, je pisal nekdanjim vlagateljem, kot je bil William Crawford iz trgovske hiše Simpson-Crawford, da bi predstavil svoj primer, vendar se je Crawford, tako kot drugi, odločil, da ne bo sodeloval.41 Izumitelj je v »težkem položaju«, ko se ni imel kam obrniti, ponovno pisal Morganu in ga prosil za pomoč. To je bila njegova zadnja priložnost za zaščito brezžičnih patentov in rešitev stolpa. »Z besedami ne morem izraziti, kako zelo obžalujem kruto nujo, zaradi katere se moram ponovno obrniti na vas,« je pojasnil izumitelj, a brez uspeha.42 Jacku je še vedno dolgoval 25.000 dolarjev in obresti za delo na turbini. Finančnik ni ugodil njegovi prošnji in je Teslov račun pospravil v mapo slabih terjatev. Februarja 1917, na vrhuncu prve svetovne vojne, so Združene države prekinile vse odnose z Nemčijo. Ameriška mornarica je na brezžično opremo postaje Sayville na skrivaj namestila senzorje, zato je generalni tožilec ZDA Mitchell Palmer lahko potrdil, da je Sayville zelo uspešno komercialno podjetje, ki po njegovih besedah opravlja »ogromne posle«. Vendar je, kot je izvedel, podjetje obenem v nezakoniti lasti sovražnika in so ga s tajnimi sredstvi dejansko spremenili v »orodje vojskovanja proti zaveznikom … [prek brezžičnih sredstev] razširja propagandna in sabotažna navodila … nemškim agentom in vohunom«, zato ga je Palmer zasegel.43 »Trideset nemških uslužbencev postaje v nemški lasti je moralo nenadoma oditi, njihova mesta pa so zasedli vojaki ameriške mornarice.« Okoli elektrarne so postavili straže, saj se je vrhovno poveljstvo še odločalo, kaj storiti s preostalimi radijskimi postajami, ki so stale ob obali. Ker je Palmer potrdil, da je sovražnik na skrivaj in neupravičeno pridobil tudi obsežna ameriška zemljišča, je te nepremičnine zasegel, za glavnega preiskovalca, ki je sledil peti koloni na celotnem območju metropole, pa postavil Thomasa J. Tunneyja, vodjo bombnega oddelka newyorške policije. Tunney, ki je ustanovil delovno skupino za odkrivanje vohunskih združb in sledenje teroristom, je dosegel preobrat brez primere, ko je potencialnega morilca Franka Holta (Eric Muenter) povezal z oddelkom IIIb in aretiral Paula Koeniga, »detektivskega nadzornika družbe Atlas Line«, ki je bila hčerinska ladijska družba nemškega cesarja. Koeniga, ki je upravljal pomole kot kakšen pruski vojskovodja, sta kapitana von Papen in Boy-Ed rekrutirala v času uradnega začetka prve svetovne vojne, avgusta 1914. Koenig je že takrat vodil mrežo vohunov in saboterjev v zvezni državi New York. Glavni cilji so vključevali nameščanje bomb na krove ladij, namenjenih v Anglijo, uničevanje predorov in mostov, zlasti tistih v New Yorku, rušenje Wellandovega kanala in izvajanje biološke vojne, ki je v tem primeru predstavljala cepljenje konj vojne konjenice z antraksom. Koenig je mislil, da je nepremagljiv, zato ga je aretacija presenetila, saj je z njo Tunney zasegel skrivni šifrant nemških agentov. Koenigova črna knjiga, ki je bila zakladnica informacij o tem, kako in kam pošiljati kodirana sporočila, je vsebovala tudi seznam vzdevkov von Papna, Boy-Eda in številnih drugih agentov, dokaze o povezavi med Holtom in detonacijo bombe na ladji, namenjeni v Veliko Britanijo, ter seznam operacij, od katerih se številne na srečo niso nikoli uresničile.44 Ključno je, da je, če je Holta financiral Abteilung IIIb, to pomenilo, da je nemško vrhovno poveljstvo svoje operacije preusmerilo od umazanih trikov k ciljanim atentatom, v tem primeru na ameriškega megafinančnika J. P. Morgana mlajšega. Aretirali še 19 nemških vohunov med pridržanimi tudi dr. Karl George Frank, nekdanji vodja podjetja Sayville Wireless45 Februarja 1917 je ob angleški obali potonila ameriška tovorna ladja Housatonic, in čeprav se je posadka lahko rešila z rešilnimi čolni, je aprila predsednik Wilson izdal ukaz: »Zapreti vse radijske postaje.« Izvršitev ukaza je bila zaupana tajniku ministra mornarice Josephusu Danielsu.46 V tistem trenutku je bilo treba sprejeti jasno odločitev o usodi Wardenclyffa. Daniels in pomočnik ministra Franklin Roosevelt sta dobro poznala Teslovo strokovno znanje, saj sta izumiteljevo znanstveno zapuščino aktivno uporabila kot dokazni material proti Marconiju v njegovi patentni tožbi proti njima. Skupaj z izumiteljevo presenetljivo izjavo, da lahko njegov stolp zagotovi elektronsko zaščito pred morebitnimi vdori, bi lahko Wardenclyffe uvrstila v posebno kategorijo. Vendar sta bila prisotna dva očitna zadržka. Prvi je bil, da je Tesla nepremičnino za pokritje svojega dolga hotelu Waldorf-Astoria prodal Boldtu, in drugi, da je bila uporabnost oddajnika nepreverjena. Kaj bi lahko bil boljši dokaz nesmiselnosti Teslovih sanj kot to, da je bil stolp nenehno nedejaven? Za mnoge je bil Wardenclyffe le bežen spomin na bombastične napovedi ne preveč izvirnega uma, ki je zašel. S stališča mornarice je bil Tesla morda res prvotni izumitelj radia, vendar očitno ni bil tisti, ki bi poskrbel tudi za delovanje svojih naprav. 6. julija 1917 je Zennecka aretiral namestnik načelnika Linford Denny z ministrstva za pravosodje. Od ameriškega vstopa v vojno so minili le trije meseci. Zenneck je bil zaradi svojega naprednega znanja o brezžičnih napravah in dejstva, da je sodeloval v napadu na Belgijo, predstavljen kot »eden najnevarnejših nemških agentov na ameriških tleh«. Skupaj z drugimi visokimi predstavniki, kot je bil Nobelov nagrajenec Karl Ferdinand Braun (ki je umrl v ZDA ob koncu vojne leta 1918), in domnevnimi vohuni, kot sta bila Carl Heynen, »nemški strokovnjak za strelivo«, in dr. Karl George Frank, vodja podjetja Atlantic Communications, ki je najel Teslo za delo v Sayvillu, so Zennecka vklenili, ga odpeljali na otok Ellis in ga zaprli.47 Sicer je potrebovala več let, a ameriška vlada se je končno zganila. Razkrila je obsežno mrežo vohunov in saboterjev ter imela neizpodbitne dokaze za izgon vseh tako imenovanih nemških dostojanstvenikov, ki so v resnici načrtovali vse te spletke. Na ta način so grofa von Bernstorffa in njegova pristaša, kapitana von Papna in Boy-Eda, dokončno izgnali iz države. Pravzaprav so si aretacijo zaslužili, vendar so bili zaradi diplomatske imunitete nedotakljivi.48 Ni dvoma, da je bilo veliko aretiranih nemškega rodu res del vohunske in sabotažne mreže, ni pa mogoče vedeti, ali je bil tudi Zenneck. Zdi se, da Nikola Tesla ni mislil tako, saj je Zenceka obiskal v zaporu na otoku Ellis, preden so ga kot osumljenega vohuna poslali v taborišče za vojne ujetnike v Fort Oglethorpe v Georgii, kamor so poslali tudi številne druge.49 Ko je leta pozneje Zenneck govoril o tem obdobju, je dejal, da je bil Nikola Tesla eden najprijetnejših gospodov, kar jih je kdaj poznal. To je napisal dve leti pred svojim imenovanjem za vodjo Nemškega muzeja, obsežnega tehnološkega muzeja v Münchnu. Pisalo se je leto 1933. Zenneck, ki je bil zdaj član nacistične stranke, je z odpustitvijo dveh judovskih uslužbencev v muzeju udejanjil novi zakon o javnih uslužbencih. Blagajnik nemške vohunske organizacije F. A. Burgemeister je med internacijo v Oglethorpu pod prisego razkril, da je nemški cesar za tajne operacije v Ameriki namenil dobesedno na desetine milijonov dolarjev. Prek Burgemeistra so bila ta sredstva nakazana von Bernstorffu, ki jih je prek Alberta posredoval von Papnu in Boy-Edu ter drugim vohunom in nemškim propagandistom, kot je bil George Sylvester Viereck.50 Po svetovni vojni je Tesla obnovil prijateljstvo s Frankom, ki je postal po izpustitvi iz zapora »inženir svetovalec« s pisarno na ulici Liberty, nedaleč od Teslovega prvega laboratorija. Frank je preizkusil Teslov tahometer, vendar je dvomil, da bi izumitelju lahko pomagal prodati izum nemškim podjetjem, s katerimi je bil še vedno v stiku. Desetletja pozneje, ob Teslovem devetinsedemdesetem rojstnem dnevu, je Frank Tesli zaželel »iskrene čestitke … prepričan sem, da boste dočakali sto let, kot so vam napovedali«.51 Tesla mu je odgovoril »s še vedno neomajnim prepričanjem, da bom prestopil stoletno miljo«.52 Aprila 1917, ko je ameriška mornarica zasegla vse brezžične postaje, se je ključna odločitev o pravi identiteti izumitelja radia elegantno izognila zakonu o vojnih pooblastilih, ki ga je razglasil predsednik Wilson, saj je ta zahteval prekinitev vseh patentnih sporov v času vojne. Francija je Teslovo prednost že priznala s sodbo svojega vrhovnega sodišča, Nemčija pa ga je priznala s Slabyjevimi potrditvami in Telefunknovo odločitvijo, da mu plačuje honorar za svetovanje, vendar se je v Ameriki, kjer je bil Tesla doma, vlada potuhnila in dobesedno preprečila sodiščem, da bi potrdila odločitev. Marconijev sindikat, ki je bil v stiku s kralji iz dveh držav in je imel opremo na šestih celinah, je bil preprosto premočan. Če bi morali za to iskati krivca, bi bil to nedvomno minister za mornarico Joseph Daniels. Ta je bil vse življenje urednik časopisa v Severni Karolini, leta 1913 pa ga je predsednik Wilson imenoval za sekretarja mornarice. Daniels je bil vojaški vodja s pacifističnimi nagnjenji in ko je vojna z Nemčijo postala neizogibna, je tako zavlačeval, da so bile pomembnejše vojaške ladje pripravljene za boj šele leta 1919, torej leto dni po koncu vojne. Daniels, zagovornik belske večvrednosti, je Afroameričane obravnaval kot intelektualno manjvredne in zato nevredne volilne pravice,53 sam pa očitno ni imel objektivnih sposobnosti. Namenoma je zavrnil izplačilo Teslovega nadomestila za pogodbo z brezžičnim podjetjem v Tuckertonu, ko je mornarica zasegla lokacijo, čeprav je po drugi strani mornarica Homagu še naprej izplačevala nadomestila za alternator Rudolfa Goldschmidta. Morda bi kdo rekel, da je bilo še nejasno, kdo je v resnici izumil brezžično omrežje, vendar ta argument pade iz več razlogov. Ko je podjetje Homag, ki je upravljalo postajo v Tuckertonu, zahtevalo povračilo za nadomestilo, ki ga je Goldschmidtu izplačalo za njegov alternator, je zahtevalo tudi povračilo uporabnine za Armstrongov ultra-avion in 5 odstotkov bruto prihodkov postaje za uporabo Teslove celotne brezžične sheme, kot je določala pogodba. To je pri bruto prihodkih podjetja Homag v višini približno 300.000 dolarjev v letu 1916 za Teslo znašalo nekako 15.000 dolarjev. Daniels ni želel izvršiti plačil niti Tesli niti Armstrongu.54 Ker je imel Armstrong v poslu vključene posebne patente (patenta št. 1 113 149 in št. 807 338), Danielsova odločitev glede teh preprosto ni smiselna. Homag je trdil, da so Armstrongovi patenti povečali sprejem, zlasti v poletnih mesecih, in jim omogočili dodaten zaslužek 2.800 USD na mesec. Zato je bilo plačevanje Armstrongu 250 dolarjev na mesec za to pravico poslovno zelo smiselno. V Teslovem primeru je bilo bolj zapleteno. Homag je kot nemško podjetje zgradil Tuckerton za prodajo Francozom, francosko vrhovno sodišče pa je razsodilo v prid Tesli in ne Marconiju. Namesto da bi podjetje Homag izpodbijalo veljavnost določenih Teslovih patentov, so se odločili, da se izognejo sodnemu sporu s srbskim izumiteljem in mu preprosto izplačajo, kar je želel, in sicer 5 odstotkov licenčnine na bruto prihodke. Pri Homagu so ocenili, da bi bil sodni postopek proti Tesli predrag. Domnevali so, da je izplačevanje licenčnine »preudarnejša poslovna odločitev«. Očitno so se tudi zavedali, da so možnosti za zmago na sodišču proti Tesli zaradi francoske sodbe malo verjetne, poleg tega pa je Tesla v času sklenitve posla aktivno tožil tudi Marconija. Ker je šlo za nemško podjetje, so vedeli tudi, da je Adolf Slaby, eden od ustanoviteljev nemškega brezžičnega konglomerata, v celoti podpiral Teslo. Podpirala sta ga tudi Jonathan Zenneck in Nobelov nagrajenec Karl Ferdinand Braun, ki sta ravno v času tega dogovora pričala o tej posebni zadevi v sodnem sporu med podjetjema Telefunken in Marconi. Daniels je seveda vse to vedel, še posebej, ko ga je na to izrecno opozoril Homagov odvetnik, Crammond Kennedy. Stvar je dodatno zamegljevalo dejstvo, da je Marconi prav v tem času tožil ameriško mornarico zaradi kršenja patentnih določil za uporabo Telefunknove opreme. Eden glavnih razlogov, zakaj je mornarica računala na zmago, je bila Teslova prednost pred Marconijem. To je ugotovil Danielsov pomočnik sekretarja mornarice Franklin Roosevelt, ki je v dokumentu z dne 14. septembra 1916 izjavil, da je Teslovo delo starejše od Marconijevega in da »je te ugotovitve treba uporabiti v bližajočem se sodnem postopku, v katerem je udeležena ameriška vlada«.55 Daniels pa je očitno želel oboje. Teslovo prednost je uporabil v podporo trditvi mornarice, da uporaba Telefunknove brezžične opreme na njihovih ladjah ne krši Marconijevih patentov, hkrati pa je Homagu očital, da je Tesli plačeval 5-odstotno licenčnino, čeprav v pogodbi ni bilo navedeno, katere konkretne Teslove patente uporabljajo. Lahko bi trdili, da je Tesla s svojo odločitvijo, da glede tega popusti podjetju Homag, Danielsu omogočil izhod, vendar ta argument preprosto odpade, kajti Daniels podjetju Homag ni želel povrniti plačil niti za Edwina Armstronga, čigar patenti so bili nedvoumno navedeni. Ko so ustavili vse sodne postopke, povezane s patenti, in je bila država sredi svetovne vojne, je Roosevelt kot pomočnik ministra za mornarico napisal slavno Farragutovo pismo. Ta dokument je velikim podjetjem, kot so AT&T, General Electric, Westinghouse in American Marconi, omogočil, da se združijo in proizvajajo opremo drug drugega, ne da bi bilo treba upravičenim izumiteljem plačati nadomestilo. Poleg tega je »izvajalcem zagotovil prenos odgovornosti na stran zvezne vlade pri vseh tožbah zaradi kršitev patentnih določil«. Kongres je 1. julija 1918 sprejel zakon, po katerem so postale Združene države finančno odgovorne za vsako uporabo »izuma, opisanega in zaščitenega v patentu Združenih držav«. Do leta 1921 je vlada Združenih držav za brezžično opremo porabila 40 milijonov dolarjev, kar je bilo daleč od politike sekretarja mornarice Johna Davisa Longa, ki je osemnajst let prej zavrnil plačilo nekaj tisoč dolarjev za Teslovo opremo. Medresorski radijski odbor se je tako sestal, da bi odločil o različnih zahtevkih zoper to politiko, in je tudi izplačal zahtevke v vrednosti skoraj 3 milijone dolarjev. Največji zmagovalci so bili Marconi Wireless, ki je za prevzeto opremo in naprave prejel 1,2 milijona dolarjev (ne pa tudi za svoje patente); International Radio Telegraph je prejel 700.000 dolarjev; AT&T 600.000 dolarjev in Edwin Armstrong 89.000 dolarjev. Tesla ni za svoj patent št. 1 119 732 »za prenos električne energije brez žic«, ki je bil potrjen leta 1914, prejel nič, vendar je prejel majhen delež prek Lowensteina, ki so mu namenili 23.000 dolarjev. Po Rooseveltovih navodilih je vlada prenesla lastništvo brezžične postaje Tuckerton na Francoze, za katere je bila postaja prvotno tudi zgrajena. Ker ameriška mornarica Tesli ni plačala za uporabo njegovih patentov, jih najverjetneje niso plačali niti Francozi. Tesla je bil ogorčen nad tem, da je ameriška vlada v celoti podprla Marconija. Ker je Wardenclyffe prenesel na hotel Waldorf-Astoria in tako ostal v bistvu brez sredstev, je bil prisiljen celotno zadevo opustiti. Vlada Združenih držav je prek Roosevelta vedela, da je Marconi kršil Teslove temeljne patente. Pravzaprav je bila prav Teslova izjava podlaga in osrednji argument, ki ga je vlada imela proti Marconiju, ko je ta vložil svojo tožbo. Kljub temu se Roosevelt, Daniels, predsednik Wilson in ameriška mornarica sredi vojne niso ukvarjali z resnico in težavnim genijem, čigar delo je v tistem času daleč presegalo delovanje preprostih radijskih telefonov in brezžičnih oddajnikov, in se niso zavzeli za zaščito Teslovega stolpa.56 Julija 1917 je Tesla pospravil kovčke in se poslovil od hotela Waldorf-Astoria. Ker je tam živel dve desetletji, je Georgea Boldta mlajšega pregovoril, da v kleti shrani velik del osebnih predmetov, dokler ne najde primernega prostora za njihovo preselitev. »Žal mi je za vašega očeta,« je Tesla dejal novemu direktorju, čigar oče, George Boldt starejši, je umrl nekaj mesecev prej. Tesla se je pripravljal na selitev v Čikago, kjer naj bi nadaljeval delo na svojih turbinah brez lopatic, zato sta ga Johnsonova povabila na poslovilno večerjo. Robert Johnson je bil imenovan za naslednjega veleposlanika v Italiji, v tistem času pa je vršil dolžnosti direktorja Ameriške akademije za umetnost in literaturo, organizacije, katere člani so bili Daniel Chester French, Charles Dano Gibson, Winslow Homer, Henry James in njegov brat William, Charles McKim, Henry Cabot Lodge, Teddy Roosevelt in Woodrow Wilson. Tesla je tisti konec tedna sedel na vlak in se nastanil v hotelu Blackstone ob Univerzi v Čikagu, medtem ko je Wardenclyffe tiho čakal na svoj neslavni konec. Zima je bila nenavadna, s pogostimi nevihtami in snežnimi meteži ter dolgotrajnim mrazom, ki je zamrznil ribnike in na kupoli v Wardenclyffu ustvaril ledeno oblogo. Okoliški otroci so že več let prihajali na posestvo in se med seboj merili v plezanju na vrh stolpa, ki se je dvigal osemnajst nadstropij nad ravnico Long Islanda. Dave Madison je na dan, ki je bil prav poseben, poklical svoje dekle in ji naročil, naj prinese drsalke. »Kam greva?« je želela vedeti Dorie. »To je presenečenje,« ji je odvrnil Dave. Prikradla sta se na posestvo in se odpeljala do vznožja stolpa. Pogledala je navzgor in se strinjala, da se mu bo pri vzponu pridružila. Ko sta priplezala malo čez polovico, do desetega »nadstropja«, je imela Dorie dovolj. Želela je dol. Tam zgoraj je bilo strašljivo, vendar jo je Dave pomirjal: »Zaupaj mi,« je rekel z nenavadnim sijajem v očeh. Osem »nadstropij« više sta prilezla na vrh in tam odkrila čisto pravo drsališče s premerom oseminpetdeset metrov, ki se je dvigalo skoraj dvajset nadstropij visoko nad pokrajino. Mladi par si je nadel drsalke in si privoščil to osupljivo izkušnjo, ki ji v zgodovini drsanja ni bilo para. Z vrha tega visokega stolpa sta ob pogledu navzdol videla Teslov skrivnostni laboratorij, ki je bil še vedno poln električnih naprav, vključno s stružnicami in polomljenimi deli motorjev. Pogled proti vzhodu ali zahodu je sem ter tja razkril kakšno cerkev ali zaselek in na stotine hektarjev krompirjevih polj, na severu pa se je preko ožine videlo vse do obal Connecticuta. Drsanje na takšni višini je bilo nekaj tako čarobnega, da sta si ga zapomnila do konca svojih dni. Dave jo je želel naslednji konec tedna zopet peljati drsati na stolp, vendar je imela Dorie še vedno razbolele noge, kasneje pa je bilo prepozno.57 Naslednji ponedeljek zjutraj je Tesla najel limuzino in se odpeljal na sedež podjetja Pyle National Corporation. Že pred tem je v Čikago poslal prototipe, da bi delavcem omogočil začetek dela, sam pa se je zdaj lahko z intenzivnim tempom posvetil delu v povsem novem okolju, saj je bil njegov cilj izpopolnitev revolucionarnega izuma turbine brez lopatic. Ob večerih se je ostareli čarodej rad sprehodil čez cesto od svojega hotela do Muzeja znanosti in umetnosti, edine stavbe, ki je ostala od svetovne razstave leta 1893. Tam je lahko obstal ob velikih stebrih in razmišljal o času, ko je v to očarljivo mesto vsak dan prihajalo sto tisoče ljudi, ki jih je pritegnila njegova vizija. Neke sobote, v poletni vročini, se je odpravil na kilometrski sprehod ob jezeru Michigan, mimo Midwaya do vrste majhnih jezer in parka, kjer je nekoč stalo častno sodišče. Tam je na poti do čistine pri jezeru Michigan izvedel, da bodo nadomestili kip republike, ki je zgorel v požaru. Čeprav replika naj ne bi bila niti približno tako visoka, je bilo vseeno razveseljivo vedeti, da bo veliki čikaški sejem deležen večjega priznanja, kot si ga zasluži. Pri sebi je imel pismo Georgea Scherffa. 20. avgust 1917 Spoštovani gospod Tesla, ko sem prebral prilogo, me je globoko užalostilo in pretreslo, vendar sem trdno prepričan, da bo iz ruševin nastalo nekaj še veličastnejšega. Verjamem, da vaše delo v Čikagu poteka v vaše zadovoljstvo. S spoštovanjem, George Scherff 58 Bilo je na vrhuncu svetovne vojne, ko je strokovnjak za eksplozive podjetja Smiley Steel Company okoli vsakega glavnega nosilca velikanskega oddajnika namestil eksploziv in s tem zabil žebelj v krsto Teslovih sanj. Dogodek zrušitve oddajnika z ojačevalcem je ob očitni prisotnosti vojaškega osebja posnela agencija Associated Press. Eksplozija je vznemirila številne prebivalce Shorehama. Na pogorišču Svetovnega centra za telegrafijo je nastal Radio Broadcasting Corporation, edinstven konglomerat zasebnih koncernov pod okriljem ameriške vlade. V Washingtonu so za zaprtimi vrati potekala srečanja med predsednikom Wilsonom, ki je želel, da Amerika ustvari »radijsko prevlado«, sekretarjem mornarice Danielsom, njegovim pomočnikom Franklinom Delanom Rooseveltom ter predstavniki podjetij General Electric, American Marconi, AT&T in Westinghouse Corporation. Z družbo J. P. Morgan and Company v upravnem odboru in Marconijevimi patenti kot hrbtenico organizacije je bila ustanovljena družba Radio Corporation of America (RCA). Združila je sredstva teh megakorporacij, ki so imele med seboj sklenjene sporazume o navzkrižnem licenciranju in so bile solastnice podjetja. To je bil obenem prijateljski sporazum med političnimi veljaki, ki je spominjal na čase večfaznega izmeničnega toka, a ni vključeval avtorja izuma. Gre za še en večji primer, ko so Teslo odrezali od njegove stvaritve, pri čemer so verjetno sklenili tajni dogovor, ki je vlado razbremenil plačila licenčnine Marconiju v zameno za ignoriranje Teslovih arhivov. David Sarnoff je kot direktor kmalu prevzel vodenje celotnega podjetja in ga v naslednjih dvajsetih letih preoblikoval v NBC, National Broadcasting Radio and TV Company. Časopis New York Sun je napačno poročal: ZDA razstrelile Teslov radijski stolp Zaradi sumov zvezne vlade, da nemški vohuni uporabljajo velik brezžični stolp, ki ga je pred približno dvajsetimi leti v Shorehamu na Long Islandu postavil Nikola Tesla, je vlada ukazala uničenje stolpa in z uporabo dinamita so ga nedavno porušili. V mesecu pred tem so opazili več neznancev, ki so se tam zadrževali dlje časa. Uničenje znamenitega stolpa Nikole Tesle … nazorno kaže, da so bili v tem času sprejeti ostri previdnostni ukrepi, da vojaško pomembne novice ne bi uhajale k sovražniku.59 Ob koncu vojne je predsednik Wilson vse ostale zasežene radijske postaje vrnil njihovim zakonitim lastnikom. Ameriški Marconi, zdaj RCA, je bil seveda upravičen do velikega deleža. Francija je v tem videla priložnost in se odločila, da se odpove postaji za brezžično omrežje v Tuckertonu, ter jo z velikim dobičkom prodala družbi RCA. Po končnem propadu sanj, vezanih na Wardenclyffe, je Tesla v naslednjih nekaj letih večkrat poskušal izdelati opremo, s katere prodajo bi pridobil kapital, ki ga je potreboval za oživitev dejavnosti. Imel je ducat ali več drugih projektov in vir prihodkov iz tujih patentov, vendar mu ni uspelo ustvariti sredstev, ki jih je potreboval za obnovitev svojega dragocenega stolpa. Hkrati je starajoči se čarodej v ropih, ki so se odvili v njegovih prostorih, utrpel izgubo velikega deleža svojih zapisov in opreme, ki se je tam nahajala. Leta 1920 je bila korporaciji Westinghouse podeljena pravica do »proizvodnje, uporabe in prodaje aparatov, ki jih pokrivajo [Marconijevi] patenti«. Westinghouse je ustanovil tudi neodvisno radijsko postajo, ki je postala tako pomembna kot RCA. Konec leta je Tesla o novostih v radijski industriji napisal pismo predsedniku podjetja E. M. Herru, ki ga je poznal že četrt stoletja. »Verjetno vam je znano, da se v tej umetnosti, razen nebistvenih malenkosti, ne uporablja nič drugega kot naprave, ki sem jih izumil jaz. Vendar je tehnologija smešno neučinkovita, ker je strokovnjake popolnoma zavedla Hertzova valovna teorija … Če bi želeli vpeljati brezžični sistem, ki je za stoletje boljši od sedanjega, vam to lahko omogočim v primeru, da bo vaše podjetje pripravljeno skleniti dogovor z menoj pod bistveno ugodnejšimi pogoji od tistih, pod katerimi je pred tridesetimi leti prevzelo moj sistem prenosa energije.«60 Na žalost mu je Herr odpisal, da »v sedanjih okoliščinah ne moremo nadaljevati z razvojem vaših dejavnosti. Menim, da je najbolje, da vas o tem odkrito obvestim, da ne dobite napačne predstave o našem stališču« in pismo podpisal: »Z vsem spoštovanjem, E. M. Herr, predsednik.«61 A to ni ustavilo korporacije Westinghouse, da nekaj mesecev kasneje ne bi zaprosila osamelega izumitelja, da »nekega četrtkovega večera v bližnji prihodnosti spregovori našemu ›nevidnemu občinstvu‹ [prek naše] radiotelefonske radiodifuzijske postaje«.62 30. november 1921 Gospod, pred enaindvajsetimi leti sem prijatelju, pokojnemu J. Pierpontu Morganu, obljubil, da bo moj svetovni sistem, ki je bil takrat v izgradnji, omogočil prenos glasu telefonskega naročnika na katerokoli točko sveta … Raje počakam na dokončanje projekta, preden nagovorim nevidno občinstvo, zato vas prosim, da mi oprostite. Resnično vaš, N. Tesla63 * * * XII Material, ki nastane pri sežigu olja za svetilke; angl. lampblack. (Op. prev.) 11 Teslov skrivnostni Pierce-Arrow model 1931 Brezžični prenos energije bo odpravil sedanjo potrebo po zalogi goriva na letalu ali zračni ladji. Njihovi motorji … se bodo napajali s poslano energijo, pri čemer radij delovanja ne bo omejen, saj si bodo lahko zagotovili energijo na katerikoli točki planeta … kot se zdaj vlaki oskrbujejo z električno energijo prek elektrificiranih tirov.1 NIKOLA TESLA, Reconstruction, Julij 1919 Tesla je v dvajsetih letih dvajsetega stoletja in vse do svetovne gospodarske krize delal na več strogo zaupnih napravah. Eden najbolj spornih je bil električni avtomobil Pierce-Arrow, ki naj bi pridobival energijo iz oddaljenega vira. Tesla se je za električne avtomobile zanimal že v 90. letih 19. stoletja, ko je preučeval električna vozila na parni pogon Jeana-Jacquesa Heilmana. Heilman se je usmeril v izdelavo lokomotiv za železnice, vendar bi isto načelo veljalo tudi za avtomobile. Leta 1904 je Tesla pisal pomenljivo pismo uredniku revije Manufacturer’s Record, v katerem je opozoril, da razen Heilmanove lokomotive in avtomobile na parni pogon »še vedno poganja neposredna uporaba moči pare na gredi ali osi«. Povedano drugače, ustvarja se para, ki poganja vrtenje koles. Tesla je predlagal, da bi se proizvedena para namesto tega uporabila za pogon dinama, ki bi bil priključen na indukcijski motor, ki bi poganjal avtomobil, s čimer bi se učinkovitost povečala za približno 50 do 100 odstotkov. »Težko je razumeti,« je sklenil, »zakaj tako jasnemu in očitnemu dejstvu inženirji ne posvečajo večje pozornosti.«2 Skoraj sto let od tega pisma sta Martin Eberhard in njegov partner Marc Tarpenning ustanovila podjetje Tesla Motors, pri čemer jima je za navdih služila prav vsebina tega pisma uredniku, da bi lahko avtomobile namesto bencina poganjali električni motorji. Velika razlika med roadsterjem Eberharda in Tarpenninga ter vsebino Teslovega pisma je vir energije. V primeru Eberharda in Tarpenninga bi njuna roadsterja vozila na litijeve baterije, medtem ko Tesla predlaga, da bi vozila poganjala para. Eberhard in Tarpenning sta v čast temu sodobnemu električnemu avtomobilu podjetje poimenovala Tesla Motors, kmalu zatem pa sta podjetje prodala Elonu Musku, ki je kupil tudi ime in ga sklenil ohraniti. Tesla je takrat govoril o električnem avtomobilu na parni pogon, vendar se je dobro zavedal, da lahko električne avtomobile poganjajo tudi baterije. Eno prvih električnih vozil na baterijski pogon lahko predstavlja dvokolesno vozilo, ki ga je zasnoval avstrijski izumitelj Franz Kravogl in ga leta 1867 razstavil na svetovni razstavi v Parizu. V začetku 20. stoletja je bilo že veliko električnih avtomobilov na baterije, Thomas Edison pa se je leta 1913 z enim od njih celo vozil. Vendar sta bili težavi dve: omejen doseg in pomanjkanje polnilnih postaj. Zato so bila električna vozila sčasoma omejena na zaprte skupnosti in igrišča za golf. Velika učinkovitost in ugodna cena modela T Henryja Forda sta močno spremenili dinamiko, zlasti ko je makiavelistični ikonoklast pokupil in razdrobil železnice za prevoz množic, kot je to storil v Los Angelesu. Po izpopolnitvi množične proizvodnje so poceni avtomobili z bencinskim motorjem prevladali. Vendar Tesla nikoli ni opustil zamisli o uporabi indukcijskega motorja za pogon avtomobilov in je pogosto govoril o zamisli, da bi takšna vozila poganjal z brezžično energijo, preneseno iz oddajnih stolpov, podobnih Wardenclyffu. Leta 1927 je Tesla odpotoval do Niagarskih slapov, kjer se je posvetoval s Francisom Fitzgeraldom iz Niagarske komisije za električno energijo in se z njim pogovarjal o vzpostavitvi stolpa za brezžični prenos, ki bi ga s podporo Kanadske komisije za električno energijo postavili na slapovih.3 Po legendi se je Tesla tri leta pozneje srečal s Heinzem Jerbensom, direktorjem Hiše izumiteljev iz Hamburga v Nemčiji, na njegovem potovanju v New York. Jerbens je z ladjo odpotoval v ZDA, da bi se srečal z Edisonom. »Na krovu ladje je Heinz Jerbens spoznal nekdanjega srbsko-avstrijskega častnika Petra Savo, ki se je predstavil kot sorodnik Nikole Tesle. Med večerjo v ladijski restavraciji je Peter Savo vztrajal, da mora nemški direktor spoznati Nikolo Teslo, največjega izumitelja v Ameriki. Po srečanju z Edisonom se je Jerbens 26. mbra 1930 v avli hotela Waldorf-Astoria v New Yorku očitno res srečal s Teslo.«4 Tesla je Jerbensa, po prisegi molčečnosti, odpeljal v Buffalo, da bi mu pokazal svojo strogo tajno predelavo standardnega avtomobila Pierce-Arrow. Iz elektronskega sporočila Jerbensovega sina avtorju izvemo, da je bil prvotni motor odstranjen in nadomeščen z »vgrajenim elektromotorjem z 80 KM«, ki je nadomestil »motor na bencin«.5 Novi motor je imel šest metrov visoko anteno, ki je med vožnjo avtomobila nekako črpala energijo. Tesla je priključil pretvornik, sestavljen iz ducata elektronk, »24 uporov in različnih kablov«, ki je domnevno pretvarjal energijo, pridobljeno iz skrivnega oddajnika, ki naj bi ga postavil v bližini Niagarskih slapov. Po »vstavitvi dveh palic v elektromotor« je bilo vozilo pripravljeno za vožnjo in je po Jerbensovih besedah doseglo hitrost več kot 150 kilometrov na uro. Če verjamemo tej zgodbi, to pomeni, da je Tesla namestil brezžični oddajnik, najverjetneje v bližini elektrarne ob slapovih, in da je bilo treba oddajnik za demonstracijo vklopiti, po končani demonstraciji pa seveda izklopiti. Poleg tega so vozilo verjetno hranili v bližini in najeli voznika, ki ju je peljal na testno vožnjo. Zgodba vsebuje dve ključni težavi. Če bi Jerbens res prišel v Ameriko leta 1930, se s Teslo ne bi mogel srečati v avli hotela Waldorf-Astoria, saj so stavbo leta 1929 porušili, da bi naredili prostor za Empire State Building, novi hotel Waldorf-Astoria pa je bil zgrajen leta 1931. Leta 1930 ni bilo hotela Waldorf-Astoria. Vsekakor je mogoče, da je Jerbens res srečal Teslo v prestižnem hotelu, ki pa so ga kasneje preimenovali v Waldorf. Vendar je to očitno neresnično dejstvo zgodbe. Druga težava je povezana z dejanskim avtomobilom. Po tej zgodbi bi moral Tesla motor z notranjim izgorevanjem nadomestiti z močnim indukcijskim motorjem in nekakšno sprejemno napravo, ki bi sprejemala energijo iz oddajnika. Tesla bi se tega podviga zagotovo lahko lotil, vendar je Buffalo precej oddaljen od New Yorka, zato bi Tesla za izdelavo oddajnika in namestitev potrebne opreme v avtomobil nedvomno potreboval več potovanj na območje Niagarskih slapov. Do zdaj ni bilo najti dokazov za potrditev, da je Tesla v tem času prihajal v regijo Buffalo. Ker tega vozila niso nikoli našli in ker nihče v regiji Buffalo ni potrdil te zgodbe, ostaja ogromno dvomov o tem, ali se je ta brezžični poskus z avtomobilom sploh kdaj zgodil. 12 Telefotografija 1931 Pozdravi profesorju Tesli, pošiljam vam svoje iskrene čestitke za velike dosežke na področju fizike in elektrotehnike. Upam, da vas bo razveselilo, če znova poudarim, kako so se Teslovi tokovi izkazali v prvi fazi fototelegrafije. Izpraznjeno stekleno cev (danes imenovana neonska žarnica) so razsvetlili Teslovi tokovi, ki smo jih v obliki žarkov poslali skozi majhno okence na sprejemnem fotografskem papirju, Teslove tokove pa so modulirali signali, ki so izvirali iz oddajne postaje. Na ta način je bila leta 1904 prejeta prva fotografija, poslana po telegrafski liniji (München-Nurnberg-München) s pomočjo fotoelektrične celice v oddajni postaji. To predstavlja začetek sodobne fototelegrafije. Resnično vaš, Arthur Korn1 Poleg zamisli o brezžičnem pošiljanju faksov s preslikavo natipkanih izvirnikov, kot je razmnoževanje časopisa na čezoceankah, je Tesla načrtoval tudi prenos fotografij in, kot kaže, celo barvnih reprodukcij. Tesla je leta 1901 na podlagi raziskovanja strukture očesa in svojega dela sredi devetdesetih let 19. stoletja, ko je projiciral rentgenske slike skeletnega tkiva, opisal osnovo za prenos slik po faksu in predhodnico televizije. Teslova zamisel je bila izdelati dve podobni plošči, eno za oddajanje in eno za sprejemanje slike. 30. maja 1901 je Tesla zapisal: »Ko na te celice projiciramo sliko, bo ustrezni oddajnik povzročil spremembe gostote nihanja, ki bo sorazmerna z delovanjem na celice. Slika mora biti podobna projicirani sliki, saj je sprejemna plošča sestavljena iz elementov, ki so enako razporejeni. Učinek barve … je vsekakor izvedljiv.«2 Ker je Tesla študiral zgodovino, je nedvomno poznal zamisli Jamesa Clerka Maxwella iz leta 1855 o barvni fotografiji, ki so temeljile na načelih barvnega vida. Pravzaprav je bila možnost ustvarjanja barvne fotografije na prelomu stoletja prisotna že nekaj desetletij. Tesla je preučeval tudi zamisli o prenosu slik po telegrafskih linijah. Leta 1880 je Alexander Graham Bell po preučevanju dela Londončana A. C. Browna o prenosu govora s svetlobnimi žarki ta izum kopiral in izboljšal, tako da je lahko razvil in patentiral fotofon, ki je govorjene zvoke prenašal s svetlobnim žarkom več sto metrov do sprejemne naprave. Med nedavno zoom konferenco z Vintom Cerfom, ki jo je v njegovo čast organiziral Teslov znanstveni center v Wardenclyffu, je Vint poudaril, da je Bell izumil tudi način za izboljšanje Edisonove zasnove kvadrapleksa, ki je prenos štirih pogovorov po istih daljnovodih razširil na deset ali več kanalov. Tesla je seveda dobro poznal Bellov brezžični fotofon ter Bellovo in Elisha Grayevo zmožnost pošiljanja več pogovorov po istem prenosnem vodu. Ti izumi so imeli pomembno vlogo pri razvoju njegovih lastnih stvaritev brezžičnega prenosa, pri katerem je z multiplikacijo frekvenc to razširil na praktično neomejeno število kanalov za prenos glasu in slik, s čimer je postavil temelje za prihodnji radio, televizijo in tehnologijo mobilnih telefonov.3 14. julija leta 1905 je časopis Severance News na prvi strani poročal, da je »slikovni telegraf dr. Korna z Univerze v Münchnu tako izpopolnjen, da je mogoče v desetih do dvajsetih minutah poslati fotografijo velikosti 10 × 18 cm skozi upor, ki ustreza tisoč miljam. Portret ali vzorec, ki ga je treba prenesti, je na prozorni foliji, ki je navita okoli steklenega valja in nanjo leča usmeri svetlobno točko, ki skozi folijo prehaja v selenovo celico v valju. Svetli in temni deli … [povzročajo], da svetlobni žarek spreminja upornost selenske celice na električni tok, ki teče skoznjo, to spreminjanje pa povzroči ustrezno takojšnjo svetlejšo [ali] temnejšo svetlobo v Teslovi vakuumski cevi na sprejemnem koncu žice … in tako dobimo novo fotografijo z natančnimi podrobnostmi.« V Teslovem članku o zgodovini telefotografije iz leta 1920 je zapisano, da »prvotna zamisel … izvira od Alexandra Baina, škotskega mehanika, ki je leta 1843 za ta izum pridobil britanski patent. Njegov načrt je predvideval prenos natisnjenih črk, risb in slik« z mrežo pikslov na oddajni in sprejemni strani, pri čemer bi se kemični papir, ki bi ležal na kovinski plošči, odzval na elektrifikacijo vsakega piksla. To je pripeljalo do učinkovitih telefaksov, ki so se pojavili v Električni dvorani na svetovni razstavi v Čikagu leta 1893. Z združitvijo te zamisli s Teslovo radijsko cevjo s krtačo, ki jo je bilo mogoče premikati s spremembami elektromagnetnega polja večkrat na sekundo, je bila premagana prva velika ovira pri razvoju brezžičnega prenosa mirujočih in gibljivih slik. Z uporabo Teslovih tokov, različice Teslove krtačne cevi ter ustrezne mreže in selenskih celic je Arthur Korn leta 1904 naredil prvi korak, ko je fotografije prenašal po daljnovodih. Korn, nemški znanstvenik, je povsem odkrito povedal, da je njegov uspeh temeljil na uporabi Teslovih neprekinjenih valovnih tokov.4 Z leti je Tesla razširil svoj sistem telefonske fotografije na področje, ki ga običajno povezujemo z znanstveno fantastiko, in si zamislil pisalni stroj, ki bi ga »električno upravljali s človeškim glasom«,5 osemnajst let pozneje pa stroj, ki bi bral človekov miselni proces. 10. septembra 1933 je bilo v članku v časopisu Kansas City Journal Post objavljeno naslednje: »Pričakujem, da bom fotografiral misli,« je napovedal gospod Tesla z enakim tonom glasu, kot bi oseba, ki se dolgočasi, napovedala, da bo deževalo … Gospod Tesla poudarja, da so se idejam o televiziji, radiu in letalu posmehovali še ob njihovih začetkih … »Leta 1893 sem se med določenimi raziskavami prepričal, da mora neka podoba, ki se oblikuje v mislih, z refleksnim delovanjem ustvariti ustrezno podobo na mrežnici, kar je mogoče prebrati z ustreznim aparatom. To me je pripeljalo do mojega sistema televizije, ki sem ga takrat napovedal.« »Zamislil sem si, da bi uporabili umetno mrežnico, ki bi sprejemala sliko videnega predmeta, ›optični živec‹ in drugo takšno mrežnico na mestu reprodukcije. Ti dve mrežnici naj bi bili zgrajeni po vzoru šahovnice s številnimi ločenimi majhnimi deli, tako imenovani vidni živec pa bi bil nič drugega kot del Zemlje.« »Moj izum mi omogoča, da hkrati in brez kakršnihkoli motenj prenašam več sto tisoč različnih impulzov skozi zemljo, kot da bi imel toliko ločenih žic… [in] napravo za skeniranje ali katodni žarek, ki je nekakšna premična naprava, katere uporabo sem predlagal na enem od svojih predavanj.« »Če je res, da misel odraža sliko na mrežnici, je treba to lastnost osvetliti in fotografirati ter nato z običajnimi metodami prikazati sliko na zaslonu.« »Če bi to lahko uspešno izvedli, bi se predmeti, ki si jih oseba predstavlja, jasno odražali na zaslonu, ko se oblikujejo, in tako bi lahko prebrali vsako posameznikovo misel. Takrat bi bili naši možgani kot odprte knjige.«6 V sozvočju z na videz radikalno Teslovo zamislijo o fotografiranju misli je Arnav Kapur, podiplomski študent v Media Labu na MIT, dandanašnji dejansko dosegel ta neverjetni cilj z izumom naprave, ki jo je poimenoval AlterEgo. Težava pri Teslovi zamisli je bila v tem, da je bilo na mrežnico izjemno težko ali celo nemogoče priklopiti neko vrsto sprejemne naprave. Kapur je to težavo rešil tako, da je svoj aparat namestil za vrat. »Naprava prestreže električne signale, ki jih možgani običajno pošiljajo v glasilke, in te informacije pošlje v računalnik.« Hkrati je Kapur to napravo povezal z oddajnikom, ki se nahaja v njegovem notranjem ušesu, tako da ima na voljo tako izhod kot vhod, poleg tega pa lahko na velikem računalniškem zaslonu vizualno prikaže rezultate svojih misli in odgovore, ki prihajajo iz hiperpovezave. 22. aprila 2018 je novinar Scott Pelley v oddaji 60 minut Kapurju zastavil zapleten matematični problem, ki bi ga bilo skoraj nemogoče izračunati na pamet. Kapur se je miselno lotil problema. Med predstavljanjem besed za poimenovanje številk je ta signal potoval v njegove glasilke/govorni aparat, kjer ga je prestregel njegov izum in vprašanje neslišno poslal spletnemu iskalniku, najverjetneje Googlu. Kapurjeva genialnost je v tem, da je znal ustvariti prestreznik, ki je lahko prevedel »misel« besed vsakega števila, npr. sedemindvajset krat tri tisoč dvainštirideset, in to vprašanje nato poslal iskalniku. Računalnik je vrnil odgovor na matematično vprašanje, ki ga je nato pretvoril v besedni odgovor na slušni aparat, pritrjen na notranje uho, in v nekaj sekundah Kapurju posredoval odgovor – ki ga je ta pravilno prenesel. Pelley je nato Kapurja prosil, naj imenuje glavno mesto Bolgarije in poda število njegovih prebivalcev. Kapur je v možganih premislil besede, signal se je po vratu prenesel do njegovih glasilk, kjer je bil ponovno prestrežen in poslan v iskalnik. Kapur je skoraj nemudoma prejel odgovor, ki je bil prek nevsiljivega mikrofona poslan neposredno v njegovo notranje uho, in odgovoril je: »Sofija, 1,1 milijona prebivalcev«, in imel je prav.7 Ta briljantni izum, ki bi si lahko zaslužil Nobelovo nagrado, je konceptualno podoben Teslovi zamisli. Glavna razlika je v tem, da je Tesla želel prestrezati signale na mrežnici, Kapur pa si je zamislil veliko lažjo pot, ki je prestrezala signale besed, ki se pošiljajo v glasilke, in voilà!, z neposredno povezavo z internetom in vhodom v uho je po preprostem razmišljanju o vprašanju nezavedno in elegantno prejel odgovor. Zdi se mi, da bi lahko ta naprava sčasoma postala še bolj miniaturna in zmogljiva, in če bi jo uvedli pri otrocih, bi dobesedno ustvarili novo raso posameznikov, ki bi imeli takojšen dostop do ogromne količine informacij na način, ki bi se zdel skoraj čudežen. Poleg tega, da lahko oseba skoraj takoj najde odgovor na skoraj vsako matematično vprašanje ali drug problem, se lahko tudi skoraj brez težav pogovarja z osebo, ki govori popolnoma drug jezik, čeprav oseba, ki nosi AlterEgo, morda ne pozna ali celo ne prepozna niti ene besede tega drugega jezika. IV. DEL Žarek smrti Z znanstveno uporabo lahko destruktivno energijo v tankem snopu projiciramo tako daleč, kot lahko teleskop razloči predmet. Doseg žarkov je omejen le z ukrivljenostjo Zemlje … Če bi na primer poslali 10.000 letal ali milijonsko vojsko, bi bila letala takoj sestreljena, vojska pa uničena. Tako so letala kot orožje popolnoma izločena, omejena so zgolj na komercialno rabo, celotno državno mejo pa lahko zaščitimo z enim sistemom za generiranje tega žarka na vsakih 200 milj. Nikola Tesla, citirano iz »Žarek za uničevanje vojske na razdalji 200 milj, Teslova trditev ob 78. rojstnem dnevu«, Joseph Alsop, New York Herald Tribune, 11. julij 1934 13 Dan, ko je Tesla umrl »Že leta hranim golobe, na tisoče sem jih … Toda bila je ena, čudovita ptica, čisto bela s svetlo sivo [obrobljenimi] perutmi. Ta je bila drugačna … To golobico bi prepoznal povsod. Samo zaželel sem si jo in jo poklical, že je priletela k meni. Razumela me je in jaz sem razumel njo.« »To golobico sem ljubil … kot moški ljubi žensko, in ona je ljubila mene. Ko je zbolela, sem jo negoval … Bila je veselje mojega življenja. Če me je potrebovala, ni bilo zame pomembno nič drugega. Dokler sem imel njo, je imelo moje življenje smisel.« – NIKOLA TESLA, pribl. 1942 To izjemno zgodbo je Tesla povedal svojemu biografu in novinarju časopisa Herald Tribune Johnu O’Neillu, ki je bralcem razkril, da bi mislil, da je to le sanjal, če ga ne bi spremljal njegov prijatelj, novinar New York Timesa William Laurence. O’Neill je Teslo poznal kakšnih štirideset let in pripomnil je, da je Tesla, čeprav je nameraval »inženirsko popolnoma odpraviti ljubezen« in postati »sam svoj nadčlovek«, pustil »odprt nezaščiten … kanal«, ki je razkril resnično potrebo ostarelega čarodeja po ljubezni. Tesla, ki je bil zdaj podoben živemu skeletu, je svojo zgodbo zaključil takole: »Ko sem neke noči ležal v temi in kot običajno reševal probleme, je priletela skozi odprto okno in pristala na moji mizi … Vedel sem, da je želela povedati, da umira … Ko sem zaznal njeno sporočilo, je iz njenih oči blisnila bleščeča svetloba, močnejša od vseh, kar sem jih kdaj ustvaril v svojem laboratoriju. Ko je golobica umrla, je z njo iz mojega življenja nekaj odšlo … Takrat sem vedel, da je moje življenjsko delo končano.«1 Decembra 1939 so za pomoč pri obrambi angleške obale pred morebitno nemško invazijo v Anglijo premestili prvo kanadsko pehotno divizijo pod poveljstvom generala Andrewa McNaughtona. Tistega leta je Nemčija napadla Poljsko, leto prej pa je Hitler zasedel Avstrijo in Sudete.XIII Med posvetovanjem kanadskih oblasti z novoizvoljenim britanskim ministrskim predsednikom Winstonom Churchillom je prispela še druga kanadska pehotna divizija. Churchill je prišel na oblast 10. maja 1940, ravno na dan, ko je Nemčija začela zelo uspešno invazijo na Belgijo in Francijo ter mesec dni pozneje zmagoslavno vkorakala v Pariz. Naslednje leto so se nacisti usmerili na vzhod in napadli Sovjetsko zvezo, šest mesecev zatem, 6. decembra 1941, pa je Japonska napadla Pearl Harbor. Nemčija je skupaj z Japonsko napovedala vojno Združenim državam Amerike, s čimer je evropski konflikt prerasel v svetovno vojno. Nekaj tednov zatem, 19. januarja 1942, je nemška podmornica ob ameriški obali pri rtu Hatteras potopila kanadsko ladjo RMS Lady Hawkins. Ubitih je bilo več kot 250 ljudi, preživelo jih je le 71. Dva meseca pozneje, na vrhuncu svetovne vojne, je McNaughton, zdaj tesen Churchillov zaveznik, odpotoval v Washington na posvetovanje s predsednikom Rooseveltom.2 McNaughton, ki se je znašel na naslovnicah revij Life in Time, se je pred tem že več let strogo zaupno pogovarjal z Nikolo Teslo o izdelavi njegovega orožja s snopom delcev kot sredstva za zaščito britanskega imperija. Ni znano, ali je v pogovorih s predsednikom omenil Teslo in njegovo orožje ali ne, vendar je Roosevelt le nekaj mesecev pozneje, 2. januarja 1943, svojim podrejenim naročil, naj stopijo v stik z vodjo Univerze Columbia, »da bi izvedeli vse o dr. Nikoli Tesli«, domnevno zato, da bi se dogovorili za srečanje z njim. Njegov dolgoletni tajnik Marvin H. McIntyre je izvedel za Teslovo obsežno biografijo v knjigi Kdo je kdo in stopil v stik s tajnikom univerze Columbia Nicholasom Butlerjem, ki je izjavil, da »je precej dobro seznanjen s primerom doktorja Tesle«. Po njegovih besedah »stari gospod nikoli ni poučeval na Columbii in … zaupno, ga je bilo bolj opazili v časopisih in revijah kot v znanstvenih krogih«. McIntyre, ki je bil petintrideset let prej urednik časopisa Washington Post in med prvo svetovno vojno pomočnik Franklina Roosevelta, ko je ta opravljal naloge pomočnika ministra za mornarico, in nato vodja njegove predsedniške kampanje, je predsednika presenetil. »Odkrito povedano,« je odkrito izjavil McIntyre, »za vaše poizvedovanje ne vidim nobenega razloga ali utemeljitve.«3 Razlog za poizvedovanje so bile najverjetneje informacije, ki jih je predsedniku Rooseveltu posredovala njegova žena, prva dama ZDA. 2. januarja je Roosevelt na Univerzo Columbia poslal sporočilo, da bi »poizvedel« o Nikoli Tesli, najverjetneje zato, ker se je želel s Teslo pogovoriti o njegovem orožju s snopom delcev. Pet dni pozneje je Tesla umrl, dva dni za tem pa je Roosevelt gospe Roosevelt poslal naslednji memorandum: »To sem želel preveriti, vendar so včeraj v časopisu objavili, da je doktor Tesla umrl. Zato ti priloge vračam.« Vse to kaže, da je začel predsednik na pobudo soproge Eleanor preučevati vojaške možnosti izumov Nikole Tesle.4 Le dva tedna pred svojim poizvedovanjem o Tesli, 16. decembra, je predsednik prejel zlovešč zapisnik Vannevarja Busha, vodje Urada za znanstvene raziskave in razvoj, ki je bil odgovoren za razvoj novega orožja, vključno s projektom Manhattan. Bush je poročal, da se njegov glavni fizik Leo Szilard boji, da »Nemčija vodi v tekmi za [atomsko] bombo… [in] zato je povsem mogoče, da jo bodo lahko izdelali pred nami«.5 To je povzročilo začetek resnega razmišljanja Bele hiše o potencialu Teslove elektronske obrambe države. Verjetno pa je bila ta informacija tako tajna, da je bila nedostopna celo samemu predsednikovemu tajniku Marvinu H. McIntyreju. Po drugi strani se je Abram Spanel, izvršni direktor korporacije Latex, trudil vzpostaviti stik in pogovor na štiri oči med Teslo in podpredsednikom Henryjem Wallaceom, obenem pa še organizirati srečanje ostarelega čarodeja z enim njegovih največjih občudovalcev, elektroinženirjem Bloyceom Fitzgeraldom. Fitzgeralda, pripadnika ameriške vojske, ki je bil sicer zaposlen na fakulteti za uporabne vede v Detroitu in tik pred diplomo iz radiomehanike, so v službeni evidenci navajali kot »svetovalnega inženirja za posebne projekte oborožitve, raketnih lanserjev, hidravlike in havbic« pod okriljem NDRC (Državne komisije za obrambne raziskave).6 Fitzgerald se je s tem lahko udeležil predavanj na MIT in sodeloval z vojaško obveščevalno službo v Washingtonu ter višjimi predstavniki v letalski bazi Wright-Patterson v Ohiu. Njegov cilj je bil razvoj orožja s svetlobnimi delci na podlagi Teslovih rešitev.7 Nihče od vpletenih ni vedel, da Tesla hitro izgublja tla pod nogami, da še naprej žaluje za svojo ljubljeno Belo golobico, da ima vsak dan halucinacije in da poziva kurirje, naj pošljejo bankovce za sto dolarjev Marku Twainu, čeprav je častitljivi avtor že več kot trideset let mrtev. Predsednik in jaz globoko obžalujeva smrt Nikole Tesle. Hvaležni smo mu za njegov prispevek k znanosti, industriji in državi. – ELEANOR ROOSEVELT, 12. januar 1943 Pet dni po Rooseveltovem memorandumu je Alice Monaghan, čistilka v hotelu The New Yorker, prezrla na Teslovih vratih napis »Ne moti« in vstopila. Izumitelj je imel na sebi le gamaše in je popolnoma gol mrtev ležal na postelji. Dr. Palmer, ki je izpolnil Teslov mrliški list, je v smrtovnici zapisal, da je Tesla umrl »nenadoma … med spanjem«, in dodal, da ni bilo »nič sumljivega«.8 Zadnji dve leti njegovega življenja so ga opisovali kot slabega zdravja, saj je še najbolj spominjal na mrtveca, najverjetneje zaradi omejene prehrane z zelenjavo in redko juho, ki jo je posebej zanj pripravljal hotelski kuhar. Sobarica v hotelu je izumitelja opisala kot nenavadnega človeka, ki si je nenehno umival roke in ni dovolil, da bi se mu kdo približal na manj kot tri metre.9 Govorilo se je, da so Teslo morda umorili nacistični saboterji, ki so se izdajali za agente OSS in so iskali izumiteljeve dokumente o orožju s snopom delcev. Predlagana so bila celo imena, kot je Otto Skorzeny, poveljnik SS in Hitlerjev »človek«, ki je pomagal Mussoliniju pri pobegu in drugih tajnih operacijah, vključno z neuspelim poskusom atentata na tri voditelje velikih sil: Stalina, Churchilla in Roosevelta.10 Vendar bi vsakdo, ki je videl izčrpanega izumitelja v zadnjih tednih in dneh njegovega življenja, spoznal preprosto resnico: Tesla je umrl zaradi starosti. Največji izumitelj, ki je kadarkoli živel na tej Zemlji, je pred tednom dni umrl v New Yorku. To je mnenje Williama Leonarda Laurencea, urednika znanstvenih novic pri časopisu New York Times. Gospod Laurence je povedal, da se z njim ne more kosati noben izumitelj v vsej zgodovini. To je Tesla . . . Nikola Tesla, in ne nekdo, za kogar nihče še nikoli ni slišal. V zgodovini je le malo ljudi naredilo toliko za napredek civilizacije. Z njegovimi izumi se je začela električna doba. – Dale Carnegie v radijski oddaji postaje WJZ, New York, 27. januar 1943 Čeprav so Teslo pogosto prikazovali kot osebo, ki je utonila v pozabo, je to splošno sprejeto mnenje izpodbijalo dejstvo, da se je njegovega pogreba udeležilo več kot dva tisoč ljudi. Bogoslužja, ki so ga v katedrali svetega Janeza Boska v srbščini vodili ugledni grški pravoslavni duhovniki, so se udeležili »izumitelji, Nobelovi nagrajenci, vodilni na področju elektrotehnike, visoki uradniki New Yorka in jugoslovanske vlade ter moški in ženske, ki so se odlikovali na številnih drugih področjih«. Med častnimi udeleženci so bili »Newhold Morris, predsednik mestnega sveta; dr. Ernest F. W. Alexanderson iz podjetja General Electric Company, izumitelj Alexandersonovega alternatorja; profesor Edwin H. Armstrong z univerze Columbia, izumitelj številnih pomembnih radijskih naprav [npr. radia FM in AM]; dr. Harvey C. Rentachler, direktor raziskovalnih laboratorijev podjetja Westinghouse; Gano Dunn, predsednik podjetja J. G. White Engineering Corporation [ki je leta 1891 na Univerzi Columbia pomagal Tesli prikazati nekaj njegovih prvih poskusov z brezžičnim omrežjem]; polkovnik Henry Breckenridge [nekdanji pomočnik vojnega sekretarja pod vodstvom Woodrowa Wilsona, prvak v sabljanju in tekmec Franklina Delana Roosevelta v predsedniški kampanji]; David Sarnoff [predsednik podjetja RCA in televizije NBC, ki je kmalu postal brigadni general v rezervi Signalnega korpusa]; D. M. Stanojević, svetovalec predsednika vlade Jugoslavije; in William H. Barton, kustos Haydnovega planetarija«.11 WESTERN UNION TELEGRAM: Dr. Tesli je za njegove največje izume dolžan ves svet. Fizik[i] še posebej. Globoko obžalujemo njegovo nenadomestljivo izgubo. – JAMES FRANCK, Univerza v Čikagu Jugoslovanski kralj Peter II. je položil rožni venec in sožalne telegrame visokih predstavnikov, kot so podpredsednik Henry Wallace, Eleanor Roosevelt v imenu predsednika ter Nobelovi nagrajenci Robert Millikan in trije člani strogo tajnega projekta Manhattan: James Franck, Arthur Compton in njihov vodja Ernest Lawrence, ki so zapisali: »Skupaj z znanstvenimi kolegi po svetu občutimo izgubo ob smrti Nikole Tesle, ki je tako veliko prispeval k električni znanosti in tehnologiji.« Slovesnost so spektakularno zaključili z radijskim prenosom župana Fiorella LaGuardie, ki je po radijskih valovih s svojim ikoničnim, spevnim in strastnim glasom prebral slavnostni govor, ki ga je v slikovitem slogu napisal eden največjih Teslovih občudovalcev Louis Adamič, pesnik slovenskega rodu, zagovornik čaščenja raznolikosti v Ameriki in prejemnik Guggenheimove štipendije. V četrtek zvečer je v New Yorku v svoji skromni hotelski sobi umrl moški, star 87 let. Ime mu je bilo Nikola Tesla. Umrl je v revščini, vendar je bil eden najuspešnejših ljudi, kar jih je kdaj živelo. Njegovi dosežki so bili veliki in z leti postajajo vse večji. Nikola Tesla bi lahko zbral na stotine milijonov dolarjev in postal najbogatejši človek na svetu, če bi si to želel. Pa si ni. Za nič, kar večini ljudi predstavlja uspeh, ni imel časa … Bil je velik človekoljub, znanstveni genij, pesnik znanosti, ki je v svojem življenju med nami počel izredne, neverjetne in čudežne stvari. To je delal preprosto zato, da bi služil človeštvu, in za svoje storitve ni ničesar zaračunaval. Denar mu ni bil pomemben. Čast – kdo sploh lahko časti koga drugega? Takšen je bil njegov odnos. Hvaležnost – ni je pričakoval ali zahteval. Nikola Tesla ni želel biti plačan za nič, kar je naredil za človeško raso … Vendar Tesla ni zares mrtev. Le njegovo ubogo, iztrošeno telo se je poslovilo. Resnični, pomembni del Tesle živi v njegovih dosežkih, ki so velikanski, skoraj neizračunljivi in so sestavni del naše civilizacije, našega vsakdanjega življenja, naših sedanjih vojnih prizadevanj.12 Pogled na udeležence Teslovega pogreba nam pokaže zanimiv uvid v Teslova pozna leta. Očitno je moral nekaj časa preživeti v Haydnovem planetariju in opazovati zvezde. Tesla si je rad ogledoval tudi železniško postajo Grand Central, saj je bil strop te velike rotunde, podobno kot planetarij, okrašen z ozvezdji, na katerih so bili narisani mitološki bogovi, kot so Orion, Taurus, Cassiopeia, Gemini in tako naprej. Gotovo se je posvetoval tudi s kustosom planetarija Williamom Bartonom in se z njim nedvomno pogovarjal o konceptu pluralnosti svetov. Dejstvo, da je na pogrebu krsto nosil polkovnik Henry Breckenridge, potrjuje hipotezo, da je tudi Tesla tako kot Breckenridge, ki je Roosevelta dejansko premagal na primarnih volitvah v New Jerseyju, in kot še en dolgoletni prijatelj, William Randolph Hearst,13 odločno nasprotoval Rooseveltovemu Novemu dogovoru.XIV Tesla je bil v nasprotju s podobo, ki jo je prikazoval Louis Adamič, elitist, ki se je izogibal navadnim ljudem. Leta 1934 je Tesla v pismu J. P. Morganu mlajšemu, ki je sam tako sovražil tega »razrednega izdajalca«, da so služabniki iz jutranjega časopisa izrezali Rooseveltovo fotografijo, »ker so se bali, da mu bo zvišala krvni tlak«,14 omenil skorajšnji dogovor z Rusi, ki naj bi jim prodal orožje, da bi jih obvarovalo pred japonsko invazijo. »Nekaj let nazaj,« je zapisal, »mi je dal Lenin mamljivo ponudbo, naj pridem v Rusijo, a se nisem mogel odtrgati od svojega laboratorijskega dela.« Tesla je pisal Morganu mlajšemu v poskusu, da »poravnam [svoj] račun do vas«, tj. da vrne denar, ki mu ga je Morganov oče posodil za izdelavo Wardenclyffa, po drugi strani pa je iskal tudi sredstva za svoja različna prizadevanja. »Gospod Morgan,« je zapisal Tesla, »še vedno lahko podprete nesmrtni cilj, toda kako dolgo boste še v tem privilegiranem položaju? Smo v krempljih politične stranke, ki se odkrito in brezsramno prilagaja množicam in verjame, da lahko z milijardami javnega denarja ostane na oblasti za nedoločen čas. Demokratična načela so opustili, svoboda in spodbude posameznika pa so postale predmet posmeha. Novi dogovor je perpetuum mobile, ki nikoli ne more delovati, vendar ga prikazujejo kot izvedljivega s stalnim zagotavljanjem ljudskega kapitala. Večina sprejetih ukrepov je namenjena pridobivanju glasov volivcev, nekateri pa so uničujoči za uveljavljene industrije in izrazito socialistični. Naslednji korak bi lahko bila [ponovna] razdelitev bogastva s pretiranim obdavčevanjem, če že ne z vpoklicem v vojsko.«15 Breckenridge, ki je bil tudi odločen nasprotnik Novega dogovora, tega ne bi mogel povedati bolje. Zato ni dvoma, da sta Tesla in Breckenridge preživljala čas skupaj, kot to počnejo elitisti, in razmišljala o problemu Rooseveltovega vztrajanja na oblasti. Naslikati resničen Teslov portret ni lahko. Kot mnogi posamezniki je bil tudi on človek protislovij, ki rožnati portret, ki ga je naslikal Adamič, zanika. Pod naslovom »Neznani predmeti, oprema, poskusi in raziskave pokojnega Nikole Tesle« je posebni agent FBI Percy Foxworth, vodja posebnega obveščevalnega oddelka in vezni člen britanskega varnostnega urada, napisal podrobno sporočilo o dogodkih v zvezi s smrtjo Nikole Tesle. Le tri dni zatem je Foxworth umrl v letalski nesreči na tajni misiji v Severni Afriki, kamor je bil poslan na posebno zahtevo generala Dwighta D. Eisenhowerja.16 Star je bil le sedemintrideset let. Izvleček memoranduma FBI se glasi: V noči na osmi januar so Sava Kosanović, George Clark in Kenneth Swezey skupaj s predstavnikom družbe Shaw Walker Co. obiskali Teslov hotel, da bi odprli sef v njegovi sobi … in poiskali oporoko… v prisotnosti treh pomočnikov direktorja hotela New Yorker in predstavnikov jugoslovanskega konzulata, katerih identitete še niso znane. Po odprtju sefa je Swezey vzel … knjigo z dobrimi željami, ki so jih Tesli poslali ob njegovem 75. rojstnem dnevu … in jo je uredil Swezey. Kosanović je vzel … tri fotografije … Po navedbah pomočnikov direktorja hotela niso odnesli ničesar drugega … Sef so nato zaprli z novo kombinacijo … ki jo ima zdaj Kosanović. Devetega januarja sta Gorsuch in Fitzgerald iz urada za premoženjske zadeve tujcev odšla v hotel in zasegla vso Teslovo lastnino v količini približno dveh tovornjakov … ter jo preselila v skladišče Manhattan Storage & Warehouse Co, New York, kjer je že čakalo kakšnih trideset sodov in svežnjev, ki so pripadali družbi Tesla in so bili tam nekako od leta 1934. Tudi te so zapečatili in so zdaj pod nadzorom skrbnika za premoženjske zadeve tujcev … Obveščevalec Fitzgerald trdi … da je [Tesla hranil] delujoč model izuma v sefu hotela Governor Clinton v New Yorku. Poizvedba je pokazala, da ga je Tesla leta 1932 pustil tam kot jamstvo za 400 dolarjev, ki jih je dolgoval hotelu. Ta račun še vedno ni poravnan in zdi se, da hotel ni pripravljen sprostiti tega premoženja, dokler dolg ne bo poplačan … Kar zadeva Teslo, direktorji hotelov poročajo, da je bil v zadnjih desetih letih zelo ekscentričen, če ne celo duševno moten, in dvomim, da je v tem času ustvaril karkoli vrednega, čeprav je bil pred tem verjetno zelo briljanten izumitelj. Zato so vsi pomembni zapiski verjetno tisti, ki jih je naredil pred tem časom … Glede na to, da so zapiski in drugo gradivo zelo strokovni … [jih] ne bi mogel pregledati nihče drug kot usposobljen strokovnjak Urada za napredek znanstvenih raziskav, ki bi [ga] to lahko zanimalo.17 Avgusta 2017 sem si hotel New Yorker ogledal tudi sam v spremstvu fizika in raketnega znanstvenika dr. Travisa Taylora, raziskovalnega novinarja in nekdanjega vojaka Jasona Stapletona ter nekdanjega vodje hotelskega vzdrževanja Joea Kennyja, kot del segmenta za televizijsko oddajo The Tesla Files. Ogled je razkril nekaj zanimivih dejstev. Kenny je ponovil govorice, da so imeli pripadniki vojaške obveščevalne službe in morda FBI v hotelu le nekaj vrat stran najete svoje apartmaje in so Teslo nenehno spremljali.18 Poleg tega je imel hotel v kleti svoj lastni generator, največji zasebni električni generator na svetu, in je lahko neodvisno od električnega omrežja napajal vseh enainštirideset nadstropij z 2.500 sobami. Med velikim izpadom električne energije leta 1965 je hotel New Yorker nemoteno deloval, čeprav je bil celoten severovzhodni del države brez elektrike. Hotel New Yorker je bil s 35 kuharji, 150 delavci v pralnici, 95 operaterji telefonske centrale in največjim frizerskim salonom v mestu cvetoča metropola, samostojen svet. Kenny je omenil, da so v oglasu za promocijo hotela uporabili fotografijo J. Edgarja Hooverja, direktorja FBI. Hotel New Yorker je bil v času odprtja, v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja ter celo v sodobnem času eden »najbolj« prestižnih. V njem so bivali številni znani ljudje, kot so igralec bejzbola Joe DiMaggio, boksar Muhammad Ali, igralci William Powell, Spencer Tracy in Joan Crawford ter številni politiki, med njimi tudi predsednik Kennedy. V njegovi plesni dvorani so v času njegovega največjega razcveta igrali orkester Bennyja Goodmana in drugi, glede na površino 93.000 kvadratnih metrov pa se je hotel ponašal tudi z drsališčem in lastnim gledališčem. Tesla je imel dvosobni apartma v triintridesetem nadstropju. Ker je neobičajni izumitelj pogosto delal stvari v trojkah, na primer trikrat obkrožil blok, preden je vstopil v stavbo, so različni Teslovi strokovnjaki trdili, da je Tesla izbral svojo sobo 3327, ker je bila številka deljiva s tri. Kenny je med vožnjo z dvigalom v Teslovo sobo opozoril, da je 3 na kub 27 (33 = 27). Teslova postelja, pisalna miza in kopalnica so bile v sobi 3327, njegove omare z dokumenti, sef in verjetno tudi golobnjaki pa v sobi 3328. V njegovi glavni sobi me je navdušil čudovit razgled skozi vzhodno okno na nebotičnik Chrysler in Empire State Building. Ker je bil Empire State Building zgrajen na mestu prvotnega hotela Waldorf-Astoria, v katerem je Tesla živel skoraj dvajset let, si lahko samo predstavljamo misli in spomine, ki so se starajočemu se čarodeju najverjetneje porajali ob pogledu skozi okno. Tesla je živel v hotelu New Yorker v času pred drugo svetovno vojno in med njo, zato je bilo očitno, da je bival v zelo sodobni stavbi, ki je bila nedvomno privlačna tudi za vojaško osebje. Če bi v New Yorku prišlo do izpada elektrike ali kakšnega napada in bi izpadlo električno omrežje, bi se vojaška enota težko nahajala na boljšem mestu kot v stavbi, ki je bila sposobna prenesti takšno katastrofo? Taylor je domneval, da je Tesla v stavbi morda imel delovni prostor, Kenny pa je namignil, da bi bila možnost za to v predzadnjem, zaprtem enainštiridesetem nadstropju. Ob prostoru, namenjenem telefonskim operaterjem (ki seveda že desetletja ne deluje), je bila tri ali štiri korake od vrat na streho velika prazna vogalna soba, v kateri bi Tesla zagotovo lahko izvajal svoje poskuse. Po naključju mi je ravno v tistem času prišel v roke časopisni članek iz leta 1935 o golobu, ki je priletel v štirideseto ali enainštirideseto nadstropje Teslovega hotela. Delavec uprave je opazil, da gre za udomačenega goloba Mednarodne federacije s trakom na nogi, na katerem je pisalo »I. F. 34 N. U. 1283«. Poklicali so Nikolo Teslo, ki je goloba odnesel v svojo sobo in poskrbel zanj.19 To je spodbudilo ugibanje, ali je Tesla morda ves čas tajno sodeloval z vojnim ministrstvom in ali je imelo njegovo zanimanje za golobe morda tudi skriti namen, in sicer prenašanje sporočil vojaški zvezi ali morda vzgoja golobov pismonoš za vojsko in skrb zanje. Druga zanimiva značilnost stavbe je bil eleganten predor v slogu art decoja, ki je v drugi kleti vodil do lastne postaje podzemne železnice New Yorker, kar je nakazovalo, da bi se Tesla lahko neopaženo spustil v spodnje nadstropje in imel neposreden dostop do železniške postaje Penn Station, Empire State Buildinga ali številnih drugih hotelov, kjer je hranil razne skrinje in imel najete varnostne sefe. Ko sem pisal Čarodeja, sem spoznal, da so vladni dosje o Teslovih učinkih, znan kot Trumpovo poročilo, končali le dva tedna po Teslovi smrti. V dosjeju, ki ga je napisal profesor MIT John G. Trump, je bilo odkrito navedeno, da je Tesla podrobnosti o svojem orožju s snopom delcev prodal Sovjetski zvezi prek podjetja Amtorg Trading Corporation za 25.000 dolarjev in je poskušal orožje prodati tudi Britancem. Vedel sem tudi, da je Tesla leta 1942 res sodeloval z ameriško vojsko, saj sem se pogovarjal z nekoliko skrivnostnim veteranom druge svetovne vojne, Ralphom Bergstresserjem, ki mi je naravnost povedal, da mu je starajoči se izumitelj posodil različne dokumente, vključno z načrtom za orožje s snopom delcev, da bi lahko Bergstresser naredil kopije in tako pomagal državi v vojnih prizadevanjih. Bergstresser je izjavil, da je Teslo poznal le zadnjih šest mesecev njegovega življenja. Trdil je, da je bil čarodejev um oster do konca, in menil, da je Tesla ob smrti »prestopil« na drugo stran. Bergstresser se je med najinim pogovorom spomnil, da je šel v Teslovo stanovanje, si izposodil dokumente, jih kopiral in jih čez nekaj dni vrnil. Trdil je tudi, da je bil zadnji, ki je izumitelja videl živega. To bi torej pomenilo, da je bil s Teslo povezan približno od junija 1942 do izumiteljeve smrti v začetku januarja 1943.20 Nekaj let prej, 12. julija 1940, je Tesla v Baltimore Sunu v podrobnem članku o svojem orožju s snopom delcev povedal, da so »vsi moji izumi v službi vlade Združenih držav«. To izjavo je objavilo še več drugih časopisov. »Toda,« je ledeno dodal Tesla, »strokovnjaki se ne smejo vmešavati.« Ta prispevek iz leta 1940 je postal še pomembnejši, ko ga je ponatisnil časopis New York Times. Napisal ga je ugledni znanstveni novinar William Laurence, ki je le štiri mesece prej na prvi strani objavil šokantno novico o odkritju na Univerzi Columbia, da ima en funt urana 235 eksplozivno moč petih milijonov funtov premoga,21 članek o žarku smrti pa je imel v tistem času verjetno primerljivo težo. Posebni agent FBI, J. J. Keating, je na podlagi članka opozoril nadrejene in zahteval sestanek s Teslo.22 Ker je v spisih FBI za to obdobje, tj. od leta 1940 do Teslove smrti januarja 1943, malo informacij, se v člankih na spletu pojavljajo domneve, da je bil Tesla v tem obdobju pod nadzorom in da so bili ti spisi zaseženi. 24. oktobra 1947 je pomočnik direktorja Urada za premoženjske zadeve tujcev pisal poveljstvu letalske tehnične službe, ki je bilo takrat na Wright Fieldu v Daytonu v Ohiu, in zahteval vrnitev Teslovih dokumentov o orožju s snopom delcev, ki so bili poslani polkovniku T. B. Hollidayu v njihov laboratorij za opremo. Ko sem na podlagi zakona o svobodi obveščanja večkrat pisal na Wright-Patterson, so mi za to tridesetletno obdobje odgovorili, da o Tesli nimajo nobene dokumentacije.23 Glede na to, da obstajajo številni zapisniki FBI in OAP, v katerih polkovniki in brigadni generali iz Wright-Pattersona razpravljajo o Teslovi dokumentaciji, njihova nenehna zanikanja in preprosto dejstvo, da OAP nikoli ni izdal dokumenta o orožju s snopom delcev, čeprav v svojih dokumentih odkrito navaja, da je bil ta dokument v njihovi lasti, podpirajo trditev, da so nekateri vidiki Teslovega dela še dandanes strogo zaupni. Teslove objavljene izjave o njegovem orožju s snopom delcev segajo v čas prve svetovne vojne, vendar Tesla sam datira njegov nastanek v sredino devetdesetih let 19. stoletja, ko je na podlagi novih odkritij Wilhelma Röntgena eksperimentiral s prenosom rentgenskih žarkov. Tesla dramatično opisuje, kako bi ta titanska sila v vesolje vrgla na milijarde mikroskopskih električnih delcev snovi, ki bi uničili napadalna letala, kot z razpršilcem uničujemo žuželke.24 Januarja 1916 je W. H. Ballou, novinar časopisa Washington Post, poročal, da je Tesla izumil električni stroj, ki bi ga bilo mogoče namestiti na letala in bi poslal »smrtni udarec s hitrostjo 450 kilometrov na sekundo ter z njim sestrelil sovražno plovilo. Posedovanje takega izuma ne bi smelo biti dovoljeno nobeni [osebi] ali korporaciji. Teslovi modeli so v patentnem uradu, vlada pa bi jih morala zaseči in si jih prisvojiti za lastno uporabo in obrambo ali za poljubno končanje evropske vojne … Dejstvo, da bi se z njim lahko uničilo oddaljeno trdnjavo ali vojaško ladjo, bi bil zadosten [dokaz] za konec sedanje in vseh prihodnjih vojn. Tesla je napovedal, da bo njegova naprava popolnoma nadzorovano zaobjela svet v minuti in pol. Niti sekunde ne smemo izgubiti, da si jo prisvojimo in izkoristimo.«25 Ta prispevek se je nanašal na članek v časopisu New York Times z naslovom »Teslova nova naprava bruha Thorov grom« z dne 8. decembra 1915, v katerem je Tesla novinarju povedal, da »če se izumiteljeva pričakovanja uresničijo, bi vojak v stolpu na Long Islandu lahko s pomočjo vzvoda zaščitil New York pred ladjami ali sovražnikom«.26 Tako lahko Teslovo prvo uradno objavo o njegovem smrtnem žarku datiramo prav v december leta 1915. Iz člankov iz prve svetovne vojne je razvidnih več ključnih točk, med katerimi je prva ta, da je Tesla te raziskave več let držal v tajnosti. Tesla se je za razkritje obstoja orožja najverjetneje odločil zaradi zadnjega poskusa, da bi Wardenclyffe prikazal kot potencialno strateško pomembno orožje prve svetovne vojne. Če bi lahko dokazal vojaški pomen svoje radijske postaje, bi mu morda vlada in morda celo sam predsednik Wilson priskočila na pomoč in rešila njegov dragoceni stolp. Jasno je, da bi Tesla lahko delal na strogo tajnih poskusih in tega ne bi nikomur povedal. Povsem mogoče je, da se podrobnosti njegovega dela glede zajemanja in izkoriščanja kozmičnih žarkov uvrščajo v to kategorijo. Po naključju je v obeh člankih o prvi svetovni vojni omenjeno, da je Tesla načrte za ta žarek smrti predložil patentnemu uradu. Ali se je to zgodilo ali ne, ni znano. Vendar patentni urad ima oddelek za tajne patente in tudi John Hays Hammond mlajši, ki je nekoč delal na patentnem uradu, je imel patente, ki so spadali v to kategorijo. Tesla je nedvomno delal za vlado ali z njo vsaj v zadnji polovici leta 1942 in do svoje smrti. Dve leti prej, v času objave članka Williama Laurencea, je Teslo zaslišal FBI. A če preberemo njegov dosje FBI, ugotovimo, da so v njem očitne pomanjkljivosti, ki jih nehote razkrije tudi sam J. Edgar Hoover. V enem od prvih dokumentov FBI, ki je bil objavljen na podlagi zakona o prostem dostopu do informacij in je bil datiran dva dni po Teslovi smrti, je J. Edgar Hoover zapisal: »Pregled dokumentov Urada je razkril veliko informacij o Nikoli Tesli in njegovih izumih, pri čemer je treba omeniti, da je Nikola Tesla … imel 4. junija 1922 govor v dvorani Grange Hall v Springfieldu v Massachusettsu pod okriljem organizacije Prijatelji Sovjetske Rusije.«27 Kje so te »pomembne informacije?« Razen enega dokumenta iz leta 1940, v katerem je bilo zapisano, da se bojijo, da bi Teslo lahko ugrabili zaradi njegovega posebnega znanja, se zdi, da v obdobju pred njegovo smrtjo ni bilo o Tesli objavljeno nič. Vendar pa obstaja več spisov FBI o Tesli po njegovi smrti. Iz pisma Bele hiše iz časa, ko je bil Tesla še živ, je razvidno, da je postal izumitelj zanimiv za Ovalno pisarno, zaradi česar je Roosevelt pisno zahteval več informacij o njem. Vse to nakazuje, da so pripravljali srečanje z njim.28 Toda le nekaj dni pozneje je Tesla umrl. Zato ostaja vprašanje, ali je bil Ralph Bergstresser, s katerim sem se pogovarjal, v času pred drugo svetovno vojno in ob njenem začetku edini vladni uradnik, ki je sodeloval z Nikolo Teslo. Ralph Bergstresser se je rodil leta 1912 v Pueblu v Koloradu, odraščal pa je v Wichiti v Kansasu, domnevno s svojim srednješolskim prijateljem, Teslovim pristašem Bloyceom Fitzgeraldom, ki je bil štiri leta mlajši od njega. Fitzgerald, ki se je rodil v Alberti v Kanadi in se kot deček preselil v Wichito, je Teslo poznal le prek telefonskih klicev in pisem, ki jih je izumitelju pošiljal od prvega letnika kolidža. Bergstresser pa se je v zadnjih šestih mesecih izumiteljevega življenja, ko je delal za vojaško obveščevalno službo pred napotitvijo v jugovzhodno Azijo, s Teslo sestajal v njegovem stanovanju. Po vrnitvi s fronte v Burmi in na Kitajskem oktobra 1945, takoj po vojni, je Bergstresser stopil v stik s posebnim agentom Frederickom E. Cornelsom in opozoril FBI, da bi Teslovi tajni dokumenti o orožju lahko prišli v roke komunistov, če bi jih predali Teslovemu dediču, nečaku Savi Kosanoviću, veleposlaniku Jugoslavije. Bergstresser je v podrobnem poročilu za FBI navedel, da je s Fitzgeraldom sodeloval pri načrtu, da bi Teslovo premoženje ostalo v ZDA, namesto da se dopusti njegov prenos za železno zaveso. Fitzgerald je v letalski bazi Wright Field (ki se je leta 1945 združila z bližnjo bazo Patterson Field in postala letalska baza Wright-Patterson) delal »s skupino mladih vojaških znanstvenikov« in tudi s profesorji iz MIT-a ter si prizadeval razviti delujoče orožje s snopom delcev. Oba s Fitzgeraldom sta menila, da je to najboljša obramba pred novim prekletstvom atomske bombe. »Njihov končni cilj,« je nadaljeval Bergstresser, je »ustanoviti spominsko fundacijo … za zaščito Teslovih poskusov in ohranjanje izumiteljevega spomina … [in ustvariti] nekakšno ›tovarno idej‹ … [Zato] so nameravali stopiti v stik s Henryjem Fordom starejšim in ga prositi za pomoč pri tem projektu.«29 Med vojno je bil Bergstresser razporejen po celi jugovzhodni Aziji kot sodelavec novega Rooseveltovega Urada za vojne informacije, kar je bilo skrajšano ime Urada za psihološko vojskovanje. 13. junija 1942 je Roosevelt z izvršnim ukazom ustanovil nov urad, ki je bil pravzaprav »uradna ameriška propagandna agencija«, njen cilj pa je bil nadzorovati informacije s frontnih linij in »Američanom prodajati vojno«. V letih 1942 in 1943 je Bergstresser v Burmi sodeloval z OSS z generalom Josephom Stilwellom in bil udeležen pri dezinformacijski kampanji za očrnitev Japoncev v očeh domačinov. Drugi propagandni ukrepi so vključevali letake za »zavajanje, preslepitev, zmedo in strašenje sovražnika«.30 Po povratku z vojne, ko je bil priča smrti nekaterih svojih kolegov, je Bergstresser »vozil avto generala Stilwella iz Washingtona na zahodno obalo, kot osebno uslugo generalovi ženi«. Ko se je vrnil na vzhod, je začel odkrivati vse, kar je bilo mogoče, o izmuzljivem izumitelju in njegovih načrtih za skrivno orožje.31 Bergstresserjeva prva postaja so bili intervjuji s Teslovimi najbližjimi sodelavci, začenši z novinarjem časopisa Herald Tribune, Johnom O’Neillom, ki je ravno malo pred tem objavil Teslovo biografijo Prodigal Genius (Zapravljivi genij) in je to temo podrobno raziskoval že štiri desetletja. Izumitelja je opisal kot izredno vestnega. »Hotelski uslužbenci,« je pripovedoval O’Neill, »so povedali, da so Teslo pogosto videvali popolnoma prevzetega, in so morali med čiščenjem njegove sobe delati okoli njega. Če so se predolgo zadržali, jim je Tesla dejal: »Zdaj me boste pa pustil pri miru.« Nato je nadaljeval z razmišljanjem ali hranjenjem golobov. O’Neill je tudi razkril, da je Tesla trikrat na teden hodil v frizerski salon na polurno masažo lasišča, da bi spodbudil delovanje svojih možganov. Glede Teslovih skrinj je O’Neill dejal, da naj bi jih Tesla imel vsaj osemdeset, večinoma v skladišču, nekatere pa naj bi bile še vedno po kleteh različnih hotelov, v katerih je Tesla prej živel.32 Kenneth Swezey (1905–1972), novinar revije Popular Science in časopisa New York Sun, je bil Bergstresserjeva naslednja postaja. Swezey, eden Teslovih najtesnejših zaupnikov, ki je napisal več znanstvenih knjig, med drugim tudi eno o Einsteinu, je pomagal organizirati več obeležitev Teslovih obletnic. Ustanovil je Teslovo društvo in v zadnjih letih življenja sprejemal številne telefonske klice s strani starajočega se čarodeja, včasih tudi ob treh ali štirih zjutraj. Bergstresser se je pogovarjal tudi s Teslovimi tajnicami: Muriel Arbus, Dorothy Skerritt in Charlotte Muzar, ki so povedale, da je Tesla rad hodil v kino gledat predvsem komedije in da je v kinu tudi najbolje razmišljal. Na podlagi teh razgovorov se je Bergstresserjev seznam razširil. Pogovarjal se je s Teslovim risarjem Leonom Kirschem, ki je imel po Skerrittovih besedah pomembne informacije o konstrukciji nekaterih Teslovih najbolj skrivnih izumov;33 Cliffordom Dentonom, znanstvenim poročevalcem časopisa Daily News; gospodom Crosbyjem iz podjetja Cramps Shipbuilding Company v Filadelfiji, ki se je zanimal za Teslov daljinsko vodeni čoln; Juliusom Czitom (sinom Colemana Czita), Teslovim laborantom med leti 1916 in 1929, ki je Bergstresserju pokazal fotografije številnih Teslovih delavcev; in Hugom Gernsbackom, ki je izumitelja predstavil v številnih člankih, med drugim v Teslovi avtobiografiji, ki je leta 1919 izšla v nadaljevanjih v reviji Electrical Experimenter. Bergstresser je poizvedoval pri Teslovih odvetnikih, Parkerju Pageu in Johnu Kerru, ter najbližjih prijateljih, vključno z lady Ribblesdale, soprogo preminulega Johna Jacoba Astorja, hčerko Roberta in Katharine Johnson, Agnes Holden, ki je podedovala Teslovo obsežno korespondenco s starši34, in Teslovo domnevno ljubezensko simpatijo, dramatičarko Marguerite Merington, ki se je spomnila, da je ob koncu devetdesetih let 19. stoletja Tesla upravljal svoj daljinsko vodeni čoln. Iz vsega tega je Bergstresser prišel do imena Johna Haysa Hammonda mlajšega, ki je imel v svojem gradu v Gloucestru v Massachusettsu lastno tovarno izumov. Ta vztrajni raziskovalec je na gradu preživel dolgo popoldne s Hammondom, ki je povedal, da je bil Tesla pravi genij, človek, ki je bil najbolj odgovoren za temelje radijskih usmerjevalnih sistemov, za katere je Hammond postal vodilni strokovnjak. Preiskovanje je Bergstresserja pripeljalo nazaj v New York, kjer se je srečal z Emilom Lowensteinom, bratom pokojnega Fritza Lowensteina, enega od Teslovih najbolj zaupanja vrednih delavcev in nekdanjega Hammondovega sodelavca, ki je umrl leta 1922. Bergstresser se je pogovarjal s Savo Kosanovićem, Teslovim nečakom, Williamom Laurenceom, znanstvenim novinarjem časopisa New York Times, ki je napisal pomemben članek o Tesli in njegovem orožju s snopom delcev in ki je Bergstresserja dve leti prej spremljal na Teslovem pogrebu, Jordanom Motto, ki je prek svoje družine financiral nekatere Teslove izume, gospo George Scherff, ženo Teslovega dolgoletnega tajnika, in poročnikom ameriške vojske Denmarkom, ki je imel informacije o Teslovem orožju s snopom delcev, saj je sodeloval pri pečatenju Teslove zapuščine. Informacije vseh teh posameznikov so polnile vse debelejši dosje, ki ga je Bergstresser predal svojemu stiku v FBI in svojemu nadrejenemu v Uradu za vojne informacije. Bergstresser je še naprej iskal druge Teslove stike v upanju, da bi odkril lokacijo izumiteljevih najbolj skrivnih izumov. Intervjuval je Williama Dubilierja, predsednika Cornell Dubilier Company, podjetja, ki je proizvajalo kondenzatorje, ki mu je razkril, da ima »originalne zapiske eksperimenta v Colorado Springsu iz leta 1899«; E. G. Gagea, inženirja iz New York Cityja, ki mu je zatrdil, da je eden od takrat že pokojnih prijateljev, J. S. Leach, »iz kraja Redbank v državi New York, izdeloval električne sestavne dele za Teslov laboratorij«; zaposlene podjetja Commercial Photostat Company, ki se je nahajalo v enajstem nadstropju stavbe Woolworth in izvajalo fotokopiranje različnih Teslovih patentov, ko je imel Tesla še pisarne v isti stavbi; in končno Francisa Fitzgeralda iz Niagarske energetske komisije, ki je Bergstresserju razkril Teslov načrt iz leta 1927, da bi pri niagarskih slapovih postavil stolp za brezžično oddajanje s podporo Kanadske energetske komisije. Bergstresser je nadaljeval svoje iskanje in našel Harryja Secorja, »modelarskega mojstra« in pisatelja, ki je v reviji Electrical Experimenter v času prve svetovne vojne objavil članek o Teslovem izumu radarja, ter A. J. Shirka, ki je imel na Zahodni 100-ti cesti št. 70 v New Yorku v lasti trgovino z modeli. Bergstresser je zapisal: »Gospod Shirk se je s Teslo srečal trikrat in zdi se, da ve precej o njegovem delu z modeli in laboratorijskem razvoju, zlasti v zadnjih letih.« Shirk in Charles Baumgarten, ki ga je Bergstresser srečal na Teslovem pogrebu, sta imela informacije o Teslovem tajnem laboratoriju, ki ga niso nikoli našli, a je bil očitno povezan s strojno delavnico Colemana Czita ob mostu Queensborough na vogalu sedeminpetdesete ulice in tretje avenije.35 Bergstresser je vse te informacije posredoval agentu FBI F. E. Cornelsu,36 ni pa mu posredoval najpomembnejšega, kopije Teslovega dokumenta o orožju s snopom delcev, ki ga je Bergstresser pridobil in preslikal na mikrofilm od samega Tesle. Bergstresser je najverjetneje naredil dvojnike, ki jih je delil z vojaško obveščevalno službo, Bloyceom Fitzgeraldom in njegovimi nadrejenimi v Uradu za vojne informacije. Štirideset let pozneje je članek najverjetneje delil z Bobom Beckom iz Psihotronskega društva, ki ga je posredoval Andriji Puhariću, ta pa ga je leta 1984 na mednarodnem srečanju Teslovega društva predstavil svetu. Čeprav si je Fitzgerald s Teslo dopisoval že od leta 1935, se je nadobudni inženir z njim srečal šele v zadnjih dveh tednih njegovega življenja, če ga sploh je fizično srečal, medtem ko se je Bergstresser s čarodejem videval več mesecev. Je pa Bergstresserja skrbelo, da se je Fitzgerald družil s komunističnim simpatizerjem Abramom Spanelom, priseljencem ruskega rodu in direktorjem podjetja Latex Corporation (zdaj Playtex), ki se je prav tako srečal s Teslo. Bergstresser se je bal, da bo Spanel Teslove skrivnosti predal Sovjetom. Zaradi teh pomislekov je Bergstresser o Spanelu napisal strastno sporočilo, ki ga je naslovil na zagrizenega lovca na komuniste, senatorja Josepha McCarthyja. Mnogo let pozneje, v začetku osemdesetih let, mi je Bergstresser v telefonskem pogovoru razkril svoje sume, da je bil simpatizer komunistov tudi novinar New York Timesa William Laurence. Sam sem mnenja, da je bil Bergstresser, izžet od svojega služenja na Kitajskem in v Burmi, v tem pogledu paranoičen, saj Laurence zagotovo ni bil simpatizer komunistov; pravzaprav je bil edini novinar, ki je v živo poročal o padcu atomske bombe na Japonsko, kar pomeni, da je imel dostop do strogo zaupnih podatkov. Tudi v Spanelovem primeru se Bergstresser ne bi mogel bolj motiti. Kot priseljenec je bil Spanel tako ponosen na svoje ameriško državljanstvo, da je »izumil plavajoča pontonska nosila za vojake, ranjene med amfibijskim izkrcanjem, in svoj milijonski dobiček vrnil ameriški vladi v podporo vojnim prizadevanjem«. Spanela je že dve leti pred Bergstresserjem tako skrbelo, da bi sovražnik pridobil Teslove tajne dokumente o orožju, da je na dan Teslove smrti odhitel v Washington in opozoril gospoda Bopkina z ministrstva za pravosodje, naj pokliče J. Edgarja Hooverja, povezal pa se je tudi z doktorjem D. Lozado, svetovalcem Henryja Wallacea, podpredsednika Združenih držav Amerike. Najbolj ga je skrbelo, da bi Kosanović, Teslov nečak, ki ga je Spanel označil za osebo, ki je Tesla ni maral, izumiteljeve skrivnosti predal sovražniku. Teslo je opisal kot … enega največjih izumiteljev vseh časov. Spanel je izjavil, da je Tesla razvil izum, s katerim je lahko usmerjal električni tok brez prevodnika … Zato je [Spanel] menil, da je treba Teslove izume in patente predati v roke ustreznih vladnih služb … Dan pred svojo smrtjo je skušal Tesla vzpostaviti stik z vojnim ministrstvom, [da] bi jim dal na voljo patente in izume, ki jih je razvil … Spanel je tudi izjavil, da verjame, da je posebni agent Cornels kontaktiral Bloycea Fitzgeralda, Teslovega tajnika, in da je, če bi newyorški urad želel kontaktirati Spanela, bil ta dosegljiv na domačem naslovu.37 Bloyce Fitzgerald se je rodil leta 1916 v severni Alberti v Kanadi »ne preveč bogatim staršem«, pri sedmih letih pa se je z materjo preselil v Združene države Amerike. Med šolanjem je opravljal priložnostna dela in končal v Wichiti v Kansasu, kjer se je zaposlil v proizvodnji moke in olja ter spoznal štiri leta starejšega Ralpha Bergstresserja, ki je bil po izobrazbi ravno tako inženir. Pri dvanajstih letih je izdelal svojo prvo Teslovo tuljavo in verjetno tudi kristalne radijske sprejemnike. Pri osemnajstih letih se je vpisal na Univerzo Michigan v Ann Arborju, kjer se je izobraževal za inženirja in »izvajal študije strukture natrijeve molekule in njenih elektronskih učinkov pri visokem tlaku«. Pri Nobelovem nagrajencu in Teslovem privržencu Robertu Millikanu je obiskoval tudi predavanja o kozmičnih žarkih. V tem času, okoli leta 1935, je Fitzgerald začel Tesli pošiljati čestitke za rojstni dan v upanju, da se bosta kdaj srečala.38 Pri triindvajsetih letih je šel Fitzgerald po opravkih v New York, kjer je zbral pogum in poklical Teslo. A ta se z njim ni želel sestati. Pisalo se je leto 1939. Odpeljal se je do Wardenclyffa, da bi »obiskal kraj vaših prejšnjih poskusov«.39 Fitzgerald je kasneje, 9. marca, pisal Tesli iz Wichite v Kansasu in ga obvestil o svojem prihodu v New York. »Sem elektroinženir v Wichiti in že dolgo spremljam vaše podvige in raziskave. V preteklosti sem delal v podjetjih General Electric in Westinghouse Electric, nato pa sem se odločil za samostojno pot. Ker me zanimajo visokofrekvenčna in visokonapetostna vezja, sem prebral praktično vsako objavljeno knjigo s tega področja, med njimi tudi Izumi, raziskave in spisi Nikole Tesle … Mojo pisalno mizo krasi vaša fotografija izpred mnogo let, na kateri stojite poleg visokofrekvenčne tuljave v vašem obratu v Colorado Springsu.« Mladi inženir je nato opisal številne izume, ki jih je razvijal. Med njimi so bili dvanajstmetrski helikopter, s katerim je nameraval opraviti preizkusni let v Pasadeni v Kaliforniji, klimatska naprava za avtomobile in »poseben kristalni mikrofon Rochelle, ki se odziva na nizke frekvence« in ga je priključil na osciloskop in snemalno napravo za spremljanje in ojačanje »zvokov srca«. Trdil je, da je izdelal šestindvajset popolnih kompletov in jih namestil v bolnišnice po vsej državi ter upal na povratno sporočilo. Teslo je prosil, če bi se lahko srečala julija.40 Dve leti pozneje je prišlo do napada na Pearl Harbor in Fitzgerald se je prostovoljno javil v ameriško vojsko. Teslovo orožje s snopom delcev ga je, po njegovi izjavi, močno zanimalo. Ko je bila vojna v polnem teku, je dobil službo v NDRC in se odpravil na MIT ter profesorjem Keenanu, Woodruffu in Kayju posredoval svoje poznavanje Teslovega dela »pri reševanju nekaterih problemov z razpršitvijo energije pri hitrostrelnem orožju«.41 Decembra 1942 je Fitzgerald telefoniral Tesli, da bi mu zaželel srečen božič in se še enkrat skušal dogovoriti za srečanje z bolehnim izumiteljem. »Ves svoj čas in trud sem posvetil pomoči našim vojnim prizadevanjem [s svojim delom na MIT], da bi lahko pozneje pomagal ustvariti boljši svet,« je pripovedoval mladi inženir, v svojem prizadevanju, da bi se »srečal z vami … in razpravljal o svojih težavah z radiacijo. Vaše bogate izkušnje in prispevki v svetu znanosti so mi že vrsto let v velik navdih.« Do 20. decembra 1942 se Fitzgerald še ni srečal s Teslo.42 V tistem času se je mladi izumitelj spoprijateljil s Spanelom, ki je mladeniču skušal najti službo in mu pomagati pri prodaji protitankovskega orožja, ki ga je Fitzgerald zasnoval, podjetju Remington Arms Company, vendar je posel propadel. Po Spanelovih besedah se je tudi sam srečal s Teslo in obstaja majhna verjetnost, da sta s Fitzgeraldom skupaj obiskala izumitelja kakšen teden pred njegovo smrtjo. Teslove fotografije iz tistega časa kažejo, da je bil v res grozljivem stanju. Vendar je Bergstresser, ki je Fitzgeraldu posredoval dokumente o orožju s snopom delcev, trdil, da je bil on zadnji, ki je videl Teslo živega. Tisto noč, ko je Tesla umrl, je šestindvajsetletni Fitzgerald prestavil v višjo prestavo. Povezal se je s polkovnikom Ralphom Dotyjem z vojnega ministrstva in se obrnil na sedež FBI v New Yorku ter se dogovoril za sestanek s pomočnikom direktorja Percyjem Foxworthom. V tem času so Teslovi najbližji sodelavci že vstopili v dve Teslovi sobi v hotelu New Yorker. Teslov nečak Sava Kosanović, znanstveni novinar Kenneth Swezey in direktor muzeja RCA George Clark so s pomočjo ključavničarja odprli njegov sef in nato spremenili kombinacijo. Kosanović je vzel nekaj fotografij, Swezey pa je vzel zbirko pisem Nobelovih nagrajencev in drugih visokih osebnosti, ki so leta 1931 Tesli voščili ob petinsedemdesetletnici. Urednik revije za znanstveno fantastiko Hugo Gernsback je hitro poskrbel za izdelavo posmrtne maske, Clark pa je začel razpravo o tem, da bi v Ameriki ustanovili muzej v čast Nikoli Tesli. Te dejavnosti so potekale pred očmi vodstva hotela in vojaške obveščevalne službe, saj FBI v svojih poročilih navaja, da sta bila Fitzgerald in Doty prisotna na nekaterih, če ne na vseh dogodkih. V enem od poročil so ju označili za direktorja hotelov. Ne glede na to, ali je šlo za napako ali dezinformacijo, se je Fitzgerald tako ali drugače sestal s Swezeyem in ga prepričal, da mu posodi knjigo voščil iz leta 1931, da bi jo Fitzgerald lahko prinesel na pogovor s Foxworthom. Vendar je Eisenhower Foxwortha poklical na tajno nalogo v okviru vojnih prizadevanj, zato je sestanek vodil posebni agent F. E. Cornels. Po Cornelsovih besedah je bil »Bloyce Fitzgerald, [mladi] elektroinženir, Tesli za časa njegovega življenja zelo blizu in je bil pravzaprav Teslov varovanec«. Fitzgerald je pripovedoval o Teslovih dosežkih, pokazal Cornelsu različne časopisne izrezke in knjigo voščil ter pomočniku direktorja razkril nekoliko napačno informacijo, da je bil Tesla svetovalec Marconija in Edisona ter da je svoje patente za hidroelektrarno Georgeu Westinghouseu prodal »za 2.500.000 USD«. Dejansko je Tesla v letih 1884–85 res delal za Edisona. Seveda pa nikoli ni bil svetovalec Marconija. Glede na pismo, ki ga je 6. januarja 1899 napisal Johnu Jacobu Astorju, in druge dokumente je od podjetja Westinghouse za prodajo svojega indukcijskega motorja in večfaznega sistema izmeničnega toka verjetno prejel približno 500.000 dolarjev, od katerih je moral kakšno polovico verjetno razdeliti med svoje prvotne podpornike. Cornelsov zapis se nadaljuje takole: Fitzgerald je izjavil, da je postal v zadnjih letih Teslov zaupnik in da je vedel za Teslove obsežne poskuse [za revolucionarno vrsto torpeda in] za brezžični prenos električne energije ter za pogon električnih žarkov z veliko močjo za uničevanje bojnih sredstev, kot so letala in podmornice. V zadnjem mesecu je Tesla Fitzgeraldu povedal, da so bili njegovi poskusi v zvezi s tem dokončani in izpopolnjeni … in da so popolni načrti … osnovnih teorij, povezanih s temi stvarmi, nekje med Teslovimi osebnimi stvarmi … Delujoči model tako imenovanega žarka smrti, katerega izdelava je stala več kot 10.000 dolarjev, pa [je očitno] shranjen v sefu … hotela Governor Clinton. V preteklih pogovorih je Tesla Fitzgeraldu razkril, da ima na različnih mestih kakšnih 80 skrinj, polnih rokopisov in načrtov, povezanih s poskusi, ki jih je izvajal … nekatere so shranjene v skladišču nekje v New Yorku … Ko so Fitzgeralda vprašali, ali želi v prvi vrsti pridobiti Teslove papirje, je izjavil, da želi, da bi bili na voljo vladi za uporabo v sedanji vojni. Po njegovih besedah bi bil tako imenovani žarek smrti smrtonosno orožje v rokah katerekoli sile, uporaba brezžičnega prenosa električne energije pa bi omogočila najbolj učinkovita letala, kar si jih je mogoče zamisliti. Fitzgeraldova zaskrbljenost se je okrepila … zaradi prisotnosti dveh nečakov, ki jima ne zaupa glede njune lojalnosti in patriotizma do zavezniških sil, in tudi zaradi pokojnine, ki jo je Tesla prejemal od Češkoslovaške [pravzaprav Jugoslavije], saj meni, da bi ta vlada lahko menila, da je upravičena do vseh revolucionarnih idej, ki jih je Tesla morda imel in navedel v dokumentih. Fitzgerald je Cornelsa obvestil, da je še pred tremi meseci sodeloval s profesorji na MIT-u pri projektu žarka smrti in da trenutno dela kot razvojni inženir na orožarskem oddelku ameriške vojske v Washingtonu in New Yorku. Srečanje je sklenil s prošnjo, naj FBI zavaruje sef v hotelu Governor Clinton in poskrbi tudi za »varovanje drugih Teslovih tehničnih dokumentov in načrtov, da jih ne bo mogoče odpeljati iz države ali dati na voljo drugim državam«.43 Vlada se je zagotovo že več let zavedala Nikole Tesle, njegovega orožja s snopom delcev in njegovega zdravstvenega stanja. Leta 1940, ko je bil v New York Timesu objavljen članek Williama Laurencea o Teslovem orožju, je sam J. Edgar Hoover posebnemu agentu J. J. Keatingu napisal: »Vašo pozornost in skrb, da ste me seznanili s to informacijo, zares cenim in lahko ste prepričani, da bomo vaše pismo ustrezno obravnavali.« Ker je bil Tesla povezan z drugimi državami, vključno s Sovjetsko zvezo, se zdi zelo verjetno, da so ga podrobno nadzorovali. Temu dodajmo še čas te pozornost vzbujajoče objave iz leta 1940 in Laurenceove tesne vezi s posamezniki, ki so tajno sodelovali pri projektu Manhattan. Mladi kemik Glenn Seaborg, emigrant s Švedske in poznejši Nobelov nagrajenec, ki je že leta 1940 za namen pridobivanja neptunija (vmesnega člena pridobivanja plutonija) bombardiral uran z deuteroni, se je dobro zavedal, da je zdaj na voljo dovolj informacij, kot je opozarjal tudi Laurence, in je samo vprašanje časa, kdaj bodo »Nemci tako kot mi … izdelali bombo, če bodo vedeli za [plutonij]«. Seaborg je to zaskrbljenost prenesel drugim članom ekipe projekta Manhattan, zlasti Arthurju Comptonu in Eugenu Wignerju, in sicer da bi nacistični znanstveniki lahko teoretično razvili bombo že leta 1942. Zdelo se mu je, da bi jo Američani lahko razvili šele dve leti kasneje.44 Zato si je Fitzgerald na MIT in v oporišču Wright-Pattersonu tako močno prizadeval za izpopolnitev Teslovega žarka smrti, saj je bil prepričan, da bi bil to najboljši in morda edini način zaščite domovine pred tako strašno in resnično grozljivo možnostjo.45 Štiriindvajset ur po Teslovi smrti je odvetnik Lawrence M. C. »Sam« Smith (1902–1975), z diplomo Univerze v Oxfordu, vodja Nacionalne uprave za obnovo v Rooseveltovi administraciji, izrazil zaskrbljenost zaradi »možnosti, da bi sovražni agenti zasegli katero od Teslovih skrinj. [Smith] je vedel, da se je za to zadevo zanimalo vojno ministrstvo in da je urad za premoženjske zadeve tujcev že ukrepal. Želel je vedeti, ali bo urad sprejel ukrepe, s katerimi bo Teslovim sorodnikom preprečil, da bi odnesli vsebino teh skrinj, in ali bo urad skrinje zasegel.«46 Hoover je imel svoje pomisleke. 21. januarja 1943 je na videz vseprisotni vodja FBI svojim posebnim agentom Littlu, Doneganu in Ostholthoffu o razmerah napisal obširno sporočilo. Pod naslovom VOHUNSTVO je Hoover izrazil zaskrbljenost, da je Kosanović, ki ga je opisal kot »člana jugoslovanske vlade v izgnanstvu«, že več let v državi, kamor je z britansko ladjo prispel septembra 1941.47 Med pisanjem Čarodeja sem prejel izvirne dokumente FBI o Tesli z redigiranimi deli. Pred kratkim so tem dokumentom odstranili počrnitve. Iz neredigiranega dokumenta je razvidno, da je Hoover zapisal, da Kosanović ni bil zgolj diplomat, temveč »predsednik odbora državnega sekretarja Jugoslavije«. Hoover je sumil, da je Kosanović po vsej verjetnosti komunist in da v Ameriki financira različne srbske časopise. Poleg tega je bil tudi član odbora za načrtovanje Evrope po drugi svetovni vojni. Hoover je zato razmišljal, da bi Teslovega nečaka aretiral zaradi nezakonitega vdora v stričev sef, saj se je bal, da bi Kosanović »morda dal določeno gradivo na voljo sovražniku«. Ker pa je bil Kosanović kot Teslov nečak zakonsko upravičen do Teslovega premoženja, so Hooverjevo zamisel hitro opustili. • POVEZAVA Z NACISTI • T. J. Donegan, agent FBI, zadolžen za obravnavo Kosanovića, je ugotovil, da bi ta situacija lahko bila podobna primeru Ludwig. Spomladi leta 1941 je taksi povozil moškega, ki je bil domnevno španski kurir Don Julio Lopez Lido. Nenavadno je bilo, da je Lidov spremljevalec, namesto da bi poskrbel za padlega kolega, pograbil njegov kovček in izginil v množici. Izkazalo se je, da pokojni sploh ni bil Španec; bil je nemški vohun, kapitan Ulrich von der Osten, moški, ki je pobegnil in so ga kasneje ujeli, pa je bil Kurt Frederick Ludwig, v Ameriki rojeni Nemec, ki je vodil številčno skupino nemških vohunov, razporejenih po celotnem območju velemesta.48 Znano je bilo, da je tudi Nikolo Teslo leta 1937 povozil taksi, kmalu zatem pa so vlomilci oropali njegovo stanovanje. Čeprav je Tesla trdil, da niso vlomilci odnesli ničesar vrednega, je bilo znano tudi to, da so se pred drugo svetovno vojno na izumitelja obrnili uradniki novega nacističnega režima. Poleg tega je bil Tesla tesno povezan z Georgeom Sylvestrom Viereckom, newjorškim pesnikom pruskega rodu, ki je bil v prvi svetovni vojni nemški propagandist. Zato se zdi verjetno, da je Viereck, ki je skrivaj delal za naciste, stopil v stik z njimi, da bi se dogovoril za srečanje z ostarelim čarodejem.49 Tesla je imel Vierecka za »vsestranskega prijatelja«, ki je bil znan po tem, da je bil v stikih z raznimi pomembneži, od Theodorja Roosevelta, Georgea Bernarda Shawa, Aleisterja Crowleyja, Alberta Einsteina in Sigmunda Freuda, do cesarja Viljema in Adolfa Hitlerja.50 Tesla se je v obdobju velike gospodarske krizeXV dogovoril za sodelovanje pri pisanju članka in prijatelju poslal sporočilo, v katerem je citiral Viereckovo mračno pesem Credo cinika in iz nje izločil bolj erotične dele: »Sva kot mornarja v viharju, ki sta nasedla na istem grebenu. In nekaj umazanega denarja bi v takšni stiski prišlo še kako prav.«51 Viereck je z veseljem delil svoj honorar in nato v sodelovanju s Teslo napisal članek, objavljen v reviji Liberty Magazine leta 1935, z naslovom Stroj za končanje vojne, v katerem je poleg Teslovega orožja s snopom delcev ali obrambnega ščita med državami obravnaval tudi teme, kot so razlika med religijo in znanostjo, pojav televizije, prihajajočo dobo, v kateri bodo avtomati opravljali delo ljudi, in evgeniko – to je sistematični načrt, da se manjvrednim posameznikom prepove reprodukcija.52 Šest let pozneje, na vrhuncu druge svetovne vojne, torej dve leti pred Teslovo smrtjo, so Vierecka aretirali zaradi izdaje, saj je prek tiskanih medijev še naprej širil nacistično propagando. Ko je Viereck leta 1939 odpotoval v Nemčijo, se je redno srečeval s Hermannom Göringom, Adolfom Hitlerjem in nekdanjim nemškim kanclerjem Franzem von Papnom, ki ga je Tesla verjetno poznal, saj je bil von Papen med prvo svetovno vojno nastanjen v Ameriki. Viereck, ki se je rodil leta 1884 v Nemčiji in za katerega se je govorilo, da je cesarjev nezakonski sin, se je leta 1897 priselil v Združene države Amerike. V času aretacije je imel na Harvardu dva sinova. FBI ga je več mesecev opazoval, njegova varščina pa je bila določena na 15.000 dolarjev. Datoteke FBI razkrivajo, da je Viereck od nemškega turistično-informacijskega urada prejemal 5.000 dolarjev letno za navidezno pisanje reklamnih in turističnih oglasov, v resnici pa je bila njegova prava naloga širjenje nacistične propagande. Po srečanju s Hitlerjem v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja ter ponovno leta 1933 in 1934 se je Viereck vrnil v Ameriko, kjer je govoril pred dvajsettisočglavo množico »prijateljev nove Nemčije«, ki so v Madison Square Gardnu strahovito enotno pozdravljali s »Heil Hitler«, in v govoru potegnil neverjetne vzporednice med Hitlerjem in Rooseveltom! Viereck, ki je svojemu občinstvu prigovarjal, naj »simpatizira z nacionalsocializmom, ne da bi bilo antisemitsko«, je na koncu izgubil številne stike z Judi, predvsem s Sigmundom Freudom, ki je trdil, da je Viereck po eni strani »lovec na leve«, ki se želi srečati z velikani družbe, po drugi strani pa »narcis, ki ima preganjavico in je obseden z domovino«, zato je Freud z njim prekinil vse stike.53 Viereck je večino tridesetih let prejšnjega stoletja načrtoval strategije z vrhunskim protiobveščevalnim agentom Franzem von Papnom, ki je bil eden od glavnih arhitektov pete kolone v Ameriki, ne le med prvo svetovno vojno, ko je v Ameriki koordiniral obsežno mrežo nemških vohunov in saboterjev, zaradi česar so ga nazadnje izgnali iz države, temveč prek Vierecka in drugih ameriških slug tudi v času pred drugo svetovno vojno. Isti subverzivni članek, ki sta ga napisala skupaj, se je v Ameriki pojavil pod Viereckovim imenom, v Nemčiji pa pod imenom von Papna.54 Takšno ravnanje je jasno razvidno iz članka o Tesli, v katerem sta obravnavala evgeniko. Čeprav je vsekakor mogoče, da je Tesla verjel v nadzor prebivalstva, je bolj verjetno, da je Viereck usmeril pogovor na to temo, ker je podpirala nacistična prepričanja, in tako se je tovrstna indoktrinacija lahko znašla v glavnem članku kot del usklajenega načrta za subverzivno vplivanje na javno politiko v tuji deželi. Raziskovalec Tesle Branimir Jovanović, direktor Teslovega muzeja v Beogradu, ugotavlja, da je »dva dni po objavi članka Teslo pisno kontaktiral G. von Haeften, vicekonzul nemške misije v New Yorku«. Von Haeften, ki je bil von Papnov varovanec in odposlanec nastajajočega nacističnega režima, se je želel srečati s Teslo in se zanimal za njegovo obrambno orožje. Vendar je Tesla sodelovanje zavrnil in von Haeftnu sporočil, da »ni pripravljen skleniti nobenega dogovora s predstavniki nove nemške države, čeprav je na njegovo pismo vljudno odgovoril«.55 Teslovega odnosa do Nemčije v tem obdobju, v času velike gospodarske krize, ni mogoče natančno oceniti. Vendar je očitno, da se je Tesla še vedno pogovarjal z dr. Karlom Georgom Frankom, nekdanjim vodjo Telefunknove brezžične postaje Atlantic Communications iz prve svetovne vojne, ki so ga takrat aretirali za vohunstvo. Tesla je pri načrtovanju replike stolpa Wardenclyffe sodeloval tudi z arhitektom Titusom de Bobulo. De Bobula je bil hud antisemit, trgovec z orožjem, anarhist in simpatizer nacizma, ki se je že sredi dvajsetih let 20. stoletja pridružil skupini, ki je podpirala Hitlerja.56 Tesla je v svojih pismih občasno zaničeval judovsko ljudstvo, čeprav je imelo v Teslovem življenju precej judovskih posameznikov pomembno vlogo. Na primer, v pismu Katharine Johnson konec devetdesetih let 19. stoletja, ki ga je Tesla netipično začel z »Moja draga Kate«, je dandy iz Waldorf-Astorie povabil Johnsonove na večerjo v hotel, da bi se ločili od »plebejcev, bobnarjev, prodajalcev hrane, Judov in drugih družbenih trilobitov«.57 Ob drugi priložnosti, ko je Tesla pisal J. Pierpontu Morganu s še eno prošnjo za dodatna sredstva, je zapisal: »Ali me boste zdaj prisilili hoditi od vrat do vrat in se ponižati ter kakšnega juda ali promotorja prositi za sredstva, hvaležnost, ki jo čutim do vas, pa nadomestiti s hvaležnostjo do njega? Utrujen sem od pogovorov s pritlehnimi ljudmi, ki se prestrašijo, ko jih prosim za vložek 5.000 dolarjev, in dobijo drisko, ko jih pobaram za deset.«58 Pri zgodovinski analizi je treba nujno upoštevati zgodovinsko obdobje. V začetku dvajsetega stoletja je bil antisemitizem zelo razširjen. Eden od najbližjih prijateljev Toma Edisona je bil Henry Ford, ki je živel na sosednjem posestvu v Fort Myersu na Floridi. Fordove antisemitske izjave, ki jih je objavil časopis Dearborn Independent, so bile tako ognjevite, da je Hitler nekatere od teh izjav vključil v svojo knjigo Mein Kampf. Charles Lindbergh, še en goreč antisemit, je imel skrivno družino v Nemčiji in je ponosno nosil nacistično značko, ki mu jo je podaril Hermann Göring. J. P. Morgan mlajši je bil prav tako znan po svoji antisemitski nastrojenosti in je »preganjal judovski tisk« predvsem zaradi načina, kako je ta prikazoval njegovega očeta, čeprav je z Belmontom in Guggenheimi vzdrževal prisrčne prijateljske odnose. Med Teslovimi somišljeniki sta bila tudi železniški magnat z Long Islanda in besni antisemit Austin Corbin, ki je na plažah ob Atlantskem oceanu ustanavljal kopalne klube, v katere Judje niso imeli vstopa, ter raziskovalec Afrike in kongresnik William Astor Chanler, ki je močno zagovarjal predpostavke zloglasnih Protokolov sionskih starešin, razvpitega dokumenta, v katerem je bilo zapisano, da si Judje na skrivaj prizadevajo zavzeti svet.59 V Angliji razmere niso bile nič boljše, saj so se sredi tridesetih let na ulicah Londona odvijali neonacistični pohodi. Hiša Windsor je imela velike težave z odnosi z javnostjo zaradi kralja Edvarda VIII, ki se je moral odpovedati prestolu, s čimer je monarhija preprečila, da bi prišla njegova prijateljska srečanja z Adolfom Hitlerjem v javnost. V istem času, leta 1939, predsednik Roosevelt ni dovolil vplutja v Združene države čezoceanski ladji St. Louis, ki je prevažala več kot devetsto Judov na begu iz Nemčije. Tudi Kuba jih je zavrnila. V primeru mojega judovskega strica, ki je bil med drugo svetovno vojno v vojski in je bil nameščen v Karolini, so nekateri vojaki želeli videti njegove rogove. Še v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja sem tudi sam dobro vedel, da nekateri klubi za golf na Long Islandu, pravzaprav nedaleč od Wardenclyffa, Judom niso dovoljevali igranja. Tesla se je kot Srb zagotovo srečal s predsodki do njegove rase, tako v Evropi kot v Ameriki, deloma tudi zato, ker je prvo svetovno vojno sprožil atentat Srba na nadvojvodo Ferdinanda. Med drugo svetovno vojno so se Hrvati nagibali na stran nemških sil in v tej bratomorni vojni je bilo pobitih devetdeset tisoč Srbov. Pripadniki tretje skupine v tej regiji, ki se imenujejo Bosanci, a so v resnici muslimanskega porekla, so bili prav tako osovraženi od drugih dveh plemen, deloma zato, ker je Osmansko cesarstvo po bitki na Kosovu leta 1389 več stoletij pobijalo, klalo, posiljevalo in ropalo Hrvate in Srbe. Ko sem imel leta 2007 predavanja na Hrvaškem in v Srbiji, med Zagrebom in Beogradom zaradi zgoraj omenjene sovražnosti ni bilo direktnega leta, čeprav sta bili obe mesti prej desetletja del iste države. Kar zadeva antisemitizem in Teslove zaničevalne pripombe, lahko še danes opazimo številne primere tega predsodka, ki se pojavljajo po vsem svetu. Kljub vsemu pa so imeli Judje v Teslovem življenju pomembno vlogo. Arthur Korn, domnevno prvi, ki je Teslovo tehnologijo uporabil za elektronski prenos slik, je bil Jud, prav tako Jacob Schiff, ki je leta 1906 privolil, da bo dal izumitelju 10.000 dolarjev za dokončanje Wardenclyffa, če bo Tesla sam zbral 100.000 dolarjev »novega kapitala od odgovornih ljudi«.60 August Belmont, ki je financiral korporacijo Westinghouse, je bil Jud, prav tako Fritz Lowenstein, Teslov najbližji tehnični pomočnik v New Yorku in Colorado Springsu.61 Hugo Gernsback, prav tako Jud, ni samo objavil Teslove avtobiografije, ampak je imel tudi ključno vlogo pri tem, da je korporacija Westinghouse Tesli zadnjih deset let njegovega življenja krila najemnino v hotelu New Yorker. Ker je Tesla živel v dveh sobah, je bila njegova najemnina dvakrat višja od običajne. Obstajajo dokazi, da je strokovnjak za indukcijske motorje Bernard Behrend, ki je Teslo predlagal za Edisonovo medaljo, pomagal plačati Teslove dolgove v nekaterih od teh hotelov, in verjetno je bil tudi Behrend Jud. Leta pozneje je Tesla poskušal druge Jude, kot je bil Simon Guggenheim, navdušiti za nov postopek, ki ga je Tesla razvil za povečanje trdnosti in prevodnosti bakra.62 Pisal je tudi filmskemu producentu Carlu Laemmleju o svojem strokovnjaku za posebne učinke Kennethu Strickfadenu, ki je Teslovo tehnologijo uporabil zaradi njene vizualne moči v filmih, kot je Frankenstein. »Tesla je Laemmleja označil za genija, ker se je tako kot on sam uspešno boril proti Edisonovi kliki. Edison je imel namreč monopol nad ključnimi patenti za izdelavo filmov in ni dovolil, da bi jih uporabljali konkurenti.«63 Tesla je v producentu Laemmleju prepoznal sorodno dušo, zato mu je pisal, da bi se z njim pogovoril o ideji mnoštva svetov. »Nedvomno,« je dejal Tesla, »je v vesolju nešteto planetov, ki so bili, so ali bodo domovanje življenja v njegovih najvišjih oblikah.«64 Če bi bil Tesla besen antisemit tipa Henry Ford ali Charles Lindbergh, verjetno ne bi sodeloval s toliko ljudmi judovske veroizpovedi. Tesla v svojih pismih Katharine Johnson in J. Pierpontu Morganu ter pozneje britanskemu vojnemu ministrstvu svoje zaničevanje judovskega ljudstva prepoznava kot hinavsko, trezno in odkrito razočaranje nad svojo naravo. Srbski izumitelj je bil produkt svojega časa in je tako kot mnogi njegovi somišljeniki tudi sam verjel splošno sprejeti ideji antisemitizma z določenimi odstopanji. Gre vsekakor za obremenilno pomanjkljivost njegove osebnosti. Glede na trenutek, ko je bila druga svetovna vojna na vrhuncu, in dejstvo, da so imeli Nemci v Združenih državah Amerike močno peto kolono in da je komunizem prav tako predstavljal grožnjo, je razumljivo, zakaj je imel Hoover resne pomisleke ne le zaradi Teslovih zvez z nacističnim simpatizerjem Viereckom, ki je bil zaradi izdajalske dejavnosti v zaporu, anarhistom Titom de Bobulo, o katerem so vodili dosje, in Teslovim nečakom Savo Kosanovićem, za katerega je bilo znano, da podpira srbske časopise, temveč tudi zaradi Tesle samega, ki se je izmikal svojim dolgovom, živel skrivno življenje in že prodal strogo zaupne projekte vojaškega orožja tujim vladam. * * * XIII Pokrajina ob nemško-češki meji na severu Češke, ki je postala politični pojem za vse obrobne češke pokrajine, poseljene s »sudetskimi« Nemci in so bile leta 1938, malo pred začetkom druge, po priključene . (Op. prev.) XIV Angl. New Deal (op. prev.). XV Angl. The Great Depression (op. prev.). 14 Trumpovo poročilo Na podlagi te preiskave menim, da med dokumenti in lastnino doktorja Tesle ni znanstvenih zapiskov, opisov doslej nerazkritih metod ali naprav, ali pa dejanskih aparatov, ki bi lahko imeli pomembno vrednost za državo oziroma bi v neprijaznih rokah predstavljali nevarnost. Zato ne vidim nikakršnega tehničnega ali vojaškega razloga, zakaj bi še naprej hranili njegovo premoženje. – JOHN G. TRUMP Tehnični svetovalec 14. oddelek, NDRC1 Vojaška obveščevalna služba je na podlagi novice o izumiteljevi smrti hitro ukrepala. V sodelovanju z uradom za premoženjske zadeve tujcev so Teslovo premoženje prenesli v skladišče na Manhattnu, ki se je nahajalo le ulico vzhodno od Hell’s Kitchen na dvainpetdeseti ulici in sedmi aveniji. Dva tedna pozneje, 26. in 27. januarja 1943, je uraden pregled Teslovih stvari opravil profesor MIT John G. Trump skupaj z mornariškim fotografom in stenografom ter Willisom Georgeom, protiobveščevalnim agentom in vlomilcem v sefe, povezanim z mornariško obveščevalno službo in OSS. Iz samovoljnih in celo nenavadnih razlogov se po Trumpovem pozivu niso lotili nobene preiskave materiala, ki se je že nahajal v skladišču ali skrinjah, ki so zadnjih deset let pred Teslovo smrtjo čakale nedotaknjene v kleti hotela New Yorker. • E = MC2 • Leta 1909 je fizičarka Lise Meitner prisostvovala predavanju Alberta Einsteina o njegovi slavni enačbi. Potrebovala je nekaj časa, da je razumela bistvo, in sicer da je Einstein ustvaril matematični postopek za izračun pretvorbe mase v energijo. Tri desetletja pozneje, leta 1938, je Meitnerjeva preučevala nenavadno dejstvo, da če »veliko uranovo jedro razdelimo na dve manjši jedri, manjši jedri skupaj tehtata manj kot skupno izvorno jedro«. Ko je uporabila Einsteinovo enačbo, ki je pomenila množenje manjkajoče mase s kvadratom svetlobne hitrosti, je Meitnerjeva ugotovila, da je ta manjkajoči del, ki je predstavljal eno petino mase protona, »enakovreden 200 MeV« energije, to je 200 milijonov elektronvoltov!2 To je bilo leta 1938 presenetljivo odkritje, gromozansko v primerjavi z energijami običajnih kemijskih reakcij. Po eni strani je dokazovalo težko predstavljivo dejstvo o ogromnih energijah, ki so skrite v tako majhnih prostorih, po drugi strani pa je napovedovalo razvoj atomske bombe, zamisli, ki jo je H. G. Wells napovedal že leta prej. Nekaj let pred tem se je George Gamow, eden od utemeljiteljev kvantne mehanike, zaposlil na univerzi George Washington pod pogojem, da bo šola vsako leto gostila konference o teoretični fiziki. Leta 1938 je Meitnerjevo odkritje v mesto privabilo Nielsa Bohra, ki je takoj poiskal Gamowa, ta pa je poklical Edwarda Tellerja. »Pravkar je prispel Bohr,« je oznanil Gamow. »Pobesnel je. Pravi, da lahko nevtron razcepi uran.« Gamow je skupaj s spoštovanim znanstvenikom otvoril konferenco in oznanil, da je novica »razburkala dvorano«.3 Izvedljivost atomskega vojskovanja je s tem postala realna. Marca in aprila 1940 je Einstein predsedniku Rooseveltu poslal dve pismi, v katerih ga je pozval k pričetku financiranja jedrskih raziskav. Prisoten je bil strah, da bi Nemci z izdelavo atomske bombe lahko zmagali dobesedno čez noč. Vannevar Bush, utemeljitelj in vodja novega Državnega odbora za obrambne raziskave (NDRC), ki je poročal neposredno predsedniku, je izjavil: »Predstava se je začela, še preden je bilo to pismo sploh napisano.« Na vprašanje, ali bi lahko Einsteina vključili v projekt Manhattan, je vitki vodja novega NDRC, ki so ga opisovali kot golobradega strica Sama, dejal: »Neizmerno si želim, da bi mu lahko predstavil celotno zadevo in mu zaupal, vendar je to popolnoma nemogoče.« Zaradi »morda pretirane samozavesti, redkega obvladovanja zapletenosti washingtonske strukture moči, bistrega, domiselnega, a povsem praktičnega uma«4 in izjemne nagnjenosti k skrivnostnosti je Bush ocenil, da predstavlja Einsteinova filozofija skupaj z njegovim ugledom preveliko tveganje. Znanstveniki, ki so jih vključili v projekt, niso smeli izražati svojih filozofskih mnenj. Ali so bili vključeni ali pa ne, zato Einsteina niso vključili.5 Zgodovina se je pisala pospešeno. Leta 1939 so Poljsko napadle združene sile Sovjetske zveze in hitro razvijajočega se nacističnega imperija. Naslednje leto je predsednik Roosevelt z izvršnim ukazom za »usklajevanje vseh dejavnosti ministrstva za pravosodje v zvezi z vohunstvom, sabotažo in prevratništvom« ustanovil posebno obrambno enoto pri ministrstvu za pravosodje. Njena glavna naloga je bil popis vseh v Ameriki živečih tujcev ali tujih državljanov, ocena njihovih povezav s tujimi državami in potencialna nevarnost, ki jo predstavljajo. Roosevelt je za vodjo imenoval Lawrencea M. C. Smitha, dediča bogatega imperija pisalnih strojev Smith-Corona.6 Dve leti pozneje je Roosevelt v okviru te enote ustanovil Urad za premoženjske zadeve tujcev, »da bi do konca vojne varoval lastnino sovražnikov in njihovih zaveznikov v državi«. Predsednik Roosevelt je na podlagi Zakona o trgovanju s sovražniki v okviru ministrstva za finance ustanovil organizacijo, ki ji je dodelil uradna pooblastila nad premoženjem v tuji lasti. Za vodjo je imenoval Lea Crowleyja, nekdanjega bančnika in predsednika FDIC, Homerja Jonesa, ekonomista z Univerze v Čikagu, pa postavil za vodjo oddelka za preiskave in raziskovanje.7 Ker je bil Nikola Tesla povezan s tujimi državljani, so ga budno spremljali, še posebej, ker je starajoči se čarodej oglaševal svoje ultimativno orožje. To orožje so vse od prve svetovne vojne imenovali za obrambni ščit držav in je v tridesetih letih prejšnjega stoletja ponovno vzbudilo veliko zanimanja javnosti. Leta 1931 se je Tesla za svoj 75. rojstni dan znašel na naslovnici revije Time, voščila z dobrimi željami pa so mu pošiljali dostojanstveniki iz Amerike in vsega sveta. Med njimi so bili Nobelovi nagrajenci Robert Millikan, Ernest Rutherford, William Bragg, Wilhelm Röntgen, Albert Einstein in Arthur Compton. Vannevar Bush, dekan inženirske fakultete na MIT-ju, je zapisal: »Dragi dr. Tesla, vesel sem, da vam lahko ob vašem petinsedemdesetem rojstnem dnevu pošljem osebne pozdrave in dodam še svoje pohvale vaše edinstvene kariere, ki jih izrekam na Tehnološkem inštitutu Massachusetts, kjer cenimo celoten prispevek vašega izvirnega genija v korist človeštva.«8 Bush, ki je svojo doktorsko disertacijo napisal na temo oscilacij električnih vezij, je zagotovo dobro poznal Teslovo področje dela in njegove prispevke k električni teoriji. Bush je bil odličen znanstvenik, ki je pomagal razvijati elektronske naprave, vključno z analognimi računalniki, ki so temeljili na binarni kodi z vklopom-izklopom električne napetosti. Leta 1916 je zagovarjal svojo doktorsko dizertacijo na univerzah MIT in Harvardu, v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja pa je bil soustanovitelj podjetja za inženiring Raytheon. Leta 1940 si je Bush po odlični karieri na MIT-ju in na Carnegiejevem inštitutu, v spremstvu ministra za kmetijstvo, Henryja Wallacea, uspel zagotoviti sestanek na štiri oči z Rooseveltom, pa »ne zato, ker se je govorilo, da bo postal podpredsednik Združenih držav, ali ker [naj bi postal] predsednik Nacionalnega obrambnega sveta, ampak zato, ker je bil kot genetik rastlin edini znanstvenik v kabinetu«.9 Po legendi je Bush, oborožen z enim samim listom papirja, na katerem je opisal svoj načrt in videnje znanosti kot brezmejne, s sestanka odšel kot vodja NDRC, organizacije, ki je bila po Rooseveltovih besedah ustanovljena za »timsko delo in sodelovanje pri usklajevanju znanstvenega reševanja tehničnih problemov, ki so v vojni najpomembnejši. Njeno delo [bo] potekalo v največji tajnosti in brez vsakršnega priznanja javnosti.«10 Kmalu po tem srečanju je James Conant, Bushev sodelavec in predsednik univerze Harvard, kot odposlanec ministrov za vojno in mornarico odpotoval v Anglijo na srečanje z britanskim vojnim ministrstvom in je predsedniku Rooseveltu poročal o »potrebi [po ustanovitvi] posebnih skupin v Angliji za reševanje neposrednih vojaških težav in … potrebi po uradu za raziskave in razvoj za namene povezovanja z vojnim in mornariškim ministrstvom«. Conant je verjetno pod vplivom kanadskega Nacionalnega raziskovalnega sveta, ki je obstajal že skoraj dvajset let, zarisal organizacijsko shemo, po kateri je bil vodja tega novega urada za raziskave in razvoj izenačen s sekretarjema za vojno in mornarico, ki bi tako kot onadva poročal neposredno predsedniku. »V priloženem diagramu sem za direktorja navedel dr. Busha, saj vsi, ki smo bili z njim v stiku, menimo, da je edini človek, ki lahko prevzame to težko nalogo.«11 Roosevelt se je strinjal in s tem Busha iz vodje NDRC povišal v orožarskega carja ORD. To je pomenilo, da je Bush nadzoroval dobesedno na tisoče znanstvenikov in dejavnosti, ki se izvajajo v agencijah, kot so Državna akademija znanosti, Državni svetovalni odbor za aeronavtiko (predhodnik NASA) in služba za zvezo z britanskim vojnim ministrstvom. Poleg tega je imel nadzor tudi nad raziskavami in razvojem na Ministrstvu za vojno, vključno z vsemi vojaškimi vejami in tudi »drugimi agencijami, ki se ukvarjajo z obrambnimi raziskavami«. Revija Fortune je zapisala, da je, skrita pred javnostjo, nova Busheva agencija bolj tajna od kateregakoli od štirih vojaških rodov. Za Teslo je to pomenilo, da je postalo njegovo delo po zasegu njegovega premoženja še bolj nedosegljivo. Bush je zaradi grozeče vojne za sodelovanje pri projektu Manhattan hitro zbral elitno ekipo najodličnejših fizikov. Ta projekt se je odvijal v takšni tajnosti, da je bil celo Harry Truman, kot podpredsednik, iz dogajanja izključen. Bush je bil v tridesetih letih 20. stoletja dekan MIT, zato je svetovalce za NDRC in ORD izbiral med svojimi najbližjimi sodelavci. Poleg predsednika Harvarda, Jamesa Conanta, ki je Busha priporočil za položaj, so bili v ekipi še Karl Compton, predsednik MIT, njegov brat, Nobelov nagrajenec Arthur Compton, kapitan Lybrand P. Smith, dobitnik reda za zasluge, generalmajor Clarence C. Williams, vodja oddelka za orožje iz prve svetovne vojne, in Roger Adams, organski kemik in strokovnjak za eksplozive; poleg tega pa še več drugih posameznikov, ki so sodelovali pri projektu Manhattan, vključno s Frankom B. Jewettom, predsednikom Bell Labs in IEEE, »največje tehnične strokovne organizacije za tehnološki napredek na svetu«; Richardom C. Tolmanom, podpredsednikom NDRC in astrofizikom, ki je bil najbolj odgovoren za vabilo Albertu Einsteinu, naj se preseli v Združene države; in Irvinom Stewartom, direktorjem Univerze za hladno vojno in izvršnim sekretarjem projekta atomske bombe. Ko je Tesla umrl, je Smith kot vodja posebne obrambne enote stopil v stik s Hooverjem in ga obvestil, da je Urad za premoženjske zadeve tujcev pristojen za zaplembo Teslovega premoženja, Bush pa je Karlu Comptonu naročil, naj Trumpa zadolži za vodenje preiskave. Trumpova naloga je bila, da pripravi podroben seznam Teslovega premoženja in ugotovi, ali je kateri od izumov vojaškega pomena. V Kanadi pa so se vojaški strokovnjaki odločili za drugačen pristop. »Pred dvema tednoma sem imel v Washingtonu zanimiv sestanek z dr. Vannevarjem Bushem,« je pisal dr. C. J. Mackenzie, novi vodja kanadskega Nacionalnega raziskovalnega sveta, svojemu predhodniku, generalu Andrewu McNaughtonu, ki je leta 1940 poveljeval kanadskim oboroženim silam v Evropi. McNaughton je še vedno skušal oceniti izvedljivost Teslovega orožja, saj se je zadnjih nekaj let z izumiteljem intenzivno pogajal.12 »Najzanimivejši in najpomembnejši dogodki v zadnjem času so povezani z dogovori o sodelovanju, ki smo jih sklenili z našimi ameriškimi prijatelji,« je nadaljeval Mackenzie. »Američani se ukvarjajo s podobnimi stvarmi.« Mackenzie je imel v mislih nove tehnologije in napredne oborožitvene sisteme, kot so radar, podvodno bojevanje, reaktivna letala, hitri izstrelki, ognjevarna oblačila, hitrostrelne havbice na električni pogon in samokrmilna torpeda. »Zmožnosti velikih industrijskih raziskovalnih laboratorijev so za vse nas izjemno dragocene. Večkrat sem obiskal Washington, kjer sem se posvetoval z dr. Bushem in člani odbora. Kot dobro veste, je v teh krogih prisotna izjemna naklonjenost Veliki Britaniji. Znanstveno in tehnično so v vojni enako kot mi – in ne smemo pozabiti, da so še vedno nevtralna država.«13 Dve leti kasneje je Mackenzie McNaughtona obvestil, da so »Američani upoštevali vaš predlog, ki ste ga dali ob nedavnem obisku [v Washingtonu], in ustanovili tričlanski odbor, ki deluje na zelo visoki ravni in poroča neposredno predsedniku. Poimenovali so ga Združeni odbor za nova orožja.«14 Le šest mesecev pozneje je Tesla, ki se je več let pogajal z McNaughtonom, umrl, njegovi dokumenti so bili v Bushevih rokah, Amerika pa je bila močno zapletena v vojno. Bush, ki se je rodil le miljo stran od Bunker Hill, ob reki Mystic v predmestju Bostona, kot vnuk kitolovca in sin pridigarja, je bil na naslovnici revije Time opisan kot »vitek, oster …[in] Yankee, ki se je kot deček zaljubil v znanost«. Štiriinpetdesetletni Bush, ki je imel dva sinova v vojski, enega pri pehoti in enega pri letalstvu, in ki je bil redko brez pipe v roki, je veljal za »bistrega, iznajdljivega fizika … [čigar] delo je brez primere v zgodovini ZDA. Kot predsednik Združenega odbora za nova orožja in opremo vojske in mornarice je prvi civilist, ki je kadarkoli sodeloval v najvišjih vojaških sferah.« Z letnim proračunom, ki je presegal 135 milijonov dolarjev, od tega je bilo 50 milijonov dolarjev namenjenih samo razvoju radarjev in podmorniškega vojskovanja, je »Bushevo vojsko sestavljalo 6.000 najboljših ameriških znanstvenikov … njihovo delo je bilo obdano z neprekosljivo skrivnostnostjo. Administrativno osebje pogosto ne pozna niti imena orožja, ki ga razvijajo v njihovem laboratoriju. Nekatere posebej tajne projekte razvijajo v izoliranih obzidanih vaseh, ki jih brez posebnega dovoljenja nihče ne sme zapustiti.«15 Ob pregledu možnih strokovnjakov, ki bi lahko preučili Teslovo zapuščino, se je Bush odločil za nekoga, ki ga je dobro poznal, in sicer docenta fizike na MIT, Johna G. Trumpa, ki se je izkazal za odlično izbiro. Trump, rojen leta 1907, je magistriral iz fizike na univerzi Columbia, nato pa je presedlal na MIT, kjer je doktoriral pod budnim očesom Busha, takratnega dekana te šole. Pisalo se je leto 1933. Trump, ki je nekaj časa delal na področju načrtovanja transformatorjev za General Electric, je za svojo doktorsko disertacijo razvil rotacijski elektrostatični motor v vakuumski izolaciji, medtem ko je sodeloval z Robertom Van de Graaffom pri raziskavah fenomena visoke napetosti in vakuumske izolacije. Van de Graaff, ki je bil šest let starejši od Trumpa, je bil takrat svetovno znan po svojem generatorju. Tesla je nedvomno pritegnil pozornost teh dveh mladih fizikov, ne le zato, ker je bila Teslova tuljava ključnega pomena za njune poskuse, temveč tudi zato, ker je napisal pomemben članek o Van de Graaffovem generatorju, ki je bil marca 1934 objavljen kot spektakularna naslovnica v reviji Scientific American. Poleg tega je bil Tesla kmalu zatem s strani fizika Felixa Ehrenhafta, ki je nominiral Alberta Einsteina, tudi sam nominiran za Nobelovo nagrado. Trumpove raziskave na tem področju so »pripeljale do zasnove kompaktnih megavoltnih rentgenskih generatorjev za uporabo v medicinski terapiji, ki zahteva globinsko obsevanje«. Do leta 1940 so s Trumpovo aparaturo, ki so jo kupile številne bolnišnice, zdravili več kot tisoč bolnikov z rakom in drugimi obolenji. Leta 1942 so Trumpa imenovali za sekretarja Odbora za mikrovalovno tehnologijo pri NDRC, delal pa je tudi kot tehnični asistent dr. Karla Comptona, predsednika MIT in predsednika oddelka D pri NDRC. Dve leti pozneje, na vrhuncu druge svetovne vojne, je Trump kot svetovalec generala Carla A. Spaatza, poveljnika strateških zračnih sil v Evropi, sodeloval pri »ključnih vojnih projektih«, med drugim pri poskusih z infrardečo svetlobo in uporabi mikrovalovnega radarja pri obrambi pred nemškimi zračnimi napadi. Po sodelovanju z Van de Graaffom je Trump vodil visokonapetostni raziskovalni laboratorij MIT, kjer so v 30. letih prejšnjega stoletja izdelovali pospeševalnike delcev, ki so usmerjali snope elektronov, ionov in rentgenskih žarkov. Leta 1937, preden je razvil svojo medicinsko rentgensko opremo, je Trumpu uspelo pospešiti atomske delce v vakuumskem izolacijskem okolju in skupaj z Van de Graaffom ustvariti trideset megavoltov, kar je bila ena najvišjih napetosti, ki jih je človek kdaj zabeležil.16 Trump, sicer stric enega prihodnjih predsednikov Združenih držav, je bil očitno odlična izbira za analizo izvedljivosti Teslovega orožja s snopom delcev in Bush mu je to nalogo z veseljem dodelil. Leta 1941 je Bush ustanovil Urad za znanstvene raziskave in razvoj (OSRD), ki ga je Conant preimenoval v Urad za raziskave in razvoj (ORD), in ta je postal ogromna krovna organizacija, ki je nadomestila NDRC. Ker je imel Bush »kot predsednik velik posluh« in je nadzoroval množico novih orožij, je bil kot civilist, ki ga je tisk zdaj prikazoval kot »kinetično glavo, zadolženo za združitev tisočev ameriških znanstvenikov v ›supermožgane‹«, pogosto v sporu z višjimi vojaškimi častniki, ki jih je neredko označeval za »tehnično nepismene«.17 Kljub tem ego bitkam in teritorialnim sporom se je Bush seveda vse tesneje povezoval z vojnim ministrstvom, zlasti ko je njegovo delo pri razvoju radarja močno koristilo zadržani mornarici pri nenadnem bolj rednem lociranju nemških podmornic. Na domači strani je bil Bush tesno povezan s posebno enoto za vojno politiko, podružnico ministrstva za pravosodje pod vodstvom Lawrencea M. C. Smitha, ki je nadzorovala pravno službo za upravljanje s premoženjem tujcev. Ta je postala Urad za premoženjske zadeve tujcev (OAP), ki ga je vodil Leo Crowley, zdaj član kabineta Rooseveltove administracije. Po Teslovi smrti je Crowley stopil v stik z Irvinom Stewartom, ki je vodenje tega primera prepustil vodji newyorškega urada OAP Walterju Gorsuchu. Gorsuch je za to nalogo določil mladega odvetnika Irvinga Jurowa, ki je Trumpu in njegovim sodelavcem dovolil preučiti Teslove osebne predmete in odločiti, ali jih lahko izroči Teslovemu dediču Savi Kosanoviću. Ta je bil obenem veleposlanik Jugoslavije. Tesla je imel še enega nečaka, Nikolo Trbojevicha, očeta Williama Terba, vendar se je Trbojevich, ameriški državljan iz Detroita in tudi sam izumitelj, ki je izumil hipoidni zobnik, ki je izboljšal aerodinamiko avtomobila, odpovedal svojim pravicam, saj se je s sorodniki v Evropi strinjal, da njegov bratranec v Beogradu ustanovi muzej v Teslovo čast. V tem času so celotno Teslovo premoženje preselili v skladišče na Manhattnu, kjer je bilo skupno 120 skrinj in kovčkov, vključno z manjšimi sodi in zaboji, ki jih je Tesla uskladiščil, ko se je leta 1934 odselil iz hotela Governor Clinton. Približno dve leti pred smrtjo je Tesla skladišču preprosto prenehal plačevati pristojbine za skladiščenje, zato je podjetje Manhattan Storage v časopisu objavilo obvestilo, da bo na dražbi prodalo kakšnih petdeset skrinj. Napoved te dražbe je opazil novinar časopisa Herald Tribune John O’Neill, sicer Teslov biograf. Z novico je pohitel v stanovanje Save Kosanovića in ta je zbral denar za pokritje vseh preteklih dolgov, privolil pa je tudi, da bo še naprej pokrival stroške v višini približno petnajst dolarjev na mesec. S tem je preprečil uničujočo možnost, da bi dražba razpršila Teslovo neprecenljivo zapuščino. 26. in 27. januarja 1943 je Trump obiskal skladišče v družbi Charlesa Hedetniemija, glavnega preiskovalca OAP iz Washingtona, in treh posameznikov iz mornariške obveščevalne službe: Edwardom Palmerjem, ki je fotografiral in naredil mikrofilmske kopije mnogih artefaktov in korespondence, Johnom Corbettom, ki je bil Trumpov stenograf, in Willisom Georgeom, ki so ga označili za »civilnega agenta«.18 Vendar Willis George ni bil zgolj »civilni agent«, ki je delal za mornariško obveščevalno službo, temveč tudi vohun za »Divjega Billa« Donovana, vodjo OSS. »Večina ljudi bi to poimenovala vlom, vendar je, kadar se to počne v imenu strica Sama, prikriti vstop najprimernejša besedna kamuflaža, ki se uporablja za prikrivanje vlomov in nepooblaščenega vstopa ameriške vlade,« je George objavil na zadnji strani ovitka svoje knjige o tajnih operacijah in s tem evfemizmom odlično dopolnil njen naslov.19 George je bil priznani vlomilec, ki je za vlado kradel dokumente tujim diplomatom, zato ni dvoma, da so ga zaradi njegovega talenta izbrali za odpiranje ključavnic različnih Teslovih skrinj in trezorja, in vse to v dobro nacionalne varnosti.20 Desetletje pozneje, ko je Kosanović končno pridobil nadzor nad zapuščino in odprl sef, je ugotovil, da manjkajo ključi (našli so jih v drugi skrinji) in Teslova Edisonova medalja, ki je niso nikoli vrnili. V sef je bilo brez dvoma vlomljeno, in to najverjetneje s strani Georgea. Ali se je George prikradel tudi v hotel Governor Clinton in ukradel Teslovo orožje s snopom delcev, ki naj bi bilo domnevno shranjeno v hotelskem sefu? Ta možnost vsekakor obstaja. Ko je šel Trump v skladišče, z namenom, da v pričakovanju odkritja tam shranjenega orožja pregleda vsebino skrinje, je namesto tega našel povsem običajno električno napravo, vredno nekaj sto dolarjev. To je zaskrbelo vseprisotnega Bloycea Fitzgeralda. Fitzgerald je bil takrat vojak v ameriški vojski in je v vojaški kartoteki naveden tudi kot »svetovalni inženir« za NDRC za področje »letalstva, raketnih lanserjev in havbic, hidravlike in posebnih projektov oborožitve«, torej seveda tudi za razvoj Teslovega orožja s snopom delcev. Ta nenavadni položaj za civilista nakazuje, da je morda delal neposredno za generala majorja Clarencea C. Williamsa, vodjo pravne službe pri NDRC. Tako ali tako je Fitzgerald zaradi svojega položaja lahko potoval na MIT, kjer je pri tej napravi sodeloval s profesorji Woodruffom, Keenanom in Kayejem, nekaj časa pa je preživel tudi v letalski bazi Wright Field, kjer se je posvetoval z inženirji in vojaškim osebjem.21 Tesla je Fitzgeraldu povedal, da je takšno orožje izdelal, in ponovil zgodbo, ki jo je povedal vodstvu hotela, da je naprava shranjena v sefu hotela Governor Clinton, ključ sefa pa se nahaja v njegovem sefu v hotelu New Yorker. Fitzgerald je zato o tej pomembni informaciji obvestil FBI in druge organe vojaške obveščevalne službe. Ko orožja niso našli, je Fitzgerald nadaljeval z iskanjem. Ko je postalo jasno, da naprava manjka, se je Fitzgerald odločil poiskati nasvet polkovnika Thomasa Parrotta iz vojaške obveščevalne službe. Parrott, ki je postal kasneje vohun Cie, je predvideval, da mora Fitzgerald, ker je Willis George, najeti tat, delal tudi za »Divjega Billa« Donovana, vodjo OSS, povprašati še tam. Dogovorili so se za sestanek z Jamesom R. Murphyjem, Donovanovim vodjo protiobveščevalne dejavnosti, in ga prosili, naj poišče vse informacije o tem, kje je orožje. Vsebino tega srečanja so posredovali polkovniku T. B. Hollidayu v oporišču Wright-Patterson, ki je do takrat od Lloyda Shaulisa iz OAP prejel fotostatične kopije celotne dokumentacije o orožju s snopom delcev. Holliday je v pismu OSS, v katerem je opisal sestanek s Fitzgeraldom, zahteval, da »vse kopije, prevode Teslovega gradiva, zlasti tistega, ki se nanaša na širjenje visokofrekvenčnih tokov«, pošljejo v zračno bazo, vendar mu je Murphy odpisal, da OSS takšnega materiala nima.22 Fitzgerald se je nato srečal z Laurenceom Cardeejem Craigiejem, ki kot brigadni general ni bil le poveljnik glavnega inženirskega oddelka v oporišču Wright-Patterson, temveč tudi prvi vojaški pilot, ki je poletel z reaktivnim letalom. To je izvedel v začetku štiridesetih let 20. stoletja, ko je bil Tesla še živ, vojna pa je še vedno divjala. Če na to pogledamo z drugačne perspektive, bi se zdel Craigie poznavalcem kot Chuck Yeager ali John Glenn svojega časa, le da je bil njegov dosežek tako tajen, da so njegovo letalo zakamuflirali, mu na nos pritrdili lesen propeler, na dovode zraka pa namestili ponjave, da bi prikrili njegove resnične sposobnosti.23 Prepričan v pomembnost Teslovega izuma, v popolnem nasprotju s Trumpovo samovšečno odločitvijo, da ga zavrne, se je Fitzgerald v svojem nadaljnjem prizadevanju za razvoj nečesa, kar je bilo po njegovem mnenju morda edino sredstvo za zaščito države pred napadom sovražnika, ki bi bil morda sposoben uporabiti celo atomsko bombo, odpravil v najvišje kroge vojske. Craigie je pisal Hooverju in ga po svojih najboljših močeh prosil za pomoč »pri obrambi države«, vendar tudi FBI, ki je preverjal pri Bushu, ni mogel najti Teslovega prototipa.24 Izmuzljivi izumitelj je hotelu Governor Clinton dolgoval 400 dolarjev najemnine. Na vrhuncu velike gospodarske krize, ko je bilo mogoče petčlansko družino nahraniti za manj kot en dolar, je bilo to veliko denarja. Tesla je hotelu izročil napravo, za katero je trdil, da je orožje s snopom delcev, in jo ocenil na 10.000 dolarjev ter jih opozoril, da je zelo nevarna. Približno desetletje pozneje je Tesla Fitzgeraldu povedal, da je prototip še vedno tam, varno shranjen v sefu, ključ pa je pri njem. To zgodbo je potrdil skrbnik golobov Charles Hausler, ki se spominja, da mu je Tesla v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja dejal, da je naprava, ki jo je imel na strehi hotela poleg golobnjakov, »zelo nevarna«.25 Hotel je predložiti tudi Teslovo lastnoročno napisano opombo, ki naj bi to trditev potrjevala. Tako ostaja nejasno, ali (1) je Tesla sploh kdaj izdelal prototip orožja s snopom delcev, (2) ali je ta prototip dal hotelu kot jamstvo za dolg, ki mu ga je bil dolžan, ali pa (3) je spretni izumitelj preprosto prevaral hotel, da bi se izognil dolgu, ki ga je imel. Dejstvo, da je bil Willis George ne le plačani razbojnik, ki je delal za vojaško obveščevalno službo, ampak se je s to dejavnostjo tudi ponosno hvalil v knjigi, daje slutiti, da je morda res ukradel tako imenovani žarek smrti, še preden je Trump prišel do njega, in če je tako, morda še vedno obstaja v kakšnem tajnem skladišču vojaške obveščevalne službe. V manj kot dveh dneh je Trump pregledal celotno Teslovo zapuščino, ki je med drugim obsegala skoraj dvesto tisoč osebnih dokumentov, kot so pisma, časopisni in tehnični članki, artefakti in podobno, pri čemer se je vnaprej odločil, da ne bo odprl nobene skrinje, ki je bila starejša od desetih let. To pomeni, da je Trump priznal, da ni odprl med šestdeset in osemdeset skrinj in kovčkov, čeprav je mogoče, celo zelo verjetno tudi to, da je Edward Palmer, fotograf in pripadnik mornariške obveščevalne službe, sam fotografiral večino korespondence iz tega zgodnejšega obdobja. V mikrofilmskih arhivih Kongresne knjižnice v zvezi s Teslo, ki sem jih preučeval, je vključena osebna korespondenca iz devetdesetih let 19. stoletja in začetka 20. stoletja med Teslo in osebami, kot so njegov tajnik George Scherff, Robert in Katharine Johnson, George Westinghouse in podjetje Westinghouse, J. Pierpont Morgan in njegov sin J. P. Morgan mlajši. Ker se je Teslov izum orožja s snopom delcev začel precej pred samovoljnim datumom, ki ga je določil Trump (deset let pred letom 1943), je bila njegova odločitev, da ne upošteva zgodnejših del, napačna in dejansko v nasprotju s poročilom FBI, ki je pokazalo, da je bil Tesla v zadnjih nekaj letih svojega življenja manj prepričljiv, zaradi česar bi bili njegovi zgodnejši dokumenti pomembnejši od poznejših. Vsekakor je Trump kljub pomanjkanju časa opravil izjemno obsežno delo, rezultat pa je bil dosje, znan kot Trumpovo poročilo, v katerem so bile podrobno opisane številne Teslove ključne ugotovitve in tudi bombastični dogodki. Poročilo je poslal washingtonskemu uradu za pomorsko obveščevalno dejavnost, kopije poročila pa so posredovali tudi uradu OAP in FBI ter nekaj let pozneje letalskemu oporišču Wright-Patterson. Trump ni le odkril izmuzljivega strogo zaupnega dokumenta o orožju s snopom delcev, katerega podrobnosti je opisal v svojem poročilu, ampak je prišel tudi do presenetljivega odkritja, in sicer da je Tesla leta 1935 to orožje prodal Sovjetski zvezi za 25.000 dolarjev, morda pa tudi Kanadčanom in britanskemu vojnemu ministrstvu! Leto prej, spomladi 1934, je Tesla večerjal s Samuelom Montgomeryjem Kintnerjem, pomočnikom podpredsednika korporacije Westinghouse. Tesla je imel zagotovo mešane občutke, saj je Westinghouseu trideset let poskušal prodati svoje radijske patente. Vendar je Westinghouse v času, ko so Teslovi patenti potekli, že ustanavljal lastno radiodifuzno postajo, neposredno konkurenco Marconiju, čigar patenti in organizacija so bili vključeni v RCA pod vodstvom Davida Sarnoffa, ki ga je Tesla poznal. Ko sta Sarnoff in njegovo podjetje ob ustanovitvi podjetja RCA od ameriške vlade prejela 700.000 dolarjev ali več in je vlada omogočila uporabo različnih patentov, ki si jih je prisvojila med vojno, je Tesla dobil majhen odstotek od 23.000 dolarjev, ki jih je v tej poravnavi prejel Fritz Lowenstein.26 Zaradi prevlade družbe RCA je bila korporacija Westinghouse potisnjena v ozadje. Ker so bili prisiljeni posodobiti svojo opremo, so za različne patente in pripadajočo opremo porabili več milijonov dolarjev. Edwinu Armstrongu so na primer za njegove patente za regeneracijo in superheterodin plačali 335.000 dolarjev in verjetno še dodatnih 200.000 dolarjev Leeju DeForestu za podobne patente, da bi preprečili pravni spor med tema dvema izumiteljema.27 To ni bilo všeč Tesli, čigar delo je bilo osnova teh brezžičnih izumov. Dobro desetletje pozneje sta se sestala in Tesla je bil dobro razpoložen. Kintner je bil barvit človek, izumitelj »črnskega robota«, ki je bil na neki način posnemanje Teslovega telautomatona, to je njegovega daljinsko vodenega robotskega čolna. Na eni od znanih fotografij je Kintner robotu na glavo položil jabolko in se pretvarjal, da ga strelja z lokom in puščico. Ob izmenjavi svojih zgodb sta se dobro zabavala. Dobro razpoložen je Tesla Kintnerja prepričeval v nakup njegovega orožja s snopom delcev, ki ga je imenoval »žarek miru«. Če bi imele vse države tako močan obrambni ščit, bi vojna postala odveč. Napadanje drugih držav bi bilo brezplodno, ker bi bila ta možnost onemogočena. »Dolga leta sem se trudil najti rešitev za najbolj pereč problem človeštva,« je Tesla dejal Kintnerju, »to je zagotavljanje miru, in postopoma sem prišel do idealnega sredstva za dosego tega cilja … Moje orožje [s snopom delcev] bo zagotavljalo popolno zaščito vsaki državi … in Mednarodna mirovna konferenca bo vztrajala pri njegovi takojšnji in vsesplošni uporabi.« Kintner je te informacije posredoval oddelku za raziskave in razvoj pri Westinghouseu, vendar so ostali skeptični. Tesla je vztrajal, da »sem obelodanil vsa načela, ki so s tem povezana, in nadaljeval bom s popolno samozavestjo, ki je vsi strokovnjaki sveta ne morejo omajati«. Kintner je Tesli zaželel vse dobro, a je kot predstavnik Westinghousea zavrnil nadaljnje pogovore o zadevi.28 Potem ko ga je pri njegovem prizadevanju, da bi na ta nenavaden način pripomogel k svetovnemu miru, zavrnilo veliko ameriško podjetje, je Tesla svojo pozornost usmeril v tujino. Tesla je bil znan po tem, da je bil v zvezi z denarjem zelo lahkomiseln, toda v tridesetih letih 20. stoletja so se njegovi prihodki močno zmanjšali. Glede na to, da je v tem času od Sovjetov verjetno prejel ček za 25.000 dolarjev (500.000 dolarjev v današnjih dolarjih), je težko razumeti, kam je šel ves denar. Obstajajo dokazi in možnost, da je v strojni delavnici Colemana Czita v bližini mostu na križišču 59. ulice in 3. avenije ustanovil skrivni laboratorij in morda je tam res izdelal prototipe svojega orožja s snopom delcev. Eksperimentiranje je drago, Tesla pa se je v tistem času ukvarjal s številnimi raziskavami. Kot je povedal Johnu O’Neillu, je na primer s Czitovim sinom Julijem odbijal žarke z Lune in si prizadeval zajeti kozmično sevanje kot vir obnovljive energije. Verjetno je financiral tudi ta skrivni laboratorij in pomagal plačevati Czitovo najemnino, sodeloval pa je tudi z arhitektom Titusom de Bobulo, da bi zasnoval sodobnejši Svetovni telegrafski center, kot je bil Wardenclyffe. Ta je dejansko zelo spominjal na velike Van de Graaffove generatorje, ki so krasili Teslov članek, napisan leta 1934 za Scientific American. Izumitelj je Robertu Johnsonu v poznejših letih podaril tudi več tisoč dolarjev. Zaskrbljujoče pa je, da ni pokril svojih drugih dolgov, ki so znašali približno 2800 dolarjev. To vsoto je namreč dolgoval hotelom Pennsylvania, St. Regis in Governor Clinton. Če bi Tesla res prišel do tako visokega zneska, bi si mislili, da bi bil motiviran za izpolnitev teh obveznosti. Vendar to za metropolitanskega dandyja ni bilo nič novega. »Njegova korespondenca z odvetnikom Georgeom Fosterjem [samo] med letoma 1912 do 1917 razkriva 34 tožb, in to ni bilo vse. V večini primerov je bil tožen zaradi neplačevanja različnih obveznosti.« Te tožbe so vključevale zahtevke »podjetja Gavin Machine Company za delo na parni turbini, podjetja Yellow Taxicab Co. za neplačane račune za taksi in mesta New York za neplačane davke«, in to samo za eno petletno obdobje.29 S Teslovo nepripravljenostjo za plačilo najemnin ali kritje teh preteklih dolgov se je pokazala njegova prava značajska pomanjkljivost. Poleg tega se je pojavilo vprašanje, zakaj je to fantastično orožje sploh prodal Sovjetom. Nedvomno je bila transakcija strogo zaupna iz več razlogov, med drugim tudi zato, ker bi Teslov najbližji prijatelj Robert Johnson takšnemu dogovoru nasprotoval. Če bi Johnson vedel, da Tesla Sovjetom prodaja napreden oborožitveni sistem, bi ta predrzna poteza lahko prekinila njuno izjemno tesno prijateljstvo. Johnson je kot veleposlanik v Italiji v času vlade Woodrowa Wilsona pisal Wilsonovemu državnemu sekretarju Bainbridgeu Colbyju in mu čestital za tako imenovano Colbyjevo noto. Leta 1920 je Colby pisal italijanskemu veleposlaniku in v pismu izrazil veliko nasprotovanje zamisli, da bi Sovjeti svoje komunistične ideje širili na Poljsko. Po Johnsonovem mnenju je bil to odziv na Lloyda Georgea, angleškega ministrskega predsednika, ki je v Poljski videl »ne narod, temveč zgolj masko. In kaj lahko pričakujete od države, katere predsednik vlade je pianist?« Šlo je za pianista Ignacyja Paderewskega, ki je dejansko postal predsednik poljske vlade in je bil dober prijatelj tako Johnsona kot Tesle.30 Zanimivo pri tem dogodku je, da so Angleži že leta 1920 sprejeli politiko popuščanja, v tem času Stalinu, kasneje pa seveda Hitlerju. Če preskočimo v trideseta leta 20. stoletja in imamo v mislih sporazum, ki ga je Tesla sklenil s Sovjeti, je bila izvolitev Franklina Roosevelta leta 1932 za Johnsona opozorilo, saj se je Roosevelt odločil Sovjetom za trgovino odpreti vrata ZDA. Instrument je bila družba Amtorg Trading Corporation. Johnson je Colbyju pisal, da je odločno proti Rooseveltovi politiki do Sovjetov. »Delam vse, kar je v moji moči, da se temu zoperstavim, saj so Sovjeti organizirali … propagandno [kampanjo] proti predstavniški demokraciji tukaj in drugod.«31 Leto prej je pisal Colbyju in ga vprašal: »Ali se spomnite, da sem avgusta 1920, ko so Rusi napadali Varšavo, po brzojavki ministrstvu izrazil upanje, da boste vi (ali ministrstvo) videli način, kako slediti Franciji v naklonjeni politiki do Poljske?«32 Ta pisma nam povedo, da Teslova odločitev o pomoči pri oboroževanju Sovjetov ni bila zgolj sporna, temveč je bila tudi v nasprotju z željami Teslovega najtesnejšega prijatelja. Ali je Tesla to storil samo zaradi denarja? Mar je res verjel, da bi bilo konec vojn, če bi imela vsaka država takšno orožje? In če je tako, zakaj v tem času naprave ni ponudil ameriški vladi? Čeprav je Tesla nekaj let pozneje, ko je izbruhnila vojna, ameriški vojski res prosto razkril podrobnosti o svojem orožju s snopom delcev, se zdi, da so na to, da ga leta 1935, ko je podrobnosti prodajal Sovjetom, ni ponudil Američanom, vplivala njegova politična nagnjenja. Tako kot številni pripadniki višjega sloja je tudi sam odločno nasprotoval politiki Franklina Delana Roosevelta. Tesla je v pismu Franku Vanderlipu, bančnemu mogotcu in Morganovemu družabniku ter enemu od ustanoviteljev Federal Reserve, zapisal: »Niti najmanj ne dvomim, da bi lahko vlado pripravil do podpore, če bi le želel potegniti prave vzvode … vendar pa nočem izpopolnjevati svojega izuma z denarjem, pridobljenim s fašističnimi metodami, ki so v nasprotju z voljo prebivalstva.«33 Danes si težko predstavljamo prikrito sovražnost, ki so jo mnogi pripadniki nasprotne politične strani gojili do demokratov ali Roosevelta, ko ga danes tako pogosto prikazujejo s tolikšnim spoštovanjem. Primerjava Rooseveltovega predsedovanja s fašističnim režimom v tridesetih letih prejšnjega stoletja je bila pravzaprav običajna in je imela drugačno konotacijo kot med vojno in po njej. Na splošno se je ta kritika nanašala na Rooseveltovo centralizacijo oblasti, podobno kot je to počel Mussolini v Italiji.34 Tesla, tako kot številni republikanci tistega časa, je temu jasno nasprotoval. Tesla in Johnson sta nasprotovala Rooseveltovi politiki iz skoraj diametralno nasprotnih razlogov: Johnson zato, ker je Roosevelt odprl vrata Sovjetom, Tesla pa zaradi Novega dogovora. Stalin je zunanjemu svetu tako dobro predstavil idealizirano podobo Sovjetske zveze, da so številni levo usmerjeni intelektualci zamisli o delitvi bogastva izražali naklonjenost, v resnici pa je v skriti notranjosti Sovjetske zveze vladal z morilsko železno roko, kar Tesli in večini zahodnjakom ni bilo znano. Številni idealistični simpatizerji komunizma, kakršni so bili hollywoodska deseterica in različni intelektualci, so verjeli v rožnato podobo, ki jo je Stalin znal prikazati, in tudi Tesla je očitno verjel vanjo. To pa je bilo ravno v nasprotju s pogledom, ki ga je imel njegov dober prijatelj Johnson. Čeprav je iz pisma Irvinga Jurowa (glej 1. poglavje) razvidno, da je ameriška vlada slutila, da je Tesla podrobnosti svojega orožja prodal Rusom za kraljevsko vsoto, je zelo vprašljivo, ali bi Johnson ali kdorkoli drug, razen Teslove tajnice, prepoznal Teslovo resnično povezavo z državo, katere cilji so bili tako nasprotni ameriškemu načinu življenja.35 V naslednjem nenavadnem pismu Andrewu Robertsonu, predsedniku korporacije Westinghouse, ki se verjetno nanaša na prejšnjo korespondenco v zvezi s predlaganim prikazom brezžičnega prenosa energije na svetovnem sejmu v New Yorku leta 1939, Tesla omenja, da je za prodajo enega od svojih izumov dobil natanko 25.000 dolarjev: New York 22. maj 1941 Westinghouse Electric & Mfg. Co. 150 Broadway, New York, NY v roke predsedniku Andrewu W. Robertsonu Gospodje: Dovolite mi, da vas spomnim na posebni predlog, s katerim sem se pred kratkim obrnil na vas, v celoti pa sem ga pojasnil vašim inženirjem. Njihov odnos … me je boleče presenetil…. [Šlo je] za predstavitev pojavov vrtečega se polja v velikem obsegu … Mali obroč polja in moč le 100 konjskih moči bi povzročila vrtenje občutljivih naprav v razdalji dvajsetih metrov okoli obroča, z večjim obročem in zadostno močjo pa bi se pojav prikazal tudi na veliki razdalji. To bi bil za korporacijo Westinghouse resnični triumf. Ker pa se za to niste odločili, sem se povezal s koncernom, ki ima v svojih vrstah tri znanstvenike svetovnega slovesa … Za začetek poslovnega sodelovanja so mi plačali petindvajset tisoč dolarjev in mi obljubili ponovni sestanek čez nekaj mesecev. Po vrnitvi so mi sporočili, da so testi prinesli zadovoljive rezultate in so pripravljeni na nadaljevanje sodelovanja. To je zame pomenilo veliko denarja, a sem se dolga leta posvečal vzreji perutnine, ki letno stane več milijard dolarjev. Umetno vzrejena perutnina ni primerna za človeški želodec. Jajca so žilava, meso pa nasičeno z olji, zaradi česar telo ne more asimilirati beljakovin. S pomočjo zelo sposobnega kemika sem pripravil spojino, ki sem jo poimenoval »Factor Auctus«, kar pomeni »Stvarnik rasti«, in ki jo vsak dan dajemo kokošim in golobom kot dopolnilo njihove prehrane, kar prinaša čudovite rezultate. Hvaležni mi boste, ko boste poskusili okusna jajca in meso, ki jih pridobivamo po tem revolucionarnem postopku. Verjemite mi, resnično vaš, Nikola Tesla36 Factor Auctus je postal blagovna znamka, ki jo je ustvaril Tesla, kot simbol pa je uporabil petelina. To je bila posebna hrana za golobe in piščance, verjetno pa tudi za ljudi, ki so jo pripravljali iz zelja, korenja, cvetače, pora, zelene, belega krompirja, sladkega krompirja, špinače, svežega paradižnika, bele repe, solate in tapioke.37 To pismo je posebno iz več razlogov. Robertson je razvrednotil Teslov znanstveni prispevek v drobni knjižici, ki jo je napisal o Georgeu Westinghouseu. V njej je odkritje vrtečega se magnetnega polja, izum indukcijskega motorja in večfaznega sistema izmeničnega toka pripisal Williamu Stanleyju! Robertson je zanimivo pisal tudi o sovražnosti, ki jo družba pogosto čuti do velikega izumitelja, medtem ko je v istem traktatu tako očitno Tesli izkazal nespoštovanje in ga prezrl v korist Stanleyja.38 Na misel mi pride psihološki mehanizem projekcije, s katero pisec drugim pripisuje lastnosti, ki jih ima sam. To, da vodja korporacije Westinghouse dobesedno temeljno tehnologijo njegovega podjetja pripiše napačni osebi, je neverjetno neobičajen primer sovražnosti, ki je bila do srbskega izumitelja prisotna v nekaterih frakcijah Westinghouseovega tabora. Ko Robertson govori o sovraštvu družbe do posameznega izumitelja, se mi zdi, da pravzaprav govori o sebi. Teslovo pismo Robertsonu se zaradi dramatičnega neskladja na prvo branje zdi, kot da ga je napisal norec. Pismo se začne z razpravo o metodi brezžičnega prenosa energije, ki je povezana s Teslovim vrtečim se magnetnim poljem, konča pa z razpravo o hranjenju piščancev in golobov s posebno prehrano. Tesla je bil takrat že precej star, bližal se je sredini osemdesetih let. Ni bil več zdrav in morda ni mogel več jasno razmišljati. Morda pa je bil le jezen na Robertsona, ker mu je »ukradel« njegovo kultno odkritje in ga pripisal drugemu. Robertson je bil predsednik podjetja, ki je dobesedno v velikanski meri temeljilo na izkoriščanju Teslovih izumov. Torej je Tesla bodisi malce zblaznel bodisi napisal pismo táko zato, da bi se nekako maščeval Robertsonu. Druga stvar, ki jo omenja Tesla, pa je, da je za prodajo izuma prejel 25.000 dolarjev, natanko toliko, kolikor je najverjetneje prejel od Sovjetov pet let prej, ko je podrobnosti o svojem orožju s snopom delcev predal A. A. Vartanianu iz podjetja Amtorg Trading Corporation. To drugo je bilo daleč najpomembnejše razkritje v Trumpovem poročilu, torej da je Tesla podrobnosti o tej želeni napravi prodal sovražni državi. Ne pozabite, da so Sovjeti s propagando poskušali spodkopati ameriško ideologijo in da so se kmalu po sklenitvi sporazuma povezali z nacistično Nemčijo, ko so skupaj napadli Poljsko. Rusi so postali naši zavezniki šele z operacijo Barbarossa, nacističnim vojnim načrtom za zavzetje Ukrajine. Pisal se je 22. junij 1941 in ta datum predstavlja prelomnico v vojni, saj se je Hitler neumno zaletel v vojno na dveh frontah. Zakaj je Hitler napadel Rusijo? Delni razlog je bil verjetno paranoja. Ker je sam zlahka prekršil sporazum, je domneval, da ga lahko prekrši tudi Stalin. Vendar je bil glavni razlog končni cilj, namreč razširiti svoje ozemlje v Ukrajino, da bi iztrebil avtohtone Slovane, ki jih je imel za manjvredne, in to bogato kmetijsko deželo ponovno naselil s svojim superiornim arijskim ljudstvom. Po preučitvi razmer postane bolj razumljivo, zakaj je Hitler najprej napadel Francijo. Bal se je, da bi Francija, ki je imela z Rusijo sklenjeno pogodbo, ob napadu Nemčije na Ukrajino napadla Nemčijo, ki bi se znašla v vojni na dveh frontah. Zato se je najprej usmeril na zahod in ustvaril zaščitni pas, da bi se lahko nato usmeril na vzhod in zajel veliko rodovitno območje, s katerim bi lahko nahranil svoje ljudstvo in mu tako omogočil širitev. Ker je veliko britanskih vojakov pobegnilo, ko je med čudežem pri Dunkerque Nemčija vdrla v Francijo, to ni bila najboljša poteza, saj je Hitler še vedno tvegal vojno na dveh frontah. Vendar so bili zavezniki v tem trenutku močno ohromljeni, saj je bilo z invazijo na Belgijo in Francijo zajetih skoraj dva milijona francoskih, britanskih in poljskih vojakov, predvsem pa je bila Amerika junija 1941 še vedno nevtralna. Če Japonska ne bi napadla Havajev, bi se ameriški vstop v vojno najverjetneje še bolj zavlekel, kar bi Hitlerju morda dalo dodatni čas, ki ga je potreboval za dokončno zavzetje Rusije. Mrzle zime, zaradi katerih je umrlo od tri do štiri milijone nemških vojakov, so bile morda še vedno prevelika ovira za zmago. Na milijone ljudi je dobesedno zmrznilo. Hitler, aroganten in na koncu samouničevalen narcis, je bil preprosto tepec, ki ni poslušal svojih generalov in se ob nastopu zime torej ni umaknil. Ravno zaradi tega je vojna na dveh frontah, ki je sledila, skupaj z vstopom Združenih držav le šest mesecev po operaciji Barbarossa, pripravila temelje za končni udarec. Če Japonska ne bi napadla Pearl Harborja ali če bi ga napadla šest ali osem mesecev pozneje, je povsem mogoče, da bi Hitler izpopolnil svoja reaktivna letala ali razvil svoje rakete V-2, ki naj bi po načrtih letele po ionosferi in zadele ameriške cilje, kot je New York. Če bi se to zgodilo, bi bile ZDA v povsem drugačnem položaju in bi bile morda prisiljene pristati na pogodbo za končanje vojne, kar bi Hitlerju omogočilo, da bi ostal na oblasti. Bolj ko proučujemo drugo svetovno vojno, bolj postaja jasno, da so imeli zavezniki srečo, da so zmagali. To je eden od razlogov, zakaj je bilo Teslovo orožje s snopom delcev tako pomembno za ključne frakcije oboroženih sil, ki jih je Trumpova porazna ugotovitev, da izumi tega čarodeja nimajo vojaške vrednosti, nedvomno osupnila. Trump se je izrazil takole: Eksponat F – Trumpovo poročilo »Nova umetnost projiciranja koncentrirane nedisperzijske energije prek naravnih medijev.« Ta Teslov dokument brez datuma opisuje elektrostatično metodo za proizvodnjo zelo visoke napetosti z zelo veliko močjo. Ta generator se uporablja za pospeševanje nabitih delcev, domnevno elektronov. Takšen snop visokoenergijskih elektronov, ki prehaja skozi zrak, je »koncentrirano nedisperzijsko« sredstvo, s katerim se energija prenaša skozi naravne medije. Kot sestavni del te naprave je opisana vakuumska cev z odprtim koncem, v kateri se izvede pospeševanje elektronov. Predlagana shema je v določeni meri povezana s sedanjimi sredstvi za proizvodnjo katodnih cevi z visokoenergijskim katodnim žarkom s skupno uporabo visokonapetostnega elektrostatičnega generatorja in evakuirane pospeševalne cevi. Znano pa je, da takšne naprave, ki so sicer zanimive za znanost in medicino, ne morejo prenašati večjih količin energije v nerazpršenih snopih na velike razdalje. Teslova razkritja v tem memorandumu ne bi omogočila koncentracije uporabnih kombinacij generatorja in cevi celo omejene moči, čeprav so splošni elementi takšne kombinacije podrobno opisani.39 Na to dogajanje lahko gledamo z več vidikov. Vsekakor je res, da orožje s snopom delcev, kakršno je Tesla opisal v svojih načrtih, še ni bilo realizirano. Trump je imel tudi veliko izkušenj z ustvarjanjem izjemno visokih napetosti in gradnjo pospeševalnikov delcev. V tem pogledu je imel Trump prav. Vendar pa je Trump v svoji oceni naredil več ključnih napak, saj je trdil, da je Tesla nameraval »pospeševati nabite delce, verjetno elektrone«, in da napetost, ki bi jo ustvaril, v nobenem primeru ne bi bila primerna za pošiljanje takšnih delcev na razdaljo sto ali več kilometrov. V Teslovem članku, za katerega se zdi, da je predhodnik strogo zaupne patentne prijave, je izrecno navedeno, da je nameraval iz te vakuumske cevi z odprtim koncem izstreljevati delce volframa ali majhne kapljice živega srebra, ne pa elektronov. Poleg tega Tesla ugotavlja, da proizvodnja trideset milijonov voltov ne bi zadostovala za poganjanje takšnih delcev iz topovske cevi. »Z uporabo mojih odkritij in izumov je mogoče več kot milijonkrat povečati prebojno silo, in kar je bilo doslej nemogoče, je zdaj izvedljivo.«40 Posledično je Trumpovo poročilo zavračalo Teslov izum, s čimer sta se strinjala Homer Jones, vodja oddelka za raziskave in razvoj pri NDRC, in Frank Jewett, drugi uradnik NDRC, ki je po naključju sodeloval tudi pri projektu Manhattan, vendar nobeden od njiju ni opravil domače naloge. Sprejela sta Trumpovo ugotovitev, nista pa preučila dejanskega Teslovega dokumenta, ki izrecno izpodbija Trumpovo kritiko. V končnem poročilu je bilo zapisano naslednje: V zvezi s tako imenovanim orožjem z žarkom smrti … je dr. Frank Jewett, predsednik Nacionalne akademije znanosti mnenja, da smo lahko prepričani, da ni v Teslovih idejah ničesar, kar bi lahko zanimalo vlado Združenih držav Amerike, saj je za takšno mnenje dr. Trump pripravljen tvegati svoj ugled. Dr. Waterman je tudi svetoval, da se lahko zanesemo na dr. Trumpa in lahko njegovo mnenje štejemo za dokončno.41 Jewett, ki je bil znan kot egoističen in morda celo malenkosten,42 je šel tako daleč, da je javno izrekel kritiko, ki so jo avgusta 1943 citirali v reviji Electrical Engineer: »V času, ko je Tesla izvedel svoje resnično velike ustvarjalne dosežke, je bilo njegovo ime povezano s toliko projekti dvomljive znanstvene vrednosti, da so, si mislim, pri mnogih vzbudili dvom o njegovih resničnih dosežkih.«43 Ker je bila družba Bell Labs tista, ki je na podlagi Teslovih patentov razvila helikoptersko letalo Osprey, Jewett pa je bil direktor družbe Bell Labs, je ta kritika še posebej ironična, vendar odraža tudi mnenje velikega dela poznavalcev Nikole Tesle. Maja 1943, le nekaj mesecev po Teslovi smrti, je J. Edgar Hoover stopil v stik z Vannevarjem Bushem, »da bi ga prosil za nasvet o skrivnostni temi ›žarkov smrti‹. Hooverja je očitno navdušila zamisel o ubijanju ljudi na daljavo z močnimi energetskimi žarki, zato je želel, da jo Bush preveri. Ker to ni bila prva preiskava o žarkih smrti – skoraj tri leta prej se je vojska zanimala za podobno fantazijsko orožje –, je Bush hitro zavrnil Hooverjevo poizvedbo in odgovoril, da si po njegovem ›to odkritje ne zasluži nadaljnje preiskave‹.«44 Iz tega odlomka je mogoče sklepati, da je tudi Bush, tako kot Jewett in Trump, očitno povsem zavrnil Teslove zamisli in tako kot njegovi somišljeniki tudi sam izum napačno razumel, saj je Tesla izrecno navedel, da si ni zamislil žarka smrti, temveč orožje, ki izstreljuje drobne delce, kar pa je povsem nekaj drugega. Glede na Bushevo visoko inteligenco je presenetljivo, da je napačno razumel Teslov dejanski načrt, je bil pa zagotovo odgovoren za ukinitev vseh sredstev za razvoj tega zanimivega in potencialno revolucionarnega izuma. Bushev biograf, G. Pascal Zachary, je Bushu očital, da zavrača raketno tehniko, zlasti ker Bush nikoli ni upošteval pionirja raketne tehnike Roberta Goddarda, ki so ga, podobno kot Teslo, v visokih krogih pogosto omalovaževali. »Ne razumem, kako se lahko resen znanstvenik ali inženir igra z raketami,« je pred vojno dejal Bush. Leta 1944, ko je bila njegova država resno ogrožena in so Nemci z nadzvočnimi raketami V-2 sejali smrt po Londonu, se je Bush zavedel svoje kratkovidnosti in izjavil, da bi »lahko v celoti razvit program vodenih raket vnesel revolucijo v številne vidike vojskovanja«. Še decembra 1945, ko je pričal pred senatnim odborom, je Bush ponovil svoje stališče, da je »raketa z visokim kotom … po mojem mnenju nemogoča … To govorim iz tehničnega vidika, saj mislim, da nihče na svetu ne ve, kako to narediti, in sem prepričan, da kaj takega še zelo dolgo ne bomo možno.« Dejansko so Združene države osem let razvijale rakete dolgega dosega na enak način in le nekaj let zatem poslale človeka na Luno.45 Busheva napačna odločitev, da ne poišče nasveta pri Goddardu, je bila za Zacharyja »presenetljiva, če ne celo krivična«.46 Enako bi lahko rekli za njegovo lahkotno zavračanje Tesle. Poleg tega se je negativen odnos do Tesle v zvezi z orožjem s snopom delcev verjetno prenesel tudi na preostalo njegovo delo, ki je vključevalo globalni komunikacijski sistem, ki je uporabljal valove ELF, kar bi bila velika prednost za zaveznike, ki so si obupno prizadevali izslediti nemške podmornice, in na rešitev na področju daljinskega upravljanja, ki so ga uporabljali pri sistemih radijskega vodenja, pošiljanju šifriranih sporočil ter tudi v torpedih in bojnih dronih. Bush je bil seveda zelo zainteresiran za razvoj zanesljivega radijsko-vodenega orožja, in to tako zelo, da je skupaj z Jamesom Conantom napisal članek o urjenju golobov-kamikaz, ki bi jih namestili v bojne glave, da bi s svojimi kljuni upravljali projektile v smeri cilja, dokler ne bi zadeli tarče.47 Zamisel so opustili, vendar kaže na nenavadno podobno zanimanje za inteligenco golobov s strani človeka, čigar ideje se je zdelo, da vehementno zavrača. Po drugi strani pa so ključni profesorji na MIT in vojaško osebje v letalskem oporišču Wright-Patterson, z Bloyceom Fitzgeraldom na čelu, izumiteljev članek o orožju s snopom delcev vzeli povsem resno. Tako sta pri preučevanju Teslovega izuma obstajala dva nasprotna tabora. Nekateri ljudje so se zelo zanimali za razumevanje celotnega izumiteljevega načrta, zato obstaja velika verjetnost, da so bili skozi leta izdelani številni strogo zaupni prototipi, ki so morda pomagali ustvariti osnovo za tehnologijo, ki jo je predsednik Reagan v 80. letih prejšnjega stoletja imenoval Vojna zvezd. 15 Ruska zveza Dokaz Q – Trumpovo poročilo Sporazum z dne 20. aprila 1935 med Nikolo Teslo in podjetjem Amtorg Trading Corporation, v katerem se je Tesla zavezal, da bo zagotovil načrte, specifikacije in popolna navodila glede postopka in naprave za proizvodnjo visoke napetosti do petdeset milijonov voltov, za proizvodnjo zelo majhnih delcev v odprti cevi, za povečanje naboja delcev do polne napetosti visokonapetostnega terminala in za izstrelitev delcev na razdalje sto kilometrov ali več. Največja hitrost delcev je bila določena na najmanj 350 milj na sekundo. Sporazum, ki sta ga podpisala Nikola Tesla in A. [Vartanian] iz družbe Amtorg Trading Corporation, potrjuje tudi izplačilo 25.000 dolarjev honorarja za to razkritje. Metoda, omenjena v tem sporazumu [tj. v Teslovem članku »Nova umetnost projekcije koncentrirane nedisperzijske energije skozi naravne medije«], je Teslov namen razjasnitve vprašanj, ki so jih sovjetski inženirji postavili po razkritju predmeta sporazuma … [Vendar] je treba pričakovati, da se bo ta tehnologija kasneje izkazala za neuporabno.1 Po preučevanju nedavno razkritih ruskih dokumentov in Teslove korespondence s Sovjeti v času velike gospodarske krize so se na novo razkrili nekateri pomembni vidiki odnosa med njimi. Julija 1934 je Tesla po neverjetni odmevnosti svojega tako imenovanega žarka smrti vstopil na sovjetski konzulat in se srečal z generalnim konzulom Leonidom Tolokonskim. Že prej, leta 1911, je Tesla vzbudil pozornost carja Nikolaja II, ki je v želji moderniziranja svoje države želel pridobiti Teslovo tehnologijo za brezžični prenos energije. Ta želja se je nadaljevala tudi po odstavitvi carja, ko je oblast prevzel Vladimir Ilič Lenin, ki je poslal sporočilo s povabilom izumitelju, naj pride v Sovjetsko zvezo in tam pomaga uvesti svoj sistem hidroelektrarne za proizvodnjo izmeničnega toka. V dvajsetih letih 20. stoletja so naklonjeni Američani pogosto potovali v Rusijo, da bi pomagali graditi novo sovjetsko državo, in tudi moj stric Philip Steigman, arhitekt, je hotel pomagati in se je odpravil tja. Tesla je Tolokonskemu predstavil svoj izum, s katerim bi lahko z elektronskimi žarki sestrelili letala in ustavili tanke. Na vprašanje, zakaj je Tesla pripravil takšno ponudbo, je Srb spregovoril o njuni skupni slovanski dediščini, Teslovi simpatiji do ruskega naroda in o tem, da »kot Jugoslovan« ceni dejstvo, da so se v veliki vojni »Rusi vanjo podali v našem imenu«. Njegovo orožje naj bi bilo po Teslovem osebnem mnenju pravzaprav orodje miru. Ker je bilo tako uničujoče, so ga označevali za obrambno orožje. Če bi imele takšne naprave vse države, vojna ne bi bila več potrebna. Tesla je za posredovanje podrobnosti o napravi, za katero je Tolokonsky kmalu ugotovil, da v resnici ni žarek smrti, temveč orožje s snopom delcev, prejel 25.000 dolarjev. Ker je potreboval več informacij, se je generalni konzul obrnil na komisarja Nikolaja Sinjavskega, vodjo signalne divizije Rdeče armade, ki je preučil predlog in dodelil G. P. Braila, predstavnika ljudskega komisariata za težko industrijo pri Amtorg Trading Corporation, in dva elektroinženirja/člana stranke, nastanjena v Ameriki, da bi se srečala s Teslo, T. Smolentsevom in A. A. Vartanianom.2 Ta je svojega slovanskega kolega povabil k sebi domov, kjer je Tesla spoznal ženo in otroke sovjetskega inženirja.3 Teslovo prijateljstvo z Vartanianom, ki se je začelo leta 1934, je takoj vzcvetelo. Vartanian je bil vodja inženirskega oddelka in se je v podjetju Amtorg Trading Corporation s sedežem na Peti aveniji št. 261 ukvarjal s prodajo in nakupom strojev in izumov. Njuno prijateljstvo se je ohranilo vse do Teslove smrti, saj sta si vsa leta izmenjevala božične voščilnice in drugo korespondenco. Marca 1935 je Tesla Vartanianu poslal revijo, najverjetneje izdajo Scientific American, ki je vsebovala njegov članek o Van de Graaffu ter stilizirano fotografijo Tesle, ki jo je oblikoval Napoleon Sarony. Kmalu zatem so pripravili pravni dokument z lično zeleno naslovnico z naslovom »Sporazum med Nikolo Teslo in družbo Amtorg Trading Corp, predstavnikom ZSSR«, po katerem je »prva stranka [Nikola Tesla] drugi stranki zagotovila informacije in podatke, potrebne za izgradnjo popolne naprave, ki vsebuje in uporablja omenjene izume [orožje s snopom delcev in z njim povezane izume] z vsemi potrebnimi dodatki za učinkovito preprečevanje letalskih in drugih sovražnih napadov«. V dokumentu, ki sta ga podpisali obe stranki, je bilo še navedeno, da bo Tesla zagotovil vsa »tehnična navodila … potrebna za dokončanje tega projekta«.4 Družba Amtorg je bila ustanovljena leta 1924 z združitvijo podjetja, ki ga je ustanovil Armand Hammer, in ruske »družbe za izmenjavo izdelkov«. To podjetje, ki je bilo na začetku delno ameriško, je postalo uvozni in izvozni zastopnik Sovjetske zveze. Amtorg je imel več kot sto zaposlenih, veliko od teh v Ameriki, in je v prvi petletki trgoval z ameriškimi korporacijami, kot so International Harvester, Ford Motor, RCA, DuPont, General Electric, in več kot sto drugimi. Amtorg je nedvomno služil tudi kot krinka za ruske vohune, vendar je naslednjih petdeset let ostal legitimna trgovska družba Sovjetske zveze.5 Tesla je Sovjetom na kratko razkril naslednje značilnosti svojega izuma: 1. Metodo za »drobljenje snovi [kot sta živo srebro ali volfram] na majhne delce, ki se približujejo velikosti molekule«. 2. Zmožnost elektrifikacije delcev do določenega naboja. 3. Sposobnost ustvarjanja ogromne prebojne sile z možnostjo izstrelitve takšnih delcev iz topovske cevi na razdaljo več sto, če ne celo več tisoč kilometrov. Tesla je Sovjetom pojasnil takole: »Osnovna ideja moje metode je, da dani masi dodelimo največjo možno kinetično energijo. To dosežemo tako, da maso razdelimo na nešteto drobnih delcev, ki jim lahko damo ogromno hitrost in nato na veliki razdalji konsolidiramo njihov učinek. Na ta način je lahko kinetična energija izstrelka, kot je denimo naboj iz puške, milijonkrat večja kot pri običajni projekciji dane mase.«6 Vartanian je Sinjavskemu poročal, da je te drobne izstrelke mogoče usmeriti v ravni črti, da s hitrostjo, ki je skoraj enaka svetlobni, prebijejo in uničijo vsak objekt na njihovi poti. Pripravili so dokumentacijo in jo poslali v Moskvo. 4. aprila 1935 je štabni častnik M. Galaktionov z obrambnega komisariata ZSSR to informacijo posredoval predsedniku politbiroja Josifu Stalinu in njegovima najbolj zaupnima pomočnikoma, Lazarju Kaganoviču in Klimentu Vorošilovu.7 Datum je zelo pomemben, saj je naslednje leto Stalin začel svojo kampanjo usmrtitev, za izvajanje katere sta bila odgovorna tadva. Vorošilov, znan kot »Stalingrajski meč«, in po katerem sta poimenovani dve mesti, je bil med letoma 1925 in 1940 predsednik predsedstva Vrhovne sovjetske komisije za obrambo. Leta 1936, leto po dogovoru s Teslo, je Vorošilov osebno podpisal ukaze za usmrtitev približno dvesto vojaških vodij, ki jih je Stalin videl kot morebitne grožnje. To se je nadaljevalo tudi leta 1940, ko je Vorošilov nadzoroval poboj več sto poljskih vojaških vodij. Kaganovič, Stalinov najtesnejši pomočnik in namestnik predsednika konzulata ministrov, je poskrbel za izvajanje Velike čistke s tem, da je organiziral aretacije na tisoče političnih nasprotnikov, železniških upraviteljev in drugih vodstvenih delavcev, domnevnih saboterjev in tujih vohunov, osebno pa je podpisal tudi ukaz za usmrtitev več sto drugih domnevnih sovražnikov.8 Tesla, tako kot večina Američanov, se teh dejavnosti ni zavedal, vendar je treba upoštevati, da je bil njegov dogovor sklenjen leto ali dve pred to čistko. Tesla je vedel, da se Sovjetska zveza že od dvajsetih let prejšnjega stoletja zanima za uporabo usmerjenih elektromagnetnih valov v uničevalne namene in da jim takšnega orožja ni uspelo izpopolniti, zato je po tem, ko jih je navdušil s pregledom, čakal na odgovor. Stalin in njegovi somišljeniki so razpravljali o možnosti, da bi Teslo povabili v Moskvo, da bi lahko nadzoroval izdelavo takšnega orožja. Seveda mu niso povedali, da ga po prihodu ne bi več pustili oditi. Po naključju se je istega leta, 1934, še en znanstvenik, Peter Kapitza, ujel v takšno past. Kapitza je emigriral v Anglijo, kjer je z Ernestom Rutherfordom na Univerzi Cambridge sodeloval pri razvoju močnih magnetnih polj, nato pa se je vrnil v Rusijo na obisk k staršem. Naslednjih petdeset let je bil prisiljen ostati v domovini, vendar je tam dobil svoj raziskovalni center in kasneje za svoje delo na področju superprevodnosti prejel Nobelovo nagrado. In potem je tu še preprosto dejstvo, da je Stalin tri leta po sklenitvi posla ukazal usmrtiti vsaj tri, morda celo štiri predsednike Amtorga: Saula Brona, Petra Bogdanova, Ivana Vasiljeviča Boeva in morda še Isaja Hurgina, pri čemer so bili prvi trije usmrčeni leta 1938 med Veliko čistko, Hurgin pa je umrl v sumljivi ladijski nesreči.9 Če bi bil Tesla mlajši, bi ga morda zamikalo, da bi se odpravil na potovanje in nadzoroval proizvodnjo orožja. Če bi to storil, bi bila njegova usoda podobna usodi Kapitze. Vendar je bil izumitelj že star, zato je ponudbo zavrnil. Namesto tega je bil ostareli, a še vedno bistri čarodej pripravljen usmerjati sovjetske inženirje prek stikov z Vartanianom in po pošti, če bi njegov načrt sprejeli. Aprila 1935 je Tesla sklenil prodajo za 25.000 dolarjev, pri čemer je dogovor vključeval določilo, da bo v primeru uspeha naprave deležen dodatnih sredstev, prav tako pa je ohranil pravico, da o tem obvesti Združene države Amerike in proda izum tako Združenim državam kot tudi svoji domovini Jugoslaviji. Vorošilova je skrbelo, da jih Tesla morda skuša ogoljufati. Vendar je politbiro glede na izumiteljeve patente in priznanja v Ameriko poslal Sinjavskega, vodjo komunikacijskega oddelka Rdeče armade, da poplača Teslo iz njihovih izvidniških skladov, karkoli že so ti v resnici bili. Stalin se je po posvetovanju s svojimi bližnjimi sodelavci in inženirji strinjal, da je bilo plačilo tolikšnega zneska izumitelju vredno tveganja, vendar je vztrajal tudi pri štirimesečnem roku za predajo vseh načrtov.10 Dmitrij Kruk, raziskovalec Tesle iz Rusije, trdi, da bi moral ta posel v Moskvi odobriti politbiro. To domnevo potrjuje dejstvo, da se Tesla za sklenitev posla ni pogajal le z Vartanianom iz Amtorga, temveč tudi s K. M. Naruskim, sovjetskim konzulom v New Yorku.11 • ŽAREK SMRTI • Ko sem junija 2017 v Teslovem muzeju v Beogradu snemal prizore za televizijsko oddajo The Tesla Files, sem videl izvirno pogodbo in tudi dokument, ki ga je Tesla dal Sovjetom. Izkazalo se je, da gre prav za njegov članek Nova umetnost projekcije koncentrirane nedisperzne energije prek naravnih medijev, ki sem ga že poznal, saj sem bil prisoten ob njegovem prvem razkritju. Poleti 1984 je namreč Andrija Puharić na mednarodnem srečanju Teslovega društva v Colorado Springsu, na katerem sem tudi sam predstavil referat, z razkritjem tega dolgo iskanega, a še nikoli prej videnega strogo zaupnega dokumenta osupnil množico. Ko je kustos muzeja Branimir Jovanović listal po dokumentu, sem videl različne diagrame orožja, ki so bili enaki tistim, ki jih je Puharić predstavil leta 1984. Ta prodaja je bila povod za dodatno korespondenco med Teslo in elektroinženirji v Sovjetski zvezi. Na primer, 8. novembra 1935, torej nekaj mesecev po sklenitvi posla, je Tesla napisal: »Dragi gospod Vartanian, končno mi je uspelo zbrati dovolj energije za odgovor na vprašanja vaših znanstvenikov in inženirjev v Moskvi v zvezi z osnutkom mojega predloga z dne 16. maja letos. Zadeva ponuja veliko možnosti in bi jo bilo mogoče koristno razširiti, vendar me moje fizično stanje še vedno sili, da se omejim na bistvene stvari. Vaši strokovnjaki so se v vseh svojih trditvah zmotili zgolj zaradi nepoznavanja področja … Kljub temu je njihova negativna kritika mojih izjav dobrodošla, saj mi daje priložnost za dodatna in jasnejša pojasnila.« »Če sem iskren,« je nadaljeval Tesla, »me je nemalo zabavalo mnenje, da je moj elektrostatični generator modifikacija stare in nepraktične naprave, kar me spominja na to, da so nekateri nasprotniki sistema izmeničnega toka trdili, da je moj indukcijski motor zgolj ›rahla modifikacija‹ znanega motorja za enosmerni tok. Ko bodo vaši inženirji bolje spoznali mojo napravo, bodo spremenili svoje mnenje. Z jermenskim generatorjem so eksperimentirali zadnjih šestdeset let in ugotovili, da je njegova vrednost majhna. Ta tip so dejansko že opustili in poskušali zamenjati tuljavo s pogonsko verigo.«12 Sovjetski inženirji niso razumeli natanko tistega, kar ni razumel niti znanstvenik MIT John G. Trump, in sicer da Teslova pogonska veriga ni bila ponovitev tistega, kar je bilo mogoče najti v starih modelih, temveč nova revolucionarna zasnova, ki je krožeči kartonski trak, ki ga je Van de Graaff uporabljal za prenos naboja, nadomestila s »tokom ioniziranega zraka, hermetično zaprtim v vakuumski komori. Podobno kot se lahko električni udar ustvari in prenese z drgnjenjem čevljev po preprogi na suh dan, je novi fluidni zračni trak dosegel isti cilj, vendar v ›veliko večji meri kot jermenski generator‹. Ta napetost, ki je očitno lahko znašala do 60 milijonov voltov, se je nato prenesla v kondenzatorje v kupoli, v nešteto majhnih elektronk na vrhu stolpa, katerih okrogla oblika in notranja struktura sta bili zasnovani tako, da sta krepili kopičenje napetosti.« Ko je na nabite delce delovala visoka napetost, so se ti mikroskopski izstrelki s strašno hitrostjo izstrelili iz topovske cevi in bili po Teslovih besedah sposobni premagati razdaljo več sto kilometrov. Ker je šlo za tok majhnih delcev in ne za »žarek«, teoretično ne bi prišlo do razpršitve, temveč bi top deloval podobno laserju.13 Sovjeti se sprva niso zavedali, da bi dejanski stroški orožja, ki bi bilo visoko 25 metrov, znašali več sto tisoč rubljev, zato bi za izgradnjo delujočega modela potrebovali več let, še dolgo po Teslovi smrti. Vemo, da so Sovjeti nadaljevali z delom na izpopolnjevanju te naprave, saj se je njena shema pojavila v številki revije Aviation Week and Space Technology iz leta 1977 v eksplozivnem članku z naslovom Sovjeti si prizadevajo za orožje s svetlobnim žarkom.14 Članek razkriva, da je »v preteklih javnih izjavah« nedavno upokojeni vodja obveščevalne službe ameriških letalskih sil, generalmajor George H. Keegan, »opozoril CIA, ker je zavrnila obveščevalne informacije letalstva o razvoju sovjetskega orožja s svetlobnim žarkom. Prav tako je z grenkobo govoril o številnih vrhunskih ameriških fizikih, ki zavračajo vsakršno možnost, da bi Sovjeti sodelovali pri razvoju orožja s svetlobnim žarkom … ZDA so neuspešno poskušale razviti napravo s snopom nabitih delcev pod projektno oznako Seesaw. Projekt je financirala Agencija za napredne raziskovalne projekte Ministrstva za obrambo, vendar so ga po nekaj letih opustili.«15 Takrat je bil Teslov članek še vedno tajen, kar je pomenilo, da v Ameriki še ni bil objavljen. Šele leta 1984, s Puharićevo prelomno predstavitvijo, je bil raziskovalcem na voljo dokument o orožju s snopom delcev in podobnost med sovjetsko in Teslovo zasnovo je postala očitna. Ker je Trump omalovaževal pomembnost izuma, sem sklepal, da bi to lahko pojasnilo, zakaj je bil ta strogo zaupni dokument v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja skupaj s preostalo Teslovo zapuščino predan Kosanoviću. Ker je bila Jugoslavija še vedno za železno zaveso, se je zdelo smiselno sklepati, da so Sovjeti dokument preprosto pridobili iz beograjskega muzeja. Vendar sem kasneje, ko sem preučil korespondenco med Teslo in Sovjeti, lahko ugotovil, da je Tesla leta 1935 dejansko prodal podrobnosti Rusiji in da je za to prodajo takrat verjetno prejel velik ček, morda res celotnih 25.000 dolarjev. • POLET • Če si ta dogodek predstavljamo kot nekakšno sestavljanko, lahko ugotovimo, da so Teslov strogo zaupni dokument o orožju s snopom delcev preučevali številni ključni vojaški in vladni uradniki v Združenih državah, vključno s polkovniki in brigadnimi generali iz oporišča Wright-Patterson, največji strokovnjaki s Harvarda, MIT in Cal Techa, strokovnjaki ameriške vojske in vojaške obveščevalne službe, znanstveniki iz Washingtona, oseba, odgovorna za projekt Manhattan, in verjetno tudi predsednik Združenih držav. Hkrati je bil ta dokument več kot petdeset let tudi skrit pred javnostjo in je prišel na dan šele po skrivni poti.16 A čeprav je vojno ministrstvo skoraj desetletje sedelo na Teslovi zapuščini, je vlada na koncu, v času največjega razmaha McCarthyjevega lova na čarovnice, brez pomisleka poslala dokument komunističnemu režimu! Na neki ravni je to nesmiselno, razen če je vlada vedela, da Sovjetska zveza in verjetno tudi jugoslovanska vlada že poznata podrobnosti. Kevin Burns, glavni producent televizijske oddaje The Tesla Files, je domneval, da je bila Trumpova zavrnitev Teslovega dokumenta o orožju s snopom delcev morda dezinformacija in da so bile ključne podrobnosti dejansko odstranjene iz Teslovih ugotovitev. To teorijo potrjujejo izjave Save Sremaća, ki je bil leta 1951 med prvimi, ki so preučili več kot šestdeset skrinj Teslove zapuščine, ko je ta končno prispela v Beograd. Sremać je povedal, da je med sistematičnim urejanjem Teslove korespondence in znanstvenih razprav izpred šestinšestdesetih let ugotovil, da manjkajo strani, iz nekaterih zvezkov pa so bili iztrgani celi deli. Sremać je pod pritiskom izpraševalcev izjavil, da so vladni uradniki iz Združenih držav te dokumente morda odstranili, preden so Teslovo zapuščino predali Jugoslovanom. Po drugi strani se zdi prav tako verjetno, da so posamezniki v Beogradu, zaljubljeni v svojega heroja, sem ter tja ukradli kakšen dokument in ga shranili kot trofejo, ali pa so preprosto onemogočili dostop do nekaterih ključnih dokumentov, da bi zaščitili določene izsledke raziskav.17 Trdne dokaze o tem, da so nekatera Teslova dela ostala tajna, lahko pridobimo s pregledom nekaterih nedavno razkritih dokumentov CIA, ki so označeni z oznako »zaupno/NOFORN«, kar pomeni, da so bile pridobljene informacije tako tajne, da jih je bilo prepovedano deliti s tujimi vladami. V intervjuju, ki sem ga opravil z anonimnim virom poleti 2020, sem tudi odkril, da je DARPA v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja najela več strokovnjakov za Teslo, ki so v strogo tajnem poskusu poskušali replicirati Teslovo orožje s snopom delcev. Po Teslovi zaupni dokumentaciji, ki jo je Puharić predstavil svetu, je osebje DARPA uporabilo Teslov izum ventilacijskega kanala za »vzdrževanje vakuuma«. S tem je bil pretok zraka povečan na »skoraj zvočno raven«, namesto volframa pa so uporabili bakrove in nato ogljikove hlape, da bi prikazali načelo orožja z usmerjenim žarkom s ciljem »projekcije [tega materiala] na oddaljeno tarčo«. Podobne poskuse je izvedlo tudi podjetje Lockheed Martin.18 Drug jasen primer je Teslovo »letalo flivver«, hibrid helikopterja in letala, ki ga je izumil in patentiral leta 1921. Na tej podlagi je nastalo letalo Osprey z nagibnim rotorjem, vredno 75 milijonov dolarjev. V petdesetletnih raziskavah etiologije tega letala ni bilo zaslediti Teslovega imena, povezanega z njegovim razvojem. Če Tesla ideje ne bi patentiral, bi bilo skoraj nemogoče ugotoviti njegovo vlogo pri razvoju tega letala. Če ostanemo pri letalih, je Tesla okoli leta 1910 izdelal tudi leteče krilo, ki ga je poimenoval »reaktivni dirigibil«XVI. Zasnovano je bilo bodisi kot lažje bodisi kot težje od zraka. Lahko bi rekli, da je bil to predhodnik bombnika stealth ali še neizdelanega nadomestka za vesoljski raketoplan X-37, vendar pri raziskovanju zgodovine letečih kril ali reaktivnih letal Teslovega imena tudi v tem primeru ni mogoče najti. • RADAR • Še en primer, ki je bil neposredno povezan z obdobjem, v katerem je Tesla umrl, se nanaša na področje radarja. Tesla je leta 1917, na vrhuncu prve svetovne vojne, med sodelovanjem z urednikom revije za znanstveno fantastiko Hugom Gernsbackom natančno opisal izum radarja, ki je do neke mere temeljil na njegovih poskusih z rentgenskimi žarki iz leta 1896 in tudi na delu Heinricha Hertza. Hertz je na podlagi teorij Jamesa Clerka Maxwella domneval, da se lahko elektromagnetni valovi odbijajo od kovinskih predmetov. To idejo je nemški inženir Christian Hülsmeyer leta 1904 predstavil v izumu »detektorja ovir in naprave za navigacijo ladij«, ki ga je Hülsmeyer patentiral v več državah, vendar ga je cesarjeva vojska ignorirala.19 Deset let pozneje, med veliko vojno, je bila ena največjih težav zaveznikov razvoj načina obrambe pred nemškimi podmornicami, ki so pospešeno potapljale ladje. Spomnimo se, da je Tesla delal za podjetje Telefunken in pomagal Nemcem izboljšati njihov brezžični komunikacijski sistem, dokler ni Amerika leta 1917 vstopila v vojno. Vendar je Tesla po potopitvi ladje Lusitania in splošnem izdajstvu Nemčije, vključno z uporabo bojnega plina in napadom na Srbijo, z njimi prekinil vse vezi. »Tesla je bil ogorčen nad zločestim … režimom« in je obtožil Nemčijo, da je »brezčutni avtomat, diabolična naprava za znanstveno, brezobzirno in množično uničevanje, o kakršnem se nam prej ni niti sanjalo … To je kot mogočen stroj, ki ga je Nemčija izpopolnila za obvarovanje svoje kulture in osvojitev sveta.«20 »Denimo,« je predlagal Tesla, »da lahko [občasno] izstrelimo koncentrirani žarek, sestavljen iz toka drobcenih električno nabitih delcev, z ogromno frekvenco, recimo z milijoni ciklov na sekundo, nato pa ta žarek, potem ko se na primer odbije od trupa podmornice, prestrežemo in povzročimo, da osvetli fluorescenčni zaslon … S tem bo rešen naš problem iskanja skritih podmornic.«21 Ta članek je izšel v časopisu Journal Gazette (Fort Wayne, IN) in je bil povzet po zgodbi z naslovnice zelo priljubljene revije Electrical Experimenter Huga Gernsbacka iz avgusta 1917, kjer je Gernsback bralce obvestil, »da bo dr. Tesla v kratkem predložil ministrstvu za vojno in mornarico več pomembnih načrtov električnih bojnih sredstev, katerih podrobnosti zdaj seveda ne moremo objaviti«.22 Teslovih pogovorov z mornarico še ni mogoče potrditi, vendar se na podlagi dodatnih dokazov zdi, da je Tesla z vojsko razpravljal tudi o protiukrepih za radarsko odkrivanje, kot je opis različnih sestavnih delov, ki ne bi odbijali ali absorbirali elektromagnetnih valov, in drugih mehanizmov prikrivanja. »Tevtoni so pametni, zelo zelo pametni, vendar jih bomo premagali,« je samozavestno dejal Tesla.23 Čeprav je to težko verjeti, je mornarica temeljno idejo o uporabi radarja prezrla ne le v prvi svetovni vojni, temveč tudi v prvi polovici druge. Vannevar Bush je med prvo svetovno vojno, ko je delal v protipodmorniški diviziji v Connecticutu s Frankom Jewettom, poznejšim predsednikom laboratorija Bell Labs, zasnoval metodo za odkrivanje podmornic, in tako kot Teslovo so zavrnili tudi njegovo zamisel. Če preskočimo četrt stoletja, se je Bush med drugo svetovno vojno še vedno soočal z neverjetnim odporom admirala Ernsta Kinga, komandanta pomorskih sil, in to kljub temu, da je bilo leta 1942 in v prvih mesecih leta 1943 ob vzhodni obali potopljenih več zavezniških ladij. Trmasti admiral ni mogel prenesti ideje, da bi civilist in, kot se mu je zdelo, oportunist, narekoval vojno strategijo njegovega ladjevja. Vendar je Bush ob podpori predsednika Roosevelta vztrajal in Kingu odločno povedal, da on sicer morda razume vojaško strategijo, a ni usposobljen za odločanje o tehnologiji. Bush, vrhunski znanstvenik, je imel preprosto prednost. V neposrednem soočenju je bil admiral aprila 1943 brez težav prisiljen v kapitulacijo. Radar so končno uvedli in v dveh mesecih potopili štirideset ali več nacističnih podmornic, preostalo nemško ladjevje pa se je umaknilo.24 Revija Time je aprila 1944 v naslovni zgodbi o Bushu poročala o prelomnem dogodku. »Za ameriške znanstvenike je bil prelomni trenutek druge svetovne vojne 20. marec 1943. To je bil dan, ko je število s strani nemških podmornic potopljenih ladij začelo upadati.« Pri reviji Time so še zapisali, da je bil »boj proti podmornicam predvsem tehnološka bitka … in v tej so ameriški znanstveniki zmagali«.25 Čeprav je Busheva metoda odkrivanja podmornic izvirala še iz prve svetovne vojne, je nenavadno, da je razvoj radarja trajal tako dolgo. Teslov jasen in izčrpen opis radarske tehnologije iz leta 1917 ter ugotovitve Hertza in Hülsmeyerja so žal prezrli in ker je mornarica na tem področju zavlačevala, je bilo potopljenih na desetine ladij, da o stotinah, če ne celo tisočih nepotrebnih smrtnih žrtvah sploh ne govorimo. Čeprav je Tesla svoje zamisli objavljal v priljubljenih revijah in časopisih, bi njegovo ime v tradicionalnih opisih zgodovine radarja težko našli. A to je bila le ena vrsta radarskih sistemov, ki jih je izumil Tesla. Iz maja leta 1900 je izviral tudi njegov svetovni sistem, ki ga je ta izredni tehnolog tedaj pojasnil v svojem patentu #787,412 »Umetnost prenosa električne energije prek naravnega medija«, podeljenem leta 1905. Tesla v patentu izrecno navaja svoj načrt za globalno radarsko shemo, ki je neposredno povezana z delovanjem njegovega brezžičnega stolpa. S spreminjanjem dolžine in frekvence stacionarnih valov Tesla ni le natančno določil prenosa brezžične energije na teoretično katerokoli lokacijo na planetu, temveč je lahko tudi »brez uporabe kompasa zlahka določil smer ali hitrost plovila … [Z namestitvijo stacionarnih valov na fiksne položaje] na premišljeno izbranih lokacijah bi lahko celotno zemeljsko oblo razdelili na določena območja električne aktivnosti in … tako s preprostim izračunom ali odčitavanjem z ustrezno razvrščenimi instrumenti pridobili pomembne podatke.«26 V obdobju po drugi svetovni vojni, med leti 1950 in 1980, je podoben mehanizem z uporabo ELF valov sprejela mornarica v okviru programa, znanega kot projekt Seafarer. Vojna mornarica je trdila, da je s centralizirane postaje mogoče doseči »praktično svetovno pokritost« in lokacijo podmornic, tudi ko so podmornice več sto metrov pod vodo. Čeprav bi se morale za komunikacijo vrniti na površje, bi lahko centralizirana postaja še vedno spremljala njihovo lokacijo. Po Teslovem zgledu bi tak sistem morda lahko nadgradili tudi za uničevanje sovražnih podmornic.27 Teslov globalni sistem sledenja je bil jasno opisan v njegovem temeljnem brezžičnem patentu #787 412, ki je bil za mornarico ključnega pomena v boju proti napačni Marconijevi domnevi, da je njegovo delo boljše od Teslovega in da ga je opravil pred njim. Zaradi tega in sorodnih patentov je bil Marconi prisiljen kapitulirati, kar je mornarici prihranilo precejšen znesek in, kar je morda še pomembneje, rešilo njen ponos. Toda Teslovo delo in prispevki so še vedno ostali skriti. Tesla je bil v nekaterih krogih kar nekaj let nepomemben in zaničevan, in če ne bi bilo njegovih neverjetnih fotografij in čudovite biografije Johna O’Neilla, Prodigal Genius, bi Teslovo ime najverjetneje malone izginilo, čeprav je bilo njegovo delo temeljno za številne ključne izume vojaškega pomena. * * * XVI Dirigibil je drugo ime za zračne ladje ali cepeline. (Op. prev.) 16 Pogajanja z britanskim imperijem Naj vas spomnim na letalske napade na London med prvo svetovno vojno. Reflektorji so zaznali nemške napadalce in jih osvetlili, medtem ko so topovi streljali, pri čemer so nekatere zadeli, pogosteje pa so jih zgrešili. Toda denimo, da bi namesto reflektorjev nanje usmerili moj žarek. Takoj ko bi osvetlil plovilo, bi to vzplamtelo in strmoglavilo na Zemljo.1 – HARRY GRINDELL MATTHEWS Leta 1914 je britanski vojni urad ponudil nagrado v višini 25.000 funtov za vsakogar, ki bi prišel na dan z izumom, s katerim bi lahko odkrivali in uničili približujoče se cepeline. Izumitelj in vsestranski strokovnjak Harry Grindell Matthews je uspešno prikazal napravo na daljinsko upravljanje, ki je s pomočjo selenske celice iskala in upravljala čoln. S tem je očitno zadostil zahtevi, zato je lahko prejel nagrado. Grindell Matthews je pred tem predstavil brezžični sistem za sporazumevanje z letali, desetletje pozneje pa se je še bolj izkazal, ko je trdil, da je izumil žarek smrti, ki bi lahko uničil prihajajoča letala. Britansko vlado je prosil za dodatnih 25.000 funtov, pridobil podporo tiska in zagrozil, da bo svoj »hudičev žarek« prodal Francozom, če mu Britanci ne bodo ugodili. Rusi so v propagandni kampanji o žarku smrti opozarjali na »moč Grammačikovega žarka, zato naj se Rusijo pusti pri miru!« Vse to je prekašal Marconi, ki je Italiji ponudil svoj žarek smrti, s katerim naj bi na avtocesti zaustavil in uničil različne avtomobile in tovornjake, kar je potrdila tudi Mussolinijeva soproga Rachele. Nemci niso želeli zaostajati, zato so razglasili, da ne le en izumitelj, ampak so »trije nemški znanstveniki izpopolnili napravo, s katero lahko zrušijo letala, ustavijo tanke ter razprostrejo dimno zaveso, podobno oblakom bojnega plina iz pretekle vojne!«2 To sporočilo je bilo tako uspešno, da so enega od znanstvenikov, Ericha Graichena, celo »povabili v Mehiko in Čile« na predstavitev moči njegovega orožja.3 Vmešala so se sodišča in Grindellu Matthewsu preprečila prodajo njegove naprave, ki pa žal tudi nikoli ni bila uspešno predstavljena. Britansko vrhovno poveljstvo se je balo prevare, zato so morda videli rešitev v ameriškem izumitelju, Nikoli Tesli, ki jim je pisal: »Takšen žarek je nemogoče razviti. S to idejo sem se ukvarjal več let, preden sem spoznal zmoto in se prepričal, da je neuresničljiva. Toda ta moj novi žarek sestavljajo drobne kroglice, ki se gibljejo z veliko hitrostjo, okrepimo pa jih lahko s kakršnokoli močjo. Celotno napravo predstavlja le top, ki pa je neprimerljivo močnejši od vseh sedanjih.«4 Če se vrnemo nazaj v devetdeseta leta 19. stoletja in se ozremo na etiologijo Teslovega zanimanja za to področje, izstopata dva dogodka. Kmalu po izumu žarnice je Tesla eksperimentiral z žarnico z gumbom, kot jo je poimenoval, pri kateri je v središče steklene krogle vstavil ogljik in ustvaril razmere, v katerih so se električni žarki odbijali od notranjosti stekla in bombardirali žarilno nitko do te mere, da se je ta dejansko razblinila. Tesla je za žarilno nitko uporabil tudi »kapljico rubina«. »Priče smo bili čudovitim svetlobnim učinkom … Pri tem nastane intenzivna, fosforescentna, ostro definirana črta [poudarek dodan], ki ustreza obrisu kapljice [staljenega rubina].« Predvidevam, da je morda takrat izumil rubinski laser, vendar se ni zavedal svojega dosežka. Vse ključne komponente rubinskega laserja izhajajo iz te zasnove. Drugi dogodek je bilo Röntgenovo odkritje rentgenskih žarkov. Tesla je tako kot številni drugi izumitelji eksperimentiral z rentgenskimi žarki in ustvarjal slike tudi na razdalji petnajst metrov ali več od vira žarkov. To je dokaz zgodnjih Teslovih poskusov z destruktivno močjo električne energije in zmožnostjo prenosa žarkov na velike razdalje.5 Ko se je Tesla med drugo svetovno vojno srečal s srbskim kraljem Petrom II., je, čeprav slaboten in že blizu smrti, napovedal, da bo »Hitler padel in Jugoslavija bo kmalu vstala … Upam, da bom dočakal [ta] najbolj veseli trenutek, ko se boste vrnili v veliko in srečno Jugoslavijo. Vaše veličanstvo, Bog vas blagoslovi.«6 Teslove napovedi so se le delno uresničile. Peter se ni nikoli več vrnil kot kralj. Zamenjal ga je Josip Broz Tito, hrvaški voditelj in revolucionarni komunist, ki mu je zaradi poroke s Srbkinjo uspelo sestaviti enotno Jugoslavijo, ki je kot takšna obstala še petdeset let. Ker je Tesla spoznal, da Hitler resnično ogroža stabilnost Evrope, si je pet mesecev po prodaji tehnologije Sovjetom, torej septembra 1935, začel intenzivno dopisovati z britanskim vojnim ministrstvom in komandantom kanadskih oboroženih sil. Ponudil jim je svoje storitve in vztrajal, da je njegovo orožje s snopom delcev daleč najboljši način obrambe Velike Britanije pred invazijo Hunov. Tesla, ki je takrat dopolnil 80 let, je britanskemu ministrstvu za vojno poslal naslednje zelo podrobno pismo: 28. avgust 1936 Njegova visokost Glavni tajnik vojnega ministrstva London, N.W. l Gospod, naslednji predlog vladi Njegovega veličanstva, ki ga podrobno predstavljam v nadaljevanju, sprejmite pod oznako strogo zaupno. RAZLAGA: 1. Med večletnimi znanstvenimi raziskavami … sem prišel do pomembnih odkritij … ki mi omogočajo, da delce snovi z veliko hitrostjo, ki se lahko približa hitrosti svetlobe, projiciram na velike razdalje in s tem zagotovim uničevalne in druge učinke praktično kakršnekoli želene intenzitete. Naj bo še tako neverjetno, dejstvo je, da ne le … gosto naseljenih območij v bližini, temveč tudi … vso okoliško pokrajino lahko naredimo popolnoma odporno na izgubo življenj in premoženja zaradi napadov letal, ne glede na njihovo število, hitrost in višino leta. Kar zadeva … cepelin[e] ali druga leteča plovila, se ti ne bi mogli približati zaščitenemu območju, saj bi pobili njihove posadke, ustavili njihove motorje in detonirali njihove bombe. Zaščita deluje tudi v megli in ponoči. 2. Energija, ki jo oddajajo moje naprave, se ne razprši, temveč potuje naprej in naprej v nespremenljivi koncentraciji, tako da je možno po kanalu, velikem manj kot sto tisočink kvadratnega centimetra, prenesti moč tisočih kilovatov ne le skozi Zemljino atmosfero, temveč z enako lahkoto tudi skozi medplanetarni prostor na neomejene razdalje. 3. Kaže, da bo ta nova tehnika prenosa nedisperzijske energije povzročila revolucijo na številnih področjih in da jo bodo potomci morda obravnavali kot moj najboljši dosežek. Zagotovo bo to načelo močno vplivalo na prihodnji razvoj vojnih sredstev. Za ponazoritev njegovih ogromnih zmožnosti … si zamislite izstrelek z maso 400 kilogramov in začetno hitrostjo enega kilometra na sekundo. Predstavljajte si, da to maso vsebujejo drobni delci, ki jih moja naprava zlahka izstreli z dvesto tisočkrat večjo hitrostjo. V tem primeru bi bila njihova skupna kinetična energija štirideset milijardkrat večja od kinetične energije izstrelka. Očitno bi torej za izenačitev energije izstrelka potrebovali količino delcev s skupno maso le stotisočinke grama. 4. Delci so lahko učinkoviti na tisoče kilometrov, vendar je uporabni trajektorij seveda omejen in skoraj popolnoma premočrten, gravitacijski privlek v kvazi-infinitezimalnem času preleta pa zanemarljiv. 5. [Ker] je točka udara zelo majhna, se ustvarita velikanski trenutni tlak in temperatura, kar omogoča prebijanje ne le tanke oplate letala, temveč tudi debelega oklepa tankov. 6. Pri odbijanju napadov vojske … je očitno možno začasno ali trajno ustaviti deset tisoč vojakov na razdaljah, ki večkrat presegajo domet navadne puške, z vložkom kinetične energije, ki ni večja od energije, ki jo povzroči en naboj … 7. Večino predvidenih rezultatov je mogoče doseči le z uporabo električnega tlaka, ki je veliko večji od doslej koriščenega. Tej temi sem se posvečal skoraj štirideset let in leta 1899 sem to že dovolj obvladal, da sem lahko, čeprav ne brez težav in nevarnosti, upravljal velik brezžični oddajnik pri dvajsetih milijonih voltov. Med drugim mi je to omogočilo, da sem s tokovnim bliskom obkrožil svet, dokazal resonanco Zemlje in ustvaril močan »žarek smrti«. Številne izboljšave metod in naprav, ki sem jih izumil … omogočajo preprosto ustvarjanje in varen nadzor električnih potencialov od petdeset do sto milijonov voltov, s čimer pričakujem praktično uresničitev brezžičnega prenosa energije. Ker s ponosom prepoznavam obsežno rabo mojega izmeničnega toka v deželi Njegovega veličanstva, upam, da bom deležen podobnega uspeha tudi na tem novem področju … 8. Prav tako bomo lahko z njim odpravljali meglo … 9. Elektrarna z zmogljivostjo tisoč kilovatov, sestavljena iz majhne elektrarne in petindvajset metrov visokega stolpa, bi zadostovala za varnost Londona in okoliških okrožij. Za zaščito Velike Britanije bi bilo potrebnih nekaj takšnih postaj. PREDLOG VLADI NJEGOVEGA VELIČANSTVA: Ta predlog sem pripravil v iskreni želji narediti svetu veliko uslugo in … v interesu znanosti in človeštva doseči napredek pri svojem delu. Brezmejno občudujem prebivalce Velike Britanije in verjamem, da ta moja odkritja … ne morejo biti uporabljena koristneje kot za zaščito ozemlja Njegovega veličanstva pred morebitno nesrečo, ki bi imela katastrofalne posledice za ves človeški napredek … Prepričan sem, da lahko Veliki Britaniji naredim to veliko uslugo, ki bi mi … pomagala pri doseganju mojih nesebičnih ciljev. 1. Kot prvi [korak] predlagam, da v treh mesecih od datuma sprejetja ponudbe mornariškim in vojaškim strokovnjakom Njegovega veličanstva predložite popolne risbe in specifikacije zgoraj navedenega operativnega obrata z vsemi podrobnostmi in potrebnimi napravami. To je posebna in zelo zahtevna naloga, ki ji moram posvetiti vso svojo pozornost, ne da bi se bil prisiljen ukvarjati z drugimi zadevami. Za kritje vseh stroškov bi bilo treba zagotoviti 15 tisoč funtov … polovico zneska je treba plačati vnaprej. 2. Moje specifikacije [stroškov izgradnje]: (a) [Takojšnji] [izdatek] v višini petsto tisoč funtov [za izgradnjo omenjenega obrata]. (b) Jamstvo vlade Njegovega veličanstva, da bo po končanju gradnje elektrarne le-ta preizkušena in bo potrjeno delujoča, da lahko zaščiti London in okoliška okrožja … na podlagi česar mi bo izplačan honorar v višini deset milijonov funtov … (c) Vlada Njegovega veličanstva mi bo nadalje zagotovila … letno licenčnino v višini enega funta na kilovat nazivne zmogljivosti tega in drugih obratov, zgrajenih v skladu z mojimi specifikacijami. (d) Ob odobritvi mojih načrtov bi vam svoje storitve ponudil za eno leto [ter] se zavezal predložiti dodatne risbe in specifikacije, za kar mi bo izplačan honorar v višini deset tisoč funtov. Zaupajte vame, Gospod, Vaš pokorni sluga, Nikola Tesla7 Po nekaj tednih preučevanja Teslovega fantastičnega predloga je Coombs, direktor artilerije na vojnem ministrstvu v Londonu, Tesli pisal, da potrebujejo za preučitev predloga več časa.8 Tesla je potrdil prejem sporočila in ponovil vojnemu ministrstvu, da lahko ponudi tudi kompaktnejšo obliko »najmočnejšega topa«, ki bi ga lahko namestili na ladje, ter da pričakuje njihov uradni odgovor. Ta je prispel naslednji mesec. H. L. Lewis, direktor artilerije iz londonskega vojnega urada, je potrdil Teslovo uvodno »razlago … v zvezi z vašimi odkritji in izumi za izstreljevanje delcev snovi z veliko hitrostjo na velike razdalje«. Po njegovih besedah je medresorski znanstveni svetovalni odbor »skrbno preučil shemo«, vendar »zaradi pomanjkanja potrebnih tehničnih podrobnosti ni mogel oblikovati mnenja o njeni znanstveni utemeljenosti«. Lewis je zahteval »podrobnejši opis sredstev, ki so potrebna za doseganje uničujočih učinkov, ki jih navajate … saj so pred obravnavo porabe javnih sredstev potrebne dodatne podrobnosti«.9 Tesla je čakal, a je minilo skoraj leto dni, preden so njegov celovit predlog posredovali na višjo inštanco. Generalmajor A. E. Davidson, direktor za mehanizacijo, ki si je vmes dopisoval s Teslo, se je sestal z generalpodpolkovnikom sirom Hughom Ellesom z britanskega vojnega ministrstva ter drugimi vojaškimi uradniki in po Teslovih besedah verjetno tudi z Nevilom Chamberlainom, da bi se dogovorili o najboljšem načinu izvedbe tega zapletenega predloga. Generalporočnik sir Hugh Elles, ki je bil v I. svetovni vojni v drugi bitki pri Ypresu ranjen, je bil strojničar in poveljnik tankovske brigade. V bitki pri Cambraiju je osebno poveljeval tankovski brigadi s 350 tanki proti Nemcem in na tem položaju ostal do njihovega poraza leta 1918. Dve desetletji pozneje se je Elles želel upokojiti, vendar so ga zaradi nove nemške grožnje poklicali nazaj in mu zaupali poveljevanje civilne zaščite. Ko je preučil korespondenco, se je odločil poklicati generala Andrewa McNaughtona, elektroinženirja, vojaškega častnika, vodjo razvoja tajnega orožja pri kanadskem Nacionalnem raziskovalnem svetu (v bistvu kanadska različica Vannevarja Busha) in »favorita Winstona Churchilla«. Tako kot Elles je bil tudi McNaughton ranjen v I. svetovni vojni, njegovo strokovno znanje pa je obsegalo še kaj več kot zgolj tanke, saj je dosegel »napredek v artilerijski znanosti«, izumil je katodni kompas za letala in »predstavil idejo o uporabi osciloskopa kot predhodnika radarja ter kanadski vladi izum prodal za deset dolarjev«.10 Kot tak je predstavljal odlično izbiro za nadaljevanje dialoga s srbskim izumiteljem. McNaughtona, ki je le nekaj let kasneje med drugo svetovno vojno poveljeval generalštabu kanadske vojske in je z lordom Mountbattenom in generalom Eisenhowerjem tvoril ožji seznam vrhovnega poveljstva zavezniških sil v Evropi, so opisovali kot »moškega z nepozabnim, predirljivim in zamišljenim pogledom« in kot človeka z »večno razmršeno levo obrvjo, kar daje vtis globoko razmišljujoče osebe«.11 Med vojno je general zaradi nekaterih neprijetnosti in spopada egov odstopil s poveljniškega mesta, a je po vojni napredoval in postal minister za obrambo, član Komisije Združenih narodov za atomsko energijo in začasni predsednik Varnostnega sveta ZN. McNaughton, izjemen voditelj, ki se je kmalu po začetku II. svetovne vojne srečal z Winstonom Churchillom, Charlesom de Gaullom, v Washingtonu pa z Vannevarjem Bushem in predsednikom Rooseveltom, da bi razpravljali o tajnem orožju in pomagali usklajevati vojna prizadevanja proti nacistom,12 je Teslov izum jemal zelo resno. Julija 1937 je McNaughton Tesli napisal »tajno in osebno« sporočilo, v katerem mu je sporočil, da se je srečal s sirom Ellesom in prebral korespondenco med Teslo in britanskim vojnim sekretarjem. »Sir Elles mi je sporočil, da bomo v New York poslali dva naša znanstvenika, da vas obiščeta in se z vami pogovorita o tem izumu, da bosta lahko pripravila zaupno poročilo o njegovih tehničnih značilnostih. Posredovala ga bosta ministrstvu za vojno, da se bo lahko celotno zadevo obravnavalo naprej.« »To nalogo sem zaupal dr. D. C. Roseu in g. B. G. Ballardu z našega oddelka za fiziko in elektrotehniko, zato bi se rad pozanimal, kdaj in kje bi bilo za vas primerno, da ju sprejmete.« »Lahko vam zagotovim,« je sklenil McNaughton, »da pozdravljam to priložnost za neposreden stik z vami, saj sem kot mlad inženir preučeval vaš velik prispevek k umetnosti električnega prenosa, zlasti vaše delo, ki je vodilo k razvoju vrtečega se magnetnega polja in indukcijskega motorja.«13 Tesla je bil zadovoljen s sporočilom enega od voditeljev svobodnega sveta, ki ga je zelo spoštoval, in navdušen nad tem, da je general za predlog pooblastil tako cenjena znanstvenika, kot sta Donald Charles Rose in Bristow Guy Ballard. Ballard je bil fizik in elektroinženir, po vojni pa podpredsednik Komisije za jedrski nadzor, Rose pa je bil med drugo svetovno vojno glavni intendant za raziskave kanadske vojske in znanstveni svetovalec generalštaba. Podobno kot njegov kolega Robert Millikan v ZDA, je bil Rose vodja raziskav kozmičnih žarkov pri Komisiji za jedrsko regulativo.14 Jasno je, da si je McNaughton, v nasprotju z Bushevimi ljudmi v ZDA, na vso moč prizadeval razumeti, kako natančno deluje Teslov revolucionarni izum. S stališča Tesle, ki je očitno poskušal na novo napisati zgodovino, lahko iz njegovega prvotnega pisma Britancem razberemo, da je skrivnostni srbski genij skoraj pol stoletja po svoji nepremišljeni odločitvi, da na višku tako imenovane vojne tokov razdre klavzulo o licenčnini z Georgeom Westinghouseom, svoj predlog oblikoval tako, da ne bi ponovil iste napake. V nasprotju s portretom, v katerem izumitelja pogosto slikajo kot popolnoma altruističnega človeka, ki ga ne zanima denarna korist, ga je pri osemdesetih letih zelo zanimal denar in je za ta novi obrambni ščit, podoben obrambnemu ščitu iz Vojne zvezd, postavil visoko ceno. Po Teslovem mnenju je bil posel zasnovan razumno, saj je v današnjih dolarjih zahteval predujem v višini približno 600.000 USD. Britansko vojno ministrstvo je obvestil, da bodo stroški proizvodnje znašali približno 40 milijonov USD v današnjih dolarjih (500.000 GBP leta 1935), nato pa je zahteval velik bonus, približno 85 milijonov USD v današnjih dolarjih, in stalno licenčnino, če bodo njegovi načrti uspešni. Tako ali drugače so morali Britanci ponuditi predplačilo, če so želeli, da se začne projekt izvajati. Na žalost je Teslo v času teh ključnih pogajanj povozil taksi. Izumitelj, ki je padel po tleh, se je sicer postavil nazaj na noge, vendar si je zlomil nekaj reber in utrpel notranje poškodbe. Namesto da bi obiskal zdravnika, se je zdravil sam. 1. julij 1937 A. G. L. McNaughton, Esq. Predsednik Državnega raziskovalnega sveta Ottawa, Kanada Gospod: Vaše pismo z dne 6. … me je ujelo v težkem položaju. Pred petimi tedni sem imel nesrečo in utrpel hude poškodbe. Bilo je pred mojim rojstnim dnem in iz Washingtona sta prihajala dva veleposlanika, da bi mi izročila … pomembno odlikovanje [Češkoslovaški red belega leva] … Čeprav sem trpel hude bolečine in sem se težko gibal, sem si nekako opomogel in 10. julija 1937 z nasmehom na obrazu prenesel ta napor. Ko sem se vrnil domov, so se bolečine vrnile z dvojno mero in od takrat sem obsojen na okrevanje v svoji sobi. Takoj ko bom boljšega zdravja, se vam bom javil in bom na voljo vašima strokovnjakoma. Ste človek, ki je v vojni opravil več kot le svojo dolžnost, in razumeli boste, da so vsi moji prejšnji dosežki nepomembni v primerjavi s tem, kar svetu dajem zdaj. Zelo si želim pomagati pri prizadevanjih za mir in upam, da bom kmalu lahko aktivno delal. Z izrazi občudovanja, gospod, s spoštovanjem, Vaš N. Tesla15 Naslednji dan je zaradi srčnega popuščanja umrl Marconi, v spomin na njegovo smrt pa so radio BBC in njegove podružnice oddajali dvominutno radijsko tišino. Medtem se je nadaljevalo dopisovanje z britanskim imperijem, Tesla pa je izkazoval spoštovanje McNaughtonu, ki si je prizadeval, da bi se izmuzljivi čarodej končno le srečal z znanstvenikoma, doktorjema Roseom in Ballardom. Tesla se je dobro zavedal njunega strokovnega znanja in bi si moral potemtakem na vso moč prizadevati, da bi se jima prilagodil, vendar je namesto tega vedno znova iskal načine, kako sestanek preložiti. Zavlačevanje bi lahko bilo posledica želje, da bi pred razkritjem podrobnosti sklenil finančni del posla, ali pa se je bal, da ne bo sposoben ustrezno pojasniti svojega naprednega izuma, ne da bi ga dejansko izdelal in demonstriral. Obstaja tudi možnost, da je Tesla blefiral, vendar celotna korespondenca to možnost zanika. Septembra 1937 je Tesla izjavil, da »sem pripravljen posredovati vse informacije, ki jih v tem trenutku upravičeno pričakujete, [vendar] menim, da bi v primeru vojne vsak sklenjeni sporazum, ki bi nosil oznako strogo zaupno, neizogibno postal le kos odpadnega papirja. Ker ste na strani Anglije, vam bo Vaša vojaška dolžnost narekovala, da razkrijete vse, kar je treba.«16 Teslo je skrbelo, da je invazija na Anglijo neizogibna, zato je morda za pospešitev posla posredoval članek, ki ga je julija 1934 objavil v reviji Popular Mechanics o sorodni ideji ustvarjanja »nevidnega prahu, ki lahko v zraku ustavi letalske motorje in se ga lahko uporabi kot ogromno zaveso ali obrambni zid na mejah držav, da se ubranijo pred napadi z neba … Tisoče letal, ki bi naletela na takšno zaveso, bi ta uničila, je razložil izumitelj in [napovedal], da bodo na vsakih 200 milj vzdolž državnih meja postavljene obrambne postaje, ki bodo streljale žarke 100 milj daleč na vsako stran.«17 Tesla ni mogel razumeti, zakaj se Britanci še naprej obotavljajo, zato je pogumno zapisal: »Ne razumem, zakaj vlada Njegovega veličanstva v tako pomembni zadevi ni ukrepala hitreje. Morda se ji zdi moja cena previsoka.« Potem ko je že sporočil, da bi cena vključevala več milijonov funtov za izgradnjo in nekaj malega zanj, je dejal, da je »odločno nasprotnega mnenja [da bi bila cena previsoka]. Moj prijatelj Carnegie je za svoje obrate prejel 350 milijonov dolarjev, J. J. Hill pa 165 milijonov za rudna nahajališča, ki sem jih zanj odkril jaz in ki jih je po mojem nasvetu kupil za zanemarljiv znesek. Moja ponudba je pomembnejša od vseh industrijskih predlogov. Če bi jo pripravil zdaj, bi gotovo zahteval veliko več, saj ponujam nekaj, česar vam ne more zagotoviti nihče drug.«18 Teslov vrinjeni stavek o železniškem mogotcu Jamesu J. Hillu je vsekakor zanimiv. Hill, ustanovitelj transkontinentalne železnice Great Northern Railroad, je do konca 90. let 19. stoletja razširil svoje podjetje, tako da je svoji Great Northern pridružil železnico Northern Pacific Railroad J. P. Morgana. Med letoma 1897 in 1899, ko sta si Tesla in železniški baron dopisovala, je Hill kupil več rudnikov železove rude v zvezni državi Minnesota, s čimer je zelo obogatel. Morda je pri potrditvi in nakupu enega ali več rudnikov Tesla pomagal s kombinacijami zemeljskih frekvenc, kot so ELF valovi. V svojih poskusih, povezanih z globalnim radarjem in/ali telegeodinamiko, torej njegovo metodo iskanja rude z zaznavanjem podzemnih nahajališč mineralov, je uporabljal oscilatorje, »privijačene na skalnate izbokline«, ki so za podzemno seizmično raziskovanje resonirali z Zemljo.19 Tesla je pismo končal z zagotovilom [McNaughtonu], da »se vam bom takoj, ko bodo okoliščine to dopuščale, oglasil v zvezi z načrtovanim srečanjem«.20 General je Tesli zaupal, zato mu je dva dni kasneje poslal še eno »tajno in osebno« sporočilo, v katerem je zapisal: »Veselim se srečanja z vami, kadarkoli vam bo to ustrezalo.«21 Nato je potrpežljivo ali nepotrpežljivo čakal pet mesecev, preden je poskusil ponovno. Vmes je Tesla prejel še eno sporočilo ministrstva za vojno, v katerem je to zavrnilo kakršnakoli plačila, dokler se Tesla ne bo sestal s predstavniki britanske vlade ter pojasnil in dokazal svoje drzne trditve. Izkazali so resnično spoštovanje do starajočega se izumitelja in hkrati pokazali nenavadno zadržanost. Medtem so Britanci na domači fronti ponudili nagrado v višini 100 funtov vsakomur, ki bi z elektriko ubil ovco na razdalji sto metrov. Če bi Britanci lahko izdelali lasten žarek smrti, ne bi več potrebovali Teslovega strokovnega znanja. Zato so pozvali škotskega znanstvenika Roberta Watsona-Watta, naj preuči zadevo. Watson-Watt ni mogel izdelati takšne naprave, zato je svojim angleškim naročnikom sporočil, da bi bilo denar bolje porabiti za razvoj radarja. Ker jih Watson-Wattov neuspeh ni povsem prepričal in ker so od Tesle 7. decembra 1937 prejeli pismo, v katerem je popolnoma zavrnil idejo, da bi »žarek smrti« deloval na podlagi električnega valovanja, so ključni ljudje britanskega vojnega ministrstva še naprej pritiskali na Teslo, naj jim posreduje podrobnosti, preden bodo privolili v izplačilo zajetnega čeka. Iz hotela New Yorker je prispel precej jezen, neprijazen in hkrati preroški odgovor: 8. februar 1938 Direktor za mehanizacijo Vojni urad London, S.W., 1 84/T/3458 (M.G.O. 4 b) Gospod: neprepričljiv namig na moje pogoje v vašem pismu z dne 7. januarja 1938 me je zelo presenetil. Kljub spoštovanju do uradnika na visokem položaju se ne morem vzdržati opombe, da nisem Jud ali Cigan, ampak načelen človek, ki ni vajen barantanja. Svojo ceno sem navedel, gospod, in če bi mi vlada Njegovega veličanstva ponudila pol centa manj, ji ne bi dal svojih odkritij in izumov za električno zaščito ter sodeloval pri njihovi izgradnji. Najboljši način za preprečitev nove mednarodne kataklizme, ki bo morda večja od svetovne vojne pred dvajsetimi leti, [je], da Anglija postane imuna na vse vrste napadov … Toda glede na vašo izjavo nimam razloga za odvračanje privlačnih ponudb drugih držav … Čeprav se moj sistem za distribucijo električne energije, luči in toplote … uporablja v velikem obsegu in je popolnoma nepogrešljiv za udobje in varnost ljudi [v Angliji], to vladi Njegovega veličanstva, ki je neverjetno kratkovidna in klavrna, nič ne pomeni. Takšna politika izpostavlja državo najhujšim nevarnostim. Nedvomno dobro poznate zgodovino in veste, kaj se zgodi, ko razjarjeno ljudstvo ponese želja po krvi in maščevanju. To bi se lahko zgodilo tudi v Angliji, če bi ljudstvo nenadoma spoznalo, da je njihova država, zaradi nesposobnosti vlade, da bi sprejela večkrat ponujeno ponudbo za zaščito, prepuščena na milost in nemilost drugim. Neizogibna posledica bi bila revolucija, ki bi lahko zajela celotni imperij. Kot vedno doslej bi grešne kozle iskali v poveljstvu, in skoraj z matematično gotovostjo lahko napovem, da bi bila vaša ugledna kariera hitro in tragično končana. Ne vodi me nikakršen osebni interes in vas povsem iskreno opozarjam, da ne zapravite te edinstvene priložnosti. V branje vam priporočam nemško knjigo o »električnem vojskovanju«, ki je pred kratkim izšla na Dunaju … [Avtor] se sprašuje, ali je mogoče izdelati popolno električno orožje za vojaške namene, in če [je] na tem svetu človek, [ki] bi mu to lahko uspelo … je [to] Nikola Tesla. To, kar sem praktično razvil, presega avtorjeve najbolj divje sanje … Večkrat ste mi pisali in predlagali srečanje s predstavnikoma generalmajorja McNaughtona. Toda na takšni konferenci brez priprav ne bi mogel dokazati ključnih načel v zadovoljstvo njegovih izvedencev, ki morata paziti tudi na svoj ugled. Njuno poročilo v takšnih okoliščinah ne bi moglo bistveno spremeniti razmer. Če želimo doseči uspeh, se moram z njima srečati pripravljen, da bom lahko podrobno odgovoril na vsako vprašanje in da ne bo nobenega dvoma … v smiselnost in operativnost vsakega posameznega dela mojega načrta … Kot se je izkazalo v vseh podobnih priložnostih v moji poklicni karieri, bosta lahko na podlagi tega pripravila navdušeno poročilo, ki bo prebudilo vojni urad iz njegovega globokega spanca. V ta namen moram pripraviti skrajšano specifikacijo in načrte, ki bodo … dovolj dobri, da bodo ustrezali temu namenu. Za to bom potreboval kakšnih šest tednov, vendar je izvedljivo … za relativno majhen denarni vložek. Podrobneje bom pisal generalmajorju McNaughtonu, ki se vam bo oglasil. Gospod, v čast mi je biti še naprej vaš zvesti služabnik, N. Tesla22 Hkrati je Tesla, kot je obljubil, odgovoril tudi McNaughtonu, a bolj zadržano. Glavna pritožba Tesle je bila, da je za svoje svetovanje pričakoval plačilo. Hkrati je generalu znižal predujem s 7.500 na 1.200 funtov: 10. februar 1938 Generalmajor McNaughton Predsednik Državnega sveta za raziskave Ottawa, Kanada Gospod: od najinega dopisovanja julija in septembra 1937 dalje sem prejel dve pismi Ministrstva za vojno, v katerih [je poudarjeno] moje predlagano srečanje z vašima predstavnikoma. Ker vem, da bi bilo to srečanje skladno z vašimi željami, bi jima bil z veseljem na razpolago, če ne bi po tehtnem premisleku ugotovil, da bi bil izid tega srečanja nezadovoljiv … in bi lahko moji zadevi le škodil. Dovolite mi, da pojasnim. Moj izpopolnjeni sistem … je rezultat dolgoletnih teoretičnih in eksperimentalnih raziskav ter srečnega navdiha. Njegovo praktično uresničitev so omogočila revolucionarna odkritja, do katerih sem na srečo prišel … novih metod in sredstev za proizvodnjo, nadzor in prenos nedisperzijske energije pod napetostjo, ki presega 20 milijonov voltov, kar sem dosegel leta 1899. Gre za izjemno intenzivnost, ki lahko uniči napad letal na velikih razdaljah in v zraku detonira sovražnikove bombe. Sistem zajema ogromno različnih rešitev s področja mehanike, elektrike, fizike in drugih vej industrije in znanosti, tako da bi ga lahko opisal v več zvezkih. Za vaša strokovnjaka je vse to terra incognita. Na kratkem srečanju ne bi mogel opisati [številnih] novih naprav, še manj pa v njuno zadovoljstvo prikazati načel, ki jih vsebuje moj sistem … V takšnih okoliščinah je očitno, da naše predlagano srečanje ne bi doseglo svojega namena. Če želimo kaj doseči, se moram z vašima predstavnikoma sestati dobro pripravljen, da bom lahko odgovoril na vsa vprašanja in vse tudi dokazal [ter] predložil praktično vse informacije, ki jih vsebujejo le moje popolne specifikacije, ki mi jih zaradi odvratne skoposti britanske vlade ni uspelo pripraviti – kar je pristop, ki lahko povzroči propad imperija. Za te namene bi bilo treba pripraviti skrajšane specifikacije, načrte in diagrame. Ste človek dejanj, ki med tehtanjem predloga ne spi, zato sem se osredotočil na ocenjevanje trajanja in stroškov takšne priprave, pri čemer sem ugotovil, da bi lahko dokumente dokončali v šestih tednih za tisoč dvesto funtov, kar pa ne vključuje mojega razumnega nadomestila. V luči predstavljenih predlogov želim to zadevo rešiti čim prej, in hvaležen bi vam bil, če v najkrajšem možnem času stopite v stik z Londonom in jim posredujete svoje zadovoljstvo. Z izrazi največjega spoštovanja ostajam, Resnično vaš, Nikola Tesla23 Teslova izjava, ki začetke njegovega orožja s snopom delcev datira v čas njegovega bivanja v Colorado Springsu, se ujema z njegovim intervjujem v lokalnem časopisu Gazette Telegraph kmalu po prihodu 2. junija 1899, v katerem je izjavil, da ima v svojem laboratoriju »instrument«, ki lahko v trenutku ubije »30.000 ljudi«. McNaughton, kot vedno gentleman, je ostarelemu čarodeju odgovoril dva dni pozneje in mu v drugem sporočilu »tajno in osebno« zagotovil, da »ste lahko prepričani, da se naša tehnična strokovnjaka veselita obiska pri vas« in da bo general »takoj stopil v stik z oblastmi vojnega urada«, kot je predlagal Tesla, najbrž zato, da bi Tesli omogočil plačilo za njegovo svetovanje.24 Dva meseca pozneje je po prejetju še enega sporočila britanskega vojnega ministrstva Tesla dodatno pojasnil svoja stališča. Britanci so namreč domnevali, da ima Tesla delujoč model svojega orožja, vendar je izrecno izjavil, (1) da njegova omemba funkcije »nameri in izstreli« ne temelji na njegovem dejanskem orožju, temveč je analogna delovanju navadne puške, in (2) da čeprav je eksperimentalno demonstriral in na mnoge druge načine prikazal vse značilnosti svojega načrta … »od uničenja mojega obrata … nisem mogel ponoviti svojih demonstracij«.25 Tesla tako očitno navede, da ni nikoli izdelal popolnoma delujočega modela orožja s snopom delcev. Zato je mogoče sklepati, da so bili njegovi »drugi načini« teoretične narave. Poleg tega je bil njegov obrat uničen leta 1917, vendar je po mojih raziskavah postal neustrezen že veliko prej. Leta 1904 so bile zmogljivosti njegovega brezžičnega stolpa močno okrnjene, saj je korporacija Westinghouse odstranila Teslov glavni generator zaradi neplačila 25.000 dolarjev. Tudi če upoštevamo Teslovo lastno časovnico in dejstvo, da je bil njegov laboratorij v Wardenclyffu do približno leta 1914 še vedno nekako delujoč, njegova izjava še vedno kaže ne le na to, da ni nikoli izdelal popolnoma delujočega orožja s snopom delcev, temveč tudi, da je bilo njegovo eksperimentalno delo opravljeno četrt stoletja prej, čeprav se je z nekaterimi vidiki naprave morda ukvarjal še v dvajsetih letih 20. stoletja. Vemo na primer, da je Tesla že leta 1896 zajemal rentgenske slike na razdaljah, ki so bile od vira žarkov oddaljene več kot petnajst metrov, in eksperimentiral z različnimi vrstami rentgenskih cevi, »ki so proizvajale žarke veliko večje jakosti, kot so jih omogočale običajne naprave«.26 Z leti je nedvomno izdelal številne različice takšnih topov. Tako je Tesla maja 1899 med predavanjem v Trgovskem klubu v Čikagu »dejal, da mu je uspelo pretvoriti plinski stolpec v trdni stolpec s togostjo jekla«.27 Čeprav to ni bilo orožje s snopom delcev, ta izjava vsekakor kaže, da je Tesla že več let izvajal zanimive analogne poskuse in da je že leta 1898 razvil metodo zatesnitve vakuumske cevi s hitro tekočim stebrom zraka. Kot navaja elektroinženir in raziskovalec Tesle, Leland Anderson, je Tesla v dvajsetih letih 20. stoletja izdelal vakuumske cevi z odprtim koncem verjetno v Czitovi strojni delavnici. Kot vidimo zgoraj, je Tesla vsekakor poznal način zatesnitve odprtega konca vakuumske cevi, saj je po lastnih besedah uporabil »plinski curek velike hitrosti«, ki pa je še vedno omogočal, da so izstreljeni delci prodrli skozi.28 Kljub temu je zelo malo verjetno, da je kdaj skonstruiral napravo, ki bi lahko zrušila letalo. Najverjetneje je eksperimentiral z majhnimi prototipi. Po besedah Nancy Czito, snahe Juliusa Czita, naj bi Tesla okoli leta 1918 in verjetno še v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja skupaj z Juliusom delal na izumu naprave za »odboj elektronskih žarkov od Lune«.29 To seveda ni orožje s snopom delcev, vendar kaže, da je Tesla še vedno eksperimentiral in konstruiral naprave v tej smeri tudi po tem, ko sta bila njegov laboratorij in stolp uničena. Ne smemo pozabiti, da je edini vir za to intervju, ki sem ga opravil z gospo Czito, ko sem jo srečal na predvajanju filma Skrivnost Nikole Tesle. Film so premierno predvajali v Washingtonu v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja in ob predstavitvi štirih poštnih znamk v čast Nikoli Tesli in trem drugim izumiteljem: Philu T. Farnsworthu, Charlesu Steinmetzu in Edwinu Armstrongu. Teslovi dejanski poskusi na tem področju so bili strogo zaupni. Nikoli ni objavil izsledkov svojih poskusov z orožjem s snopom delcev ali z napravo za odboj žarkov od Lune. Če k temu dodamo še izumiteljevo resno poslabšanje zdravstvenega stanja, potem ko ga je junija 1937 povozil taksi, lahko sklepamo, da je bil Tesla bodisi povsem nerealen bodisi neverjetno optimističen, če je mislil, da ima dovolj energije in sredstev, da resnično zgradi delujoči model svojega velikega načrta, tudi če bi dogovor z Britanci uspel. Preprosto povedano, žal ga je dohitela starost. Nikola Tesla je bil prestar in prešibek, da bi lahko pomagal s svojo prisotnostjo. Kljub temu je na podlagi njegovih preteklih dosežkov in prepričljivosti teh poročil mogoče sklepati, da bi, v primeru resnega britanskega finančnega vložka, Tesla skupaj z njimi močno pripomogel k uresničitvi svojega cilja, torej da bi izdelal delujoči model, ki bi bil zmožen sestreliti sovražno plovilo na velikih razdaljah. Marca 1938 je prišlo do priključitve Avstrije nacistični Nemčiji, septembra pa je Hitler hitro zasedel Sudete in jih z žalostno privolitvijo britanskega ministrskega predsednika Nevilla Chamberlaina odvzel Čehom. Nacisti so intenzivno zapirali Jude ali jih izganjali iz zasedenih ozemelj, groza pa se je še podeseterila, ko je Jud Herschel Grynszpan 9. novembra 1938 »s strelom, ki je odmeval po svetu« na nemškem konzulatu v Parizu ustrelil svojega nacističnega ljubimca Ernsta vom Ratha in ga ubil. Prelomljeno obljubo, da bo pomagal Grynszpanu rešiti usodo njegovih staršev, ki so bili internirani na Poljskem, in zavrnitev vizuma za Francijo je vom Rath plačal z življenjem. Ta atentat je sprožil antisemitski bes, znan kot Kristalna noč ali »noč razbitega stekla«, med katero je bilo uničenih 1.000 sinagog in kar 7.500 judovskih podjetij, aretiranih je bilo 30.000 Judov, skoraj 100 nemških Judov pa je bilo ustreljenih ali pretepenih do smrti. Nemčija je bila kot sod smodnika, zato je postalo Teslovo opozorilo o ranljivosti britanskega imperija še toliko bolj grozljivo. K temu je treba dodati še dejstvo, da sta na božič leta 1938 z odkritjem cepitve atomskih jeder dva berlinska radiokemika, Otto Hahn in Fritz Strassmann, spremenila tok zgodovine.30 Poznavalci, kot je bil general McNaughton, kanadska inačica Vannevarja Busha, in številni teoretični fiziki so si zdaj zlahka predstavljali nočno moro, če bi Nemci razvili atomsko orožje pred Zahodom. Julija 1938 je McNaughton poslal Rosea iz Kanade v New York, da bi se posvetoval z izumiteljem. »Ker se je pred kratkim vrnil iz Cavendishovega laboratorija v Angliji [na poti v Bell Labs], sem pomislil, da bi se morda želeli pogovoriti z njim. Pooblaščen je, da vam prenese izraze mojega globokega spoštovanja in upanja, da vas bomo imeli nekoč čast gostiti v Državnem svetu za raziskave [tukaj v Kanadi].«31 Nekaj mesecev kasneje se je državni podsekretar britanskega vojnega ministrstva Tesli zahvalil za njegova prejšnja sporočila in zahteval podrobnejše informacije. Ob predpostavki, da nobena posredovana informacija »ne bo v službi korporacij«, temveč uporabljena zgolj v vojaške namene, je Tesla zahtevo izpolnil. Tesla je po pregledu svojih preteklih razmišljanj o tem, kako se spopasti s problemom, da se elektronski žarek na daljavo razprši, ugotovil, da je treba »delce, ki so veliko večji od molekul, izstreliti skozi odprto cev [da uničijo] vsako oviro na svoji poti … Prve poskuse sem opravil s cevjo, katere konec je bil zaprt z neprepustnim kovinskim pokrovčkom z majhno cevjo za dovajanje delcev … [z elektrostatičnim poljem] približno 20.000 voltov na centimeter.« Tesla je s pomočjo Maxwellovih enačb izračunal »natančno površinsko gostoto takšnih drobnih kovinskih kroglic primerne oblosti«. Nato je razpravljal o podrobnostih elektrostatične sile, ki je potrebna za izstrelitev teh kroglic iz topovske cevi, da »povzročijo uničujoče učinke na velikih razdaljah … Napravo že leta uporabljam pri svojih raziskavah in menim, da gre za revolucionarni izum, ki bo poleg idealnega sredstva za uresničitev [orožja s snopom delcev] prinesel tudi druge znanstvene in praktične koristi z neizmernimi posledicami.« Kot smo že omenili, naj bi bilo orožje vgrajeno v stolp, podoben Van de Graaffovemu, ali v »dvignjen, nabit kupolasti terminal polmera R«, nekako 25 metrov, ki bi lahko proizvedel napetost do 7.500.000 voltov. Pismo se je končalo z zelo tehničnim zapisom: Da bi dosegli višji potencial, je bilo [nujno] povečati polmer, zato sem v svojih prvih modelih, ki so bili v skladu s splošnim znanstvenim stališčem, načrtoval terminal s polmerom 1000 centimetrov in delovno obremenitvijo 10.000.000 voltov. Kasneje sem odkril nova sredstva in metode, ki so mi omogočili naboj terminala s polmerom 250 centimetrov na obremenitev 60.000.000 voltov … [Tak terminal bi ustvaril] najvišje [napetosti], ki jih je možno proizvesti na kakršenkoli znan način. Temeljito so bile dokazane z dolgotrajnimi praktičnimi preskusi in so po pomembnosti na drugem mestu za odprto cevjo. Z uporabo teh dveh daljnosežnih izumov je delcu povsem možno dodati več kot 200-milijonkrat večjo energijo in ga pognati 40.000-krat hitreje kot s sredstvi, ki so bila na voljo doslej.32 Tesla je dejal, da je kljub temu velikemu uspehu »še vedno zelo daleč od želenega cilja«. Dve težavi, ki ju je izpostavil, sta bili potreba po izolaciji naprave pred ekstremnimi temperaturami in potreba po iskanju popolne spojine za izdelavo mikroskopskih kroglic. Te [težave] so zahtevale veliko časa in naporov, dokler nisem uspel razviti naprav elementarne preprostosti, ki zagotavljajo popolne krogle iz težkih kovin. Te krogle so lahko uporabne od [merljivih] do molekularnih velikosti. Njihov pretok je možno nadzorovati in na ta način takoj spreminjati [njihov] naboj, energijo, hitrost in stopnjo učinkovitosti zgolj z manipulacijo odprte cevi, ki služi namenu projekcije. Vse te in druge podrobnosti bom natančno opisal v specifikacijah in bi morale prepričati vaš znanstveni svetovalni odbor, da vam ne ponujam namišljenih rešitev, temveč dosežke … Zmeren znesek, potreben za kritje stroškov risb in specifikacij, vam ne bo težko zagotoviti. Gotovo se zavedate, da ne glede na velikost vaše vojske in mornarice ne morete preprečiti, da se posamezna sovražnikova letala ne bi prebila skozi protizračno obrambo. Težave pri zaščiti mesta ali bojne ladje pred zračnimi napadi so v veliki meri posledica dejstva, da sredstev za obrambo ni mogoče učinkovito preskusiti, dokler ne pride do neposrednega brutalnega spopada s sovražnikom. Moji izumi omogočajo zaustavitev napada na veliki razdalji še toliko lažje, in je zelo verjetno, da bo novo uničujoče orožje učinkovalo nanje zelo demoralizirajoče. Verjamem, da me boste počastili s čimprejšnjim odgovorom, še naprej vaš ponižni služabnik, Nikola Tesla33 Ob prebiranju in analizi te izjemne korespondence postane jasno, da je bil Tesla pri dvainosemdesetem letu starosti še vedno briljanten in živahnega uma. Ne le da si je zamislil orožje, ki bi podobno kot laser usmerjalo za svinčnik tanek tok mikroskopskih delcev, nabitih z določeno energijo in izjemno hitrostjo, temveč je z uporabo napredne matematike izračunal tako njihovo velikost (npr. površina = 4 × 3,1416 × 4/1026 = kvadratnih centimetrov) kot tudi njihovo smrtonosnost: majhen tok nabitih delcev bi lahko zrušil prihajajoče cepeline ali letala, saj bi prerešetal njihov oklep. S tolikšno natančnostjo je čarodej dosegel svoj cilj, da pripravi premišljen načrt zaščite Anglije pred morebitno invazijo. Vendar se zdi, da je bil Tesla zaradi preteče druge svetovne vojne na obzorju, svojega slabega zdravja, birokracije in splošne nepripravljenosti britanskega vojnega ministrstva za investiranje velikih sredstev, potrebnih za izvedbo tega velikanskega projekta, kot že tolikokrat prej, preprosto preveč pred drugimi, da bi se ti načrti lahko uresničili. Britansko vojno ministrstvo je načrt očitno jemalo resno, vendar je za popolno razumevanje čarodejevih zamisli potrebovalo najboljše možgane, pa tudi čas, energijo, finance in potrpežljivost, da bi se lotilo tako zapletene naloge, pri kateri bi se na poti zagotovo našle številne ovire. Za izdelavo orožja s snopom delcev, kot si ga je zamislil Tesla, bi bila verjetno potrebna zaveza, primerljiva s projektom Manhattan ali pošiljanjem človeka na Luno. • JUGOSLOVANSKA ZVEZA • Čeprav so bili Teslovi dialogi z generalom McNaughtonom in britanskim vojnim ministrstvom pisno opredeljeni kot »tajni in osebni«, je starajoči čarodej prek jugoslovanskega veleposlanika v Ameriki Konstantina Fotića jugoslovanski vladi leta 1937 vseeno razkril celotno vsebino svojih pogajanj z Britanci. Po eni strani je Tesla res prekršil obljubo molčečnosti, po drugi strani pa je imel pred očmi širšo sliko, saj pred vse večjo možnostjo sovražne invazije ni varoval le Anglije, temveč tudi svojo sveto domovino. Pri preučevanju zgodovine druge svetovne vojne se običajno šteje, da se je začela septembra 1939, ko sta Nemčija in Rusija napadli Poljsko. Toda seme druge svetovne vojne je bilo zasejano že leta poprej, ko je bolgarski fanatik med kraljevim državnim obiskom v Franciji leta 1934 umoril jugoslovanskega kralja Aleksandra, ko je Italija napadla Etiopijo in je Mussolini leta 1936 sklenil pogodbo o sodelovanju s Tretjim rajhom in Adolfom Hitlerjem. Zaskrbljujoče je bilo tudi vprašanje Josipa Broza Tita, ki je pridobival oblast z vodenjem jugoslovanske komunistične partije, tesno povezane z Josipom Stalinom in Sovjetsko zvezo. To so bili za Jugoslavijo nevarni časi in Tesla je bil popolnoma prepričan, da se bo njegova domovina zaščitila pred napadi z zahoda ali vzhoda, če bo začela graditi svoje orožje s snopom delcev. Kot vsi Srbi, vključno s Teslo, je bil tudi veleposlanik Fotić odločen podpornik novega suverenega vladarja Jugoslavije, kralja Petra II., tudi po Titovem prevzemu oblasti v državi, ki se je začel leta 1943 in dosegel vrhunec leta 1945. Novembra 1937 je Fotić Tesli poslal ček za 400 dolarjev, leta 1941 pa še enkrat za 2.000 dolarjev, tokrat prek D. Stanojevića iz generalnega konzulata Kraljevine Jugoslavije.34 Fotić je pozorno prebral pisma britanskega vojnega ministrstva in generala McNaughtona ter opazil, kako oster je bil Tesla v nekaterih dialogih. Hkrati je Britancem natančno napovedal, kar se je potem res zgodilo. Britanskemu vojnemu uradu je 7. decembra 1937 napisal: »Mislim, da Britance preveč skrbijo napadi letal z bojnimi plini. Narod, ki bi to poskušal, bi storil samomor. Premeten agresor pa bi po vsej verjetnosti uporabil drugačen način napada, način, pred katerim bi bil napadeni popolnoma nezaščiten.« Tak sovražnik se ne bi zanašal na »letala, topove, bojne ladje, podmornice ali pehoto«. Namesto tega bi »udaril z velike razdalje in sam ne bi ničesar tvegal. Njegov edini cilj je porušiti vsa mesta in pomembne kraje, pri tem pa se izogniti smrtnim žrtvam.« To seveda napoveduje prihod ultimativnih udarcev brezpilotnih letal, nacističnih raket V-2, ki so dejansko porušile dobršen del angleških urbanih središč. »Kar zadeva moje nadomestilo,« je Tesla Fotiću razkril, da je od Britancev zahteval deset tisoč funtov za risbe in specifikacije ter dodatnih »deset milijonov funtov takoj po zadovoljivi demonstraciji … Menim,« je nadaljeval Tesla, »da so pogoji predloga zelo razumni, zlasti če upoštevamo obsežnost britanskega imperija, ki zajema več kot trinajst milijonov kvadratnih milj s skoraj četrtino vsega svetovnega prebivalstva.«35 Na veleposlanikovo zaskrbljenost zaradi Teslovega vzvišenega tona v številnih pismih Britancem je ostal izumitelj nepopustljiv. »Prav imate. Angleži niso z veseljem brali mojih pisem, in žal mi je, da nisem dodal: in kako potomci neustrašnih Britancev bežijo kot prestrašeni zajci ob najmanjši potezi povzpetnika na oblasti. Zagotovo bodo obvestili generala McNaughtona … in bil bi presenečen, če bi dobil takojšen odgovor.«36 Hkrati pa se je Tesla sam bal za svoje življenje, saj so se nacisti večkrat poskušali dokopati do skrivnosti njegovega orožja, njegovo stanovanje je bilo izropano, hkrati pa ga je nadzoroval FBI. »Možnosti za uporabo mojih odkritij so neomejene,« je Tesla pisal Fotiću, »vendar je moje življenje v veliki nevarnosti. Upam, da boste kmalu prejeli novice iz Jugoslavije.«37 Na žalost se Britanci in ameriška vojska niso odločili za odkup izuma, nato so jim sledili tudi Jugoslovani. Štiri leta pozneje je Hitler uresničil grožnjo in napadel Beograd, pri čemer je po Teslovih izračunih umrlo »dvajset tisoč nedolžnih ljudi … in največji del čudovitega mesta je porušen«. Tesla je führerja brez zadržkov označil za Übermenscha, ki je po eni strani svoj poraženi narod popeljal med svetovne velesile, po drugi strani pa je bil nemški voditelj po Teslovem mnenju zelo skvarjen. »To hudičevo dejanje [bombardiranje Beograda] je dokazalo, da je Hitler sovražnik človeštva in ga je treba uničiti.«38 Fotić se je vrnil v Jugoslavijo, da bi javno obsodil Tita in odstopil s položaja veleposlanika. V knjigi Vojna, ki smo jo izgubili: tragedija Jugoslavije in neuspeh Zahoda (The War We Lost: Yugoslavia’s Tragedy and the Failure of the West) je Fotić poudaril občutek osuplosti večine Srbov, ko je omenil njihovo razočaranje nad tem, da je Zahod podprl Tita in ni priskočil na pomoč srbskemu zakonitemu vladarju, kralju Petru II., ki je s tem strmoglavil. Pri analizi tega obdobja v povezavi s Teslovim izumom orožja s snopom delcev, zlasti z ameriške strani, ti dokumenti kažejo na pravi razkol v filozofiji in oceni izvedljivosti. Ena skupina, ki sta jo vodila John G. Trump in Frank Jewett, je ta vidik Teslovega dela popolnoma zavrnila, druga skupina, ki so jo vodili Bloyce Fitzgerald, polkovnik T. B. Holliday in brigadni general Laurence Cardee Craigie, pa je v celoti sprejela ta projekt, v notranjih krogih znan kot »projekt Nick«. Očitno so bili v preučevanje te naprave vključeni najvišji vladni predstavniki. Vse kaže, da je v Rusiji končno odločitev o nakupu podrobnosti sprejel Josif Stalin. V Veliki Britaniji, kot je Tesla povedal svojemu biografu Johnu O’Neillu, so odločitve prihajale celo od Nevilla Chamberlaina, takratnega predsednika vlade. Z gotovostjo vemo, da so bili vpleteni tudi ključni generali, med njimi generalporočnik sir Hugh Elles, vodja civilne obrambe v Veliki Britaniji, in general Andrew McNaughton, najvišji vojaški vodja v Kanadi, vodja razvoja tajnega orožja za del britanskega imperija, prijatelj Winstona Churchilla in tesen Ellesov sodelavec. Vprašanje ostaja, kako je na situacijo gledal Vannevar Bush. Se je pri zavračanju Teslovega izuma postavil na stran Trumpa, Jewetta in Homerja Jonesa ali pa je kakorkoli podprl inženirje v oporišču Wright-Patterson ali profesorje na MIT? Bush je verjetno sprejel Trumpov sklep, da je Teslov žarek smrti lažen, in se posvetil projektu Manhattan, vendar lahko sklepamo tudi, da se je verjetno zavedal, da so njegovi kolegi v Rusiji, Veliki Britaniji in Kanadi ter najverjetneje tudi v Nemčiji Teslove načrte jemali zelo resno. Po besedah Bushevega biografa, Pascala Zacharyja, si je Bush na vrhuncu druge svetovne vojne, »v teh temnih časih začel prizadevati, da bi njegovi raziskovalci imeli večjo vlogo pri oblikovanju strategij, ki bi v celoti izkoristile nova orožja«.39 Teslova naprava s snopom delcev je zagotovo ustrezala tej definiciji. Zachary meni, da je na Busha vplival Waldemar Kaempffert, urednik za znanost pri New York Timesu in dolgoletni urednik revije Scientific American, ki je v štirih desetletjih po naključju napisal številne članke o Tesli. Kaempffert, ki je Teslo nekoč označil za »intelektualnega udava«, je poudaril, da so »tujci spodbudili spremembe; ti vsiljivci so bili tisti, ki so povzročili propad sistemov in nastanek novih«. Vztrajal je, da so v vojni »vsa revolucionarna sredstva za množično ubijanje prišla s strani zunanjih, to je od tehnologov, ki niso bili poklicni vojaki«.40 Kot smo že omenili, se je Bush že pred vojno redno sestajal z McNaughtonom, saj sta državi tesno sodelovali pri številnih projektih. Ker je bilo veliko teh srečanj v času, ko je bil Tesla še živ in je bil zaradi svojega tako imenovanega žarka smrti zelo odmeven, in ker je bil McNaughton več let, približno od leta 1936 do 1939, v tesnem stiku s Teslo, ko je poskušal ugotoviti podrobnosti tega izuma, je povsem mogoče, da se je pojavila tudi tematika Tesle in njegovega orožja s snopom delcev. Vemo na primer, da je nekaj mesecev po srečanju McNaughtona z Rooseveltom v Washingtonu predsednik napisal memorandum, v katerem je predlagal srečanje s Teslo, kar pa je zgodilo le teden dni pred izumiteljevo smrtjo.41 Podporo domnevi, da Teslovo orožje s snopom delcev ni bilo nikoli opuščeno, lahko najdemo ne le v pogovorih z nekdanjim izvajalcem DARPA, ki je odkrito povedal, da so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja na tem izumu skrivoma delali, temveč tudi v današnjem futurističnem tirnem topu in na neki konceptualni način tudi v izraelskem tako imenovanem Iron Dome, protiobrambnem raketnem sistemu, ki lahko prestreže rakete in artilerijske granate kratkega dosega. Razvoj naprednih oborožitvenih sistemov lahko traja desetletja, v tem primeru pa je trajal več kot petdeset let. • TIRNI TOP • Robert Afzal, delavec podjetja Lockheed Martin, pravi, da njegovo podjetje »že dolgo razvija laserske oborožitvene sisteme za obrambne namene. Sodobna tehnologija nam omogoča izdelavo zmogljivih žarkov kompaktne velikosti, primerne za bojišče.« Ker je ta tehnologija zdaj realnost, je Lockheed Martin razvil prototip laserskega oborožitvenega sistema, imenovanega Athena. »Čeprav se infrardečega žarka ne vidi, lahko vidimo učinek žarka,« pravi Afzal. »Testiranja, ki smo jih opravili na oddaljenosti ene milje, so dokazala njegovo uporabnost proti tovornjakom, raketam in vozilom brez posadke.« V zvezi s prispevkom Nikole Tesle je Afzal izjavil, da je »Tesla predvidel uporabo elektromagnetne energije za obrambne namene, in čeprav to ni povsem enako, kot si je prvotno zamislil, gre v bistvu za to, kar danes počnemo z laserjem«.42 Teslovo orožje s snopom delcev je imelo poleg shematičnih risb in matematične analize tudi številne nove in nenavadne lastnosti. Ključni je bil mehanizem za ustvarjanje in izstreljevanje nerazpršenega snopa delcev iz topovske cevi. »Izboljšal sem metodo za izjemno povečanje učinkov,« je zapisal Tesla, »vendar me je begala razpršitev materiala, ki jo je po mojem prepričanju možno močno zmanjšati ali celo odpraviti le z usmeritvijo energije skozi medij drobnih delcev, ki se z veliko hitrostjo izstreljujejo iz oddajnika. Elektrostatični odboj je edini način za doseganje tega cilja … Z zmanjšanjem preseka delcev na skoraj mikroskopske dimenzije bi lahko dosegli ogromno koncentracijo energije ne glede na razdaljo.«43 Ta zasnova izhaja iz Teslovega otroštva, ko je doma uporabljal pokalico na plutovinaste metke. Ta običajna igrača, s katero je Tesla streljal vrane, deluje tako, da metek iz cevi izrine stisnjen zrak. Po enakem načelu deluje tudi sodobni tirni top. Glavna razlika je po mnenju fizika Travisa Taylorja v tem, da je Teslov top za odbojno silo uporabljal elektrostatično energijo, medtem ko tirni top uporablja elektromagnetno energijo.44 Tesla je vsekakor poznal razliko med njima in je o ključnih značilnostih teh razlik predaval v 90. letih 19. stoletja, ko je imel govore na številnih konferencah v Londonu, New Yorku, Saint Louisu, Filadelfiji in Čikagu. Nekatera futuristična orožja mornarice se zdijo kot iz »Vojne zvezd«, saj se laserji uporabljajo za sestrelitev brezpilotnih letal, električni topovi pa izstreljujejo izstrelke s hipersonično hitrostjo … Tirni topovi, ki so jih preizkusili na kopnem v Virginiji, izstrelijo projektil s šest- ali sedemkratno hitrostjo zvoka, kar je dovolj za povzročitev gromozanske škode. Po mnenju mornarice naj bi s smrtonosnimi izstrelki z velikih razdalj nadomestili ali zamenjali topove starega kova … Tirni top potrebuje za izstrelitev projektila veliko količino električne energije, je povedal Loren Thompson, obrambni analitik pri Lexingtonskem inštitutu … Obe vrsti orožja sta cenjeni, ker omogočata »prehitevanje stroškovne krivulje«. Ali z drugimi besedami, poceni sta.45 Kapitan Mike Ziv, vodja programa za usmerjeno energijo in električne oborožitvene sisteme pri Poveljstvu mornariških sistemov, [je dejal]: »To bistveno spreminja način bojevanja.« Thompson je opozoril, da »potrebuje tirni top za izstrelitev projektila ogromno električne energije«, kar je Tesla natančno navedel v svojih številnih in podrobnih sporočilih britanskemu ministrstvu za vojno. Thompson je pripomnil, da je največjo težavo predstavljalo vprašanje, kako proizvesti dovolj energije za delovanje tirnega topa. Po besedah novinarja Davida Sharpa imajo mornariški rušilci, kot je »Zumwalt, ki ga proizvaja Bath Iron Works v Mainu, [dovolj moči za poganjanje tirnega topa]. Generatorji plinske turbine na za radarje nevidni ladji lahko proizvedejo do 78 megavatov energije. Ta količina elektrike bi zadostovala za srednje veliko mesto – in je je več kot dovolj za poganjanje tirnega topa.«46 Tesla je za proizvodnjo te velikanske napetosti priredil svoj stolp, podoben tistemu v Wardenclyffu. Na vrhu stolpa s kupolo, ki naj bi bil visok petindvajset metrov, naj bi bilo nameščeno orožje s snopom delcev. Celotna naprava, vgrajena v stolp kot supertop, je bila očitno izdelana tudi za nevojaške namene, na primer za prenos električne energije v oddaljene kraje, podobno kot se to danes izvaja z mikrovalovnimi brezžičnimi telefonskimi linijami. Razvoj novih tehnologij zahteva ogromno truda in glede na to lahko le ugibamo, ali je bil Teslov načrt za orožje s snopom delcev na koncu izvedljiv ali ne. Preprosto dejstvo je, da ga je dohitel čas in da je bil preprosto prestar, da bi lahko kaj dosti pomagal na kraju samem, če bi sploh katera od držav, s katerimi se je pogajal, želela nadaljevati s pogajanji. Vendar so Teslove zamisli, kot lahko vidimo pri sodobnem mornariškem orožju, sčasoma prodrle na plano. Svojemu tajniku Georgeu Scherffu je večkrat dejal: »Ne skrbite zame, saj sem sto let pred drugimi.« V. DEL Božji delec Sam bi raje videl, da se me spominjajo kot nekoga, ki mu je uspelo odpraviti vojno. Na to bi bil najbolj ponosen. – NIKOLA TESLA, »Teslov zadnji čudež: Čarodej elektrike pravi, da bo odpravil vojno«, Reading Times, 10. november, 1898, str. 2 17 Rojstvo nove fizike Iz posebne teorije relativnosti je izhajalo, da sta masa in energija le različni manifestaciji iste stvari, kar je za povprečnega človeka nekoliko neznana predstava. Poleg tega je enačba E=mc2, v kateri je energija enaka masi, pomnoženi s kvadratom svetlobne hitrosti, pokazala, da se lahko zelo majhna količina mase pretvori v zelo veliko energije in obratno. To sta leta 1932 eksperimentalno dokazala Cockcroft in Walton. – ALBERT EINSTEIN1 Einsteinova prvotna teorija relativnosti izhaja iz razprave iz 19. stoletja o tako imenovanem etru, mediju, po katerem potuje svetloba, in nezmožnosti znanstvenikov, da bi dokazali njegov obstoj. Isaac Newton (1642–1727) je za razlago delovanja gravitacije na daljavo uporabil eter kot medij, vendar »ali je ta dejavnik materialen ali nematerialen, sem prepustil v premislek svojim bralcem«.2 V nasprotju z Newtonom je Michael Faraday (1791–1867) trdil, da je eter materialna sila, ki povzroča prepletajoče se žarke svetlobe zvezd, ki se širijo v vse smeri do neskončnosti. To je medij, po katerem potujejo svetloba in druge oblike elektromagnetne energije. Po besedah Oliverja Nichelsona je bil eter v 19. stoletju pojmovan kot »gost plin … tradicionalno predstavljen kot nematerialna snov, ki jo je mogoče najti vsepovsod … Leta 1659 je Robert Fludd opisal eter … kot veliko bolj subtilno stanje, kot je nosilec vidne svetlobe.«3 Nichelson ugotavlja, da Fludd sledi teorijam o etru do časa Plotina in tretjega stoletja našega štetja, »kjer je eter opisan kot tako fin, da ›prodira … hrani in ohranja vsa naokoli‹«.4 Dokončni poskus merjenja etra sta v osemdesetih letih 19. stoletja izvedla Albert A. Michelson in Edward W. Morley. Žarek svetlobe se je delno odbijal od dveh ogledal, ki sta bili postavljeni pravokotno eno na drugo, v skupni dolžini dvaindvajset kilometrov. »To pomeni, da se je polovica žarka gibala z običajno hitrostjo svetlobe, druga pa s hitrostjo svetlobe, povečano za vrtenje Zemlje. [Po odboju nazaj bi se povratni žarki srečali] na stičišču razdeljenega žarka, [kjer bi, kot sta upala,] prišlo do razlike v hitrosti, [s čimer] bi se pokazalo relativno gibanje Zemlje v odnosu do etra in [s tem] dokazalo obstoj slednjega.«5 Ker nista ugotovila bistvenih razlik, sta sprejela sklep, da eter ne obstaja ali da ga zaradi njegove narave ni mogoče zaznati. »To se je zdelo prepričljivo, vendar je imelo neprijetno posledico, da je elektromagnetizmu odvzelo najuspešnejšo teorijo in ni prispevalo ničesar, kar bi jo nadomestilo.«6 James Clerk Maxwell (1831–1879), čigar učbenik o elektromagnetni teoriji je Tesla hranil vse življenje, je svoje koncepte oblikoval približno dvajset let pred poskusom Michelsona in Morleyja, in ti so zahtevali eter. Po Maxwellovem mnenju »ni dvoma o tem, da medplanetarni in medzvezdni prostor ni prazen, ampak ga napolnjuje snov ali nekaj, kar je … nekaj najbolj enotnega, kar poznamo«.7 Maxwellove zamisli so izhajale iz dela Faradaya in njegovega predhodnika Hansa Christiana Oersteda (1777–1851), ki sta vsak na svoj način preučevala strukturo etra. Oersted je ugotovil, da se ob prenosu električne energije po žici okoli nje ustvari magnetno polje. Ta kombinacija električnih in magnetnih sil je ustvarila krožno delovanje s polarnostjo. Ti dve sili, ki delujeta v nasprotju ali usklajeno, bi se lahko razširili in pokrili ves prostor.8 Oersted je domneval, da lahko narava tega medsebojnega delovanja dveh temeljnih sil pojasni pet ločenih pojavov: elektriko, magnetizem, svetlobo, kemično delovanje in toploto. Ves prostor je zdaj napolnjen z mozaikom sil, »ki se manifestirajo glede na različne pogoje, ki obstajajo lokalno v kateremkoli stanju«.9 Faraday je to idejo razširil. Za Faradaya je bil eter v resnici »tridimenzionalna mreža silnic, ki se križajo«.10 Svetloba naj bi se tako prenašala kot vibracija vzdolž teh energijskih vektorjev, pri njihovi zgradbi pa naj bi igral pomembno vlogo spin oz. vrtenje. Velika težava, s katero so se fiziki spopadali na prelomu iz 19. v 20. stoletje, je bila uskladitev teh pogledov s stalnostjo hitrosti svetlobe in njeno povezavo z Zemljo, ki potuje skozi ta hipotetični medij. Einstein pravi, da hitrost svetlobe ni odvisna od hitrosti gibanja vira svetlobe. To je res. A to načelo lahko drži le, če je vir svetlobe v določenem fizičnem okolju (etru), ki zaradi svojih lastnosti zmanjšuje hitrost svetlobe. Snov etra zmanjšuje hitrost svetlobe na enak način kot snov zraka zmanjšuje hitrost zvoka. Če eter ne bi obstajal, bi bila hitrost svetlobe močno odvisna od hitrosti gibanja vira svetlobe. – Citat, ki ga pripisujejo Tesli, je dejansko napisal Mikhail Shapkin11 Tesla je o tem problemu prenosa elektromagnetne energije skozi prostor razpravljal v vseh treh predavanjih o visokofrekvenčnih pojavih, ki jih je imel v začetku devetdesetih let 19. stoletja. Tesla je kot izumitelj in eksperimentator razmišljal, ali je eter negiben ali je v gibanju, in podal ugotovitev, da bi to primarno okolje lahko »prenašalo vibracije, ki segajo v stotine milijonov milijonov na sekundo«.12 Tesla je predpostavljal, da eter obstaja, in je prav zaradi etra v začetku devetdesetih let 19. stoletja s pomočjo visokofrekvenčnih izmeničnih tokov in brezžičnega prenosa energije lahko prenašal električno energijo po zraku ter prižigal fluorescenčne in neonske vakuumske cevi. Ko je vakuumska cev resonirala pri določeni frekvenci, je oddajala svetlobo. Tesla je odpravil potrebo po Edisonovi žarilni nitki; žarnice je bilo mogoče prižgati ne glede na to, ali so vsebovale razredčene pline ali ne. Tesla je preprosto odstranil žarilno nitko iz Edisonovih vakuumskih žarnic in prižgal tudi te. Na grozo svojega tekmeca Edisona je Tesla trdil, da je vakuum pomembnejši od žarilne nitke. Bolj skladno s številnimi pojavi, ki jih opazimo pri visokofrekvenčnih tokovih, je upoštevati, da je ves prostor prežet s prostimi atomi, kot domnevati, da je prazen … Ali se torej energija prenaša z neodvisnimi nosilci ali z vibriranjem neskončnega medija? … Zlasti svetlobni učinki, inkandescenca ali fosforescenca, vključujejo prisotnost prostih atomov, saj bi bili brez njih nemogoči.13 Nekaj let pred odkritjem elektrona s strani njegovega kolega, J. J. Thomsona, je imel Tesla predavanja, na katerih je predstavil zamisel, da se energija lahko prenaša z vibriranjem neodvisnih nosilcev. To je obudilo Newtonovo razpravo o optiki, kjer je bila dvojna narava svetlobe prvič predstavljena. Svoja razmišljanja je Tesla leta 1891 na predavanjih na Univerzi Columbia predstavil fizikom, kot so Elmer Sperry, izumitelj žiroskopa, Alexander Graham Bell in Nobelov nagrajenec Robert Millikan, ter leta 1892 članom Kraljeve akademije znanosti, med katerimi so bili lord Kelvin, sir William Crookes, Ambrose Fleming, James Dewar, sir Oliver Lodge, sir William Preece ter prihodnja Nobelova nagrajenca J. J. Thomson in lord Rayleigh. Einstein, ki je izhajal iz sveta, ki je vseprisotni eter sprejemal kot nekaj samoumevnega in se je zavedal, da fotoni lahko delujejo kot valovi ali delci, je poudaril slednji koncept, kar je privedlo do drugačnega pogleda. Če bi svetloba potovala od Sonca do Zemlje kot majhne kroglice, eter ne bi bil potreben. Sčasoma je ta pogled prevladal. Za mnoge znanstvenike eter ni več obstajal, nadomestil ga je prazen vakuum. Vendar je del problema v resnici semantičen, saj je Einstein v resnici nadomestil tridimenzionalni evklidski eter iz devetnajstega stoletja s štiridimenzionalnim ne-evklidskim prostorsko-časovnim kontinuumom iz dvajsetega stoletja, ki ima svoj lasten medij. Vendar pa ima ta konceptualizacija svoje pomanjkljivosti, saj ne upošteva samoumevnega dejstva, da vesolje ne more biti prazno. Zagotovo vsebuje svetlobo, ki jo oddajajo vse zvezde in prepletajoče se sile, ki sta jih opisala Faraday in Oersted. Einsteinova teorija o končni strukturi vesolja pa ne vsebuje tudi drugih lastnosti, kot so tahionske dimenzije (hitrejše od svetlobne hitrosti) in holografski vidiki, po katerih vsaka točka v prostoru, ki vsebuje križajočo se svetlobo vsake zvezde, kodira vsako drugo točko v prostoru, ter zavestna komponenta, po kateri um zaradi svoje narave presega čas.14 • IMAGINARNA ŠTEVILA, RELATIVNOST IN KVANTNA TEORIJA • Teorija relativnosti je pokazala, da je prostor tridimenzionalen in da čas ni ločena entiteta. Oba sta tesno in neločljivo povezana in tvorita štiridimenzionalni kontinuum, ki ga imenujemo ›prostor-čas‹.15 – FRITJOF CAPRA Einsteinova biografija Ronalda Clarka pojasnjuje, da se ima Einstein za svoj uspeh v veliki meri zahvaliti svojemu univerzitetnemu profesorju matematike Hermannu Minkowskemu (1864–1909). »Ali bi Einsteinu to kdaj uspelo brez genialnega Minkowskega, ne moremo reči,« je dejal Ebenezer Cunningham, avtor knjige The Principle of Relativity. »Minkowski je matematično formuliral tisto, kar je bilo prej povsem fizikalno pojmovanje posebne teorije relativnosti.« Njegove matematične teorije so po Einsteinovih besedah omogočile, da je »časovna koordinata dobila popolnoma enako vlogo kot tri prostorske koordinate«. Tako tridimenzionalni prostor ne bi obstajal, če ne bi bil vezan na čas. »Oboje je bilo neločljivo.«16 Minkowski je uvedel matematično enoto √ -1 ct kot časovno koordinato, ta pa se je lahko simetrično povezala s tremi prostorskimi koordinatami. Pomembno je upoštevati, da je √ -1 (kvadratni koren negativne (minus) ena) imaginarna enota, kar pomeni, da nima fizičnega ustreznika. Vendar je uporaba tega imaginarnega števila zelo učinkovito pojasnila matematično formulo relativnosti, s katero »dogajanje v fiziki tridimenzionalnega prostora postane tako rekoč obstoj v štiridimenzionalnem svetu«.17 Leta 1903 je Minkowski nastopil na znanstvenem kongresu v Kölnu: »Gospodje! Zamisli o prostoru in času, ki jih želim razviti pred vami, so zrasle na tleh eksperimentalne fizike. V tem je njihova moč. Njihova težnja je radikalna. Odslej morata prostor sam po sebi in čas sam po sebi potoniti v senco, neodvisnost pa ohranja le njuna združitev.«18 Na žalost je leto pozneje Minkowski umrl zaradi vnetja slepiča. Imel je le štiriinštirideset let. Istočasno so evropski znanstveniki, na katere je močno vplivala matematika Minkowskega, povabili Einsteina in Marie Curie v Ženevo, da bi jima podelili častne doktorate.19 Kvadratni koren negativne ena (i), imaginarna enota, se imenuje tudi hiperštevilo. √ -1 = i je ena višja dimenzija nad evklidsko geometrijo, ki jo je Carl Friedrich Gauss utemeljil v začetku 19. stoletja za uporabo v neevklidski geometriji ali ne-ravninski geometriji. Abstraktni matematik Charles Musès pravi, da so števila kot jezik in opis realnosti ter so »potemtakem vidna kot moč preoblikovanja«. Dodal je, da je uvedba hiperštevil »več kot podvojila celotno matematično moč vseh prejšnjih stoletij … Postala so tesno povezana z novimi fizikalnimi odkritji v elektroniki, atomski teoriji in kemiji dvajsetega stoletja.«20 • KOMBINIRANJE RELATIVNOSTI S KVANTNO MEHANIKO • Paul Adrien Dirac (1902–1984) je bil tisti, ki je v kvantno fiziko uvedel uporabo hiperštevila. Kmalu po odkritju elektrona s strani J. J. Thomsona je Niels Bohr objavil svojo teorijo o zgradbi atoma. Bohr je, podobno kot pred njim Tesla, poti elektronov, ki krožijo okoli jedra, primerjal z gibanjem planetov okoli Sonca. Vendar se ta prvotna teorija ni popolnoma ujemala z opaženimi frekvencami v vrstičnih spektrih vodikovega atoma. Nemški fizik Arnold Sommerfeld je Bohrove ideje »razširil na eliptične orbite«21 in ta dodatek k teoriji zgradbe atomov je bolje pojasnil gibanje elektrona. Wolfgang Pauli je raziskavo nadaljeval z oblikovanjem Paulijevega načela, ki razlikuje tri kvantna števila, ki ustrezajo (1) premeru elektronove orbite, (2) ekscentričnosti orbite (eliptična in azimutalna oblika orbite) in (3) prostorski orientaciji orbite (orientacija vrtilne količine). Vendar pa podatki iz spektrov črt še vedno niso bili povsem zadovoljivi. »Študije Zeemanovega učinka (razcep spektralnih črt zaradi močnih magnetnih polj) so pokazale, da obstaja več komponent, kot jih lahko pojasnijo tri cela števila, zato je bilo za razlago njihovega obstoja uvedeno četrto kvantno število … Leta 1925 sta nizozemska fizika Samuel Goudsmit in George Uhlenbeck podala drzen predlog. Podala sta razlago, da ta presežna razcepljenost linij ni posledica dodatnega kvantnega števila, ki opisuje elektronovo orbito, temveč elektrona samega.«22 Goudsmit in Uhlenbeck sta izjavila, da se elektron vrti okoli svoje osi, George Gamow pa nas v svoji knjigi Thirty Years That Shook Physics obvešča, da so njune meritve presegle hitrost svetlobe! To je bilo v nasprotju s teorijo relativnosti. To bomo obravnavali v naslednjem poglavju. Pri njunem predlogu je pomembno, da je ta ortorotacijska komponenta postala četrto kvantno število. Zdaj lahko elektronovo orbito opišemo z jasnimi parametri. (Zanimivo je, da se je Samuel Goudsmit pozneje priselil v Združene države in se zaposlil na MIT. Med drugo svetovno vojno je pod okriljem obveščevalne službe vojske in mornarice ter OSRD Vannevarja Busha postal vodja misije Alsos, ki ga je med vojno ponovno pripeljala v Evropo, kjer je iskal nemške znanstvenike, ki so se ukvarjali s kemičnim in biološkim orožjem.) Dirac se je soočil s podobnim problemom kot Minkowski, vendar tokrat v mikroskopskem merilu, in poskušal ustvariti ekvivalenco med časovnimi in prostorskimi koordinatami vrtečega se elektrona ter hkrati združiti kvantno fiziko z relativnostjo. Minkowski je z uporabo √ -1 omogočil enakovrednost med tremi prostorskimi koordinatami in časom v makroskopskem merilu, s čimer je rešil problem simetrije, v kateri je tridimenzionalni prostor (x, y in z ali višina, širina in globina) postal enakovreden eni časovni koordinati (t), in ta isti bistveni postopek, pri katerem so x, y in z pomenili lokacijo elektrona v njegovi orbiti, t pa njegov spin, je Dirac uporabil za rešitev problema povezovanja relativnosti s kvantno fiziko za subatomske delce. Z zamenjavo √ -1 za tahionski spin elektrona se je problemu povezovanja relativnosti s kvantno fiziko elegantno izognil in Dirac je za to prejel Nobelovo nagrado. Ob tem je Dirac postavil tudi hipotezo o obstoju antielektrona s pozitivnim nabojem, ki se pojavi v »vrzelih«, ki nastanejo, ko elektron izpade iz orbite.23 Hkrati so Goudsmitovo in Uhlenbeckovo ugotovitev, da elektroni ortorotirajo s hitrostmi, ki presegajo svetlobno hitrost, odnesli poštni golobi. • DANAŠNJI ATOM • Elektrostatična sila je tista, ki uravnava gibanje atomov … To je sila, zaradi katere atomi trčijo in razvijajo življenjsko energijo toplote in svetlobe, zaradi katere se na neskončno različne načine združujejo po domiselnih načrtih narave in tvorijo vse te čudovite strukture, ki jih vidimo okoli sebe. Če so naši sedanji pogledi pravilni, je to pravzaprav najpomembnejša sila, ki jo moramo v naravi upoštevati. – NIKOLA TESLA, 22. avgust 189324 Osnovna zasnova zgradbe atoma je sestavljena iz štirih osnovnih delcev: elektrona, protona, nevtrona in fotona. Elektroni, ki so negativno nabiti (-), krožijo okoli jedra. Ti so temeljni in zdi se, da niso sestavljeni iz ničesar manjšega. Protone pa sestavlja šest kvarkiov. V jedru so protoni (+) in nevtroni (0). Slednji so nevtralni, ker so sestavljeni iz para proton-elektron. Fotoni, ki nimajo mase in naboja, so drobni valovni paketi svetlobe, ki se uporabljajo za vezavo enega atoma na drugega. V tem smislu lahko fotone razumemo kot lepilo, ki poveže en atom na drugega. Gre za pakete energije, ki jih določa valovna dolžina svetlobe. Ko fotoni trčijo ob elektrone, se obnašajo kot trdna telesa in lahko elektrone izrinejo iz orbite. Vidne in ultravijolične (UV) valovne dolžine svetlobe so prevelike, da bi trčile z elektroni. Ker so nevtroni sestavljeni iz protonov in elektronov, bi lahko rekli, da je vsa snov sestavljena le iz dveh glavnih gradnikov, pozitivnega in negativnega naboja, ter tretjega gradnika, fotona, ki je lepilo brez naboja. Ta krovni model je bil po številnih študijah, opravljenih s pospeševalniki delcev, s katerimi so bile te štiri entitete razbite, dodatno izpopolnjen na subatomskem področju. Sedanji model atoma je zgrajen iz (1) fermionov, ki so delci, in (2) bozonov, ki so vezne sile. Poznamo dve vrsti fermionov: kvarke (šest podtipov), ki tvorijo protone, in leptone, ki so elektroni (in drugi delci, npr. mioni, tauoni in tri vrste nevtrinov). Protone je mogoče še bolj razčleniti, medtem ko elektroni še vedno veljajo za temeljne. Bozoni so vezne sile, obstajajo trije znani in en hipotetičen. Ti štirje bozoni pojasnjujejo štiri znane sile v vesolju: elektromagnetizem, močno jedrsko silo, šibko jedrsko silo in gravitacijo. Kot smo že omenili, foton drži skupaj atome; gluoni držijo skupaj jedro; Higgsov bozon pa daje fermionom njihovo inercijo ali maso. Po nedavnih podatkih Higgsov bozon, ki so ga odkrili leta 2013, razpade na »fotone, tau-leptone ter bozona W in Z«, obstaja pa močna domneva, da naj bi Higgsov bozon razpadel tudi na »par b-kvarkov«, kar podpira hipotezo, »da je Higgsov mehanizem odgovoren za maso kvarkov … [in] namiguje na novo fiziko izven naših sedanjih teorij«.25 Zdaj, ko smo opisali delce in njihove vezivne sile, poglejmo še njihove velikosti. Proton je 1.836-krat masivnejši od elektrona, vendar je 100.000-krat manjši od velikosti atoma. Prvi atom iz periodnega sistema elementov, atom vodika, je sestavljen iz elektrona, ki kroži okoli protona/jedra. Če bi bil ta atom velik kot soba, bi bilo jedro tako majhno, da bi bilo nevidno. Če bi bil atom velik kot katedrala svetega Petra v Rimu, bi bilo jedro/proton veliko kot zrno mivke, če pa bi bil atom velik kot planet, bi bilo jedro/proton veliko kot tričetrt hektarja velika ohišnica. Kot vidimo, je atom in s tem vsa snov večinoma sestavljena iz prostora. • TEMNA ENERGIJA • Vsako silo . . . razen gravitacije . . . prenaša dodatni delec: foton je denimo nosilec elektromagnetizma. – GUY WILKINSON, Oxfordska univerza, nekdanji govornik CERN-a26 Astrofiziki pravijo, da velikega odstotka energije ali snovi v vesolju ni mogoče pojasniti. Ne vedo, kaj je. Če se tako ali drugače vrnemo na začetek časa, ko se je rodilo vesolje, so nastale milijarde in nato trilijoni galaksij, vsaka zvezda v vsaki galaksiji pa je začela oddajati svetlobo. Če se fotoni obnašajo kot delci in lahko elektrone izrinejo iz njihovih orbit, imajo morda res nekaj malega mase. Einstein pravi, da je masa enaka energiji, in ker imajo fotoni energijo, imajo po definiciji tudi maso. Če bi bilo res tako, bi ta majhen dodatek snovi znotraj bilijonov in bilijonov fotonov, ki se od začetka časa širijo iz vesolja, res lahko pojasnil manjkajočo maso. Če bi bilo tako, bi bila tako imenovana temna energija pravzaprav lahka energija.27 • HIGGSOVO POLJE • Številni članki ponavljajo preprosto dejstvo, da fiziki v svoj sodobni model prostora-časa še niso vključili gravitacije. Einstein je v drugi polovici svojega življenja iskal enotno teorijo polja, s katero bi dosegel ta cilj, vendar mu to ni nikoli uspelo. Iz prestižnih forumov, kot sta Science News in University of Chicago Magazine, je jasno razvidno, da se je teorija etra iz devetnajstega stoletja ponovno pojavila v preobleki teorij Petra W. Higgsa, profesorja fizike z Univerze v Edinburgu. Da bi odpravili te pomanjkljivosti standardnega modela, so teoretiki predlagali obstoj nekakšnega vpliva, ki prežema ves prostor in obteži delce, ki prehajajo skozenj. To kozmično melaso imenujemo Higgsovo polje … je vseprisotno polje v vesolju, ki bi lahko dalo maso vsem osnovnim delcem.28 – PETER WEISS Citat Petra Weissa je iz članka, ki ga je napisal za Science News. Zapisal je tudi: »Higgsovi bozoni prežemajo polje in privlačijo delce; bolj energični delci privlačijo več bozonov, manj energični pa manj. Zaradi tega združevanja dobijo delci trdnost, ki jo povezujemo s snovjo.« Fiziki po vsem svetu so z vložki milijard dolarjev s pomočjo zapletenih pospeševalnikov delcev še naprej iskali Higgsov bozon, ki so ga nekateri poimenovali kar »božji delec«. V dobesedno milijardah trkov se je izkazalo, da je veliki vezni delec neverjetno izmuzljiv. Po poročilih iz Ženeve pa naj bi Higgsov bozon med letoma 2011 in 2013 našli in izmerili v dveh ločenih skupinah v CERN-u. »Moj bog!« je vzkliknila Fabiola Gianotti in poskočila na svojem stolu, ko so ji prinesli izpise, ki so dokazovali, da so našli Higgsov bozon. Morda je bil to le vzklik, vendar se je empiričarka na tiskovni konferenci pozneje popravila. »Hvala, Narava!« je zaklicala, a je bilo že prepozno; duh je že ušel iz steklenice.29 Ta delec, ki po njihovih podatkih obstaja le 1,56 × 10-22 sekund, razpade na več kvarkov, dva bozona W in Z ter dva fotona. Verjetnost, da boš našel Higgsov bozon, je en trk delcev na 10 milijard trkov. Ker Higgsov bozon obstaja tako kratek čas, ga je še težje ujeti. Leta 2014 je nemški poznavalec Tesle in dokumentarist Michael Krause odpotoval v CERN in se pogovarjal s številnimi fiziki delcev, ki so ujeli in očitno »fotografirali« Higgsov bozon. Raziskovalci v CERN-u lahko s pomočjo digitalnega »fotoaparata« z ločljivostjo 100 milijonov pik, ki tehta sedem ton in naredi 40 milijonov slik na sekundo, »fotografirajo« trke, ki jih ustvarjajo v tem velikanskem pospeševalniku delcev. Glede na to, da lahko veliki hadronski trkalnik ustvari 600 milijonov trkov na sekundo, lahko začnemo razmišljati, kako čudežne so ta oprema in te študije.30 Standardni model fizike z izjemno natančnostjo opisuje vse znane delce v vesolju in interakcije med njimi. V model je treba vključiti le gravitacijo … Kljub njeni uspešnosti pa teorija izpušča precej ključno lastnost delcev – njihovo maso.31 – PETER WEISS • MASA = E/C2 • Več ko bomo izvedeli o Higgsovem bozonu, več bomo izvedeli o »mehanizmu, ki daje maso«, in tako pomagali utreti pot, da bomo lažje razumeli ne le, kako deluje vesolje, temveč tudi, »zakaj vesolje deluje tako, kot deluje«. Jeffrey Kluger, pisec znanstvenih člankov za Time, meni, da »Higgsov bozon odpira pot v prihodnost fizike«. Po tej teoriji ali modelu naj bi obstajali vsaj dve gostoti Higgsovega polja, ena, ki bi bila »vir mase, skupne vsem delcem«, in »druga … gostejša melasa, ki vpliva samo na kvarke – sestavine protonov in nevtronov – in jim daje veliko večjo maso kot Higgsovo polje«.32 Moje vprašanje se glasi: Če je bozon »vezna sila« in je Higgsov bozon delec, ki daje materiji maso, iz česa izvira Higgsov bozon, da dosega ta magični cilj? Odgovor je seveda Higgsovo polje. Teoretični fiziki, kot je Matt Strassler, zagotavljajo, da ta delec ni »psevdodelec«. To je dobro vedeti, vendar se mi zdi, da so sodobni fiziki ta skrivnostni, vseprisotni eter preprosto preimenovali v Higgsovo polje, in ko so to storili, so se izognili vsem polemikam o obstoju ozadja, ki delcem zagotavlja njihovo celovitost in ki preprosto mora obstajati. Narava tega medija, ki bi lahko obstajal v tahionski dimenziji, je naslednji korak k popolnemu razumevanju procesa, ki ustvarja fizično resničnost. Če lahko snov pretvorimo v energijo (npr. atomska bomba) in je res tudi obratno, je po Einsteinovi enačbi hitrost svetlobe na kvadrat še vedno neločljiva komponenta (glej uvodni citat tega poglavja). Tako vidimo, da je za obstoj fizičnega vesolja potrebna ogromna količina energije, ki je matematično enaka masi, pomnoženi s kvadratom hitrosti svetlobe. • KAKOR ZGORAJ TAKO SPODAJ • Enega najbolj drznih poskusov, da bi ovrgel našo sedanjo predstavo o gravitaciji, je predlagal P. D. Ouspensky, edinstveni genij, matematik in raziskovalec mistike. Ouspensky je poudaril, da Newtonov gravitacijski zakon opisuje odnos med dvema telesoma (planetoma), vendar ta odnos ni nujno skrivnostna sila privlačnosti. Tako [Newton] kot … Leibniz sta vsekakor svarila pred poskusi, da bi v Newtonovem zakonu videli rešitev problema delovanja skozi prazen prostor in ta zakon obravnavali kot formulo za izračun. Kljub temu so znanstveniki zaradi izjemnih dosežkov v fiziki in astronomiji, ki so jih dosegli z uporabo Newtonovega zakona, pozabili na to opozorilo in postopoma se je uveljavilo mnenje, da je Newton odkril silo privlačnosti. – P. D. OUSPENSKY33 Ouspenskyjeva razlaga gibanja planetov je izhajala iz povsem drugačnega pogleda na strukturo vesolja. Ouspensky je sončni sistem pojmoval v njegovi dinamični obliki, kot gestalt vzorec, ki drvi skozi vesolje, in zapisal: Če želimo grafično prikazati poti tega gibanja, moramo pot Sonca prikazati kot črto, pot Zemlje kot vijačnico, ki se vije okoli te črte, pot Lune pa kot spiralo, ki se vije okoli vijačnice Zemlje. Sonce, Luna in zvezde, ki jih vidimo, so prerezi spiral, ki jih ne vidimo. Ti prerezi ne padejo iz spiral zaradi istega načela, zaradi katerega prerez jabolka ne more izpasti iz jabolka.34 Spiralnost je lahko temeljna lastnost vesolja, ki se geometrijsko kaže tako na subatomskih ravneh (npr. spin elektronov) kot tudi na makroskopskih ravneh (npr. ortorotacija Zemlje in struktura sončnega sistema). Seveda mora galaksija neposredno vplivati na usodo Zemlje. Sila galaksije bi povzročila vrtenje v sončnih sistemih in njihovih sestavnih delih. Če predpostavimo, da je galaksija ena celota, ki se vrti v enaki smeri, lahko vidimo, da bi se najbolj notranji sektor vrtel počasneje kot najbolj oddaljeni sektor. Tako ali drugače bo ta vseobsegajoča vrtilna sila vplivala na vse njene sestavne dele. V makroskopskem merilu so to orkani, tornadi, vodni viharji in vrtinci, v subatomskem merilu pa sama struktura atomov. Ouspenskyjeva zamisel bi gravitacijski zakon privlačnosti nadomestila s povsem drugačnim konceptom, povezanim z načelom simetrije, to je »gibanjem iz središča po polmerih«.35 Kot je menil Ouspensky, Sonce ne privlači Zemlje nič bolj kot levo oko živali privlači desno. To je edinstveno spoznanje, ki izhaja iz bolj pitagorejskega pogleda na dinamično vesolje, ki upošteva zagon zaradi ogromne hitrosti, s katero sončni sistem potuje po galaksiji, kar je več kot osemsto tisoč kilometrov na uro! 18 Teslova dinamična teorija gravitacije,veliko poenotenje, Božji delec in Einstein Vsi poskusi razlage delovanja vesolja brez priznanja obstoja etra in njegove nepogrešljive vloge pri pojavih … so jalovi in obsojeni na pozabo. – NIKOLA TESLA, 10. julij 1937, komentar novinarjem pred pričetkom njegovega intervjuja Ena najpomembnejših ugotovitev, povezanih s Teslo, je bilo njegovo prepričanje, da ELF valovi (ELF = ekstremno nizke frekvence) sledijo ukrivljenosti Zemlje. Konec devetdesetih let 19. stoletja so Marconi in drugi domnevali, da bodo radijski valovi odleteli v vesolje, ker se gibljejo po ravnih črtah, Zemlja pa je ukrivljena. Na podlagi preučevanja tega vprašanja se je pojavilo več teorij: 1. Impulzi se po Zemlji odbijajo od tal do ionosfere in nazaj. 2. Če bi lahko impulz prenesli v ionosfero, bi ta redka atmosfera, podobno kot izpraznjena cev, delovala kot odličen kanal za prenos impulzov po vsem svetu. 3. Zemeljski valovi se preprosto oprimejo tal in jim sledijo. Ker je Zemlja ukrivljena, elektromagnetni (EM) valovi sledijo njeni ukrivljenosti. 4. EM valovi z resonančno frekvenco z zemeljskimi tokovi se gibljejo po poteh, ki so že vtisnjene v električno zgradbo planeta. Tretja možnost je povezana s Teslovo izmuzljivo in, kot bomo videli, zelo sporno dinamično teorijo gravitacije. Zgodba se je začela maja 1891, ko je Tesla na kolidžu Columbia (kasneje univerza) pripravil izjemno predavanje o visokofrekvenčnih pojavih in brezžičnih komunikacijah. Med udeleženci so bili Alfred S. Brown, Teslov prvi partner, potem ko je prenehal delati za Edisona; profesor na univerzi Cornell William Anthony, prvi znanstvenik, ki je preizkusil Teslov indukcijski motor in ga potrdil; Elmer Sperry, ki je Teslovo vrteče se magnetno polje preoblikoval v žiroskop; kralj telefonije Alexander Graham Bell; Francis Upton in William Stanley, Teslova kolega iz tovarn Edison in Westinghouse; Teslova večna tekmeca Elihu Thomson in Mihajlo Pupin, ki sta bila po Teslovem mnenju med njegovim predavanjem nespoštljiva; in Robert Millikan, bodoči Nobelov nagrajenec za delo na področju kozmičnih žarkov. Udeleženci so se tega prelomnega trenutka spominjali do konca svojih dni. 10. julij 1931 Kalifornijski tehnološki inštitut Pasadena, Kalifornija Dragi dr. Tesla, pri 25-tih letih sem študiral na Univerzi Columbia in se udeležil javnega predavanja v središču New Yorka, na katerem ste med prvimi predstavili svojo tuljavo in njene zmogljivosti. Od takrat sem nemalo svojega raziskovalnega dela opravil s pomočjo načel, ki sem se jih naučil tistega večera. Zato vam ne pošiljam le čestitk, ampak z njimi tudi svojo velikansko hvaležnost in spoštovanje. Prisrčno vaš Robert Millikan1 Tesla je poleg predstavitve svojih brezžičnih fluorescenčnih cevi, ki so oddajale svetlobo pri različnih frekvencah, razpravljal tudi o daljnosežnih teoretičnih razmislekih. Ni bolj očarljivega predmeta, vrednega preučevanja, kot je narava. Razumeti ta veliki mehanizem, odkriti sile, ki delujejo, in zakone, ki jih uravnavajo, je najvišji cilj človekovega razuma … Predpostavka o mediju, ki prežema ves prostor in povezuje vso grobo snov, je mislece osvobodila vedno prisotnega dvoma in z odprtjem novega obzorja – novih in nepredvidenih možnosti – je pojavom, ki jih poznamo že od nekdaj, dala nov pomen … Za osveščenega študenta fizike je to enako, kot je za barbara razumevanje mehanizma strelnega orožja ali parnega stroja. Na pojave, na katere smo prej gledali kot na čudesa, ki nas begajo, zdaj gledamo v drugačni luči.2 Tesla v nadaljevanju podrobno govori o tem, kako ga fascinirata elektrika in magnetizem, »njun navidezno dvojni značaj, edinstven med silami v naravi … Zdaj smo prepričani, da je električne in magnetne pojave mogoče pripisati etru.« Tesla je elektriko obravnaval kot »vezani eter« in menil, da je »tako imenovani statični naboj molekule eter, ki je na nek način povezan z molekulo. Če na to gledamo s tega vidika, bi lahko upravičeno trdili, da elektrika sodeluje pri vseh molekularnih dejanjih.«3 Tesla nato ustvari miselno sliko najverjetnejše strukture materije, ki jo vidi. Naslednji citat iz leta 1891 je bil objavljen pol desetletja pred odkritjem elektrona, kar je uspelo J. J. Thomsonu: Neskončno majhen svet molekul in njihovih atomov, ki se vrtijo in gibljejo po orbitah na enak način kot nebesna telesa in s seboj nosijo statične naboje, se mi zdi najbolj verjeten in verodostojen pogled, ki pojasnjuje večino opazovanih pojavov. Vrtenje molekul in njihovega etra povzroča etrsko ali elektrostatično napetost; izenačevanje etrskih napetosti povzroča etrska gibanja ali električne tokove, orbitalna gibanja pa učinke električnega in trajnega magnetizma.4 Kolikor vem, Tesle ne omenja nobeno standardno besedilo o zgodovini fizike, čeprav so te ideje privedle do Nobelovih nagrad, ko sta jih nadalje razvijala Rutherford in Bohr (s svojim opisom atoma z elektroni, ki krožijo okoli jedra, kot sončni sistem) in kot Einsteinovo odkritje fotoelektričnega učinka, ki je bil enakovreden Teslovem opisu svetlobe kot vala in delca, ki je temeljil neposredno na idejah Newtona in Kelvina. Seveda se dobro zavedam velikega prispevka Nikole Tesle k elektrotehniki na številnih področjih, še posebej pa so me v mladih letih navdušili njegovi poskusi z visokofrekvenčnimi tokovi. Pri svojih raziskavah sem pogosto uporabljal Teslove transformatorje kot sredstva proizvodnje visokih napetosti. – ERNEST RUTHERFORD, Cavendishev laboratorij, 19. marec 19365 Iz razlogov, ki jih je težko povsem razumeti, so sodobni fiziki te zamisli, o katerih je Tesla razpravljal v prisotnosti številnih elitnih znanstvenikov tistega časa, kot so sir William Crookes, sir William Preece, sir Oliver Lodge, J. J. Thomson, James Dewar, Ambrose Fleming, Andre Blondel, Lord Kelvin, Robert Millikan in Lord Rayleigh, vključno s povezavo med vseprisotnim etrom in strukturo snovi, opustili. To je privedlo do številnih ključnih razlik med Teslovim in Einsteinovim (1879–1955) pogledom na svet. Tesla se z ugotovitvami Einsteinove teorije relativnosti ni strinjal na več področjih. Že na prelomu stoletja je Tesla menil, da je prestregel kozmične žarke, ki so prihajali s Sonca in so dosegali hitrosti, »ki so močno presegale hitrost svetlobe«. V zadnjem desetletju svojega življenja je tudi trdil, da je te kozmične žarke mogoče izkoristiti za pridobivanje električne energije. Tesla je radioaktivnost razumel tudi kot dokaz, da materialno telo (na primer uran) sprejema toliko energije, kolikor je tudi oddaja. Menil je torej, da je radioaktivnost posledica tega, da deluje ta kot prevodnik, zaradi česar primarna energija uhaja v okolje. Naslednji citat, ki je neposredno povezan s Teslovo dinamično teorijo gravitacije, tj. delca (ali procesa), ki daje snovi maso, lahko razumemo tudi kot dokaz Teslovega kompleksa mesije. Tu namreč jasno pove, kako lahko človek doseže lastnosti, ki spominjajo na božje: V skladu s sprejeto teorijo se vsak atom, ki si ga je mogoče zamisliti, razlikuje od šibke tekočine, ki zapolnjuje ves prostor zgolj z vrtenjem, kot se vrtinči voda v mirnem jezeru. Ko se ta tekočina, eter, začne gibati, postane groba snov. Primarna snov se po ustavitvi gibanja vrne v normalno stanje. Zdi se torej, da lahko človek s pomočjo izkoriščene energije medija in ustreznih sredstev za sprožitev in zaustavitev vrtincev etra povzroči nastanek in izginotje snovi. Na njegov ukaz bi stari svetovi izginjali in nastajali novi, skoraj brez njegovega truda. Lahko bi spreminjal velikost tega planeta, nadzoroval njegove letne čase, prilagajal njegovo oddaljenost od Sonca, ga vodil na večno potovanje po poljubni poti skozi globine vesolja. Lahko bi poskrbel za trke planetov in ustvarjal svoja sonca in zvezde, svojo toploto in svetlobo; lahko bi ustvaril življenje v vseh njegovih neskončnih oblikah. Po svoji volji povzročiti rojstvo in smrt materije bi bilo človekovo najveličastnejše dejanje, ki bi mu dalo oblast nad fizičnim stvarstvom in mu omogočilo izpolnitev končnega poslanstva.6 V zvezi s tahionskim vprašanjem je izumitelj približno dve desetletji kasneje izjavil, da so impulzi, ki so se prenašali z njegovega brezžičnega stolpa Wardenclyffe na prelomu stoletja, potovali s hitrostjo, ki je presegala svetlobno. Učinek je primerjal z Lunino senco, ki se razprostira nad Zemljo. Teslove domneve o tahionskih kozmičnih žarkih in njegov pogled na radioaktivnost je zelo težko razložiti. O tretji trditve, da je prenašal energijo s hitrostmi, ki presegajo hitrost svetlobe, pa lahko razpravljamo z različnih vidikov. Ker znaša obseg Zemlje približno 40.000 kilometrov, svetloba pa potuje s hitrostjo približno 300.000 kilometrov na sekundo, lahko vidimo, da bi svetloba za obkroženje Zemlje potrebovala približno eno sedmino sekunde. Toda ali Zemlja sama obstaja v svojem lastnem območju, ki zaradi svoje velikosti presega hitrost svetlobe? Na primer, ali severni pol v tistem trenutku sodeluje/obstaja z južnim polom? Če je tako, potem je na nek način kršena teorija relativnosti, saj po tej teoriji nič ne more »potovati« hitreje od hitrosti svetlobe, vendar pa sama elektromagnetna enotnost Zemlje to teorijo izpodbija. Enako seveda velja za večje planete in Sonce. V zvezi s problematično odločitvijo dvajsetega stoletja o opustitvi etra je treba poudariti, da med Soncem in Zemljo preprosto mora obstajati medij, skozi katerega potuje svetloba, in kot vidimo v nadaljevanju, se je Einstein s to predpostavko strinjal. Ne pozabite, da so Hendrik Lorentz, George Fitzgerald, Michael Faraday, Lord Kelvin in mnogi drugi prav tako domnevali, da eter obstaja. • KOZMOGENEZA • Dejstvo, da je imel Tesla v glavi pisma spiralno galaksijo, je pomembno, saj je prav on odkril vrteče se magnetno polje. Veliki pok ne pojasnjuje prevlade vrtenja pri nastanku vesolja. Alternativna hipoteza za stvarjenje bi bila, da sta se dve močni izmenični sili, jin in jang, križali v sinkopiranem ali izvenfaznem ritmu, soodvisno s Teslovim vrtečim se magnetnim poljem. Svetloba, ki potuje s hitrostjo 300.000 kilometrov na sekundo, bi za prečkanje katerekoli od teh galaksij potrebovala približno sto tisoč let. Če upoštevamo prostor med galaksijami, bi svetloba pri potovanju s svetlobno hitrostjo za potovanje od ene galaksije do druge potrebovala približno pol milijarde let, kljub temu pa si lahko celotno panoramo ogledamo v enem samem pogledu. Pri tem miselnem problemu je treba razmisliti o nekaj stvareh. Prvič, velikost katerekoli galaksije je res nepredstavljiva, a kljub temu lahko z našimi teleskopi opazujemo kopico galaksij. Ko gledamo nočno nebo, vidimo različne zvezde, kakršne so bile pred tisoč in deset tisoč leti, saj je svetloba teh zvezd potrebovala toliko časa, da je prispela do nas. Tako gledamo enoto, ki je dolga več deset tisoč svetlobnih let, vendar lahko vidimo celotno galaksijo in jo obravnavamo kot eno samo enoto. Zato je razumljivo, da mora obstajati mehanizem, ki zlahka izkorišča hitrost svetlobe, saj je galaksija ena. Njena vrtilna količina in/ali njene geštaltne lastnosti v trenutku povežejo eno njeno stran z drugo. Po preprostih izračunih bi c3 ali kubična hitrost svetlobe dejansko pomenila »hitrost«, ki bi eno stran galaksije v trenutku povezala z njeno drugo stranjo. Einsteinova teorija relativnosti, ki pravi, da nič ne more potovati hitreje od hitrosti svetlobe, je očitno nepopolna. To je samoumevno, če pogledamo galaksijo in jo obravnavamo kot eno. Če torej Tesla trdi, da je izmeril kozmične žarke, ki potujejo s petdesetkratno hitrostjo svetlobe, zagotovo lahko vidimo, da ta ideja ni povsem radikalna, saj preprosto mora obstajati nek mehanizem, ki omogoča energiji potovanje po velikem delu vesolja s »hitrostmi«, ki presegajo hitrost svetlobe. Zame je največja težava, da ne poznam nobenega zapisa, ki bi pojasnjeval, kako in kdaj je Tesla zajel te kozmične žarke, niti ni nobenega zapisa o tem, kako bi lahko izmeril njihovo hitrost. • JOSEPH ALSOP • Waldorf-Astoria Peta avenija in 33. in 34. ulica ter Astor Court, New York Ponedeljek, 27. maj 1899 Draga gospa Robinson, bi mi naklonili veliko veselje in se z gospodom Robinsonom mlajšim v sredo zvečer družili z menoj? Ob 19.30 imam v Waldorfu v Astorjevi jedilnici večerjo s prijatelji, nato pa bomo odšli v moj skromni laboratorij, kjer vas bom skušal zabavati z nekaterimi poskusi. Če pridete, bodo ti poskusi zelo uspešni, če ne, pa bo to najhujši fiasko, kar jih je kdaj doživel kakšen eksperimentator. Če je mogoče, mi jutri čez dan sporočite po telefonu. Moj telefonski naslov je 299 Spring. S prijaznim pozdravom, verjemite mi, iskreno vaš, N. Tesla7 Pri poskusih, da bi razumel različne Teslove teorije, sem naletel na zelo nenavadno izjavo, ki jo je Tesla dal Josephu Alsopu, mlademu novinarju časopisa New York Herald Tribune. Pisalo se je leto 1934. Le tri leta prej je bil Tesla na naslovnici revije Time; takrat je imel petinsedemdeset let. Zaradi tega je precej obskurni čarodej spet postal glavna zvezda. Tesla je to izkoristil in se odločil, da bo vsako leto na svoj rojstni dan razkril eno skrivnost za drugo. Leta 1934 se je Tesla odločil opisati svoje orožje s snopom delcev, in je to storil pred novinarji časopisov New York Sun, New York Times, New York World Telegram, New York Herald Tribune in revije Every Week. Srečanje je bilo organizirano kot praznovanje rojstnega dne, na katerem so v eni od banketnih dvoran hotela New Yorker postregli s prigrizki. Tesla, ki se je ravno preselil, je bil navdušen, saj je uspešno pregovoril korporacijo Westinghouse, da mu je krila najemnino, poleg tega pa je od mesta Filadelfija prejel ček za 1.000 dolarjev kot del nagrade Johna Scotta. Tesla je Westinghouseu zagrozil s tožbo, saj je ta uporabil njegove patente za brezžično radiodifuzijo v svojih vseprisotnih radijskih postajah, ne da bi mu plačal nadomestilo, Hugo Gernsback pa je pomagal pri pogajanjih za ugodno poravnavo. Žal Tesli ni uspelo doseči, da bi pokrili še zaostalo najemnino, ki jo je dolgoval hotelu Governor Clinton, vendar je to težavo rešil tako, da je dal hotelu kot zavarovanje elektronsko napravo, za katero je trdil, da je strogo tajno in zelo nevarno orožje s snopom delcev. Napravo je ocenil na 10.000 USD in v ta namen podpisal zapisnik, ki so ga v hotelu shranili v posebno mapo. Glede nagrade Johna Scotta je Teslo poklical stari znanec, metafizik in umetnik Walter Russell, ki je bil član upravnega odbora mesta Filadelfija. Russell ni mogel razumeti, zakaj njegovega »duhovnega stebra … niso proglasili za največjega znanstvenika svojega časa«, pri čemer se je zavedal, da je bila »[Teslova] duša razvrednotena zaradi dvomov in napadov preprostejših umov«.8 Russellova prizadevanja, da bi mesto Tesli podelilo nagrado, so bila uspešna. Tesla je prijateljsko razpoložen Russellu povedal zabavno zgodbo o tem, kako je Marka Twaina ozdravil zaprtja tako, da je Twain stopil na vibracijsko ploščad, ki je skoraj takoj spodbudila peristaltiko. »Najin čudovit pogovor je še vedno živ,« je zapisal Russell, »in vznemirjenje ob vaših spominih na Marka Twaina v meni še vedno odzvanja kot melodija simfonije.« Russell se je smejal podobi Twaina, ki teče na stranišče, da se ne bi onečedil v hlače!9 Tri mesece pozneje, oktobra 1934, so Teslo v Filadelfiji povabili na večerjo in podelitev nagrad, na kateri so ga počastili za izume indukcijskega motorja in vrtečega se magnetnega polja. Profesor Alfred Newton Richards je prejel nagrado za raziskave ledvic in dr. Robert Mehl s Tehnološkega inštituta Carnegie »za razvoj fotografije z gama žarki«. Ni dvoma, da je Tesla takrat sedel prav z Russellom. Po prejemu medalje Johna Scotta in priloženega čeka je Tesla na kratko spregovoril in preprosto dejal, da ima »nove stvari, ki bodo kmalu povzročile revolucijo v industriji«. Ko so starajočega se čarodeja povprašali po podrobnostih, narave svojih poskusov ni želel razkriti.10 Russell je napisal silno izvirno razpravo o svojem prepričanju, da je periodni sistem elementov sestavljen podobno kot glasbena lestvica z devetimi oktavami, in o zamisli, da je vsak element nastal s stiskanjem različnih svetlobnih krogov. Ni znano, ali je ta traktat vplival na Teslovo razmišljanje. Gotovo pa je, da je Tesla poznal Russella in da sta res preživljala čas skupaj. Tesla je ostal osredotočen na promocijo svojega orožja s snopom delcev. Pogajal se je z več državami, zato je skušal svojemu izumu zagotoviti večjo prepoznavnost. Naslovi teh člankov so bili različni, kot denimo »Izumil žarek miru« in »Tesla o razvoju energije in prihodnjih čudesih« do »Opis orožja žarka smrti«. Tesla je tako razkril podrobnosti svojega futurističnega orožja, ki naj bi, kot je povedal svojemu biografu Johnu O’Neillu, končalo vse vojne. Časopis New York Sun je v zvezi s podrobnostmi poročal, da so »pri proizvodnji in uporabi tega uničujočega žarka združene štiri naprave … Prvič, naprava za proizvajanje manifestacij energije v prostem zraku namesto v močnem vakuumu … Drugič, mehanizem za ustvarjanje ogromne električne sile … Tretjič, metoda za povečanje in krepitev te sile … Četrtič, nova metoda za ustvarjanje izjemne odbojne sile.« Novinar je članek zaključil z zanimivim odstavkom: V jubilejnem sporočilu slavnega izumitelja je moč prebrati še ena privlačno izjavo, in sicer njegovo pričakovanje, da bo kmalu izdelal napravo, ki bo ovrgla teorije sodobnih astronomov, da se Sonce postopoma ohlaja in da na Zemlji sčasoma ne bo mogoče ohraniti življenja, saj bo postala prehladna.11 Naslov v New York Timesu se je glasil: »Tesla pri 78 letih predstavil nov ›žarek smrti‹«, podnaslov pa: »Tako močan, da bi uničil 10.000 letal na razdalji 350 kilometrov, a trdi, da gre le za obrambno orožje … Pravi, da bo ubijalo brez sledi.«12 Najdaljši in najbolj podroben članek je bil objavljen v časopisu New York Herald Tribune, ki ga je napisal Joseph Alsop. Ta mladi novinar, ki je študij končal šele leto prej, je opisal »starajočega se izumitelja kot visoko, vitko, skoraj poduhovljeno pojavo v rjavi obleki z odrezanim robom, kakršno so nosili starejši moški pred svetovno vojno. Preden je spregovoril o svojem sedanjem delu, je na hitro preletel svoje pretekle dosežke, zaradi katerih ga lahko bolj kot Edisona, Steinmetza ali kogarkoli drugega imenujemo očeta dobe energije.« Alsop je nato izumiteljevo izjavo predstavil kot »julesvernsko napoved. Dr. Tesla je razkril, da je pred kratkim izpopolnil instrumente, ki so povsem ovrgli prevladujočo teorijo velikih fizikov, da bo Sonce izgorevalo, dokler se ne bo spremenilo v vesolju lebdeče hladno oglje … Po njegovih besedah je odkril ›določena gibanja v mediju, ki zapolnjuje prostor, in izmeril učinke teh gibanj‹. Rezultati so ga ›neizogibno‹ pripeljali do zaključka, da telesa, kot je Sonce, pridobivajo maso hitreje, kot jo oddajajo z odvajanjem energije v obliki toplote in svetlobe.«13 Ta odlomek sem objavil v Čarodeju, ki je izšel leta 1996, vendar Teslovega izraza »dinamična teorija gravitacije« nisem vključil v povezavi s to izjavo, čeprav niti dobro ne vem, zakaj. Povedano drugače, v resnici ne vem, kdaj se mi je pri razvozlavanju teorije, ki jo razvijam v tem poglavju,14 vse skupaj sestavilo. Na tej točki bi rad poudaril nekaj stvari. Sprva je bil Tesla tema moje doktorske disertacije v obsegu 725 strani, ki sem jo pisal približno šest let. Nato sem nadaljeval s pisanjem knjige Wizard: The Life and Times of Nikola Tesla, Biography of a Genius (Čarodej: Življenje in čas Nikole Tesle, življenjepis genija), ki je bila rezultat nadaljnjih desetih let vsakodnevnega truda. Več kot tisoč končnih opomb, med katerimi je približno štiristo pisemskih citatov. Obiskal sem Teslove arhive v New Yorku, Washingtonu, Beogradu in drugod, s pomočjo medknjižnične izposoje sem pridobil na desetine drugih člankov, s pomočjo zakona o svobodi obveščanja sem pridobil na stotine strani dokumentov, opravil intervjuje s številnimi strokovnjaki za Teslo in govoril na ducatu ali več Teslovih konferencah, za povrh sem pridobil še zelo obskurne Teslove dokumente. V vsem tem času prebiranja gore podatkov sem Teslovo izjavo, da Sonce absorbira več energije, kot je oddaja, našel le v enem samem članku. V dokumentih Kennetha M. Swezeyja na Inštitutu Smithsonian v Washingtonu sem odkril še odlomek, v katerem Tesla res omenja svojo dinamično teorijo gravitacije, vendar gre za neobjavljen in zelo obskuren dokument, čeprav se pojavi tudi na koncu Teslove biografije Johna O’Neilla: Po kratkem obisku v domovini Jugoslaviji sem se leta 1892 vrnil v to deželo z željo posvetiti se raziskovanju vesolja. V naslednjih dveh letih intenzivne osredotočenosti sem imel srečo, da sem prišel do dveh daljnosežnih odkritij. Prvo je bilo dinamična teorija gravitacije, ki sem jo podrobno obdelal in za katero upam, da jo bom kmalu predstavil svetu. Vzroke te sile in gibanja nebesnih teles pod njenim vplivom pojasnjuje tako temeljito, da bo naredila konec praznim špekulacijam in napačnim predstavam, kot je tista o ukrivljenem prostoru … A tudi če bi slednja obstajala, ne bi pojasnila gibanja teles, ki jih opazujemo. Razložimo jih lahko le z obstojem polja sile, ki odpravlja ukrivljenost prostora. Vsa literatura na to temo je jalova in namenjena pozabi. Podobno velja tudi za vse poskuse razlage delovanja vesolja brez priznavanja obstoja etra in njegove nepogrešljive vloge pri vesoljskih pojavih. Moje drugo odkritje je bila temeljna resnica največjega pomena. Ker sem dolgo časa iskal znanstvene zapise v več kot pol ducata jezikih, ne da bi našel najmanjše predvidevanje, se imam za prvotnega odkritelja te resnice, ki jo je mogoče izraziti s trditvijo: V snovi ni druge energije kot tiste, ki jo prejme iz okolja.15 Ta odlomek se navezuje na Teslovo dinamično teorijo gravitacije z dveh vidikov. Prvi je povezan s tem, kar si je Tesla očitno zamislil, in sicer z načinom razlage »sile in gibanja nebesnih teles«. Po mojem mnenju se slednje nanaša na to, kako planeti krožijo okoli Sonca, in morda na to, kako Sonce kroži okoli galaksije. Kolikor mi je znano, ni nobenih Teslovih publikacij, v katerih bi razložil svojo teorijo o vzroku teh nebesnih dogodkov. In vendar je Tesla v svojem govoru in demonstraciji na svetovni razstavi v Čikagu leta 1893 res opisal gibanje planetov v nebesih. Eden od eksponatov je bil podoben njegovemu Kolumbovemu jajcu, s katerim je vrteče se magnetno polje ponazoril tako, da se je medeninasto jajce vrtelo v polju, ki je povzročalo elektromagnetno vrtenje. Tesla je to zamisel razširil in zatrdil, da je isti proces odgovoren za gibanje nebesnih teles in planetov. »Pri tem poskusu se je običajno uporabljalo eno veliko in več majhnih medeninastih kroglic. Ko je bilo polje pod napetostjo, so se vse krogle začele vrteti, velika krogla je ostala v središču, majhne pa so se vrtele okoli nje, kot lune okoli planeta, in se postopoma umikale, dokler niso dosegle zunanjega varovala in se pognale vzdolž njega.« »Najbolj je občinstvo [navdušila] demonstracija hkratnega delovanja številnih krogel, vrtljivih diskov in drugih objektov, nameščenih v najrazličnejših položajih in velikih razdaljah od vrtečega se polja. Ob vklopu električnega toka [v avditoriju] in pričetku gibanja vseh objektov je bil to nepozaben spektakel. Gospod Tesla je razporedil množico vakuumskih žarnic, v katerih so se, ko je bil železni obroč pod napetostjo, vrteli majhni diski iz lahke kovine, nameščeni na rubinih.«16 V zvezi s Teslovim »drugim odkritjem«, da »v materiji ni druge energije kot tiste, ki jo dobi iz okolja«, Machovo načelo, ki se pogosto navaja, pravi, da »lokalne fizikalne zakone določa obsežna struktura vesolja«. Pri tem gre za analogno teorijo, ki je dejansko nastala pred Teslo.17 Mach je zagovarjal nekakšno supergravitacijsko silo, ki naj bi pojasnila, da so lokalne inercijske sile nekako povezane z vsemi masami v vesolju.18 Zato me je vedno čudilo, da Tesla nikoli ne omenja Macha, zlasti zato, ker je Mach poučeval na univerzi v Gradcu in Pragi, ko je Tesla obiskoval obe visoki šoli. Machovo načelo je bilo dobro znan aksiom, ki je igral celo ključno vlogo v različnih Einsteinovih teorijah. Kakorkoli že, če verjamemo Teslovim besedam, je tako ali drugače prišel do zaključka, da je to spoznanje, ki ga je prikazal tako, kot ga je, edinstveno in je bilo zanj tudi skrbno varovana skrivnost. Kolikor vem, razen Josephu Alsopu o tem ni govoril nikomur in nikoli ni objavil nobene razprave o njegovih podrobnostih ali posledicah. Zato se je pojavilo vprašanje, zakaj je Tesla triindvajsetletniku zaupal to strogo varovano razkritje. To me je spodbudilo k začetku preučevanja, kdo je sploh bil Joseph Alsop. Vedel sem, da je postal slaven novinar, nisem pa vedel, da je bil vnuk gospe Douglas Robinson, ene od Teslovih najljubših prijateljic! Hotel Waldorf-Astoria Ponedeljek, 6. marec 1899 Draga gospa Robinson, v odgovor na vaše prijazno vabilo, ki sem ga pravkar prejel, vam sporočam, da se bom z veseljem ponovno sestal z vami v četrtek, 23. aprila. Ob tej priložnosti imam prijetno dolžnost, da se vam zahvalim za užitek, ki ste mi ga nudili včeraj. V veliko čast mi je bilo spoznati vašega brata in prisluhniti njegovemu poučnemu pogovoru. Zelo iskreno vaš, N. Tesla19 Tesla in gospa Robinson sta si v obdobju desetih let pogosto dopisovala. Očitno sta se tudi srečevala, pogosto na večerji, in kot smo že videli, jo je čarodej vabil v svoj laboratorij, njega pa so povabili na poroko njene hčerke, ki se je prav tako imenovala Corinne, z Alsopovim očetom.20 Corinne je bila dejavna in smela, saj je že v začetku sedemdesetih let 19. stoletja uspela pregovoriti J. Pierponta Morgana, da je postal eden prvih sponzorjev Metropolitanskega muzeja umetnosti. V tem pismu je omenjen njen brat, za katerega se izkaže, da je Teddy Roosevelt. Omeniti je treba, da se je to srečanje z guvernerjem New Yorka, ki je kmalu postal podpredsednik in nato predsednik Združenih držav, zgodilo le nekaj mesecev po tem, ko se je Teddy vrnil s fronte v špansko-ameriški vojni, v kateri je sodeloval kot konjeniški prostovoljec. Kot pravi bojevnik je v boju na Kubi vodil napad na hrib San Juan, kjer je bilo veliko njegovih vojakov ubitih ali ranjenih. Corinnina prva sestrična je bila Eleanor Roosevelt, ki je bila tudi daljna sorodnica svojega moža Franklina Roosevelta, predsednika ZDA prav v času Alsopovega intervjuja leta 1934. Tako se zdi, da je bil starajoči se čarodej toplo naklonjen Josephu, mladeniču, ki ga je morda poznal že kot otroka, zdaj pa je bil novinar v vzponu in sorodnik dveh ameriških predsednikov. Zato je novinarskemu začetniku zaupal skrivnost, ki jo je tako skrbno varoval, da je ne najdemo v nobenem od njegovih spisov. Ko je Tesla povedal vnuku Teddyja Roosevelta, da Sonce absorbira več energije, kot je oddaja, je dejansko opisal ključni vidik svoje dinamične teorije gravitacije. Zaradi predsodkov proti konceptu etra, ki jih je v resnici povzročila Einsteinova zamisel, da lahko fotoni kot delci potujejo po praznem prostoru, je Higgs eter preimenoval v Higgsovo polje, in zdaj je bilo spet kul govoriti o tem prvotnem polju, ki ga sestavljajo Higgsovi bozoni, ki dajejo snovi maso. Teslova dinamična teorija gravitacije je preprosto absorpcija etra s strani velikih teles, kot so Sonce, zvezde in Zemlja. Vendar pa vsa snov ves čas absorbira eter. To je v resnici gravitacija. Smo prevodniki, stalne oblike valovanja, transformatorji eterične energije v fizično materijo. In zdi se mi, da je ta proces odgovoren tudi za spin delcev. Tesla to omenja v neobjavljenem članku iz leta 1936 z enostavnim naslovom »Nikola Tesla: New York«. V snovi ni druge energije od tiste, ki jo prejme iz okolja … To velja tako za molekule in atome kot za največja nebesna telesa, ter za vso snov v vesolju v vseh fazah njenega obstoja, od nastanka do končnega razpada.21 Jasno je, da Einsteinova teorija nikakor ne more pojasniti tega, o čemer govorimo. Če svetloba potuje kot delec in ne kot valovanje, eter ni potreben. Toda vemo, da se svetloba lahko obnaša kot valovanje in kot delec. Ker med vsemi zvezdami in galaksijami preprosto mora obstajati medij za prenos svetlobe, postane jasno, da Einstein nikoli ni zares opustil etra, čeprav njegovo teorijo pogosto predstavljajo na tak način. Walter Isaacson je v svoji nedavni Einsteinovi biografiji vključil Einsteinovo pismo Hendriku Lorentzu, v katerem Einstein odkrito pravi: »Strinjam se z vami, da splošna relativnost dopušča hipotezo o etru.«22 Einstein je v resnici dejal, da etra zaradi njegove narave ni mogoče zaznati. To je nekaj povsem drugega kot trditi, da ne obstaja. Na tej točki je Einstein ugotovil, da če je eter mogoče odkriti, potem relativnosti manjka delček. »Če se Michelson-Morley moti,« je razmišljal Einstein, »potem se moti tudi relativnost.«23 Tesla je seveda vztrajal, da eter obstaja, prav tako pa je močno kritiziral Einsteinovo teorijo relativnosti. Tesli se je na primer zdelo noro misliti, da je prostor lahko ukrivljen. Tesla je ugotovil, da se svetloba upogiba okoli zvezd in planetov, ker ta telesa vpijajo eter in ta tok svetlobo vsrka. Na podlagi tega je ugotovil, da je povezava s tlemi pri brezžični komunikaciji tako pomembna. Brezžični valovi zaradi tega procesa sledijo ukrivljenosti Zemlje in Tesla je to znanje izkoristil, čeprav je bil zelo skrivnosten glede svojega pravega razumevanja tega pojava. Nenavadno obnašanje etra od trdne snovi do valovanja svetlobe in toplote ter od tekočine do gibanja teles v njem je gotovo najbolj naravno in zadovoljivo, če predpostavimo, da se giblje, kot je predlagal sir William Thomson [lord Kelvin]; ne glede na to pa ni ničesar, na podlagi česar bi lahko z gotovostjo sklepali, da čeprav tekočina ni sposobna prenašati vibracij v številu nekaj sto ali tisoč na sekundo, tudi ni sposobna prenašati takih vibracij, ki segajo v stotine milijonov na sekundo. – NIKOLA TESLA24 Če eter res niha v obsegu, ki ga tu predlaga Tesla, in se spreminja iz pozitivnega v negativni tok milijardokrat ali celo bilijonkrat na sekundo, bi bilo to izjemno hitro nihanje za naše današnje instrumente nezaznavno, podobno kot zaznavamo kontinuiteto zavesti in ne vidimo ali zaznavamo utripanja, čeprav naši možgani med budnostjo spreminjajo polariteto iz pozitivne v negativno (tj. nihajo) s 7 do 60 ali več cikli na sekundo. Hkrati pa lahko eter pojasni tudi nastanek materije, saj energijo iz tega hiper ali primarnega področja pretvori v stoječe valovne oblike, ki jih poznamo kot elementarne delce, ki jih je prvi odkril J. J. Thomson leta 1896. Nobelov nagrajenec se je Teslovih predavanj udeležil le štiri leta prej, leta 1892. Odkritje elektrona J. J. Thomsona se je zgodilo na spektakularen način približno tri desetletja pozneje, kot je pojasnil George Gamow. Gamow, ki se je rodil leta 1904 in se šolal na univerzi v Leningradu ter nato v Göttingenu v Nemčiji, je bil priljubljen znanstveni pisec. Bil je eden od utemeljiteljev kvantne fizike, med njegovimi najtesnejšimi sodelavci pa so bili Niels Bohr, Ernest Rutherford, Werner Heisenberg, Wolfgang Pauli, Enrico Fermi, Albert Einstein, Edward Teller in številni drugi. Gamow nam v svojem mojstrskem delu Trideset let, ki so pretresla fiziko pove, da sta Samuel Goudsmit in George Uhlenbeck, ki sta okoli leta 1925 izmerila spin elektronov, Einsteinovi teoriji nasprotovala. »Izkazalo se je,« je zapisal Gamow, »da bi se moral elektron, če bi hotel ustvariti potrebno elektromagnetno polje, vrteti tako hitro, da bi se točke na njegovem ekvatorju gibale z veliko večjimi hitrostmi, kot je hitrost svetlobe!«25 To ni bil problem za kvantno fiziko, je pojasnil Gamow, temveč za relativnost, ki je trdila, da nič ne more potovati hitreje od hitrosti svetlobe. Ker pa je Einsteinova teorija hitro postajala nedotakljiva, so se fiziki po najboljših močeh trudili, da bi problem rešili, in Paul Adrien Dirac je našel rešitev.26 Po zgledu Hermanna Minkowskega, Einsteinovega učitelja matematike, ki je uporabil √ -1 kot časovno komponento, ki je enaka trem prostorskim koordinatam za model prostor-čas, je Dirac uporabil isto imaginarno število, √ -1, za spin delcev, ki je enak trem prostorskim koordinatam za elektron. Na ta način je lahko združil kvantno fiziko z relativnostjo in za trud prejel Nobelovo nagrado! Zdaj, ko je bila teorija relativnosti elegantno združena s teorijo kvantne fizike, se je Einstein odločil, da bo dosegel sveti gral: veliko poenotenje, s katerim bi povezal prve tri sile, močno in šibko jedrsko silo ter elektromagnetizem, in jih združil s težavo, gravitacijo, česar mu ni uspelo doseči niti po štiridesetih letih razmišljanja o tej temi.27 Preprosto povedano, močna jedrska sila drži skupaj jedro atoma, šibka jedrska sila povzroči razpad nevtronov, elektromagnetizem pa drži skupaj molekule. Kaj je torej gravitacija? Gravitacija je pogosto opredeljena kot »sila, ki privlači telo proti središču Zemlje ali kateregakoli drugega fizičnega telesa z maso«. To nam v resnici ne pove, kaj gravitacija je, temveč kaj počne. Zamisel postane nekoliko zapletena, če upoštevamo dve veliki masi, kot sta Zemlja in Luna. Ali se privlačita? In če je tako, zakaj ne trčita? Newton je seveda prišel do zakona o gravitacijski privlačnosti, ki se glasi M1xM2/D2. V tem primeru je na primer masa Zemlje krat masa Lune, deljena z razdaljo med njima (386.000 kilometrov) na kvadrat. Teslova dinamična teorija gravitacije je povsem drugačna. Preprosto povedano, v tem pogledu ne padamo nazaj na Zemljo zato, ker nas privlači središče Zemlje, temveč zato, ker smo v toku pritoka energije, ki jo Zemlja vsrkava. To je zamisel o božjem delcu, delcu (ali bolje rečeno procesu), ki daje snovi maso. Vsa materija ves čas vsrkava eter, zato Luna vsrkava eter, Zemlja ga vsrkava, in prav zaradi tega tekmovanja med tema velikima telesoma, ki nenehno vsrkavata eter, ostajata blizu drug drugemu. Na nek način se oba potegujeta za isto prvotno snov, to je eter. V primeru spina delcev je Gamow povedal, da sta Goudsmit in Uhlenbeck izračunala, da se delci dejansko vrtijo s hitrostjo, ki presega svetlobno hitrost. O tem ne govori več noben fizik. To pomeni, da je celoten razvoj fizike dvajsetega in nastajajočega enaindvajsetega stoletja ignoriral in še vedno ignorira to ključno Goudsmitovo in Uhlenbeckovo ugotovitev. Če pa Goudsmitovo in Uhlenbeckovo ugotovitev vzamemo za svojo, lahko sklepamo, da elementarni delci po svoji naravi povezujejo dimenzije, tako imenovani fizični subatomski svet, s tahionskim svetom, ki izhaja iz etra. • ETER IN GRAVITACIJA • Na tako velikem telesu, kot je Sonce, bi bilo tovrstne motnje [npr. radijske oddaje] nemogoče projicirati na precejšnjo razdaljo, razen vzdolž površine. Lahko bi sklepali, da namigujem na ukrivljenost prostora, ki naj bi obstajala v skladu s teorijo relativnosti, vendar nič ni dlje od resnice. Menim, da prostor ne more biti ukrivljen iz preprostega razloga, ker ne more imeti nobenih lastnosti. Prav tako bi lahko rekli, da ima Bog lastnosti. On jih nima, ampak samo atribute, in ti so naše lastne izdelave … Reči, da se ob prisotnosti velikih teles prostor ukrivlja, je enako kot trditi, da nekaj lahko deluje na nič. Sam se s takšnim mnenjem ne strinjam … Lahko trdim, da se celo valovi, dolgi le en ali dva milimetra, ki sem jih ustvaril pred triintridesetimi leti [leta 1899 v Colorado Springsu], prenašajo po vsem svetu. To … ni toliko posledica loma in odboja [od ionosfere], temveč lastnosti plinastega medija in nekaterih posebnosti, ki jih bom razložil v prihodnje … (Poudarek dodan.) [Vendar] ta upogib projiciranega žarka … niti najmanj ne vpliva na njegovo obnašanje v drugih pogledih … Deluje kot bi bil ravnina … [vendar] se vedno pojavi odklon navzdol, ne glede na dolžino valovanja … Ta je toliko bolj izrazito, kolikor večji je planet. Na tako velikem telesu, kot je Sonce, bi bilo tovrstne motnje nemogoče projicirati na kakršnokoli veliko razdaljo, razen po površini. – NIKOLA TESLA, 193228 Te zamisli o valovanju, ki sledi ukrivljenosti Zemlje, so povezane s Teslovimi prvotnimi teorijami o gravitaciji, za katere se zdi, da jih ni nikoli objavil, vendar jih je mogoče prepoznati iz njegovih člankov iz 30. in 40. let 20. stoletja. Ujemajo se tudi z nekaterimi najnovejšimi teorijami o fiziki, gravitaciji in magnetizmu, ki izpodbijajo Einsteinovo trditev, da nič ne more potovati hitreje od hitrosti svetlobe. E. Lerner je v članku »Magnetni vrtinci« v reviji Science Digest leta 1985 zapisal, da je »magnetizem enako osnoven kot gravitacija«. Lerner je ob sklicevanju na raziskave in teorije fizika plazme A. Peratta iz Nacionalnega laboratorija Los Alamos zapisal: »Astronomi [so] z uporabo radijskega teleskopa opazili, da se daleč nad galaktično ravnino vijejo niti plina, ki jih drži skupaj magnetno polje, in se raztezajo v dolžino prek 500 svetlobnih let … Takšni magnetni vrtinci [lahko] igrajo pomembno vlogo v vesolju … enako pomembno kot gravitacija.«29 Dejstvo, da te gestalt sile delujejo v sferah, ki so dolge več sto svetlobnih let, kaže na potrebo po novi paradigmi, ki bi upoštevala ta tahionski vidik. V citatu, ki se zdi podoben Machovemu načelu, Tesla zapiše: »Na vsem tem svetu ni stvari, ki bi bila obdarjena z življenjem – od človeka, ki zasužnjuje elemente, do najbolj preprostega bitja – in ne bi nihala po svoje. Kadarkoli se iz sile rodi dejanje, četudi je to neskončno majhno, se kozmično ravnovesje poruši in se začne gibanje.«30 Zdi se mi, da se ta medsebojna povezanost neposredno nanaša na koncept etra. Podobno se ta pogled uskladi s pogledom teozofov: Že dolgo nazaj sem spoznal, da vsa zaznavna snov izhaja iz primarne snovi nezaznavne redkobe in zapolnjuje ves prostor – Akaša ali svetleči eter –, na katerega deluje življenjska prana ali ustvarjalna sila, ki v neskončnih ciklih ustvarja vse stvari in pojave. Primarna snov, ki z velikansko hitrostjo vstopa v neskončno majhne vrtince, postane groba snov; sila popusti, gibanje se ustavi in snov izgine ter se vrne v prvotno stanje.31 Tesla je iz Akaše odstranil duhovno komponento in trdil, da v vesolju vse pridobiva energijo iz zunanjih virov. To je ustrezalo njegovemu modelu automatona ali daljinsko vodenega robota, ki je prejemal ukaze od vodnika, in tudi modelu njega samega, torej človeškega stanja. Vsaka hierarhična enota v njegovem sistemu ni imela duše kot take, temveč je bila le samohodna električna komponenta, usmerjana s privlačnostjo ali odbojnostjo, ki so jo »povsem nadzorovale zunanje sile«. Kot nepsiholog je Tesla iz čiste nuje kot primarne motivacijske dejavnike zanikal nezavedno, instinkte ali freudovski id. Na primer, sanje naj bi tako vedno spodbujal nek zunanji dejavnik in nikoli notranji vir. Tesla se je tega lotil z izdelavo prvega prototipa mislečega stroja – daljinsko vodenega robotskega čolna, ki ga je leta 1898 predstavil ključnim vlagateljem v Madison Square Gardnu.32 V bistvu je bil za Teslo um na svoji nevronski osnovi binarni električni sistem privlačnosti in odbojnosti, ki je deloval samostojno, vendar na spodbudo zunanjega vira, in je bil pri kognitivnih procesih popolnoma združljiv s Pavlovim refleksnim modelom dražljaja in odgovora. • PREDMATERIALNI ETER • V skladu s sprejeto teorijo se vsak atom, ki si ga lahko zamislimo, razlikuje od redke tekočine, ki zapolnjuje prostor zgolj z vrtenjem, kot se vrtinči voda v mirnem jezeru. Ko se začne ta tekočina, eter, gibati, se spremeni v trdno snov. – NIKOLA TESLA33 Če se vrnemo k bolj tradicionalnemu pogledu iz devetnajstega stoletja in upoštevamo ugotovitve Oersteda in Maxwella, ki enačita eter s kompleksnimi elektromagnetnimi polji, je lahko eter sam matrica drobnih vrtincev, podobnih mrežastim ilustracijam, ki se tako pogosto pojavljajo v učbenikih in opisujejo upogibanje ali pogrezanje prostora okoli velikih teles (npr. zvezd, planetov). Morda je ta mreža hiperprostorskih vrtincev osnova, ki daje etru stabilnost, kompleksno strukturo in neopaznost. Domnevam, da je eter v resnici primarni izmenični tok, ki niha s tahionsko hitrostjo. Jasno je, da svetlobna hitrost ločuje dimenzije; ogromno področje, v katerem živijo naša fizična telesa, in neko primarno področje, iz katerega se manifestira fizični svet. To besedilo nakazuje, kot mnogi intuitivno menijo, da morajo obstajati tahionske sfere. Gamow nam nehote poda en dokaz, ortorotacijsko hitrost elektronov, ki po mnenju Goudsmita in Uhlenbecka znatno presega hitrost svetlobe. To vrtinčenje, ki je tesno povezano s predmaterialnim stanjem, je povezano z izvorom svetlobe in gravitacije ter tem, kar nekateri imenujejo hiperprostor in morda zavest. Glede osnovnih delcev: Povejmo naravnost: vsaka nabitost v vesolju neovirano in neprekinjeno oddaja elektromagnetno energijo v triprostoru v vse smeri, ne da bi opazili kakršenkoli vnos le-te. To je dobro prikrita težava izvornega naboja, ki jo, čeprav je znana, vodilni v znanstveni skupnosti že stoletje ignorirajo. Vsa elektromagnetna polja in potenciali ter njihova energija izvirajo iz teh izvornih nabojev v skladu z elektrodinamiko kot tako. Najsi se povsem odpovemo zakonu o ohranitvi energije ali pa moramo sprejeti dejstvo, da izvorni naboj iz vakuuma neprestano absorbira neopazno virtualno elektromagnetno maso in energijo, ju pretvarja v realno, opazno elektromagnetno energijo, ki jo ponovno oddaja v triprostor v vseh smereh kot opazno elektromagnetno energijo, ki ustvarja s tem povezana polja in potenciale, ki se razprostirajo po vesolju. – TOM BEARDEN34 Zakaj magneti nikoli ne izgubijo svojega naboja? Po mojem Tom Bearden predlaga nekaj, česar zakoni o ohranitvi energije ne morejo razložiti. • RAZBIJANJE ATOMOV • V skladu s fizikalno resnico, ki sem jo odkril, v atomskih strukturah ni razpoložljive energije, in tudi če bi bila, bi vnos vedno močno presegel iznos, kar onemogoča dobičkonosno in praktično uporabo osvobojene energije. – NIKOLA TESLA, 1936, popolnoma zgrešil bistvo v svojem predvidevanju atomske bombe35 Tesla se je z Einsteinom in kvantnimi fiziki razlikoval tudi v pogledu na strukturo osnovnih delcev in možne posledice, ki bi jih povzročilo razbijanje atomov. »V svojih poskusih sem razbijal atome z visokonapetostno vakuumsko cevjo … deloval sem z električnimi napetostmi od 4.000.000 do 18.000.000 voltov … Kar zadeva atomsko energijo, pa so moja eksperimentalna opazovanja pokazala, da procesa razpadanja ne spremlja sproščanje takšne energije, kot bi lahko pričakovali na podlagi sedanjih teorij.«36 Za Teslo je bila teorija relativnosti le »skupek zmot in zavajajočih idej, ki nasilno nasprotujejo naukom velikih znanstvenikov preteklosti in celo zdravi pameti. Teorija vse te napake in zmote zavije v čudovit matematični ovoj, ki očara, osupne in zaslepi ljudi, da ne vidijo temeljne napake. Teorija je podobna beraču, odetem v rožnato, ki ga preprosto ljudstvo sprejema kot kralja. Njegovi zagovorniki so odlični ljudje, a bolj metafiziki kot znanstveniki.« Tesla je desetletje pred eksplozijo atomske bombe brezsramno zaključil: »Niti ena od trditev relativnosti ni bila dokazana.«37 Preprosto presoditi, da je Tesla v zmoti, Einstein in kvantni fiziki pa imajo prav, bi bilo kratkovidno iz vsaj dveh razlogov. Prvič, relativnostna in kvantna teorija sta se izkazali za nepopolni in v nekem smislu nezdružljivi s teorijo o zgradbi vesolja. Drugič, Tesla je o teh pojavih razpravljal z drugačnega vidika, ki ni bil povsem podoben tistemu, ki so ga zagovarjali teoretični fiziki. V Colorado Springsu je Tesla na primer ustvaril več kot štiri milijone voltov, medtem ko je za ločevanje elektronov od jedra atoma potrebnih le približno milijon voltov. Tesla je torej res razbijal atome, vendar na povsem drugačen način, kot so ga predpostavljali Einstein ali kvantni fiziki, saj Tesla ni uničil jedra. Z njegovim aparatom nikoli ne bi moglo priti do atomske eksplozije. Tesla je povsem napačno razumel posledice Einsteinove enačbe E = mc2 in ustrezne predpostavke o enakovrednosti mase in energije ter veliko razliko med postopkom ločevanja elektronov od jedra – kar je storil – in izdelavo atomske bombe, ki je sprostila milijonkrat več energije. Na žalost ni dočakal dokaza, da so v majhnem prostoru, ki ga zasedajo jedra atomov, zaklenjene ogromne količine energije. • GRAVITACIJA • V vednost: Kongresna knjižnica sporoča, da ima seznam del, spisov in raziskovalnih študij dr. Tesle v zvezi z izumi in raziskavami gravitacije in sorodnih področij, vendar ničesar o kozmičnem žarku kot takem. – LEWIS E. RUBIN, sodelavec načelnika Henryja G. Hilkena, Medsosedski in premoženjski oddelek, Vlada ZDA, 6. november 195138 Po trditvah Tesle in številnih drugih sodobnih avtorjev, kot so Lew Price in B. Herbert Gibson, Ron in Ed Hatch, Vencislav Bujić, Warren York in David Wilcox, je ključni vidik te teorije etra, da snov ves čas vsrkava eter.39 Michael Hodges, znanstvenik z Nove Zelandije, ki preučuje »teorijo etra« in gravitacijo, je to povedal takole: »Spin elektronov v atomu ustvari vakuumsko silo, ki skupaj povzroči gravitacijsko privlačnost.«40 Ta ideja o »vakuumski sili« spina elektronov, ki deluje na primarni prostor, je koncept, vreden razmisleka. Glede spina elektronov, kot smo že omenili, Gamow skladno z ugotovitvami Goudsmita in Uhlenbecka pravi, da »bi se za nastanek elektromagnetnega polja elektron moral vrteti tako hitro, da bi se točke na njegovem ekvatorju gibale z veliko večjimi hitrostmi od hitrosti svetlobe«. Gamow nam hoče s tem povedati, da tradicionalni fiziki razumejo, da je za ustvarjanje in ohranjanje elektronskega spina potrebne ogromno energije in, nadalje, da prav ta proces ortorotacije ustvarja elektromagnetno energijo. Vendar pa so po opravljenih meritvah in izračunih ugotovili, da bi se za doseganje tega morali delci vrteti s tahionsko hitrostjo. Pomembno se je zavedati, da celotna predpostavka tega poglavja, namreč da absorpcija etra, ki poteka s tahionsko hitrostjo (to je tisto, kar imenujemo gravitacija), ustvarja elektromagnetno energijo, temelji prav na tej izjavi Georgea Gamowa, enega od utemeljiteljev sodobne kvantne fizike. Poleg tega je dokaz za to, da so pri gradnji in vzdrževanju atomskih struktur potrebne ogromne količine energije, prav iznajdba atomske bombe, to odkritje/iznajdba pa je neposredno izhajalo iz Einsteinove slavne enačbe: E = mc2. Dejstvo, da je del mešanice tudi kvadrat svetlobne hitrosti, nakazuje, da gre za vpletenost tahionske energije. • VELIKO POENOTENJE • Skladno z eteričnim stališčem, ki ga zagovarjajo Price, Gibson in drugi, je eter zlahka zaznati. Če vozite avto in močno pospešite, boste občutili silo g. Gre za povečano absorpcijo etra. To je sila g. Eter, ki se pretaka v snov, je gravitacija. Snov, ki hitro teče skozi eter, je pospešek (ki ga doživljamo kot silo g). V zvezi s tem vprašanjem je Einstein 9. januarja 1916 mlademu matematiku Karlu Schwartzschildu napisal: »Inercija je preprosto interakcija med masami, ne pa učinek, pri katerem je vključen prostor sam po sebi, ločen od opazovane mase.« Kot poudarja Isaacson, se Schwartzschild s tem ni strinjal. Štiri leta pozneje, leta 1920, ko je ponovno razmislil o nujnosti etra, na primer kot sredstva za širjenje svetlobe, si je »Einstein premislil«. Opustil je Machovo načelo in v drugem pismu Schwartzschildu zapisal, da zdaj vidi, da vrteče se telo ne dobi svoje vztrajnosti od in glede na vso preostalo snov v vesolju (Machovo načelo), temveč samo od sebe zaradi »svojega stanja vrtenja, saj] je prostor podvržen fizikalnim lastnostim«.41 Če pogledamo razvoj Einsteinovega razmišljanja, je bil razlog, da je v dveh pismih Schwartzschildu spremenil svoje mnenje, vpliv Louisa de Broglieja na poudarjanje valovnega vidika teorije valovanja-delcev, ki je prišlo v modo okoli leta 1916. Einstein se je prilagodil, da bi bil aktualen. Zopet je bil korak pred drugimi in je na Univerzi v Leidnu o etru celo predaval. Einstein gravitacije nikoli ni razumel kot absorpcije etra s strani elementarnih delcev, elektromagnetizma pa ne kot produkta tega procesa, saj bi s tem opustil teorijo relativnosti. Vendar je bil Einstein, kot je razvidno iz drugega pisma Schwartzschildu, temu zelo blizu. Vrteče se telo ohranja stanje vrtenja, ker je prostor podvržen fizikalnim lastnostim, je ključni element Teslove dinamične teorije gravitacije. Einstein gravitacije nikoli ni mogel vključiti v svojo shemo velikega poenotenja, ker ni tako poglobljeno raziskal teh »danih lastnosti« prostora, na katere namiguje. Kot poudarja Isaacson, se je velikemu fiziku rešitev za veliko poenotenje izmikala vso drugo polovico življenja. Ko sprejmemo, da se elektroni vrtijo s hitrostjo, ki presega hitrost svetlobe, se pojavi nova paradigma. Gre preprosto za to, da elementarni delci, ki se po svoji naravi vrtijo s tahionsko hitrostjo, ves čas absorbirajo eter. Ta pritok je gravitacija. Pri absorpciji etra se zgodi dvoje: (1) ta proces omogoča elementarnim delcem ohranjanje njihovega spina, in (2) ta tahionska etrska energija se hkrati pretvarja v elektromagnetno energijo s stalnim, večnim procesom absorpcije etra in spina delcev. VELIKO POENOTENJE: S procesom absorpcije etra (npr. gravitacije), ki povzroči spin delcev, osnovni delci pretvarjajo primarno eterično energijo v elektromagnetizem. Ta preprosta in izvrstna teorija, ki je v veliki meri v skladu s tradicionalno fiziko, kot jo je razložil George Gamow glede spina tahionskih delcev, bolje pojasnjuje idejo o tako imenovanem božjem delcu, delcu, ki daje snovi maso. Teslov pogled je modifikacija Higgsovega bozona, ki elegantno pojasnjuje, kako snov dobi in ohrani svojo maso. To je veliko poenotenje, Einsteinove sanje, kako združiti gravitacijo in elektromagnetizem. Tesla je teorijo etra razumel veliko bolje kot Einstein, vendar očitno tudi Tesla ni zares razumel končne narave atomske strukture, zlasti strukture jedra, in s tem posledic Einsteinove slavne enačbe: E = mc2. Zavrnil jo je kot matematično izmišljotino. Če bi živel še nekaj let in dočakal eksplozijo atomske bombe, bi bil Tesla prisiljen ponovno ovrednotiti zavrnjeno, in če bi Einstein ponovno ocenil vse posledice Teslove teorije etra, bi lahko uresničil svoje velike sanje o združitvi gravitacije z elektromagnetizmom, kar bi bilo mogoče pojasniti s popolnim razumevanjem teorije etra skupaj s Teslovo dinamično teorijo gravitacije. Mnogi razmišljujoči fiziki verjamejo, da nekakšen eter obstaja. To je bila dejansko prevladujoča paradigma v 19. stoletju. Poleg tega številni znanstveniki danes sprejemajo tudi predpostavko, da je možno tahionsko ali (v bistvu) trenutno delovanje. Kvantna prepletenost Znanstveniki so napredek označili kot pomemben korak v smeri kvantnega interneta, v katerega vdor ne bo možen. »Teleportacija v vesolju je uresničljiva in pričakuje se, da bo imela ključno vlogo v prihodnjem povsod dostopnem kvantnem internetu,« so zapisali avtorji pod vodstvom profesorja Chao-Yang Luja s kitajske univerze za znanost in tehnologijo. To je nov rekord na področju kvantne teleportacije, srhljivega pojava, pri katerem se vse lastnosti enega delca v trenutku prenesejo na drugega – s čimer se ta teleportira na oddaljeno lokacijo. – HANNAH DEVLIN42 Kvantna prepletenost se je ironično razvila iz kritike, ki jo je Einstein izrekel o kvantni fiziki. Če parafraziramo, je Einstein v bistvu dejal, da mora biti v kvantni mehaniki neka napaka, saj če bi bila teorija popolnoma pravilna, bi to pomenilo možnost takojšnjega prenosa informacij ali nekaj, kar je Einstein imenoval »strašljivo delovanje na daljavo«, kar pa je bilo po njegovih besedah seveda nemogoče. Einstein je v sodelovanju z Borisom Podolskim in Nathanom Rosenom napisal članek, v katerem je pojasnil problem, ki je postal znan kot nelokalnost ali učinek EPR. Ironija je, da so prav tam, kjer je Einstein videl učinek EPR kot pomanjkljivost teorije kvantne fizike, raziskovalci ta učinek uspeli potrditi! Kitajci so nedavno poslali fotone z zemeljske postaje v Tibetu na satelit tristo kilometrov nad Zemljo. »Raziskava je temeljila na nenavadnem učinku, znanem kot kvantna prepletenost, kjer se pari delcev ustvarijo hkrati, kar pomeni, da se nahajajo v skupnem kvantnem stanju. Ta dvojni obstoj se, v nasprotju z logiko, nadaljuje tudi, ko sta delca ločena na velikih razdaljah: vsaka sprememba enega delca vpliva na drugega.« Na ta način so bile informacije, po navedbah članka, »teleportirane« v istem trenutku iz zemeljske baze na satelit.43 Po besedah fizika in raketnega znanstvenika Travisa Taylorja je njegova ameriška skupina v sodelovanju z Naso večkrat rutinsko ponovila ta poskus takojšnjega prenosa informacij z zemlje na satelit.44 Končni rezultat je, da so znanstveniki ugotovili, da obstaja možnost uporabe tahionskega področja. Kot človek, ki je vse svoje življenje posvetil najbolj razumljivi znanosti o proučevanju materije, vam lahko na podlagi svojih raziskav o atomih povem naslednje: materija kot taka ne obstaja. Vsa materija nastaja in obstaja le zaradi sile, ki delček atoma spravi v vibracijo in drži ta najmanjši sončni sistem atoma skupaj. Za to silo mora stati zavesten in inteligenten duh. Ta duh je matrica celotne materije. – MAX PLANCK45 Ko začnemo preučevati in razkrivati Teslovo dinamično teorijo gravitacije, se nam začnejo odpirati globoka nova spoznanja o spinu delcev, energiji ničelne točke, temeljni strukturi snovi in prostora, nespremenljivosti hitrosti svetlobe, in tako se vzpostavi povezava med gravitacijo in elektromagnetizmom. Po tej teoriji eter obstaja. To je primarna snov, najverjetneje izmenični tok, ki niha s tahionsko hitrostjo, in je snov, ki se nenehno pretaka v to, kar imenujemo fizično vesolje, vesolje, sestavljeno iz atomov, ti pa so sestavljeni iz elementarnih delcev. Da bi ti delci (npr. elektroni) lahko ustvarjali elektromagnetno energijo, se po Goudsmitovih in Uhlenbeckovih navedbah, o katerih je poročal Gamow, vrtijo hitreje od hitrosti svetlobe. Gamow pravi, da se morajo elementarni delci glede na svojo velikost, da bi lahko ustvarjali energijo, preprosto vrteti s tahionsko hitrostjo in v tem procesu absorpcije etra ustvarjajo elektromagnetno energijo. Tako lahko združimo gravitacijo z elektromagnetizmom, to pa je veliko poenotenje. Elementarni delci povezujejo eterično dimenzijo s fizično resničnostjo.46 Tesla pravi: »V materiji ni druge energije kot tiste, ki jo prejema iz okolja.« 19 Zaključne misli 22. december 1895 Številni milijonarji so me vabili, vendar sem se skušnjavi uprl … Božič si želim preživeti na naslovu 327 Lexington Avenue – s svojimi prijatelji, mojimi dragimi Johnsonovimi. Če boste pripravili večerjo za pol ducata in ne boste povabili nikogar, mi bo to ustrezalo – večerja. Do takrat bomo govorili o blagoslovljenem miru in se veselili. Z iskrenim spoštovanjem N. Tesla1 Pri poskusu celovitega prikaza Teslove osebnosti naletimo na številne izzive in protislovja. Če upoštevamo, da je bil Tesla predvsem Srb, rojen v sovražnem okolju, v kraljestvu, ki so ga pol tisočletja desetkale bitke, prelivanje krvi in pokoli, lahko razumemo, zakaj sta ga tako zelo privlačila vojna in iskanje načinov, kako jo končati. Kmalu po Mussolinijevi invaziji na Etiopijo, oktobra 1935, je Tesla napisal podroben članek o tem, kako se boriti proti takšni invaziji. Potem ko je predlagal, da prebivalci zapustijo Adis Abebo, se skrijejo v hribih in se lotijo partizanskega vojskovanja, je Tesla tudi zapisal, da v primeru, da bi Italijani pripeljali tanke, »če bi bil jaz pogumni vodja … [bi] hitro izpopolnil učinkovito obrambo, po možnosti s topovi velikega kalibra, prilagojenimi za izstrelitev nabojev živosrebrovega fulminata. To je izredno močan eksploziv. Izjemna nenadnost njegove detonacije je takšna, da naredi luknjo v debelo jekleno ploščo.«2 Tesla je očitno precej časa razmišljal o različnih vrstah orožja, na primer o artileriji s snopom delcev za obrambo in protinapad ter o velikih topovih, ki bi prebijali jeklo. Na bolj osebni ravni je Tesla trdil, da živi v celibatu, kar je enainsedemdesetletni izumitelj delil v intervjuju z Dragoslavom Lj. Petković, mladim Srbom, aprila 1927 v restavraciji v New Yorku. Za večerjo je »gospod Tesla … vsak dan naročil, kaj naj mu skuhajo, in tokrat je poleg juhe in zelene z drugo zelenjavo, mleka, jabolk in kalifornijskih sliv v medu naročil še ribo«. Petković je Teslo povprašal o Marconiju. »Z zaskrbljenim glasom in izrazom na obrazu je Tesla rekel: ›Gospod Marconi je osel … Ko sem iz svojega laboratorija v Koloradu pošiljal električne valove okoli sveta z višine [šest tisoč metrov], je gospod Marconi na morju neuspešno eksperimentiral z mojo napravo. Po tem je Marconi prišel v Ameriko, kjer je hotel predavati o tej temi, in izjavil, da je bil on tisti, ki je pošiljal signale po svetu. Šel sem ga poslušat, a ko je izvedel, da sem prisoten, je zbolel, preložil predavanje in ga še do danes ni imel.‹« Med razpravo o hipnozi in Teslovi sposobnosti uporabe »čarobne moči«, da se ga ne bi dalo hipnotizirati, je Petković v nekem trenutku zapisal: »Na njegovem obrazu je bil izraz velike bolečine in nazadnje je skoraj šepetaje dejal: ›Nikoli se nisem dotaknil ženske. Kot študent sem se med počitnicami pri starših v Liki zaljubil v eno dekle. Bila je visoka, lepa in je imela izredno razumne oči.‹«3 Zakaj je ostareli čarodej mladeniču zaupal takšno informacijo? Možnost je, da se je z njim spogledoval, druga, da je mladeniču sporočil, da je v alkimističnem smislu svojo spolno energijo preusmeril v druge ustvarjalne podvige, ali pa je preprosto opustil nadzor in svojemu rojaku povedal nekaj, kar je bilo sicer dobro znano, namreč da živi v celibatu. Trdimo lahko, da je zaradi takšne naravnanosti izpodrinil svoj libido, in je svojo naklonjenost raje namenjal mestnim golobom, ki jih je pobožno hranil v Bryant Parku pri newyorški javni knjižnici. Tudi svojo prehrano je tako omejil, da je sčasoma postal anoreksičen. Resnične podrobnosti Teslovega spolnega življenja pa morajo ostati skrivnost. Tesla je bil vsekakor vsestransko razgledan človek, ki je obiskoval gledališče, predaval, večerjal z uglednimi ljudmi in jih vabil v svoj laboratorij. Bil je znanstvenik in izumitelj, ki se je zanimal za literaturo, prijateljeval s številnimi poročenimi ženskami ter se ukvarjal z zapleti in spreminjajočo se dinamiko razvijajoče se družbe. Je bil Tesla homoseksualec? Če je imel takšen odnos, je vprašanje, ali se je prepustil tem nagonom. Res je, da so ga privlačili mišičasti moški, kot so boksarji. Bil je ljubitelj boksa. Tesla je fizični stik iskal tudi pri svojem najljubšem frizerju, h kateremu je hodil leta dolgo in ki je po besedah Johna O’Neilla Tesli dvakrat ali trikrat na teden temeljito zmasiral glavo, da bi spodbudil izumiteljeve možganske celice. Frizer je najverjetneje uporabljal mobilizirano rokavico (glej film Weekend at the Waldorf iz leta 1945). Ko je Teslov osemletni nečak William Terbo okoli leta 1938 srečal izumitelja, ga je po besedah odraslega Terba ta pozdravil s toplim poljubom. Teslo so privlačile tudi igralke, kot so Sarah Bernhardt, Elsie Ferguson in Greta Garbo, s katerimi se je očitno tudi srečal. Vsekakor je bil tudi spogledljiv, saj je Marguerite Merington obljubil, da ji bo kupil podeželsko hišo v neposredni bližini središča mesta, takoj ko bo priplula njegova ladja. Prav tako je vse življenje ohranjal prijateljstvo s hčerko J. P. Morgana, Anne. Zato ga je očitno napačno uvrščati v eno ali drugo skupino. Z gotovostjo lahko rečemo, da je živel življenje, v katerem se je odrekel samemu sebi, in se v tem smislu preoblikoval. Tesla je bil predan svojemu delu. Kar zadeva njegovo spolno naravo, je naklonjenost izkazoval mestnim golobom, imel je intimna prijateljstva z ljudmi obeh spolov in je z močjo svojih možganskih celic svoje življenje posvetil spreminjanju planeta na bolje. Tesla je na vprašanje o svojem odnosu do denarja dejal, da ga je takoj, ko ga je dobil, vrgel skozi okno.4 Vemo, da je Tesla prenehal plačevati najemnino v večini hotelov, v katerih je živel, zlasti v hotelih Waldorf-Astoria, Pennsylvania, Governor Clinton in St. Regis. Razlogov, zakaj teh dolgov ni pokril, je bilo več. Prvi je bil, da ni imel več tolikšnih sredstev, kot jih je imel v mladosti. Prav tako je bila velik udarec prva svetovna vojna, kajti Tesla je imel zelo donosne pogodbe z dvema ločenima nemškima brezžičnima podjetjema: z obratom Sayville na Long Islandu, ki je bil v lasti Atlantic Communications, oddelka Telefunkna, kjer je zaslužil 1500 dolarjev na mesec, in s podjetjem Homag, ki je vodilo postajo Tuckerton, kjer se je Tesla dogovoril za 5-odstotno licenčnino na ves bruto prihodek tega obrata v New Jerseyju. Če ne bi prišlo do vojne, bi bili Teslovi prihodki precejšnji in dolgoročni. Ker je francosko višje sodišče odločilo, da ima Tesla prednost pred Marconijem, sta tako Francija kot Nemčija priznali njegovo prednost. Glede na to, da je imel tožbe proti Marconiju v Ameriki, bi lahko, če ne bi prišlo do vojne, pridobil dodatne prihodke tudi od velikanskega koncerna Marconi. Drugi razlog, da Tesla ni plačeval računov hotelov, je bil morda, da se je starajoči se čarodej na ta način maščeval družbi. Ker je izumil sistem električne energije, ki je poganjal svet, je kot primadona na neki način čutil, da mu je družba nekaj dolžna. In morda mu je na neki metafizični ravni tudi bila. Toda v resničnem svetu je treba najemnino plačevati. Teslova nagnjenost k neplačevanju dolgov sega v njegovo mladost. Med študijem na univerzi v Gradcu v letih 1876 in 1877 je Tesla od vlade prejel štipendijo 420 goldinarjev na mesec v zameno za obljubo, da bo po diplomi osem let služil v vojski. Tesla ni diplomiral, temveč je odšel v Maribor, kjer je delal kot električar. Živel je lagodno življenje, igral biljard in igre na srečo, a so ga zaradi nečesa aretirali. Z očetovo pomočjo se je nekoliko osramočen vrnil domov v Gospić, kjer je izkoristil čas za iskanje nove štipendije, da bi lahko nadaljeval šolanje na praški univerzi.5 Tam je obiskoval tečaje tujih jezikov, fizike, elektrotehnike in višje matematike. Toda tako kot v Gradcu tudi v Pragi ni nikoli diplomiral. Zaradi hude bolezni, morda kolere, ki jo je prebolel med vrnitvijo domov in bivanjem v Pragi, mu je oče verjetno pomagal uporabiti ta izgovor, da se je izognil dolgu, ki je vključeval dolgotrajno služenje vojaškega roka. Kasneje se je Tesla morda izognil poplačilu številnih dolgov zaradi svojega zvezdniškega statusa. Vsekakor je ostal zagrenjen zaradi odločitve, da med napetostmi, ki so se pojavile med vojno tokov, razdre pogodbo o honorarju z Georgeom Westinghouseom. In zelo možno je, da je njegova zatrta agresija igrala pomembno vlogo pri njegovi nadaljnji odločitvi, da ne bo poravnal svojih obveznosti do različnih hotelov. Univerza v Čikagu 8. julij 1931 Dragi gospod Tesla: kot eden od milijonov, ki so imeli koristi od rezultatov vašega izumiteljskega genija, naj se ob vašem petinsedemdesetem rojstnem dnevu pridružim čestitkam drugih vaših prijateljev. Ljudem, kot ste vi, ki so iz prve roke spoznali skrivnosti narave in nam pokazali, kako lahko njene zakone uporabimo pri reševanju naših vsakdanjih težav, smo mi, mlajša generacija, dolžni nekaj, česar ni mogoče poplačati. S spoštovanjem, Arthur H. Compton6 Tesla je imel vsekakor izjemen um, ki so ga cenili tudi Nobelovi nagrajenci, kot je bil Arthur Compton, ki je kasneje postal pomemben udeleženec projekta Manhattan. Tesla je bil zelo pismen, na pamet je znal cele knjige, govoril je več kot pol ducata jezikov in bil večni optimist, saj je pričakoval, da bo dočakal 140 let in delal 24 ur na dan. Trdil je, da spi le dve uri na noč! Bil je zelo izviren, saj je številne zamisli črpal iz preučevanja narave in del svojih predhodnikov. V zgodovini skorajda ni primerljive osebnosti; na misel pride morda Leonardo da Vinci. Pravi renesančni človek. Če si ogledamo Teslove dosežke, so njegove stvaritve v nasprotju z mnogimi drugimi izumitelji na različnih področjih, od gradnje strojev do brezžične komunikacije, umetne inteligence, orožja s snopom delcev in izvirnih modelov letal. Njegov precej omejen pogled na človeka kot na samodejni avtomat je težko uskladiti z njegovimi dejanskimi dosežki. Njegov največji neuspeh je bil seveda Wardenclyffe, ta katastrofa pa je bila neposredno povezana z njegovo trdovratno odločitvijo, da bo bodisi izpeljal celoten projekt bodisi projekta sploh ne bo. Tako je trmasti čarodej opazoval, kako so na planetu prevladale slabše brezžične zasnove, medtem ko se je preusmeril na patente za naprave za proizvajanje dežja in domnevno sposobnost osvetlitve odprtega morja za ladijske poti, namesto da bi do konca razvil svojo lastno tehnologijo, podobno mobilnim telefonom, in jo vsaj v skromnem obsegu ponudil trgu. Tesla je pri svojih 80 letih še vedno udejanjal kompleks nadčloveka, in to v še večjem obsegu kot pri svojih 20-tih. V sanjah zgodnjih let so bile njegove vizije prizemljene, v poznejšem življenju pa so se razširile na celotno vesolje. – JOHN O’NEILL7 Predčasna smrt brata Daneta, ko je bil Tesla star pet let, bi lahko na psihoanalitičen način pojasnila Teslovo obsedenost s hranjenjem mestnih golobov, saj bi se tako ponovno povezal z življenjem na kmetiji, ko je bil njegov brat še živ. Tesla je bil prav tako odločen vzpostaviti stik z Nezemljani. Na podlagi dela fizikov Jima in Kena Coruma je najboljša domneva o tem, kaj se je zgodilo v Colorado Springsu leta 1899, da je Tesla prejel impulzne frekvence, ki so prihajale z ene od Jupitrovih lun in ne s planeta Mars. Druga možnost, ki sem jo nakazal v Čarodeju, je, da je Tesla prestregel Marconijeve signale iz poskusa, ki je istočasno potekal devet tisoč kilometrov stran ob angleški obali. Ker je Tesla trdil, da je sprejel tri impulze, Marconi pa je pošiljal Morsejevo abecedo za črko S, in sicer pika-pika-pika, je tudi to razumna možnost. V vsakem primeru je zelo malo verjetno, da bi te frekvence prihajale od Nezemljanov. Ko je Tesla veliko pozornosti namenjal ustvarjanju orožja, in sicer daljinsko vodenega robotskega čolna, ki je predhodnik vojskovanja z droni, in orožja s snopom delcev, je v obeh primerih trdil, da sta ti napravi tako nevarni, da bi vojna postala odveč, če bi ju imele vse države. Ta koncept, ki ga je leta 1898 delil z Markom Twainom, ko je ta iz istega razloga zaprosil za dovoljenje za prodajo te naprave tujim državam, je mogoče razumeti kot predhodnika doktrine MAD (vzajemno zagotovljeno uničenje) v zvezi z jedrskim orožjem. Tako se znajdemo v navideznem protislovju. Tesla je konstruiral vojaško orožje, ker je želel spodbujati mir. Starajoči se čarodej se je zavedal resnične groze vojne, saj jo je doživljal sam, vendar je paradoksalno razumel, da bo eden njegovih največjih prispevkov ta, da bo s svojim bogatim znanjem visoke tehnologije ustvaril tako smrtonosno orožje, da bi bila vojna, če bi ga imela vsaka država, preprosto neumnost. Teslovo upanje in delno uresničen cilj je bil združiti ves svet, tako da bi bile meje med narodi presežene, ljudje z vseh celin pa bi lahko med seboj prosto komunicirali ne glede na razdaljo, kot da bi sedeli v isti sobi. Ta Teslova vizija se danes odlično uresničuje prek interneta s programi, kot so FaceTime, Skype in Zoom. Če bi orožje s snopom delcev iztrgali iz tega širšega konteksta, bi povsem zgrešili bistvo Teslovega delovanja. Znanstvenik ne stremi k takojšnjemu rezultatu. Ne pričakuje, da bodo njegove napredne zamisli zlahka sprejete. Njegovo delo je podobno delu sadjarja – za prihodnost. Njegova naloga je, da postavi temelje za tiste, ki prihajajo, in pokaže pot. Živi, dela in upa. – NIKOLA TESLA Na splošno menim, da je bil Tesla uživač. O’Neill je dejal, da je bil v času svojega razcveta najbolje oblečen moški na Peti aveniji. Njegovo nagnjenost k duhovitosti, umetniško naravo in občutek za estetiko lahko vidimo na fantastičnih fotografijah z dvojno osvetlitvijo, na katerih je obkrožen s strelami, in na njegovi sposobnosti, da Wardenclyffe vsaj na papirju dokonča s sodelovanjem z ljubitelji znanstvene fantastike, kot sta urednik Hugo Gernsback in Frank R. Paul. Srbski izumitelj je bil zvezda zlate dobe z večplastno osebnostjo, ki je živel v hotelu Waldorf-Astoria, na vrhuncu svoje dobe najbolj razkošnem hotelu na svetu, in se družil s številnimi osebami obeh spolov in različnih starosti, med katerimi so bili sami svetovno znani pomembneži. Imel je skrbno naravo in čut za zvestobo, gnala pa ga je želja, da bi človeški vrsti pomagal napredovati na način, ki ne bi izčrpaval naravnih virov Zemlje, ne bi onesnaževal okolja, ki bi uporabljal obnovljivo energijo in deloval v njenem ritmu. Čeprav je konstruiral nova orožja za vojskovanje, je bil njegov cilj vedno ustvariti razmere, ki bi omogočale mir. V iskanju utopičnega ideala je v nekem sporočilu J. Pierpontu Morganu, ko je skušal nagovoriti filantropsko plat finančnika in mu pojasniti svojo željo za dokončanje velikega stolpa v Wardenclyffu, poudaril, da je bil cilj mirne komunikacije z vsemi ljudmi na planetu dejansko dosežen s poštnim sistemom. Takšna je bila vizija in razumevanje tega nenavadnega posameznika. Morda je najboljši način za razumevanje Teslovega poskusa, da bi se razkril in »razsvetlil svet«, ta, da ga pustimo do besede na način, ki ga je nekoč poetično označil kot »fragment olimpijskih govoric«.8 »Največji dosežek človeka« Nikola Tesla Milwaukee Sentinel, nedelja, 13. julij 1930 Ko se otrok rodi, pridejo njegovi čutni organi v stik z zunanjim svetom … in s tem dejanjem se na kolesa Vesolja priključi čudovit majhen motor, nepredstavljivo občutljiv in zapleten, drugačen od vseh drugih na Zemlji. Motorček se trudi in raste . . . Navdahnjen s to nalogo išče, odkriva in izumlja, načrtuje in gradi ter s spomeniki lepote, veličine in spoštovanja prekriva zvezdo svojega rojstva. Spusti se v drobovje sveta, da bi iz njega izvabil skrite zaklade in sprostil njegove neizmerne energije za svojo rabo … Osvoji in si podredi divjo, uničujočo Prometejevo iskro, titanske sile slapa, vetra in plime ter jih da v svojo službo. Osvoji gromozansko Jovejevo strelo ter izniči čas in prostor. Veliko sonce je njegov ubogljivi suženj. Njegova moč in oblast sta tako veliki, da nebesa obnemijo in celotna Zemlja zatrepeta že ob samem zvoku njegovega glasu. Kakšna prihodnost čaka to nenavadno bitje, rojeno iz diha, iz pokvarljivega tkiva, vendar nesmrtno, s strašnimi in božanskimi močmi? Kakšno čarovnijo bo ustvaril … kaj bo njegovo največje dejanje, njegov vrhunski dosežek? Že davno je spoznal, da vsa zaznavna snov izvira iz primarne snovi, ki je tako trdna, da je nepredstavljiva … in zapolnjuje ves prostor – Akaša ali svetleči eter –, na katero deluje življenjska prana ali ustvarjalna sila, ki v neskončnih ciklih ustvarja vse stvari in pojave. Prvotna snov, ki je vržena v neskončno majhne vrtince z velikansko hitrostjo, postane groba snov; sila se zmanjša, gibanje preneha, snov izgine in se vrne v prvotno stanje. Ali Človek lahko nadzira ta najveličastnejši in najbolj osupljiv naravni proces? Ali lahko izkoristi neizčrpno energijo narave, da bo po njegovem ukazu opravljala vse svoje funkcije, še več – ali lahko tako izpopolni svoja sredstva nadzora, da jih bo uporabil že s silo svoje volje? Če bi mu to uspelo, bi imel skoraj neomejene in nadnaravne moči. Na njegov ukaz … so izginili stari svetovi in po njegovih načrtih nastali novi. Lahko je fiksiral, utrdil in ohranil eterične oblike svojih predstav, bežne vizije svojih sanj. Vse stvaritve svojega uma je lahko v vsakem obsegu izrazil v konkretnih in neminljivih oblikah. Lahko bi spreminjal velikost tega planeta, nadzoroval njegove letne čase in ga vodil po katerikoli poti, ki bi jo izbral v globinah vesolja. Lahko bi poskrbel za trke planetov in ustvaril sonca in zvezde, toploto in svetlobo. Lahko bi ustvaril in razvil življenje v vseh njegovih neskončnih oblikah. Ustvarjanje in uničevanje materialne snovi, njeno združevanje v oblike po njegovih željah, bi bilo najvišja manifestacija moči človekovega uma, njegovo najpopolnejše zmagoslavje nad fizičnim svetom, njegov kronski dosežek, ki bi ga postavil ob bok Stvarniku in izpolnil njegovo končno usodo.9 SEZNAM OKRAJŠAV BDA – Arhivi Barbare Daddino BLCU – Knjižnica Butler, Univerza Columbia CERN – Evropska organizacija za atomske raziskave (Organisation Européenne pour la Recherche Nucléaire) CIA – Centralna obveščevalna agencija CSLI – Od Colorado Springsa do Long Islanda, Nikola Tesla 2008 CPS – ciklov na sekundo DARPA – Agencija za poglobljene raziskave obrambnih projektov ELF – Ekstremno nizke frekvence EM – Elektromagnetno ER – Electrical Review EW – Electrical World FBI – Zvezni preiskovalni urad FOIA – Zakon o dostopu do informacij GW – George Westinghouse IRE – Inštitut radijskih inženirjev ITS – Internacionalno Teslovo združenje JHH Jr – John Hays Hammond mlajši JJA – John Jacob Astor JPM – J. Pierpont Morgan JPM Jr – J. P. Morgan mlajši KJ – Katharine Johnson KSP – Dokumenti Kennetha M. Swezeya na Inštitutu Smithsonian LA – Dokumenti Lelanda Andersona LOC – Kongresna knjižnica MIT – Massachusettski tehnološki inštitut MJS – Arhiv Marca J. Seiferja NA – Državni arhiv NDRC – Državna komisija za obrambne raziskave NT – Nikola Tesla NTM – Muzej Nikole Tesle NYS – New York Sun NYT – New York Times OAP – Urad skrbnika za premoženjske zadeve tujcev OSRD – Urad za znanstvene raziskave in razvoj OSS – Urad strateških dejavnosti RUJ – Robert Underwood Johnson SWP – Dokumenti Stanforda Whitea, Knjižnica Avery, Univerza Columbia TAE – Arhivi Thomasa Alva Edisona, Menlo Park, New Jersey VLF – Zelo nizka frekvenca POGOSTO NAVAJANI VIRI NIKOLE TESLE ALI O NJEM NT. Electric Power Transmission Patents, Tesla Polyphase System. Pittsburgh, PA: Compliments of Westinghouse Electric Manufacturing Co., 1893. NT. The Inventions, Researches, and Writings of Nikola Tesla. Edited by T. C. Martin. New York: Electrical Engineer, 1894. NT. »The Problem of Increasing Human Energy.« The Century, June 1900, 175–211. NT. Nikola Tesla: On His Work with Alternating Currents and Their Application to Wireless Telegraphy, Telephony, and Transmission of Power. Edited by L. Anderson. Denver CO: Sun Publishing, 1992. First printing, 1916. NT. My Inventions: The Autobiography of Nikola Tesla. Edited by Ben Johnston. Williston, VT: Hart Bros, 1981. First printing, 1919. NT. »The New Art of Projecting Concentrated Non-dispersive Energy Through Natural Media.« in: Proceedings of the Tesla Centennial Symposium, edited by Elizabeth Raucher and Toby Grotz, 144–50. Colorado Springs, CO: ITS Publishing, 1984. First printing of Tesla article, 1937. NT. Nikola Tesla: Lectures, Patents, Articles. Belgrade: Nikola Tesla Museum, 1956. NT. Tribute to Nikola Tesla: Letters, Articles, Documents. Belgrade: Nikola Tesla Museum, 1961. NT. Colorado Springs Notes and Commentary. Edited by Alexander Marincic. Belgrade: Nikola Tesla Museum, 1979. NT. Solutions to Tesla’s Secrets. Edited by John T. Ratzlaff. Milbrae, CA: Tesla Book Co., 1981. NT. Tesla Said. Edited by John T. Ratzlaff. Milbrae, CA: Tesla Book Co., 1984. NT. Nikola Tesla: From Colorado Springs to Long Island. Edited by Vladimir Jelenkovič. Belgrade: Nikola Tesla Museum, 2008. NT. The Unresolved Patents of Nikola Tesla. Edited by Snezana Sarboh. Belgrade: Nikola Tesla Museum, 2013. John T. Ratzlaff and Leland I. Anderson. Dr. Nikola Tesla Bibliography. Palo Alto, CA: Ragusan Press, 1979. Contains writings by and about Tesla, 1884–1978. Joe Kinney, ur. Tesla Archives. Derek Worthington, ur. Tesla Articles – Forty Years. Aether Force, 2016. Marc J. Seifer. Wizard: The Life and Times of Nikola Tesla: Biography of a Genius, New York: Citadel Press, 1998. BIBLIOGRAFIJA Abramović, Velimir. »Nikola Tesla.« YouTube. Adams, Edward Dean. Niagara Power: 1886–1918. Niagara Falls, NY: Niagara Falls Power Co., 1927. Aitken, Hugh. The Continuous Wave Technology. Princeton, NJ: Princeton University Press, 1985. Anderson, Leland, ur. »John Stone Stone on Nikola Tesla’s Priority in Radio and Continuous-Wave Radiofrequency Apparatus,« Antique Wireless Association Review 1 (1986): 19–42. --- Nikola Tesla: Guided Weapons and Computer Technology. Breckenridge, CO: 21st Century Books, 1998. --- Nikola Tesla: Lecture Before the New York Academy of Sciences, 4/6/1897. Breckenridge, CO: 21st Century Books, 1994. Barnett, Lincoln, The Universe and Dr. Einstein, New York: Time Inc. Book Division, 1948/62. Bearden, Tom. Energy from the Vacuum. Santa Barbara CA: Cheniere Press, 2002. --- »Solutions to Tesla’s Secrets and the Soviet Tesla Weapon.« In NT 1981, 1–45. Bernstein, Jeremy. Three Degrees Above Zero: Bell Laboratories in the Information Age. New York: Scribner, 1984. Blum, Howard. Dark Invasion: 1915: Germany’s Secret War and the Hunt for the First Terrorist Cell in America. New York: HarperCollins, 2014. Bush, Vannevar. Endless Frontier. Washington, DC: Public Affairs Press, 1946. Carlson, W. Bernard. Tesla: Inventor of the Electrical Age. Princeton, NJ: Princeton University Press, 2013. Cheney, Margaret. Tesla: Man Out of Time. Englewood Cliffs, NJ: Prentice Hall, 1981. Chernow, Ron. The House of Morgan. New York: Grove Press, 2010. Childress, David Hatcher, The Tesla Papers, Kempton, IL: Adventures Unlimited, 2000. Christgau, John. Enemies: WWII Internment. Lincoln: Bison Books / University of Nebraska Press, 2009. Clark, Ronald. Einstein: The Life and Times. New York: World Publishing Co., 1971. Collins, Rodney. Theory of Celestial Influence. London: Vincent Stuart Publishers, 1970. Conant, Janet. Man of the Hour: James Conant, Warrior Scientist. New York: Simon and Schuster, 2017. Crockett, Albert Stevens. Peacocks on Parade. New York: Sears, 1931. Culbert, David, ur. Information Control and Propaganda: Records of the Office of War Information: 1942–1945. Annapolis, MD: Naval Institute Press, 2004. Douglas, Alan. Radio Manufacturers of the 1920’s. Vol. III. Phoenix, AZ: Sonoran Publishing, 2006. Dutka, Alan. Misfortune on Cleveland’s Millionaire Row. Mount Pleasant, SC: Arcadia Publishing, 1915. Einstein, A.; B. Podolsky; and N. Rosen. »Can Quantum Mechanical Description of Physical Reality Be Considered Complete?« Physical Review 47 (1935). Fenn, Charles. At the Dragon’s Gate: With the OSS in the Far East. Annapolis, MD: Naval Institute Press, 2004. Fritjof, Capra. The Tao of Physics, Berkeley, CA: Shambhala Press, 1975. George, Willis. Surreptitious Entry. Boulder CO: Paladin Press, 1990. Hammond, John H., Jr. »The Future in Wireless,« National Press Reporter 15, no. 110 (May 1912). Hunt, Inez, and Wanetta Draper. Lightning In His Hands: The Life Story of Tesla. Hawthorne, CA: Omni, 1964–1977. Isaacson, Walter. Einstein: His Life and Universe. New York: Random House, 2007. Johnson, Robert Underwood. Remembered Yesterdays. Boston: Little Brown, 1924. --- Songs of Liberty. New York: The Century, 1897. Jolly, W. Marconi. New York: Stein and Day, 1972. Josephson, Matthew. Thomas Alva Edison. New York: McGraw-Hill, 1959. Jones, John Price, and Paul Merrick Hollister. The German Secret Service in America. Boston: Small, Maynard, and Co., 1918. Koestler, Arthur. The Sleepwalkers. New York: Random House, 1959. Kosanović, Nicholas, prev. in ur. Nikola Tesla, Correspondence with Relatives. Belgrade: Nikola Tesla Museum, 1995. Krause, Michael. CERN: How We Found the Higgs Boson. Berlin: Rich and Famous Publishing, 2014. Kruk, Dmitriy. Nikola Tesla: The Force Awakens. Amazon Books, 2017. Lessing, Lawrence. Man of High Fidelity: Edwin Armstrong. New York: Lippincott, 1956. Marconi, Degna. My Father Marconi. New York: McGraw Hill, 1962. Martin, T. C., ur. The Researches, Writings, and Inventions of Nikola Tesla. New York: Electrical Engineer, 1894. Miessner, Benjamin Franklin. Radiodynamics: The Wireless Control of Torpedoes and Other Mechanisms. New York: Van Nostrand, 1916. Mrkich, Dan. Nikola Tesla: The European Years. Ottawa, Canada: Commoner’s Publishing, 2003. Munson, Richard. Tesla: Inventor of the Modern, New York: W. W. Norton, 2018. Musès, Charles, and Arthur Young. Consciousness and Reality. Avon Books, 1972. O’Neill, John. Prodigal Genius. New York: Ives Washburn, 1944. Reprinted by David McKay, 1972. Ouspensky, P. D. New Model of the Universe. New York: Random House, 1971. Puharich, Andrija. Beyond Telepathy. Garden City, NY: Doubleday, 1962. --- Tesla’s Magnifying Transmitter. Ossining, NY: 1980. Rauscher, Elizabeth, and Toby Grotz. Proceedings of the Tesla Centennial Symposium. Colorado Springs, CO: ITS Publishing, 1984. Rhodes, Richard. The Making of the Atom Bomb. New York: Simon and Schuster, 1986. Satterlee, Herbert. J. Pierpont Morgan: An Intimate Biography. New York: Macmillan, 1939. Seifer, Marc. Crystal Night. Kingston, RI: Doorway Press, 2018. --- »Secret History of the Wireless.« In Nikola Tesla’s Electricity Unplugged, edited by Tom Velone, 63–92. Kempton, IL: Adventures Unlimited Press, 2016. --- »Tesla’s Dynamic Theory of Gravity: Grand Unification, the God Particle, Tesla, and Einstein.« The Wardenclyffe Conference Speech, October 24, 2011. Tesla Magazine, July 2014, 18–23. --- »Tesla vs. Einstein: The Ether and the Birth of the New Physics.« New Dawn (Australia), March–April 2009, 47–52; also Infinite Energy, January, 2010; translated into Danish, Danish Institute of Ecological Techniques, May 2010, 3–11. --- Transcending the Speed of Light. Rochester, VT: Inner Traditions, 2008. --- Wizard: The Life and Times of Nikola Tesla, Biography of a Genius. New York: Citadel Press, 1996. Seifer, Marc, and Howard Smukler. »The Puharich Interview.« Gnostica 47 (September 1978): 21–25. --- »The Tesla/Matthews Connection: Part 1.« Pyramid Guide, May 1978, 5. --- »The Tesla/Matthews Connection: Part 2.« Pyramid Guide, July 1978, 5. Smith, Harris. The OSS: The Secret History of America’s First Central Intelligence Agency. Los Angeles, CA: UCLA Press, 1972. Storm, Margaret. Return of the Dove. Baltimore, MD: Margaret Storm Publication, 1956. Strouse, Jean. Morgan: American Financier. New York: Random House, 1999. Talbot, David. The Devil’s Chessboard: Allen Dulles, the CIA, and the Rise of America’s Secret Government. New York: Harper, 2015. Thistle, Mel, ur. The Mackenzie-McNaughton Wartime Letters. Toronto, Canada: University of Toronto Press, 1975. Thompson, Silvanus. Polyphase Electric Currents. New York: American Technical Book Co., 1897. Valone, Tom, ur. Nikola Tesla’s Electricity Unplugged. Kempton, IL: Adventures Unlimited Press, 2016. Waller, Douglas. Wild Bill Donovan: The Spymaster Who Created the OSS. New York: Free Press, 2011. Wasik, John F., Lightning Strikes: Timeless Lessons in Creativity from the Life and Work of Nikola Tesla, New York: Sterling Publishing, 2016. Wheeler, G. Pierpont Morgan and Friends: Anatomy of a Myth. Englewood Cliffs, NJ: Prentice-Hall, 1973. Williams, L. Origin of Field Theory. New York: Random House, 1966. Zachary, G. Pascal. Endless Frontier: Vannevar Bush: Engineer of the American Century. New York: The Free Press, 1997. OPOMBE Predgovor 1. Velimir Abramović, z njegovim dovoljenjem prepisano z YouTube. Uvod: Čarodej v vojni 1. Irving Jurow, pismo Marcu J. Seiferju, 5. julij 1993. 2. D. Ladd, FBI memorandum re: L. C. Smith aligned with OAP taking charge of Tesla papers, 11. januar 1943, FOIA. 3. Nikola Tesla, »Talking with the Planets,« Colliers, 9. februar, 1901, 405–6; Current Literature, marec 1901, 429–31. 4. Nikola Tesla, pismo Rdečemu križu, Božič 1900. 5. Nikola Tesla, »›Only a Matter of Patience Now,‹ Says Tesla.« New York American, 11. marec 1906. 6. Seifer in Smukler, »Puharich Interview,« Gnostica, September 1978, v. 47, str. 21–25. 7. Puharić, Tesla’s Magnifying Transmitter, xvii. 8. Nicholas Kosanović, prevod, Nikola Tesla, Correspondence with Relatives, Muzej Nikole Tesle Museum, 1995; Nikola Tesla Nikoli Kosanoviću, 03/01/1941. 9. »Nikola Tesla, Pioneer Radio Engineer Gives Views on Power. Tesla Says Wireless Waves Are Not Electromagnetic, but Sound Waves in Nature. Holds Space Not Curved. Predicts Power Transmission to Other Planets.« New York Herald Tribune, 11. september 1932. 10. Trump Report, 13. februar 1943, Arhiv OAP, FOIA. 11. Nikola Tesla Savi Kosanoviću, 4. marca 1941. V knjigi Nikole Kosanovića, ur., Nikola Tesla: Correspondence with Relatives, Lackawanna, NY: Tesla Memorial Society, 1995. Kosanovićeva knjiga navaja »60 milijard voltov«, vendar je to napaka. Zapisano bi moralo biti »60 milijonov voltov«. To vprašanje je bilo potrjeno z ogledom originalnega telegrama, ki ga je poslala Milica Kesler iz Teslovega muzeja v Beogradu in prevedel Nemanja Jevremović, kot je navedeno v elektronskih sporočilih M. Seiferju, 2. december 2019. 12. Trump Report, 13. februar 1943, dopisni papir, Arhiv OAP, FOIA. 13. »Nazi Saboteurs in the Amagansett Sands,« NYT, 13. junij 1942. 14. Homer Jones, letter re: Tesla papers, 4. februar 1943, Arhiv FBI, FOIA. 15. John O’Neill, Prodigal Genius, New York: Ives Washburn, 1944. Ponatis David McKay, 1972; BLCU. 16. Elizabeth Rauscher and Toby Grotz, Proceedings of the Tesla Centennial Symposium. Po Grotzovih besedah je bil strogo tajni dokument o orožju s snopom delcev, ki ga je pridobil Puharić, v obliki mikrofiše, kar je nakazovalo, da je Bergstresser od Tesle odnesel dokument, da bi ga fotografiral, kar je precej podobno temu, kar mi je povedal. Dejal je, da mu je Tesla dal dokument, da bi ga kopiral. Grotz je po besedah Bergstresserja, s katerim se je srečal, še povedal, da je Tesla stopil v stik z ameriškim vojnim ministrstvom, in ker je bil elektroinženir, je to ključni razlog, da je nalogo za srečanje s Teslo dobil prav on; osebni pogovor s Tobyjem Grotzem, Jamestown, RI, 30. september 2018. 17. Andrija Puharić, Tesla’s Magnifying Transmitter, xvii. 18. »Chronicle: Plenty of Demand for Poe, Kennedy, and Tesla,« NYT, 27. januar 1992. 19. W. Bernard Carlson, Tesla: Inventor of the Electrical Age, Princeton, NJ: Princeton University Press, 2013, 126. 20. Prav tam, 115–16, 360, 412. 21. Nikola Tesla. »Our Future Motive Power,« Everyday Science and Mechanics, december 1931. 22. »What’s Going on at the Tesla Museum?« The Oatmeal.com, 2012. 23. Nikola Tesla, »The Transmission of Electric Energy Without Wires,« Electrical World and Engineer, 5. marec 1904, 429–31. 24. Michael Krause, CERN: How We Found the Higgs Boson, 45. 1. Življenje na visoki nogi 1. Nikola Tesla Robertu Underwoodu Johnsonu, 5. april 1900, BLCU. 2. Jovan Jovanović Zmaj, »Luka Filipov,« v Poems, by Robert Underwood Johnson, New York: The Century Collection, 1902, 146–49. 3. Nikola Tesla, v Poems, by Robert Underwood Johnson, New York: The Century Collection, 1902, 135–36; interwiev with Professor Mike Markovich, Long Island University, 1984. 4. Nikola Tesla Katharine Johnson, 8. april 1896 in 9. april 1896, BLCU. 5. Nikola Tesla Katharine Johnson, 1. april 1901, BLCU; »Gunga Din,« pesem Rudyarda Kiplinga, 1890. 6. Branimir Jovanović, Wireless: The Life, Work, and Doctrine of Nikola Tesla, Beograd: Vulcan Press, 2016, str. 16. 7. John O’Neill, Prodigal Genius, New York, Ives Washburn, 1944, predgovor. 8. Nikola Tesla, »A Story of Youth As Told by [Old] Age, 1939, Hotel New Yorker,« in Nikola Tesla 1984, 283–84. 9. M. K. Wisehart, »Making Your Imagination Work for You, Interview with Nikola Tesla,« The American Magazine, April, 1921. Prav tam. 10. Nikola Tesla, »A Story of Youth As Told by [Old] Age, 1939, Hotel New Yorker,« in Nikola Tesla 1984, 283–84. 11. Op. cit., Nikola Tesla v Wisehartu, 1921. 12. Branimir Jovanovic, Wireless, str. 9. 13. Op. cit., Nikola Tesla v Wisehartu, 1921. 14. Edward Dean Adams, Niagara Power, Niagara Falls, NY: Niagara Falls Power Company Publ., 1928. 15. George Westinghouse, Transmission of Power, Polyphase System, Tesla Patents, Pittsburgh, PA: Westinghouse Electric and Manufacturing Company, 1893, iv. 16. Op. cit., M. K., v Wisehartu, 1921. 2. Čarodejev laboratorij 1. »Nikola Tesla,« Courier-Journal (Louisville, KY), Sunday, 22. avgust 1897. 2. Nikola Tesla, letter to Edward Dean Adams, 8. julij 1895 (datum negotov), Muzej Nikole Tesle. 3. »Tesla Talks of His Work,« Boston Sunday Globe, 7. junij 1896, str. 21, kol. 5. 4. Nikola Tesla, »Tuned Lightning,« English Mechanic and World of Science, 8. marec 1907, 107–8; tudi v Nikola Tesla 1984, str. 94–95. 5. Robert Underwood Johnson, Remembered Yesterdays, Boston: Little Brown, 1924, str. 401. 6. Edward Dean Adams Nikoli Tesli, 28. junij 1897, Muzej Nikole Tesle. 7. Henry Fairfield Osborn, dekan, Columbia College, Sethu Lowu, re: Tesla, januar 1894, v Nikola Tesla 1916, 71. 8. Elektronsko sporočilo Tima Eatona Marcu Seiferju, 28. maj 2017, re: Watson analyzing Tesla as an artist. 9. Branimir Jovanović, Wireless: The Life, Work, and Doctrine of Nikola Tesla, Beograd: Vulcan Press, 2016, str. 132. 10. Prav tam, str.136; Nikola Tesla to American Pipe Construction Co., 4. april 1910, Muzej Nikole Tesle. 11. Marion Crawford svoji ženi, Elizabeth Berdan, 27. april 1894, Bratislav Stojiljković kustos, Muzej Nikole Tesle; deli pisma prevedeni s strani Marca J. Seiferja; izvirnik v Houghton Library, Harvard University. 12. Nikola Tesla Robertu Underwoodu Johnsonu, 2. maj 1894, BLCU. 13. »Can See Through A Man: Nikola Tesla’s Remarkable Achievements with X Rays and a Luminous Screen,« New York Herald, 10. april 1896. 14. Richmond P. Hobson Grizeldi Hull, 22. december 1903, Hobsonovi dokumenti Carlson, Tesla: Inventor of the Electrical Age, str. 354. 15. »The Merrimac Destroyed,« NYT, 4. junij 1898, 1:4. 16. Hobson Nikoli Tesli, 1. maj 1905, KSP. 17. Kelvinovo pismo Nikoli Tesli, 20. maj 1902, BLCU. 18. Katharine Johnson Nikoli Tesli, 6. junij 1898, Muzej Nikole Tesle. 19. Nikola Tesla Katharine Johnson, 11. junij 1900, BLCU. 20. Nikola Tesla, »Of Interest to Women,« Butte Daily Post, 29. januar 1902, 10 (zgoščeno), BDA. 21. Fritz Lowenstein Nikoli Tesli, 18. april 1912, KSP. 3. Sprijena devetdeseta 1. Stanford White Nikoli Tesli, 2. marec 1895, SWP. 2. »Mr. Tesla’s Great Loss, Firemen Unable to Save His Laboratory,« NYT, 14. marec 1895. 3. Nikola Tesla Clari Reed Anthony, 25. marec 1895 iz The Gerlach Hotel, Swann Galleries, 28. oktober 2021. 4. Phoebe Hearst Nikoli Tesli, 12. maj 1896, Muzej Nikole Tesle. 5. »Tesla in Jersey,« Rochester (NY) Express, 5. april 1895, TAE. 6. Theodore Dreiser, Newspaper Days, New York: Horace Liveright Publ., 1931, 182. 7. Theodore Dreiser, Sister Carrie, New York: Random House Modern Library, 1932. 8. Theodore Dreiser, letter to Nikola Tesla, 29. september 1929, Muzej Nikole Tesle. 9. Besedna zveza »tragedija želje« se nanaša na An American Tragedy in A Place in the Sun, Imogen Sara Smith, 2018, loa.org. 10. Evelyn Light Nikoli Tesli, re: Theodore Dreiser, 24. oktober 1932, Muzej Nikole Tesle. 11. George E. Hale Nikoli Tesli, 17. marec 1896; Nikola Tesla Georgeu E. Haleu, 20. marec 1896, Muzej Nikole Tesle. 12. Nikola Tesla Georgeu E. Haleu, 4. junij 1908, Muzej Nikole Tesle. 13. »Artificial Sunlight: The Stupendous Problem that Tesla Is Trying to Solve,« Pioche (NV) Record, 31. julij 1903, 3, BDA. 14. »Sending Messages to the Planets Predicted by Dr. Tesla on His Birthday,« NYT, 11. julij 1937, 13:2; citat iz Seiferjeve knjige Wizard, 422. 4. Električna kopel 1. »Tesla’s New Invention to Preserve the Beauty of Youth Through Life,« The World, nedelja 31. oktober 1897. 2. Robert Connolly, »The Vital Light of Nikola Tesla: Healing Power of UF Rays,« Vitality, 25. november 2019. 3. Robert Rowen in Howard Robins, »A Plausible ›Penny‹ Costing Effective Treatment for Corona Virus-Ozone Therapy,« Journal of Infectious Diseases and Epidemiology 6, no. 2 (2020). 4. »Science Turns to Electricity in Cancer War,« New York Herald Tribune, 7. september 1932, 36. 5. Daisy Maud Gordon Nikoli Tesli, 2. november 1897, Muzej Nikole Tesle. 6. Alan F. Dutka, Misfortune on Cleveland’s Millionaire Row, Charleston, SC: History Press, 2015, str. 34–35. 7. Prav tam. 8. Prav tam, str. 34. 9. Daisy Maud Gordon Nikoli Tesli, 18. november 1898. Nadaljevala se je korespondenca, ki je večinoma vključevala obiske v laboratoriju, predstavitve Teslovih prijateljev in dogovorjene večerje, vključno s pismoma z dne 23. decembra 1898 in 3. januarja 1899 ter več telegrami. Muzej Nikole Tesle. 10. Prav tam, sreda in ponedeljek, okoli leta 1898, Muzej Nikole Tesle. 11. Prav tam, nedatiran četrtkov rokopis, okoli leta 1898. 12. Prav tam, dva telegrama, datirana 8. december 1898; Wikipedija. 13. Prav tam, 15. december 1898, na roko napisano pismo, podpisana Daisy Maud. 14. Prav tam, 23. december 1898. 15. Dutka, op. cit., 36. 16. Ga. Elizabeth G. Pelton (tudi Daisy Maud Gordon), nekrolog, The New York Sun, 7. julij 1919. 17. Nikola Tesla Louisu C. Tiffanyju, 16. maj 1914, Muzej Nikole Tesle. 18. »Earth Electricity to Kill Monopoly: A Way to Harness Free Electric Currents Discovered by Nikola Tesla,« World Sunday Magazine, 8. marec 1896, Muzej Nikole Tesle; Tesla and the Autoharp, The Music Trade Review, 1897, str. 21. V tem članku s priloženo ilustracijo, ki spominja na tehnologijo mobilnih telefonov, je navedeno, da je Tesla poslal »električne signale po Zemlji na razdaljo dvajsetih milj«. Čeprav ta podatek ni izrecno naveden, se najverjetneje nanaša na njegov poskus, s katerim je iz svojega newyorškega laboratorija poslal impulz po reki Hudson do West Pointa, kamor je potem odpotoval, da bi impulz prejel. Arhiv Garyja Petersona. 19. Phoebe Hearst Nikoli Tesli, 11. julij 1896, Muzej Nikole Tesle. 20. Nikola Tesla Williamu Randolphu Hearstu, 14. april 1919, Muzej Nikole Tesle. 21. Nikola Tesla Williamu Randolphu Hearstu, 10. junij 1921, Muzej Nikole Tesle. 22. William Randolph Hearst Nikoli Tesli, 13. julij 1921, Muzej Nikole Tesle. 5. Wardenclyffe 1. »Cable Dispatch from London,« Buffalo Morning Express, 22. februar 1901 [Praktična uporaba. Posebej za Buffalo Morning Express, dopisnik časopisa New York Sun, 22. februar 1901, 1; Electrical World and Engineer 37 (1901): 364.] 2. Nikola Tesla, »Can Radio Ignite Balloons?« Electrical Experimenter, oktober 1919, str. 591. 3. Seifer, Wizard, str. 260–61. 4. Prav tam, str. 296–299. Tesla je spomladi in poleti 1901 pripravljal načrte za gradnjo laboratorija in stolpa. Čeprav je za arhitekta izbral Stanforda Whitea, je sodeloval tudi z mladim tekmecem Titusom de Bobulo, ki mu je 28. avgusta 1901 pisal in zahteval fotografije lokacije. Čeprav de Bobula na koncu ni projektiral Wardenclyffa, je trideset let pozneje de Bobula res zasnoval bolj sodoben stolp, podoben Wardenclyffovemu, ki je tokrat spominjal na Van de Graaffov generator, Muzej Nikole Tesle. 5. »Cloudborn Electric Wavelets to Encircle the Globe,« NYT, 27. marec 1904; citat iz Seiferjeve knjige Wizard, 289. 6. Theodore Stanton and Harriot Stanton Blatch, eds., Elizabeth Cady Stanton as Revealed in Her Letters. New York: Harper Brothers, 1922. 7. Theresa Krull, »Electrical Genius and His Struggles of Interest Today,« Indianapolis Star, 16. avgust 1942, 5, BDA. 8. Prav tam. 9. Telefonski intervju z Jane Alcorn, 5. februar 2018. 10. »Ground Penetrating Radar Results«, The Tesla Files, Prometheus Films, julij–avgust 2017. 11. Nikola Tesla. The Magnifying Transmitter, Electrical Experimenter, junij 1919, str. 176–178 12. Prav tam, str. 108–109; CSLI, 402–3. 13. The Art of Transmitting Electrical Energy Through the Natural Medium, N. Tesla, patent #787,412, vložen 16. maja 1900, potrjen 18. aprila 1905. 14. Natalie Stiefel, »Nikola Tesla at Wardenclyffe,« Distant Sparks, poletje 2005. 15. Prav tam; The Echo, julij 1902. 16. Citat iz Seiferjeve knjige, Wizard, str. 407–408; Nikola Tesla vs. George C. Boldt Jr., Suffolk County Supreme Court, april 1921, LAP. 17. Natalie Stiefel, op. cit., Poletje 2005. 18. Wizard, str. 407–408. 19. »Tesla’s Latest: He Demonstrates How a Torpedo Boat Can Be Blown to Pieces,« Buffalo Evening News, 15. maj 1899. 20. Intervju Joeja Sikorskega z Randyjem Hagermanom, Invisible Threads, 2021. 21. Gary Peterson, elektronsko sporočilo Seiferju, 4. december 2014. 22. Spletna stran Fierce Telecom. 23. Carnetdevlo.org/wireless/loomis. 24. William Preece, »On the Transmission of Electrical Signals,« Electrical Engineer, 30. avgust 1893, str. 209; citat iz Seiferjeve knjige Wizard, str. 108. 25. »Cloudborn Electric Wavelets to Encircle the Globe,« NYT, 27. marec 1904 (zgoščeno); citat iz Seiferjeve knjige Wizard, str. 283. 26. Nikola Tesla 1916, 74–107. 27. Jovan Cvetić, elektronsko sporočilo M. Seiferju, 18. januar 2015. 28. R. M. Winans, »Wireless Power« [intervju z Nikolo Teslo], Buffalo Courier, 12. marec 1912, 4. 29. »World System of Wireless Transmission of Energy, 1927,« v: Nikola Tesla 1981, str. 83–86. 6. Hiša Morganov 1. L. S. Klepp, pregled knjige The House of Morgan avtorja Rona Chernowa, Entertainment Weekly, 9. marec 1990 (skrajšan odstavek). 2. Nikola Tesla Thomasu Fortunu Ryanu, 20. december 1905, Muzej Nikole Tesle; Wizard, str. 296–299. 3. Nikola Tesla Henryju Clayu Fricku, 28. december 1905, Muzej Nikole Tesle; dokumenti Henryja Claya Fricka, serijska korespondenca. Arhiv Frick Art Reference Library. 4. Prav tam, 13. februar 1906. 5. Nikola Tesla J. Pierpontu Morganu, 17. februar 1905, LOC. 6. Robert Underwood Johnson Nikoli Tesli, 28. december 1897, LOC. 7. Nikola Tesla Osgoodu S. Viliju, 2. marec 1901; v knjigi Branimirja Jovanovića Wireless: The Life, Work, and Doctrine of Nikola Tesla, Beograd: Vulcan Press, 2016, str. 130. 8. Nikola Tesla J. Pierpontu Morganu, 13. oktober 1904, LOC. 9. George Scherff Nikoli Tesli, 10. april 1906, LOC; T. C. Martin Nikoli Tesli, 24. december 1905, Muzej Nikole Tesle; M. Seifer, »Nikola Tesla: Forgotten Inventor«, v: Psychohistory: Persons and Communities, edited J. Dorinson and J. Atlas, New York: LIU, junij 1983, 209–31; Marc Seifer, »Tesla: The Lost Wizard,« ITS Proceedings, 1984, Colorado Springs, CO, 31–40. 10. Nikola Tesla J. Pierpontu Morganu, 2. februar 1906, LOC. 11. Katharine Johnson Robertu Johnsonu, 21. september 1906, University of Delaware Archives. 12. Nikola Tesla Anne Morgan, 31. marec 1913, Muzej Nikole Tesle. 13. »Tesla Will Destroy An Army a Minute,« New York Herald, 11. marec 1908. 14. Allan L. Benson, »Nikola Tesla, Dreamer. His Three-Day Ship to Europe and His Scheme to Split the Earth,« World Today, februar 1912, str. 1763–66. 15. Jean Strouse, Morgan: American Financier, New York: Random House, 1999, str. 631–32. 16. Nikola Tesla J. Pierpontu Morganu, 15. oktober 1906, LOC; v Seiferjevi knjigi, Wizard, str. 323. 17. Nikola Tesla J. Pierpontu Morganu, 17. oktober 1904; v Seiferjevi knjigi, Wizard, str. 314–15. 7. Daljinsko vodena robotika 1. Nikola Tesla 1919, 124. Po besedah Elona Muska naj bi njegova tovarna Tesla roadster do leta 2020 ponujala »popolnoma samovozeče avtomobile«. »V ponedeljek je Musk dejal, da ima Tesla veliko prednost pred tekmeci na področju avtonomnih vozil, saj v resničnem svetu zbira ogromno količino podatkov. Po njegovih besedah bo v tem četrtletju po cestah vozilo 500.000 Teslovih vozil, od katerih bo vsako opremljeno z osmimi kamerami, ultrazvočnimi senzorji in radarji, ki bodo zbirali podatke za pomoč pri izgradnji nevronske mreže podjetja. Omrežje omogoča vozilom, da prepoznavajo slike, določajo pomen predmetov in ugotavljajo, kako ravnati z njimi.« Michael Liedtke in Tom Krisher, »Full Autonomy: Tesla Gears Up for Completely Self-Driving, but Doubts Linger.« Providence Journal, 23. april 2019, A12. 2. »Nikola Tesla, Methods of Controlling Automata at a Distance«, v Nikola Tesla 2013, str. 206. 3. »Tesla Declares He Will Abolish War,« NYHT, 8. november 1898, str. 6, Arhiv Camerona Princea. 4. Tesla Claims Invention: Japanese are using his dirigible torpedo with a new powerful explosive, The Missoulian, Missoula, Montana, 18. februar 1904, str. 2. 5. Nikola Tesla 1900, 184–85; citat iz Seiferjeve knjige Wizard, str. 202–3. 6. Ken Corum je na elektronsko sporočilo o tem, kako se lahko Teslov telautomaton »uči«, odgovoril: »Vrata ›AND‹ so osnova za vso digitalno elektroniko … [Tako] se lahko čoln uči, ker ga upravlja nekaj, čemur zdaj pravimo ›stanja‹, torej stroj stanj.« Corum je nato kot primer navedel: »Prvi korak, naredi X; drugi korak, naredi Y. Tretji korak, če X > Y, potem naredi Z. Vsako stanje je korak. Vsako stanje je preklop releja ali, ko stvari postanejo bolj zapletene, serije relejev [ki jih je imel Tesla na svoji ladji]. Ta nadzor se imenuje program. Podatki niso nič drugega kot vklop ali izklop releja (kot 1 ali 0). Če postavite 8 relejev v vrsto, dobite bajt podatkov. Če imate 1024 sklopov ali po 8 relejev, imate zdaj 1K pomnilnika za shranjevanje podatkov … Teslova ladja prvič jasno prikazuje električno avtomatizacijo in je po mojem mnenju prvi digitalni računalnik. Danes imamo lahko z digitalno elektroniko milijarde in milijarde relejev. Načela, ki se uporabljajo danes, se od Teslove dobe dalje niso nikoli spremenila.« Ken Corum, elektronsko sporočilo M. Seiferju, 3. november 2019. 7. Nikola Tesla 1900, str. 184–85. 8. Lloyd Espenschied, »Discussion of History of Modern Radio-Electronic Technology,« Proceedings of IRE (1959): str. 1253–58. 9. J. H. Hammond Jr. in E. S. Purington, »Rebuttal to Espenschied,« Proceedings of IRE (1959): str. 1258–66. Anderson, Nikola Tesla: Guided Weapons. 10. »Tesla as ›the Wizard‹ Expands Electricity as a Guest of the Commercial Club,« Chicago Tribune, 14. maj 1859, 1, BDA. 11. »Tesla Declares He Will Abolish War,« NYHT, 8. november 1898, str. 6. 12. Abraham Menashe, Dipping into Light, Science Fiction/BBC, 1938. 13. Antonio Perez-Yuste, »Early Development of Wireless Remote Control: The Telekino of Torres-Quevedo,« IEEE.org, januar 2008. 14. »Tom Edison’s Son Explodes Desk by Accident,« NYT, 3. maj 1898, 7:1. 15. Anderson, Nikola Tesla: Guided Weapons. 16. Seifer, Wizard, str. 194–95. 17. Willard L. Candee, Electrical Review and Western Electrician, 25. november 1911, str. 1059. 18. »Tesla’s Latest Wonder: Magician of Electricity Says He Will Abolish War,« Reading Times, PA, 10. november 1898, str. 2, BDA. 19. Nikola Tesla, »Torpedo Without a Crew,« Current Literature, februar 1899, str. 136–37. 20. M. Huart, »The Genius of Destruction,« Electrical Review, 7. december 1898, 7; Seifer, Wizard, str. 196–97. 21. Mark Twain Nikoli Tesli, 17. november 1898, Muzej Nikole Tesle; citat iz Andersonove knjige Nikola Tesla, Guided Weapons, str. 131. 22. Nikola Tesla, pismo Benjaminu F. Miessnerju, avtorju knjige Radiodynamics: The Wireless Control of Torpedoes and Other Mechanisms. New York: Van Nostrand, 1916, LOC. 23. John Hays Hammond mlajši Nikoli Tesli, 16. februar 1911, Muzej Nikole Tesle; citat iz Seiferjeve knjige Wizard, str. 348–49. 24. Nikola Tesla Johnu Haysu Hammondu mlajšemu, 2/18/1911, Muzej Nikole Tesle; iz Seiferjeve knjige Wizard, str. 349. 25. Lloyd Espenschied, »Discussion of History of Modern Radio-Electronic Technology,« Proceedings of IRE (1959): str. 1254. 26. Hammond Lowensteinu, 11. maj 1911; v članku Lloyda Espenschieda. »Discussion of History of Modern Radio-Electronic Technology,« Proceedings of IRE (1959): str. 1254. 27. Prav tam. 28. Aitken, Continuous Wave Technology. 29. John Hays Hammond Jr. in E. S. Purington, »Rebuttal to Espenschied,« Proceedings of IRE (1959): op. cit., str. 1259–60. 30. Miessner Johnu Haysu Hammondu mlajšemu, 6. februar 1912, v: »Rebuttal of Espenschied« avtorjev Johna Haysa Hammonda mlajšega in E. S. Puringtona, Proceedings of IRE (1959): str. 1259. 31. Tesla-Fessenden U. S. Patent Interference Case, avgust 1902, str. 87, 97–98. 32. Miessner Johnu Haysu Hammondu mlajšemu, 12. februar 1912, op. cit. 33. John Hays Hammond Jr., patent #1,522,882, potrjen 13. januarja 1925. 34. Hedy Lamarr, patent #2,292,387 Secret Communication System; Melinda Wenner, »Hedy Lamarr: Not Just a Pretty Face,« Scientific American, 3. junij 2008. 35. John Hays Hammond Jr. in E. S. Purington, »Rebuttal to Espenschied,« Proceedings of IRE (1959): John Hays Hammond Jr. in E. S. Purington (1959): op. cit., str. 1262. 36. Fritz Lowenstein, patent #1,470,088, 9. oktober 1923. 37. Puharić, Beyond Telepathy; Seifer, Wizard, str. 354. 38. Nancy Rubin. John Hays Hammond Jr., Gloucester, MA: The Hammond Museum, 1987. 39. Nikola Tesla, »Breaking Up Tornadoes,« Everyday Science and Mechanics, December 1933; v: Nikola Tesla 1984, str. 248–49. 8. Marconi in Nemci 1. Guglielmo Marconi, »Syntonic Wireless Telegraphy,« Electrical Review, 15. junij 1901, str. 755. 2. Prirejeno iz poglavij 39–41 knjige Marca J. Seiferja, Wizard. 3. Wikipedija. 4. »Mr. Tesla Before the Royal Institution, London,« Electrical Review, 19. marec 1892, str. 57; v Martin, Researches, Writings and Inventions, 200. 5. Nikola Tesla, New York World, 13. april 1930. 6. R. N. Vyvyan, citat iz Marconijeve knjige My Father Marconi, str. 138. 7. Nikola Tesla 2008, 28. april 1910, str. 478. 8. S podvojitvijo te vrednosti in deljenjem s hitrostjo svetlobe je izračunal tudi resonančno frekvenco Zemlje, ki je bila 1/12 ali 0,8484 sekunde. 9. »Vaša ekscelenca,« je Tesla začel pisanje pisma iz svojega laboratorija v Wardenclyffu, »ugotavljam, da so si [moje] izume … drugi prisvojili … in jih drzno izkoristili v mojo škodo, zato sem prisiljen ponižno, a odločno protestirati proti nameravani uporabi imena in avtoritete Vaše ekscelence v zvezi s pošiljanjem brezžičnega sporočila, ki je bilo objavljeno v revijah … [saj] bi to po vsem svetu ustvarilo napačen vtis, ki bi lahko trajno škodoval mojim materialnim interesom in začasno okrnil moj znanstveni ugled kot izvirnega raziskovalca.« Nikola Tesla Teddyju Rooseveltu, 15. januar 1903, Muzej Nikole Tesle, povzeto po: Kruk, Nikola Tesla: The Force Awakens, str. 66–67. 10. Nikola Tesla K. G. Franku, 12. oktober 1915, Muzej Nikole Tesle. Tesla piše, »Moja odkritja na področju [zasnove menjalnikov in motorjev] so temelj ogromne industrije v Nemčiji, vendar mi to ne koristi … saj so to skupne izkušnje ameriških izumiteljev. Vprašajte kogarkoli … Bella, Edisona, Thomsona, Busha, Westona in druge, kakšne denarne koristi so imeli od Nemčije, in odgovor bo, da nobenih.« Nikola Tesla, »Patents in Germany, Complaints of Ill Treatment of American Inventors,« NYS, 7. maj 1908. 11. Pismo Ambrosa Fleminga R. N. Vyvyanu, okoli leta 1937, R & R Auction House. 12. Bernstein, Three Degrees Above Zero, str. 83. 13. Marconi, My Father Marconi, op. cit., str. 189–90. 14. Dokumenti Kennetha M. Swezeya na inštitutu Smithsonian, ter v Seiferjevem Wizardu, str. 361. 15. New York Times, 9. avgust 1914. 16. Tesla-Fessenden, U. S. Patent Interference, Case, 1902, 87, 97–98, Arhiv M. Seifer; Seifer, Wizard, str. 280–81. 17. E. J. Wheeler, ur. »Rival Systems of Wireless Telegraphy and the Differences Between Them,« Current Opinion, februar 1914. 18. Seifer, Wizard, str. 361. 19. New York Times, 17. avgust 1914. 20. K. G. Frank Nikoli Tesli, 7. oktober 1915, Muzej Nikole Tesle. Čeprav Tesla sprašuje Franka o možnosti pridobitve nemških patentov, je v Nemčiji že imel patente, a jih cesar ni hotel priznati. Omeniti je treba, da je imel Tesla v svojem življenju približno 120 temeljnih ameriških patentov in še skoraj 200 patentov po vsem svetu v državah, kot so Argentina, Avstralija, Avstrija, Belgija, Francija, Velika Britanija, Rusija, Indija in Japonska. 21. Dokumenti Kennetha M. Swezeya na Inštitutu Smithsonian, v Seiferjevem Wizard, str. 361. 22. Tuckerton Radio Station J. Danielsu, Secretary of the Navy, 3. julij 1916, NA. Homag v angleščini pomeni High Frequency Machine Stock Company for Wireless Telegraphy. 23. R. M. Winans, »Wireless Power,« intervju z Nikolo Teslo, Buffalo Courier, 12. marec 1912, 4; Nikola Tesla Johnu Jacobu Astorju, 22. marec 1909, Muzej Nikole Tesle. 24. Vincent Astor Nikoli Tesli, 15. maj 1912, Muzej Nikole Tesle. 25. Nikola Tesla K. G. Franku, 16. februar 1915, Muzej Nikole Tesle. 26. »U. S. in Charge of Sayville,« Brooklyn Eagle, 9. julij 1915. 27. Gary Peterson, »The Application of EM Surface Waves to Wireless Energy Transfer,« 8. april 2017. 28. K. L. Corum in J. F. Corum, »Bell Labs and the Radio Surface Wave Propagation Experiment, Texzon Technologies: Texas Symposium on Wireless Microwave Circuits and Systems, Baylor University, Waco TX, March 31, 2016«; Tesla 1916; Arnold Sommerfeld. »Uber die Ausbreitung der Wellen, in der drahtlosen Telegraphie,« Annalen der Physik 28, no. 4 (March 16, 1909): str. 665–736; sporočilo citiral Anderson v Tesla 1916, str. 133. 29. Tesla je v svoji izjavi iz leta 1916 pojasnil, da je bil Wardenclyffe postavljen za znatno zmanjšanje sevanja in povečanje prevodnih lastnosti s pošiljanjem elektromagnetne energije skozi Zemljo. »Želite visoke potencialne tokove, želite veliko količino vibracijske energije; vendar lahko to vibracijsko energijo stopnjujete. S pravilno zasnovo in izbiro valovnih dolžin jo lahko uredite tako, da dobite na primer 5 % v teh elektromagnetnih valovih in 95 % v toku, ki gre skozi Zemljo. To je tisto, kar počnem. Ali pa lahko dobite, kot ti radijci, 95 % v energiji elektromagnetnih valov in le 5 % v energiji toka. Potem se sprašujete, zakaj [oni] ne dobijo dobrih rezultatov.« Nikola Tesla 1916, str. 132–33; telefonski intervju z Garyjem Petersonom, 31. marec 2020. 30. »Germans Treble Wireless Plant,« NYT, 23. april 1915. 31. Nikola Tesla F. W. Woolworthu, 16. oktober 1912, Muzej Nikole Tesle. V miniseriji The Tesla Files, produkcijske hiše Prometheus Films, ki so jo junija 2018 predvajali na kanalu History Channel, je astrofizik dr. Travis Taylor domneval, da je Tesla, ko se je okoli leta 1934–1943 preselil v hotel New Yorker, morda postavil laboratorij v zgornjem nadstropju v posebno vogalno shrambo, blizu katere je bila telefonska centrala. Cevi v tej vogalni sobi so segale vse do tal, poleg tega pa je imel hotel New Yorker lasten generator, ločen od omrežja, zato je imel dostop do električne energije. Taylorjeva špekulacija, da je Tesla z Wardenclyffom na nek način ustvaril brezžično povezavo, ima nekaj smisla. V podporo temu sem poudaril, da je Tesla petnajst let prej v stavbi Woolworth načrtoval prav to, vendar je bil ta segment izrezan iz končne oddaje. Ključna točka, ki jo je treba upoštevati, je, da je Teslo junija 1937 pri enainosemdesetih letih zbil taksi in je bil zato nezmožen, da bi po letu 1937 in vse do svoje smrti leta 1943 opravljal kakršnokoli resno delo. Če je torej izvajal brezžične poskuse z izkoristkom višine hotela in električne napeljave, bi to moralo biti od leta 1934 do prve polovice leta 1937, ko pa se je zdelo, da je bilo njegovo zanimanje bolj usmerjeno v razvoj orožja s snopom delcev. 32. Nikola Tesla Robertu Underwoodu Johnsonu, 24. december 1914, LOC. 33. Nikola Tesla J. Pierpontu Morganu mlajšemu, 23. december 1913, LOC. 34. R. P. Hobson Nikoli Tesli, 6. junij 1902, Muzej Nikole Tesle; citat iz Andersonove knjige Nikola Tesla: Guided Weapons, str. 134–35. 35. Lieutenant Commander A. R. Sulfidge Nikoli Tesli, 29. april 1896, Muzej Nikole Tesle. 36. R. B. Bradford, direktor Urada za inženiring in razvoj, Ameriška vojska Nikoli Tesli, 23. oktober 1900, Muzej Nikole Tesle. 37. Nikola Tesla direktorju Urada za opremo ameriške vojske, 24. november 1900. 38. Nikola Tesla J. D. Longu, sekretarju mornarice, 19. oktober 1900, Muzej Nikole Tesle. 39. William Crawford Nikoli Tesli, 19. junij 1900, Muzej Nikole Tesle. 40. R. B. Bradford, direktor Urada za inženiring in razvoj, Ameriška vojska Nikoli Tesli, 17. december 1900. 9. Velika vojna 1. Edward H. Smith, »Tesla Describes Wireless Warfare of the Future,« revija World, 30. januar 1916. 2. »Denies German Ownership,« NYT, 17. avgust 1914. 3. »Kintner v. Atlantic Communication Co., et al. Marconi Wireless Telegraph Co. of America v. Atlantic Communications, District Court, NY, 4. marec 1921,« legal.com/decision-1921. 4. K. G. Frank Nikoli Tesli, 17. september 1915, Muzej Nikole Tesle. 5. Nikola Tesla J. Pierpontu Morganu mlajšemu, 19. februar 1915, LOC. 6. »Tesla Sues Marconi,« NYT, 4. avgust 1915. 7. »Sayville Trebles Output,« NYT, 23. april 1915. Kot je navedeno v besedilu, so v Sayvillu dosegli preboj z upoštevanjem Teslovega nasveta, s povečanjem ozemljitvene povezave in ustvarjanjem »dvojno uglašenega vezja, ki je omogočilo, da je bila primarna kapacitivnost zelo velika … kar se je morda zgodilo … Tesla je [Nemcem] pokazal, kako povečati primarno kapacitivnost in spremeniti medsebojno povezavo od primarne do sekundarne, da se prilagodi hitrosti prekinitve. S temi prilagoditvami bi zlahka izboljšali svojo moč za faktor 10.« (Elektronsko sporočilo Kena Coruma M. Seiferju, 18. januar 2021.) Medtem ko je New York Times poročal o postavitvi treh stopetdesetmetrskih stolpov, je Joe Sikorski v svoji raziskavi navedel, da je »Telefunken postavil šestnajst majhnih stolpov, od katerih je bil prvi visok 50 metrov za sporočila kratkega dosega, in štiri višje stolpe za podporo [stopetdesetmetrski] glavni anteni 100-vatnega oddajnika. Sami stolpi so bili bolj podpora za tako imenovani sistem ›antene dežnika‹, ki je bil sestavljen iz vrste žic, povezanih z drogovi stolpov, in je tvoril nekakšno zapleteno mrežo. Vendar se je zdelo, da je vsak časopis objavil drugačno število stolpov.« Sikorski je potrdil devet manjših podpornih stolpov (Joe Sikorski, elektronsko sporočilo M. Seiferju, 4. januar 2020) in različne fotografije oceno Sikorskega potrjujejo. Teslova izpoved, napisana leta 1916, pa poudarja, da je imel ključno vlogo pri Telefunknovem zmanjšanem sevanju in okrepljeno povezavo s tlemi. Slednje so zagotovo potrdila poročila, da so v Sayvillu na hiter način potrojili svojo moč. Pomena tega uspeha za potrditev izvedljivosti Teslovih teorij ni mogoče podcenjevati. Glej Nikola Tesla 1916, 133. 8. Franklin Delano Roosevelt, pomočnik tajnika mornarice, re: Tesla priority in wireless, 14. september 1916, NA. 9. »Prof. Pupin Now Claims Wireless His Invention,« Los Angeles Examiner, 13. maj 1915; Seifer, Wizard, str. 371–73. 10. Marconi v. Atlantic Communications, 1915; Kintner v. Atlantic Communication Co., et al. Marconi Wireless Telegraph Co. of America v. Atlantic Communications, District Court, NY, 4. marec 1921. Glej tudi Marconi Wireless v. Kilbourne and Clark, odločitev z dne 3. maja 1920, ravellaw.com. Kintner je prevzel Fessendenovo podjetje, Tesla pa je leta 1902 na sodišču dokazal prednost pred Fessendenom, glej Seifer, Wizard, str. 280–82; Marconi at the Key: Inventor, with Judge Veeder, Visits Wireless Station, NYT, 5/2//1915; Invisible Threads by Joe Sikorski, 2021. 11. Nikola Tesla, »The Disturbing Influence of Solar Radiation on the Wireless Transmission of Energy.« Electrical Review and Western Electrician, 6. julij 1912; in Nikola Tesla 1984, str. 123. 12. Stephenson, Mr. Nikola Tesla and the Electric Light of the Future. Scientific American, 30. marec 1895, str. 16408–09; A Way to Harness Free Electricity Discovered by Nikola Tesla, The World Sunday Magazine, 8. marec 1896. 13. Nikola Tesla 1916, str. 29–30, 105; Nikola Tesla J. Pierpontu Morganu, 26. december 1901, Muzej Nikole Tesle. 14. Anderson, »John Stone Stone,« citat iz Seiferjeve knjige Wizard, str. 372–73. 15. Marconi Wireless Telegraphy Company of America, plaintiff-appellant, vs. Kilbourne and Clark Manufacturing Company, defendant-appellant, United States Circuit Court of Appeals, 9th Circuit, Brooklyn, NY, 10. marec 1916. 16. Lessing, Man of High Fidelity, str. 42–43. 17. Seifer, Wizard, str. 373–74; Engineering and Technology History Wiki, ethw.org. 10. Peta kolona 1. Nikola Tesla K. G. Franku, 21. maj 1916, Muzej Nikole Tesle. 2. K. G. Frank Nikoli Tesli, 16. maj 1916, Muzej Nikole Tesle. 3. Blum, Dark Invasion, str. 70. 4. Prav tam, str. 146; Kaiser Sends First Wireless to Wilson, NYT, 29. januar 1914; Wilson’s Word to Kaiser, NYT, 21. junij 1914. 5. Jones and Hollister, German Secret Service. 6. Prav tam; Return of Alien Property, U. S. Congress, Committee of Ways and Means, Statement by Senator Sutherland, Alien Property Custodian, 23. november 1926; von Papen, težkokategornik, čigar življenje se bere kot nemška različica Le Carréjevega romana, je pozneje preživel nürnberški proces, živel v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja ter leta 1969 umrl pri 85 letih. 7. Jones and Hollister, German Secret Service, str. 49. 8. Wikipedija. 9. Jones and Hollister, German Secret Service, op. cit., 49. 10. »Captain Boy-Ed,« pismo uredniku, NYT, 9. julij 1915, str. 10. 11. New York Times Current History series, vol. 17, The European War. 12. Prav tam, str. 113–14. 13. »JP Morgan Shot by Man Who Set the Capitol Bomb,« NYT, 3. julij 1915; Nikola Tesla J. Pierpontu Morganu mlajšemu, julij 1915, LOC. 14. Nikola Tesla, »Wireless Controls German Air Torpedoes,« NYT, 10. julij 1915. 15. Nikola Tesla, »Science and Discovery Are the Great Forces which Will Lead to the Consummation of the War,« NYS, 30. december 1914; Edward H. Smith, »Tesla Describes Wireless Warfare of the Future,« The World Magazine, 30. januar 1916, str. 5–6. 16. Charles Apgar, The Amateur Radio Station Which Aided Uncle Sam, EE, november 1915, str. 337–338; Invisible Threads Joeja Sikorskega, 2021. 17. Nikola Tesla Georgeu Scherffu, 25. december 1917, LOC. 18. Robert Underwood Johnson Nikoli Tesli, marec 1916, LOC. 19. K. G. Frank Nikoli Tesli, 29. november 1915, Muzej Nikole Tesle, nemški prevod Google prevajalnik. 20. Nikola Tesla K. G. Franku, 1. december 1915, Muzej Nikole Tesle, nemški prevod Devin Keithley. 21. Karl Ferdinand Braun Nikoli Tesli, 11. julij 1915, Muzej Nikole Tesle, citat iz: Kruk, Nikola Tesla: The Force Awakens, str. 12. 22. Nikola Tesla Karlu Ferdinandu Braunu, 11. september 1915, Muzej Nikole Tesle, citat iz: Kruk, Nikola Tesla: The Force Awakens, str. 13. 23. W. H. Bragg, 11. junij 1931, v Nikola Tesla 1961, citat iz: Kruk, Nikola Tesla: The Force Awakens, str. 8–9. 24. Nikola Tesla Svetilniški upravi Združenih držav, 27. september 1899, NA. 25. Nikola Tesla Robertu Underwoodu Johnsonu, 10. november 1915, BLCU. 26. Seifer, Wizard, 380. 27. Wikipedija. 28. »Tesla No Money,« New York World, 16. marec 1916. 29. Nikola Tesla K. G. Franku, 17. december 1915, Muzej Nikole Tesle. 30. Nikola Tesla 1919, citat iz Seiferjeve knjige Wizard, str. 382. 31. Nikola Tesla Edisonu, 9. februar 1912, Muzej Nikole Tesle; Edison Nikoli Tesli, 23. februar 1912, Muzej Nikole Tesle. 32. Nikola Tesla Edisonu, 22. junij 1914, Muzej Nikole Tesle. 33. Nikola Tesla Edisonu, 16. december 1914, Muzej Nikole Tesle. 34. Edison Nikoli Tesli, 16. december 1914. 35. Nikola Tesla, govor ob prejemu Edisonove medalje, 1917. 36. J. B. Smiley F. Hutchinsu, 16. julij 1917, LAP. 37. Nikola Tesla Waldorf-Astorii, 12. julij 1917, LAP. 38. »Tesla’s New Device Like Bolts of Thor,« NYT, 8. december 1915. 39. Joseph Alsop, »Beam to Kill Army at 200 Miles, Tesla’s Claim on 78th Birthday,« NYHT, 11. julij 1934, str. 1, 15, v: Nikola Tesla, 1981, str. 112. 40. Nikola Tesla Williamu Crawfordu, 28. april 1913, Muzej Nikole Tesle. 41. Nikola Tesla J. Pierpointu Morganu mlajšemu, 8. april 1916, LOC. 42. »Spies on Ship Movements,« NYT, 17. februar 1917. 43. Mitchell Palmer, Report of all Proceedings Under the Trading with the Enemy Act During 1918. United States Alien Property Custodian Publication, 1919. 44. Blum, 2014. 45. »19 More Taken as German Spies,« NYT, 8. april 1917. 46. »Reason for Seizing Wireless,« NYT, 9. februar 1917. 47. »Zenneck Arrested,« The Evening News, 6. julij 1917; »More Aliens Seized,« New York Herald Tribune, 7. julij 1917. 48. »German Attaches Must Quit US,« Brooklyn Eagle, 7. julij 1917. 49. James Corum M. Seiferju, Philadelphia Tesla Conference, julij 2010. 50. New York Times Current History series, vol. 17, The European War. 51. K. G. Frank Nikoli Tesli, 11. julij 1935, Muzej Nikole Tesle. 52. Nikola Tesla K. G. Franku, 13. november 1935, Muzej Nikole Tesle. 53. Wikipedija. 54. Homagov odvetnik Crammond Kennedy sekretarju mornarice Josephu Danielsu, 3. julij 1916; Joseph Daniels Crammondu Kennedyju, 14. julij 1916 in 28. marec 1917, NA. 55. Franklin Delano Roosevelt to Secretary of Commerce re: Tesla’s priority over Marconi, 14. september 1916, NA. 56. Seifer, Wizard, str. 390–394. 57. Zgodba o drsalcih na vrhu Wardenclyffa je prirejena po intervjujih Jane Alcorn s starimi prebivalci Shorehama, Teslov muzej v Wardenclyffu; imena in naključne podrobnosti so izmišljeni. 58. George Scherff Nikoli Tesli, 20. avgust 1917, LOC. 59. »Destruction of Tesla’s Tower at Shoreham, LI Hints of Spies,« NYS, 5. avgust 1917. 60. Nikola Tesla E. M. Herru, 19. oktober 1920, LOC. 61. E. M. Herr Nikoli Tesli, 16. november 1920, LOC. 62. George Westinghouse Corp Nikoli Tesli, 28. november 1921, LOC. 63. Nikola Tesla George Westinghouse Corp, 30. november 1921, LOC. 11. Teslov skrivnostni Pierce-Arrow 1931 1. Frederick M. Kerby, »Nikola Tesla Tells How We May Fly 8 Miles High at 1000 mph.« Reconstruction, julij 1919; TFCbooks.com. 2. Nikola Tesla. »Nikola Tesla’s View of the Future of Motive Power.« Manufacturer’s Record, 29. december 1904, Arhiv Prometheus Films. 3. Interview with Francis Fitzgerald of the Niagara Power Commission, Buffalo, New York, by Ralph Bergstresser, 1945, dokumenti FBI, Arhiv J. Kinney. 4. Spletna stran Garyja Petersona. 5. Heinz Jerbens M. Seiferju, 15. november 2003. 12. Telefotografija 1. Arthur Korn Nikoli Tesli, 1931 v Nikola Tesla 1960. 2. COLI, 497–99. 3. Nikola Tesla, »Developments in Practice and Art of Telephotography, Electrical Review, 11. december 1920, v Nikola Tesla 1956, A-94–A-97; Seifer, Wizard, str. 184. 4. Fotofon, Wikipedija; pogovor po Zoomu, Marc Seifer z Vintom Cerfom (in drugimi) na Center Teslove znanosti v Wardenclyffu počasti Vinta Cerfa, 30. oktober 2020. Med pogovorom, ki se je sprva osredotočil na to, ali je imel Marconi neposreden stik s Teslo ali ne, kar je bilo vprašanje, ki ga je zastavil Vint in sem ga komentiral, je Vint omenil pomen izuma Hedy Lamarr za preskakovanje frekvenc. Govoril je tudi o Bellovem izumu prenosa več telefonskih pogovorov po isti telefonski liniji okoli leta 1880, jaz pa sem pripomnil, da je Bell izumil tudi možnost prenosa glasu s svetlobnimi žarki, ki je postal predhodnik optičnih vlaken. Ko sem ga vprašal, kaj ga je po izumu interneta najbolj presenetilo, je Vint opisal zgodovino izuma od leta 1969 in nato predstavil tri glavne dosežke: zlasti svetovni splet, ki ga je izumil Berners-Lee okoli leta 1989, uvedbo zmogljive grafike v ta vmesnik in razvoj pametnega telefona Steva Jobsa, ki je vključeval kamero za snemanje filmov itd. in ga ta je razvil v začetku leta 2000. 5. Nikola Tesla, The Wonder World To Be Created By Electricity, Manufacturer’s Record, 9. september 1915, v Nikola Tesla, 1956, str. A-182. 6. Carol Bird, »Tremendous New Power Soon To Be Unleashed, Nikola Tesla, Starting His 78th Year, Works on Revolutionary Power Project and Also Is Completing Process for Photographing Thought,« Kansas City Journal-Post, 10. september 1933. 7. »MIT Media Lab: Where Tomorrow’s Technology is Born,« 60 Minutes segment, CBS TV, 22. april 2018, pogovor o delu Arnava Kapurja. 13. Dan, ko je Tesla umrl 1. O’Neill, Prodigal Genius, str. 381–82 (odlomek močno skrajšan). 2. »General Andrew McNaughton and the Canadians, Time, zgodba z naslovnice, 10. avgust 1942, str. 30–32. 3. Franklin Delano Roosevelt Memorandum, 2. januar 1943; Marvin H. McIntyre, odgovor na White House Memorandum, 5. januar 1943, FDR Presidential Library; Arhiv Prometheus Films. 4. Franklin Delano Roosevelt Memorandum Eleanor Roosevelt, 9. januar 1943, Muzej Nikole Tesle, citat iz: Dmitry Kruk, 2020, str. 52. 5. V. Bush Franklinu Delanu Rooseveltu, 16. december 1942 v Zachary, str. 206. 6. Bloyce Fitzgeraldove delovne beležke in spremni material, Arhiv Herba Vesta, Dallas, TX, elektronsko sporočilo Marcu Seiferju, 2. oktober 2020. 7. F. E. Conroy Memorandum za »Direktorja,« dosjeji FBI, 17. oktober 1945, FOIA. 8. Urad glavnega sodnega izvedenca, poročilo mrliškega oglednika v zvezi z Nikolo Teslo, hotel New Yorker, 7. januar 1943, 22.30. Dr. Palmer je zapisal: »Bel odrasel moški. Mrtvega je našla služkinja Alice M [nečitljivo]. Nenadna smrt med spanjem … Nič sumljivega.« Arhiv Prometheus Films. 9. Tesla, »Prolific Inventor Dies,« NYT, 8. januar 1943, 19:1. 10. Tesla’s Death Ray: A Murder Declassified, Discovery Channel, januar 2018, segment 3. 11. »2,000 Are Present at Tesla’s Funeral,« NYT, 13. januar, 1943, 24:2,3. 12. »Nikola Tesla Eulogy«, napisal Louis Adamic, prebral župan Fiorello LaGuardia na radijski postaji WYNC, nedelja, 10. januar 1943; Western Union telegrama Ernsta Lawrencea in Jamesa Francka, dokumenti Louisa Adamica, Yale University, c/o Arhiv Charles de la Roche. 13. W. R. Hearst Raulu Walshu, 15. september 1942, R&R Auction House. 14. Talbot, Devil’s Chessboard, str. 25. 15. Nikola Tesla J. Pierpointu Morganu mlajšemu, 29. november 1934, Arhiv FBI, FOIA. 16. Wikipedija. Ugibanja na spletu, da je bil Foxworth umorjen, ker je imel posebno znanje o Teslovem žarku smrti, se zdijo avtorju povsem absurdna. 17. Percy Foxworth, FBI memorandum, 12. januar 1943, Arhiv FBI. 18. The Tesla Files, Prometheus Films, History Channel, maj in junij 2018, segmenta 2 in 5; govorice izhajajo iz špekulacij v govoru Adama Trombleyja, 1988, International Tesla Society, Colorado Springs, Kolorado, kot je poročal Tim Eaton, ki se je udeležil tega predavanja, v elektronskem sporočilu M. Seiferju, 17. februar 2017. 19. »Dr. Tesla Gives Home to an Errant Pigeon,« NYT, 1935; Obroček na nogi se nanaša na Mednarodno zvezo tekmovalnih golobov, ta golob pa ima številko 1283 in je bil rojen leta 1934. »N. U.« morda pomeni lastnika. 20. Telefonski intervju M. Seiferja z Ralphom Bergstresserjem, okoli leta 1989; intervju Michaela Riversonga z Ralphom Bergstresserjem, ITS Conference, 1988. »Aerial Defense Death Beam Offered to U. S. by Tesla,« Baltimore Sun, 12. junij 1940; William Laurence, »Death Ray for Planes,« NYT, 22. september 1940, 2:3; »Proposing the Death Ray for Defense,« Philadelphia Inquirer, 20. oktober 1940. 21. William Laurence, »Vast Power Source in Atomic Energy Opened by Science,« NYT, 5. maj 1940. 22. OAP Tesla file, 21. november 1940, Arhiv OAP. 23. David Bazelon, OAP Wrightu Fieldu, 24. oktober 1947, Arhiv OAP. 24. »Proposing the Death Ray for Defense,« Philadelphia Inquirer, 20. oktober 1940. 25. W. H. Ballou, »Tesla’s Death-Dealing Aero to End War Along Border,« Washington Post, 24. januar 1916, Professional Historical Newspapers. 26. »Tesla’s New Device Like Bolts of Thor,« NYT, 8. december 1915; Seifer, Wizard, str. 387–88. 27. J. Edgar Hoover memorandum, 9. januar 1943, dosjeji FBI; memorandum J. Edgarja Hooverja re: Tesla’s particle beam weapon, članek na isto temo Williama Laurencea, 24. september 1940 NYT, dosjeji FBI. 28. Opomba Franklina Delana Roosevelta, 2. januar 1943, NA, Arhiv Prometheus Films. 29. F. E. Cornels memorandum J. Edgarju Hooverju, dosjeji FBI, 17. oktober 1945. 30. Culbert, Information Control and Propaganda, CISUPA.com. 31. Fenn, At the Dragon’s Gate, str. 16–17. 32. O’Neill, Prodigal Genius, str. 290–310. Kot zanimivost, skladišče Manhattan Storage Warehouse je zasnovalo podjetje McKim, Mead & White. 33. Pregled Teslove obsežne korespondence s Kirschem iz arhiva Teslovega muzeja ne pokaže ničesar zanimivega v tej smeri. Večina korespondence med Teslo in Kirschem ter Teslovo tajnico, gospo Skerrit, je potekala leta 1913, ko so Kirscha poslali v Montreal, da bi z družbo Miller Brothers and Sons sklenil pogodbo za proizvodnjo in trženje Teslovih turbinskih črpalk, kanadski patent #135.174. Med snemanjem nanizanke The Tesla Files, ko smo z Robom O’Brienom, scenaristom družbe Prometheus Films, in Jasonom Stapletonom potovali na sodišče Riverhead na Long Islandu, smo v Teslovih spisih našli omembo načrtov o gradnji Wardenclyffa, vendar načrtov nismo dobili. Čeprav jih v dokumentih Stanforda Whitea nismo mogli najti, so načrti Teslovega stolpa na voljo v Teslovem muzeju. 34. Leland Anderson je Agnes pregovoril, naj na dražbi Teslove korespondence ne proda svojim staršem, da so tako lahko vse dokumente podarili knjižnici Butler na Univerzi Columbia. 35. Nancy Cataldi and Carl Ballenas, Maple Grove Cemetery, Charleston, SC: Arcadia Publishing, 2006, str. 99. 36. Ralph Bergstresser, »List of Person’s Associated with Nikola Tesla,« 1945, Arhiv Joeja Kinneya, dosjeji FBI. 37. FBI memorandum, 29. marec 1943, Dover, Delaware. 38. Bloyce Fitzgerald Nikoli Tesli, 9. marec 1939, Muzej Nikole Tesle. 39. Prav tam. 40. Prav tam. 41. Bloyce Fitzgerald Nikoli Tesli, 20. december 1942, Muzej Nikole Tesle. 42. Prav tam. 43. F. E. Cornelsov memorandum Percyju Foxworthu, pomočniku direktorja FBI, New York office, 9. januar 1943, zapisi FBI. 44. Rhodes, Making of the Atom Bomb, str. 352–53, 412. 45. Bloyce Fitzgerald je končal precej neslavno, saj se je preselil na Zahod, kjer je v Arizoni in Kaliforniji zbral kar petdeset tisoč dolarjev od različnih vlagateljev, ki so verjeli, da je razvil »ultrazvočni pripomoček, s katerim bi lahko ubijali ali odganjali žuželke, ribiči bi odkrivali jate rib, zmanjšali bi se stroški proizvodnje piva in preizkušale vibracije reaktivnih letal«. Na žalost se nič od tega ni uresničilo in »Fitzgeralda so aretirali v Phoenixu, ker je izdal več nekritih čekov. Fitzgeralda so izročili Los Angelesu, zadnje mesece leta 1952 pa se je v Kaliforniji zagovarjal pred sodiščem. Očitno se je obtoženi učenjak, ki ga je tisk označil tudi za domnevnega goljufa in prevaranta, izognil zaporu, ker so njegovi vlagatelji zavračali vlogo žrtev.« Fitzgerald je bil ob vložitvi obtožnice star komaj šestintrideset let. Žal je z izdajanjem nekritih čekov nadaljeval, zaradi česar so ga desetletje pozneje aretirali v Los Angelesu in ga »obtožili tudi pobega z dragim, novim modelom avtomobila, ki je bil prej prijavljen kot ukraden«. V članku v časopisu Nevada State Journal iz leta 1964 so zapisali: »Fitzgerald naj bi bil strokovnjak za elektroniko s številnimi stiki v obrambni in vesoljski industriji.« Arizona Republic, 19. november 1952, str. 7, Arhiv Prometheus Films; »Troubles Mount for Fitzgerald«, Arizona Daily Star, 19. november 1952, str. 22, BDA; »Accused Swindler Returned to Stand Trial in California,« Tucson Daily Citizen, 20. november 1952, str. 6, BDA; »Swindle Suspect to Be Tried for Promoting Electronic Device,« Arizona Daily Star, 21. november 1952, str. 2, BDA; »Theft Suspect Given to LA Police,« Arizona Republic, 23. november 1952, BDA; »Bad Check Suspect Nabbed Here,« Nevada State Journal, 8. december 1964, str. 12, BDA. 46. Edward A. Tann, FBI memorandum za D. Ladda, 12. januar 1943, Arhiv FBI. 47. J. Edgar Hoover, FBI memorandum, 21. januar 1943, Arhiv FBI. 48. T. J. Donegan, FBI memorandum, 11. januar 1943, Arhiv FBI; Wikipedija. 49. Branimir Jovanovic, Wireless: The Life, Work & Doctrine of Nikola Tesla. Beograd: Vulcan Press, 2016, str.160. 50. Seifer, Wizard, str. 438. 51. Nikola Tesla G. S. Vierecku, 20. december 1934, Christies Auction House, BDA. 52. Nikola Tesla, kot je povedal Georgeu Sylvestru Vierecku, »A Machine to End War,« Liberty Magazine, 9. februar 1935, str. 5–7. 53. Seifer, Wizard, str. 438–39. 54. George Sylvester Viereck memorandum J. Edgarja Hooverja in sodelavcev FBI, 28. oktober 1941, 8. januar 1942, 2. junij 1943, 3. februar 1943 in 22. april 1947, Arhiv FBI, FOIA. [So to zapiski, ki jih je Viereck pisal Hooverju in sodelavcem? Če niso, zakaj jih pripisujejo njemu?] 55. Branimir Jovanović, Wireless: The Life, Work, and Doctrine of Nikola Tesla. Beograd: Vulcan Press, 2016, str. 160. 56. Seifer, Wizard, 427–28. 57. Nikola Tesla Katharine Johnson, 3. november 1898, BLCU. 58. Nikola Tesla J. Pierpointu Morganu, 22. april 1904 in 1. april 1904, LOC. 59. Wikipedija. 60. Jacob Schiff Nikoli Tesli, 19. avgust 1906, Muzej Nikole Tesle. 61. »U. S. Official Lauds Work of Three Jews in Development of Communications: Fritz Lowenstein, Arthur Korn, and Emilece Berliner,« Wisconsin Jewish Chronicle, 7. april 1939, str. 20, BDA. 62. Nikola Tesla Simonu Guggenheimu, 16. oktober 1932, Muzej Nikole Tesle. 63. Seifer, Wizard, str. 428. 64. Nikola Tesla Carlu Laemmleju, 15. julij 1937, Arhiv Corbis. 14. Trumpovo poročilo 1. Trump Report, 30. januar 1943, Arhiv OAP, FOIA. 2. Rhodes, Making of the Atomic Bomb, str. 259–60. 3. Prav tam, str. 269–70. 4. Prav tam, str. 635; Kenneth Davis, FDR: The War President: 1940–1943. 5. Isaacson, Einstein: His Life and Universe, str. 481; Clark, Einstein: The Life and Times, str. 549–50; Vannevar Bush Franku Aydelottu, 30. december 1941. 6. Christgau. Enemies: WWII Internment, 65–69. 7. Arhiv OAP, FOIA. 8. Vannevar Bush Nikoli Tesli, 1. julij 1931, v Nikola Tesla 1961, Muzej Nikole Tesle. 9. Encyclopedia Britannica; Kenneth Davis, FDR: The War President: 1940-1943. 10. Franklin Delano Roosevelt, pismo Vannevarju Bushu, 17. november 1944, Arhiv Bele hiše. 11. James Conant Franklinu Delanu Rooseveltu, 25. april 1941; The Tesla Files, Arhiv Prometheus Films. 12. General Andrew McNaughton Nikoli Tesli, 5. julij 1938, Muzej Nikole Tesle. 13. C. J. Mackenzie generalu Andrewu McNaughtonu, 6. december 1940, v The Mackenzie-McNaughton Wartime Letters, uredil Mel Thistle, str. 56–57, Toronto: University of Toronto Press, 1975. 14. Prav tam, 14. julij 1942, str. 112–113. 15. »Yankee Scientist: Vannevar Bush,« Time, zgodba z naslovnice, 3. april 1944, str. 52–56. 16. MIT, biografske kartice Johna G. Trumpa, MJS. 17. Zachary, Endless Frontier, str. 128. 18. Seifer, Wizard, str. 452–53. 19. George, Surreptitious Entry. 20. »Gospod George iz mornariške obveščevalne službe je naročil poklicnemu ključavničarju, naj odpre sef, ki ga je prej v hotelu New Yorker odprl Kosanović, in [odpre] več drugih zaklenjenih skrinj … v prisotnosti vseh drugih ljudi.« John Newington Walterju Gorsuchu, 15. februar 1943, Arhiv OAP, FOIA. 21. Bloyce Fitzgerald, pismo Nikoli Tesli, 20. december 1942, Muzej Nikole Tesle. 22. Seifer, Wizard, str. 459; Polkovnik T. B. Holliday, pismo Jamesu Murphyju iz OSS, 6. september 1945; James Murphy iz OSS polkovniku T. B. Hollidayu, 21. september 1945, NA; Kevin Leonard, raziskovalec, The Tesla Files, Arhiv Prometheus Films. 23. Myrna Oliver, »Laurence Craigie, First U. S. Military Jet Pilot Dies,« Los Angeles Times, 28. februar 1994. 24. L. C. Craigie, pismo FBI-ju, 19. oktober 1945, Arhiv FBI. 25. Dokumenti Lelanda Andersona. 26. Seifer, Wizard, str. 391. 27. Douglas, Radio Manufacturers of the 1920’s. 28. Nikola Tesla S. M. Kitnerju, Westinghouse Corporation, 7. april 1934; The Tesla Files, Arhiv Prometheus Films. 29. Branimir Jovanović, Wireless: The Life, Work, and Doctrine of Nikola Tesla, Beograd: Vulcan Press, 2016, str. 139. 30. Johnson, Remembered Yesterdays, str. 542–43. 31. R. U. Johnson Bainbridgeu Colbyju, 6. december 1932, MJS. 32. R. U. Johnson Bainbridgeu Colbyju, 28. maj 1931, MJS. 33. Nikola Tesla Franku Vanderlipu, 9. februar 1935, Muzej Nikole Tesle, citat iz knjige Branimirja Jovanovića, Wireless: The Life, Work, and Doctrine of Nikola Tesla, Beograd: Vulcan Press, 2016, str. 161. 34. Wikipedija. 35. Irving Jurow M. Seiferju, 5. julij 1993, MJS. 36. Nikola Tesla Andrewu Robertsonu, Westinghouse Corporation, 22. maj 1941, LOC. 37. Nikola Tesla Carlu, 2. marec 1942, Arhiv Tima Eatona. 38. Andrew Robertson. About George Westinghouse and the Polyphase Electric Current. New York: Newcomen Society, 1939, str. 28; Seifer, Wizard, str. 430–31. 39. Trump Report, 30. januar 1943, Arhiv OAP. 40. »Nikola Tesla: The New Art of Projecting Concentrated Non-dispersive Energy Through Natural Media, 1937,« ITS Proceedings, 1984, str. 144–50. 41. Homer Jones, vodja oddelka za preiskave in raziskave, poročilo NDRC Jamesu Markhamu, namestniku skrbnika za tujo lastnino, 30. januar 1943, Arhiv OAP. 42. Zachary, Endless Frontier, str. 134. 43. Frank B. Jewett, pismo, januar 1943, citat iz: Electrical Engineering 62, št. 8 (avgust 1943). 44. J. Edgar Hoover Vannevarju Bushu, 13. maj 1943; Bush Hooverju, 18. maj 1943, citat iz: Zachary, Endless Frontier, str. 159–60. 45. Clarence A. Robinson Jr., »Debate Seen on Charged-Particle Work,« okvirjena trditev znotraj članka »Soviets Push for Beam Weapon,« Aviation Week and Space Technology, 2. maj 1977, str. 17. 46. Zachary, Endless Frontier, str. 179. 47. Vannevar Bush Jamesu Conantu. »Guided Missiles and Techniques: Training of Pigeons, Tech Report, Div. 5,« december 1946, NDRC. 15. Ruska zveza 1. Trumpovo poročilo, 30. januar 1943, Arhiv OAP, FOIA. 2. Evgeny Zhirnov, »No Armor Able to Protect Against a Damaging Effect,« Kommersant (Rusija danes), 18. junij 2012, Kommersant. Ru. doc.1946; Nikola Tesla Tolokonskyju, nekje okoli julija 1934, Muzej Nikole Tesle. 3. G. P. Brailo iz podjetja Amtorg Nikoli Tesli, 4. avgust 1934; Nikola Tesla A. A. Vartanianu, december 1934, Muzej Nikole Tesle. 4. Sporazum med Nikolo Teslo in Amtorg Trading Corporation, predstavniki ZSSR, Muzej Nikole Tesle; Arhiv Prometheus Films. 5. Wikipedija. 6. Nikola Tesla, kratka izjava o trenutnem stanju del, ki se izvajajo od 20. aprila, v skladu s sporazumom, 1935. 7. Evgeny Zhirnov, »No Armor Able to Protect Against a Damaging Effect,« Kommersant (the Russian Daily), 18. junij 2012; M. Galaktionov K. Voroshilovu, re: Tesla; deklasificirano sporočilo Sovjetske zveze, 26. julij 1935; Arhiv Charlesa de la Rocha, elektronsko sporočilo, 9. november 2018. 8. Wikipedija. 9. Prav tam. 10. Evgeny Zhirnov, op. cit., »No Armor Able to Protect Against a Damaging Effect,« Kommersant (the Russian Daily), 18. junij 2012. 11. Kruk, Nikola Tesla: The Force Awakens; Branimir Jovanovic, Wireless: The Life and Work of Nikola Tesla, Beograd: Vulcan Press, 2016, str. 160–61. 12. Nikola Tesla A. A. Vartanianu, 8. november 1935, Muzej Nikole Tesle. 13. Seifer, Wizard, str. 454–55. 14. Clarence A. Robinson Jr., »Soviets Push for Beam Weapon,« Aviation Week and Space Technology, 2. maj 1977, str. 16–23. 15. Prav tam. 16. Andrija Puharić je članek predstavil na mednarodnem srečanju Teslovega društva leta 1984 v Colorado Springsu v Koloradu, članek pa je bil objavljen v omenjenem zborniku. Po besedah Margaret Cheney so imeli obveščevalci, povezani z agencijo DARPA (ki je bila ustanovljena v petdesetih letih 20. stoletja, torej precej po Teslovi smrti), dostop do mikrofilmov verjetno vseh Teslovih zvezkov, vključno s tistimi iz Kolorada in Wardenclyffa, ter seveda do vseh podrobnosti, ki jih je Tesla zapisal o svojem orožju s snopom delcev. Ko je Teslov muzej objavil Teslov zvezek iz Colorado Springsa, so uslužbenci agencije DARPA primerjali objavljeno knjigo s svojimi izvodi in ugotovili, da so v bistvu enaki. Cheneyjin vir je bil neimenovani obveščevalni uradnik. Cheney: Tesla: Man Out Of Time, str. 309–10. 17. Tesla’s Death Ray: A Murder Declassified, Discovery Channel, januar 2018, segment 3. 18. Zasebni pogovor z nekdanjim pogodbenikom DARPA, 18. avgust 2020; pregled konference o skalarnih valovih, najverjetneje pregled predavanja Toma Beardena, 22. december 1987, deklasificiran, a še vedno redigiran zaupen/neformalen dokument, CIA-RDP96-00792R000500240001-6. 19. Encyclopedia Britannica, History of Radar. 20. Seifer, Wizard, str. 376; Nikola Tesla, »Science and Discovery Are the Great Forces Which Will Lead to the Consummation of the War,« NYS, 20. december 1914, v Tesla 1956, str. A162–A171. 21. »New Yankee Tricks to Circumvent the U-Boat,« The Fort Wayne Journal Gazette, Sunday, 18. avgust 1917, str. 18; Arhiv Prometheus Films. 22. H. Winfield Secor, »Tesla’s Views on Electricity and the War: Exclusive Interview with Nikola Tesla,« Electrical Experimenter, avgust 1917, str. 220–21, 270. 23. Prav tam, 270. 24. Zachary, Endless Frontier, str. 165–68, 203. 25. »Yankee Scientist: Vannevar Bush,« Time, 3. april 1944, str. 52. 26. Nikola Tesla, patent #787,412, 1956, str. 334 (citat skrajšan). 27. Seifer, Wizard, str. 474, 476; »Seafarer ELF Submarine Command and Control Communications Systems Records, MSS-249,« nmu.edu. 16. Pogajanja z Britanskim imperijem 1. H. Grindell Matthews, »The Death Power of Diabolical Rays,« NYT, 21. maj 1924, str. 1:2, 3:4,5. 2. Seifer, Wizard, str. 427. »Dr. Antonio Longoria pravi, da je uničil stroj s smrtnim žarkom, ki ga je izumil leta 1933, ker je bil preveč nevaren. Albert Burns, predsednik kongresa izumiteljev v letu 1934, je o tem stroju dejal, da je videl, kako je na velikih razdaljah ubijal golobe, zajce, pse in mačke. Dr. Longoria zdaj pravi, da je pripravljen ponovno sestaviti svoj aparat, če bi bile ZDA izpostavljene neupravičenemu napadu.« Iz članka »Proposing the Death Ray for Defense,« Philadelphia Inquirer, 20. oktober 1940. Longoria je tudi trdil, da lahko »sestreli golobe v letu na razdalji do štirih milj«. Iz »To Specific«, Time, 23. oktober 1939, str. 11–12. 3. »When Marconi Tested Nikola Tesla’s ›Ray of Death‹,« 28. februar 2019, Saper-L.com; »Scientists and Their Real-Life Death Rays,« Grunge.com. 4. Helen Welshimer. »Dr. Tesla Visions the End of Aircraft in War,« Everyday Week Magazine, 21. oktober 1934, str. 3. 5. Nikola Tesla. »On Light and High Frequency Phenomena,« Electrical Engineer, 8. marec 1893, str. 248–49; Seifer, Wizard, str. 88. 6. Branimir Jovanović, Wireless: The Life, Work, and Doctrine of Nikola Tesla, Beograd: Vulcan Press, 2016, str.165. 7. Nikola Tesla britanskemu vojnemu ministrstvu, 28. avgust 1936, Muzej Nikole Tesle. 8. Britansko vojno ministrstvo Nikoli Tesli, 14. september 1936, Muzej Nikole Tesle. 9. H. L. Lewis, Britansko vojno ministrstvo Nikoli Tesli, 27. oktober 1936, Muzej Nikole Tesle. 10. Wikipedija. 11. General Andrew McNaughton, Life, zgodba z naslovnice, 18. december 1939, str. 9; Wikipedija. 12. General Andrew McNaughton, pismo C. J. Mackenzieju, 6. avgust 1942, v Mel Thistle, ur. The Mackenzie-McNaughton Wartime Letters, Toronto: University of Toronto Press, 1975, str. 115–16; General Andrew McNaughton, Time, zgodba z naslovnice, 10. avgust 1942, str. 31–32. 13. General Andrew McNaughton Nikoli Tesli, 6. julij 1937, Muzej Nikole Tesle. 14. Mel Thistle, ur. The Mackenzie-McNaughton Wartime Letters, Toronto: University of Toronto Press, 1975, 153, 159. 15. Nikola Tesla generalu Andrewu McNaughtonu, 18. julij 1937, Muzej Nikole Tesle. 16. Nikola Tesla generalu Andrewu McNaughtonu, 14. september 1937, Muzej Nikole Tesle. 17. »Invisible Dust Curtain to Halt War Planes, Says Nikola Tesla,« Popular Mechanics, 11. julij 1934, str. 693. 18. Nikola Tesla generalu Andrewu McNaughtonu, 14. september 1937, Muzej Nikole Tesle; James J. Hill Nikoli Tesli, 22. avgust 1896, Muzej Nikole Tesle. V tem pismu Hill povabi Teslo na srečanje s Hermannom Thofehrnom, ki je izumil »zelo kompaktno in močno majhno električno lokomotivo za uporabo v rudnikih, [ki] lahko pelje skozi predor, visok 4 metre in širok 3 metre«. »The Thofehrn Electric Mining Locomotive,« Engineering and Mining Journal, 17. januar 1897. 19. John G. Trump, Trumpovo poročilo, Exhibit E, Arhiv OAP. 20. Nikola Tesla generalu Andrewu McNaughtonu, op. cit., 14. september 1937, Muzej Nikole Tesle. 21. General Andrew McNaughton Nikoli Tesli, 16. september 1937. 22. Nikola Tesla direktorju mehanizacije, britansko vojno ministrstvo, 8. februar 1938, Muzej Nikole Tesle in Arhiv Joeja Kinneya. 23. Nikola Tesla generalu Andrewu McNaughtonu, 10. februar 1938, Muzej Nikole Tesle. 24. General Andrew McNaughton Nikoli Tesli, 12. februar 1938, Muzej Nikole Tesle. 25. Nikola Tesla direktorju mehanizacije, britansko vojno ministrstvo, 5. april 1938, Muzej Nikole Tesle. 26. Anderson, Nikola Tesla: Lecture. Before the New York Academy of Sciences, 6. april 1897, Breckenridge, CO: 21st Century Books, 1944; Nikola Tesla, The Hurtful Actions of Lenard and roentgen Tubes, Letter to Ed, Electrical Review, 1. maj 1897. 27. »Tesla as ›the Wizard‹ Expands Electricity as a Guest of the Commercial Club,« Chicago Tribune, 14. maj 1899, str. 1, BDA. 28. Leland Anderson, talk at ITS, 1988. Nikola Tesla, The new Art of Projecting Concentrated Non-dispersive Energy Through the Natural Media, 1937, v ITS Proceedings, 1984, str. 145. 29. Intervju z Nancy Czito, snaho Juliusa Czita, Washington, DC, 1984, citat iz Seiferjeve knjige Wizard, str. 456. 30. Richard Rhodes, »Clashing Colleagues,« University of Chicago Magazine, Fall 2017, str. 24 (obravnava Enrica Fermija in Lea Szilarda). 31. General Andrew McNaughton Nikoli Tesli, 5. julij 1938, Muzej Nikole Tesle. Na tej točki se je Teslov odnos spremenil, kar kaže na to, da je prišlo do sestanka z dr. Roseom in da je morda prejel tudi nadomestilo. 32. Nikola Tesla pomočniku zunanjega ministra, britansko vojno ministrstvo, 27. oktober 1938. 33. Prav tam. 34. Nikola Tesla Konstantinu Fotiću, 9. november 1937, prevedla B. Dragašević in D. M. Stanojević, 1. november 1941, Dokument Generalnega konzulata kraljevine Jugoslavije, Fotićevi dokumenti, Hoover Institute, Stanford, CA. 35. Nikola Tesla direktorju mehanizacije, britansko vojno ministrstvo, London, 7. november 1937, Fotićevi dokumenti. 36. Nikola Tesla Fotiću, 9. november 1937, prevedel B. Dragašević, Fotićevi dokumenti. 37. Prav tam, 28. oktober 1937. 38. Nikola Tesla Simu Vrliniću, predsedniku Serb National Federation, Pittsburgh, PA, 11. junij 1941, Fotićevi dokumenti. 39. Zachary, Endless Frontier, str. 160–61. 40. Prav tam, str. 158–59; citat o udavu iz Kaempfferta je naveden v: »Tesla, a Bizarre Genius, Regains an Aura of Greatness« by William Broad, NYT, 28. avgust 1984. 41. Mel Thistle, ur. The Mackenzie-McNaughton Wartime Letters, Toronto: University of Toronto Press, 1975, str. 56, 57, 112, 215–16; General Andrew McNaughton C. J. Mackenzieju, 6. avgust 1942; Franklin Delano Roosevelt, zapisnik Bele hiše, 2. januar 1943, NA. 42. Tesla’s Death Ray: A Murder Declassified, Discovery Channel, januar 2018. 43. Nikola Tesla. The New Art of Projecting Non-dispersive Energy Through the Natural Media, 1935, ITS Proceedings 1984, str. 144–150. 44. M. Seiferjev pogovor s Travisom Taylorjem v hotelu New Yorker, oktober 2017. 45. David Sharp, »Navy Brings Out Futuristic Guns,« Providence (RI) Journal, 18. februar 2014. 46. Prav tam. 17. Rojstvo nove fizike 1. A. Einstein, zvočni zapis filma Atomic Physics, J. A. Rawls Ltd., 1998. 2. Isaac Newton, v Koestlerjevi knjigi, Sleepwalkers, str. 503. 3. Oliver Nichelson, »Tesla’s Self-Sustaining Electric Generator and the Ether,« ITS Proceedings, 1984, str. 67; glej tudi Seifer, Transcending the Speed of Light, str. 61–99. 4. Prav tam. 5. Ouspensky, New Model of the Universe, str. 356. 6. Dingle, forward to Duration and Simultaneity by Henry Bergson, 1965, XX. 7. James Clerk Maxwell, The Scientific Papers of James Maxwell, uredil W. D. Niven, Cambridge: Cambridge University Press, 1890, str. 775. 8. L. Williams, Origin of Field Theory, New York: Random House, 1966. str. 135. 9. Prav tam, str. 61. 10. Prav tam, str. 62. 11. Mikhail Shapkin, rokopis teorije etra, domnevno pripisan Nikoli Tesli, Web 2002. Teslov dejanski citat je naslednji: »S poskusi smo se prepričali, da se svetloba širi z enako hitrostjo ne glede na vrsto vira. Takšno konstantnost hitrosti je mogoče pojasniti le s predpostavko, da je odvisna izključno od fizikalnih lastnosti medija, zlasti gostote in elastične sile.« »An Inventor’s Seasoned Ideas, Nikola Tesla Pointing to ›Grievous Errors‹ of the Past,« NYT, 8. april 1934. 12. G. Lombardi, »The Michaelson-Morley Experiment,« drphysics.com, 1997. 13. »Experiments in Alternating Currents with Very High Frequency,« v Nikola Tesla 1894, str. 149. 14. Seifer, Transcending the Speed of Light, str. 121. 15. Fritjof Capra. The Tao of Physics, Berkeley, CA: Shambhala Press, 1975, str. 168. 16. Lincoln Barnett. The Universe and Dr. Einstein, NY: Time Inc. Book Division, 1948/62, str. 60. 17. Clark, Einstein: The Life & Times, str. 78. 18. Hermann Minkowski, v Clark, Einstein: The Life & Times, str. 123. 19. Clark, Einstein: The Life & Times, str. 124. 20. Charles Musès, »Hyperstages of Meaning,« podpoglavje v Musès and Young, Consciousness and Reality, str. 130. 21. George Gamow, Thirty Years That Shook Physics, Garden City, NY: Doubleday, 1966, str. 46. 22. Prav tam, str. 124. 23. E. Gora, pismo uredniku, re: Dirac, Journal of Occult Studies, 1978, str. 207–8. 24. Nikola Tesla, »On Light and Other High Frequency Phenomena,« Journal of the Franklin Institute, avgust 1893, str. 91. 25. Sharla Stewart, »How to Catch a Higgs,« University of Chicago Magazine, April 2001, str. 21. 26. Guy Wilkinson, »Measuring Beauty (Towards a Higher Theory of Physics), v Extreme Physics, Scientific American Publications, 2019, str. 7. 27. Seifer, Transcending the Speed of Light, str. 84–85, 119–20, 313; Ouspensky, New Model of the Universe, str. 358. Zamisel, da ima »svetloba težo«, je uveljavil profesor Lebedev iz Moskve: »Svetloba, ki pada na telesa, ustvarja mehanski pritisk nanje.« 28. Peter Weiss, »Jiggling the Cosmic Ooze: A New Blueprint for All the Universe’s Mass and Energy May Be Just Around the Corner.« Science News 159, 10. marec 2001, str. 152–54. 29. Jeffrey Kluger, »The Cathedral of Science,« Time, 23. julij 2012, str. 33–35. 30. Krause. CERN: How We Found the Higgs Boson. 31. Peter Weiss, »Jiggling the Cosmic Ooze,« Science News 159, 10. marec 2001, str. 152–54. 32. Jeffrey Kluger, »Interactive Panorama: Step Inside the Large Hadron Collider,« Time, 12. julij 2012, str. 35. 33. Ouspensky, New Model of the Universe, str. 354. 34. Prav tam, str. 394–96. 35. Prav tam. 18. Teslova dinamična teorija gravitacije, veliko poenotenje, Božji delec in Einstein 1. Robert Millikan Nikoli Tesli, 1931, v Nikola Tesla 1960. 2. Tesla, 20. maj 1891, v Nikola Tesla 1893, str. 145. 3. Prav tam, str. 148. 4. Prav tam, str. 149. 5. Rutherford Nikoli Tesli, v Nikola Tesla 1960. 6. »Nikola Tesla, Mr. Tesla’s Vision,« NYT, 21. april 1908. 7. Nikola Tesla Corinni Robinson, 27. marec 1899, Arhiv Harvard University. 8. Walter Russell za Royal Lee, 24. marec 1954, Arhiv Tobyja Grotza. 9. Walter Russell Nikoli Tesli, 24. julija 1934 in 24. marca 1939, Muzej Nikole Tesle. 10. Tesla Gets Scott Award For Electrical Inventions, NYHT, 6. oktober 1934. 11. »Death-Ray Machine Described,« NYS, 11. julij 1934, v Nikola Tesla 1981, str. 108–9. 12. »Tesla at 78, Bares New ›Death-Beam‹,« NYT, 11. julij 1934, 18:1, v Nikola Tesla 1981, str. 109. 13. Joseph Alsop, »Beam To Kill Army at 200 Miles, Tesla’s Claim on 78th Birthday,« New York Herald-Tribune, 11. julij 1934, str. 1, 15, v Nikola Tesla 1981, str. 110–14. 14. Večina tega je objavljena v moji knjigi Transcending the Speed of Light, ki je izšla leta 2008, vendar spet nisem uporabil natančnega Teslovega izraza »dinamična teorija gravitacije«, str. 116–118, 229–231, 284–299. V nekoliko drugačni neobjavljeni izvedbi članka »Sending Messages to the Planets Predicted by Dr. Tesla on His Birthday«, NYT, 11. julij 1937, je Tesla zapisal: »Popolnoma nemogoče je pretvoriti maso v energijo. Drugače bi bilo, če bi v naravi obstajale sile, ki bi lahko masi podelile neskončno hitrost. Potem bi produkt ničelne mase s kvadratom neskončne hitrosti predstavljal neskončno energijo. Toda vemo, da takih sil ni, zato je zamisel, da je maso mogoče pretvoriti v energijo, popoln nesmisel.« Muzej Nikole Tesle: MNT, CDXXIX, 67A. Tesla očitno govori o znameniti Einsteinovi enačbi E = mc2, in če je to res, je to zelo zanimiva ugotovitev. Kaj je v resnici hitrost svetlobe na kvadrat v fizikalnem smislu? Če vzamemo dolžino »a«, ki je enaka črti, potem je a2 ravnina, vendar je ravnina, ki je višja dimenzija od črte, sestavljena iz neskončnega števila črt. V istem smislu je kocka a3 neskončno mnogo ravnine a2. Če bi c2 obravnavali kot višjo dimenzijo, bi bila neskončna glede na hitrost svetlobe, c, in bi bila zato tudi »sila«, za katero Tesla domneva, da ne obstaja. Ko Tesla pravi, »če bi v naravi obstajale sile, ki bi lahko masi podelile neskončno hitrost«, c2 vsekakor ustreza temu, in če bi bilo tako, potem Tesla dejansko navaja predpostavko, ki pojasnjuje ogromno količino energije, ujete v masi. Skrivnost je v razumevanju, kaj c2 pomeni v fizikalnem smislu. 15. Nikola Tesla, okoli leta 1937, dokumenti Kennetha M. Swezeya, Smithsonian Institute, 1–2. 16. Nikola Tesla 1919, Electrical Experimenter, citat iz Seiferjeve knjige Wizard, str. 121. 17. Wikipedija. 18. Halexandria.org. 19. Nikola Tesla Corinni Robinson, 6. marec 1899, Arhiv Harvard University. 20. Vabilo na poroko Corinne Douglas z Josephom Wrightom Alsopom, 4. november 1909, Muzej Nikole Tesle. 21. Nikola Tesla, neobjavljen rokopis iz leta 1936 z enostavnim naslovom »Nikola Tesla: New York,« dokumenti Kennetha M. Swezeya, Smithsonian Institution. Ko sem razmišljal o tej zamisli o nevidnem etru, ki obstoječi snovi zagotavlja energijo, se mi je zdelo, da so se ljudje s podobnim položajem soočili konec 18. stoletja, ko je Joseph Priestly odkril kisik. Tako kot morajo vse živali za preživetje dihati nevidni zrak, zelo podoben proces nakazuje Teslova dinamična teorija gravitacije, po kateri fizična snov iz istega razloga potrebuje stalen vnos etra. 22. Albert Einstein Hendriku Lorentzu leta 1916, v Isaacsonovi knjigi, Einstein: His Life and Universe, str. 318. 23. Albert Einstein, v Clark, Einstein: The Life and Times, str. 78. 24. Nikola Tesla 1891, Nikola Tesla 1893, str. 148. 25. Gamow, Tirthy Years That Shook Physics, Garden City, NY: Doubleday, 1966, str. 119–20. 26. Prav tam, str. 129–30. 27. Isaacson, 2007, str. 319. 28. Nikola Tesla, »Pioneer Radio Engineer Gives View on Power. Tesla Says Wireless Waves Are not Electromagnetic, but Sound Waves in Nature. Holds Space not Cured. Predicts Power Transmission to Other Planets.« New York Herald Tribune, 11. september 1932. 29. E. Lerner, »Magnetic Whirlwinds,« Science Digest, julij 1985. 30. Tesla 1915. 31. Nikola Tesla, »Man’s Greatest Achievement,« Milwaukee Sentinel, 13. julij 1930. 32. Seifer, Wizard, str. 202–203; Nikola Tesla, junij 1900, str. 184–185. 33. Nikola Tesla, »Mr. Tesla’s Vision. How the Electrician’s Lamp of Aladdin May Construct New Worlds,« NYT, 21. april 1908. 34. Bearden, Energy from the Vacuum, xx. 35. Nikola Tesla, neobjavljen rokopis iz leta 1936 s preprostim naslovom »Nikola Tesla: New York,« dokumenti Kennetha M. Swezeya, Smithsonian Institution. 36. Nikola Tesla, »Radio Power Will Revolutionize the World,« Modern Mechanix and Inventor, julij 1934, str. 40–42, 117–19. 37. Nikola Tesla, »Promises to Transmit a Force,« NYT, 11. julij 1935, v Nikola Tesla 1981, str. 128–30. Omeniti je treba, da Tesla ni nikoli srečal Einsteina. Obstaja znana fotografija iz leta 1922, na kateri Einstein stoji poleg Charlesa Steinmetza, neposredno za njima pa stoji moški, ki je podoben Tesli. Dolga leta je obstajal mit, da je ta moški Tesla, vendar je bil v resnici to Jon Carson, zaposlen pri AT&T. Razen enega pisma, v katerem je Einstein čestital Tesli za 75. rojstni dan, med njima ni bilo nobene korespondence. 38. Lewis E. Rubin, Arhiv OAP, Intercustodial and Property Branch, U. S. Government, November 6, 1951. 39. Lew Price and B. Herbert Gibson, »Is There a Dynamic Ether: A New Reality for 21st-Century Physics,« promedia.net/users/greenbo, 2007; Ron Hatch, »A New Theory of Gravity: Overcoming Problems with General Relativity,« Physics Essays, marec 2007, researchgate. net; Vencislav Bujić, »Magnetic Vortex, Hyper-Ionization Device,« linux-hots.org/magvid; Warren York, »Scalar Technology,« teslatech. info, 2007; David Wilcox, »Convergence VIII: Scientific Proof of the Nature of a Multi-Dimensional Harmonic Universe,« ascenion200. com, 2000; Seifer, Transcending the Speed of Light, str. 116. 40. Mike Hodges, elektronsko sporočilo M. Seiferju, 27. marec 2017, re: his new theory of everything, medium.com, 20. september 2017. 41. Isaacson, 2007, str. 318–319. 42. Hannah Devlin, »Beam Me Up, Scotty! Scientists Teleport Photons 300 Miles Into Space,« July 12, 2017, theguardian.com. 43. Prav tam. 44. Travis Taylor, osebni intervju z M. Seiferjem, Wardenclyffe, New York, 15. avgust 2017. 45. Max Planck, »Das Wesen der Materie [Narava snovi]« (govor v Firencah leta 1944). 46. Seifer, Transcending the Speed of Light, str. 116. 19. Zaključne misli 1. Nikola Tesla Katharine Johnson, 22. december 1895, BLCU. 2. »Nikola Tesla Tells How He’d Defend Ethiopia Against Italian Invasion,« Detroit Times, 22. september 1935, str. 3. 3. D. L. Petković, »A Visit to Nikola Tesla,« Politika XXIV, št. 6824. 4. William Terbo, spomini. 5. Mrkich. Nikola Tesla: The European Years, 7–12. 6. Arthur Compton Nikoli Tesli, 8. julij 1931, v Nikola Tesla 1960. 7. O’Neill, Prodigal Genius, str. 304. 8. Nikola Tesla, »Fragments of Olympian Gossip.« To je naslov pesmi, ki jo je Tesla okoli leta 1928 napisal za svojega prijatelja Georgea Sylvestra Vierecka in v kateri se po eni strani norčuje iz Alberta Einsteina in nove paradigme kvantne fizike, po drugi strani pa namiguje na svojo sposobnost, kako »posluša po kozmičnem telefonu«, kot je navedeno v knjigi Tesla: Življenje in zapuščina. PBS.org. 9. Nikola Tesla, »Man’s Greatest Achievement,« Milwaukee Sentinel, nedelja, 13. julij 1930. ZAHVALE Za Teslo sem prvič slišal leta 1976, torej istega leta, ko sem začel delati kot poklicni novinar. Ker sem takrat študiral tudi parapsihologijo, sem vstopil v zelo nenavaden svet, v katerem so stvari, kot so telepatija, gledanje na daljavo, psihokineza, NLP in življenje po smrti, postale verjetne možnosti. V tem smislu sem se znašel na minskem polju, saj je bilo zelo težko razločiti, kje se konča resničnost in kje se začne fantazija ali pobožna želja. Vse to se je spremenilo, ko sem prebral biografijo Johna O’Neilla o Nikoli Tesli z naslovom Prodigal Genius (Zapravljivi genij) in Teslovo knjigo predavanj, člankov in patentov. Da, s Teslo je bilo vsekakor povezanih veliko skrivnosti in morebitnih fantazij, toda stvar, ki to ni bila, so bili njegovi patenti in s tem konkretna, dokazljiva realnost njegovih dosežkov. Spoznal sem, da je bil Tesla resnično izumitelj sistema proizvodnje in distribucije izmeničnega toka iz hidroelektrarn, hkrati pa sem se soočil s številnimi poskusi mnogih, ki so se trudili razvrednotiti njegov prispevek in so ga potisnili v pozabo. V celoti sem se zavezal, da bom o njegovem življenju izvedel vse, kar je možno, in tako sem prebil šest let v arhivih več univerz ter pisal doktorsko disertacijo o tem, zakaj je njegovo ime izginilo iz zgodovinskih knjig, še ducat let več pa pilil njegovo dokončno biografijo. S tem nisem pridobil le enciklopedičnega razumevanja podrobnosti iz Teslovega življenja, temveč sem odkril tudi izjemne Teslove sodelavce, ki so mi pomagali do še boljšega razumevanja celotnega bogastva njegovih misli, teorij in dosežkov. To delo je na neki način doseglo vrhunec, ko sem nastopil v petdelni miniseriji History Channel The Tesla Files, ki mi je odprla vrata do nove ravni razumevanja, do katere ne bi bilo mogoče priti na noben drug način. Ko je bila miniserija končana, sem že pripravljal nadaljevanje, in sicer v obliki knjige z naslovom Wizard: The Life and Times of Nikola Tesla, Biography of a Genius (Čarodej: življenje in časi Nikole Tesle, življenjepis genija), vendar se je moje razumevanje Teslovega življenja razširilo, ne le zaradi pomoči producenta Kevina Burnsa in njegovega produkcijskega osebja pri Prometheus Films, temveč tudi zaradi številnih drugih ljudi, ki so se mi oglasili z vseh koncev sveta in mi posredovali dodatne ezoterične informacije. Preprosto povedano, znašel sem se v edinstvenem položaju, ki mi je omogočil dostop do doslej neznanih ali neobjavljenih podrobnosti o Teslovem življenju, do drobtinic, ki jih ni bilo mogoče pridobiti na noben drug način. Tesla: Čarodej v vojni v veliki meri temelji na uporabi primarnih virov, vključno s številnimi še nikoli objavljenimi Teslovimi pismi, informacijami iz njegovih zasebnih zvezkov iz Colorado Springsa in Wardenclyffa, iz Teslovega muzeja v Beogradu, Nacionalnega arhiva, Kongresne knjižnice in številnih univerzitetnih knjižnic, zlasti Butlerjeve knjižnice na Univerzi Columbia, z Univerze Rhode Island, Univerze Harvard in Univerze Brown, ter informacijami, pridobljenimi s strani FBI in Urada za premoženjske zadeve tujcev, ki so mi jih posredovali na podlagi Zakona o svobodi obveščanja. Seznam ljudi, ki so mi pomagali pripraviti to knjigo, je dolg. In če sem koga izpustil, se mu iskreno opravičujem. Z gotovostjo pa lahko trdim, da ta knjiga ne bi bila mogoča brez pomoči naslednjih posameznikov: Kevina Burnsa, ki si je zamislil miniserijo The Tesla Files, me zaposlil in verjel vame; številnih ljudi iz produkcije, vključno s producenti Joejem Lessardom, Scottom Hartfordom in Davidom Silverjem, režiserjem Scottom Rettbergom, scenaristom Robom O’Brienom, partnerjema na zaslonu, Jasonom Stapletonom in popolnoma bravuroznim raketarjem, Travisom Taylorjem; naj omenim tudi Scotta Stanleyja; Hunterja Bartholomewa; in Rebecco Banks za odkritje memoranduma Franklina Delana Roosevelta o njegovem zanimanju za Nikolo Teslo. Nenazadnje tudi direktorja hotela New Yorker Joeja Kinneya, ki mi je posredoval neverjetno pismo, ki ga je Tesla napisal britanskemu vojnemu ministrstvu. Drugi ključni posamezniki, brez katerih ta knjiga v sedanji obliki preprosto ne bi bila mogoča, so moj partner pri pisanju scenarija in največji Teslov navdušenec Tim Eaton; ljudje iz Wardenclyffa, vključno z Barbaro Daddino, ki mi je tako kot Tim poslala številne ključne članke; Jane Alcorn, ki mi je zaupala nekaj neverjetnih anekdot in me povabila na več konferenc; Velimir Abramović s čudovitim opisom Teslovega laboratorija in srečanja s Swamijem Vivekanando; Diane Draga Dragasević, ki je prevajala pisma med Teslo in veleposlanikom Fotićem; in Lynn Sevigny, katere ilustracije Teslovega orožja s snopom delcev in stolpa Wardenclyffe, objavljene v knjigi Čarodej, so mi bile v veliko pomoč. Neizmerljivo pomoč so mi nudili tudi številni Teslovi strokovni sodelavci, zlasti Branimir Jovanović, vodja Teslovega muzeja v Beogradu, s katerim prijateljujeva in raziskujeva že več kot trideset let, njegov predhodnik Alexander Marinčić, ki mi je leta 1986 prvič odprl vrata Teslovega muzeja in me povabil na več evropskih konferenc, in Vladimir Jelenković, ki mi je podaril več zelo dragocenih Teslovih knjig; prav tako raziskovalci muzeja, med njimi Milica Kesler, Alexander Ivković in Bratislav Stojiljković, ki me je prosil za pomoč pri dešifriranju pisave Marion Crawford. V Ameriki so mi na različne načine ravno tako priskočili na pomoč številni strokovnjaki, vključno z Ljubom Vujovićem, ki me je spodbujal od samega začetka; Garyjem Petersonom, Jovanom Cvetićem ter Jimom in Kenom Corumom, ki so mi pomagali razumeti delovanje Wardenclyffa in mi razložili, da je Teslov daljinsko vodeni robot vseboval binarni sistem, ki je predstavljal podlago za nastanek prvih računalnikov; Michaelom Krausejem, Ericom Dollardom, Dmitryjem Krukom, Chrisom Cooperjem in Tobyjem Grotzom, ki so me leta 1984 povabili na mojo prvo Teslovo konferenco; Tiborjem Hrsom Pandurjem za pomoč pri raziskavah in odpravljanju nekaterih mojih napak pri matematiki; novinarji Williamom Broadom, Johnom H. Wasikom, Philom Cozzolinom in Scottom Smithom; Cameronom Princeom za snemanje mojega ključnega predavanja o Tesli in božjem delcu ter za oblikovanje zelo spoštovane spletne strani Tesla Universe; Stanleyem Changom za odkritje redke Teslove fotografije; Charlesom de la Rocheom za pomoč pri pridobivanju ruskih dokumentov; Ernstom Willemom, Nemanjo Jevremovićem, Herbom Vestom in Vasilijem Petrovićem, da so me leta 2006 pregovorili za udeležbo ob odkritju novega Teslovega kipa na kanadski strani Niagarskih slapov; Lesom Drysdalom za stvaritev tega navdihujočega kipa; Tomom Valonejem za povabilo na govor v Washington; Stevom Wardom za razlago, kako deluje Teslova tuljava; Stevom Elswickom za vabilo, da predavam na šestih mednarodnih konferencah o Tesli, ki se odvijajo v Colorado Springsu; Nenadom Stankovićem za objavo dobršnega števila mojih člankov v njegovi reviji Tesla Magazine in Irvingom Jurowom, ki je deloval na licu mesta v imenu Urada za premoženjske zadeve tujcev na dan, ko je Tesla umrl. Nekaterih ključnih posameznikov, brez katerih ta knjiga ne bi ugledala luči sveta, ni več med nami. To so: Teslov pranečak, William Terbo, ki je napisal predgovor k moji prvi knjigi o Tesli; Elmer Gertz, ki je spoznal Teslo pri Vierecku doma; Ralph Bergstresser, zadnji človek, ki je videl Teslo živega in je najbolj odgovoren za posredovanje Teslovih strogo zaupnih dokumentov o orožju s snopom delcev Andriji Puhariću, ki jih je potem predstavil svetu in ki mi je pomagal pri nekaterih drugih vidikih knjige; Robert Golka, graditelj dveh gigantskih Teslovih stolpov, ki se je pogosto oglasil pri meni in mi posredoval bogastvo svojega znanja; Bill Wysock; John Ratzlaff in Leland Anderson, boter vseh raziskovalcev Tesle. Drugi ključni posamezniki, ki so pomagali na ta ali oni način, so Tom Bearden, Daniel Snyder, Ryan Cochrane, Nicholas Lonchar, David Hatcher Childress, Marina Švabić, Goran Lazović, Nancy Czito, Karen Bouchard, arhivarka z univerze Brown, Sheila Mason iz ustanove Miller Center, Dara Baker iz Predsedniške knjižnice Franklin D. Roosevelt, filmar Dave Grubin s svojim filmom o Tesli za American Experience, Donna Davies in njena ekipa pri Ruby Tree Films in Joe Sikorsky s svojima filmoma Tower to the People in Invisible Threads in z izdelavo posebej privlačnega 1,5 minutnega promocijskega filma za to knjigo! Naj omenim še Georgea Nooryja iz radijske oddaje Coast to Coast radio show in Howarda Smuklerja, ki me je leta 1976 s podarjenim izvodom O’Neillove biografije pognal v ta izziv. Poleg njih so zaslužni še Stanley Krippner, mentor pri moji doktorski disertaciji, 714 strani dolgem traktatu o tem, zakaj je Teslovo ime izginilo iz učbenikov zgodovine; Alan Wilson, urednik, ki je prvi objavil Čarodeja in s tem spremenil moje življenje; strojepiski Allyn Pazienza in Pat Mullaney; moj literarni agent, John White; moja sestra Meri in njen soprog, John Keithley; njun sin, Devin Keithley; moj brat, Bruce Seifer; Uri Geller; Nelson DeMille; J. T. Walsh in Sandy Neuschatz. Pri založniški hiši Kensington Publishing House si zahvalo zaslužijo vsi zaposleni, še posebej direktor, Steve Zacharius, urednica Lynn Cully, njena pomočnica Jackie Dinas in vodja trženja Vida Engstrand, lektor Jeff Lindholm, tehnična urednika Arthur Maisel in Sherry Wasserman, a zlasti Michaela Hamilton, glavna urednica, ki je verjela vame in je podprla moj projekt. In na koncu naj se zahvalim svoji ženi, Lois Pazienza, ki je morala zadnjih več kot štirideset let živeti s Teslo! O AVTORJU Marc Jeffrey Seifer – rojen 17. februarja 1948 – je ameriški pisatelj, ki velja za enega večjih poznavalcev življenja in dela velikega izumitelja Nikole Tesle, o katerem je objavil že dve knjigi, in sicer knjigo Čarodej: Življenje in časi Nikole Tesle – Biografija genija ter knjigo Tesla – Čarodej v vojni, poleg tega pa še dela o analizi pisave (grafologiji), knjige o človeški zavesti in umu ter več leposlovnih del. Njegovo knjigo Čarodej: Življenje in čas Nikole Tesle – Biografija genija je revija Scientific American označila za »resno znanstveno delo«, Publishers Weekly za »odkritje«, Ameriško združenje za napredek znanosti pa za »zelo priporočljivo«. Seifer meni, da »visokotehnoloških pripomočkov, ki jih imamo za samoumevne – na primer mobilnega telefona in televizije –, brez Tesle ne bi bilo.« Seifer je nastopil tudi v petdelni mini seriji History Channel The Tesla Files (2018), svoje strokovno znanje o Nikoli Tesli pa je predstavili v oddaji American Experience na BBC. Marc J. Seifer je nekdanji urednik revij MetaScience, A New Age Journal on Consciousness, ki je revija Ameriškega združenja profesionalnih grafologov. Dr. Seifer je z več kot sedemdesetimi objavami v revijah, kot so Rhode Island Business Quarterly, Rhode Island Bar Journal, Hands On Electronics, Extraordinary Science, Parapsychology Review, Lawyers Weekly in Psychiatric Clinics of North America, mednarodno priznan kot strokovnjak na področju grafologije in izumitelja Nikole Tesle, kar je bila tudi tema njegove doktorske disertacije. Dr. Seifer, ki je diplomiral na Univerzi Rhode Island, dokončal pet semestrov grafologije na New School for Social Research, fotografijo na School of Visual Arts, opravil magisterij na Univerzi v Čikagu in doktorat na Saybrook Institute, dela kot strokovnjak za rokopise in sodni izvedenec. Kot izredni profesor deluje tudi na Univerzi Roger Williams. Poznamo ga po pomembnih delih iz stvarne literature: Wizard: The Life and Times of Nikola Tesla; Transcending the Speed of Light, Where Does Mind End?; The Definitive Book of Handwriting Analysis; Framed! Murder, Corruption, and a Death Sentence in Florida; Ozone Therapy for the Treatment of Viruses; The Art & Life of Robert J. Adsit, with Marta Waterman and Terrance Neuage; in leposlovja: Rasputin’s Nephew; Doppelgänger; Crystal Night; Fate Line. Njegova najpomembnejša druga dela so Staretz Encounter (roman in scenarij), Tesla: The Lost Wizard (soavtor scenarija), Handwriting & Brainwriting (zbrana dela), Hail to the Chief (scenarij), The Stephen Rosati Story (resnična kriminalka) in Mad Scientist of the Gilded Age (kratki video dokumentarec). Napisal je tudi članke o posameznikih, kot so Wilhelm Reich, Gurdjieff, Dalajlama, Uri Geller, J. Pierpont Morgan, John Hays Hammond mlajši, John Muir, Edwin Armstrong, Nikola Tesla, Albert Einstein, Franklin Roosevelt in Steven Jobs. Marc J. Seifer Tesla: Čarodej v vojni Genij, orožje s snopom delcev in iskanje moči Prevedel Aleksander Urbančič Zbirka www.sanje.si