Kako povračuje Bog                             
(Zapisal Klement Brentano.)                                                      fl
|l|^T(|ek iuiovit a zelo neusmiljen kmet je imel obširno posestvo. Dobro je obde- fJ3«Plova] zeraljo, globoko jo oral, zdatno gnojil, gosto obsejal in redil lepo število doraače živine. Ko je pa Tsakoletne troške primerjal dobodkom, našel ,je vselej izgubo a nikakeršnega dobička. Videl je. da se mn serae ne povražuje, da so troški izgubljeni, da mu živina hira, in njegove njive in travniki mu ne nosijo zaželjenega pridelka.                                                                                                                             
Ne daleS od njega je imel nek ubožen samotar Ie nekaj malo polja iu samo jedno suho kravico, za katero je nabiral travo po strmem skalovji in mokrotnih pašnikih, ker ni imel svojih travnikov. In glej, ta ubožni samotar je vender vsako leto dosti nažel in obilo pridelal. Včasih je pomagal še celo svojim premožnim so-sedom ter jira posodil semena za setev.                                                                           
Tega samotarja je vprašal nekega dne bogati kmet, rekoč: ,,Povej mi, kako naj uravnam svoje kmetijstvo, da mi nosi dobiček?" Samotar mu odgovori: ,,Na-pravi si srebrno ogrado okolo svojega polja in travnikov. in Bog te bode blago-slovil." Kmet mu ugovarja, rekoe: ,,Tega ne premorem storiti; tudi nečem, da bi
—¦*¦< 51 >**—
bil kakor oni Vrbovčani, o katerih se pripoveduje, da so sejali jeklene šivanke, da bi jira vzrastel železen plot." Samotar rau prijazno reee: ,,Nisi dobro razumel, kar sera ti rekel. Izmenjaj nekoliko križakov v drobiž in pridi s tem drobižern jutri k meni, da te naučim, kako se stavi srebrna ograda."
Ko pride drugega jutra bogati kmet k ubožnemu samotarju, najde pri njem sila veliko iibožnih Ijudij, ki so bili vsi za mejo postavljeni okolo njegovega polja. Tem ubožcem je moral kraet s prijaznimi besedami razdeliti ves s seboj prineseni denar, in ubožui so rau hvaležno klicali: ,,Bog povrui! JBog plati!" A samotar je rekel: ,,Glej, to je moja srebrna ograda!"
Milost božja je obsijala bogatega kmeta in solze ljubezni so se rau prikazale v očeh. Samotarjeva obljuba se je izpolnila najprej na njegovera srei. Postal je tako usmiljeu in dobrotljiv. da je odslej pri vsakera nbožci raislil, da gleda v svo-jega Zveličarja. Njegovo polje in travniki so mu prinesli vsega obilo. a on je tiidi obilo delil milostinje. Tako je Ijubezen do Boga in bližnjega ogradila njegovo po-sestvo. In ko je tudi on sam dozorel, našli so ga angelji v božjem varstvu in ga presadili v veselje nebeško.                                                          Poslovenil Fr. Bup.