188 Človek.
Ljubi mladoaiči iu deklice! ali Se p<imnite, da ste bili aekdaj muogo maajši in nezmdžaejši, nego li ste zdaj ? Tudi pri svojej obleki opazujete, da od da6 do dne bolj rastete ter sfce \ečji, kar vam je gotovo všefi, ker dobro znam, da vsi želite, da bi bili skoraj tako veliki, kakor so vaši roditelji in drngi odraščeai ljudje. Ali ste pa uže kdaj poaiislili malo, kako da rastete? Tudi pri rastlinah in živalih leliko opazite, da rast6. Mladim dreracem je treba postrezati in o suši jim je treba vode prilivati, da lepo rasW, cvet6 ia rod6 sladko ovo6je (sadje). Skrbna gospodinja ilaje vsak dan pišfetom jesti, da so večja in močnejša. Takisto se je godilo in se Se godi z vaini. Koditelji so vatn dajali in vam še dajejo jfati ia piti, a to storl, da rastete, niti da veste, kdaj iu kakd. Iz hraae, ki jo povžijete, aareja se krt, mesii, koati, koža itd. Čudno je res, da se iz kruha naredi kri in raes6. Ali tako je tudi pri žitn; zmice pade v zemljo in segnjije, pvedno se iz njega prikaže ra3tlina. Takisto se godi tudi z živežem ali hrano. Prvo delo z živežem opravljajo zobjš, ki 2ivež drobiS. OdiaSCpn {lovek ima 32 večjib in inanjSili z.6b. Zobjž so zeli) niofni in trdni, a časoma se vendar ouiajijo io izpadcjo. Mesto prvih z<b (iBMčnikov) vzrastejo Se drugi, a inesto teh drugib nobeni veG: zaM jib moramo skrbno varovati in Sediti. Kadav pride živež iz ust v želodec, ni ve5 T našej oblasti; obdeluje ga neka notranja kuhinja, iz katere prihaja moč za žifljenje. Da sc pa more to delo riSdno in t^čno opravljati, treba je (Sloveku tudi zdravega zraka. Kadar Slovek jeuja s6psti, omrzne rau kri in — po njem je. Ako bi pa človek dolgo nič ne jedel, bi mu zrak, ki ga v sč diba, po^žil časouia mes6 in naposled tudi možgaae; izgubila b\ se mu pamet, in DJegovpmu življenju bi bilo koaee. Živež in pa dober, zdrav zrak sta človeku aeobbodoo potrebna, da more živeti in rasti. Pri vsacera delu pa je treba, d& kdo zapovednje in delo vddi. Tako ima tudi človeško tel6 svojo nevidno gospodinjo, ki jej pravimo — duša. JJjene nevidne služabuice so čdtuice, to so foele, tenke nitke, lti so po vsom telesu napeljane. Cntaice oazaanjajo dušn6 ukaze, ter jej sporočujejo vse, kar je treba; a to se vrši tako hitro, kakor pri aajhitrejšem telegrafu ali daljaopisu. Le pomislite, kadar kaj berete, kako hitro pregledajo vaše oiSi Crke, besede ia stavke! Ravao tako naglo izgo-varjajo asta vse, kar vidijo oči. Vsaka besedica je podoba, ki jo ofii vidijo. Mala dušaa slažabnica — vidna Cutaica — to podobo hitro pokaže sreu, a srcž zopet ravao tako bitro zapovž še drngim služabaikora t. j. glasu, jeziku in ustaicani, da besedo zglas6. Vsak glas pride k uSesom, ki ga razumejo ia si ga vpddobijo, ter ga, kakor ogj, bitro srca pokažejo. Takisto delajo tudi vse dmge čatilao, okusae ia voajavne (povohae) čutnice. Da-si vsaka {ataica slaži samo jednemu posebaemu telesaemu delu, veadar so vse trdno skupaj zdmžeae. Oe se le inalo vrežete, tak6j vas z&ljoli po vsem života, in 6e se zel6 ustrašite, tres6 se vam vsi adje.
A Cutaice se tudi s človekom vred vedao bolj utrjujejo. Ko ste bili Se majheai, marsikaj aiste Se pozaali ia razumcli, kar zdaj pozaate in aaiejete. A veadar je vse to, kar zdaj zaate, še le mali zatetek teiun, česar se morete naučiti. ŽiTali ae mcrejo tako delati. Veadar bolj, kakor vse to, povzdiguje človeka nad vse dmge zšmeljske stvari njcgOTa neumrjo6a duSa,  ki ima um
.    189
in prosto voljo. Duša ga dviguje k svojemu in vseh stvari stvarniku, kateremu je lehko vedno bolj podobna. V duši se odsdva božja modrost, dobrota ia mogočnost, kakov se odsčva v rosDej kapljici ruraeno solnce, da-si le mnlo, a vendar vedao čisto in svitlo. Bog, ki ni začel in ae bo jenjal biti, dal je CloTeku neumrjočo dužo, ki je ustvarjena po njegovej podobi. Duše ne moremo videti, ker je nevidna. Stanuje v člOTeSkem telesu. Brez duše bi ne mogli misliti ne živeti.   Zatorej nam je treba skrbeti najpred za dušo in potem še
le Za tel6.                                                                      (h knjUia ^Podutm berUo.*)