Slavnostni prolo; (Ofc> jubilejsl_em koncertu dne 1. vel. srpana 1898.) n vprašam vas, gospoda slavna: Kaj  Zd Združilo danes nas je v domu tem? Število to ponosno! Mož ob možu, Zena, mladenek venec ta cvetoči — Nad vsemi pa kot sladkotežke sanje Počiva duh slovesen, praznicen . . . Gospoda slavna, kaj je in zakaj ? Tam daleč od srca slovenske zemlje, Od bele so Ljubljane, ki tako Oblekla slavnostno je krilo danes, Ki vas sprejela je kipeča vsa V ljubezni topli, v čustvih blaženstva, Da čustvovanja, njenega raišljenja Izrazi se z razvnetih naših src Presladkimi čutili družijo V najčiščo, sladkoglasno harraonijo — 0, daleč tarnkaj od ognjišča so Slovenskega stremljenja, hrepenenja, Ponosa narodnega, svetega — Tam daleč so domovi naši tihi. Kako so hrepenele sem narn duše — Zdaj tukaj smo! — Zelena Štajerska In tožni Korotan, Primorje naše, Dežela Kranjska nas poslala je K predragi materi — v Ljubljano belo 0, in še več! — Preslavni češki svet, Ponosna Morava, hrvaška zeralja Prekrasna — vsi poslali danes Med svoje brate so sinove svoje . . . In neštevilna so se srca ta ^ V plamenih jasnih, ki rodi ljubezen Medbratovska jih najčistejša nam, Ta srca vsa so v eno zlila se! In raisli naše in želje in duše Zgrnile so se tesno med seboj, Da en duh vlada le med narai zdaj, Ki spaja nas y edinstvu, kot da vez Srce bi k srcu trdno nam vezala . . . Deset mi danes let duh zre pred sabo . V enakem je prijateljstvu takrat Združilo se učiteljstvo slovensko, Ko rau po dneh jasnejših, srečnejših Nerairne duše hrepenele so. Slab je, kdor sam je, najsi moc Njegove žile čutijo zavestno. In zakon ta neoporečni nas Takrat je zvezal trdno med seboj, Da moč je zaigrala v vsakem udu, Da ogenj je razkošne nam zavesti Razširil tesni dih, da iz oči Nam srčni so pogledi v dni bodoce, V jasnejše, blažje dni vsi zakipeli, Da se zbudila vera v nas je spet: Kdor dela naj, on tudi naj živi! In res! — Vsi, ki prisotni tu smo zdaj, Ob delu smo napornem doživeli Ta lepi praznik svojega združenja. Kako preteklost je teh kratkih let Razgrnjena pred nami slikovito! V ponižni gorski vasi, v mestu šumnem Stotisoč siplje toplih žarkov šola V ljubezni isti vsem! Pravično vse Objema nje čarobna, sveta moč. Vsem — najsi tudi so brez domovanja Dom ona je, dom vsakemu odprt! Stotisoc se odpira srčec nežnih Tera žarkom mehkim, sto in sto jih duš Vsrkava slastno, kakor prah spomladi LuČ sončno pije, da iz njega zraste Brezmejno morje cvetov pestrobojnih . . A ni cvetu, ki ga rodi priroda, Da mogel njega bi najlepši kras Enačiti cvetovom, ki razvili Na plodni njivi so se duš otroških! Tako so nežni ti, tako so lepi, Da sebi kras je njih samo enak. In tem cvetovom nii vladarji smo — Še več . . . mi stvarniki smo jira celo! In tu snio zdaj, da vzradoste se duše, Ko bomo v resnem zboru združeni Razniišljali o delu let preteklih, Ki nani rodilo zlatih je sadov — Nam? — Malo nam, več drugim — domovini! A tudi narn! — Saj v sveti slogi smo Iz nič se dvignili visoko, častno, Da cenijo nas in nas ljubijo Vsi tisti, ki vedo, da doraovinski Blaginji in bodočnosti je tetnelj Mladina, ki jo šola je vzgojila. To dela našega najlepši sad, To naš ponos je, naša je uteha, Ki nam prisego zbuja v duše dnu, Da zemlji svoji zvesti bomo vsi, Nji žrtvovali svoje vse mooi! Vse to ni nio! — Naš ope, naš gospod Na zlatem Dunaju praznuje god, Ko je pred pol stoletjem s čvrsto roko Prijel preslavnih dedov žezlo težko . . . Ves svet se klanja mu! Ponosno on, Ljubeče in preskrbno vlada nara — Sinovom svojira bolj ne more oče! Knez je iniru, krvavi raeč niu solzo V očesu budnem zbuja, v srcu skrb Rodi mu misel na viharni grom . . . Mir vladaj srečnim narodora! Ob njem In v njem živi naj knjiga in pero, Saj ž njima dviga se blaginja Ijudstvu! Krepi naj duša se, saj dušna moč Močnejša je m večja od telesne! Na duhu krepkerau je narodu Bodočnost sreena vekomaj odprta. Stoletja pol! . . . Mi prišli semkaj smo, Ua v slavnostnem trenutku damo Čutilom duška . . . A kako? . . . Prevelik je, Preslaven, premogočen in predober! Skrbi nebroj, bridkosti brez števila Iz mladih let do sivih dni ga spremlja. A vse to zlo ga upognilo ni, Ni enega trenutka v žitju vsetn, Da zabil nas bi in le sebi živel! Mogočnost svojo vso, vse sile je duha Prejasnega naklonil v srečo nam. In mi se klanjamo rau vdani vsi, V ljubezni srčni in v zvestobi vecni Prinašamo mu srca v dar najlepši . . . Kako bi nam ne plula kri hitreje, Ker vstal narn danes je ta srečni dan, Ta sveti dan, dan naš ta veliki! In iz Ljubljane bele naj prelije Po zračnih daljah se pred zlati stol En glas samo . . . Stoletja pol! Kaj ni ta zlata krona trnja polna, Kaj ni to zlato žezlo kakor trs? . . . 0, en glas k Tebi gre, raogočni car: Naj večna bo ti slava, slava, slava! A k carju tja v nebes višave sinje Gre drugi glas : Ti nam ga, Bog, ohrani! Engelbert Gangl. __&_ Slg^fc