622
IZ   L 1 E I K E   MLADIH
MLADOST NA OBREŽJU Valentin   C u n d r i č
Na obrežju sedi slep otroJs,
ki se igra z lupinami
umirajočih školjk,
Boža jim oči
in joika. ko jih zapro.
Vračajo mu milovanje
in ga prosijo,
naj z njimi umre .. .
O, slepi deček na ohrežju, ki je pozabil na svet!
Na njegovem čelu
je večer
velika, zlomljena roža.
MRTVOROJENI
Valentin   C u n d r i č
Mrtvorojeni
otroci
ne jokajo,
se ne smejejo.
Na njihovih belih prsih
(ni se jih še sonce dotaiknilo),
na njihovih belih prsih
(nikoli ne bodo cesta materinih sanj)
na njihovih belih pršili
kleči razbito sonce življenja.
Mrtvorojeni otroci
ne jokajo, se ne smejejo.
Njihove beisede
so kot mrtve ribe
obležale na bregu jezika,
njihov pogled
je kot zaledenelo jezero
neproizoren,
težak,
svečan ...
KAKO   JE  NOČ  BELA
Franc   Forstnerič
Kako je noč bela in velika,
če si z okovi zajedajoče bolečine
prikovan na obali
čakanja.
Zelen si od samote,
ko stojiš bo«, do gležnjev
v plitvini mrtve struge,
in čisto sam pod mesecem poslušaš,
kako v premrlih vejah drevesa
ledeni
spomin na ptice.
623
GOZD
Franc   Forstnerič
Teimačen sem in hladen kaikor gozd. Nikoli me ne smeš spoiznati.
Zaiti moraš v meni,
utrujena in zapuščena,
z očmi velikimi od vdanosti,
z nogami bosimi od zaupljivosti.
Jaz pa te bo-m vsO' ogradil
z molčečimi debli
prastare zvestobe.
Objel te bom z vitkimi rokami ovijallk,
moji dolgi poljubi
bodo' kakor dotiki
hladnih listov.
V mahu bodo najine besede dih. Sanje nama bo prerasla motno dišeča praprot.
In če bo čas gozdov neskončno dolga noč, bo tvoja žrtev zablestela v meni kakor dkamenela lepota davne resničnosti.
JUNIJSKI MOTIV Janez   Juvan
Ce boš prišla,
te bom čakal na polju.
Nocoj bodo trave
visoke,
visoke do zvezd
in tanke kot
prsti večera.
Zvezde
se bodo siklonile
624
ciimnize in detelje (teniiie in mehke kot ustne noči) bodoi čakale na naju. Pridi, dekle! Nocoj bodo' zvezde zakrile oči in trave bodo visoke,
visoke...
POTOPLJENI MESEC Janez   Juvan
Kot utruijeni potnik,
kot obnemogla ptica,
kot ranjena zver
teče nocoj reka,
reka
s polnim naročjem
blestečih rib.
Z zlomljeno črto
jesenskih vrb
in z orumenelimi trakovi
vodnih trav
je ovila bledo telo
utoipLjenca.
S peskom v ustih, s peskom v očeh in z mahom samote v kotanjah srca sem stal na bregu im gledal njeno
skrivnostno početje.
it   Naša sodobnost
625
ZAKRIČAL BI IZ VSE SVOJE GLOBINE Janez   Juvan
Zakričal bi iz vse svoje globine. Zlaikričal v komaj rojeno juiro. V umirajoči večer.
Moja usta so kamen.
Moj krik bi ubijal ptice.
Noč jih je skrila med svoje dlani.
Zakričal bi iz vse svoje globine. Zakričal v poslednje daljave: Nekdoi mi bo prerezal grlo. Med peskom bom strohnel.
GORSKO JEZERO Milena   M e r 1 a k
Na očiščenih prsih
ziblje
jutro brez megle
ziblje
sonce za prečuto noč
ziblje
s tihimi nasmeški
vsalk trenuteik
bolj sinje
bolj toplo.
Ziblje...
Tesno
se pritiskajo
k njemu
ptice
žejnih peruti.
Ziblje
čudno mehkoi podobo
mrke gore.                                     '
626
SLOVO OD ANGLIJE
Milena   M e r 1 a k
Sonce rdeče objokuje ugašanje,
kot srce je,
ki se počasi mukoma poslavlja.
Ne zažari več na beli klic galebov na krčevit drget neutešenih peruti.
Počasi razpadajoča zarja
ohlaja solze
v svetle oigorke spomina.
Za njimi se trdo zapirajo kamnita vrata Dov^ra.
*o*                                                      627