IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK - ORIGINAL SCIENTIFIC PAPER FISKALNA DECENTRALIZACIJA V DRŽAVAH EU27 Fiscal Decentralization in EU-27 Member States Mateja Finžgar Doktorska študentka na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru matejafinzgar@gmail.com Zan Jan Oplotnik Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta zan.oplotnik@uni-mb.si Prejeto/Received: Julij 2013 Popravi jeno/Revised: September 2013 Sprejeto/Accepted: September 2013 Izvleček V prispevku se ukvarjamo s primerjavo sistemov fiskalne decentralizacije držav skupine EU27 po izbranih kvantitativnih kriterijih v povezavi z nekaterimi temeljnimi načeli MELLS. Rezultati kažejo, da večje število nižjih ravni upravljanja običajno nakazuje tudi večji delež lokalnih financ v celotnih javnih financah, vendar ta ugotovitev ne potrjuje tudi obratne povezave. Največji delež sredstev za lokalne zadeve namenjajo na Danskem, sledijo Švedska, Finska in Španija, najmanj pa v Grčiji in na Cipru. Čeprav je struktura odhodkov po državah EU27 precej podobna, so deleži sredstev za izvajanje posameznih nalog in pristojnosti med državami bolj raznoliki. V povprečju države največ namenjajo za izobraževanje, socialno varnost, administracijo in zdravstvo, pri čemer zgolj četrtina držav beleži enake ali večje prihodke glede na odhodke, zato razliko pokrivajo bodisi prek transferjev, izravnalnih shem ali zadolževanja, kar pa pomeni odmik od načela MELLS - skladnosti virov s pristojnostmi. Ključne besede: fiskalna decentralizacija, mednarodna primerjava, lokalne finance Abstract The purpose of this article is to compare systems of fiscal decentralization in EU member states according to selected quantitative criteria. The results indicate that a higher number of lower levels of government usually indicate a greater share of local finance; however, this finding does not confirm the inverse link. Although the structure of expenditures is similar, the shares of funds for the implementation of individual tasks differ significantly. On average, the countries allocate most funds to education, social security, healthcare, and administration, with only a quarter of the countries recording the same or higher amounts of revenues than expenditures. Most countries still cover the existing deficit through transfers from the central government, equalization schemes, or borrowed funds. Keywords: fiscal decentralization, international comparison, local financing, local government 1 Uvod Evropske države že od začetka procesa integracije spremlja potreba po poenotenju in konvergenci pravnih, ekonomskih in družbenih vidikov življenja. Raznolikost, ki je sicer želena na področju specifičnih dejavnosti (npr. kulture, jezika ipd.), nima veliko zagovornikov, ko gre za ekonomske koristi združevanja ter poenotenja tržnih in administrativnih funkcij držav. V literaturi s področja fiskalne decentralizacije tako ni konsenza o tem, kako poenotiti med seboj sicer različne sisteme fiskalne decentraliziranosti držav. Kljub trenutno še nedoseženemu konsenzu glede poenotenja na evropski ravni se s tem vprašanjem že dalj časa ukvarjajo države na nižjih ravneh upravljanja (regije, dežele, pokrajine, občine). Prvi korak je bil v preteklosti že storjen, in sicer s sprejetjem mm Naše gospodarstvo / Our Economy Vol. 59, No. 5-6, 2013 pp. 13-22 DOI: 10.7549/ourecon.2013.5-6.02 UDK: 336.1 /.5(061.1 EU) J EL: H7, F0, GO t. i. Evropske lislinc o lokalni samoupravi (v nadaljevariju MELLS). MELLS je Svet Evrope sprejel leta 1985. listina pa je začela veljati šele leta 1988 z ratifikacijo v parlamentih. Države članicc Sveta Evrope so sc s podpisom zavezale, da bodo pri sv oji zakonodajni ureditvi nižjih ravni upravljanja upoštevale v listini opredeljene smernice oz. načela MELLS. kol so npr: - načelo skladnosti finančnih virov s pristojnostmi; vsi razpoložljivi finančni viri lokalnih skupnosti naj bodo v sorazmerju s pristojnostmi in nalogami: - načelo avtonomnosti; lokalne oblasti so upravičene do finančnih virov, pri čemer lahko avtonomno predpisujejo davke in davščine ter z njimi prosto razpolagajo; - načelo fleksibilnosti; finančni sistem, na katerem temeljijo viri lokalnih skupnosti, mora biti raznovrsten in prilagodljiv, da lahko sledi dejanskemu gibanju potreb lokalnih oblasti; - načelo ustrezne izravnave; uporabljajo naj sc ustrezni izravnalni mehanizmi, ki odpravljajo poslcdicc neenake porazdelitve finančnih virov med lokalnimi skupnostmi; - načelo samostojnosti: kljub temu da sc del finančnih virov lokalnim oblastem odstopi ali prenese iz centralnega nivoja, naj lokalne oblasti ohranijo avtonomnost pri njihovi porabi: - načelo zadolževanja: lokalne oblasti naj bi imele avtonomijo tudi pri upravljanju svojega dolga in bi prosto oblikovale politiko zadolževanja, pri čemer pa večinoma velja, da so omejene z zakonodajo, ki jim predpisuje najvišje meje zadolževanja. MELLS velja za trenutno edini multilateralni pravni instrument, ki evropske države na podlagi opredeljenih smernic razvoja nižjih ravni upravljanja napotuje v skupno smer vzpostavitve učinkovitega sistema fiskalne decentraliziranosti. To pomeni, da naj bi bili sistemi nižjih ravni upravljanja oblikovani v smeri doseganja kar najvišje skladnosti s temeljnimi načeli listine, kar načeloma pomeni tudi večjo učinkovitost delovanja lokalne samouprave. To potrjujejo tudi nekatere ugotovitve avtorjev, kot so De Mello in Barcnstcin (2001) ter Tanzi in sodclavci (2008). Raziskave sc dotikajo optimalne vertikalne in horizontalne strukture ter ustrezne stopnje fiskalne avtonomije, poudarek pa dajejo tudi proučitvi korclacijc med prihodki in stroški za izvajanje nalog, ki so v pristojnosti nižjih ravni upravljanja. Cilj je znan. in sicer, kako zagotoviti kar največjo učinkovitost porabljenih sredstev ob danih prihodkih, s katerimi nižje ravni upravljanja prosto razpolagajo, pri tem pa ohraniti ustrezno stopnjo avtonomije. Vsaka država ima sicer oblikovan bolj ali manj lastni sistem financiranja nižjih ravni upravljanja, ki gre ponekod v smeri večje decentraliziranosti, spet dnigje v smeri večje centralizira-nosti. Žc hiter pregled sistemov pokaže, da je v teh državah izredna raznolikost tako v okviru same strukture lokalne samouprave in z njo povezanih pristojnosti kot v okviru razdelitve fiskalne moči in avtonomije financiranja med centralnim (državnim) nivojem upravljanja in nižjimi nivoji upravljanja. Prav zaradi takšne raznolikosti je neposredna primerjava teh sistemov velik izziv. V nadaljevanju bomo izbrali nekaj indikatorjev, ki po naši occni najbolje prikazujejo stopnjo decentraliziranosti posamezne države in nam dajejo možnost medsebojnih primerjav, istočasno pa nakazujejo večjo ali manjšo skladnost posameznih sistemov z že omenjenimi smernicami MELLS. Indikatorji, ki smo jih izbrali, so: - delež, ki ga obsegajo lokalne finance v celotnih javnih financah. - delež, ki ga obsegajo lokalne finance v razmerju do BDP posamezne države. - struktura odhodkov lokalnih skupnosti glede na njim dodeljene naloge, - razmerje med prihodki in odhodki lokalnih financ kol pokazatelj skladnosti finančnih virov s pristojnostmi lokalnih skupnosti. V Icm okviru smo postavili tudi dve krajši delovni hipotezi, in sicer: HI: Večje število nivojev nižjih ravni upravljanja v posamezni državi načeloma pomeni tudi večji delež lokalnih finančnih virov v celotnih javnih financah in glede na BDP države. H2: Čeprav so si pristojnosti lokalne samouprave v državah po svoji strukturi podobne, pa je med njimi vendarle velika raznolikost glede obsega sredstev, ki jih namenjajo za izvajanje posameznih pristojnosti. 2 Pregled teoretičnih izhodišč in primerjav sistemov fiskalne decentralizacije V literaturi obstaja splošna opredelitev pojma fiskalna decentralizacija, in sicer, da predstavlja prenos pristojnosti. odgovornosti in finančnih virov iz ccnlralnc (državne) ravni na nižje ravni upravljanja. Njen prvotni namen je vzpostaviti učinkovito financiranje lokalnih skupnosti, izvajanje pristojnosti decentraliziranih enot ter delovanje za zadovoljitev potreb lokalnih prebivalcev. Takšno, tradicionalno oz. prvo generacijo pojmovanja fiskalne dc-ccnlralizacijc najdemo pri avtorjih, kot so npr. Ticboul (1956), Musgrave (1959). Buchanan (1965) in Oates (1972). Ob upoštevanju takrat veljavne teorije javnih financ naj bi vzpostavljena decentralizirana oblast podala rešitev za problem zmožnosti učinkovitega razporejanja pristojnosti. odgovornosti in finančnih virov iz centralne ravni upravljanja na nižje ravni. Predpostavljali so. da lahko nižje ravni upravljanja v posamezni državi učinkovito delujejo le takrat, ko imajo v rokah ustrezne pristojnosti ter hkrati zagotovljene zadostne finančne vire in dostop do finančnih virov, s katerimi lahko prosto razpolagajo (Boex 2009. 8). Temelje pojmov anja fiskalne decentralizacije je postavil žc Ticboul (1956) s t. i. Ticboutovim modelom fiskalne decentralizacije. V svoji razpravi pravi, da bodo ob veliki mobilnosti posamezniki za bivanje izbrali tisto okolje, ki sc bo glede na davke in ponudbo javnih dobrin kar najbolje prilegalo njihovim osebnim potrebam. Po drugi strani pa pri morebitnem stv arnem stanju popolne odsolnosli mobilnosti ne moremo sklepati, da dcccntra- lizacija nc prinaša nclo povečanja skupnih koristi. Nadaljnjega raziskovanja področja seje po Tieboutu (1956) lotil Musgravc (Musgrave 1959). Predstavil je tri najpomembnejše funkcije javnih financ in i/ njih izpeljane funkcije lokalnih financ, in sicer stabilizacijsko, alokacij-sko in prcrazdclitvcno. Prva funkcija, tj. stabilizacijska, je značilna predvsem za centralni nivo. drugi dve pa altcrni-rata med centralnim nivojem in nižjimi nivoji upravljanja v posamezni državi glede na primernost izvitjanja določenih aktivnosti in dobave jav nih dobrin (gl. tudi Buti in Sapir 2006. 3). Naslednja avtorja, ki sta pustila pomemben pečat, sta Olson (1969) in Oatcs (1972). Olson (1969) s predstavljenim principom fiskalne enakovrednosti in Oatcs (1972) s korespondenčnim principom veljata za začetnika teorije načina določitve optimalne stopnje fiskalne decentralizacije. Teorija, ki jo zagovarjata, je nekakšen kompromis, saj naj bi bila po eni strani razdrobitev velikega območja na manjše decentralizirane enote koristna zaradi večje bližine potrebam lokalnega prebiv alstva. Kot smo že zapisali, se sistemi fiskalne decentralizacije med seboj močno razlikujejo, bodisi zaradi zgodovinskih in geografskih bodisi upravno-administrativnih ozadij, zalo njihova neposredna mednarodna primerjava ni mogoča. Na to je mogoče sklepati zgolj posredno prek posameznih indikatorjev. Najpogosteje uporabljeni indikatorji so tisti, kijih je uporabil Mednarodni denarni sklad. npr. prihodki nižjih ravni upravljanja po njihov i strukturi in agregatno kot delež v celotnih prihodkih javnega sektorja ali glede na BDP posamezne države ter odhodki nižjih ravni upravljanja po njihovi strukturi in agregatno kot delež v celotnih odhodkih javnega sektorja ali glede na BDP. Navedenim indikatorjem so sledile tudi študije s področja primerjav sistemov fiskalne decentralizacije (npr. Thicbcn 2003. Darbv idr. 2005. Ncvapli 2010, Buscr 2011). Uporabnost podanih indikatorjev za merjenje fiskalne decentralizacije, kot sta delež prihodkov in odhodkov nižjih ravni upravljanja glede na celotne prihodke oz. odhodke javnega sektorja, v svoji študiji zagovarja tudi Sharma (2004). pri čemer pa navaja tudi omejitve merjenja fiskalne decentralizacije, povezane s statistično bazo podatkov IMF za te namene. Tako pridobljeni podatki namreč ne dajo odgovora na nekatera ključna vprašanja v povezavi s proučevanjem fiskalne decentralizacije. Omejitve, ki jih Sharma (2004, 52) povzame po Bvskovu (2001). se nanašajo na vprašanje t. i. avtonomnosti odhodkov in prihodkov, s katerimi naj bi nižje ravni upravljanja prosto razpolagale, ter na t. i. vertikalno ne ravnovesje. Statistična baza podatkov sicer razmeji prihodke in odhodke, ki pripadajo nižjim ravnem upravljanja, od celotnih jav nih prihodkov, a vendarle nc poda enoličnega odgovora na vprašanje, ali so nižje ravni upravljanja resnično popolnoma avtonomne pri prostem razpolaganju s temi viri. Praksa mnogih držav priča, daje centralna raven lista, ki določi meje nižjim ravnem upravljanja na prihod-kovni in na odhodkovni strani. Prav tako pa statistika ne poda odgovora na vprašanje v povezav i z vertikalnim rav - novesjem. in sicer, v kolikšni meri prejeti finančni transfer-ji tudi dejansko sovpadajo z njihovim prvotnim namenom. Nadaljnje raziskovanje literature nas je pripeljalo do naslednje ugotov itv e: nekateri av torji (npr. Aristovnik 2012) so naredili mednarodno primerjavo sicer različnih sistemov fiskalne decentralizacije na podlagi izračuna kompleksnega indeksa fiskalne decentralizacije (IFD). ki naj bi nadomeščal preproste neposredne indikatorje, po katerih lahko primerjamo različne vidike delovanja in upravljanja nižjih ravni upravljanja posameznih držav. 3 Primerjava sistemov fiskalne decentralizacije v državah EU27 V nadaljevanju bomo na podlagi ciljev in hipotez, zastavljenih v uvodnem delu prispev ka, ter na podlagi teoretičnih spoznanj iz drugega poglavja tega prispevka izvedli krajšo primerjalno analizo sistemov fiskalne decentralizacije po izbranih kriterijih za države EU27 ter preverili v uvodu postavljeni hipotezi (HI. H2). Analiza sistemov po državah v prvi fazi zajema analizo števila in sestavo nižjih ravni upravljanja, kar nam služi kot temelj za nadaljnjo interpretacijo dobljenih rezultatov v okviru izvedbe mednarodne primerjave sistemov fiskalne decentralizacije na podlagi izbranih indikatorjev in testiranje postavljenih liipotez. V tabeli 1 je tako prikazano število nivojev nižjih ravni uprav ljanja v držav ah, ki so sicer polnoprav ne članice Evropske unije in hkrati podpisnice MELLS (t. i. EU27) in so tudi predmet medsebojne primerjave sistemov fiskalne decentralizacije. Kot lahko vidimo, so razlike v številu nivojev lokalne samouprave med državami EU27 precejšnje, kar je med drugim tudi posledica različnih zgodovinskih, geografskih in kulturnih ozadij. Iz tega v nadaljevanju sledijo tudi precej različno porazdeljene pristojnosti lokalnih oblasti po držav ah in seveda tudi njihov način ter obseg financiranja. Kot je razvidno iz. tabele 1. ima sedem držav vse tri nižje ravni upravljanja, ki se najpogosteje imenujejo »regije« ali »dežele«. Stopnja avtonomnosti med njimi je precej različna. Najv eč avtonomije je v razdelitv i Velike Britanije na tri regije. Škotsko. Wales in Severno Irsko, precej samostojnosti pa imajo tudi nemške »zvezne dežele« . Enajst držav ima dve nižji ravni upravljanja. dev et pa zgolj eno raven, ki jo najpogosteje imenujemo »občina«. Teh je v EU27 skupaj blizu 90.000. Velikost občin je po državah precej različna. Države, kot so Češka. Slovaška in Francija, izkazujejo najnižje število prebivalcev na posamezno občino (manj kot 2.000). države, kot so Danska, Grčija. Nizozemska, Švedska in Velika Britanija, pa višje število glede na skupno povprečje (več kot 20.000). Ekstremno vrednost pri opazovani kategoriji dosega prav Velika Britanija, ki je imela leta 2010 več kot 152.000 prebivalcev na občino. V nadaljevanju smo analizirali lokalne prihodke oz. lokalne finančne vire. predvsem prek indikatorja deleža lokalnih financ v celotnih javnih financah in v BDP. ter na tej podlagi analizirali še delež decentralizacije v državah EU27 v kontekstu preveritve prve delov ne hipoteze (HI). Tabela 1: Število nižjih ravni upravljanja (lokalne samouprave - LS) v EIJ27 (za leto 2010) Št. prebivalcev (v 000) Površina (v km2) Prva raven LS Druga raven LS Tretja raven LS države z eno ravnjo lokalne samouprave Bolgarija BOL 1.747 111.002 264 občin - - Ciper CIP 804 5.695 378 občin - - Estonija EST 1.34 45.227 226 občin - - Irska IRS 4.476 69.797 114 občin - - Latvija LAT 2.239 64.589 119 občin - - Litva LIT 3.287 65.3 60 občin - - Luksemburg LUK 507 2.586 105 občin - - Malta MAL 414 316 68 občin - - Slovenija SLO 2.042 20.273 210 občin - - države z dvema ravnema lokalne samouprave Avstrija AVS 8..37 83.871 2.357 občin 9 zveznih dežel - Finska FIN 5.363 338.145 342 občin 2 regiji - Portugalska POR 10.636 92.152 308 občin 2 regiji - Češka republika CES 10.538 78.868 6.250 občin 14 regij - Danska DAN 5.546 43.098 98 občin 5 regij - Grčija GRC 11.305 131.957 325 občin 13 regij - Madžarska MAD 10 93.029 3.177 občin 19 okrožij - Nizozemska NIZ 16.611 41.528 430 občin 12 provinc - Romunija ROM 21.431 2.385.391 3180 občin 41 okrožij - Slovaška SL 5.43 49.034 2.928 občin 8 regij - Švedska SVE 9.378 449.964 290 občin 20 okrožij - države s tremi ravnmi lokalne samouprave Belgija BEL 10.883 30.528 589 občin 10 provinc 6 regij Francija FRA 64.812 632.834 36.682 občin 100 okrožij 26 regij Nemčija NEM 81.744 357.027 12.104 občin 301 okrožij 16 zveznih dežel Italija ITA 60.468 301.336 8.094 občin 110 provinc 20 regij Poljska POL 38.191 312.685 2.479 občin 379 okrožij 16 regij Španija SPA 46.073 505.997 8.116 občin 52 provinc 17 regije Velika Britanija VBR 62.195 243.82 406 občin 28 okrožij 3 regije Skupaj EU27 501.636 4.409.047 89.699 občin 1,125 104 Vir: Dexia 2011. 6 Za izvrševanje z ustavo, zakoni in drugimi predpisi določenih nalog potrebujeta tako država kot tudi nižji nivo ustrezna finančna sredstva. V praksi držav se sam obseg finančnih sredstev za izvajanje nalog precej razlikuje po obsegu in po strukturi, kar posledično pomeni precejšnjo raznolikost sistemov fiskalne decentralizacije. Kolikšen delež finančnih sredstev so namenile države za financiranje izvajanja nalog nižjih ravni v celotnih javnih prihodkih ter glede na BDP ter kolikšna je sprememba pri obeh indikatorjih, je razvidno iz tabele 2 in s slike l.1 Iz tabele 2 lahko razberemo, da se je delež lokalnih financ v javnih financah v obdobju med letoma 1995 in 2010 povečal pri 20 državah. Da bi preverili postavljeno hipotezo HI, ki pravi, da večje 1 V tabeli 2 prihodki nižjih ravni upravljanja zajemajo vse lastne prihodke (t. i. fiskalne prihodke, ki zajemajo davke, prispevke in takse) ter finančne transferje ali dohodkovne izravnave. Kot navaja EC (2012, 176), številni avtorji pri sorodnih raziskavah upoštevajo le lastne prihodke nižjih ravni upravljanja brez finančnih transferjev, zato se lahko med podatki, predstavljenimi v tem poglavju prispevka, in nekaterimi drugimi analizami pojavljajo razlike. število nižjih ravni upravljanja v posamezni državi pomeni tudi večji delež sredstev, namenjenih lokalnim oblastem, smo med seboj primerjali število nivojev lokalne samouprave in delež lokalnih financ v skupnih javnih financah; na sliki 1 na vertikalni osi prikazujemo delež lokalnih financ v skupnih javnih financah, na horizontalni osi pa število nižjih ravni po posameznih državah v skupini držav EU27. Pri analizi smo države razdelili v tri skupine, in sicer na države, ki so po kriteriju obsega lokalnih financ v javnih financah močno decentralizirane, kar pomeni, da centralna raven namenja nižjim ravnem upravljanja več kot tretjino prihodkov, sledijo države s srednjo stopnjo decentralizacije, kamor smo umestili tiste države, ki imajo vrednost indikatorja na vertikalni osi med 20 in 30 %, države z vrednostjo indikatorja pod 20 % pa smo opredelili kot tiste, ki imajo nizko raven decentralizacije v primerjavi s skupino in povprečjem analiziranih držav. Preverili bomo tudi, koliko nižjih ravni upravljanja imajo države v povprečju v vsaki posamezni skupini. Na tej podlagi bomo tako bodisi potrdili bodisi ovrgli HI. Izmed vseh držav EU27 Tabela 2: Delež lokalnih financ v celotnih javnih financah in v razmerju do BDP države za EU27 Delež lokalnih financ v celotnih javnih financah v % Delež lokalnih financ v razmerju do BDP v % 1995 2007 2010 spr. 95-07 spr. 07-10 1995 2007 2010 spr. 95-07 spr. 97-10 Belgija BEL 34,9 37,9 38,5 3,0 0,6 16,6 18,2 18,8 1,6 0,6 Bolgarija BOL 22,4 16,1 19,8 -6,3 3,6 8,4 6,6 6,9 -1,8 0,3 Češka CES 30,3 27,5 29,0 -2,8 1,5 12,2 11,1 11,4 -1,1 0,3 Danska DAN 57,8 57,2 66,3 -0,6 9,1 32,6 31,8 36,8 -0,8 5,0 Nemčija NEM 36,8 39,1 38,8 2,3 -0,4 16,7 17,1 16,9 0,4 -0,2 Estonija EST 24,8 24,7 25,2 0,0 0,5 10,5 9,0 10,3 -1,5 1,3 Irska IRS 33,2 19,1 19,2 -14,1 0,1 12,9 7,0 6,8 -5,9 -0,2 Grčija GRC 5,2 6,1 6,6 1,0 0,5 1,9 2,5 2,6 0,6 0,1 Španija SPA 37,6 46,5 49,0 8,8 2,6 14,0 19,1 17,8 5,1 -1,3 Francija FRA 18,8 21,0 23,2 2,2 2,2 9,2 10,5 11,5 1,3 1,0 Italija ITA 28,3 32,2 32,5 3,8 0,4 12,7 14,8 14,9 2,1 0,1 Latvija LAT 19,7 29,2 31,3 9,5 2,1 7,3 10,4 11,3 3,1 0,9 Litva LIT 24,3 23,8 33,7 -0,5 9,9 8,0 8,0 11,4 0,0 3,4 Madžarska MAD 28,2 25,7 25,9 -2,6 0,2 13,3 11,7 11,7 -1,6 0,0 Nizozemska NIZ 48,3 33,5 35,3 -14,8 1,8 22,8 15,2 16,3 -7,6 1,1 Avstrija AVS 34,1 31,5 31,6 -2,6 0,1 17,2 15,0 15,2 -2,2 0,2 Poljska POL 23,1 33,0 36,3 9,9 3,3 10,0 13,3 13,6 3,3 0,3 Portugalska POR 13,4 15,6 15,1 2,1 -0,4 4,9 6,4 6,3 1,5 -0,1 Romunija ROM 13,1 26,9 28,5 13,8 1,6 4,2 9,5 9,7 5,3 0,2 Slovenija SLO 17,7 19,6 22,1 1,8 2,5 7,8 8,3 9,8 0,5 1,5 Slovaška SL 6,9 18,5 17,0 11,7 -1,5 3,1 6,0 5,5 2,9 -0,5 Finska FIN 36,1 35,3 41,7 -0,8 6,4 20,0 18,6 21,9 -1,4 3,3 Švedska SVE 42,2 43,9 48,0 1,7 4,2 24,3 23,9 25,3 -0,4 1,4 V. Britanija VBR 28,9 30,2 34,2 1,2 4,1 11,0 12,4 13,8 1,4 1,4 EU271 26,4 28,4 11,6 12,4 Povprečje za EU27 je izračunano kot navadno povprečje (kot razmerje med opazovano kategorijo in številom vseh v analizo vključenih držav -EU27). Vir: EC 2012, lastna kalkulacija skupaj 13 držav uvrščamo v skupino močno decentraliziranih. Največ sredstev so leta 2010 za lokalno samoupravo namenile Danska (66 % javnih financ oz. 37 % BDP), Španija (49 % javnih financ oz. 18 % BDP). Švedska (48 % javnih financ oz. 25 % BDP) in Finska (41 % javnih financ oz. 22 %BDP). Sledijo jim države, kot so Nemčija, Belgija, Poljska, Nizozemska itd. Po drugi strani države, ki so med vsemi najmanj decentralizirane, npr. Malta, Ciper in Grčija, namenjajo nižjim ravnem upravljanja manj kot 10 % vseh javnih prihodkov. V skupino držav z nizko stopnjo decentralizacije poleg že naštetih uvrščamo še Bolgarijo, Irsko, Slovaško in Portugalsko. Preostale države uvrščamo v skupino s srednjo stopnjo decentralizacije. Na sliki 1 opazimo, da so v zgornjem desnem kvadrantu večinoma države z več ravnmi upravljanja. Vse te države uvrščamo v skupino močno decentraliziranih držav, vendar ne moremo v celoti trditi, da izključno tri ravni upravljanja pogojujejo močno decentraliziranost z vidika deleža lokalnih financ. Na to nas opozarjajo države, kot so Danska, Švedska, Finska, Nizozemska in Avstrija, ki imajo zgolj dve ravni upravljanja, vendar kljub temu spadajo med močno decentralizirane države. Po drugi strani pa lahko trdimo, da večina držav (z izjemo Litve in Latvije), ki imajo zgolj eno nižjo raven decentralizacije, ne presega povprečnega deleža lokalnih financ v javnih financah (okoli 30 %). Tako v spodnjem levem kvadrantu najdemo skupaj 5 od 9 držav, ki imajo zgolj eno nižjo raven upravljanja, uvrščamo pa jih v skupino držav z nizko stopnjo decentralizacije. Na tej podlagi lahko delno potrdimo prvo delovno hipotezo. Hipoteza tako sicer velja v smeri, da večje število nivojev nižjih ravni upravljanja načeloma pomeni tudi večji delež lokalnih finančnih virov v celotnih javnih financah; v obratni smeri pa hipoteza v celoti ne vzdrži preverjanja po izbranem kriteriju, saj ne moremo potrditi, da države z zgolj eno nižjo ravnjo upravljanja praviloma izkazujejo tudi nizko stopnjo decentralizacije. Od tega pravila namreč odstopajo države, kot so Litva, Latvija, Estonija in Slovenija, ki sicer imajo eno nižjo raven upravljanja, a jih po drugi strani uvrščamo v skupino srednje oz. močno decentraliziranih držav. Glede na ugotovitve bi lahko sklepali, da na stopnjo decentralizacije vplivajo še kateri drugi dejavniki, npr. velikost države, ki je po naši oceni tesno povezana s številom nivojev decentraliziranosti, vendar te predpostavke v tem prispevku ne preverjamo. Slika 1: Lokalne finance v javnih financah (kot %) in število nižjih ravni upravljanja za EU27 70 DEN ■ ■ SWE FIN ■ S PA r?FR LIT LAT ■ ■ NET AUS BEL POL" GBR ITA EST SLO _____________________DQJ-fl_____________ ROM i"' ■ HUN ■ FRA IRL LUX SL POR CYP ■ MAL ■ GRE 70 60 50 40 30 20 10 60 50 ■z- 40 30 ^ 20