Janez Pucelj: Otroci se pogovarjajo o koledarju. Veliki traven — maj. Že slavcki žvrgolijo, Glej, rožic ti deliuio se maj vesel bucli; in vneti te slavimo: naj srca podarijo, Marija, Marija, o Marija! kar lepi maj rodi. Majnik je Marijin inesec. Pri nas smo naredili tako lepe »šmarnice«: v kotu lep čipkast prt in paj-čolan okrog Marije in vse polno rož,« se pohvali Lizika. »Pri nas je pa za Marijo rdeč žamet; veš, je še lepše kot pajčolan,« se povzpne čez Liziko Špelica. »Najlepši majnik je v cerkvi, ko je zdaj v glav-nem oltarju Marija, ki tako milo gleda, in so rože kar v celih vrstah nastavljene,« se povzpne čez obe Jože, ki je višji ministrant in je sam, visoko na vitki lestvi stoječ, razprostrl pajčolan nad podobo Matere božje, ki tako milo gleda po ljudeh. »Zakaj pa je majnik Marijin mesec?« hoče vedeti Cilo začetnik. Jože: »Zato, ker je posvečen Mariji. Majnik je uajlepši mesec vsega leta: vse živi, vse cvete, vse pre-peva! Marija je pa najlepša izmed vseh ljudi: brez madeža izvirnega greha je bila spočeta in tudi sama ni storila nikdar nobenega greha!« »Zato so Mariji na čast v majniku vsak dan >šmar-nice«. Jaz sem bil lani vsak dan pri njih. In letos pojdem vsak dan.« »Jaz lani samo dvakrat nisem bil.« 135 »Jaz sem pa meh pritiskal pri vseh,« ve tudi Gra-hut o sebi nekaj dobrega v čast Mariji.---------- »Pa vnebohod je ta mesec« »Vnebohod! Jezus je po vstajenju bil še štirideset dui na zemlji. Ta čas se je prikazoval apostolom, je z njimi jedel, so se ga smeli dotikati — — —« »Posebno Tomaž!« »Saj neverni Tomaž, ki ni hotel verjeti, da je Jezus vstal in je rekel: dokler ne vtaknem prstov v njegove rane in ne položim roke v njegovo stran, ne bom veroval. — Pa se je čez osem dni spet prikazal Jezus, k Tomažu stopil ter mu rekel: Tomaž, zdaj vtekni prste v moje rane in položi roko v mojo pre-bodeno stran in ne bodi neveren.« »To je moralo biti Tomažu vroče ob teli besedah! Zato pravimo še zdaj, če kdo izlepa česa ne verjame, da je neverni Tomažek,« obrazloži Tone Graiiut. »Ti, Grahut, si tak neverni Tomažek,« ga piči Lizika. »Kajne; zato ker ti nisem verjel včeraj, da bi bil šel po zadnji april k organistu! Si pa ti bolj verna, ko si šla po prvega h kaplanu.« »Štirideseti dan pa je Jezus peljal apostole na Oljsko goro, je tam nad njimi razprostrl roke, jih blagoslovil in se vpričo njih dvignil v nebesa. Oni so pa za njini gledali, dokler se jim nista prikazala dva angela.« »Zato ugasijo na vnebohoda dan pri veliki maši pri evangeliju velikonočno svečo; to pomeni, da je šel Jezus v nebesa.« »Pa je vendarle tudi še na zemlji ostal!« »Seveda je! V svetem Rešnjem Telesu! Samo tam ga z očmi ne vidimo.« »Tri dni pred vnebohodom so pa prošnji dnevi.« >Takrat so procesije: v ponedeljek v Goričo vas, v torek v Hrovačo, v sredo v Nemško vas.« »To so prošnje procesije, ko prosimo Boga za dobro letino. Te dni berejo evangelij o nadležnem pri-jatelju, ki je ponoči toliko časa trkal pri prijatelju na okno in moledoval za tri hlebe kruha, dokler ni ta nejevoljen res vstal in mu jih dal.« 136 »Tri hlebce! To jih je vesel nesel domov!« po-vzame Jurko Zlatorepec, ki doma že od velike noči nimajo kruha. »Tako moramo tudi mi prositi, dokler nam Bog ne da! Jezus je rekel: Če kdo očeta prosi kruha, mu oče ne bo dal kamua; in če ga prosd ribe, mu ne bo dal kače; in če ga prosi pirha, mu ne bo dal škorpi-jona!« »Kaj pa je to škorpijou,« vpraša Cilo začetnik. >Tak jeziček, kakršnega ima Lizika«, ve brž raz-lago Tone Grahut. Lizika huda, rdeča, a molči, da bi doka^ala, da nima takega škorpijona v ustib., kakrš-nega ji ga očita Grahut. »V majniku moramo pa tudi Marijo prositi lepo z zaupanjem, saj je naša mati! Zato pa moramo pridno hoditi k šmarnicam, kajne, da nas bo vesela, da bo tudi ona za nas prosila.«---------- »Z Bogom«, dan*s Marija pravi, lepe nauke poslušali, >Z Bogom«, srčno vas pozdravi. radi se po njih ravnali; »Ste k majniku hodili, za vas boin prosila, lepo me častili, oj z Bogom, preljubiic ^/ J^^^^5_^^ 1 šmarnice. - ^'j . Rožnik — junij. Sonce žge, žge, žge ¦— — — »V nedeljo je pa tretji največji praznik v letu: Binkošti!« 137 »Binkošti! Petdeseti dan po veliki noči, ko se spo-minjamo, kako je Jezus razlil v podobi ognja Sve-tega Duha nad apostole.« »Bili so zbrani v tisti dvorani, kjer je bila zaduja večerja. Kar zaslišijo velik šum kakor šum viharja in. napolni vso hišo in ognjeni zublji se jim prikažejo nad glavami.« »In takrat so bili vsi napolnjeui s Svetim Duhom in so govorili različne jezike, da so se vsi čudili.« »Kdo pa jib. je naučil različnili jezikov?« »Sveti Duh jih je naučil! Če bi se bdli apostoli morali šele učiti tujih jezikov, bi se bila Jezusova vera silno počasi šdrila; tudi so bili apostoli že v letih! Jezus pa jih je poslal k vsem narodom!« razlaga Jože. Grahutu pride na um, da bi rekel: Zate, Jože, bi bilo tudi dobro, da bi te Sveti Duli naučil različnih jezdkov kakar apostole, ko praviš, da boš škof. Pa Jože Selan ni Čudovanova Lizika, da bi se mu Grahut upal reči kaj takega, zato rajši pogoltne to lepo do-mislico. >Drugo nedeljo je pa praznik svete Trojice.« »Sveta Trojica, to je en sam Bog pa tri osebe,« se učeno postavi Gilo začetnik. »V četrtek potem je pa sveto Telo. Bo procesija!« »Pra.ziiik svetega Telesa bi moral biti prav za prav veliki četrtek. Takrat je postavil Jezus pri zadnji večerji ta zakrament. Pa takrat smo bolj ža-lostni, ko se spominjamo, kako je Jezus za nas trpel in umrl, zato je sveta Cerkev postavila poseben praz-nik, ko se samo veseldmo. Zato je tudi vesela proce-sija, ko gre Jezus venkaj čez naše njive in travnike.« Grahut se zmisli, kako bo pomagal pritrkavatd in ga zasrbe prsti, da začne nabijati po pločevinasti steni Majerčkove »pošte«: Bom bom bom, bingelbongel bingelbom, bim bim bim. >Kres je tudi juni ja meseca. Bodo fantje kurili kres.« »Pa po kresnice bomo šli in steljo! Jaz vem za tako lepo doli v Jazbinah.« »Zakaj steljo?« bi rad vedel Cilo začetnik. »Steljo se na kresni večer nastelje po kiši, da pride sveti Janez Krstnik kresovat.« 138 . . »Kdo pa je bil Janez Krstnik«, vpraša Bernadek. »Sveti Janez Krstnik je bil sin svete Elizabete, Marijine tete. Jezusa je krstil v reki Jordanu. Takrat se je prikazal Sveti Duh. v golobji podobi nad Jezu-sovo glavo in Bog Oče se je oglasil iz nebes: Ta je moj ljubi Sin, nad katerim imam veselje.« »O kresu pa praznujemo rojstni dan tega Janeza Krstnika, v avgustu pa njegovo smrt: obglavljenje Janeza Krstnika. Kralj Herod, sin tistega Heroda, ki je zalezoval Jezusa, mu je dal glavo odsekati.« »Kar se piše Herod, je vse falot! O kresi se tudi