Narodne stvari.
Naš narod leta 1867.
Ce potujemo od Urala do Pirenej , od belega do črnega morja, od Pečore do Kvadalkvivira in v Ameriki od Magelanove ceste do Gronlandije, ne najdemo nikjer, s ponosom smemo reči, tako divnega, krasnega in zrelega naroda v politiškem smislu, kakor je naš slovenski. Marsikter bralec se bo na to nasmehljal in bode rekel, da je to prenapet naroden fanatizem, ali pa oslepljena zaljubljenost v slovenstvo, ki iz teh vrstic govori; — poglejte Angleže , Dance , Magjare , Cehe, Hrvate itd. — bode rekel — ki se za ustavne svoje pravice vedno tako krepko potezajo in imajo v povest-nici svoji toliko divno izpeljanih bojev z zlatimi Črkami vpisanih; — kaj so borni Slovenci, narod skoraj brez povestnice, proti tem velikanom ustavnega vojskovanja! — Al ravno to je dokaz za moje besede. Vsak teh narodov ima za sabo več ali manj krasno zgodovino bitek za politiške pravice in ustavnost, mi pa smo bili čez 1000 let v tej zadevi pravi ,,raja" ali bolje rečeno politiški „parija." Pa še neka druga prilika za nas velja: kdo, ki se je količkaj v nemškem slovstvu ogledal , se ne spominja „Peter Schlehmil's wundersame Geschiehte", ktero je slavni Chamisso napisal, in kjer pripoveduje, da je prečudni ta Peter svojo senco izgubil in med drugimi ljudmi pri žarkem solncu in pri polni luni se sprehajal brez svoje sence. — Kaj tacega se vendar ni sicer nikdar nikomur na tem svetu pripetilo. Al skoraj ravno tako, bi rekel, godilo se je našemu narodu z narodnim imenom, kot nesrečnemu Petru s senco, kajti počenši od reformacije počelo se je naše skupno ,,slovensko" ime čedalje bolj zgublje-vati in bili smo do leta 1848 sami Stajarci, Kranjci, Korošci, Goričani itd., kar se ni vendar, kolikor mi je povestnica znana, nikdar nobenemu živečemu narodu pripetilo. Le čeznaravna žiljavost in nam prirojeno ko-renjaštvo, ko je že šlo skoraj vse , kar se narodnosti tiče, rakom žvižgat, nas je nehote obvarovalo osode pruske in avstrijske Slezije, polovice Poznanske itd. Tega strašnega spanja in smrčanja pa nismo mi krivi. Za to, kar so naši očetje v tolikih stoletjih zamudili, naj jim Bog grehe odpusti!  al koristno ni bilo za nas.
Tem veči je čudež, ko se je na enkrat predramil ves narod, kakor pravlica o kralju Matjažu pripoveduje, ko nenadoma za vse sovražnike kot novorojeni feniks priteče na volitveno polje in si vkljub največemu nasilju, ki si ga človek le pomisliti more, z eneržijo brez primere svoje može izvoli za poslance, v ktere zaupanje stavi, da mu bodo vendar enkrat toliko zaželene   najsvetejše   pravice   izvojevali.      Nihče   več   ni
upal, da bomo pri drugih volitvah na Kranjskem zopet večino dobili, ko se je zvedelo , kdo stoji na strani naših protivnikov, in s kakošno strašno silo in s kakim orožjem se proti nam dela in na vse pretege agituje.
Morali so iti volilni možje, ne kakor vselej poprej v občine, ampak v kancelije volit, — da ne nam na hasen, to se samo ob sebi razumeva; češ, da jih bo manj prišlo in da se bodo dali laglje „podučiti." Narod je pa to nam nastavljeno limanico spremenil v brgon za neprijatelja; kajti poslali so res ljudje iz vsake vasi celo malo volilcev; al ti možje, ki so šli, bili so same prebrisane glave, in kar se narodnega poštenja tiče, nepremakljive skale, ki jim jih niti v Grintovcu, niti v Triglavu ni para; možje, kterim je vsako mečenje ali groženje bilo le bob v steno. Naj en sam izgled tu navedem: Iz neke precej velike vasi na Dolenskem so poslali štiri može, ki so imeli med sabo dva voiilca izvoliti. Ko bi bili v občini volili in ko bi bili prišli skoraj vsi možje, bili bi lahko pri znanem nasilji mar-sikterega revčeka in nevedneža pregovorili; al ti štirje, ktere so poslali, bili so najveljavneji in najtehtneji možaki iz sela, kterih vsak že svoje „Novice" po dvajset let prebira in zemljepis, povestnico in slovanstvo bolje pozna kot marsikter tistih „rodoljubov", ki se svetu ponujajo za „gute Krainer." In tako se je godilo povsod. Ko je pa prišel dan volitve poslancev, prišli so skoraj vsi, tudi po 10 do 12 ur dalječ. Od konca so se možje v jirhastih hlačah enmalo čudno in debelo pogledovali, ko so tam pa tam zagledali žandarje z nasajenimi bajoneti, da se „reda pri volitvi obdrži, kakor da bi se naši volilci, ki so večidel, hvala Bogu! vsi enega mnenja, kterikrat pri volitvah s pajsarji in sekirami obdelavah, kakor ima slavni ,,politiško zreli" magjarski narod to navado pri vsaki volitvi. V nekem volilnem okrožji na Dolenskem bilo je prepovedano, da ne smeta več kot dva voiilca skupaj stati, kajti „tres faciunt collegium^ in trem bi na zadnje res utegnilo — tako so „ta visi" gospodje računali — na misel priti narodnega kandidata voliti!!                                             n^
Centralni komite razvijal je v zvezi z vlado neizmerno eneržijo, ki bi bila bolje stvari vredna; razposlal je na vse kraje svoje ribiče z malimi in velikimi trnki, z gostimi, finimi in surovimi, neotesanimi mrežami, da bi some, karfe, kline, ščuke, postrvi itd. po deželi lovili; al dobiček je bil ta, da še ne enega ka-peljna vjeli niso. Sploh je znano, da so na Goren-skem v bohinjskem jezeru in v gornji Savi najžlah-neje postrvi; toraj je šel od centralnega odbora v predel, od kterega stara pesem pravi:
„na GorenŠčem je fletno, so visoče gore, pa bistri studenci in bele ceste"
ribič z mrežo imenovano „gozdna homatija"; vrgel jo je naj poprej v Savo, potem v blejsko jezero , od jeze razpenjen jo zadrajsa še enkrat k Bohincem; al tudi tam je bilo, kakor da bi bile vse ribe izumrle. Al kdo pameten si je le količkaj mogel misliti, da se bo naš Go-renec, od starodavnih časov sloveč kot najbistroumneji lisjak med vsem slovenskim narodom, kadaj dal v tako nerodno „homatijo" zamotati?!
Al to je bila vse bolj postranska ribarija; pravi matadorji — rekel bi ribČi na morskega soma (Wallfisch-fahrer) — odjadrali so z najboljim orodjem, z vsemi barkami, mrežami, čolni in harpunami v Trebno, ker tam samo bi se bil lahko neizrečeno silni trud splačal, — bili so trije poslanci na enkrat voliti. Računal je centralni komite tako-le: 10 iz velikega posestva nam je zavarovanih, — v mestih in trgih, če ne vseh 8, saj najmanj 6, — v Trebnem trije, in veČina je naša  (ker  10 + 6 + 3 = 19),  in Dolenci — tako so
126
127
si dalje mislili — tudi nimajo tako po slonovo debele narodne kože, kakor Gorenci in Notranjci.    Pripovedal
[ mi je to čudno storijo prijatelj , ki je bil pri volitvi, tako-le: Malo pred volitvijo vprašam može iz treban-skega okraja v Ljubljani na žitnem trgu, kako da je? Ne vemo, gospoi, kakošna bo" — odgovorijo — „vi ne veste, kako se napenjajo nemškutarji, od hiše do hiše letajo, posebno pestijo župane; volilci so že vsi zmešani; sami ne vejo, pri čem da so, — naj pride spet kakor prvikrat g. dr. Bleiweis ali  kdo drug doli,
j če ne, bo zelo." — Dr. Bleiweis je bil takrat bolehen, da ni mogel iz mesta; nagovorim dr. Tomana, naj se on doli potrudi. Al on mi reče, da bo težko kaj opravil, ker ljudje ga osebno ne poznajo in naši ljudje neradi komu kaj verjamejo, kogar po osebi ne poznajo. Na zadnje se le da gospod doktor pregovoriti, in ko na dan volitve v Trebnem med narod pridemo, vsuje se na enkrat vsa množica okoli njega in volilci ga od vseh krajev z živio-klici pozdravljajo. Začuden jih vpraša, od kod da ga vsi tako dobro poznajo? ,,Kako ne bi vas poznali, gospod doktor! saj zmiraj že 6 let od vas beremo, kako se čvrsto na Dunaji in v Ljubljani za naše pravice potezate!" In bitka v Trebnem je bila tudi vdrugič dobljena. — Vprašam zdaj naše protivnike:   ali je   bila   to  klerikalna,   fevdalna,
| „črnočeska" agitacija?! Z besedo „beremo" so pokazali naši možje, da so politiško gotovo toliko izobraženi, kakor Arpadovi sinovi in da brambovce naših pravic bolje poznajo kot pa gornji Štajerci svojega Kai-sersfelda in Rechbauera, doljnji Avstrijanci svojega Muhlfelda, Načeta itd. Da je bila vsa stara garda centralnega komite-a pri volitvi zbrana, to se samo ob sebi razumeva; kakošne aventure vse je dr. Toman tu doživel , naj pa sam v burki v enem djanji za novo dovoljeno dramatiško društvo v Ljubljani napiše; saj vredno bi bilo! — Ali kako so bili volilci sami veseli, ko so z vsemi tremi zopet zmagali — mi pripoveduje dalje prijatelj — skakali, vriskali so od veselja kakor pri svatbi; poslance so kakor ženine svoje v vis dizali in jih okoli nosili, radovali so se sami vse drugač kot mi z izvoljenimi poslanci vred. Napravili so možje iz svojega žepa obed, nazdravljali so narodu, svetlemu cesarju, domovini itd. Vsak poslanec jim je moral posebej kaj povedati in priseči, da se jim ne bo nikdar izneveril.
Ravno to se je godilo v metliškem okrožji, kjer so volilci poštenega narodnjaka gospodarja Kramar i ca, kterega so soglasni izbrali, na ramah okoli nosili. In tako je bilo povsod. — V Ljubljani je neki jezičen dohtar peljal volilce dr. Bleiweisav gostil-nico in jim plačal nekoliko bokalov, da bi jih „vinski duh" drugač razsvetlil in ne bi volili Bleiweisa, o kterem jim pripoveduje, da hoče veliko hišo zidati v Ljubljani, dežela pa bode morala plačati itd. Al modri možaki brž razumejo kosmato laž jezičnega dohtarja, vstanejo izza mize in ga pustijo v krčmi samega zatro-bivši mu besede Prešernove:
Dohtar, ti lažnjivi dohtar! Kaj postopaš ti za nami?
Da je naša izvrstna duhovščina svojo dolžnost storila, o tem ni mogel nihče dvomiti, kdor jo le količkaj pozna; da bi bili pa oni nepošteni agitatorji, ali pa kakor je eden prvih naših nemškutarjev blagovolil izraziti se: „die Pfaffen kaben ja das arme Volk ganz in der Hand", to je pa gola laž! Duhovni imajo res upljiv do naroda; al upljiv samo tak, ki ga ima vsak pošten človek, ker večidel so sami poštenjaki in skoraj vsi jako vneti za pravice svojega naroda, med kte-rim  vedno   živijo,   s   kterim   imajo  vsak   trenutek   po
noči in   po   dnevu  opraviti  in toraj  tudi najbolj  vejo, kje da ga čevelj tišči.
Da je temu tako, svedoči nam dopisnik madjaron-skega časnika „Wanderer"-ja sam, ki gotovo ni za našo stvar navdušen, al vendar je toliko nepristran, da pravico govori. V obeh dopisih o prvi in drugi volitvi pravi, da so naši protivniki z ultramontanskim natolcevanjem vedno le po zgubi pripravljeni, kakor v znani basni lisica v kiselino grozdja; na Notranjskem neki — piše — je pri prvi volitvi neki župnik, ki je za nemškega kandidata glasoval, komaj svojim faranom pete odnesel, ker so mu neubogljive ovčice hotele na neko čudno drastično vižo narodno čut vcepiti.
Da je ultramontansko - klerikalno obrekvanje po zgubljeni bitki prazen izgovor, dokazali so nam najbolje naši protivniki sami s svojo postno pridigo „Kranjci pazite". Ako bi imela res duhovščina naš narod v takih hudobnih kleščah, ne bi bil brezimni pridigar na-njo tako nespretno zagrumel; misliti si je moral c. comite, s tem si bomo reč še bolj pokvarili, to bi bilo petro-leum vlivati v plamen švigajoči proti nam. V tolažbo pa c. comite-u povem, da njegov trud s razširjenjem te „pridige" ni bil brez uspeha, ker v vsakem volilnem okrožji jo je precej volilcev od konca do kraja z veliko pazljivostjo preduhtalo, in tisti, kteri so bili doslej še razstrešenci, postali so neizmerno pazljivi in šli so soglasno ali pa z veliko večo večino kot pa pri prvi volitvi volit naše kandidate. Zatoraj tu neznanemu pridigarju javno najlepšo zahvalo izrekujem za ta neprecenljiv poduk, ki ga je dal našemu narodu! V obče moramo biti zelo hvaležni gospodama Schmerlingu in Beustu, ker zdramili in organizirali so nam tako lepo narod in ga do take samosvesti spravili, da se mu ves slovanski svet čudi. Med ostalim navedem tu še to, da gre po volitvah samo v brežkim okrožji na Štajerskem do 50 eksemplarov „Novic" in „Slovenca" več od prej med narod.
Kot Ljubljančana me je najbolj neprijetno zadel telegram iz glave Slovenije in akoravno smo v zboru v večini ostali, pobesel sem vendar glavo. Ali poleg sedeči veliki bilježnik županije zagrebške mi reče: „Pri-jatelj, pusti to na stran, ako bi pri nas na Hrovaškem v vseh uradnijah počenši od prvega chefa do zadnjega pisarja s tako eneržijo za madjaronstvo delali, kakor so pri vas za nemškutarstvo, in da bi mi tako slavno zmagali, kakor ste vi, od veselja bi do stropa poskakoval, več je vredno, da ste zdaj z 21 poslanci zmagali, kakor pa da bi bili pri prvi volitvi z vsemi 36 predrli! — Res, ko sem zvedel, da je za nas 1 uradnik in čez 280 svobodnih mestnjanov glasovalo, daje bilo pri protivnikih skoraj ravno na robe, — da se za nas ni čisto nič agitiralo, ker smo bili zmage tako gotovi kakor lanskega julija naša armada proti Prusom, — da čez 100 naših volilcev še volit ni prišlo, prepričal sem se, da je bela Ljubljana le vendar narodna glava, da je skoz in skoz slovenska, kolikor jo je od Kurje vasi do Kravje doline, od Žabjeka do zadnje hiše na doijnih Poljanah.
Kako da je mnogo uradnikov pod Belkredi-om, kako pa pod Beustom glasovalo, obče je znano. Pri tej priliki mi pride na misel ta le dogodek: Ko je Napoleona III. „sufrage universel" (občna volitev) za cesarja napravil, so, se ve, tudi vojaki imeli glasovanje. General Espinasse, ki je padel pri Magenti, bil je takrat polkovnik (oberst) 56. regimenta pešcev, kjer je bilo precej Lijoncev, znanih republikancev. Polkovnik bil je tudi neizrečeno v čerko B zaljubljen, ker je bil strašen Bonapartist. Da mu glasovanje po volji izpade, zato je dal v jutro na dan glasovanja pri vseh kompanijah drakoniške paragrafe iz kazenskega vojaškega
zakonika o nepokornosti po koprolih brati in posebno strašne kazni naglasovati. Ob desetih dopoldan po tem bila je velika parada. Polkovnik s temno nagrbanče-nim licem jaha skoz vse rede svojega regimenta in nazadnje spregovori tako-le: Zdaj bom zapovedal „pre-zentez! (prasentirt)! Tistim, kteri niso za cesarstvo, pa ni treba prasentirati! Zdaj zakliče polkovnik s sten-torskim glasom „attentionV (pozor! — habt Acht), potem pa na vse grlo kakor Jupiter tonans zagrmi „pre-zentez!" Se enkrat jaha okoli regimenta in čez 5 minut imel je republike prvosednik Napoleon ta-le telegram na mizi: „Veličanstvo! ravno v tem trenutku Vas je 56. regiment v svobodni volit vi s strašnim navdušenjem soglasno za cesarja izbral!                         Espinasse.
Neizmerno se mora pa vsak rodoljub radovati in žilja mu mora hitreje biti, ko vidi, kako nam krasni spol povsod v izgled domoljubja služi. Znano je, da so vldrii, v Tržiču in v Kranj i naše krasne ženske za nas bitko odločile. Kjer so le imele glas, nobena ni doma ostala; vse so prišle; najboljše, sicer dan in noč na hišo privezane gospodinje so na dan volitve vse gospodarstvo na kol obesile in šle dolžnost volitveno spolnit, ktero sta rod in dom od njih tirjala. Ker listu našemu še prostora manjka, tu. le en sam izgled: Iz Metlike je šlo vse, kar ima glas, od prvega do zadnjega, Ravnikarja volit in med drugimi gospa* K., ki je edino še ne staro dete, kterega sicer nikdar iz oči ne spusti, dom& pustila in se čez klance v Novomesto odpeljala. Ko so ji domači prigovarjali, naj ostane doma, ker bo brez nje zmaga gotovo naša, reče: „Tudi jaz se tega nadjam, ali ko bi slučajno g. Ravnikar ravno za en glas premalo dobil, nepopisljivo bi me vest pekla, da bi bila ravno moja nemarnost tega kriva."
To nam je bolji porok bolje prihodnosti, kajti, ako ni rodoljubnih mater, ne more biti rodoljubnih sinov!
Naši vrli Metličani paše dandanašnje ne morejo verjeti, da bi bil kdo drug njihov poslanec, nego Ravnikar, pravijo, da sicer bi morala biti strašna zmešnjava. Slava jim!
Tako bi še lahko sto in sto rodoljubnih djanj našega naroda navedel in debele, debele bukve napisal, ako bi bilo tu za to prostora. Sklepam ta članek s tem, da naš narod ves, kar ga je, ob Savi, Soči in Dravi je zlata vreden in neprecenljiv; ogledal sem se sem ter tje na našem jugu in z mirno vestjo smem reči, da je, kar se izobraženosti, marljivosti in zdaj tudi politiške zrelosti tiče, prvi med svojimi jugoslovanskimi brati. Sveta naloga njegovih poslancev, ktere si je s takimi žrtvami in s takim trudom zbral, zdaj je, da mu to mesto na slovanskem jugu izvojujejo, ktero mu gre po Bogu in po pravici!
Dr. V. Zarnik.
    128