
•s Šmarnice, s*

9

Premišljevanja

.

Srcu Marije.


Po o. Hattler-ju T. /[.

Potrjeno od preč. kn.-škofijstva ljublj. 10. okt. 1901.
Dovoljeno od redovnega predstojništva.

(rpjfrOMbO$

Prvi dan.

Srce Marije.

Krščanska duša! skoz celi mesec majnik
se boš ozirala dan za dnevom na Mater
Božjo,  in sicer zlasti na Srce Marijino.
— Kaj pa pomeni to: Srce Marije?

Kristjan! ti si človek, in kot človek ob¬
stojiš iz duše in telesa. V tvojem telesu, v
tvojih prsih ti utripa, ti bije in tolče srce;
srce je nabiralnica, je posoda za kri, po utri¬
panju, bitju, tolčenju srca se raztaka kri po
celem telesu, in se steka zopet v srce nazaj,
in tako živi in raste telo. — V duši ti vstajajo
misli, premišljuješ semtertje, kako bi bilo bolje,
kaj bi bilo napačno, to so dušni presodki; po
premišljevanju in iz premišljevanja nastajajo na¬
čela; v duši se vzbujajo različni čuti, ali upanja,
ali strahu (zdaj upa, zdaj se boji, plaši), čuti
ljubezni ali gnjusa (ena stvar je duši ljuba,
druga se jej gnjusi), eno ima rada, drugo sov¬
raži ; v duši se nagiblje volja, sedaj na to sedaj
na drugo stran; odloči se prostovoljno za to
stvar, katera jej je po volji. Po vsem tem kaže

Šmarnice. * 1

2

duša svoje življenje, da živi; to je notranje
dušno življenje, v razločku od življenja po te¬
lesu. In vse to notranje delovanje, to življenje
v duši se imenuje z eno besedo: srce  — zato
se navadno govori: Ta človek ima dobro srce,
ta je hudobnega srca: tako govorimo od pohlev¬
nega, krotkega, usmiljenega, dobrodejnega srca.

Ge boš torej, kristjan, premišljeval ta mesec
Srce Matere Božje, ti bo ravno Srce Marije
v tem pomenu v mislih. Premišljevati Marijino
Srce, ali Marijo po svojem srcu pomeni ravno
Nje mi šl j en j e, n agnen j e, načela, čute,
Njeno voljo in delovanje  Nje volje, z
eno besedo dušno življenje Marije  pre¬
mišljevati, in potem še-le boš vedel ceniti
Njeno vnanje življenje.

Pa vendar bi utegnil kdo vprašati: Zakaj
bi otrok in služabnik Marijin premišljeval samo
Njeno srce, zakaj ne sploh Njenega celega
vnanjega življenja? Odgovor je kratek: Ker te
na to napeljuje zgled nebeškega Očeta, in ker
ti veleva to tvoja lastna korist.

I. Nebeškega Očeta zgled.  - — Ne¬
kega dne je poslal Gospod Bog preroka Sa¬
muela v Betlehem k bogatemu in imenitnemu
možu Isaju, ki je imel osem sinov; izmed
osmerih sinov naj bi Samuel pomazilil enega

— 3

za judovskega kralja. Prerok uboga, gre v
Betlehem in pove Isaju, naj mu predstavi in
pokaže sinove. Eden med njimi se je posebno
odlikoval po velikosti in lepoti; Samuel si misli,
ta-le bo pač tisti, katerega je Gospod izbral
za kralja. Vpraša Gospoda, če naj tega, Eliab
po imenu, mazili v kralja? Gospod odgovori:
„Ne: ne glej na vnanjo podobo, na velikost
njegove postave, tega sem zavrgel, jaz ne gle¬
dam na vnanjo postavo 11 .

Človek gleda na to, kar vidi na zunaj,
Bog pa gleda na srce. To se pravi: Bog vse¬
vedni presodi človeka po notranjnosti, namreč
po mišljenju, po namenih, po nagibih in po
nagnenju; to pomeni, da pri Bogu največ velja
notranjost, in da Bog stavi vse na srce člo¬
veško, ne pa vnanje dejanje, ne na besede, se
manj pa na vnanjo postavo, na lepoto, na bo¬
gastvo in rodovino, če storita dva človeka isto
delo, vendar ni enako pred Bogom, če je
njiju srce različno. Abelj in Kajn sta darovala;
Abclnov dar je bil prijeten Bogu, ker je bilo
srce dobro, ker je daroval iz ljubezni. Kajnov
dar je bil zavržen, ker je imel Kajn hudobno
srce. David je zlagal lepe pesmi Bogu na čast;
in pesmi so bile prijetne Bogu, ker je pel iz
pobožnega srca. Tudi Judje so peli tiste Davi-

l*

— 4

dove pesmi, pa Bogu niso ugajale, ker so peli
le z ustmi, pa brez pobožnosti, brez ljubezni.
Bog sam je tožil: „To ljudstvo me časti le z
jezikom, srce njih je daleč od meno“. Kekali
so mu : Oče G o s p o d, pa brez otroške lju¬
bezni, brez ponižnega spoštovanja. Zato zopet
očita! „Co sem vaš Oče, kje je vaša ljubezen?
Ge sem Gospod, kje je vaš strah in pokorščina?"
In če Bog kaj zahteva od človeka, ne bo re¬
kel : Daj mi svoj denar, daj mi zdravje, daj mi
svojo lepoto: to pri Bogu nima veljave, če mu
človek ne da ljubezni, če mu ne izkazuje
češčenja. Zahteva edino-le srce: „Daj mi
svoje srce“,  to je, odvrni srce od greha,
obrni srce proti meni, izkazuj mi ljubezen, stavi
zaupanje na-me, podvrzi mi svojo voljo, in daj
mi vse, kar ima v sebi beseda — srce. — Ob
kratkem: Kolikor velja pri Bogu tvoje srce,
toliko si vreden pred Bogom. —

Vse to je vresničeno v Mariji; tudi pri
Njej gleda Bog najprvo na srce.  Kar jo Bogu
najbolj dopadlo pri Mariji, to ni bilo ono ti¬
hotno, samotarsko ubožno življenje; tudi ne
Nje nedolžno devištvo; tudi ne petje svetih,
pobožnih psalmov, take so pač pele takrat tudi
druge izraelske devojke — : kar je Bogu naj¬
bolj dopadlo pri Mariji, to je bila njena ljube-

5  —

zen, spoštovanje in pa vdanost njene volje v
voljo Božjo; sploh nekako popolno poednačenje
z voljo Božjo; celi položaj njenega srca je
Bogu dopadel pred vsemi.

Niti tega ni Bog najvišje cenil, da je bila
Mati Njegovemu Sinu; marveč, da bi postala
vredna Mati Božjemu Sinu, pripravil je Njeno
srce za to, obvaroval jo je izvirnega greha s
tem, da jo je čisto za novo ustvaril — Marija
je novo stvarstvo,  in jo obdaroval z mno¬
gimi milostmi. Zato govori sveta cerkev v mo¬
litvi na praznik Srca Marije:  „Bog je pri¬
pravil vredno bivališče Sinu božjemu v Srcu
Marije". In res, Marija je imela Jezusa v srcu
— v duhu — predno ga je spočela v telesu;
in le tako je bila vredna, da sprejme in po¬
gosti Besedo  božjo v svojem naročju, da po¬
stane Mati včlovečenga Sinu Božjega.

Krščanska duša! uči se, prav spoznavati
Marijino Srce, Njeno notranje življenje; uči se,
Nje Srce vredno častiti, da tako posnemaš ne¬
beškega Očeta samega, ki je Marijo počastil
nad vse stvari.

II. To ti veleva drugič: tvoja
lastna korist.  — Ali veš kako? Važne so
besede cerkvenega učenika sv. Avguština: „Le
tisti obhajajo vredno praznike svetnikov, kateri

— 6  —

posnemajo njihove zglede; zakaj prazniki so
nam opominovanja za svetost; naj nam torej ne
bode težavno posnemati, kar obhajamo z ve¬
seljem". Posnemanje  je najbolje češčenje
svetnikov. Tudi ti častiš ljubo Mater Božjo in
si obetaš mnogo koristij, in to po pravici. Toda
malokateri in bržkone tudi ti ne moreš posne¬
mati Marijinega vnanjega življenja, pač pa mo¬
raš slediti ji po notranjem, — v ljubezni do
Boga in bližnjega, v zvestem izpolnovanju za-
povedij božjih, v potrpežljivosti — sploh po¬
snemati Njeno Srce.

Pa krščanska duša! pomisli še nekaj! —
Res je, in vsakdanja skušnja potrjuje resnico,
da človek, kateri je navezan na tujo pomoč,
pol lažje prosi in prosjači, ako ve, da ima do-
tični človek naklonjeno, radodarno in usmiljeno
srce. Tako bo tudi pri tvojih prošnjah k ljubi
Materi Božji prav veliko pomagalo to, da imaš
živo zaupanje do Nje; navadno se ravna usli-
šanje po meri zaupanja. Kmalu se boš prepri¬
čal, da ti postaja zaupanje tem srčnejše, zauplji¬
vejše in bolj izdatno, čembolj spoznavaš Njeno
Srce, njeno usmiljenje, radodarnost in moč po¬
magati in pa Nje upliv na Srce Jezusovo. Za¬
torej te že lastna potrebščina priganja, da si
prizadevaš spoznavati Marijino Srce; in ko je

— 7

boš prav poznal, te bo samo vleklo, da boš
prav po otroško zaupljivo občeval žnjim; da
boš Mariji izročil in zaupal vse potrebe in ona te
bo uslišala. — V dokaz temu naj navedema
znameniti dogodek, ki te bo prepričal resnice,
da je treba poznavati srce Marijino.

Kakor vam je morda že znano, bila je
1. 1836 v Parizu vpeljana nova bratovščina,
in sicer: „Bratovščina Srca Marijinega za
spreobrnenje grešnikov".  To je bilo, ob
kratkem povedano, tako: V Parizu je stara,
lepa cerkev po imenu „Notre Dame" to je
„N a š e ljube Gospe",  posvečena „Mariji
zmagoslavni". Župnija je sredi mesta, ena naj¬
večjih v Parizu. Toda župljani so bili vsi za¬
mišljeni v časno bogastvo, kupčije in veselice
cerkev je bila ob nedeljah prazna, pri pridigi
je bilo le po kakih 40, 50 poslušalcev. Župnik
si beli glavo, kako bi bilo temu pomoči. Ko ma¬
šuje v soboto pred adventom pri Materi Božji,
sliši ravno pri darovanju notranji glas: ,,Daruj
duhovnijo 'neomadcžvanemu Srcu Marijo in boljše
bo". V nedeljo na to oznani, da bo na večer
ob 7. uri neka posebna pobožnost. Nič ni po¬
vedal, kaj misli; in pri tem si misli: Saj še teh
pičlih ne bode. —- Na večer je bilo zbranih do
500, zmiraj še prihajajo — iz radovednosti,

ker je bila v noči cerkev razsvetljena. Pridiga
je bila „o Mariji pribežališču grešnikov", potem
so peli lavrentanske litanije. Pri vrstici „Pri¬
bez ališče grešnikov"  — poklekne vse
ljudstvo in zapoje trikrat: Marija, pribe¬
žališče g rosni kov, prosi  za  nas". Žup¬
nik sam ves ginjen poklekne pred altar, rekoč:
,,0 moja ljuba Mati, saj slišiš, kako te kličejo,
reši jih, ne zavrzi njih prošenj! — In tako je
bila vsako nedeljo in praznik pridiga o Materi
Božji. Začeli so sc vpisovati v bratovščino
,,Srca Marije".  Ljudij se je vsak večer več
zbiralo, pridige so hodili redno poslušat in pre¬
jemali sv. zakramente, k bratovščini so pridno
pristopali, tako da je bilo 1. 1840 samo v' Pa¬
rizu vpisanih 200.000. Stvar so je naglo razši¬
rila po vseh deželah, po celi Evropi. Misijonarji
so jo zanesli v Ameriko in Afriko. Že tistega
leta jo bilo po raznih deželah podružnic 153.
Sedaj pa je podružnic toliko tisoč, kolikor šteje
krščanstvo stoletij — namreč 19.000, (reci de¬
vetnajst tisoč).

Po tej bratovščini se je češčenje Marijo
povse obnovilo, ko so slišali pridige o Srcu Ma¬
rije in začeli bolj spoznavati je. Nekaka nova
luč je zasijala ljudem in celo takim družinam,
ki so imele prej malo ali nič spoštovanja do

— 9  -

Marije, so se vnela srca za Marijo potem, ko so
slišali govore o Srcu Marije. — Koliko pomaga
skupna in združena molitev za spreobrnenje
trdovratnih grešnikov, to bomo še slišali v teku
meseca. Vzemimo si to-le za

Nauk.

Za prvi dar v mesecu majniku imamo
resnobno voljo in trdni sklep, da si vzamemo
za zgled Marijino Srce, in da hočemo po
zmožnosti posnemati je s pomočjo Božjo.

Molitev.

O presveta Mati mojega Gospoda! dobro
vem, da ti ne bom dopadel, nisem vreden tvoje
ljubezni, če ne poznam tvojega mišljenja, tvo¬
jega Srca in tvojega življenja. Zato srčno želim
svoje srce vravnavati po tvojem. Jaz bi rad in
želim, da bi kakor ti obrnil svojo ljubezen ne¬
razdeljeno na Boga, da bi mu dopadel. Jaz bi
bil rad tako čist, tako ponižen, tako potrpežljiv,
tako odkritosrčen, kakor je bilo tvoje Srce; jaz
bi rad ljubil vse ljudi, tudi svoje sovražnike,
jim ustregel, bil milosrčen, kakor ti. Toda moje
srce je v tem oziru povsem drugačno. Vem že
naprej, da me bo veliko stalo, da bi vsaj od
daleč bil tebi podoben. Sam ob sebi tega nisem

10  —

zmožen. Vem pa pa tudi, da ti bolj želiš kakor
jaz, da bi bil tebi podoben. Zato te prosim,
stopi pred tvojega Božjega Sina in prosi zame
kakar prosi mati za otroka, naj mo opominja,
naj me naganja, da bom bodil za teboj; prosi,
naj vpodablja moje srce svojemu in tvojemu
Srcu. O Marija! usliši me. Amen.

Drugi dan.

Češčena Marija in Marijino Srce.

Pričnimo premišljevanje Srca Matere Božjo
s tem, da premišljujemo molitvico ,,Ceščena
Marija".  V tej molitvi je Srce Marije nasli¬
kano in popisano od trcli mojstrov: — od
Boga, — od sv. Elizabete — in od katoliške
cerkve. Kar je tukaj rečeno o Mariji in k Ma¬
riji, to meri ravno na Nje Srce in bo še-le
potem prav umevno, ako je obrnemo na Njeno
Srce. Poslušajmo te učenike, in zapomnimo si,
kar govore o Srcu Matere Božje. — In da se
boš raje učil, naj ti povem še to, da Mati
Božja na to molitvico prav veliko da.

Ta prav katoliška molitvica, ki se glasi
vsakdan milijonkrat k Mariji, ima v svojih treh
oddelkih nekaj trikrat duhovito vzvišenega v
sebi. Prvič je ta molitev poz dr a vi jenje,
drugič pohvala,  tretjič prošnja  za  po-
m o č. Vse troje izvira iz srca. — Pozdrav je
poslan od srca Božjega; pohvalo izreka srce
Elizabetino; klic za pomoč prihaja iz srca ka¬
toliške cerkve, katoliških kristjanov.

— 12

Katoliški kristjan sprejme to trojne srce v
svoje srce, ter pošilja iz svojega srca to lepo
molitev na Marijo kot najlepši pozdrav, kot
pravično pohvalo in kot srčno ponižno prošnjo.
Torej je „Ceščena Marija“  molitev iz
srca, srčna molitev.

Je pa tudi „Oeščena Marija" molitev na-

v

merjena prav na srce.  Čudno je, kako včasih
mala beseda vpliva na človeško srce, sedaj v
veselje, sedaj v žalost. Izreci malemu otroku
ime: oče — mati,  tako je veselo ginjen, da
kar zaradi; naznani materi, da jej je ljubi
otrok umrl, tako jo srce zaboli, kakor bi jej
nož v prša zasadil; opomni človeka na kako
veliko radost, ki jo je kedaj imel, kar obraz
se mu spremeni, oči se zasvetijo, usta nategnejo
se na smeh. — Znano je, da je prečisto Srce
Marije najvočje, najsvetejše veselje takrat do¬
živelo, ko jej je angelj Gabrijel naznanil, da bo
Mati Božja postala, pa vendar devica ostala.
Tako goreče je prosila vedno Boga, naj bi
kmalu poslal Odrešenika; vsaka devica iz hiše
Davidove je imela pravico do materinstva, pa
sama na sebe še mislila ni, ker je devištvo
obljubila in se tako izključila. Sedaj pa zasliši
take besede. Kolikorkrat od tistilimal kristjan
opomni Marijo na ono radost s tem, da po-

13

navija Božji pozdrav pobožno ter pobožno moli
„Ceščena Marija", tolikrat se ogreje Njeno Srce,
ter jo nagne, da tudi Ona njemu izkazuje ra¬
dost in ga uslišuje.

Sv. Mehtilda pripoveduje, da se jej je zgo¬
dilo to-le: Ko sem slišala v sabotni maši za¬
četek maše: „B o d i pozdravljena sveta
Božja porodnica  — zdihnila sem k Mariji:
„0 nebeška kraljica, ko bi jaz mogla tebe po¬
zdraviti s takim pozdravom, kakeršnega si še
ni izmislilo nobeno človeško srce, oj kako bi
bila vesela!"

Tisti trenutek se je prikazala nebeška
Devica, na prsih je imela zapisano z zlatimi
črkami celo „Ccščeno Marijo"  in rekla: „S
takim pozdravljen jem me še ni noben človek
pozdravil. Tudi me ne more noben človek
sladkeje pozdraviti, nogo on, kateri me po¬
zdravi z ono ljubeznijo, kakor me je pozdravil
Bog Oče z besedo „Ave — Oeščena"  ker
me je v svoji vsegamogočnosti izvolil, da sem
prosta vsega zla, krivde in kazni. Tudi Bog Sin
mo jo razsvetlil z nebeško modrostjo,  da
sem svitla zvezda in da bosta razsvitljena nebo
in zemlja; to pomeni ime Marija morska
zvezda.  Tudi Bog sv. Duh me je obogatil
obilno z milostjo,  tako da vsak prejme mi-

— 14  —

lost, kdor je želi; to pomenijo besede — mi¬
losti polna.  — Besede: Gospod  je  s ta¬
bo  j me opominjajo na neizrekljivo združenje
z Bogom, in na skrivnost, katero je storila v
meni cela sveta Trojica, da je bistvo mojega
telesa zedinjeno z Božjo natoro v eni osebi, in
da je Bog postal človek. Koliko radostij, ko¬
liko blaženostij sem občutila takrat, tega
ne more okusiti noben človek. — Po bese¬
dah: „B laž en a si med ženami"  — spozna
in pričuje vsaka stvar, da sem blagoslovljena
in povzdignena in vredna biti blagrovana nad
vse stvari nad nebeške in zemske. — Z bese¬
dami: „Blažen je sad tvojega telesa"
— je proslavljen veličastni sad mojega telesa,
kateri oživlja, posvečuje in na vekomaj blago¬
slovi vse stvari".

Ker torej dela to češčenje Mariji toliko
veselja, je pač tudi pričakovati, da bo milo-
stiva, dobrotljiva Devica povračala vsakemu, kdor
jo rad tako obveseljuje. Seveda, tak pozdrav
mora pa prihajati iz ljubečega, častečega srca,
da bo segel Mariji v srce. Brezmiselno, brez¬
srčno blebetanje ne pomaga nič; kajti Ma¬
rija gleda na srce ravno tako, kakor Bog,
ne pa na žebranjc jezika; kakor Bog, povra-
čujo tudi Marija ljubezen in pobožno češčenje

15

srca,  ne pa šepetanja, šumljanja ustnic in
besedij. Zato t  je Mariji bolj dopadljiva ena Če-
ščena Marija, ako jo moliš vsak dan iz Srca in
premislekom, nego celi rožni venec, če ga tje
v dan zbrbljaš.

Kako mogočno vpliva srčna molitev na
Srce Marije, kaže nam ta-le dogodbica: — V
neki cerkvi na Francoskem je bila vpeljana
bratovščina Srca Marije. Bila je lepa navada,
da so pri bratovski pobožnosti molili po 10
Oeščena Marij, in pri vsaki je bil imenovan
namen, za katero vrsto grešnikov sc moli, na

, v

primer, pri prvi Geščena Mariji:  „Molimo
za grešnike, kateri so v smrtni nevarnosti 44  in
dalje pri drugih za drugačne; pri deveti
Geščena Mariji  je bilo rečeno: ,,Za one
grešnike, katere je m i 1 o s t Božja da¬
nes v to cerkev pripeljala 44 .

Tako je bila enkrat zopet bratovska po¬
božnost, ljudje so prav goreče molili za spre-
obrnenje grešnikov navadnih 10 Ceščcna Marij;
ko je pri deveti  napovedal duhovnik: „Mo-
limo za onega grešnika, ki ga je da¬
nes milost Božja pripeljala v to cer¬
kev 44 ,  — rekel je eden navzočih, (bil je ime¬
niten gospod) sam pri sebi: „Ta grešnik sem
jaz 44  — poklekne in prav živo goreče moli

- 16  -

Ceščeno Marijo, in solznih očij obljubi za trdno
Bogu, da bo življenje p o vse poboljšal. Že
preje je imel nekaj časa sem polovico  spre-
obrnenja na mislih. Da bo bolj umevno, sezimo
nekoliko nazaj, da vidimo kako je to bilo.

Ta človek je bil v mladosti prav pobožen
sin imenitnih starišev, bil je jako izobražen.
Ko pride med svet, postane kmalu mlačen,
mrzel. 20 let že ni bil v cerkvi, molil nič.
Vse jo bil, samo kristjan ne; vere pa vendar
ni zatajil. K sreči je imel prav pobožno sestro,
ki ga je jako ljubila, pa bila je nuna, in kot
nuna ni mogla nič druzega storiti za spreobr-
nenje njegovo, nego molila je, priporočala je
bratovščini Srca Marije, naj molijo po cc. 'mah
za spreobrnenje brata. Bilo je na dan sv.. ’ n vla
25. januvarja 1863. V glavni cerkvi bratovščine
so molili tisto deveto Ceščeno Marijo za spre¬
obrnenje, in on je bil pri nekem prijatelju, ko J
stopi iz hiše, bilo mu je, kakor bi mu kedo ■
rekel na uho: „Avgust, Avgust! sedaj pride
usmiljenje Božje tebi". — Kar naenkrat mu }
stopi čelo grešno življenje pred oči, da ga je (
bilo groza. Ves ginjen hiti naglo domov, in po- j
klekne in moli, zopet enkrat, sklene da bo x
spremenil svoje življenje; toda čisto Bogu udati j
se in popolno po krščansko živeti, tega še ni r

— 17 —

sklonil. Celi teden se je boril sam s saboj;
prihodnjo nedeljo gre v ono cerkev, in ondi so
ravno molili za tistega grešnika, ki ga je
usmiljenje Božje v to cerkev pripeljalo. Ondi
se je spreobrnil iz celega srca, stopil je pozneje
v red trapistov. V zahvalo je postavil v cerkev
bratovščine kamnito ploščo z napisom:

Spreobrnjen po priprošnji Marije, dne 25. ja-
nuvarija 1863, ker je družba Marijinega
Srca molila za-me. Zahvaljujem se Bogu,
in prosim kesanja, in milosti. A. S.

Glej kristjan! ta Gospod je imel zahvaliti
milost spreobrnenja devetemu pozdravu, pohvali
in klicanju k Srcu Marije; molitev je šla lju¬
dem' liz srca in je segla Mariji v srce. — Tudi
tebi naj gre molitev iz srca. Naredi pa tako-le:
- Stopi spoštljivo pred podobo Matere Božje, po-
o 8'lej jo, kakor bi stal pred njo v nebesih in

0 z dih n i:

e  O ljuba Mati mojega Zveličarja! jaz bi
11  rad ponovil tvojemu Srcu tisto radost, katero si
e  občutila, ko ti je angelj prinesel pozdrav od
Boga; zato te pozdravljam iz globočine srca in
_ rečem z Gabrijelom: ,,Ceščena Marija — mi-

1  losti polna — Gospod je s teboj, — blažena si
11  med ženami".

Šmarnico.

2

— 18  -


O ljuba Mati mojega Izveličarja! jaz bi
te rad bvalil zaradi tvoje visoke časti, ker te
je Bog tako povzdignil, da je tvoje Srce pri¬
pravil za vredno bivališče svetemu Duhu in
tako za vredno materno srce. Stori me vrednega,
da te hvalim, o presveta Devica! Hvalim te iz
globočine srca, ter rečem z Elizabeto: „Blažcna
si med ženami, in blažen je sad tvojega telesa
— Jezus“.

O ljuba Mati mojega Odrešenika! tvoje
usmiljeno srce bi rad nagnil k usmiljenju z
vsemi revnimi grešniki, z vsemi živečimi in
umirajočimi, da bi po tvoji vsemogočni pri¬
prošnji nam pripravila in prinesla pomoči od
Boga; zato zdihujem iz globočine Srca v bese¬
dah svete cerkve: ,,Sveta Marija! Mati božja!
prosi za nas — grešnike — sedaj in ob naši
smrti ni uri! — Amen", — tako naj bode.

Nauk.

Navadi se, da boš molil „Ceščeno Marijo"
prav počasi in s premislekom, da čuti srce, kar
usta govore.


-•-36  -

Tretji dan.

Ponižnost Srca Marije.

Cešcena Marija.

Loreto je slavna božja pot Matere Božje
na Laškem. V v-eliki, krasni cerkvi stoji kot
kapela , mala hišica. Ta hišica je rojstna hiša
Marije, lastnina svetega Joahima in Ane; tu je
bila rojena Marija, tu je živela sveta družina
Marija, Jožef z Jezusom. Ko so se Turki po¬
lastili svete dežele Palestine, prestavila je pre¬
vidnost Božja hišo iz Nazareta v krščanske
kraje, da ne bi ostala v oblasti nevernikov.
Lota 1291 so jo prenesli angelji v noči 9. maja
na Trsat pri Beki; leta 1294 10. decembra je
bila hiša čudovito prenesena na Laško v gozd
vdove Laureta.

V tej hišici so se godile reči prečudne in
pomenljive za celi svet; vredna je, da romajo
L' a  ljudje od vseh krajev. — V tej hišici je
nekoč Marija po svoji navadi goreče molila, da
In sc Bog usmilil ljudstva, ter poslal kmalu
Odrešenika. Kar stopi angelj pred njo. Kaj je
angelj? rekel bi, da je angelj božji pismonoša;

— 20  —

to pomeni vsaj njegovo ime. Angele  j n pomeni
v grškem jeziku naznanjati;  pismonoša ali
naznanjevavec ima po svojem poslu sploh spo¬
ročiti, kar mu je naročeno.

Kar torej angelj poroča Mariji, to je na¬
ročilo in ukaz Boga samega. Prva beseda, ka¬
tero Gospod Bog sporoča po poslancu Devici v
Nazaretu, je bila: A ve! Ceščena Marija!
— Pozdravljena bodi!

V stari zavezi je Bog večkrat pošiljal an-
gelje ljudem, pa take besede ni nikoli nobeden
nobenemu prinesel od Boga. Torej je ta po¬
zdrav od Boga za Marijo nezaslišano odliko¬
vanje; ravno tako je nezaslišano dalje sporo¬
čilo, da bo Marija postala Mati Božja. Pa o tej
časti danes ne bomo govorili, ampak ostanimo
raje pri — pozdravu;  premislimo prav do
dna ,,Ceščena Marijo",  na dnu se bo sve¬
tilo Srce Marije.

Vprašal bi človek, zakaj pa je Gospod Bog-
ravno Devico Marijo tako visoko povzdignil nad
vse ljudi, tako odlikoval pred vsemi, da jo po¬
zdravlja: Ceščena, pozdravljena bodi,
kakor nobenega človeka, nobenega angelja ?
Kaj mu je ravno na njej tako močno dopadlo ? Na
to vprašanje odgovarja Bog sam. V svetemu pismu
berem zapisano: „Ponižnemu deli Bog milost —

— 21  —

skazuje dopadajenje, ljubezen". (Pet. I. 5. 5.
Jak. 4. 6.) Kolikor bolj je človek ponižen pred
Bogom, tem več milostij prejme od Boga; in
če prejme največjo milost, je to gotovo zna¬
menje, da je najponižnejšega srca. Ker pa je
Bog dal svojega Sina Mariji za Sina, je to do¬
kaz, da nje našel pri njej najponižniše srce. In
tako posveti ta prelepi pozdrav, in ta preobilna
milost v Marijno Srce in kaže njeno po¬
nižnost.

V dokaz Marijne ponižnosti  naj ome¬
nimo par očividnih resnic. Na primer: Marija,
najčistejša vseh stvarij, jo dobro vedela, da
nima osebnega greha; in da je polna milostij, pa
o vsem tem je skrbno molčala, nobena živa duša
ni o tem nič izvedela. Zato so jo imeli ljudje
za navadno Evino hčer! vso darove in milosti
je hranila pokrite pod plaščem ponižnosti. Oj,
ko bi se ženske današnjih dnij hotele od Marije
učiti molčečnosti! (Patis.)

Dalje, celi dogodek oznanenja je živi zgled
ponižnosti,  ko je zagledala angelja v mla¬
deniški podobi, prestrašila se je, saj še ni vi¬
dela angelja v človeški podobi, mislila si je
tudi, če ni to skušnjava, ker satan se tudi spre¬
meni v angelja, to je vedela dobro. Ko se v
razgovoru prepriča, da je vse to od Boga, da

— 22

bo Mati postala Odrešenikova, ker že toliko
časa zanj prosi, tla bo Devica ostala pri vsem
tem, vdala se je v voljo Božjo iz pokorščine do
Boga in iz ljubezni do človeštva, čeravno je
vedela po prerokih, koliko bo trpel Odrešenik,
koliko bo prestala njegova mati. Ni se prevzela
visoke časti, ampak rekla: „DekIa sem Go¬
spodova 1 ',  pripravljena služiti in vse pretrpeti.
— To je prava ponižnost.

Pridenimo še to-le: Marija je bila mati in
devica ob enem; nevesta svetega Duha; njeno
dete je bil Sin Božji, Ona pa Božja Mati, ker
je imela z nebeškim Očetom jednega in istega
Sina. Pa ponižnost jej je velevala, prikrivati te
čudovite roči; molče je poslušala, kako so ljudje
Božjega Sinu imeli za Jožefovega otroka, in ga
sploh imenovali prostega, revnega tesarja. Le
poslušajmo, kaj pravijo evangelisti. Pri Janezu
(6, 42.) beremo: „Judje so rekli: „Ali ni
to Jezus, Jožefov sin, čegar očeta in mater
mi poznamo"? — Pri Matevžu (13. 55):
,,Zavzemali so se in rekli: Od kodi ima on
tako modrost in čudeže? Ali ni tesarjev sin?
Ali se njegova mati ne imenuje Marija?" — Pri
Marku (6, 2.) ,,In so rekli: Od kod ima vse
to? Kakšna modrost mu je dana! Ali ni ta te¬
sar sin Marije in brat Jakobov?" — V kratkem

rečeno kakor v tek, tako je kilo Marijino Srce
vselej vravnano po volji Božji v vseli rečeh.

Sin Božji kot človek je izvolil Davida za
pradeda ne zato, ker je kil kralj, ampak ker
je imel bogoljubno srce. Ravno tisti sin si je
izvolil izmed vseli žena  Marijo za mater,
ker je imelo njeno Srce med vsemi ženami v
najobilniši meri tisto čednost, katera je Srcu
Jezusovemu naljubša — namreč ponižnost.

To treka dobro premisliti, kristjan! Kedar
pozdravljaš Mater Božjo z božjim pozdravom —
Češčena Marija,  mora priti ta pozdrav iz
krščanskoponižnega srca; če ne ga Marija ne
bo sprejela. Saj bi tudi ti tako naredil. Ako te
pozdravi kak tebi zopern človek, te tak po¬
zdrav ne bo obveselil, še zopern ti bode, ker
ne maraš občevati s takim človekom. In po¬
nižnemu Srcu Marije ošabno srce ne more
dopadati. Le pomisli to - le: Ti bi pozdravljal
v rožnem vencu Jezusovo Mater po deset¬
krat s Ceščena,  ali bodo te petdesetere
,,Češčena“  dišeče cvetlice, da ki jih bila Ma¬
rija vesela? Ako ne izvirajo iz ponižnega srca,
so to gnjila, zoprno dišeča zelišča, ki ne do-
padajo Mariji. Kako rada sprejema angeljsko
češčcnje od ponižnega srca; kako ga povračuje
kaže nam ta-le vzgled:

— 24  —

Blaženi  Frančišek Patricij, iz reda
servitov, to je Marijinih služabnikov, je živel
prav pobožno; sobratje so ga občudovali in imeli
za svetnika. To čislanje pa njemu ni bilo všeč,
ni mogel prenašati tega. Zato je prosil pred¬
stojnike, da je šel iz samostana in prebival je
v nekem brlogu. Vedno je molil za vse žalostne
in trpeče. Že  preje je bil očetovsko dedščino
razdelil med reveže, da razdal jim je še svojo
obleko. Njegova ponižnost ga je naredila za
postrežnika vsem. Sploh so ga imenovali vzor
ljubezni do bližnjega.

Pa na svojo ponižnost se ni veliko zanašal,
strogo je pazil na čute, in telo skor preveč
mrtvinčil s postom in delom. Vendar je bil
nekoč grdo obrekovan, da ima neko nedopustno
prijateljstvo, češ, zato je šel iz samostana v
gozd. Patricij se ni veliko zmenil za svojo čast
in dobro ime, pa vendar ga je peklo, ko bi se
kdo pohujševal na takih bedarijah. Molčal je,
molil in pridigoval kakor preje. Glejte tako,
tolika je bila ponižnost njegova.

Posebno je ljubil in častil Marijo celo
svoje življenje. Ze v mladosti ni nikdar šel
mimo podobe preblažene Device, da bi so ne
odkril in jo pozdravil s kratko molitvico. Kedar
so se njegovi vrstniki kratkočasili po veselicah,

— 25 —

šel je on pred podobo Marije in razgovarjal z
Marijo. Posebno rad je molil Angeljski po¬
zdrav. V samostanu je molil po 500-krat na dan
Peščena Marija.  — Tak pozdrav božji priha¬
jajoč iz srca podobnega Marijinemu Srcu je bil
dopadljiv Mariji; to je bil vonj blagih, lepo
dišečih rožic. Zato mu je tudi enkrat povrnila
z rožicami.

Nekega dne namreč gre Patricij in mesta
na deželo pridigat. Na poti ga obide taka sla¬
bost, da se vleže na travo počivat. Po cesti
pride Marija v podobi lepe gospe in mu ponudi
šopek lepih, dišečih cvetlic, močni vonj ga tako
okrepča, da vstane in gre v samostan. Šopek
rož postavi pred podobo Matere Božje — pa
leže v posteljo, da bi se pripravil za srečno
smrt. Obiskala ga je Marija z Detetom in po¬
vabila v nebesa. — Po verodostojnih pričah
zrastla je mu na grobu lepa lilija, in na vsacem
peresu je bilo z zlatimi črkami zapisano:
,,Ceščena Marija".  — Glejte kristjani!
tako ljuba in draga je prava ponižnost Bogu
in Mariji.

Nauk.

Krščanska duša! vadi se vsak dan potrpež¬
ljivosti. Ge ti ni kaj prav, tiho bodi nekaj časa,
misli si, naj bo to za pokoro, naj bo za duše v

- 26  —

vicah. Potem govori mirno brez srditosti. Najboljši
pomoček za potrpežljivost je ponižnost. — Po¬
nižnost pa ni prirojena človeku. Ta se mora
šele pridobiti in privaditi. Človek mora najpreje
spoznati svoje slabosti, da jih premaga, mora
prositi Boga pomoči, in Bog mu je ne bo od¬
rekel, taka prošnja je znamenje, je vaja v po¬
nižnosti. Kolikor večkrat prosi, tembolj se vadi
v ponižnosti. Ponižnost in potrpežljivost se med
seboj podpirata, kolikor bolj je človek ponižen,
tembolj bo potrpežljiv. Torej ponižaj se v mo¬
litvi in pridobil si boš potrpežljivost. Moli
pa tako:

Molitev

(za ponižnost.)

Vem in sprevidim: velika zmota in ošab¬
nost bi bila, ko bi menil človek, da more sam
od sebe živeti prav po krščansko. Verujem in
popolno priznam resnico božjih besedij našega
Gospoda in Izveličarja: „Brez mene ne morete
ničesar storiti". Sem tudi prepričan, da imam
vzrokov biti ponižen, da moram Bogu pripiso¬
vati vse, kar je dobrega na meni. Pa moram
tudi priznati, da sem velikrat nečimern, da že¬
lim in iščem hvale in časti od ljudij. O moj
Bog, dobrotljivi Gospod, iztrebi že enkrat to
ošabno drznost iz mojega srca; daj mi spoznati,

27  —

da sem omahljiv in reven, da sam od sebe ne
morem ničesar dobrega storiti. Zaupajo na
tvojo pomoč sklenem, da bom odslej vse take
misli in želje opustil, da bom vse le samo tebi
pripisoval.

O preblažcna Mati Božja! ta sklep položim
pred tvojo čisto Srce kot dišečo rožico; rad bi
obveselil tvoje Srce. Pa ta rožica je vela, ka¬
kor cvetje bolnega drevesa. Pritisni jo na svoje
ponižno Srce, da dobi moči, da sc okrepča, da
vstraja v potrpežljivosti. Oj mogočna pomočnica,
pomagaj mi, da bom zmiraj bolj ponižen, bolj
potrpežljiv, da bo tvoj Božji Sin hotel bivati v
mojem srcu, kakor je bival zadovoljno pri tebi.
O Marija, usliši mojo ponižno prošnjo! Amen.

Četrti dan.

Lepota Srca Marije.

Milosti polna.

Precej za pozdravom: „Ceščena Marija",
je rekel angelj po božjem naročilu: Milosti
polna.  Marija je imela že v srcu celo obilico,
polno število posvečujoče milosti. — Marija je
bila polna vere, polna upanja, polna ljubezni;
bila je obdarjena s ponižnostjo, pokorščino in
potrpežljivostjo. To je bila najlepša duša, ki jo
je ustvaril Bog - . Vse milosti in čednosti jej je
Bog -  vlil v srce. To vemo dobro, saj nam Bog
sam poroča po apostolu Pavlu v listu na Kim-
Ijane, ondi je brati v 5. poglavju, vrsta 5. ta¬
kole: „ Ljubezen božja je po svetem Buhu raz¬
lita v naših srcih".

Zakaj je rečeno: v naših srcih?  —
zakaj ne: v naši duši?  — ali sploh: v nas?
— Da odgovorimo na to vprašanje ni ravno
treba mnogo učenega besedičenja; to je sveto¬
pisemski izraz. Saj slišimo v evangelju večkrat
besedo: „In Marija si je to k srcu vzela, v

— 29  —

srcu ohranila," ona namreč si je reč zapomnila
in jo premišljevala. Iz teh besedij nam je to¬
liko gotovo, da je sv. Duh izvolil Srce Marijno
za posodo, kamor je pokladal vse darove. —
Kar stori Bog sv. Duh človeku pri sv. krstu,
to je storil Mariji pri spočetju; toda v obšir-
neji meri, z veliko večjo obilico. Marija je bila
spočeta brez podedovanega greha; dobila jo za¬
vestno pamet, da je začela precej prav misliti,
in obračala vse misli na Boga. Vsaka dobra
misel je bila njej v zasluženje, in tako si je
nabirala neštcvilnih milostij. Tako je resnično,
da je sv. Duh vse zaslužne misli, vse milosti
v nje srce založil. In tako se more po pravici
reči: Marijno Srce je bogato milostij, nobeden
prostorček v srcu ni prazen milostij — torej
m i 1 o s t i p o 1 n o Srce.

In sedaj premislimo malo zaklade, kateri
so naloženi v zakladnici Srca Marije. M treba
veliko govoriti in razkladati, nego samo to:
Kar podeli sveti Duh pri krstu vsakemu kri¬
stjanu, to je položil v veliko obilniši meri Mariji
v srce pri spočetju. — Le pomisli kristjan,
koliko zasluženj, koliko novih milostij si je pri¬
dobila Marija v devetih mesecih, ko jej je bilo
v zasluženje vsak vdarec žilice, vsaka misel
vsacega trenutka že v maternem telesu.

30 —

Kristjan! ko si bil krščen, takrat je sv.
Duh izbrisal tebi podedovani greh, tvoje srce
je postalo čisto, brezmadežno; potem je vlil v
tvojo dušo posvečujočo milost. Tako si postal
živ otrok; kakor ko bi dal mrtvemu otroku, ki
na parah leži, zopet življenje, da živi. Postal
si otrok božji, ki živi in si lahko nabira za¬
kladov za daljno, večno življenje, iz otroka
mrtvega si postal otrok živ. Dalje si prejel se¬
dem darov svetega Duha; prejel si dar mo¬
drosti, dar razumnosti in kar je drugih. In če
živi kristjan, kakor bi moral živeti po krščansko,
tako rastejo darovi, se širijo, se razcvitajo lepo
ter obrode obilne dušne sadove;  obrodo sa¬
dove, darov svetega Duha. Take dušne sadove
našteva sv. apostclj Pavel v listu Galačanom
in našteje jih dvanajst, (poglavje 5. vrsta 22.
23.), namreč: Ljubezen, — veselje —
mir — potrpežljivost — milosrčnost

— dobrotljivost —- prizanesljivost

— krotkost — zvestoba — zmernost

— zdržnost — čistost.  Vse to ima človek
oživljen od Duha božjega.

Vse to moramo v popolni meri po pravici
verovati in trditi pri ljubi Materi Božji. In tako
je lahko napisati cele lepe litanije od presve¬
tega Srca Marije, ki se opirajo na verske resnice.

— 31

Marijno milosti polno Srce je torej čisto,
brezmadežno srce; srce polno čeznatornega
življenja; modro, razumno, bogoljubno, močno
srce; srce polno dobrega sveta, nebeške mo¬
drosti, bogoljubnosti.

Milostljivo, Ijubeznjivo, radostno, miro¬
ljubno, potrpežljivo, dobrotljivo, prizanesljivo,
srce; srce polno krotkosti, zvestobe, skrom¬
nosti, zdržnosti, čistosti, nedolžnosti.

Glejte, to je celi majnik poln veličastnih
cvetlic in nebeške krasote v Srcu Marije. Ni
čuda, da ima sam Gospod Bog veselje nad
njim, kedarkoli je pogleda, in vidi svojo lastno
podobo kakor v zrcalu; ni čuda, da spoštljivo
zre v svojo sveto stvar, jo lepo pozdravlja po
angelju z besedami: „Polna  mil  o s ti  j“.

Ako hočeš torej predragi kristjan imeti do
Marije nekako nebeško spoštovanje, jo hvaliti
opevati in razveseljevati s pesmijo, katero je
zložil sv. Duh,  predlagal v nebeški melodiji
angelj Gabrijel, sprejmi to sveto besedo v srce;
pomisli, kako obilna hvala je njej; po¬
glej ponižno pobožnega srca v Srce vzvišene
Matere Božje in začni opozarjati Marijo na ve¬
ličastvo, katero je založil Bog v njeno Srce. To
je najlepša, najbogatejša Marijna pesem. Na
petju ravno ni ležeče, saj menda Gabrijel tudi

— 32 —

ni pel, vendar so jo te besede bolj obveselile,
kakor petje tisočerih glasov z godbo vred.

Med dvanajsterimi sadovi, katere je po
besedah sv. Pavla zasadil sv. Duh v Srce Ma-
rijno, sta tudi navedena milosrčnost in do¬
brotljivost,  in te skaz u j e Marij a 1 j udem.
Marija je milostij polna ne sama za - se, ampak
dobrohotna in milostiva tudi za nas. Ona je
tako dobrega srca, da je vesela, če pride kdo
k njej in jo prosi pomoči. Od tod pride, da
rada usliši molitve, če prosijo pobožni kristjani
nje neomadeževano Srce za revne grešnike. Za
dokaz temu naj nam bode ta-le list, ki ga je
pisala neka nuna 1. 1864. bratovščini ,,Srca
Marije"  v Parizu kot

Zgled.

Nuna piše: »Prečastiti gospod predsednik
bratovščine Srca Marije! Več let je že preteklo,
kar smo priporočile v molitev bratovščini veli¬
kega grešnika. Obljubile smo, ako bo uslišana mo¬
litev, da bomo poročale vašemu časopisu v za¬
hvalo Mariji in vaši molitvi. In ker je Marija reč
tako lepo izpeljala, da se jo popolno spreobrnil,
moramo obljubo spolniti. Bilo je vse tako-le.

Ta človek je v mladosti prav dobro študiral,
izšolal se je in bil jo nepokvarjen, še pobožen

33  —

je bil. Stopil je v duhovsko semenišče, potem
je šel k šolskim bratom in slednjič je postal
trapist. Rekel je, da mora skusiti, kateri stan
mu bo najbolje ugajal. Toda neka trmoglavost
in neukrotljiv značaj, da sc ni maral udati no¬
benim uzdam, da sc ni mogel držati nikakršnega
dnevnega reda: ni mu dal vstrajati v teh po¬
štenih stališčih.

Sel je k vojakom, boril sc pri Waterloo.
— Prišel je domov, odprl prodajalno in se
oženil. Imel je blago ženko in eno dobro
hčerko. Žena mu je zgodaj umrla od britkosti
zarad njegovega nerodnega življenja. Hčerka je
bila nam izročena v odgojo. In tako smo spo¬
znale ubogega človeka dobro. Trdil je kar na¬
ravnost, da ne veruje na Boga, da si šteje v
čast, če podobe svetnikov in križicc kar drobi
in v ogenj meče, izvzemši eno podobo, po¬
dobo Marije; da sovraži vse, kar ga spominja
na krščanstvo.

Nekoga dne sem spremila njegovo deklico
na pogovor v doljno sobo. Ondi nastane tale
razgovor med nama. On prične: ,,Dobra sestra,
kako vam pride neumna misel v glavo, da ste
prišli semkaj in sc daste zapreti med to ozidje ?
ali res-verjamete na te neumnosti, na te sa¬
njarije ?“ — Odgovorim: „Srečno se štejem, da

Šmarnice. 3

— 34  —

morem v miru Bogu služiti; vesela sem, da
zvesto verujem vse, kar nam veleva sv. katoliška
vera. Verjemite tudi Vi gospod, saj ste iz¬
obraženi; toda vaše življenje vam jemlje vero,
da ne morete slišati resnobnih večnih resnic!
Kor nočete spremeniti svojega življenja, pa
pravite, da ne verujete in uničujete svete po¬
dobe 1 '. To sem malo preveč rekla — pa za-
sučem in ga vprašam: „Ali uničujete tudi podobe
Matere Božje?"

Z nekako zadovoljnostjo odgovori: „Ne!
teh ne; ona je moja mati. Se oni teden sem
jedno kupil". — Odvrnem mu: „Kakšno na¬
sprotje je to: Kako morate materi dopasti, če jej
sina žalite? kako morete Marijne podobe čislati,
spoštovati, če podobe Jezusove uničujete!" — Na
to roče srdito: „Da — on je moj sodnik. Tega
ne trpim! Kaj se on vtika vmes, kar jaz počnem!"

Te besede so mo osupnile, groza me je
obšla, ko sem spoznala njegov dušni stan. Ker
pa je kazal nekako spoštovanje do preblažene
Device, nisem čisto obupala, in takrat smo Vam
pisale. — Bog ga je res k sebi priklical; toda
po trdili preskušnjah. Poslušajte, kaj vse je
prišlo čezenj. —

V kupčiji je bil do tal uničen, vse mu
je bilo prodano, hudo zimo je preživel v

srašni revščini. Nekoč pride k nam in pravi:
„Lakota me tare, prosim, dajte mi par grošev.
Oj, kaj mi je storiti! beračiti moram". — Po¬
magale smo mu, pripravile smo ga v neko tra¬
fiko — pa zaradi nerodnega življenja so ga
kmalo odpravili. Pride zopet; jaz sem mu rekla:
„Druzega ne moremo, ko da vam svetujemo,
pojdite kamenje klepat za cesto posipati, bote
vsaj kruh imeli". -— Zarohni: „Kaj? jaz ka¬
menje klepat — star vojak! tega ne; vse mo
pozna". — Prigovarjam mu pohlevno: „Prijatelj!
spoznajte, da ste vsega sami krivi in vaša ne¬
rodnost. Ako prevzamete vse to poniževanje kot
pokoro za vašo ošabnost, gotovo vas Bog ne bo
zapustil, on bo tako obrnil, da bote veseli sami
in sprevideli, da vas Bog še ni zapustil". Po
daljšem razgovoru je res sprejel moj nasvet ter
stopil v službo. Ali kmalu je zbolel in prišel v
bolnišnico.

V bolnišnici mu je rekel zdravnik na prvi
pogled: ,,Prijatelj! moram vam naravnost pove¬
dati, iz te bolezni ne bote vstali. Ako verujete
na Boga in na večnost, skrbite, da se v resnici
spravite z njim!" Te besede so mu bile strela,
kakor bi mu govoril Bog sam. — Iz bolnišnice
je pisal, naj mu pošljemo »molitvene  bu¬
kvi  c e“, da se bo pripravljal na sv. zakramente

3 *

36 -

in naj mu damo „Tomaža Kempčana“. Čez
dva tedna je pisal, da še nikdar ni bil tako
miren in srečen kakor sedaj; da se je večkrat
spovedal in prejel sv. obhajilo. Obžaluje svoje
prej sne zmote in napake. Hvali dobrega Boga,
da ga je po revščini in z poniževanjem potegnil
nase. In tako je vdan v voljo Božjo srečno uinrl“.

Glejte kristjani! to so obilni sadovi in da¬
rovi, katere je Marija sprosila revnemu človeku
po stanovitni molitvi bratovščino: tako je po¬
kazala milosrčnost in dobrotljivost  do
skesanega grešnika.

Nauk.

Pomisli človek, li kateri slabosti si najbolj
nagnjen. Moli vsak dan eno Češčcno Marijo, da
bi se mogel premagovati in odvaditi sc je.

Peti dan.

Moč Srca Marije.

Gospod je s teboj.

Pomen besedij: „Gospod je s teboj“  se
nahaja v knjigah stare zaveze večkrat; zlasti o
kralju Davidu se bere: „Gospod je bil ž njim“.
Kaj pomenijo take in enake besede, to razlaga
David sam v neki lepi zahvalni pesmi rekoč:
„ Gospod je uslišal iz templja moj glas, in moje
vpitje je prišlo do njegovih ušes; Gospod je
moja skala, moja moč, moja trdnjava kamor
bežim, on je moj rešenik; rešil me je sovražni¬
kov; ob času sile je hodil Gospod pred menoj
in moja podpora je bil Gospod; on je bil moja
moč, moj rešenik, ker sem se držal pota Go¬
spodovega, zakaj vse njegove pravice, postave
sem imel pred očmi. (Knj. kraljev II. 22.). —
Tako je bil Gospod z Davidom  po svoji
mogočnosti, s pomočjo in varstvom. Vzrok temu,
da je bil Bog z Davidom, je bil pa v srcu Da¬
vidovem. In to priča Sin Davidov Salomon re¬
koč: „Ti si skazal svojemu hlapcu, očetu mo¬
jemu, veliko milost, ker je hodil pred tvojim

38

obličjem v resnici in pravičnosti in ravno ena¬
kega srca  steboj“. (Kr. III. 3, 6.) In na drugem
kraji sv. pisma je brati o Davidu: „Njegovo
srce je bilo popolnoma z Gospodom, njegovim
Bogom". (Kr. III.). — Ker je David storil vse,
kar mu je ukazal Bog, ker je s celim srcem
popolno slonel na Gospodu, ter bil mož po srcu
Gospodovem, bil je tudi Bog ž njim, ter mu
spolnil svete in pravične želje.

Po tem je lahko umeti, kaj pomeni to,
če govori angelj k Mariji: „Gospod je s te¬
boj".  On je z Marijo po ljubezni, ki jo ji ska-
zuje; po svoji moči, da jo varuje; po svoji
naklonjenosti, da uslišuje nje priprošnje in svete
želje. Vzrok pa, da je Gospod po nenavadnem
načinu z Marijo, ta vzrok biva v njenem pre¬
svetem Srcu, kakor je bil z njenim svetim pra¬
dedom Davidom. Še bolj po pravici se mora
govoriti o Mariji, da je Gospod storil velike
reči nad njo;  ker je hodila ravnega popolnega
srca  pred Bogom. Ona noče nikoli nič dru-
zega razven kar hoče Bog; nje srce se ravna
zmiraj po volji božji, se peča zmiraj z božjimi
zadevami, zato je Bog ž njo z njenimi namerami,
z njenimi opravili, željami in pobožnimi molit¬
vami; nje srce je neprenehoma pri Bogu, zato
je tudi srce Božje ž njo.

39  —

Krščanska duša, sedaj boš razumela nekaj
važnega, kar si je treba zapomniti. Ali morda
veš, zakaj Bog tako rad usliši priprošnje*
katere Marija polaga pred božji prestol za nas
revne ljudi? Srce Marije se popolno vjcma z
Bogom tudi pri prošnjah; ona prosi vselej samo
za to, kar hoče Bog, in kakor hoče Bog. Zato
so njene prošnje tako mogočne in izdatne, da
jo Bog vselej usliši. Marija in Bog sta enega
srca. Mi pa včasi neumnega srca prosimo kaj
tacega, kar je zoper voljo božjo, zato nas često
ne usliši.

Marsikateri kristjan zdihuje: Toliko molim,
tako goreče sem prosil Marijo v veliki potrebi,
pa nisem uslišan, ali morda moja prošnja pri
Mariji ni bila izdatna, — ali morda njena
prošnja pred Bogom ni veljala? — Kristjan!
kaj je prav za prav vzrok temu, tega ti ne
morem povedati. Pa opozarjam te, migljej ti
dam. Glej! Kristus naš Gospod je molil na
Oljski gori v smrtnih težavah, prosil je Očeta,
naj mu odvzame kelih trpljenja. Pa kelih mu
ni bil odvzet. — Ali morda vsemogočna moli¬
tev Jezusovega Srca ni nič pomagala, nič ve¬
ljala? O pač! Njegova molitev je bila natančno
uslišana na dve strani. Za prvo, Kristus je
prosil Očeta še-le takrat, naj odvrne kelih, če

- 40 —

bo Očetova volja; če pa no, naj mu da kelih
do dna izpiti. Oče mu ni odvzel keliha —
sicer bi svet ne bil rešen. In tako je bila mo¬
litev uslišana od druge strani, izpolnjena je bila
Očetova volja. Ali Oče mu je dal drugo dobro,
česar Sin niti prosil ni; poslal mu je angelja,
ki mu je okrepčal človeško natoro — božja
namreč sploh ni trpela.

Sedaj boš uvidel, da Mati Jezusova ne bo
prosila drugače, nego je prosil Sin Očeta svo¬
jega. Oe jo torej kličeš za priprošnjo, ona bo
tvojo prošnjo Sinu predložila, pa tako, da naj
ti pomaga, ako jo to po njegovi volji in bo po
ljubeznjivi previdnosti tebi na korist; ako pa
ni, naj te pusti v trpljenju. Naj že Sin obrne
prošnjo kakorkoli, Marija bo vselej uslišana; saj
je prosila samo to, da naj se zgodi njegova
sveta volja.

Ni torej res, da bi tvoja molitev k Mariji
ne bila njč pomagala; če je bila namreč prošnja
prava. Molitev prav izrečena pa je takrat, ke-
dar se vjeina z Gospodovo molitvijo: „Zgodi se
tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji -1 .
Sedaj pa povej, če si takrat v sili in potrebi
vsaj v srcu takole molil: „0 Marija, prosim te,
pomagaj mi, če je volja božja tako; ako pa ni, naj
le trpim. Najboljša je zmiraj volja božja 11 . Glej taka

— 41

molitev bo vselej uslišana, ker Bog prav rad
izpolnuje svojo voljo pri tebi. Če pa nisi usli¬
šan, če ti Bog' pusti trpljenje, ker je tako bolje
za tvojo dušo, ima molitev to korist, da ti Bog
podeli milost, bolečine potrpežljivo nositi, da po
krščansko stanovitno vstrajaš v težavah in si
tako nabiraš zasluženja za večno izveličanje. Ne
rekaj nikdar: „Moja molitev nič ne- pomaga".
Le lepo posnemaj Srce Jezusovo in Srce Mari¬
jino v molitvi, in zgodilo se bo vselej, za kar
prosiš, ker prosiš naj se zgodi volja božja in
pa kar je tebi v izveličanje.

Seveda, pri mnogih rečeh ne vemo, jeli
jih Bog hoče, ali noče; eno reč pa vendar
vemo, Bog sam jo je povedal: „Jaz nočem
smrti grešnika, ampak da se poboljša in živi".
Zato Bog tako rad usliši molitev k Srcu
Marije  za spreobrnenje grešnikov. Tukaj ni
treba, da bi Marija rekla: A k o je tvoja
volja;  ampak ona pravi: „Ker je tvoja
volja".  Bog hoče in želi, da molijo verni drug
za druzega; on je ukazal po besedah svojega
apostola: ,,Molite drug za druzega, da bote re¬
šeni". Pa tožijo ljudje: Za tega, za onega člo¬
veka so toliko, t-olikrat molili, pa so vendar ne
spreobrne; jamejo premišljevati, zakaj ravno
njihova molitev ni uslišana, postanejo malosrčni,

42

opustijo molitev, rekoč: „Saj ne pomaga nič“.
— Kaj jo reči na to? — Tako govoriti se
pravi: Ne po krščansko govoriti. Ce Bog pre¬
cej ne stori, kakor bi mi želeli, misliš li, da je
molitev odveč? Ko bi moral moliti za rešenje
duše tvojega brata celo svoje življenje, kaj je
tvoja molitev proti ceni, s katero jo je Kristus
odkupil! Kristus je zanjo kri prelil. — Torej
upaj, mesto da premišljuješ; moli bolj goreče,
mesto opuščati molitev; moli za dušo svojega
brata do smrtne ure, in še svojo zadnjo mo¬
litvico zanj daruj, kakor je storil Kristus za
tvojo dušo, ki je rekel: „Ljubite se med seboj,
kakor sem ljubil jaz vas do konca“. — Te-le
besede si je zapomnila in ravnala po njih dobra
krščanska duša. To nam kaže sledeči

Zgled:

Leta 1848. sta se na Francoskem vzela
dva mlada človeka. S časnim premoženjem sta
bila obilno oblagodarjena, bogata sta bila; pa
možu je manjkalo največjega bogastva na zemlji,
namreč nedolžnega srca. Ni bil hudoben, ni ži¬
vel razuzdano, pa tje v en dan je živel; na
zakramente ni mislil, k spovedi in sv. obhajilu
ni hodil več let. Lahko je misliti, v kakšnem
stanu je bila njegova duša, pa on sc ni zmenil

— 43

za to; ali ženi je bilo hudo pri srcu. Večkrat
ga je opozarjala, v kakem nasprotju je njegovo
življenje z vero. Tega ni mogel trpeti. Čeravno
je bila žena ljubeznjiva z njim, take besede so
ga kar razkačile. Žena je sprevidela, da je pri
takih okolščinah bolje molčati za čas; in krenila
je drugo pot — k molitvi.  Sla je naravnost
v cerkev Marije zmag  k Srcu Matere Bo¬
žje. Osemnajst let je tje hodila, ondi molila,
in velela bratovščini naj molijo. Pa o pobolj¬
šan ju ni bilo ne sluha, ne sledu. Vendar žena
ni obupala, ni postajala malosrčna; vedela je,
da je spreobrnenje srca čudež milosti, da Bog
hoče prošen biti stanovitno, da se mora čas ču¬
deža Bogu prepustiti.

Leta 1866. sta zadela veliko srečko; od
ogromne svote je mož odločil 5000 frankov za
papeža; 5000 frankov je smela žena obrniti za
dobre namene. Papežu odločeni dar neseta ne¬
kemu duhovnu za pošiljatev; ko prideta do
cerkve Marije zmag,  kamor jo je več¬
krat spremil pa noter nikdar šel, reče žena;
„Ljubi mož! napraviva si veselje, da oddava sama
papežu dar, glej tukaj notri pri vratih je lepa
podoba sv. Petra, prosim te, stopiva noter“. —
Kes šel je prvikrat v cerkev, pri sv. Petru
malo pomolita; povabi ga, naj jo spremlja še

- 44 —

do altarja Matere Božje. Uboga jo, poklekne ž
njo na stopnico in moli. Žena vsa ginjena ve¬
selja vzdihne tiho: „Ljuba Mati! glej ga, tukaj
ga imaš, ozri se nanj, jaz že dolgo trpim, ozri
se nanj, usmili se ga“. — Mož vstane, izroči
ženi denar in gre lepo domov. — Ura še ni
bila prišla. — Papež Pij IX. se je lastnoročno
zahvalil za dar in pisal: „Bog vas blagoslovi,
Bog naj vas vodi po pravi poti“. Tega odgovora
je bil mož tako vesel, da jc veselja jokal. Ženi
je veselja srce poskakovalo. — Pa ura še ni
prišla. . . . Napisala je prav pohlevno, lopo po¬
učno pismo o potrebi spovedi, in o koristi sv.
obhajila, ter na veliki petek možu položila na
mizo, ko je šla v cerkev. — Molila je srčno.

- Plahega srca gre domov, kaj poreče mož,
kako jo bo sprejel. — In mož jo prijazno po¬
gleda in reče smehljaje: „Takih listov bi rad
bral več, ta menda ni zadnji". — To je bilo
prvikrat, da je mož mirno sprejel svarjenje
žene, po 18tih letih, da naj sc poboljša. Led
se je otajal, pa tudi sedaj ura ni prišla. Žena
je še celih 8 let še bolj goreče molila, lopo pi¬
sala toliko prisrčnih pisem. In leta 1874. je
prišla ura, in to skoraj kar po naključju. Ona
pride iz cerkve in najde moža razburjenega
zaradi male stvari. Ona ga miri, ga tolaži, med

drugim jej uidejo besede: „Ti nisi katolik, ti si
protestant; tudi protestantje verujejo v Kristusa,
od spovedi pa nočejo nič slišati 11 . Te besede so
udarile kakor strela, te besede so ga vzbudile, in
reče mirno: „No če nič druzega ni kakor spoved,
saj sem pripravljen, grem kedar hočeš 11 . —
Žena odvrne vesela: „Precej jutri, jutri je
ravno sobota 11 . Drugi dan v soboto ga pelje
k svojemu spovedniku. — Ona je rekla pozneje:
Kako mi je bilo pri srcu, kaj sem čutila, ko je
pristopil moj mož z menoj vred k.obhajilni mizi,
to dopovedati z besedami, to popisati ni mogoče.

Nauk.

Ta zgled je prav poučen za žene, ma¬
tere, sestre.  Ako ima žena brezbožnega
moža; mati neubogljivega otroka; sestra hu¬
dobnega brata: naj posnemajo to ženo. Kako
pohlevno je ravnala, da si pridobi njegovo srce
in pridobi za Boga. Prosi Marijo neprestano;
dela počasi, pa doseže namen.

Molitev.

O presveto Srce Marije, Matere Božje in
naše matere! O preljubeznjivo Srce, dopadenje
presveti Trojici, vredno vsega češčenja angeljev
in ljudij. O Srce Jezusovemu Srcu najbolj po¬
dobno, čegar si odsvit. O Srce polno dobrotlji-

— 46  —

vosti, polno usmiljenja za našo revščino. Oj!
blagovoli otajati naša srca, in jih obrniti po¬
polno k Srcu našega Odrešenika. Vlij jim lju¬
bezen do tvojih čednostij, vnemi jo s tistim
ognjem, katerega ti vedno goriš. Bodi nam pot,
da pridemo k Jezusu; bodi nam vodotoč, da
nam pritekajo vse zveličanske milosti. Bodi nam
pomoč v potrebah; bodi nam tolažba v britkostih;
bodi nam pribežališče v skušnjavah, moč v ne¬
varnostih, zlasti pa v zadnjem boju — ob
smrtni uri. Potlej, da potlej — nam daj, o pre-
blažena Devica, okusiti sladkost svojega ma¬
ternega Srca; pokaži nam, kako mogočna si pri
Jezusovem Srcu. Odpri nam studenec milostij,
pelji nas k Jezusu, da ga bomo skupno hvalili.
Amen.

Šesti dan.

Pogumno Srce.

■ Blažena si
med ženami.

Nekoč je prihrul strahovit sovražnik, Holo-
fernes po imenu, nad izraelsko ljudstvo, hoteč
je uničiti in požreti. Človeške pomoči ni bilo
nikakršne, tudi pričakovati je ni bilo. Kar jc
stopila pobožna vdova Judita, ki se je dolgo
postila, pred Gospoda in ponižno prosila: „Daj
o Gospod mojemu srcu stanovitnost, da zani¬
čujem sovražnika, daj mi moč, da ga uničim".
(Jud. 9.). — In Bog je uslišal srčno molitev,
dal jej je moč, da je uničila načelnika sovra¬
žnikov in tako rešila svoje ljudstvo strašanske
nevarnosti. — Na to so jo proslavljali glavar
izraelskega ljudstva, Ozija višji duhoven Joakim
in vse ljudstvo: „Ti si slava Jeruzalema, ti si
čast našega ljudstva! Ker si moško ravnala, in
potrjeno bilo tvojo srce. Zato boš blagrovana
vekomaj.“ (Jud. 15.). — Tu je Judita očividno
blagrovana zarad svojega srca, ker je bila po¬
gumnega srca.

— 48  -

Tudi angel Gabrijel je govoril k Mariji
tiste besede: ,,Blažena si med ženami";
tudi pri Mariji se nanašajo te besedo na srce;
v svojem srcu je bila pred vsemi ženami bla¬
goslovljena od Boga; zarad srca je proslavljena
med ženami; in tudi iz istega vzroka kakor
Judita. Tudi Marijno Srce je Bog blagoslovil
pred vsemi njenega spola s stanovitnostjo, močjo
in pogumnostjo zoper njene sovražnike in sov¬
ražnike ljudstva njenega; tudi Marija jo pro¬
slavljena, kakor Judita zarad stanovitnega in
pogumnega srca.

Celo krščanstvo hvali in slavi Marijo že
dvetisoč let kot greha čisto in brezmadežno ka¬
kor lilijo med trnjem. Živela je med onim sve¬
tom, o katerem stoji pisano: „Svet tiči v hu¬
dobiji" in pa: „Yse, kar je na svetu, je pože¬
lenje oči, poželenje mesa in napuh življenja". Pa
vsi ti protivni in čednosti sovražni nasprotniki niso
nič opravili zoper Marijo. Bog je v svoji ljubezni
tako okrepčal njeno srce, da je šla skozi ta
brezbožni svet neoskrunjena, kakor je šla Judita
skozi tabor sovražnikov. In kakor je Judita
premagala poveljnika Holoferna, tako jo prema¬
gala Marija voditelja hudobnih, namreč satana.
Kes, ni brati v svetem pismu, da bi bil satan
skušal Marijo; toda ker je napadel najsvetejšega

— 49  —

človeka, Sinu Božjega, s skušnjavami, lahko si
je misliti, da se je drznil tudi nad Marijo. Ali
zmogel je tako malo, kakor svet, nič ni opravil.
Bog je dal njenemu srcu stanovitnost, da je
zaničevala sovražnika; dal jej je moč, da ga je
premagala. In tako je Marija blagrovana, bla¬
goslovljena, blažena med vsemi svojega spola
zavoljo neomadeževane svetosti.

Judita je po svojem junaškem činu rešila
ljudstvo, zato so jo proslavjali in jo imenovali :
,,Slava Jeruzalema, veselje Izraela, čast naroda".
Tako proslavljenje daje krščanstvo tudi Mariji,
ker ona je rešila krščanstvo neštevilnokrat iz raz¬
ličnih sil in zadreg, dušnih in telesnih; zato jo
imenujemo: „Pomoč kristjanov", ,, Ma¬
ri j a m n o g i h zmag", „T o 1 a ž n i c a žalost¬
nih", »Pribežališče grešnikov".  Zlasti
govori in poje sveta cerkev: „Ti sama si
zatrla vsa krivoverstva".  Ona namreč
stori in doseže, da njeno ljudstvo, katoliška
cerkev, nikdar ne propade v krivoverstvo,
ampak je vselej zmagovito odvrne od sebe; da
cerkev zmiraj- čista ostane, če tudi odpade kaka
slaba vejica. To kaže jasno, koliko ljubezen ima
Marijno Srce za cerkev Kristusovo. Mi govorimo
k Mariji, kakor višji duhoven k Juditi: „Roka
Gospodova te je okrepčala, ti si možato ravnala,

Šmarnice. 4

— 50

potrjeno je bilo tvoje srce, zato boš oblago-
darjcna vekomaj". Moč Marijnega Srca se še
sedaj zmiraj kaže v zmagi sovražnikov, če n.
pr. pripravi človeka, ki tiči v krivi veri ali v ne¬
veri, tako daleč, da raztrga te verige ter pre¬
stopi iz sovražnega tabora v družbo prave ka¬
toliške cerkve. Najlepše se kaže ta moč, če
Marijno Srce spremeni človeka, ki jo sovraži
in preganja, v častivca in prijatelja svojega; če
jo človek, ki jo je preje preklinjal, sedaj hvali
in proslavlja rekoč: „Blažcna, blagoslovljena,
blagrovana si med ženami", To nam priča
naslednji

Zgled.

Bil je človek iz malega mesta na Pruskem ;
bil je protestant in kmalu je zgubil še to malo
vere, kar jo je imel. Po dovršenih študijah gre
v Belgijo, zaide med slabe tovariše, navzame
se hudega sovraštva do katoliške cerkve. Sedem
let je pisaril zoper katoliške naprave, vse si je
prizadejal, da bi uničil katoliški upliv na pro¬
testantizem. Zlasti si je prizadeval, da bi zatrl
češčenjc Marije, češ, to je malikovanje; revež
je trdil, da mi Marijo molimo, ni vedel, da mi
Marijo samo častimo in se jej priporočamo, za
priprošnje; da bi Marijo bolj onečastil, zlorabljal

- 51 —

jo sveto pismo in je kvaril, napak obračal in
kor to izdalo ni, začel je psovati in obrekovati.

Nekoč je bral o mnogih milostih, katere'
deli .Srce Matere Božje mnogim grešnikom v
cerkvi ,,Marije  zmag 11  v Parizu. Brž se mu
vname sovraštvo do cerkve na novo, sklene iti
naravnost v Pariz, da bi z govorjenjem s pisa¬
rijami napadal na licu to malikovanje. Leta 1866.
7. dan meseca januvarja je bil že v Parizu, gre
kar v cerkev Marije zmagoslavne, naše ljube
Gospe. — Nekaj časa stoji pri vhodu; jeze
se trose videti da hiti toliko ljudi j v cerkev.
Potem gre naravnost v kapelo Matere Božje,
pregleduje, kakšno ljudstvo je notri; jezi ga, ko
vidi toliko mladih, lepih gospej, nobena ga ne po¬
gleda, vse imajo oči obrnjene na Marijo, nekatere
imajo solzne oči, nekaterim teko solze po licu.
Misli sam pri sebi: ,,Sleparsko malikovalstvo!“
Kar začnejo moliti tistih navadnih 10 Peščena
Marij za spreobrnenje grešnikov. — Zdelo se
mu je, kakor bi slišal, da zanj molijo -— tiha
groza ga sprehaja — sam ne ve kako, kar hitro
poklekne tje v zadnjo vrsto, gleda Mariji v obraz
— začne se sramovati mislij, katere je ravno
kar mislil — molil je vse z gospemi. — In tisti
trenutek sklene, da hoče katolik postati, čuti
kako zelo se je dosedaj motil.

4 *

— 52  —

Od tistihmal ni imel miru, zmiraj ga je
nekaj vleklo v cerkev ,,Marije zmag“, vsak dan
moli pred altarjem Matere Božje. Milost božja
ga premaga, vse ovire notranje in vnanje je
zmagal. Da se poučiti v katoliški veri — in
12. februarja je katoliško vero javno izpovedal.
— Usmiljeno Srce Marije ga je obsipalo z no¬
vimi, obilnimi milostimi. ,,Marija je delo pri¬
čela," je rekal, „Marija bo delo končala". In
res, slednjič je stopil v družbo Jezusovo, postal
je jezuit; kakor je preje grajal Marijo, tako jo
jo potlej proslavljal v zgovornih pridigah. —
Tako je Mati Božja zatrla krivo vero, in nevero
popolno pri tem človeku, in tako je postala tudi
za tega človeka: „Žena blažena, blago¬
slovljena med ženami."

Nauk.

Kristjan! ti bi se rad osvobodil strastij, ki
škodujejo tebi na duši in na telesu; ti želiš rešen
biti velikih grehov, ki more tvojo dušo; ti bi
rad napredoval v dobrih in svetih delih, pa si
preslab, zmiraj padaš nazaj v stare slabosti, v
stare napake, zdi se ti nemogoče, da bi postal
pravi, stanoviten kristjan. Ko bi imel svetnico
za mater, pač bi jej tožil svoje slabosti, pač bi
jo prosil, naj moli za te. In glej! Marija, Mati

— 53  —

Odrešenikova, je tudi mati odrešenih, je tudi
tvoja mati v ljubezni. Ti imaš za mater svetnico,
da, kraljico svetnikov, najblaženejšo med ženami;
oj stavi nanjo zaupanje, katero si dolžan materi;
govori ž njo odkritosrčno o svoji revi; prosi jo
ponižno, prosi jo pogosto, naj ona tebi pomaga,
da boš mogel premagovati sovražnike notranje,
sovražnike vnanje tvoje duše. O Marija! reci,
daj mi pogum, da premagam vse ovire: O Ma¬
rija! obujaj v mojem srcu dobre želje, sprosi
mi stanovitnost, da je izpolnujem.

Molitev.

Presveta Devica Božja Mati, varno pribe¬
žališče grešnikov! Ti si za Bogom naša jedina
tolažnica, naše zaupanje. K tebi se obrnem s
polnim zaupanjem za pomoč, čeravno je nisem
vreden. Z ene strani vidim in čutim silno po¬
trebo, da se v resnici spreobrnem, od druge pa
me plašijo moje velike pregrehe, mi jemljejo
pogum in srčnost. Zato se zatekam k tebi, ki
si neomejena srednica pri svojem ljubem Sinu
Jezusu, kakor je on srednik pri svojemu ne¬
beškemu Očetu. Moje poboljšanje mora biti tvoje
delo. Blagovoli o usmiljena Mati sprositi mi pravo,
resnično poboljšanje. Na vsak način hočem po¬
boljšati svoje življenje. Res, moje slabe navade,

54  —

moja zloraba dosedanjih milostij in navdihljejev
zahtevajo, da spoznam težavo pravega spre-
obrnenja, da potrebujem posebne pomoči. O Ma¬
rija! nikar mi ne odreci te tvoje pomoči; jaz
jo upam od tebe o Marija! jaz spoznam pre¬
grehe, kesam se jih, ponižno klečim pred teboj
o Marija, ne zapusti me, ubogega grešnika.
Amen.


Sedmi dan.

Radodarno Srce.

Blažen je sad
tvojega telesa  — Jezus.

Katoliški duhoven jo prejel besedo božjo,
no samo besedo izgovorjeno v besedah, večne
resnice svete vere, prejel je osebno Besedo, drugo
osebo svete Trojice, to je, Jezusa Kristusa. In
prejel je besedo ne samo za sebe, da bi bil okrep¬
čan, poživljen in posvečen, prejel jo besedo za
ljudi. On mora obedve besedi ljudem deliti in
to v pridigah iu naukih, pri obhajilu in sv. maši.
Kristjan ima pravico, oboje tir j ati od duhovna.

Tako je prejela Marija preblažena Devica
ravno tisto besedo Božjo, Sinu Božjega, ne samo
za svoje lastno materno veselje. Angelj jej je
kar naravnost povedal, da se je Sin Božji, ki
ga je tako čudežno spočela, zato včlovečil, da
bo ljudstvo odrešil. Marija je torej za celi svet
imela Jezusa roditi — preživiti —■ oblačiti —
in odgojiti. In ko pride čas, da bo moral iti od
matere na ljudski misijon in v smrtno trpljenje,
mora ga pustiti, če.jo še tako srce boli.

56  —

Vse to je Marija natanko izpolnila po svoji
dolžnosti; Ona je darovala blaženi sad telesa iz
ljubezni do ljudij. Ona bi ne bila mogla zabra-
niti smrti Kristusove, ko bi še tako rada; pa bi
je ne bila branila, ko bi jo tudi mogla. Kakor
je Kristus sam šel v trpljenje in prostovoljno
prestal smrt na križu, tako bi ga bila lastna
mati položila na altar svetega križa kot darilno
jagnje, ko bi bilo treba; zato ga je na križevem
potu spremljevala, stala pod križem do zadnjega
izdikljeja in pomagala pokopati ga. Seveda, srce
jo jo neizrečeno bolelo, toda kot ljubeča mati
vseh odrešenih se ni brigala za lastne bolečine.
V tem se kaže njeno nesebično, radodarno
srce.  Ona je dala, kar je najboljšega imela,
kot presrčno miloščino za nas vse, — dala je
Jezusa, blaženi sad svojega telesa.

Na to moraš misliti, kedar izrekaš v Ceščena
Mariji besede „Blažen sad“  moraš biti njej
srčno hvaležen, da je kruh življenja tako rekoč
sebi sami pritrgala, da ž njim redi tebe, svo¬
jega otroka.

Se bolj tolažilno je to, da vemo, da nam
Marijno radodarno Srce še sedaj ponuja blaženi
sad v sv. obhajilu, kot Odrešenika nam ubogim
grešnikom. Saj se imenuje „Naša srednica“,
ker ona posreduje pri Jezusu za nas. Ona vedno

—- 57  —

na to deluje, da bi nas spravila z Jezusom. Ona
moli goreče, naj bi nam naklonil svojo ljubezen,
naj bi nam delil milosti; ona ga naganja, naj
gre iskat izgubljenih ovčic, naj nas vabi po no¬
tranjih navdihljejih, da bi spoznali svojo revo,
da bi se skesali svojih pregreh, da bi se spo¬
vedali, da tako najde ob času svete odveze Jezus
izgubljeno ovčico, in ovčica dobi dobrega pastirja.

Ees, težko je grešnemu človeku od navad¬
nega greha popolnoma odstopiti; marsikateri bi
se še odločil, ko bi le spovedi ne bilo. Groza
in strah pred spovedjo pa zadržuje mnoge greš¬
nike, da jih Jezus ne najde, da ne najdejo oni
Jezusa. Satan jih moti z mnogimi izgovori: Saj
pošteno živim, ne sovražim nobenega, krivice ne
delam nikomur — v službi božji so pa mlačni
in mrzli; živijo tje v dan v starih grehih, brez
spovedi; reveži zato ne vejo, da jo sveto obha¬
jilo dušna hrana. Cuj, kristjan ! ti vsak dan ješ,
vsak dan piješ, tvoja revna duša pa strada celo
leto! Drugi pravijo: Saj Bog pozna moje grehe:
saj je tudi Kristus odpuščal grehe brez spovedi.
Ali pomisli kristjan! Kristus je bil Bog, je videl
srca, spovednik je pa človek in ne pozna tvojega
srca, zato mu moraš razodeti v spovednici; kako
bo odpuščal grehe, če jih ne ve ? — Spoved je
bistveno potrebna. Vsem tem revežem bi bilo

- 58

živo priporočati, naj se obrnejo zaupljivo na Mater
Božjo, naj jej razodenejo odkritosrčno svoj ža¬
lostni stan, ter jo goreče prosijo, da bi jim ona
sprosila dar resnične, odkritosrčne spovedi, da
bi ona pomagala najti dobrega pastirja — Jezusa.
Marija bo to rada storila, kakor je storila že
tolikrat mnogim. V dokaz milostivega Srca Ma¬
rije naj navedemo, kar piše imenitna gospa iz
Španskega sama o sebi za

Zgled.

„Eden in dvajseti dan mesca novembra je
bil za mene praznični dan; bil je praznik Ma-
rijnega darovanja v templju; tistega dne sem
prejela prvo sveto obhajilo. Ta dan mi je bil
v mladosti veseli dan, sveti dan. Ali kmalu so
sc spremenile razmere; stopila sem v zakon,
družinsko življenje, posvetne skrbi, pa tudi
kratkočasje, zadušilo mi je vso pobožnost, —
postala sem brezbrižna za božjo čast, postala
sem mlačna, mrzla.

Leta 1854. tistega dne mi pride, ne vem po
kakem navdililjeju, na misel, da bi rada zopet
ta dan preživela in obhajala bolj slovesno, bolj
pobožno, naj bi občutila tisto rajsko dušno ve¬
selje, kakor v mladosti. Bila sem ravno v Parizu.
Neka skrivnostna želja mo žene v cerkev naše

59  —

ljube Gospe „Marija zmag". Dolgo sem
klečala in molila pred podobo „Srca Marije". Od
tega dne se pričenja moja vrnitev nazaj k Bogu.
Seveda, vse še ni bilo izvršeno; hudobni duh,
kteri je že dolgo gospodaril v mojem srcu, mi
je stavil različne ovire.: slepil me je z omotlji-
vimi mislimi, češ, kje boš dobila duhovna, ki bi
poslušal tvojo obtožbo? Ge poveš, da že 30 let
brezbožno živiš, kedo te bo odvezal? — in ako
se obrneš na spovednike pri „Naši ljubi Gospej",
kodo se bo pečal in čas zgubljal s tako grešnico,
kakor si ti? saj ne spadaš k tej fari. Kako boš
prenašala tako poniževalno ravnanje?

Dokler sem poslušala ta glas, bila sem vsa
otožna in kar obupljivost me je napadala; Toda
kmalu sem slišala drug, bolj tolažljiv glas; ta
mi daje nado, da bom našla dobrosrčnega, po¬
trpežljivega spovednika, ki sc bo usmilil moje
reve; naj le prenesem nekoliko poniževanja za
mojo dolgotrajno zanikrnost; češ, glej smrt te
utegne kmalu zasačiti, sodba in večnost sta dan
na dan bliže, vse mora vendar enkrat biti porav¬
nano. — To je bil očividno glas mojega angelja
varuha. Oj, zakaj ga nisem precej ubogala! Neka
bojazljiva neodločnost me je držala vklenjeno,
več kakor šest tednov sem se borila sama s
seboj.

— 60

Šele 1. 1855. na dan svetih Treh Kraljev je
bil konec mojega bojevanja. Šla sem k večerni
pobožnosti družbe Srca Marije v cerkev „Naše
ljube Gospe". Ze pri pesmi na ,,Sveto rešnje
Telo" sem bila prečudno ginjena; solze so mi
vrele po licu. In ko so prišli v molitvah do na¬
vadnih 10 Ceščena Marij, in bilo je že pri tretji
napovedano: „Za tiste grešnike, kteri od¬
lašajo spoved"  — zdihnilasem: „Moj Bog!
jaz se popolno vdam. Poteri me, uniči me, ako
je to tvoja volja, pa k tebi hočem priti." —■
Potem se obrnem k Mariji, zrem v nje podobo,
ter zdihujem počasi in pretrgano: „0 naša ljuba,
preblažena Devica, Gospa zmag! pribežališče
grešnikov! nikar me ne zapusti, usmili se moje
revščine! O moja Mati, zavoljo tvojega brezma¬
dežnega Srca ne zapusti me! Reši me iz te ne¬
odločnosti, reši me tega hudega sovražnika!" —
In od tega trenutka so mi prešli vsi pomiselki;
sklep je trden, da se hočem spovedati.

Celo noč sem prečula s pripravljanjem na
spoved in z obžalovanjem grehov, zjutraj na
vse zgodaj grem v cerkvi „Naše ljube Gospo"
naravnost k spovednici. Tam me že čaka usmi¬
ljenje božje. Duhoven pozorno sluša mojo dolgo
obtožbo, z očetovsko ljubeznjivostjo me na zadnje
odveže vseh grehov.

— 61 -

O dobrotljiva, usmiljena Mati! večera na
dan 6. januarja 1855, nisem in ne bom nikdar
pozabila, ko se me je Bog usmilil na tvojo pri¬
prošnjo ter me nase potegnil. Ko bi bila bogata,
postavila bi tebi novo zahvalno cerkev  z
zlatim napisom: „Naši ljubi Gosp e j zmag.
— Večna hvala, zvesta ljubezen in
dosmrtna udanost.“

Nauk.

Kristjani predragi! Sveta cerkev želi, da
bi se pošteni verniki večkrat na leto zedinili z
Jezusom, ki je kruh življenja, ne pa čakali in
ostajali brez Jezusa leta in leta, kakor je živela
ta gospa celih 30 let ločena od Kristusa. Torej
krščanska duša, nikar ne odlašaj spovedi, če te
teži kaka pregreha, saj imaš Marijo za srcdnico
grešnikov. Poklekni pred nje podobo in prosi jo
pomoči, in vzdihni k njej kratko, srčno prošnjo v

Molitvi:

O preblažena Devica, ti božja Mati! ti pri¬
bežališče grešnikov! sprosi mi svetega Duha,
naj me razsvetli, da spoznam vse svoje greš-
nosti, naj obudi kesanje v mojem srcu nad vsemi
grehi, naj obudi trden sklep, da poboljšam živ¬
ljenje. O častitljiva, o preblažena Devica, naša

— 62  —

Gospa, naša srednica, priporoči me svojemu Sinu,
sprosi mi milost pri njem, da mi odpusti vse
moje slabosti in pregrehe, naj me nikar ne za¬
vrže. O Marija! pokaži nam po tem revnem
življenju blaženi sad svojega telesa. O sladka
Devica Marija. Amen.

Osmi dan.

Čistost Srca.

Sveta Marija,
Mati Božja.

Veliko lepih cerkev so ljudje že pozidali
našemu Odrešeniku, dragoceno jih okinčali. Pa
najkrasnejšo mu je postavil Oče nebeški; po sve¬
tem Duhu je on pripravil telo in dušo prebla-
žene Device Marije za vredno bivališče svojemu
Božjemu Sinu, tako nas uči sveta katoliška cerkev.
Zato nam veleva, naj v angeljskeinu pozdravu
najpreje pristavimo izraz „S v e t a Marija"
predno izgovarjamo „Mati Božja". Njena svetost
je bila edini in najdostojnejši kinč za tempelj,
kjer bo prebival Sin Božji. Pobožni učeniki so
že premnogo pisali o vnanji in notranji lepoti,
o veličastnosti Matere Božje, skušali razlagati,
v čem obstoji. Sveto pismo pa prav ob kratkem
pravi: „Vse veličanstvo kraljeve hčere je od
znotraj." (Psi. 44.) Bog Gospod preišče, pregleda
srca in obisti;  zato je napolnil S r c e prebla-
ženo Device z vso svetostjo. Marijno Srce je
za Jezusovim Srcem na j svetejše Srce. —

64  —

Kristjan! ali umeš nekoliko, kaj hoče to reči?
Kaj nc, tebi bi se gnusilo, ko bi moral človeško
kri piti, ko bi moral očeta umoriti ? Glej! Ma~
rijnemu Srcu se je še veliko bolj gnusilo naj¬
manjše žaljenje Boga. Gnus pred najmanjšim
grehom jej je bil neprestan, bila neprestana mržnja.

Vrb tega studa pred grehom, te mržnje
greha je dobilo nje srce tako nadzemsko, nad-
natorno moč greh odvračati, kakršne razun
Kristusa nobena duša ni imela. Res, bili so
svetniki, ki so iz ljubezni do Boga, iz sovraštva
do greha prestali najhujše muke, najbritkejšo
smrt. Kakšen korenjaški pogum je moralo imeti
še - le presveto Srce Marijno!

Ni čuda torej, da je Marijno Srce ostalo
celo življenje brez vsakršnega greha; božje
bistro oko samo ni našlo nikakršnega madeža
na njem. Bog jo je obvaroval prosto tudi tistega
greha, katerega prinese vsak človek seboj na
svet brez lastne krivde — namreč prosto p o-
dedovanegagreha;  Marija je novo popolnejše
stvarstvo.

Pa — nič hudega ne storiti,  to je
polovičarska svetost; k celotni, popolni svetosti
spada tudi, da človek dobra dela dela,  ko¬
likor mu je po stanu mogoče. In tudi v tem

oziru jc Bog- Marijno Srce preobilno okrasil, in
je napolnil z vsemi krepostmi.

Da se človek veseli kakega prijetnega
kraja, da ima veselje nad lepim, dobro obsajenim
vrtom, ali kako drugo lepoto, to je lahko,
ugodno, je. čisto naravno. Tudi notranje čednosti
so lepe, na primer: ponižnost, milosrčnost, krot- '
kost, zvestoba in druge; takega človeka vsak
hvali; še hudobnežu dopadajo. Ali gojiti jih,
jim stanovitno vdan biti, kaj ne, to jc kaj
druzega! Veselje nad čednostjo ti bo kmalu
pošlo. — Marijno presveto Srce pa je imelo
vedno veselje in dopadajenje na vajah in obu¬
jen ju vseh čednostij, to veselje je bilo tako
živo, da je srčno premagala vso težave, ki bi jo
ovirale pri gojenji čednostij.

Da je Marija prišla na svet brez podedo¬
vanega greha, da je bila rojena — čisto brez
vsega madeža, to je milost vsegamočnega Boga,
to ni njena zasluga; da pa se je Marija ohranila
prosto vsacega osebnega greha celo svoje živ¬
ljenje, da je s prvimi pri spočetju prejetimi
milostmi — celo življenje najpopolnejše sode¬
lovala in tako ono čeznatorno čistost ne samo
ohranila, marveč jo s pomočjo božjo, neprene¬
homa množila in vzvišala, to je njena zasluga,
to je njena čednost, to čednost moramo po vsej

Šmarnice. 5

— 66  —

pravici imenovati čistost srca;  ta čednost
jo potrebna za vse druge čednosti. — Marija je
bila od prvega trenutka svojega bitja polna mi-
lostij, kolikor je bilo takrat mogoče. Po sodelo¬
vanju s prejetimi milostmi si je pridobila nove
zasluge, in z novimi zaslugami je dobivala nove
milosti. — Tako je Marija delovala celo življenje,
najmanje 62  let, ter množila milosti in zaslu-
ženjc. Ker je vselej sodelovala z vsemi milo¬
stmi, rastla je tudi obilica milostij, in narastla
do polne mere zasluženja. — Zmiraj bolj je
spoznavala Boga in božje naklepe in kolikor
bolj je spoznavala, tembolj je hrepenela po Bogu
in ljubila Boga. Vsaka želja, vsak zdihljej jej
je donašal nove milosti.

Sedaj pa pomislimo, dragi kristjani to:
Kolikor več milostij človek prejme, tem težje je
odgovor, da se prav rabijo in obračajo. To nas
uči lastna izkušnja. Le poglejte, koliko naukov
slišimo v cerkvi pri pridigah, pri krščanskih
naukih, v spovednici; koliko pri branju dobrih
knjig, pri dobrih vzgledih; koliko od starišev
in gospodarjev — naj bi se varovali hudega,
delali dobro. To so vnanje milosti. — Kolikrat
nam govori pamet, vest, angelj varli: Stori to,
varuj se tega; to ni prav, ni pošteno — to so
notranje milosti. — Vse milosti ne pomagajo

— 67

nič. Zakaj ne? zato ker se ne menimo za nje,
ker nočemo sodelovati, kakor je sodelovala
Marija.

Marijno življenje je nepretrgana vrsta za-
služenja, zaslug vclicih in malih. Ona je živela
na zemlji samo po telesu, nje duh je bil z
Bogom, vse misli, vse želje so bile z Bogom.
Nje Srce je bilo vsak dan bolj ozaljšan tempelj
Gospodov; in v tako bivališče Gospoda želi ona
spremeniti srca drugih ljudij. V tem se kaže njena
ljubezen do človeštva.

To rečem tebi  na tolažbo, krščanska duša,
le poslušaj zakaj, in bodi tega vesela.

Okoli leta 1630 je živela v Burgundiji po¬
božna deklica, Marjeta po imenu; to je tista
Alacoque (reci Alakok), po kateri je bilo vpe¬
ljano češčenje Srca Jezusovega. Ona je bila od
Boga izvoljena za veliko svetost. Ko je bila
stara enajst let, umrla jej je dobra mati. Po
materni smrti je šla v cerkev, pokleknila pred
altar Matere Božje in zdihovala prav srčno: „Ma¬
rija, presveta Devica! usmili se mene; blagovoli
mi biti zanaprej ti moja mati, vse bom ubogala,
kar mi porečeš ti.“ Prikazala se jej je Marija,
in obljubila, da jej hoče biti skrbna mati. Kmalu
potem je prejela prvo sveto obhajilo; molila je

68  —

zopet k ljubcznjivi Materi Mariji, in prosila jo,
naj bi jo vodila. Marija se jej je prikazovala
cesto, in poučevala, kako naj se pripravlja za
sveto obhajilo ter prejema vredno Jezusa v pre¬
svetem zakramentu. Marija jo skrbela za Mar¬
jetico, kakor dobra mati za svojo hčerko, da jej
oskrbi častno svatbo.

Krščanska duša! temu se ne boš čudila. Saj
jo Jezus Kristus sin Marije, ki pride v svetem
obhajilu v srce kristjana. Njegovi Materi Ma¬
riji mora naravno največ biti na tem, da je pri¬
pravljeno pristojno bivališče v človeškem srcu,
kakor je bilo v njenem. Predragi kristjan! če
ravno ni zapisano v svetem pismu, vendar si
usojam smelo trditi, da je Marija pripravljena,
tudi v tvojem srcu prirediti Jezusu pristojno
bivališče, in tvoje srce premeniti v lepo hišo
božjo. — To upanje utrjuje naslednji dogodek,
poslušajmo ga za

Zgled.

Neka spokorna gospa je pisala pred leti pred¬
stojniku bratovščine „SrcaMarije" to le: „Oseba,
ki vam piše, je bila dolgo časa izgubljena ovčica.
V mladostnih letih sem živela prav pobožno po
krščanski šegi. Toda vroča domišljija, živo ču¬
teče srce sta me zapeljala na krive poti. V

— 69

cerkev nisem hodila, pridig nisem poslušala; spo¬
vedi nisem opravljala, ali pa površno brez vsa¬
kega sadu. Svarjenja in naukov dobrih starišev
nisem ubogala. Lišparije, kratkočasna razve¬
seljevanja so mi rogovilile po glavi. Zabredla
sem v velike pregrehe.

Nekoč sem bila v pošteni družbi pobožnih
oseb; tu je bilo govorjenje o čudovitih spre¬
obrnjenjih grešnikov na priprošnjo presvetega
,,Srca Marije 1 '. Gotovo je bilo to govorjenje po
božjem usmiljenji na mene naperjeno. To je bil
prvi migljej k spreobrnenju. Vest me je spekla
in pekla strašansko, da sem zapustila to svojo
dobro Mater. Oj, zakaj sem pustila Marijo! zakaj
iskala veselic! Da si utolažim vest, sklenem precej,
da bom opravljala vsak dan molitvico k Materi
Božji. — Tistega večera sem prosila prijateljico,
ki je imela iti v Sijeno, naj mi prinese iz Sijene
bukvice bratovščine „Srca Marije 11  in kak spomin;
pa to sem kmalu pozabila.

Čez nekaj časa naklonila mi je Marija in
božje usmiljenje posebno naldjučbo, kar je moje
srce zelo ganilo. Sla sem namreč, ne vem zakaj,
ne vem kako, zopet enkrat v cerkev k maši.
Zapazila sem precej svojo nekdanjo prijateljico
iz šolskih let; klečala je ravno pri spovednici
in šla od ondot k sv. obhajilu. Oj, kako se je

70

lepo pobožno vedla, na obrazu je bilo videti
notranje veselje in mir vesti. Ob, ko bi tudi
jaz mogla enkrat občutiti to notranje veselje,
kakor ima moja nekdanja prijateljica, si mislim;
saj ni treba druzega nego opraviti dobro spoved.
,,Vrni se nazaj k pobožnosti, pojdi k temu le spo-
vedniku“, slišim notranji glas. — Nisem se mogla
odločiti. Oj, ko bi bila poslušala Marijin glas,
bila bi mirna. Pa hudobni sovražni duh mi stavi
pred oči moje zinotnjave, moje stare pregrehe
in slabe spovedi. Prestrašila sem se, šla sem
naglo iz cerkve in še nadalje Boga žalila.

Kmalu potem mi prinese znanka preje omen¬
jene stvari iz Sijene. V bukvicah sem brala:
„Kdor hoče v bratovščino Srca Marije pristopiti,
mora opraviti dobro — popolno spoved." Kako
mi je bilo pri srcu, ne morem popisati. Naenkrat
mi pade mrena spred oči, in vidim pred saboj
globoko brezdno, kamor me je privedlo brez¬
božno življenje. V trenutku sklenem izboljšati
življenje. Na vse zgodaj hitim k spovednici.
Marija mi je izkazala milost, da sem se spravila
z Bogom v vesoljni spovedi in utolažila vest.

O vi vsi, kateri ste izgubili pravo pot po¬
božnosti, kakor jaz, obrnite se k Mariji, kakor
jaz, in okusili bote njeno blagodejno pomoč."

71

Nauk.

Krščanska duša! poslušaj glas vesti; ako se
čutiš, da si v grehih, prosi Marijo, naj ti pomaga,
da se kmalu spraviš z Bogom.

Molitev.

O Marija, ljubezniva Mati Jezusova in moja
mati! ponižno te prosim, pomagaj mi, da vredno
prejmem tvojega Sina Božjega. Sprosi mi od
nebeškega Očeta milost, naj pripravi po svetem
Duhu moje srce za vreden vsprejem svojega in
tvojega Sina Jezusa; naj mi podeli one vere,
one čistosti in ljubezni, kakor je pripravil tvoje
srce v svet, živ obilno ozalšan tempelj svojemu
Sinu. O Marija, miljena Mati! sprosi mi to mi¬
lost na veselje sebi in trojednemu Bogu Očetu,
Sinu in sv. Duhu. Amen.

Deveti dan.

Materna ljubezen Srca.

Mati Božja.

Prišli smo v razlaganju ,,Oeščone Ma¬
rije"  do besede ,,Mati Božja".  Ta beseda
obsega v globočjem. pomenu tudi presveto Srce
Marijno, in to po dvojnem smislu. Kot Božja
Mati namreč je imela materno srce za svojega
Božjega Sina, in ga je ljubila kakor ljubi mati
otroka. Pa ona je nosila v srcu Kristusa že
davno preje, predno ga je spočela v svojem
prečistem naročju. Kratko, lepo pa resnično je
rekel papež Leon Veliki:  ,,Marija je spočela
Sinu Božjega preje v duhu nego v telesu". —
Kako je to?

Vzemimo to-le  primero: Slikar hoče na¬
slikati podobo na platno, pa preje ne more rabiti
barv, ne more vleči potez, ampak mora imeti
celo podobo v glavi; on mora preje podobo iz¬
obraziti v duhu, da jo vidi pred seboj, in iz
glave jo prenaša na platno.

Tako je imela tudi Marija v glavi in srcu
Odrešenika že od mladostnih let, učila se je
namreč in brala v tempeljski šoli v Jeruzalemu

73

vso prerokbe o Mcsiju; vedela je, koliko bo
Odrešenik pretrpel sovraštva in preganjanja od
hudobnih nasprotnikov, vedela je, da bo umrl.
Vedela jo v duhu, kaj vse bo pretrpela njegova
mati. In molila je in molila, ter goreče prosila
Boga, naj že vendar enkrat izpolni obljube
grešnemu človeštvu. Vse hčere iz Davidove ro¬
dovine so smele upati, da jim dojdo čast, po¬
stati mati Marije. — Ona sama nase še mislila
ni, ker je obljubila Bogu večno devištvo, ter
se tako izključila. In ravno zato je bila vredna
— postati mati Mcsiju, „ker Sin Božji more
rojen biti le od device, in devica more roditi le
Božjega Sina“, (govori sv. Bernard).

Marija je imela torej Odrešenika v srcu
predno ga je spočela po telesu. In sv. Pavel
nas uči, da moramo mi kristjani tako delati, da
si moramo Kristusa v srcu, v duhu vpodobiti,
da ga gledamo v duhu, da sc navzamemo nje¬
govega nauka, da ga ubogamo in posnemamo. —
Pavel piše namreč Galačanom, ki so bili od¬
padli, tako: „Otročiči, moji otročiči! zopet vas
rodim, dokler ni Kristus v vas vpodobljen" (Gal.
4, 19.); hoče reči: toliko časa si bom za vas
prizadeval in trpel, da se boste navzeli Kristu¬
sovega duha in dejanja v življenju kar ste do-
sedaj zanemarili, da se povsem spreobrnete.

- 74

In tako boš krščanska duša, umela važno
besedo Kristusovo. Ko je namreč enkrat učil v
neki hiši, povedali so mu, da ga zunaj čaka
mati. Na to reče Gospod: „Kdo je moja mati?
— Kdorkoli stori voljo mojega Očeta, ta je
moja mati“. — Ako namreč duša v vsem in
vselej zvesto spolnuje voljo božjo, ako je v vsem
Kristusovega mišljenja, taka duša se je Kristu¬
sovega duha navzela, je Kristusa v sebi, v
svojem srcu izobrazila — in v tem smislu je
duhovno postala mati Kristusova. — To hoče
reči tudi papaž Leon,  če pravi, da je Marija
spočela Kristusa preje v duši, v srcu, nego po
telesu, v naročju. Ko se je *Sin Božji včlovečil
v njenem telesu, našel je že izobraženo v Ma-
rijnem Srcu svojo ponižnost, svojo pokorščino,
svojo čistost, svojo visokodušnost, z eno besedo,
našel je celo svoje mišljenje, svojega duha. Tako
mu je bila mati predno je postal človek. Na ta
način je Marija dvakrat Mati Božja,  po duhu
in po telesu; in njeno srce ima dvojno materno
ljubezen do svojega Sina.

Pa še več. Marija bi ne bila postala mati
Kristusova po telesu, ko bi ne bila že preje
mati po duhu;  ker ne bilo bi se spodobila, da
bi se včlovečil Sin Božji iz osebe, katera bi
imela na sebi podobo greha. Zato je sv. Duh

— 75  —

precej od začetka, pri spočetju obvaroval Srce
Marije pred podedovanim grehom, ter mu vtisnil
podobo Kristusovo.

To pomeni, na to opominja v Geščena Ma¬
riji tehtna beseda: Mati Božja.  Ona ti kaže
Marijno Srce od dveh stranij. — Iz tega izvi¬
rate dve tolažljivi resnici:

Prvič,  Marija ne more drugače, ona mora
z materno ljubeznijo ljubiti dušo, katera ima,
kakor ona, v Srcu Kristusa izobraženega. To pa
imaš, ako ti je srce brez smrtnega greha, ako
si v stanu posvečujoče milosti božje in resnično
ljubiš Kristusa. Tedaj more Odrešenik po pra¬
vici reči: „Tudi ti si moja mati“,  ker delaš
po volji njegovega Očeta; tukaj vidiš, kako te
mora ljubiti Marija.

Ne boš se čudila krščanska duša! če bereš
v životopisih svetnikov, kako prijazno, vljudno
in dobrohotno je Marija občevala s pobožnimi
osebami; čujmo n. pr. o sv. V e r o n i k i Giuliani
(reci Žuljani). To vam je bil prav nedolžen
otrok; zelo pobožno jo častila podobe Matere
Božje in Izvcličarjeve, oba sta se jej pogosto
prikazovala in se razgovarjala ž njo. Veronika
je imela posebno sočutje in usmiljenje do re¬
vežev. Nekoč jo je prosila ubožna oseba mi¬
loščine; ker ni imela druzega pri sebi, sezula

76

je nove čevljice tei’ dala revici. Čez nekaj časa
se jej prikaže Mati Božja s čovijici v rokah.
Cevljici so bili okrašeni, ozaljšani z dragocenimi
kamenčki in rekla je: „V osebi one revice sem
dobila te čevljice, in moj Božji Sin jib je tako
krasno okinčal". Na ta način je občevala Marija
z Veroniko kakor ljubeznjiva mati z ljubljenim
otrokom.

Druga  tolažljiva resnica je ta: Vsak pošten
mojster je vesel, ako si učenec prizadeva, po¬
snemati ga; rad mu pomaga, da se izobražuje
v umetnosti, da doseže dovršenost; tako bo imela
tudi Marija veliko veselje nad tem, da jo ti,
krščanska duša posnemaš, da bi si izobrazila v
srcu Kristusa, njenega Sina, da boš po njegovih
besedah „Njegova mati“.  Toda, prizadevaj
si resnobno, da boš vselej, v vsem ravnala in
delala po volji božji, in bodi si svesta, da bo
materno srce Marije imelo veselje nad teboj, da
ti bo zvesto pomagala. Naj bo tale dogodek za

Zgled:

Leta 1867. je živel v Parizu mlad Švicar,
star je bil 24 let; odrastel je v kalvinskem kri¬
voverstvu; sicer pa je bil dobra, poštena duša.
Kadi te blagodušnosti mu je Bog naklonil spre-
obrnenje; posredovale ste neka usmiljena sestra

— 77  —

in pa Mati usmiljenja, Marija v nebesih. Mla¬
denič je namreč zbolel. Ker je bil ubogega stanu,
in ker ni imel sorodnikov v velikem mestu,
moral je iti v javno bolnišnico. Bolezen njegova
je bila legar (tifus), ki so je pri njem zelo ne¬
varno pojavil; kmalu od kraja ga obišče kalvinski
pastor, pridigar. Bolnik se priporoča Bogu -—
moli, pa srce mu je bilo mrzlo, prazno. Edino
dober vtis na njegovo srce je naredila tista
ljubeznjiva, neutrudljiva skrbnost usmiljenih
sestra, ki so mu stregle. Misli si sam pri sebi:
„Vera, ki navdaja nežne ženske s toliko po¬
žrtvovalnostjo, s toliko udanostjo in ljubeznijo
do bolnikov, taka vera mora biti prava vera.“
Nekega dne mu omeni sestra med razgovorom
sladko ime Marije; pripoveduje mu, koliko mi-
lost.ij se godi v cerkvi Naše ljube Gospe
„Marija zmag",  opominja ga, naj ima in
stavi zaupanje do te sladke Matere. — Ta raz¬
govor mu je bil kakor nebeško razodenje, še
tisti dan obljubi, preblaženi Devici, ako ga ozdravi,
da bo prva hoja iz bolnišnice v cerkev Naše
ljube Gospe.  Kmalu potem jej je obljubil,
ako ozdravi, da se bo spreobrnil, da bo postal
katolik, da bo svoje zmote javno preklical.

Kes, Marija je čudežno pomagala mladenču.
Šest drugih, ki so bili ž njim vred prišli v bol-

— 78  —

nišnico z isto boleznijo, so vsi pomrli: on sam
je ozdravel. Bil je pa tudi mož beseda. Prva
pot iz bolnišnice je bila v cerkev Matere Božje;
ondi je pred altarjem goreče molil, zahvaljeval
se za zdravje; ponovil obljubo, da hoče biti ka¬
tolik, ker spozna resnico; prosi Marijo, naj mu
pomaga, da izpelje svoj resni sklep. V pouk
ga je prevzel neki duhoven iz Vincencijeve
družbe. Tako marljivo se je učil krščanskega
nauka do prestopa, da se je učitelj kar čudil.

Nauk.

Tudi ti, kristjan! prosi Marijo, naj ti po¬
maga, da si s pomočjo Marije izobraziš v srcu
Kristusa. Toda ti moraš sam pričeti, voljo imeti,
poboljšati se. Precej začni preiskavati napake
svojega srca, in ko si jih našel, prosi z otroškim
zaupanjem Marijo pomoči.

Molitev.

O Marija, Božja Mati! jaz ne morem biti
tvoj otrok, če nimam v srcu duha Jezusovega,
kakor si ga imela ti. Srčno želim, da bi bil
njemu podoben, da bi to ljubil, tako mislil, kakor
on; da bi spolnjeval voljo nebeškega Očeta. Toda
moja ljubezen je povsem drugačna mimo njegove.
In apostelj pravi: Oni, kateri nimajo duha Kri¬
stusovega, oni niso njegovi. Zatoraj hočem začeti,

— 79

da bom po njem vravnaval svoje življenje, svoje
srce. Toraj trdno sklenem, da se bom zanaprej
varoval teh le napak: ....  (navedejo se ne¬
katere). — O ljubeznjiva Mati! sprejmi to mojo
voljo, priporoči jo svojemu Sinu kot Mati njegova
in prosi zame, da blagoslovi moj sklep, naj bi
g‘a izvršil stanovitno. Kakor si ti izobrazila Je¬
zusa v svojem srcu, tako mi pomagaj, da ga
jaz izobrazim v svojem, da bom tako vreden
biti tvoj otrok, in vživati tvojo materno ljubezen.
O Marija! pomagaj mi. Naj bo tako! Amen.

Deseti dan.

Usmiljenost Srca.

Prosi za nas grešnike sedaj
in ob naši smrtni uri.

Katoliška cerkev sega po starosti nazaj do
časov, ko je živela Mati Božja. Zakaj začetnik
in glava naše cerkve je Marijin sin, Jezus Kristus.
In najstarejši, najimenitnejši udje naše cerkve
so bili Peter, Jakob, Janez in drugi apostoli in
učenci našega Gospoda. Zato je popolnoma res¬
nično, če rečemo: katoliška cerkev pozna  Mater
Kristusovo, pozna njeno srce, kako nam je na¬
gnjeno. Sv. cerkev ve prav dobro, da je Marija
iz usmiljenja in srčne ljubezni do nas revnih
grešnikov privolila, da je postala Mati Odrcšeni-
kova; cerkev ve prav dobro, kako je bilo Ma¬
riji pri srcu, ko je svatom v Kani vina primanj¬
kovalo, da jim je pripravila novega, dobrega;
cerkev dobro ve, kako je Mati Kristusova polna
žalosti v srcu stala pod križem, da bi svojemu
Sinu ob britki smrtni uri podelila vsaj nekoliko
tolažbe; dobro ve cerkev, kako jo je Marija ma¬
terinsko podpirala v prvih dneh začetka; kako

81

je pripravljala apostole in učence na prihod sv.
Duha, kako goreče je molila ž njimi v jeruza¬
lemski hiši.

Becimo toraj kar naravnost: katoliška cerkev
dobro ve, da ima Marija dobrohotno, usmiljeno,
milo srce do nas ljudi. To spričuje s tem, da
kliče vsak dan iz tisoč in tisoč grl vseh na¬
rodov sveta k Mariji, naj bi prosila pri svojem
Sinu z mogočno besedo za nas uboge
grešnike sedaj in ob naši smrtni uri.
To kaže, ve cerkev najti pri Mariji usmiljeno
Srce.  —

Iz tega moreš, kristjan! zadobiti mnogo ko-
ristij; samo da umeš nakloniti si usmiljeno Srce
Matere Božje, to je, da umeš nagniti jo, da ona
usmiljenje in ljubezen nakloni tebi. Te umetnije

v

pa te uči cerkev v sklepu Oeščena Marije. Tri
reči so, na katere pazi ter je porabi.

Prvič  moraš reči: Prosi za nas,  ne pa:
prosi zame.  Glej, vsak dan zrejo milijoni ljudij
na solnce; vsak dan kličejo milijoni ljudij k
Mariji; in Marija sprejema vse prošnje v svoje
obširno materno srce, jih polaga pred sedež
Božji ter podpira s svojimi priprošnjami, naj jih
usliši. Tako ljubezniva je. Naklonil si boš Ma-
rijno Srce, če povzameš potrebe in reve vseh
ljudij, ter. je predložiš Mariji iz ljubezni do vseh

Šmarnice. 6

82  —

grešnikov, jo prosiš priprošnje za vse grešnike.
To se zgodi, če pri besedi „za nas"  ne misliš
samo nase,  ampak če si misliš, da si poslanec
vseli grešnikov,  in prosiš zanje rekoč:
„Prosi  za  nas". Ne bo ti kmalu Marijnega
Srca kaka stvar tako naklonila, kakor ta občna,
vse obsegajoča ljubezen do bližnjega.

Drugič  moraš reči: Za nas revne greš¬
nike.  Naj te priganja katerakoli stiska, da se
zatekaš k Mariji, vedi kristjan! največja beda,
najbujša stiska, najstrašnejše zlo in nesreča je
to, da si grešnik;  neizmerno veliko dolgov
imaš pred Bogom, na čednostih in zasluženju pa
si tako reven, da ne moreš z ničemer poplačati;
moraš se torej tresti vsak trenutek, da boš po¬
klican na račun, da boš obsojen, da boš zavržen.
Ako hočeš torej, da te Marija usliši v časnih in
telesnih potrebah, pokaži jej torej najpreje svojo
največjo revščino, največjo silo: duša je zadol¬
žena v grehih, in pa brez zasluženja. Vse to
pokaži Mariji. Marija gleda, kakor Bog na naj¬
važnejše reči: na izveličanje  tvoje duše, na
blagor duše. Za take reči rada prosi. — Zato
te uči sv. cerkev moliti: Prosi za nas revne
grešnike.  Ge je revščini duše pomagano, če
je duša prosta greha, vse druge revščine bodo
se blagonosno spremenile v zasluženja.

83  -

Stopi torej kot žalujoč, skesan in ponižen
grešnik  pred Marijo in Marijno Srce sete  bo
usmililo, ter blagovoljno prosilo zate.

Tretjič,  premisli besedico — sedaj.  Mala
besedica. Komaj izrečena je že ni in je več ne bo.
Prav je, da prosiš Marijo pomoči za zadnjo uro,
za smrtno uro. To bo odločilna ura za celo
večnost; ali boš večno srečen, ali pa večno ne¬
srečen; to bo čas zadnjega boja za dušo. Boj
bo hud, strašansko hud. Boj je gotov, in Marija
jo najboljša pomočnica. Ali resničen je, in re¬
sničen ostane pregovor: Kakor živel  tako
umrl.  Ti sam si pripravljaš v življenju način.
Zatorej te mora biti prva skrb, da živiš tako,
kakor je treba živeti, da boš srečno umrl. Se¬
daj — danes  moraš začeti pošteno po krščansko
živeti, i sedaj — danes  moraš greh opustiti,
danes  Bogu zadostovati, sedaj — danes
spraviti so s sovražnikom; sedaj  miloščino
deliti; sedaj Bogu v čast delovati. V kratkem,
sedaj, danes  moraš pričeti hudo opuščati dobro
delati. Ako te je to resna volja, ako prosiš sveto
Marijo za krščansko, za pobožno življenje za
danes, za sedaj,  tako si boš naklonil njeno

v

srce, in ona te bo uslišala, bo zate prosila. Co
pa nimaš resne volje, nikar se ne čudi, da ti
molitev malo pomaga.

6 *

84  —

To so trije nauki, katere dajo zadnjo besedo
v Češčena Mariji. Sedaj pa zaslišimo še dva
zgloda,  ki nas bosta učila, kako usmiljenega
Srca je Mati Božja do nas revnih grešnikov,
ako molimo prav; in sicer usmiljena je sedaj,
v življenji; usmiljena za smrtno uro.

I. V šestem stoletju krščanstva je živel
mlad človek, Dozitej po imenu. Odgoja mu je
bila slaba; krščanskega nauka ni znal nič; o ne¬
besih, o peklu niti slišal ni bil. Sicer pa je bil
pošten, dobrega srca, pravico je ljubil, resnico
rad poslušal. Enkrat je prišel v Jeruzalem, tu
je videl čudno sliko. Bilo je naslikanih veliko
hudičev, ki so mučili, trpinčili ljudi na razne
načine. Misli in misli, rad bi vedel, kaj to po¬
meni. Kar zagleda zraven sebe lepo, milo gospo,
ki sc mu sladko nasmehlja. Vpraša ga, zakaj
tako začudeno ogleduje sliko. To je bila pri¬
bežališče grešnikov, Marija. Bada razloži mla¬
deniču, da so to muke trpljenja zavrženih v peklu.
Ves prestrašen prosi, naj pove, kaj mu je storiti,
da uide takim mukam. Marija ga lepo pouči v
veri. Mladenič zvesto spolnuje vse, zapusti šumni
svet, stopi v nek samostan in prav spokorno živi
do smrti, ter tako blaženo umrje.

Tako je Marija sprosila temu blaženi —
sedaj.  Drugemu je sprosila srečno  zadnjo uro.

85

II. Bil je nek Basi, iz Kremone doma na
Laškem; po rokodelstvu je bil tkavec, sicer pa
hudoben človek, tako da ga je sodnija obsodila
na smrt. Več duhovnikov je poskušalo pri njem,
da bi se spravil z Bogom, ali vse je odganjal
surovo; klel je, govoril bogokletne besede; da
ni Boga, da ne veruje ničesar, da vera je sama
goljufija. Tudi škof ni opravil nič pri njem. Nekaj
časa prepustili so ga trdovratnosti. Ko je bil
skrajni čas, namignili so nekemu jezuitu, ki je
imel v istem kraju misijon, naj bi on obrnil vse
molitve, vsa dobra dela „Bratovščine Srca Marije 41
za spreobrnenje tega trdovratneža. Jezuit pri¬
trdi, pa pristavi: „Nekaj vnanjega se inora vendar
tudi storiti . 44  Sklenili so tora j, da bodo obsojencu
dali „Svetinjo brezmadežnega spo¬
četja 44 ,  in naj med tem vsi jetniki na glas
molijo sv. rožnivenec 44 . — Jetniški duhoven pri¬
nese svetinjo na lepi verižici, ter prosi suro veža,
naj si jo dene na vrat. Ta pa začne zopet ro¬
bantiti, kleti in rotiti predstojnika, sodnika, celo
o Mariji govori bogokletno, tako da je duhovna
kar groza; vendar se ojači, vrže mu svetinjo
čez glavo na vrat rekoč: „Hočeš, nočeš, Marija
ti bo obrnila srce 44 . Pri tej priči začnejo vsi jetniki
na ves glas moliti sv. rožnivenec.

O čudo milosti! —• Komaj ima svetinjo na
vratu, komaj začnejo moliti, je že ukročen surovež;

— 86

ves osupnen vpraša: “Kaj je to? Kaj pomeni to ?“
Duhoven odgovori: „Tvoji tovariši, tvoji sojet¬
niki molijo zate. Moli, moli tudi ti; prosi Marijo,
da reši tvojo dušo. Moliva skupno Ceščcno Ma¬
rijo pred podobo prcblažene Device, ki jo imaš
na vratu; glej na srcu ti visi.“

Bil je ginjen, globoko je zdiknil in prav
pobožno molil Češčeno Marijo za duhovnom; potlej
sta molila z jetniki vred rožnivenec do konca.
V tem času je postal ves drug človek; grozoviti
volk se je spremenil v krotko jagnje, trdovratni
grešnik je postal spokornik. Ponižno je prosil
za sv. zakramente, drugi dan je bil odvezan
grehov in prejel sv. obhajilo.

Večkrat je ponavljal: „Oj, kako sem srečen,
da sem z Bogom spravljen. Ni mi žal, da mo¬
ram umreti, o, ko bi mogel le za vsako pregreho
posebej umreti." In ko mu je bila pred smrtjo
obsodba še enkrat prebrana, bil je mirno udan,
prosil je še to, naj gre na morišče peš in bos;
to mu ni bilo dovoljeno. Med potjo je celo pot
na glas molil, svetinjico je poljuboval do zadnje
ure. Med potjo je postal pri neki podobi Matere
Božje in klical na glas: »Kristjani! Bodite vselej
zvesti častivci Marije, ona je Mati, je priproš-
njica, je pribežališče grešnikov, tako bote rešili
duše, kakor jo upam jaz rešiti."

87

Nauk.

Kristjan! Keclar ti je duša obložena, očisti
jo kmalu v skesani spovedi. Ne čakaj, da bi te
vest dolgo težila, Keši dušo! reši jo precej, reši
sedaj.

Molitev.

v

Obrnimo C e š č e n o Marijo  na Marijno
Srce,  ter jo molimo tako-le:

C e š č e n a Marija,  in pred vsem naj bo
češčeno tvoje sveto Srce, zavoljo čegar ponižnosti
si bila vredna, da te je Bog izvolil za mater
svojemu Sinu. Pomagaj nam, da bomo ponižnega
srca, da bomo vredni biti tvoji otroci. — Mi¬
losti polna;  in obilica milostij je naložena v
tvojem srcu, v zakladnici milostij. Spomni se,
da si jih prejela ne samo zase, marveč tudi za
nas. Daj nam jih, kolikor potrebujemo. — Gos¬
pod jesteboj:  Ker je bilo tvoje sveto Srce
in tvoja volja vedno eno z Bogom in voljo nje¬
govo. Sprosi nam, da se temeljito odvrnemo od
greha in sklenemo z Bogom. — Blažena s 1
med ženami;  ker si ti pogumnega srca poma¬
gala rešiti svoje ljudstvo. Sprosi nam srčnost
da se pogumno borimo zoper sovražnike. —
Blažen je sad tvojega telesa, Jezus;
ta sad si blagega, radodarnega Srca za nas ro-

88

clila, redila, odgojila, in za nas pod križem da¬
rovala. O bodi naša vedno srednica, pomagaj
nam, da nam boš enkrat v nebesih kazala B1 a-
ženi sad.

Sveta Marija!  Tvoje Srce jo čisto ostalo
vsacega greha, in še sedaj sovraži greh v naših
srcih. Oj, pomagaj nam, da se oprostimo greha
v skesani spovedi. — Mati Božja.  Po besedah
tvojega Sina si tudi naša mati, mi pa tvoji otroci,
ako smo s teboj in s tvojim Sinom enega duha,
enega srca. Oj, pomagaj nam, da ljubimo, kar
je ljubilo tvoje in Njegovo Srce. — Prosi za
nas!  Ti ljubiš nas vse, vsi smo tvoji otroci.
Toda greh nas je oropal čednostij in zasluženja,
zato se oklepamo tebe kot revni grešniki, pro¬
simo tvoje usmiljeno Srce: Marija! spomni se
bolečin, katere si prestala pod križem zavoljo
nas grešnikov. Stori, da bodejo na blagor nam
sedaj in ob smrtni uri. Amen.

Enajsti dan.

Bogu posvečeno Srce.

Marija je bila taka,
da je bilo njeno živ¬
ljenje v pouk vsem ljudem.

(Ambrož, de Virg. lib. II.)

Večkrat se bore ‘ali sliši o tem ali onem
človeku, kako je živel, kaj je storil za državo,
za človeštvo ali vse to je vnanje; najvažnejše,
najbolj zanimivo je notranje, namreč mišljenje
človekovo, njegova volja, hrepenenje, namen,
značaj, z eno besedo — srce,  iz katerega iz¬
vira vnanje delovanje. — Pa tudi po vnanjem
dejanju in govorjenju se cla sklepati na kakovost
srca; zakaj, česar srce prekipeva, jezik govori.
Matere rade govore o svojih otrocih, in pripo¬
vedujejo, kako jim je bilo pri srcu ob tem ali
onem dogodku, ter kažejo ljubezen do otrok.
Tudi mati Kristusova bi lahko veliko povedala,
pa tega pripovedovanja ne potrebujemo, da bi
spoznali nje srce. Poslušajmo raji, kaj nam pri¬
poveduje sv. pismo o življenju Marije; to nas
pelje naravnost k Srcu Marijnemu. Premišljujmo
to pripovedovanje malo bolj natanko in imeli

— 90  —

bomo lepo povest o njenem srcu,  ali kako je
bilo Mariji pri srcu ob različnih dogodkih.

Ce človek kaj pripoveduje, pove najpreje
to, kar mu je najdražje, kar mu je posebno na
srcu; to potlej često ponavlja; enako je menda
storil tudi Bog. Kar mu je nad Marijo posebno
dopadalo, to nam je povedal v sv. pismu najpreje
in potem večkrat ponavljal. V prvih vrstah raz¬
odetega životopisa Marije, v evangelju Lukeže-
vem I. je brati: Angel j Gabrijel je bil
poslan od Boga k devici, in devici je
bilo ime Marija.

Prvo torej kar zvemo iz sv. pisma o Mariji
je to, da je bila Devica.  Tukaj se prvikrat
odpre Srce  Marijno. — Naj vam stvar malo
pojasnim. — Mislimo si lepo, mlado deklico
(gospico); premoženja ima dovolj, snubačev obilo,
rada bi se možila, pa moži se vendar ne. Ima
v srcu še drugo ljubezen, ne samo ljubezen do
bodočega ženina, ima še starega očeta, ker mati
jej je že umrla, in oče bi jo še rad pri sebi
imel, je namreč jedini otrok; tako se odreče
možitvi — ostane devica iz ljubezni do očeta.
— Kaj ne, to je dober otrok, ubogljiva hči, vse
hvale vredna in blaga duša.

Da, še žlahtneje je ravnala Marija. — Ma¬
rija je bila sicer zaročena z Jožefom; to se je

— 91

po judovski postavi moralo zgoditi, ker je bila
podedna hči, to je, edin otrok starišev. Toda
Jožef pravični je bil samo varuh, čuvaj in priča
Marijne nedolžnosti. Marija pa jo že v templju
obljubila Bogu večno devištvo. In to brez zgleda,
brez sveta, samo po božjem navdihnenju. Povod
temu je bil v njenem sreu. Bila je to zgolj lju¬
bezen do Boga, ki je bila močneja kakor vsaka
druga, tudi dovoljena ljubezen. Marija hoče celo,
nerazdeljeno srce darovati Bogu. Nje velika,
blaga in čista ljubezen do Boga je jedini povod,
da ostane devica. Kakor nevesta ponudi le
enemu  izmed mnogih svoje srce, da le enega
ljubi iz cele moči; tako si je Marija izvolila
izmed vseh drugih samo Boga, da bo samo
njegova. In tako je ravno ta otroška ljubezen
do Boga, ki je bila skozi in skozi deviška,
povod njenega d e vi št v a. Marija je bila de¬
vica  po srcu.

Iz deviškega srca  je izrastlo devištvo
po telesu,  kakor izraste cvetica iz sadike.
„Dcvištva po telesu ni brez devištva po srcu“,
govori cerkveni učenik Beda.

Ker se je Marija po vsem čisto samo Bogu
posvetila, ogibala se je v besedah, v pogledih,
v obleki, v občevanju vsega, kar bi utegnilo
na njo obračati pozornost možkih. Sv. Ambrož

— 92

pravi: Bila je iz srca ponižna, v besedah res¬
nobna, na duhu modra, govorila malo, brala ve¬
liko, premišljevala veliko, molila zmiraj. — Sv.
evangelij poroča samo 7 besed Marijnih; to je
sedem plamenov njene ljubezni. Z angeljem je
govorila dvakrat,  z Elizabeto dvakrat,  s
Sinom dvakrat:  V templju — „Sin! zakaj si
nama to storil?“ in v Kani: „Vina nimajo.* 1
Enkrat s strežniki posvetnimi pri ženitvanji v
Kani. — V njenih besedah, v mislih in željah
ni bilo trohice tega, kar bi bilo nasprotno božji
ljubezni. In tako je bila Marija — devica  po
celem bitju; devica  v srcu, devica v ljubezni
božji, devica po duhu, devica po telesu; devica
v besedah, v pogledu, devica po obleki in po obče¬
vanju. Ali razumeš sedaj, kristjan? zakaj je Bog
po svetem evangelju sporočil o Mariji to, da je
bila Devica? — Ravno devištvo je bilo najlepšše,
kar je našel Bog nad Marijo. Brezmadežno spo¬
četje je bilo dar, katerega je Bog podelil Mariji;
devištvo srca in telesa pa je dar, katerega je
Marija prinesla Bogu. Druge take device ni
bilo za časa Marije; ni čuda torej, da je Bog
izvolil 'ravno Marijo za Mater svojemu Sinu.
Tako je s srcem preblažene Device.

Ali pa veš tudi to, da je gospod Bog tudi
tvoje srce pripravil v nekako čudovito sorodstvo

— 93  —

z Marijinim srcem, in še hoče pripraviti. Naj ti
povem — kako? kje? kcdaj? To seje  zgo¬
dilo pri tvojem krstu. Tukaj je Bog prerodil
tvojo dušo z vodo zemeljsko in z ognjem sve¬
tega Duha v brezmadežno lepoto. Takrat je
sv. Duh založil v tvoje srce ljubezen do Boga.
Na tvoji volji je, naj pospešuješ, da se goji, da
raste, da se razcvita ta ljubezen do Boga. Kakor
ženin snubi Kristus vsako dušo, snubi tudi tvojo
dušo kristjan moj! Ljubiti ga moraš, kakor nevesta
ženina s celo, nerazdeljeno ljubeznijo, tako da
se na tvoje srce nič, in ničesar ne obesi, kar
bi bilo nasprotno ljubezni do njega, kar bi se
do strinjalo z njegovo ljubeznijo ter jo rušilo.

S tem nisem povedal nič novega; saj imamo
vsi prvo, največjo zapoved: Boga ljubiti iz ce¬
lega  srca, ne samo iz polovičarskega. Taka
ljubezen do Boga, katera odganja iz srca vse,
kar bi no dopadlo Bogu, taka ljubezen do Kris¬
tusa je deviška  ljubezen. Ta odganja vse
druge napačne snubače; bodisi poželjivost očij,
poželjivost mesa, ali napuh življenja. Taka lju¬
bezen do Kristusa je zahtevana od vseh, tudi
od zakonskih, kateri niso ravno zavezani, da bi
po telesu živeli vedno deviško.  Zato piše sv.
Pavel vsem  Efežanom: ,,Zaročil sem vas enemu
možu, da vas pokažem Kristusu kot dcvicc.“

— 94

Deviško  ljubezen do Jezusa, deviško  srce
za Jezusa mora imeti vsak kristjan, in tako je
sorodstvo s srcem Device vseli devic. — Ako pa
se Kristjan po grehu odvrne od Kristusa, prelomi
zvestobo, poruši zavezo, ki jo je naredil Bog v
svetem krstu med dušo in Kristusom, ter stopi
v žalostno sorodstvo s satanom, ki je sovražnik
Boga, sovražnik Marije, Device najzvestejše.

Ako te je resna volja, Marijo prav častiti,
ne moreš jej napraviti večjega veselja, nego če
slovo daš vsemu, kar je grešno, kar žali Boga,
kakor je storila ona, Če pa si bila krščanska
duša! toliko nesrečna, da si prelomila zvestobo,
da si nagnila srce sovražniku božjemu in sov¬
ražniku Marije. Oj, odvrni sovražnika iz srca
s pravim kesanjem v odkritosrčni spovedi, vrni
se k Bogu nazaj, skleni trdno, da hočeš samo
njega ljubiti. Pri tem opravilu te bo Marija
rada podpirala z mogočno priprošnjo, in ti boš
enkrat rekla, kakor je pisala leta 1864. grešna
oseba predstojniku „bratovščine Srca Marijnega“
v Parizu; vrste, ki jih je pisala naj bodo za

Zgled.

„0 moja dobra Mati! ne morem si kaj, da
nebi se ti zahvaljevala za dobrote, katere si mi
izkazala ta teden. Ti si imela z menoj usmi-

— 95

ljenje, ko sem bila vendar le 'graje in očitanja
vredna. Ne vem, kako bi se ti vredno zahva¬
lila. Za Bogom si ti prva, kateri se moram za¬
hvaliti za srečo, ki jo občutim sedaj. Pomagaj
mi, hvaliti Boga za dobroto, da me je rešil iz
brezdna, kamor sem padla. Ne morem brez solza
misliti na tisti veseli dan, ko sem bila prvič tako
srečna, da sem rešena v čisti spovedi peze mojih
grehov. Oj, čutila sem žalostno, kako »nesrečen
je človek, če živi ločen od Boga v grehih. 11  Vse
sladnosti življenja sem uživala, pa srce je bilo
prazno, pusto, dolgočasno. Trdno sklenem in
pred tvojimi nogami, o dobra Mati! ponovim ob¬
ljubo, da hočem zanaprej popravljati, kar sem
zamudila doslej. O Marija, vodi me, ojači me,
sprosi mi blagoslova od Boga.“

Kristjan! pomisli, kako resnične so besede
te revne duše: »Človek ne more biti srečen, ako
živi ločen od Boga v grehih,“ Če imaš morda
po milosti božji vest prosto greha, pa ne čutiš
te sreče, pomisli kako ti je bilo, ko si bil v
grehu, kako ti je bilo grenko, da si Boga za¬
pustil ; pomisli, kako ti bode, ko bi padel nazaj.
Ako pride ta premislek iz srca, ki se res boji
greha, boji žaliti Boga, potem je dobro; porabil
boš pomoček, ki ga imaš, ta pomoček pa je:
Srčno prosi iz strahu pred grehom Mater Božjo,

— 96  —

naj te vodi, naj ti sprosi pri Jezusu inoč, da se
boš ob času skušnjave krepko branil. To stori
precej sedaj, to stori vsako jutro; videl boš, to
bo pomagalo. Ce tudi ne gre vselej gladko, vsaj
ne boš tolikrat padel, ne boš padel tako globoko.
To je že nekaj dobrega in s časom bo še boljše.
Molimo pobožnega srca k srcu Marije za varstvo
in za moč zoper sovražnika to le

Molitev za odpustke.

O vzvišena, prečastitljiva, vselej brezma¬
dežna Devica Marija, Mati našega Gospoda Je¬
zusa Kristusa, Kraljica sveta, Gospa vsega stvar¬
stva ! ti ne zapustiš nobenega, ti ne zavržeš no¬
benega, ti ne pustiš brez tolažbe nobenega,
kdor se zateka k tebi s ponižnim srcem; oj, ne
zavrzi me zaradi grehov, ne zapusti me zaradi
hudobij in zaradi trdovratnega srca; ne odvračaj
me svojega služabnika od svoje milosti in lju¬
bezni ! usliši me reveža, ki stavim trdno zaupanje
na tvojo milost in usmiljenje; hiti mi na pomoč,
o preblažena Devica, pri vseh mojih britkostih,
težavah in potrebah. Sprosi mi pri svojem Sinu,
našem Gospodu Jezusu Kristusu, odpuščanje vseh
grehov! nakloni mi njegovo ljubezen, nakloni mi
rešitev iz vseh nevarnosti na duši in na telesu.
Iu ob smrtni uri bodi nam vsem mila pomočnica

— 97  —

s Kristusom, katerega si nosila, v jaslice polo¬
žila in na križu za nas darovala. Amen.

Nauk.

Posveti svoje srce Mariji in stori vsako
jutro dober namen, da boš delal čez dan vse v
božjem imenu, v čast božjo.


šmarnice.

7

Dvanajsti dan.

Vestno Srce.

„Božje srce poznamo iz besedij božjih", go¬
vori Gregor Nacijanski. Tako moremo tudi reči
o Mariji: Srce Marijno spoznavamo iz besedij
Marijnili. Sv. pismo pa nam je ohranilo samo
sedem besedij preblažene Device. — Premislimo
torej prvo besedo, da vidimo, kako je bilo srce
Marijno.

Prvo besedo je spregovorila Marija, ko jej je
angelj Gabrijel prišel oznanit včlovečenje Sina Bo¬
žjega. Angelj jo častno pozdravi, pove jej čudovito,
nezaslišano pohvalo, da je milostij polna, da je
Gospod ž njo, da je med vsemi njenega spola
najbolj blažena. Vse to je Marijni ponižnosti
novo, nezaslišano, tako da začne resnobno pre¬
mišljevati, kaj bi pomenila taka pohvala. Pa ne
upa si govoriti o tem. Ponižna Devica raje ne
odgovarja, nego bi govorila nepremišljeno, česar
ne ume, pravi sv. Bernard. — Že to molčanje
kaže, kako nežnega, vestnega srca  je
Marija.

— 99  —

Sedaj jej angelj -pojasnuje, da hoče Sin Božji
človek postati, da bo sedel na Davidovem tronu,
da njegovemu kraljestvu ne bo konca, da bo
ona, Marija, mati temu Bogu-človeku. To so ve¬
like, nedoumljive reči; Marija ne dvomi, da more
Bog vse storiti, pa te ponudbe, da bi mati po¬
stala, noče precej sprejeti, in to iz tankovest-
nosti ne. Marija namreč dobro ve, da je Bogu
obljubila večno devištvo, ve, da jej je ostra dolž¬
nost, držati to obljubo. Ravno tako ve, da se
po navadnem, po naravnem teku stvarij mate¬
rinstvo z devištvom tako malo strinja, kakor
gledati brez očij. Marija hoče na vsak način
zvesta biti svoji dolžnosti, ter ostati devica, kakor
je obljubila. Ker pa je slišala, da je volja božja,
napraviti jo za mater Sinu božjemu, bi rada bila
tej volji pokorna. In tako si stopita v Marijni
vesti dve dolžnosti nasproti. Ta razpor pa bi
Marija rada poravnala Bogu dopadljivo. Takšno
je srce Marijno. Kakor jej je pri srcu, tako go-
vori z angeljem; prosto mu razloži svoje stališče,
svojo dolžnost kot devica; previdno in modro ga
Vpraša, kako bi se ponujano materinstvo strin¬
jalo z neupogljivo dolžnostjo: „Kako se bo to
zgodilo,  ker moža ne poznam?“ vpraša.

Angelj jej sedaj razlaga, da bo devica ostala
in pa mati Božja postala, ker Bog bo velik

7 *

100  —

čudež storil ž njo. Ko pa je Marija to slišala,
podvrgla se je volji božji, ter rekla: „Zgodi
se mi po tvoji besedi . 11  — Tako se je Ma¬
rija dala voditi od vestnosti in od verske dolž¬
nosti pri tej važni in posledic polni zadevi. Celo
njeno naslednje življenje je kazalo, kako pre¬
vidno, kako modro je ravnala Marija vselej in
povsodi za čas in večnost.

Tako bi morali delati tudi kristjani. Pri
vsem, kar počnejo, bi morali najpreje vprašati
vero, vest in pobožnost, če se njihovo podjetje
vjema tudi s temi. To bi bilo krščansko, pre¬
vidno in modro, imeli bi blagoslov pri vsem.

Vzemimo n. pr. nekatere slučaje. Postavimo,
ti hočeš iti na zabavo, na veselico, ali pa tudi
na ples. — Navadno vpraša človek, če bo imel
denarja dovelj. Kako pa bode to za dušo? ali
bo imela zmožnosti dovolj, da bi premagala vse
skušnjave, ki jo zadenejo pri tej priliki; ali se
upa izogniti se vsem zapeljivostim ? — Malokdo
se vpraša: Kako se bo to zgodilo? — Drugi
slučaj. Pride čas, da je treba stan spremeniti,
v zakon stopiti. Navadno se vpraša po natornem
nagnenju, kako se bo živelo prijetno, ugodno;
večkrat je glavni povod nečimernost, častihlep¬
nost, blagohotnost. Kako pa se bo to zgo¬
dilo,  da si ohranim dušo in jo zveličam, da

101  —

živim Bogu dopadljivo ? Oj, to vpraša redko kdo.
— Enako se godi pri odgoji otrok. Stariši res
skrbijo, včasi še preveč, da bi pripravili otrokom
denarja, premoženja, da bi le lahko ugodno ži¬
veli, da bi bili preskrbljeni za življenje. Toda
tega ne vprašajo: Kako se bo to zgodilo,
da bo moj otrok bogaboječ, da se varuje greha,
da živi pošteno po krščansko, da se navzame
krščanskega duha. — Vzemimo nadalje za primer
trgovca, kupčevalca. Oj, kako skrbi, da kupuje
o pravem času, prodaja o pravem času; da ku¬
puje ceno, prodaja drago. Je li pa gre vse po
pravici, po vesti — zato se ne briga. Nikdar
ne vpraša: kako se bo to zgodilo?

Takim in enakim ljudem krščanstvo ni vo¬
dilo  za življenje, da bi po njem vravnavali svoje
mišljenje, besede in dejanja. Krščanstvo jim je
le nekaka praznična obleka, da se ob gotovih
časih nekaj lepše opravijo, to pa kmali zopet z
delavno obleko zamenijo. Bog je takim ljudem
le stari, dobri znanec, da se včasi ž njim po¬
svetujejo in ga semtertje poprosijo za kako uslugo.
To pa ne vedo, da je Bog pravičen sodnik, ka¬
teremu bodo enkrat dajali oster račun od vseh
misli j, od vseh želja; od vsega, kar so storili
hudega, opustili dobrega. Naj nam bode naslednji
dogodek za

— 102  —

Zgled.

Leta 1884. je umrl neki gospod, kateri jo
ravnal s krščanstvom, kakor ljudje, o katerih
smo slišali ravno preje. Krščen je bil, veroval
je v Boga, pa to je bilo vse. Da bi si bil vzel
vero za vodilo življenja, tega se v otročjih letih
ni učil. Odgoja mn menda ni bila kaj dobra,
ker v mladostnih letih še k sv. obhajilu ni pri¬
stopil. V 24. letu svoje starosti se je oženil;
na dan poroke je bil prvikrat pri sv. obhajilu,
in to ne iz ljubezni do Boga, marveč iz ljubezni
do mlade žene, in potlej nad 30 let ne več. —
Žena njegova, prav pobožna, vestna gospa, je
imela ž njim velik, težak križ; pa bila je raz¬
umna, da je porabljala vero za pomoček. Ona
je vedela, da velja zakonska zveza ne samo za
telo in za časno življenje, ampak za dušo in
zveličanje duše; ona je vedela, da jej je stroga
dolžnost, skrbeti za dušno zveličanje svojega moža.
In vse to je storila z veliko odločnostjo. Po¬
slušajmo samo eden slučaj.

Bog jima je dal v zakonu tri otroke. Žena
je skusila pri možu, kam pridejo otroci, ako
nimajo prave, temeljite krščanske odgoje, zato
si je vse prizadela, da jim vcepi trdna pravila
svete vere, da porabi vse poinočke sv. katoliške

— 103

cerkve. Eden teh pomočkov jej je kilo pravo
češčenje Matere Božje, temeljita pobožnost. Neki
duhoven je dal materi dober svet, da naj izroči
otroke v varstvo preblažene Device, in da naj
na božjem potu posveti in daruje nebeški kra¬
ljici sebe, moža in otroke. Sprejme ta svet,
odloči dan, da pojde z otroci na božjo pot. Ali
dan pred odhodom zboli deček, ki je bil materi
najljubši, za lahko mrzlico. Ker ni kazalo, odla¬
šati romanja, poda se na pot z dvema otrokoma.
V cerkvi Matere Božje je bila pri maši, prejela
sveto obhajilo, otroke vse posvetila Mariji - in
pa goreče molila za spreobrnenje moža.

Med molitvijo ji pride misel, kakor bi Ma¬
rija rekla: ,,Za moža boš uslišana, ako žrtvuješ
otroka". — Misli in misli; hud boj se vname v
srcu med ljubeznijo do moža in ljubeznijo do
otrok. Pa vera zmaga v blagi duši gospe. Vera
pravi: Zveličanje moža je neskončno več vredno
nego časno življenje otroka; saj je otrok ne¬
dolžen. Ceznaravna krščanska ljubezen do moža
je zmagala nad naravno ljubeznijo materino.
Velikodušno je darovala dečka. Darilo je bilo
sprejeto; čez 6 dnij je otrok umrl. Tudi mate¬
rina molitev za moža je bila sprejeta ter do-

nesla lep sad .- spreobrnenje soproga, seveda

še-le čez 37 let.

- 104

Otrok je umrl leta 1847, dve leti pozneje
je začel mož bolehati. Bolezen ga je pripeljala
Bogu bliže; žena je podpirala milost z molitvijo,
z besedami, svetom in v dejanju. Leta 1884 je
mož zbolel nevarno. Žena mu prigovarja, naj
sprejme svete zakramente, pa sedaj še brez
vspeha. Ona se zateče k svojemu pomočniku
sv. Jožefu, goreče moli za revno dušo moževo.
— Glejte! kar stopi 30. julija mož v sobo svojo
žene, in jej pove, da je bil ravnokar pri du¬
hovnu, svojemu prijatelju od mladosti, pri spo¬
vedi, ter hoče na porcijunkulo ž njo vred pri¬
stopiti k sv. obhajilu.

Kolikor bolj jej je bilo nepričakovano to
naznanilo, tem večje veselje je občutila blaga
žena. Mnogo, mnogokrat je molila, jo prosila
Marijo, da bi še enkrat pred smrtjo z možem
skup prejela sv. obhajilo. Sedaj je prepričana,
da je uslišana. Po skupni pobožnosti jo opozori
mož, da je prvo in drugo obhajilo ž njo prejel;
prvo pri poroki, in po tolikih letih sedaj drugo.
Namenjeno mu je bilo, da prejme kmali tudi
zadnje obhajilo ž njo. Umrl je sredi meseca
septembra, previden s sv. zakramenti,, mirno,
ves vdan v voljo božjo je zaspal. — Glejte!
znamenito je to, da je dan smrti ravno tisti
dan v mesecu, okoli tiste ure, ko je pred 37.

— 105  —

leti mati na božji poti pred Marijnim oltarjem
darovala otrokovo življenje za očetovo spre¬
obrne n j e.

Vidite! to je bila žena vestnega srca, srca
dolžnosti zavednega. Ona je delala vse po veri,
po vesti; storila je vse najboljše za otroka, naj¬
boljše za moža. Plačilo za vse to jej gotovo
izostalo ne bode v nebesih.

Nauk.

Imej tudi ti, krščanska duša! verska pra¬
vila in vest za vodilo pri vsem, kar počneš.
Vprašaj pri vsakem podjetju svojo vest: Je-li
to prav po veri in dovoljeno? ali ni zoper vest
in vero? Vprašaj se z Marijo: Kako se boto
zgodilo?

Molitev.

O Marija! če premišljujem tvoje sveto Srce,
kako si si prizadevala, da spolnuješ vsak trenutek,
vsako uro voljo božjo, in če pogledam na svoje srce,
na svoje življenje, vidim, da je pač vse ravno
nasprotno. Jaz gledam na to, kaj je všeč moji
domišljiji, moji zložnosti, mojemu nagnenju, mojim
strastem, in tako delani tudi; to pa ne vprašam,
kaj Bog po zapovedih tirja od mene. In vendar
sem dolžan, imeti voljo Božjo za vodilo pri vsem
dejanju, kakor si storila ti, o Marija. Vem in

— 106  —

spoznam, da bi bilo dobro zame, ko bi živel
natanko po verskih pravilih. Rad bi živel po
tvojem zgledu, toda preslab sem; treba mi
je višje pomoči. Ti, o Mati Božja! zamoreš, pri¬
dobiti take milosti, take pomoči. Oj Marija!
prosim te pri ljubezni tvojega srca, sprosi mi,
naj sveti Duh navdihne moje srce z voljo in
resnobo, da spoznam vselej voljo Božjo pri vsem
delovanji; naj me okrepi z močjo in pogumnostjo,
da spolnujem voljo božjo. To mi sprosi v mo¬
gočni priprošnji o prečisto, presveto Srce Marije!
Amen.

Trinajsti dan.

Boga ljubeče Srce.

Krasna je jasna zimska noč, kadar miglja
neštevilno svetlih zvezd na mirnem nebu; toda
na zemlji je vse pusto, zmrzneno, ledeno. Ravno
tako je nekaj lepega, nekaj dobrega, če je
človek po naravnem značaju odkritosrčen v be¬
sedah, zvest v obljubah, usmiljen in radodaren
do ubogih, marljiv pri delu, trezen in pošteno
živeč po svojem stanu. Pa vse te vrline so le
mrzli odsvit zvezd, in v srcu takega človeka je
vedno zimska noč, ako ni podlaga tem čedno¬
stim prava ljubezen  do Boga. Sv. Pavel kar
naravnost pove: „Ako bi bil trden veri, da bi
gore prestavljal, ako bi bil usmiljen in tako ra¬
dodaren, da bi vse premoženje razdelil, če pa
nimam ljubezni, nisem nič pred Bogom“.

Vse drugače je z Marijnem srcem. Srce
Marije je kakor lepo obsajen cvetlični vrt, poln
dragocene vonjave, poln krasnih cvetlic; nad
njim se giblje poletno solnce, ki je vzbudilo
to krasoto, jo odgaja, da se razcvita, jo obseva,
da se tako ugodno razvija. — In solnce je sveta

— 108  —

ljubezen do Boga v srcu Marije.  — Ker  je
ta ljubezen prava in resnična, izvirajo iz nje v
srcu sladka in blaga čustva, ona puhti besede
in pesmi ljubeznjive. Ali čustva in besede še
niso jedro  ljubezni božje. Jedro in bistvo lju¬
bezni je v tem, da ima človek dopadenje nad
Bogom in vsem, kar je Bogu dopadljivo; da
torej hoče in si prizadeva Bogu dopasti v vsem,
kar je on sam in kar stori in dela. To ni nič
druzega, kot človek in Bog sta dve srci pa eden
utripljej. —

Te vrste ljubezni do Boga je bila Marijno
ljubezen. Ona hoče, kar hoče in kakor hoče
Bog, da mu dopade; nje srce se ravna in utriplje
zmiraj po utripu srca božjega. Poglejmo še en¬
krat v tihotno hišico nazaretsko. Marija je vtop-
ljena v pobožno molitev, naj bi enkrat prišel
obljubljeni Odrešenik; iz srca jej puhtijo ne¬
beška čustva, svete, sladke želje. Kar stopi pred
njo nebeški poslanec z vzvišenim naznanilom.
Ponudba je bila častna za njo, toda, če jo sprejme,
zasadi jej v srce britki moč za celo življenje.
Ko pa zve, da Bog hoče tako, ko zve, da do-
pada Bogu, da sprejme ponudbo; kar hoče Bog,
hoče tudi ona, ter reče precej: „Glej, dekla
sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji
besedi."  — Njo srce se vjema popolnoma z

— 109 —

voljo Božjo. Dve srci in eden utrip; dve struni
brenknete, a samo eden glas, dve struni enako
donite.

Taka ljubezen do Boga je bila tudi na Ma-
rijnem srcu Bogu najbolj dopadljiva; ta ljubezen
je povzdignila Marijno srce k najvišjemu veli¬
čanstvu , o katerem stoji pisano v psalmu 44.
„Vse veličanstvo kraljeve hčere je znotraj 41 .

Premislimo malo, kakšno bi moralo biti
srce kristjana, da bo bogoljubno, kakor je bilo
srce Marije.

1. Bogoljubno srce je plemenito  srce;
sam Božji Sin Jezus Kristus jo poplemenitil
človeško srce, ker je človeško natoro nase vzel,
ter tako človeka pripravil v sorodstvo z Bogom.

v

Človeško srce je namenjeno za nekaj nebeškega,
nekaj visokega, namreč — z Bogom kraljevati
vso večnost. Temu poklicu, temu stanu primerno
mora hrepeneti po tej vzvišenosti; to je plemstvo
mišljenja, plemstvo srca. Kdor ljubi Boga, on
ima to plemstvo, on želi in ljubi le to, kar je
vredno ljubezni. — Kadar pa človek pride in
zabrede v take reči, ki so globoko pod njimi,
ako ljubi poželjenje očij, poželjenje mesa in napuh
življenja, takrat se onečasti, zgubi plemstvo; tak
človek ima malopridno, zavrženo podlo srce.

— 110

2. Bogoljubno srce je lepo srce.  Lepota
sama na sebi zahteva, da imajo vsi deli stvari,
vsi udje telesa pravo, pravilno, natorno razmero;
da niso preveliki ne premali; da niso predolgi ne
prekratki, da niso predebeli ne presuhi, skratka,
da so naravno razviti. — Ljubezen do Boga pa
naredi, da je človeško srce v pravi razmeri z Bo¬
gom, in pravi razmeri z vsemi ljudmi, z bližnjim.
Vse je v najboljšem redu, vse je v pravi meri
kakor mora biti, da je res lepo. — Kjer pa lju¬
bezni ni, tam je vse v neredu; srce ljubi, kar bi
moralo sovražiti; sovraži kar bi moralo ljubiti;
tako srce je pokvarjeno, je spačeno — je grdo.

3. Bogoljubno srce je bogato srce.  Bogo-
ljubno srce vse pozlati; najmanjše dobro delo naredi
sebi v zasluženje. Vse kar misli, kar govori,
kar dela in trpi, vse se godi po volji božji, vse
stori iz namena, da bi Bogu dopadlo. — Ako
pa nimaš ljubezni do Boga, ako ne delaš z
dobrim namenom, naj razdeliš obilno premoženje
med reveže, naj bi' bolnikom stregel po bolniš¬
nicah, naj bi evangelij oznanoval nevernikom:
Bog ti niti urice ne bo dal v nebesih. Saj nisi
delal iz ljubezni do njega, zakaj bi te plačeval?
Tako srce je revno srce.

4. Bogoljubno srce je tihotno, mirno srce.
Pred Bogom, in z Bogom mirno hodi in počiva

111  —

v Bogu v vodnem miru. — Kjer pa ni božje
ljubezni, tam je srce vedno nemirno; strasti je
gonijo in pebajo, kakor psi zverino; pelia se
od slastij do slastij, toda miru ne najde nikjer,
sito ni nikoli, čembolj uživa, bolj hrepeni, na
zadnje pa pride kesanje in nepokoj, tako da
Ve dni trpi.

5. Bogoljubno srce je veselo srce.  Sve-
tožalja in pobite otožnosti bogoljubno srce ne
pozna. Res, zadenejo je britkosti, težave in
raznovrstna trpljenja, ali ljubezen do Boga daje
mu pogum, potrpežljivost, da vse voljno, vdano
v voljo božjo ponižno prenaša. Tako srce je ka¬
kor morje, katerega površino viharji vzburjajo,
znotraj na dnu pa je mirno. —- Nasprotno pa
srce, ako je od Boga obrnjeno, vedno čuti, kako
je hudo in britko, da je zapustilo Boga.

6. Boga ljubeče srce je ljubeznjivo
srce.  Bog Gospod ne more drugače, nego da je
ljubi, kakor mora srce, katero je od Boga od-
Vrnjeno, vdano grehu, sovražiti in prezirati.

Sedaj lahko razumeš, krščanska duša, kako
Veliko in krasno je bilo veličastvo Matere Božje,
ker je v njem vedno kraljevala ljubezen do Boga
kot ysegamogočna kraljica.

Po vsej pravici se mora trditi: „Toliko je
človek vreden, kolikor ima v srcu ljubezni do

112

Boga“. Zato pravi sv. Pavel: „Ko bi ne imel
ljubezni do Boga, nisem nič“. Vidiš toraj kri¬
stjan, ta ljubezen ti je bolj potrebna, kakor vse
drugo, na primer denar, premoženje, veljava
pred svetom, velika čast, zdravje in dolgo živ¬
ljenje. Vse to konča s smrtjo, kaj pa potem, ker
ti ostane samo edna duša? Ko bi šlo samo za
časno življenje, treba ti je te ljubezni, da imaš
plemenito, lepo, bogato, mirno in veselo srce-
Kako se pa pripravi tako bogoljubno srce?

Odgovor. Seveda brez truda ne. — Lju¬
bezen do Boga je skriti zaklad. Človek ga mora
iskati skrbno, mu mora porabiti mnoge pri¬
pomočke, da ga najde. Enega teh pomočkov naj
navedemo sedaj; prav izdaten je, in če ga sta¬
novitno vporabljaš, našel boš dragoceni zaklad go¬
tovo, — morda kmalu. Glej ta-le je: Prosi
Marijno Srce stanovitno trdno zaupaje, naj ona
prosi Boga svetega Duha, da ti vlije v srce
ljubezen do Boga.

Nekoč je molila sv. Elizabeta grofinja za
to ljubezen mladeniču, molila je z ravno istim
mladeničem, ki pa je bil ves vdan posvetnim
nečim črnostim. Nista še dolgo molila v cerkvi,
kar je začel mladenič čutiti tako gorečnost v
srcu, da je prosil svetnico, naj jcnja moliti; češ,
njemu ni več mogoče vzdržati, srce mu hoče

113

vročine počiti. — Ta vročina je bila podoba in
učinek božje ljubezni, katera se je vnela v duši
mladeniča zaradi mogočne molitve sv. Elizabete.
In ta gorečnost je trajala naprej in naprej; ni
mu dala miru; tako da je dal nečimernemu
svetu slovo ter se podal v službo Gospodovo.

Da je molitev in prošnja Matere Božje ve¬
liko močnejša, da zasadi nje ljubezen božjo v
srce človeško, to je lahko verjeti. V dokaz temu
navedemo naslednji

Zgled.

Pred leti je bil v Parizu v ječi neki mlad
človek, ki je bil zaradi hudobij na smrt
obsojen. Srce mu je bilo polno sovraštva do
človeške družbe, katera ga jo izmed sebe iz¬
vrgla, polno sovraštva do Boga, čegar pravica
8'a je dosegla. Nekega dne pride v jetnišnico
častitljiv duhoven obiskat drugega jetnika. Ču¬
vaj mu pove, da mladi jetnik strašansko divja,
m prosi: Ali ne bi hoteli malo k njemu stopiti?
~~ Prav rad, peljite me tje, odgovori. Vrata ječe
so odpro. Žalost obide duhovna, ko vidi mla¬
dega človeka v železje vkovanega ležati na
slami. Ko nesrečnež ugleda duhovna, zakriči
na ves glas: „Proč, proč z vami, duhovna ne potre-
šmarnice. 8

— 114 —

bujeni, kaj imate tukaj opraviti? sem že po¬
vedal, da se spovedoval nikdar ne bom“.

„Čakajte malo prijatelj! saj nisem name¬
njen, spovedovati vas; prišel sem samo, da vas
malo potolažim. Vem, kako žalostno mora biti
človeku, v takem stanu samemu biti brez pri¬
jateljev".

„Kaj? prijateljev! — Nesrečni nimajo pri¬
jateljev", zavpije. — „Kdo ve? poskusite enkrat
malo. Dovolite, naj nekaj časa ostanem pri vas",
reče duhoven.

„No! naj pa bode. Ostanite, meni sc zdi,
da sto dober mož. Sedite tje-le“, ter pokaže na
lcamenito klop v kotu ječe.

Duhoven sede in začne od strani povpra¬
ševati, pomilovaje jetnika, po raznih rečeh. Jetnik
postane miren in začne pripovedovati svoje do¬
godke. — Takrat je bil star 29 let. Otrok sicer
poštene rodovine, v kateri se pa na nravnost
in pobožnost ni veliko gledalo. V 12tem letu
se je začel učiti rokodelstva. Sedaj je odpel vse
uzde, vse vezi nravnosti in poštenosti; pro¬
padal iz napake v napake, tako da je bil na¬
zadnje zaradi mnogih velikih pregreh in hudobij
na smrt obsojen.

Ko je nehal pripovedovati, opozori ga du¬
hoven prijazno, naj pove vse to še enkrat mirno,

— 115

kakor ko bi bil pred spovednico. — Takrat pa
kar zdivja, tako da je bilo nevarno za duhovna,
ko bi ne bil v železju ta človek.

Duhoven pa moli med tem na tihem in
prosi Mater Božjo, da bi izprosila usmiljenja in
milosti revežu. Prvi učinek molitve je bil, da
se jo počasi popolno pomiril. Da, vdal se je
eelo, da je molil z duhovnom lepo molitvico
sv. Bernarda: „Spomni se, o premila Devica
Marija, še nikdar ni bilo slišati, da bi ti koga
zapustila, kateri se je k tebi zatekel, tvojo
Pomoči iskal in priporočal se tvoji priprošnji “
itd. Videlo se mu je, da mu molitvica dopade,
iti obljubi, da jo bo vsak dan ponavljal.

„No! sedaj moli in moli k Mariji"; to je
Wlo duhovnu dosti. Obiskoval ga je vsak dan,
opominjal na obljubo, razlagal pomen molitvice.

Nekega dne začne obsojenec sam govoriti
0  preteklem življenji; to priliko porabi duhoven,
vpraša ga vmes to in to, kedaj? zakaj? kako?
in vse lepo, mirno odgovarja. Ko je bilo končano
Pravi duhoven: „Spoved je opravljena; saj ven¬
dar ni tako huda reč spoved. Treba je še obu¬
diti kesanje". — Globok z dihi  je  j je bil prvi
odgovor. — Potlej začne ihteti:  Oj, kako ste
dobri! Saj se kesam — kesam — kesam. — Potlej

8 *

1.16  —

začne na glas jokati.  Oj!  kako je vendar Bog
dober! kako lepa in tolažljiva je vendar vera!
— Oče! stopite sem k meni, moliva oba sku¬
paj, če molim sam, Bog- nc bode uslišal takšnega
grešnika. — Oba sta klečala — oba sta jokala.

Nauk.

Ker Mati lepe ljubezni najbolj to želi, da
ljubimo Jezusa, priporočajmo se Marijnemu Srcu,
naj nam vlije tako ljubezen do Jezusa, da ga
nikdar grdo ne žalimo. O Marija! pomagaj nam
do prave, goreče ljubezni do Boga, o Marija,
usliši nas!


Štirnajsti dan.

Srce vere veselo.

Bog jo dal nekaterims vetnikom ta dar, da
so videli v srce druzega človeka, in videli v njem
vse, kar se godi: vse misli, želje, veselja in ža¬
losti; videli so pa tudi, zakaj gre vse tako in
tako. Ta dar je dobila tudi sv. Elizabeta, mati
Janeza Krstnika. In srce, katero je gledala,
je bilo presveto Srce Marije.  Ko je
Marija prišla Elizabeto obiskat, videla je Eli¬
zabeta vse kaj se godi v srcu Marijnem; in kaj
je videla? Videla je veliko blaženost, veselje
in neizmerno srečo. Elizabeta je tudi vedela,
odkodi izhaja to veselje, namreč iz vere v to,
kar jej je Bog po angelju Gabrijelu sporočil;
Marija je verovala, da hoče Bog človek postati;
verovala je, da ima biti ona Mati Božja, da bo
postala mati in ostala devica; in ker je vse to
verovala, se je povsem čisto izročila volji božji,
in to posvečenje izreče v kratkih besedah: „G 1 e j
dekla sem Gospodova, zgodi se mi po
tvoji  besedi. 1 ' Vse to je videla Elizabeta v
srcu Marijnem, zato je rekla! „B laž en a si,

— 118  —

srečna si, ker si verovala . 41  Pa še nekaj
je vedela Elizabeta, da se bode namreč vse zgo¬
dilo, kar je Bog naznanil Mariji, in kar je ve¬
rovala Marija modro in ponižno. Elizabeta je
vedela, da bo največji blagor za Marijo, največji
blagor celemu svetu, kot sad prinesla Marijna vera.

V besedah: „Blažena, srečna si, ker si ve¬
rovala; zakaj vse se bo spolnilo nad taboj, kar
ti je rekel Gospod , 11  — pove Elizabeta tri reči
o srcu Marije; prvič namreč, da je Marija v srcu
prav verovala; drugič, da je njenemu srcu došel
velik blagor vsled vere; in pa tretjič, da je njeno
srce nad vsem tem polno zveličanja in veselja;
z eno besedo, da je Marija v srcu vesela vere.
In to priča Marija sama; zakaj njeno srce ne
more prikrivati sreče te vere, in precej začne
veselo peti: „Moja duša poveličuje Gospoda, in
moj duh se veseli v Bogu, mojem Zveličarju."

To blago moč, razveseljevati člo¬
veška  srca, ima sv. vera za vse ljudi  kakor
za Marijo; toda le malo je kristjanov, ki bi bili
resnično veseli svete vere. To je ravno razloček
med vero in vero, kakor v naravnih rečeh —
tako v dušnih. Mislimo si dva otroka. Oba ver¬
jameta očetu in materi na besedo, da so to njuni
stariši; eden otrok je starišem nbogljiv, hvaležen
in jih ljubi, in zato ga ljubijo tudi stariši, dajo

119

mu vse, česar potrebuje, včasi ako so premožni,
še več, včasi še preveč. In tako je ta otrok
vesel te vere v stariše. Drugi otrok je samoglav,
trmast, nepokoren očetu in materi, žali in za¬
ničuje stariše; on ne ljubi starišev, le boji so
jih; njega ne veseli misel: to so moji stariši.
—- Enako je tudi z vero v Boga. Marija je ve¬
rovala prav; vera jo jo storila srečno, srčno,
pogumno, polno čednostij in večno zveličano v
nebeški slavi. Satani imajo tudi vero v Boga,
toda vera jih dela nesrečne, da trepetajo, da se
tresejo pred Bogom.

Če hočeš toraj kristjan imeti veselo, srečno
in zadovoljno srce, delaj tako, kakor je delala
Marija; stori kar ti veleva vera, in spolnilo se
ti bo vse, kar je obljubil Bog onemu, kateri živi
po pravi veri — „pravični živi iz vere“, uči
sv. Pavel.

Prava vera te bo storila bogatega. — Ti
čutiš, na primer, da si reven krščanske poniž¬
nosti, reven ljubezni do bližnjega, potrpežljivosti
in drugih čednostij.

Vera te uči o moči molitve po Kristusu
Gospodu našem. Oj, porabi toraj verno molitev,
prosi Boga večkrat, pogosto, stanovitno in za¬
upljivo za dar krščanskih čednostij; in s časom
se ti bode zboljšalo. Če d n ost n o življenje

— 120  —

je veselo življenje. Kar človek dobrega
stori, kar hudega pretrpi v milosti božji, vse
mu je v zasluženje. In tako boš kmalu bogat
na dobrih delih. — Vera te tudi uči, da imaš
v vrednem prejemanju sv. obhajila lepo setev
krščanskih čednostij, in da bo v tvoji duši po¬
gnala bogata žetev iz Srca Jezusovega; pojdi
toraj, ubogaj vero, prejemaj pogosto, vselej vred¬
nejše sv. obhajilo.

Premislimo še tole. — Zdravemu ■ človeku
ni ljubo, ni ugodno, da bi zmiraj tičal v temi:
luč, svitloba mu ugaja, razveseljuje oko in srce.
Tudi tvoja duša zajde včasi v temo; tudi tvoje
srce obdaja včasi tema; zmrači se in postaneš
otožnega srca. Obhajajo te razne skrbi; gledaš
v prihodnost, premišljuješ, kako boš preživel svojo
družino. Sveta vera je luč sama na sebi, je
svetloba v svojih resnicah. V to vero se za¬
makni ob britkih urah, kakor je storil naš zve¬
ličar na Oljski gori, kjer je bil zamaknjen tri
ure v sladko resnico: da je njegov oče Bog, da
je volja božja najboljše, kar se utegne zgoditi
ž njim. In tako ti bo vera luč postala in svet¬
loba ti bo dala veselje; ti pa boš vere vesel.

Ali pa, če tema ne izvira iz toga, kar te
znotraj teži; če te tema od zunaj obdaja: če ti
hudobni ljudje delajo težave, če te zadene ne-

121

sreča, če te nadleguje bolezen, ali ti kaka druga
nezgoda srce tare. — Sveta vera te uči, da je
Bog edini vir prave tolažbe in sveto pogumnosti;
on ti bo dal dovolj, saj jo je dal mučencem in
drugim trpečim vernikom. Le ubogaj vero, za¬
teci se k Bogu, prosi ga v zaupanju, govori ž
njim, prav prisrčno, prosi ga potrpežljivosti,
srčnosti in pomoči, ter se vdaj v njegovo voljo.
Ako ti ni kaj všeč, ako te jeza zgrabi, reci:
naj bo za pokoro, naj bo za duše v vicah; dobra
duša vse na dobro obrne; le kleti ne. Ako go¬
drnjaš, trpiš enako, pa brez zasluženja.

In ko bi bil ti, predragi kristjan, najnesreč-
nejši človek na svetu; ko bi bil še tako globoko
pogreznen v grehe, in bi skušal, kako greli
trpinči človeka noč in dan: oj, saj imaš še sveto
vero, ta te bo rešila velicih muk. Sveta vera
ti kaže ne le pravičnega, ostrega sodnika v več¬
nosti, sveta vera ti kaže tudi milega pastirja v
življenju, ki skrbno išče zgubljene ovčice, ko jo
najde, jo nese k čedi nazaj. Sveta vera te uči,
da resnobno kesanje, resna odvrnitev volje od
greha v odkritosrčni spovedi izbriše ves grešni dolg
iz srca. Ubogaj sveto vero, skusil boš, kako te bo
to storilo srečnega, kako boš veselega srca.

Pa premislimo še nekaj. Ljubi kristjan! s
svojo vero razveseluješ lahko tudi srca drugih

— 122  —

svojih bratov, ako storiš tako, kakor je delala
Marija. V trdni veri na božjo vsemogočnost in
ljubezen je prosila za druge ljudi, jim prinašala
pomoč in blagor, ter tako razveseljevala njihova
srca. Sedaj, ko se je v nebesih spremenila njena
vera v neposredno gledanje, vživanje božje vse¬
mogočnosti in dobrotljivosti — sedaj dela še
naprej in naprej tako neštevilnokrat, neštevilnim
osebam tor razveseljuje tako nas revne ljudi z mi¬
lostmi in dobrotami. Če verni kristjan posnema
Marijo, ter se obrača v molitvi na božjo moč in
ljubezen, da bi pomagal drugim, uslišal ga bo
Bog rad, in tako bo naklonil vernik, ki moli,
blagoslov in veselje v srcu sebi in drugim. V
s pričevanje temu navedimo ta le

Zgled:

Okoli leta 1860  je živel v velikem mestu
veljaven mož. Odgojen je bil dobro; molil jev
jutro in na večer, pred jedjo in po jedi navadne
molitve. Radodaren in usmiljen je bil tako, da
je župnik rekel: „Takega blagosrčnega moža ne
poznam." Pa vendar svoje vere ni mogel nikdar
v srcu prav vesel biti, ker je zanemarjal naj¬
važnejšo reč. Nikakor ni hotel v srcu iskati
vira pravega miru in veselja. Ta vir je bil mnogo
let zasut z različnimi grehi, zlasti pa z velikim

— 123  —

grehom, da od dne sv. birme v mladosti ni nikdar
več šel k spovedi, nikdar pristopil k sv. obhajilu,
niti o Veliki noči ne.

Treba mu je bilo popolnega spreobrnenja;
pa če ga je kdo opomnil na to, je odvrnil: Saj
nisem grešnik, zakaj bi se spreobračal? zanašal
se je na pošteno življenje, na dobra dela.

Imel je pobožno hčerko; čutila se je srečno
v sveti veri, ker jo zvesto po njej živela; le
malomarnost očetova jo je pekla. Hči ni’ bila
eden tistih otrok, kateri so malomarni v oziru
vere in mlačni v krščanskem življenju, in se ne
zmenijo za duše starišev. Neskrbnost očetovo
si je močno k srcu vzela, večkrat ga je nežno
opominjala in ljubeznjivo prosila, naj hodi k spo¬
vedi in prejema sv. zakramente.

Oče je imel rad, da mu je hčerka večkrat kaj
brala. To priliko je porabila često, da je brala poro¬
čila bratovščine srca Marije za spreobrnenje zasta¬
ranih grešnikov. Stari se je smejal takim rečem
in enkrat je rekel: „Ej, pusti take neslane stvari,
ta zakristijska poročila. 11  Toda to ni prišlo iz
srca; ko ga je namreč enkrat opozorila, naj že
enkrat začne prejemati sv. zakramente, je rekel:
»Gotovo, ljubi otrok, saj bom že pričel, toda
pozneje." — Na to mu je pričela brati sveti
evangelij. Vsako jutro je prišla v sobo, brala

124

stoje oddelek evangelija — stoje iz spoštovanja
do svetega evangelija. Tudi on je stoje poslušal;
tako mu je dopadlo, da je prosil hčerko, naj
sme sesti, če je bil že utrujen. — Po berilu je
bil vselej dolgo globoko zamišljen; gotovo je
milost božja vplivala nanj, pa prodrla še ni.
Na zadnje ga dobra liči vendar pregovori, da
pojde v cerkev k službi božji.

Prišli so božični prazniki leta 1864. Na ta
velik praznik ga pelje hči v cerkev na prostor
pred altar, kjer je bilo zbranih razun drugih
ljudij tudi mnogo velikih gospodov; vsi so pri¬
stopili k svetemu obhajilu, med njimi tudi nje¬
gova hči. Ko pride hči nazaj k njemu na sedež,
zapazi da ima oče čelo potil rosno, da je otožno
zamišljen in zelo ginjen. Ganil ga je pogled v
pobožnost zatopljenih gospodov.

Pride postni čas. — Hči mu dobi prostor
v cerkvi Matere Božje, kjer so bile krasne pri¬
dige za bratovščino. Zvesto jih posluša. Gane
ga tudi petje iz stoterih grl, možakov in žensk.
»Gospod! glej na mojo pomoč! — Hiti
mi pomagat!"  To je hčeri na novo oživilo
upanje; še bolj goreče je prosila Marijo v cerkvi
Kaše ljube Gospe za očeta; pred praznikom sv.
Jožefa je opravljala devetdnevnico; oskrbela je,
da je bila skozi 9 dni sv. maša zanj. Sesti dan

125

devet,dnevnice pride zgodaj zjutraj oče v hčerino
sobo; hči se je ravno odpravljala z doma, ter
jo vpraša: „Kam pa pojdeš?“ „K spovedi," je
odgovor. „Naj grem še jaz s taboj; jaz hočem
tudi enkrat opraviti spoved," pravi. — Oj, kako
sladke so bile te besede hčeri! Se bolj jo je
veselilo, da je pred njo pokleknil k spovednici
in vstal veselega obraza. Ko sta se po sv. ob¬
hajilu vrnila domov, jo je veselo pritisnil na
ljubeče srce, ter se lepo' zahvalil za njeno skrb-
Ijivost. Potem se je vedno pripravljal na veliko¬
nočno sv. obhajilo. Kmalu po veliki noči je ne¬
varno zbolel; v bolezni je bil dvakrat obhajan.
Tretjo nedeljo po veliki noči, na praznik varstva
sv. Jožefa je mirno v Gospodu zaspal leta 1865.

Nauk.

Kot kristjan verjameš, predragi moj! besedam
Zveličarja: „Pridite k meni vsi, ki ste obteženi
s težavami, jaz vas bom okrepčal." Oj, okrepčuj
svojo vero s tem, da se skleneš z njim v sve¬
tem obhajilu; on ti bo težave odvzel, ali pa dal
moči, da je prenašaš v milosti božji z zaslu-
žonjem za večnost.

Molitev.

O presveto, božje Srce Jezusovo! v ponižnem
priznanju svoje nizkosti pokleknem pred taboj,

126

da te hvalim, častim in slavim, kolikor je meni
mogočo. V trdnem zaupanju na tvoje usmiljenje
izročim tebi vse svoje revščine, potrebščine. Od¬
pusti vse slabosti moji revni duši. O prclju-
beznjivo Srce! daj mi to milost, da ostanem
stanoviten'v ljubezni do tebe! O Srce Božje, ne
dopusti, da bi se pogreznil v valovih grehov.

v

Ce le ostanem v tvoji ljubezni, gospoduj z menoj
po tvojem dopadenji, O preljubeznivo Srce Ma¬
rije! podpiraj te moje nevredne prošnje s svojo
vsemogočno priprošnjo, da moja živa vera in
trdno zaupanje na tvoje blago Srce in na Srce
Jezusa prinese blagodejni sad moji revni duši
Amen.

Petnajsti dan.

Hvaležno Srce.

Kakor krasijo mile zvezdice zimsko nebo,
kakor dajo zelenim travnikom lep nakit miljene
cvetlice, tako lepšajo človeško srce lepe čednosti.
Brez čednostij jo človeška duša temna, prazna,
pusta kakor suho strnišče. Nekako posebno le¬
poto daje človeškemu srcu čednost hvaležnosti.
Hvaležnost stori, da imajo dopadenje nad takim
človekom ljudje in Bog. Predno pridemo na
glavno stvar, čujmo precej od konca prijetno
dogodbico.

Pokojni cesar Ferdinand je priredil 1. 1838.
v Inomostu tirolskim strelcem veselico. Največji
dobitek je bil lepa zastava (bandero); zastava
je bila okrašena s srebrnimi zvezdicami in zla¬
timi cekini; vredna je bila nad 1000 goldinarjev.
Ta dragoceni dobitek je privabil najboljše strelce
iz cele dežele v Inomost. Med drugimi je prišel
tudi neki mladenič z Tirolske Bistrice (Puster-
thal). Bil je edini sin revne vdove, godilo se
jima je slabo; vkljub vsemu trudu in naporu ni
mogel shajati, borna hišica bi morala biti pro-

— 128

dana na dražbi. Mladeniču je to bilo jako hudo
zaradi matere. Da bi mogel materi hišico ohra-
niti za stare dni, treba bi bilo denarja. In tega
je upal pridobiti s streljanjem; zato je prišel v
Inomost. Predno se poda na strelišče, gre v
župno cerkev, moli pred altarjem Matere Božje
„Marije pomagaj"  prav prisrčno, da bi za¬
del prvi dobitek; obljubi ako ga dobi, da bo
daroval zastavo Materi Božji na božji poti „M a-
rija na sveti vodi"  blizo Inomosta. Pri to¬
likem številu najbolj izvrstnih strelcev pa ni
lahko vse prekositi. Toda zaupna prošnja k Ma¬
riji in misel na svojo mater doma, to- mu je
dalo poguma, hladnosti iti natančnosti, da je
vselej črno . zadel, nazadnje res dobil prvi do¬
bitek. — Ljudje so mu ploskali, blagrovali ga,
misleč, da bo prav veliko denarja v mestu pu¬
stil. On pa je rekel: ,,Kakor sem prišel, tako
pojdem". Se kupice piva ni popil. Zastavo je
nesel Materi Božji na „Sveto vodo"  v za¬
hvalo; srebro in zlato je prinesel materi domov,
poplačal dolgove, in mater oskrbel za stare dni.
— Kaj ne, kristjan? ta mladenič ti dopada!

Se bolj kakor nam ljudem je dopadljivo
Bogu, če se človek izkaže hvaležnega Bogu,
svojemu Očetu in največjemu dobrotniku. V tej
hvaležnosti se kaže vera v Boga, da je on

— 129  —

nas ustvaril, odrešil in posvetil, ter obsul nas z
neštevilnimi dobrotami. In taka vera dopada
Bogu. Kdor je hvaležen, tak se skazujo ponižnega,
ker priznava, da je sam po sebi reven, grešen,
in nič vreden, da jo vso prejel nezasluženo od
Boga, Taka ponižnost  dopada Bogu. Kdor je
hvaležen Bogu, on ljubi in hvali njega za do¬
brote, ki jih je prejel. In s hvaležnostjo hoče
izkazati ljubezen do Boga. Taka hvaležna
ljubezen  je Bogu dopadljiva. Tak človek
kaže, da ima v srcu duha Kristusovega.

Noben človek, noben svetnik ni bil tako
poln duha Kristusovega kakor je bila ona, ki je
milosti polna,  kakor Marija, njegova Mati.
V njenen srcu se kaže najlepša čednost — hva¬
ležnost.  Še imamo molitev, ki jo je sama zlo¬
žila, ki jo jc opravila v goreči pobožnosti; v tej
molitvi se čudovito razliva njeno hvaležnosti
polno srce, — ta molitev je Magnifikat.

Bo oznanjenju Gabrijelovem in po včlove-
čenju Sinu Bojega je prišla Marija obiskat teto
Elizabeto. Teta, navdihnena od sv. Duha, jc
hvalila in slavila sorodnico zaradi visokega odli¬
kovanja, ki jo je doletelo in zaradi vere, da je
Marija verjela besedam božjim. Marija jc pač
dobro vedela, kaj vzvišenega se je zgodilo žnjo,
toda ona so zato ni povzdigovala, no slavila

Šmarnice. 9

130 —

sama sebe, marveč poveličavala je Boga sa¬
mega, Marija je rekla: (Luk. 1. 46.).

„Moja duša poveličuje Gospoda,
in moj duh se veseli v Bogu, mojem Zveličarju".

To je veroizpoved njene hvaležnosti. Temu
pa pristavi najglobokejšo ponižnost, ker pri¬
znava, da so joj velike milosti podeljene ne¬
zasluženo :

,,Ker ozrl se je na nizkost svoje dekle".

Sedaj pa našteva hvaležno milosti, katere
je Bog izkazal po včlovečenju njej in prihodnji
cerkvi:

,,Glej! odsihmal me bodo srečno imenovali vsi

narodi".

„Zakaj velike reči mi je storil on, ki je mogočen,
in sveto njegovo ime".

In njegovo usmiljenje jim je od roda do roda,
kateri se njega boje".

Na zadnje slavi Gospoda za zmago, katero
bo doseglo včlovečenje nad grehom, in nad nje¬
govimi povzročitelji, slavi prenovljcnje nebeškega
kraljestva na zemlji:

,,Moč je izkazal s svojo roko
in razkropil je napuhnjene v mislih njih srca ;

Mogočne je vrgel s sedeža

— 131

in ponižne povzdignil;

Lačne je z dobrim napolnil,
in bogate je spustil prazne; —

Sprejel je Izraela, svojega služabnika,
in se je spomnil svojega usmiljenja; —

Kakor je obljubil našim očakom,

Abrahamu in njegovemu zarodu na vekomaj".

To je tista lepa, ganljiva zahvalna mo¬
litev,  katero je izrekla Marija, Mati velike
družine božje, takrat v svojem in v imenu vseh
svojih otrok Bogu za vse dobrote, ki so po
včlovečenju došle njej in vsem otrokom božjim".
— Iz te molitve se sveti hvaležno srce
naše Matere in kraljice Marije.

Tudi ti krščanska duša! živiš v obilici, in
plavaš takorekoč kakor po morju božjih dobrot
in milostij. Vsak trenutek prejemlješ dobrot ne
jedne, marveč neštevilne; saj si sestavljen iz
samih dobrot božjih. Kaj si, kaj imaš na telesu
in na duši; v naravnem in v nadnaravnem živ¬
ljenju, česar bi ne bil prejel od Boga? Zato bi
so ne smel utruditi, naprej in naprej bi moral
hvaliti Boga, in se mu izkazovati hvaležnega,,
in ga slaviti.

Nehvaležni človek ima brezumno srce,
zakaj ravno zato je nehvaležen, ker v svoji

9 *

- 132 —

brezumnosti premalo spozna, koliko in kako
velikih dobrot prejme vsak dan od Boga. —
Nehvaležen človek ima ošabno srce;  zakaj
to je ravno ošabnost, napuh, če človek pripisuje
sam sebi, kar je in ima na sebi dobrega, ne pa
Bogu, delivcu dobrot. — Nehvaležen človek ima
mrzločutno srce;  zakaj če tudi prejema do¬
broto in ljubezen, vendar ne more vse to v nje¬
govem srcu obuditi ljubezni; on je kakor kup
snega, ki sc ne ogreje, če tudi ga celi dan
solnce obseva. — Nehvaležni človek ima su¬
rovo, divje srce,  poniža se skoraj pod
živino; zakaj živina pozna onega, kateri jej daje
hrano in se mu dobrika. — Nehvaležnež pa ne
spozna niti največjega dobrotnika, nima nagnenja
do njega, ko bi vendar po svoji pameti, in po
srcu ustvarjenem za ljubezen, mogel to in mo¬
ral najbolje storiti. — „Vol pozna svojega go¬
spodarja, osel jasli svojega gospoda; Izrael pa
ne pozna mene, in moje ljudstvo ne ume, kdo
je njegov dobrotnik". (Izai. 1. 3.).

Nauk.

Človek! varuj se tacega srca; navadi se,
pogosto in za vsako dobroto zahvaljevati se
Bogu; reci vsaj na kratko, na primer: Hvala
Bogu! Hvaljen Bog! — Pokaži, da si bil v šoli

— 133  —

pri Mariji; da si se učil od Marije — imeti
hvaležno srce  do Boga. —

I)a pa Marija povračuje iz hvaležnosti tudi
ljudem vsako — malo uslugo, vsako vredno
češčenjc, ter usliši vselej ponižne prošnje, to
imamo napisano v tisočerih in tisočerih prigodbak,
izmed katerih naj navedemo tukaj samo eno za

Zgled.

V životopisu svetega Mak ari ja, škofa v
Antiohiji se bere, da je bil posebno goreč ča-
stivec Matere Božje. Vsak dan je premolil pred
altarjem presvete Device po cele ure. — Nekoč
je bil na potovanju v Rim. V mestu Kompreju
gre ob solnčnem zahodu najpreje v cerkev
preblažene Device, in dolgo moli po svoji stari
navadi pred altarjem Marije. Nazadnje ga za¬
žene zakristan (cerkvenik) surovo iz cerkve in
zaklene vrata. Makarij prečuje na pragu pred
vrati celo noč v molitvi in premišljevanju. Bog
jo počastil zvestega služabnika, in pokaže, da
njegova ponižna molitev puhti v nebesa. Cer¬
kvena vrata se odprejo sama od sebe, tako da
bi Makarij lahko šel na prejšnji prostor. Toda
Makarij je ostal na pragu, misleč, da ne bi
razjezil zakristana, ki ga je sinoč tako grdo
spodil iz cerkve, da ne bi ga našel na starem

134  —

mestu. Zjutraj na vse zgodaj pride zakristan —
strme najde vrata odprta, Makarija pa na pragu.
Sedaj je spoznal svetost božjega služabnika. —
Naglo razglasi čudež po mestu. Ljudje so kar
hrumeli skupaj in blagrovali ponižnega moža.
— Marija je hotela poplačati stanovitno po¬
božnost vdanega služabnika, ki vkljub žalenja
ni zapustil cerkve.

Molitev.

O dobrotljivi Bog in moj Oče! celo živ¬
ljenje me obsiplješ z neštevilnimi dobrotami; ni
ga bilo trenutka od mojega rojstva semkaj, da
mi ne bil izkazal kake dobrote. In jaz sem ti
povrnil tako malo hvaležnosti, da se mi je bati,
ti mi boš odtegnil svojo dobro roko. Oj dodeli
mi še ta dar, da imam hvaležno srce do tebe.
Zahvalujem se ti z najhvaležnišima Srcama Je¬
zusa in Marije, da si me iz nič ustvaril raz¬
umnega človeka, da si me ohranil na telesu in
duši, — da si poslal za moje odrešenje svojega
Sina na svet, — da si me sprejel po krstu za
svojega otroka. — Zahvaljujem se ti za vse
časne dobrote. Zahvaljujem se ti za vse znane
in neznane milosti. O preblažena Devica Marija!
pomagaj mi, da se vselej izkazujem hvaležnega
otroka Bogu. Amon.

Šestnajsti dan.

Materno blaženo Srce.

Z ozirom na milost in srečo, da ima Božjega
Sina samega za svojega sina, bode celi svet me
imenoval „blaženo“ in „srečno",  je rekla
presveta Devica. „Velike reči je storil Gospod
nad manoj; blaženo me bodo imenovali vsi na¬
rodi". In res, še sedaj jej pravimo — „pre-
b laž e na Devica";  to je bila, in bo. Nje bla¬
ženost, nje sreča je Božji Sin, ki je delal nje¬
nemu maternemu srcu zveličansko veselje. Ke-
darkoli je pogledala božje Dete, lahko je rekla:
Jezus ti si moje veselje.

Druge matere morajo pri porodu otrok
bolečine in britkosti prestajati, in vendar po¬
zabijo vse bolečine od samega veselja, da je
človek rojen na svet, da jim je Bog dal otročiča.
Marija, mati Jezusova, ni trpela pri porodu
božjega .Deteta nikakršnih bolečin, marveč ve¬
selje je imela; to veselje je bilo večje, kakor
veselje svetnikov, kateri so bili tako srečni, da
so Jezusčcka v roke, sprejemali, kot sv. Anton
Padovanski, ali sveti mladenič Stanislav.

— 136  —

Dalje jo drugim materam vesolje, če vidi,
da je otrok zdrav na telesu in na duhu, da je
čil in nadarjen, poln dušnih zmožnostij. Marijin
otrok pa je bil Sin Božji, bil je večna modrost
in svetost, in vsemogočnost brez vsaktcro po¬
manjkljivosti, tako da nič lepšega, nič žlahtnej¬
šega, nič ljubeznjivejšega niti misliti ne moremo.
— Ali ni bil že sam pogled na to Dete v ne¬
beško veselje materinemu srcu preblage Marije !

Znano je, da za človeško srce ga ni glo-
bokejšega, živejšega in gorkejšega veselja, kakor
ljubiti in biti ljubljen. Ljubezen je srcu živ¬
ljenje, rekel je sv. Tomaž Akvinski. Ta sreča
pa je tem slajša, čem plemenitejša in svetejša
je ljubezen; taka sveta in pravična ljubezen se
ne boji, da bi šla predaleč; njej ni treba ome¬
jevati se, ona se sme utopiti sama v sebi. Ma¬
rija pa je vedela, da jo njen otrok, prisrčno
ljubi, ki je bil Bog sam; in morala ga je ljubiti
iz cele moči srca, iz cele duše, ker je bil njen
Bog, in Gospod, in stvarnik, in posvečevavec.
Nekateri svetniki so imeli toliko ljubezen do
Boga, da so se od veselja zamaknili; to je bilo
čudo ljubezni. Pri Materi Božji pa je to čudo,
da ni bila zmiraj zamaknjena.

Pa še nekaj. — Dobrim ljudem je tako
kakor dobremu Bogu; kakor on, imajo najslajše

— 137  —

veselje nad tem, da drugim dobrote izkazujejo,
da jih storijo srečne. Sedaj pa pomisli, krščan¬
ska duša to-le: Marija je vedela, da je njen sin
namenjen celemu svetu za srečo in blagor; ve¬
dela je, da je on ozdravljenje vsemu človeštvu;
dalje kruh življenja izvoljenim; da je Odrešenik
greha in revščine celemu obsojenemu človeštvu.
Kakor jo bilo Bogu Očetu v veselje, da je dal
svojega Sina v dar, najdražji dar celemu svetu,
naj bodo po Njem srečni in blaženi vsi ljudje,
kateri to resnično hočejo: tako je bilo Mariji
najžlahtnejše veselje, da ona redi, odgojuje in
varuje božje Dete kot kruh življenja celemu
revnemu in zapuščenemu svetu. Le pridenimo
za kratek primer še to: ako ima krščanska mati
sina, ki pomaga kot dober duhoven, dober pri¬
digar, dober spovednik tolikim kristjanom k časni
in večni sreči — oj koliko je veselje te dobre
matere, kedarkoli sliši govoriti o njem! Koliko
i kakšno veselje je moralo biti šele za blago
materno srce Marijno, ko je videla, koliko
dobrega jo storil njen sin s čudeži, z naukom
toliko in toliko revnim ljudem, koliko je napravil
veselja premnogim! Lahko jo rekla: „Vzrok,
začetek tega veselja sem jaz.“ — Ros, vesela
je bila z veselimi; veselila se je veselja drugih,
kakor pravi sveti apostelj. In to veselje traja

— 138

že 19 stoletji; zakaj po svojem sinu je bila „Za-
četek veselja" že milijonom in milijonom ljuclij,
in to veselje raste od dne do dne.

Neki mož, ki je zadobil po Marijni pomoči
veselje popolnega spreobrnenja, je napisal po
različnih dogodkih lepo spričaio Mariji. Ona je
veselje ljudem, in je vesela tega veselja ona sama.
Mož namreč hoče dokazati, da je Marijno srce
materno blaženo Srce, ker dela veselje drugim
in se sama veseli z veselimi. — To spričaio naj
sedaj premišljujemo mestu druzega zgleda; ali
z drugimi besedami: mestu enega zgleda vze¬
mimo jih več skupaj, in to je naš

Zgled.

Mož piše tako: „Veselje podaje Marija vsem,
kateri se k njej zaupljivo obračajo. Saj je že
takrat, ko je Marija obiskala teto Elizabeto, po¬
skočil veselja Janez Krstnik, ki še rojen ni bil.
— Kako so bili veseli svatje pri ženitvanju v
Kani, ko so videli, kako lepo kipi dobro vince
v čašah! Kdo je bil vzrok temu veselju? Marija!
ker na njeno prošnjo je Jezus spremenil vodo v
sladko vino. — In pa sedaj! Kolikrat beremo,
da na milostnih krajih, na božjih potih, zadobijo
zdravje bolniki na priprošnjo Marije. — Saj smo
že mi sami slišali pred par leti v Šmarnicah, da

139

je, mlada mati se pridružila z bolnim otrokom
procesiji k Marija Taferi  iz Dunaja — da
joj je pa med potjo otrok umrl — da je vsa
obupana sedla v kot pred Marijo, tarnala, jokala,
prosila: „Marija, daj mi otroka nazaj, otroka
hočem imeti “ — da so nesli mrtvega otroka
devetkrat okoli altarja, položili ga na altar —
da je otrok pri blagoslovu za odhod jel vpiti:
Dama, mama!  Oj  kako je bilo veselo vse
ljudstvo! Kako so hvalili Marijo. — In pa le
berite poročila tolikanj čudovitih ozdravljenj po
lurški Materi Božji na Francoskem.

Dalje, če pomislimo, koliko ljudij je šlo in
še hodi težke vesti tolažbe iskat na različne
milostne kraje k Mariji, in nazaj pridejo poto¬
laženi in veseli. Vprašajte jih, kdo jim je ob-
veselil srce? Vsi bodo veseli kazali na Marijo.
Vsak bo rekel: Marija, tolažnica žalostnih mi
je olajšala vest, utolažila srce.

Sedaj pa poglejmo malo nazaj v zgodovino.
Marsikatero ime v lavretanskih litanijah, marsi¬
kateri praznik spominja na vesele dogodke za
celo krščanstvo, in kot vzrok temu veselju se
imenuje Marija. Tako na primer je bil papež
Pij VIL kot jetnik Napoleona I. odpeljan na
Francosko. Ker se ni vdal Napoleonovim zahte¬
vam, in čez par let se je vrnil osvobojen v Rim

— 140

nazaj, celi krščanski svet sc je veselil tega osvo¬
bojen ja. Papež je pripisoval to rešitev previd¬
nosti Božji na priprošnjo Marije; ovenčal, kronal
jo Marijno podobo v Avinjonu, vpeljal je praznik
„Marija, pomoč kristjan  o v“ za celi svet.
In že preje jo postavil papež Pij V. v litanije
ime „Marija, pomoč kristjanov 1 ',  v spo¬
min na slavno zmago pri Lepanto nad Turki,
sovražniki krščanske omike in vere; vpeljal je
tudi praznik „Marija zmage"  7. dan oktobra
mesca. — Tudi praznik „Sladko ime Mari  je"
je spomin zmage nad turško silo. Ko je namreč
hrabri polski kralj Sobijeski po slavni zmagi
pred Dunajem rešil celo Evropo turškega jarma,
šel je v cerkev in sam zapel „Te Deum lau-
damus" — Hvalimo te o Bog!  Stiskano
mesto in vsa Evropa se je veselila zmage; kralj
in ljudstvo, vsi so hvalili Marijo za zmago.

Marija vpliva na osodo celega krščanstva,
celih narodov, vpliva na srečo celih družin in
posameznih oseb, ona pomaga premagovati lastno
natoro človeka, premagovati dušnega sovražnika.
Marija pomaga pri odgoji otrok, pomaga v vseh
nadlogah, povsodi je ona vzrok veselja, ter se
kakor mati veseli veselja drugih.

Blaženi Alan poroča, da je bil neki olikan
mož zarad grde pregrehe obsojen v ječo do smrti.

— 141

Leto kazni je prestal. To je lbilo strašno leto.
Verige, trda postelj, zaduhli zrak, slaba brana,
Vse je bilo jetniku neznosno. Najbolj pa ga je
mučila misel, da bo to trajalo do smrti. Divjal
jo, klel in zabavljal čez vse; sedaj jokal kakor
otrok. Ta položaj ga je pripravil do obupnosti.
Pri tem pa mu je bilo ncvganljiva zagonetka
obnašanje drugega sojetnika, ki je imel jednako
osodo, taisto pregreho. Ta pa ni nikdar tožil,
ni bil nikdar nevoljen, niti godrnjal, kakor bi
bil za tako osodo ustvarjen. Se želel ni boljšega.
To je bilo možu neumljivo.

Nekoč mu reče: Cuj, vrstnik moj v nesreči!
Kako moreš veuder tak biti, mirno prenašati to
osodo, ki nama bo trajala do smrti? Kako si
vender tako miren? Če te bolj premišljujem,
man je to umom. Ta mu odgovori: Ničesar ti ne
bom prikrival. Moč, osodo mirno prenašati, mi
je dala Marija, Mati Božja. Jaz sem jo prosil,
in ona mi je to milost skazala. Na to mu pravi
porogljivo: „To je vse prav lepo; toda jaz bi jo
raje prosil, da bi iz te luknjeven prišel, na svobodo 11 .
Drugi reče: „No, to jaz že imam zdavnaj; Marija
mi je tudi svobodo pridobila. Toda jaz hočem za
pregrehe pokoro delati. Jaz se bojim, ko bi prost
bil, ntegnil bi zopet grešiti, potlej bi mi Marija
odrekla milostno roko; jaz bi bil obsojen v

142

pekel, ki bo hujši, nego najna sedanja ječa. Ako
hočeš, bom tudi za tebe prosil jednake milosti".

Mož: „Oj! moliva, moliva!" in poklekne na
gola tla: „0 Marija, presveta Devica! obljubim,
da ti bom služil celo življenje, obljubim, da bom
vsak dan molil sv. rožnivenec, reši me iz te ječe".

In res, kmali je starnjal pomiloščenje, osvo¬
bodili so ga ječe. Nastavili so ga zopet v službo,
toda v drugem kraju, kjer ni bil znan. Živel je
odslej prav dobro, vsajal je drugim ljudem po¬
božnost in ljubezen do Marije, učil jih je sveti
rožnivenec moliti — vsak dan. Potlej je stopil
v dominikanski red, kjer je živel prav pobožno
do konca življenja, umrl je srečne smrti.

Ge materna ljubezen Marije pripravi toliko
veselje človeškemu srcu, gotovo je veselje v Ma-
rijnem srcu še večjo — pravo materno veselje je.

Nauk,

Glej krščanska duša! da tudi ti napraviš
veselje maternemu srcu Marijnemu. Saj veš, da
ima Marija rada vesele duše. Daj! ovescli svoje
srce, in ona bo vesela. Ti imaš morda žalostno
srce zarad različnih grehov; zarad poželjivosti
mesa, to je, zarad nečistosti, zarad sovraštva,
zarad jeze in drugih grehov. Greh te peče, vzel
ti je mir in te hudo trpinči. Oj vstani, zateci

— 143

so k Marijnemu srcu; ])otoži svoje težave, prosi
Marijo, uaj ti pomaga, naj te ozdravi. Stori to
Vsak dan, da — večkrat na dan. Ona pomaga
včasi naglo, včasi je treba več časa. Ali poma¬
gala ti bo gotovo, ako se jej polna zaupanja
izročiš. Ti boš vesela, pa še večje bo veselje
nebeške Matere. — Nikar ne odlašaj dolgo, za¬
čni precej danes; pokaži jej svoje ranjeno, bolno
srce! — Saj je Marija pribežališče grešnikov,
tolažnica žalostnih in pa začetek veselja.

Molitev.

O Marija, Mati nebeška! poglej pred seboj
revnega grešnika, ki sc zateka k tebi poln zaupanja
na tvoje zaupanje. Nisem vreden, da se ozreš name;
pa vem dobro, da imaš srčne želje, pomagati greš¬
nikom, ker je tvoj Sin zanje umrl. O Mati usmilje¬
nja! glej na mojo revo in usmili se me. Vsi te ime¬
nujejo pribežališče grešnikov, pomoč zapuščenih,
zato zatekam se k tebi, in prosim te pomoči; podaj
nii roko že zavoljo Jezusa. Vem, da ti je veselje,
pomagati grešnikom; pomagaj mi, po grehih sem
zgubil milost božjo, pokaži mi, kaj mi je storiti, da
dobim zopet milost, da se vrnem k Bogu nazaj,
vse bom storil, storil bom precej. Vzemi me za
svojega otroka. O Marija, usliši mo, prosi zame
svojega Sina, ne zapusti me o Marija. Amen.

Sedemnajsti dan.

Konservativno Srce.

Ni kaka pobožna šala, ni pohlep, povedati
kaj nenavadnega; če imenujemo M ari j no Srce
konservativno srce.  Ta beseda izvira iz
svetega peresa. Dvakrat je omenjeno v svetom
cvangelju srce Marije, in obakrat je rečeno: Ma¬
rija je bila konservativnega  srca. Sveti
Lukož pripoveduje v drugem poglavji, da so
betlehemski pastirji pripovedovali drugim ljudem,
kaj jim je oznanil angelj o novorojenem Detetu
božjem, in ljudje, to slišati, so se čudili.  Ma¬
rija je tudi slišala to, ali ona se ni samo čudila,
ona si je zapomnila in po tem se ravnala. Ma¬
rija pa je ohranila — conservabat — vse te
besede in premišljevala v svojem srcu“. (Luk.
II. 19.).

Tako je storila tudi pozneje; sveti Lukež
namreč pripoveduje, da sta Marija in Jožef iz¬
gubila Jezusa v Jeruzalemu, kako sta ga iskala
polna žalosti, da sta ga nazadnje našla v templju
mod učeniki; da je šel ž njima v Nazaret, in
bil njima pokoren, in pa pristavi: „In njegova

— 145 —

mati je ohranila (conservabat) vse te reči v svo¬
jem srcu“. (Luk. II. 51.).

V svetem pismu stoji tedaj zapisano, da je
bila Marija konservativnega srca, ker je božje
reči visoko cenila, si jih k srcu jemala, v srcu
hranila ter premišljevala.

1.) Marija se je trdno držala besede
božje  po veri vsem od Boga razodete resnice.
Njej je bilo veliko razodetega, mnogo velikega
čudovitega, neumljivega o njenem božjem Detetu.
Ali ona ve, da je Bog tisti, ki jej je razodeval,
in njegova beseda ne more goljufati; ona ve,
da je božja beseda važnejša, dražja, kakor vsa
modrost sveta. Zato stori Marija svojo dolžnost,
sprejema resnico božjo s spoštovanjem in hva¬
ležnostjo, ter se ravna in dela po tej. In tako
doseže svojo blaženost. „Blažena si, ker si ve¬
rovala 11 , je rekla Elizabeta. To je prvo, kar
spada k krščanskemu konservativnemu mišljenju.

To je prva reč, rečemo še enkrat, to je prvi
neizogibni pogoj za pravi krščanski konservati-
zem, da se strogo držimo vsega, kar nam veleva
vera; da verujemo vse in vsako posebej, kar nas
uči katoliška cerkev. Ne da bi ti veroval in spre¬
jemal, kar ti ravno dopada, drugo pa zametaval
in o tem dvomil, kar ti ni po volji; ali da bi
nekaj čislal drugo pa zavračal in odbijal. Vse,

Šmarnice. 10

146  —

kar Bog veleva in zahteva, vse je enako res¬
nično, vse se mora enako verovati. Tako na
primer je velika pomota, je prav liberalno,
če nekateri zametujejo in tajijo nezmotljivost
rimskega papeža v. verskih rečeh, ko bi tudi vse
drugo verovali. — Ti pa krščanska duša! po¬
snemaj Marijno Srce in bodi konservativna v
veri. Dragocena je zakladnica, katero ti Bog
daje z vero, ,v veri. Kdor zavrže eno resnico,
da je ne sprejme, ta zapravi veliko blago in
dragocenost; saj govori Kristus sam: „Kdor ne
nabira z menoj, on razsiplje, zapravlja". — Pač
pa se lahko zgodi, da človek zajde na libe¬
ralno  pot, da postane prostomislec in zaprav¬
ljiv z darovi vere.

In to se godi na dva načina: prvič ako člo¬
vek rad in preveč občuje z liberalci, ako se
pajdaši ž njimi, posluša njihovo pogovore, ki
zaničujejo in ponižujejo krščansko pobožnost, ter
devajo vse v nič, tako da zamore človeku tanko
vest; drugič pa, ako človek zanemarja cerkvene
vaje, da opušča molitev, da ne hodi k maši in pri¬
digam, če ne sprejema svetih zakramentov, — tak
človek postane liberalec,  da sam ne ve, kedaj.

2.) Marija se je trdno držala zapovedi  j
božjih; kar je spoznala, da je volja božja, to je
bilo njej zapoved. Tako bi morali tudi dandanes

— 147  —

imeti otroci voljo starišev za svojo zapoved. —
Ko je namreč zvedela po dolgem; razgovoru od
angelja, kaj hoče Bog od nje, odgovorila je, da
mu hoče ustreči in rekla: „Glej, dekla sem Go¬
spodova". Pot, ki jo je njej Bog odkazal za celo
življenje, je bila ozko omejena s težavami, sve¬
timi dolžnostmi, kakor s trdnim plotom. Bila
je ozka pot, katero je imela hoditi celo življenje,
kakor veleva Kristus vsem vernim kristjanom.
Marija jo je zvesto hodila, ona je zapovedi božje
visoko čislala, natanko izpolnjevala do smrti.

Ljudje, kateri se ne držijo zvesto zapovedij
božjih, kateri čez ograjo skačejo, imajo seveda
večjo svobodo, živijo prosto in divjajo svojevoljno;
ta pot je široka, vodi po daljnih ovinkih okrog.
Večina ljudi hodi po njej. To so svobodomiselni
duhovi — cerkveni liberalci.  Konec jim je
prerokovan: Kristus, vodnik konservativcev ne
jaz, on pravi: „Njih pot pelje v pogubljenje".
Mi vsi smo ljudje, večkrat odstopimo od poti
božje, toda velik razloček je, če človek spozna
svojo pomoto ter se vrne nazaj na pravo pot,
in pa, ako ne posluša svarjenja vesti in dobrih
ljudij, ter dirja po poti pregrehe naprej. Taki
zgrešijo pravo pot in se ne vrnejo.

Krščanska duša! Kaj tebi veljajo besede
preroka Hageja: „Premisli in vzemi si k srcu

10*

— 148 —

tvoja pota“. (1, 5.) Pomisli, je li pot, katero
hodiš dan na dan med plotovi božjimi, ali ni ? Za¬
pomni si: „Kdor ni z menoj, ta je zoper mene“,
pravi Kristus. — Vzemi enkrat čas, in preglej
svoje vsakdanje poti. Božji kažipoti, voditeljice
so desetere zapovedi božje in cerkvene zapovedi,
saj so ti znane. Premisli — hodiš li po njih,
ali ne? Ali te je resna volja, držati se jih, ali
ne? Ako tega ni, skrbi, da bode! če ne — boš
videla, kaj bo.

3.) Marija je pokazala svoje strogo konserva¬
tivno srce, ker se je držala Jezusa zlasti takrat,
ko ga je vse zapustilo; ko so učenci zbežali, judje
ga natolcovali, obrekovali, krivo tožili, krivo pri¬
čali, in kot razbojnika križali. — Marija pa je
pri njem stala pod križem.

Tudi v naših časih je treba močnega, po¬
gumnega srca, da ostane človek konservativen.
Sveta cerkev in nje nauki, duhovščina in pobožne
duše so večkrat obrekovani, opravljani in zaniče¬
vani. Tudi po vaseh na kmetih se nahajajo ljudje,
ki se norčujejo iz pobožnosti. Temu ustavljati
se in stati s Kristusom, zato je treba krepkega
srca. Večkrat se godi pri volitvah, da bi marsi¬
kateri rad volil po vestnem prepričanji dobrega,
poštenega moža, toda boji se, da ne bi se zameril
kupčevalcem ali sosedom, ter voli zoper svoje

149  —

prepričanje; to je res zložno, konservativno pa
ni, to je liberalno. Tu veljajo besede Kristusove:
„Kdor se mene sramuje pred svetom, njega se bom
jaz sramoval pred Očetom* 1 . Vsaka stranka hoče
imeti cele može; tako hoče Bog imeti celo srce.

V tej zadevi je skoraj več pomanjkljivosti
pri možkih, nego pri ženskah; in sicer celo pri
takih mladih možakih, ki se navadno bahajo z
neodvisnostjo in svobodnostjo. Za primero vze¬
mimo enega, ki nam bo slika tisočerih; da vi¬
dimo, kako nastanejo iz konservativcev liberalci.

Pred leti je bil kmetiški mladenič poklican
k vojakom. Odgojen je krščansko, imel je
pravo, trdno vero, tudi pobožen je bil — toda
samo v srcu. To vam je bil pogumen vojak, ni
se bal smodniškega dima, niti bajonetov, kedar
je stal v vojskini rajdi — toda drugače je bilo
v vojašnici. Precej od kraja, ko je prišel k polku,
je molil zjutraj in na večer v postelji. Pa nekoč
to zapazi šaljiv tovariš, začne se smejati in
zažvižga arijo nesramne pesmi. Odpihal je vo¬
jaku sv. križ — od tistihmal se ni več prekri¬
žal. Pride nedelja, vojak gre po stari navadi k
maši. Ko pride iz cerkve, vidita ga dva tovariša,
posmehujeta se mu in kažeta s prstom za njim,
kakor bi bil storil kaj grdega. Odslej ni hodil
več v cerkev. — Pač pa se je pajdašil in po-

150 -

bajal ž drugimi po gostilnah; norčevali se in pi¬
jančevali so, — on tudi; — včasi so bili kazno¬
vani, — on tudi; sploh, počel je, kar drugi;
vlačili so ga, kamor so hoteli drugi, kakor brez¬
voljno živinče. Sedaj je imel mir pred tovariši,
toda vest mu ni dala miru. Bog ve, kam bi bilo
prišlo s tem človekom, ko bi ne bila vmes segla
Marija in pravi prijatelj. Toda prodno slišimo
dalje, premišljujmo nekaj druzega:

4.) Marijno srce je skozi in skozi kon¬
servativno,  to je, da človeka čuva, varuje
in ohranjuje.  Saj  vemo, da jej cela cerkev
pravi: Zdravje bolnikov, Tolažnica ža¬
lostnih, Pomoč kristjanov, Pribeža¬
lišče grešnikov.  Kdor hoče torej Marijno
srce vtisniti v svoje srce, ne sme pozabiti teh
značilnih pridevkov, ali naslovov. Pravi čestivec
Marije bo tudi konservativno, ohranjevalno
vplival na srca bližnih ljudij. Kako se je to
godilo na našem vojaku, poslušajmo:

Vojak je imel starega prijatelja, rojaka,
domačina; ta je že zdavno gledal, kako bi pri¬
pravil reveža k poštenemu življenju, bil je eden
tistih, kakor govori sv. pismo: „Zvest prijatelj
je zdravilo življenja 41 . Kekega večera gre ta k
shodu bratovščine presvetega Srca Marije,
in na voglu neke prodajalne najde znanca vo-

— 151

jaka, ki gleda po ulicah. — „Kaj pa čakaš
tukaj ?“ pravi. — „„Dolg čas prodajam, danes
.sem prost, pa čakam prijatelja, da pojdova na
veselico, ali od nikoder ga ni““. — „No, pa
pojdi z menoj: jaz grem tudi na veselico, prav
krasno se bomo zabavali". — „„Kam pa vendar
g'reš?““ „K naši Ljubi Go sp e j zmagoslavni". —
„„Kaj pa je to: Gospa zmagoslavna? — To je
cerkev, kaj ne?““ — „Da, saj si tudi ti doma
bodil v cerkev". „„Že dolgo nisem bil v cerkvi;
že očenaš sem pozabil” “. — Prijatelj mu pri¬
govarja; skor bi rad šel, ali odločiti se ne more.
Nato ga prime za roko: ,,Naprej,  saj že ime
kaže, da je to cerkev za vojake „Marija
z m a g o s lavna”.

Ko prideta v cerkev, začudi se vojak, vi¬
deti toliko možkih zbranih; bili so mladi in stari,
brkasti, plešasti, sivih las. Tudi častnikov je
bilo videti. Vojak začuden vpraša: Kaj tudi v
velikem mestu hodi toliko možakov v cerkev?

Najprejc se prične pridiga. Na lečo stopi
star, visokočastitljiv duhoven, govori krasno o
Mariji „P ribe žališ če grešnikov”.  Vojak
posluša pazljivo, včasi mu stopijo solze v oči.
Po pridigi mu reče prijatelj. Glej, ta duhoven
je star vojak; častniški plašč je zamenjal za
mašno srajco, sabljo za evangeljske bukve. Do-

— 152

movini je služil kot častnik, sedaj služi v armadi
božji. Tega smeš svobodno poslušati, pa reci da
vera ni za vojake! — Potlej začnejo peti litanije;
vse obilno ljudstvo poklekne, •— vojak tudi.
Prijatelj ga včasi po strani pogleduje, in vidi,
da mu pri besedah: ,,Marija pribežališče
grešnikov ' 4  — teko debele kaplje solza po
licu. — Po končani pobožnosti se cerkev izprazni
— vojak še ztniraj kleči; prijatelj mu potrka
na rame, rekoč: Morava iti. — Vojak: „Kaj
že? Oj, kako je bilo lepo! kako me je ganila
pridiga". Prijatelj reče: „„To je naravno. Saj je
govornik častnik. Častnika poslušati je vojaku
pristojno"“. — Vojak vzdihne: „Ti si moj ro-
šenik, ti si moj resnični prijatelj. Tam-le vidim
spovednika v spovednici, pusti mo, jaz grem k
spovedi, pusti me tukaj. Marija ti bo povrnila
za to prijaznost".

Odslej je postal ta vojak drugačen človek.
Kakor je bil hraber vojak, tako je bil pogumen
kristjan; za prazno besedovanje, za neumno za¬
ničevanje se ni zmenil, stal je trdno pobožen.

Nauk.

Krščanska mladina! varuj se slabe tovar-
šije. Ne poslušaj slabih pogovorov; ne verjemi
spačenim ljudem. Drži se trdno svete vere,

153  —

ubogaj nauke starišev. Časti Marijo; če Marije
ne zapustiš, Marija tebe ne bode zapustila.

Molitev.

O prečudno Srce Matere Božje! občudujem
tvojo odločno vdanost v voljo božjo pri vseh
rečeh; spoznam svojo slabost: kolikrat sem se
Bogu ustavljal in preziral njegovo povelje za¬
voljo malenkostne nezložnosti. Sedaj mora biti
drugače. O Marija! podpiraj mojo prošnjo s
svojo priprošnjo pri Bogu. —

O Jezus, moj Zveličar! ponižno te prosim,
daj mi Duha moči in kreposti, da ti vselej
zvest ostanem v veri pri vseh okolščinah z
besedo in ravnanjem, če tudi bi me svet za¬
ničeval in preganjal. Obljubim ti, da bom pridno
molil in rad prejemal svete zakramente. Va¬
roval se bom hudobnih tovaršij, zavračal bom
zlobno besedovanje, nikdar se ga ne bom navzel.
Rad bi bil bolj podoben tvojemu Srcu, in Srcu
tvoje ljubeznive Matere. Amen.

-•-OSsjO-* -

Osemnajsti dan.

Ljudotnilo Srce.

Ees je, milost božja mora marsikaj poprav¬
ljati nad nami, na naši natori, odstraniti, pri¬
rezati; to pa boli. Mi smo zelo bolni na duši;
mi smo zelo narobe, mnogo je slabotnega, bol¬
nega na nas. To hoče milost najpreje odstraniti
in ozdraviti. Kar pa je v naši natori zdravega,
dobrega, to jej je milo; milost božja ravna s
tem, kakor vrtnar z divjakom. Vrtnar divje
drevo požlahtni, poravna in obreže, da postano
drevo žlahtno, rodovitno ter človeku blagodejno.
Zatoraj je resnična, tolažljiva beseda ta: „Milost
ne razdira naše narave, marveč jo le požlahtnuje
in povzdiguje' 4 . — Lahko si misliš, kaj čudo¬
vitega je izvršila milost božja na Mariji. Pri
Mariji ni bilo treba ničesar odstranjevati, ker
na Mariji, milostij polni, je bilo že od začetka
vse zdravo. Milost je imela na Mariji le to, kar
je bilo na njej po naravi dobrega, požlahtniti in
do popolnosti dovršiti. In to je storila, čudovito
izvršila. Sedaj hočemo samo eno reč premiš¬
ljevati, namreč: „Nje ljubezen do ljudi j."

— 155  —

Pač tiči že v človeški naravi nagon, ljubiti
d r u g  e ljudi,  toda ta natorna ljubezen je nekak
divjak, divji cepljenec. Ta ljubezen je mala,
tesnosrčna; ljubi le sorodnike, znance in tovariše.
Večkrat je tudi sebična, išče bolj lastno slasti,
nego da bi liotcla drugim streči. Cesto je pre¬
slaba, in biva samo v željah in sočutju, za žrtve
in za delo ljubezni pa se ne briga. Sedaj pa
premislimo kako lepo rastlino je vzgojila milost
božja v srcu Marijnem.

Marija je imela sorodnico, omoženo ženo,
katera pa v visoki starosti na svojo žalost ni
imela otrok. To je bila sveta Elizabeta, njena
teta. Sedaj je naznanil angelj Gabrijel presveti
Devici, da je pred šestimi mesci Bog dal njeni
teti otroka. To je bilo Marijnemu srcu dovelj,
da izkaže sorodnici na lep način svojo ljubezen.
Najprvo je gojila prav živo sočutje veselja z
Elizabeto; ona je namreč čutila, vedela je, ko¬
liko veselja ima teta, zato jej je hotela to ve¬
selje in sočutje razodeti sama osebno, da bi jej
tako storila novo vesolje; zakaj veselje razdeljeno
je dvojno veselje. — Potem hoče teti veselje
povečati z drugim še večjim veseljem; hoče
namreč teti naznaniti bližni prihod obljubljenega,
zaželjcnega Odrešenika, ki bo čez malo mesecev
rojen od njo. Misli potovati k Elizabeti. V ta

156

namen mora pa žrtovati marsikaj, mora zapustiti
priljubljeno samoto v Nazaretu, mora se podati
na daljno, ne ravno zložno hojo, mora iti med
tuje ljudi, kar za nežno, čisto devico ni kaj
prijetno. Pa milost božja daje moč prirojeni
ljubezni do sorodnikov; sveti evangelij namreč
pravi: „Marija je jaderno hitela čez gorovje 1 '
(kakor bi imela peruti mesto nog). „Prišedša,
je stopila v hišo Caharijevo in pozdravila Eli¬
zabeto." (L. I. 40.) Najpreje je torej Marija po¬
zdravila teto; Elizabeta je še-le na pozdrav go¬
vorila, kar piše Lukež (I. 41.) dalje. Marija je
govorila v ljubeznjivi ponižnosti. In ostala je
še cele tri mesce za postrežbo v Caharijevi hiši.
— Marija k vsemu temu ni bila zavezana, toda
ljubezen, po milosti posvečena, oblažena ljubezen
kmalu zapazi, kaj je všeč ljubljeni osebi, kaj
je dopadljivo Bogu, in ne vpraša po dolžnosti,
po zapovedi. Tako je pokazala Marija ljubezen
svojega srca do tete Elizabete.

Se bolj se je razkazalo ljubeče srce Ma-
rijno nad tujimi ljudmi. Ko je bila namreč po¬
vabljena na ženitnino v Kani, zapazila je, da
jim je prezgodaj pošla bistvena stvar ženitvanj-
skega razveseljevanja — vina jim je zmanjkalo.
Ljubezen ima bistre oči, pravijo; pa milost božja
jih še poostri. Marija je videla neugodni položaj,

— 157

v katerega je pripravilo pomanjkanje vina dobra,
pa revna zaročenca. To videti in si njuno brit-
kost k srcu vzeti: bil je en trenutek. Njena
ljubezen jej je vzbudila v srcu sočutje, imela
je ž njima usmiljenje. Toda to usmiljenje ni
bilo mehko, prazno čutje, ki bi se izreklo v
tihem vzdihljoji: „0 reveži”, ali „to je žalostno”.
Ljubezen in bol, navdihnjena od milosti božje,
priganjata Marijo, da naglo pomaga. Denarja
nima, bogata pa je v molitvi, in to razsuje v
polnem zaupanju pred Srce svojega Sina; Marija
ga prosi kar naravnost za čudež. — Jezus naj
jim vina pripravi. Pa to jej še ni bilo dosti;
ona je vse že naprej pripravila; bala se je, da
bi morda sluge ne ubogali Jezusa, zato stopi
k njim, ter jim ukaže, da naj vse store, kar
jim poreče Jezus. Potem še-le ko je bilo vse
pripravljeno, da se ne zavleče nagla pomoč,
potem je bila ljubezen zadovoljna.

Če je milost božja tako oblažila natorno
ljubezen in človekoljubje v Marijnem srcu že
takrat, ko je bila še na zemlji, kaj bo še le
sedaj, ko kraljuje v nebeški slavi! Njeno srce
je odprto celi zemlji. Da, zdi se, kakor bi ho¬
dila kot usmiljena sestra po širni svetovni bolniš¬
nici, ter ogleduje, kje bi kdo potreboval pomoči;
ako jo kdo kliče, pristopi — in pomaga, če jo

— 158 —

sicer volja božja. Poslušajmo pismo, ki ga je
pisala neka mati, za

Zgled.

,,Novembra meseca 1. 1870 mi dojele tele-
grafično poročilo iz Orleana, da je moja osemletna
hčerka Anica bolana. Naglo se odpravim na pot
v Orlcan; tje prišedša vidim, da ima moj otrok
vročinsko bolezen. Prednica zavoda, koder je
bila hčerka, mi je povedala, da so se prejšni
dan posvetovali štirje zdravniki, in vsi so izrekli,
da ima otrok tako hudo bolezen, da odraščen
človek ne more imeti hujše; vse je zastonj, re¬
šitev je nemogoča. Ko mi je prednica to povedala,
in me hčerka ni kar nič poznala, mislila sem
si: pri Bogu je vse mogoče. Hitro se podam
v dominikansko cerkev, pokleknem pred altar Ma¬
rije in jo milo prosim, naj me ona, kot moja
ljuba dobra Mati. nikar ne zapusti, naj bo moja
priprošnjica, naj pokaže svojo moč nad mojim
otrokom. ■— Pa hčerki je bilo vsak dan huje.
Nune, ki so jej stregle, sestre božje ljubezni,
so mi milosrčno prigovarjale, naj se vdam v

v

voljo božjo. Ce ni pomagati, se ne more poma¬
gati, pomirite se, da še vi ne zbolite.

Huje ko je hčerki prihajalo, tem gorečnejše
sem molila, tembolj trdno sem upala na čudežno

- 159  -

pomoč Marije. Enkrat mi reče zdravnik: „No, sedaj
je vse proč, pljuča so s krvjo zalite, rešitev ni
mogoča". Štirikrat so jej sestre luč držale; pa
vselej je k sebi prišla. Enkrat je začelo pokati
po telesu; vprašam zdravnika, kaj jo to? Odgovor:
„To je srce; drugi zdravnik bi kar pustil in nc
dajal več zdravil, jaz pa bom še skušal do zad¬
njega trenutka; povem vam, ta bolezen je čudna,
zanimiva za zdravnika, zmiraj se kaj novega vidi;
v dolgoletni praksi kaj tacega še nisem videl.
Od glave do nog ni nič zdravega na njej. — Ko bi
.držal celo uro gorečo svečo pred njo, nobena tre¬
palnica se nc gane". — Nisem jenjala prositi Ma¬
rijo : ,,Marija, ti si moja Mati; ti mi boš pomagala".

Nekega jutra pride zdravnik in začuden
vzklikne: ,,Je li to mogoče, kri jo od pljuč od¬
stopila". Kri je tekla skozi usta. Zapazi pa na
svojo žalost, da se je vrgla bolezen na lica, da
je nastal vodeni rak na licih; rak je jedel lica
in čeljusti, le kožica je še ostala in žilice.

Sedaj pa je prišla nepričakovana pomoč.
Marija, milostipolna Devica, niilostljiva Mati, mi je
rešila, ohranila moje dete, bodi češčeno na veke
njeno materno srce! Zdravnik je vpričo vseh nav¬
zočih rekel: ,,Jaz sem protestant, ne verujem na
nikakršen čudež, tukaj pa je storil živi Bog res
pravi čudež. Ako zdravim še petdeset let, svest

— 160

sem si, da takega slučaja videl ne bom nikdar
več“. — Jaz pa sem rekla, to je priprošnja, to
je moč Marije, moje dobre Matere. In bilo je
tako. Živo meso je začelo hitro rasti na licu, na
čeljustih; obraz, nos in usta — vse je postalo v
kratkem času lepo, naravno, kakor je bilo pred
boleznijo'*. — Tako je pisala pobožna verna mati.

Spet smo nekaj novega našli v Marijnem srcu,
kar je nam revnim, trpečim otrokom človeškim
prav tolažljivo. Človekoljubje Marijno nam je
zaklad za vse potrebe zemjskega življenja.

Nauk.

Tudi ti krščanska duša! se uči pobožnosti
v Srcu Marijnemu. Ni ti za to treba knjig, ne
podobic; treba je samo dobre volje. Stori vsak
dan kaj, da boš podobna Mariji. Izkazuj iz lju¬
bezni do Marije svojemu bližnjemu človeko¬
ljubno srce.  — Gotovo imajo tvoji ljudje v
družini, ali pa sosedje vsakdanji križ: vzemi ga
nase, deli ga ž njimi, saj je .,trpljenje razdeljeno
polovica trpljenja**. Pa ne samo v sočutnih be¬
sedah; marveč, pomagaj v dejanju kjer moreš.
Ako imaš morda sorodnike bolne, ali soseda,
sosedo, obišči jih, razvedri jih, tolaži jih; če
nimajo dobre postrežbe, postrezi jim, o oskrbi
sosedine otroke. Ako slišiš, da je kdo obrekovan,

161

opravljan, potegni se za njegovo poštenje; saj
veš, krščanska ljubezen tirja, slabosti bližnjega
zagovarjati, ne pa raznašati. To se lahko godi
v kuhinji, na podu, na polju, na poti. Nabiraj
si cvetlic ljubezni do bližnjega v čast Marije.
Tega bo Marija bolj vesela nego roženvenca.
Alco kažeš sočutje z bližnjim, tudi Marija ne bo
lobi odrekla prošnje, kedar se zatekaš v brit-
kostib k njej.

Molitev.

O Marija! tudi jaz sem, kakor si bila ti
med ljudmi, potrebnimi pomoči, katere bi tolažil
v bridkostih, katerim bi pomagal v potrebi, da
bi bil tvojemu srcu podoben. Toda moje srce je
plašno, mehkužno, presebično, da bi si iz prave
krščanske ljubezni prizadevalo pomagati bližnje¬
mu. Vidim v strahu, kako meni pomanjkuje
tvojega Srca. Oj Marija! sprosi mi od svojega
Božjega Sina milost, da mi ogreje mrzlo srce z
ljubeznijo do bližnjega, naj me naganja, da bom
iz lastnega nagiba pomagal bratu nositi težave
zemskega življenja, o milostljiva Mati! sprosi
vsem trpečim bratom to milost. In tako boš po
meni pomagala in vsem nam, ki nas oklepaš v
materno Srce. Amen.

Šmarnice.

11

Devetnajsti dan.

Kakor skala trdno Srce.

Pravega čistega zlata tudi naj hujši ogenj
ne more povžiti, zlato ostane kakoršno je bilo
poprej tudi potem; zato pa preskušajo zlato v
ognju. Preskusiti in poskusiti se pa mora tudi
človeško srce, je - li sposobno za nebeško veselje,
in ogenj za človeško srce ni nič druzega kakor
križi in težave, britkosti in skušnjave, sploh vse,
kar našemu srcu hudo de, kar je boli, peče, žge.
Inv taki vročini trpljenja se pokaže, je-li srce
naše pravo ali ponarejeno zlato, ali res služi
Bogu ali samo na videz, ali ga ljubi ne samo
v besedi ampak tudi v resnici.

Predragi v Gospodu! Ge Vas danes vpra¬
šam: Ali verujete vse, kar je Bog razodel, kar
je Jezus Kristus učil in kar zapoveduje sveta
katoliška cerkev verovati kot versko resnico?
Ge vas tako vprašam, vem da mi odgovorite:
Vse to trdno verujem. Nimam vzroka dvomiti
nad tem in rad verjamem, da mislite in čutite
v resnici tako, kakor govorite. Pa če res tudi
„trdno“ verujete, to se bo še pokazalo, če pride
vaša vera v ogenj. Ogenj, v katerem se pa

— 163  —

preskuša naša vera je dvojen: notranjen, iz-
skušnjave in dvomi o sv. veri; zunanjen, ugovori
brezvercev, zasramovanje in zaničevanje pravo¬
vernih ljudi, ali celo preganjanje in zatiranje
svete vere in cerkve. Ako se tvoja vera v
vseh teh zunanjih in notranjih bojih ne umakne
niti za las, ako ne odnehaš od svojega prepri¬
čanja niti pičice, ako se držiš vere trdno v srcu
in življenju, potem ti čestitam, ker pokazalo se
je, da tvoja vera je zlata, tvoje srce močno
v veri.  In glejte, dragi moji, tako srce je imela
Devica Marija in Mati Jezusova. Angelj oznani
ji v božjem imenu, da bo na čudovit način po¬
stala mati in da bo njeno dete Bog in človek.
Marija je to verjela, a za to je trebalo močne,
trdne vere; seveda je bilo za Marijo nekaj iz-
vanredno častnega in veselega, in kaj tacega
verjamemo tudi mi. Mnogo čudovitega se je do¬
godilo ob rojstvu Božjega Deteta, mnogo čudežev
je storil njen Sin sam, ko je začel javno učiti
in delovati. Kajpak, da se je Marijina vera
množila in vedno bolj in bolj krepila. Glejte,
vse to in tako daleč verovali so tudi Petrovi
učenci, veroval zlasti Peter, ki je radi svoje
žive vere bil vreden spoznan biti na zemlji
Kristusov naslednik in namestnik. A sedaj pa se
mahoma obrne stvar in dobi drugačno lice. Jezusa

11 *

Kristusa, Sina Marije Device, so se polastili nje¬
govi zakleti sovražniki: zvezali so ga, bičali in
s trnjem venčali, zasramovali in obsodili v smrt
ter slednjič križali. In Gospod sam kliče na križu
utopljen v morje bolečin: „Moj Bog, zakaj si
me zapustil". A kje si sedaj ti skala, Peter,
kje si. Pod križem te ni. Komaj se je začelo
trpljenje in zasramovanje Gospodovo, se je že
zaklinjal in rotil, da ne pozna Jezusa Naza-
reškega, vratarici, dekli, ženski na ljubo ogorčeno
taji, da ni bil Kristusov učenec. Vere, da je Kri¬
stus Bog, sicer ni izgubil, pa trdna njegova
vera ni bila, silno silno slaba in omahljiva,
kakor kapljica vode na veji, katero maje veter,
tako se jo majala in omajala vera Petrova, ko
je prišel vihar trpljenja nad Gospoda.

Zdaj pa poglej drugam, pusti sv. Petra in
glej Devico Mater Marijo. Tudi ona mora gledati,
kako visi njen ljubi Sin na križu, kakor bi
moral gledati ta prizor sv. Peter. Kje je sedaj
kak angelj, da bi pripeljal pastirce molit nje¬
nega Sina, kakor se jo zgodilo pri rojstvu?
Ni ga, ni tudi svitle zvezde od jutranje strani,
ki je nekdaj dovedla kralje z darili k zibeli
Jezusovi, ni zvezd in ni kraljev, ki bi prišli po¬
častit Jezusa na smrtni postelji. „Ta bo velik
in Sin Najvišjega imenovan in Gospod Bog

— 165 —

mu bo dal sedež Davida njegovega očeta, in bo
kraljeval v hiši Jakopovi vekomaj, in njegovega
kraljestva ne bo konca“, (Luk. 1. 32. 33.) tako
je obetal angelj Mariji, ko ji je oznanil, da bo
postala Mati Božja. Ha, je-li to tron in sedež
Davidov — ta sramotni križ? Ali je to kra¬
ljestvo brez konca •— da visi na križu kakor
naj večji razbojnik in hudodelec, zapuščen od
svojih lastnih učencev, od vseh zasramovan in
zaničevan zvija se kakor črv v brezmejnih bo¬
lečinah in tako konča svoje življenje; kako
kraljestvo je to? Angelj je rekel Mariji, da bo
njen sin Sin Božji, Bog sam; kaj,, ali jo to mar
Sin Božji, ki umirajoč toži in zdihuje: „Moj
Bog, Moj Bog, zakaj si me zapustil ?“ In če je
Sin Božji, zakaj ne stopi s križa doli, kakor
zahtevajo pismarji in farizeji, saj ima sedaj
najlepšo priliko jim na ta način korenito za¬
vezati zlobne jezike. Zakaj ne pomaga sebi, ko
je vendar pomagal drugim tako neštevilnokrat?

Podobne in enake misli bi bile prav na¬
ravno prišle vsaki drugi materi, in bi ji morale
priti, če bi bila stala pod križem svojega sina.
Toda, menim, da sploh dolgo ne bi bila stala,
marveč omahnila bi v svoji veri, kakor Peter,
in le še od daleč trpela s svojim sinom. Toda
Marija ni omahovala; stala je in obstala do

— 166  —

konca pod križem po telesu, v duhu v svoji
trdni veri. Verovala je vkljub vsej zapuščenosti
in stiski, vkljub zasramovanju in zaničevanju
sovražnikov, vkljub vsem mukam in trpljenju,
da, vkljub temu, da njen Sin umira vendar ve¬
ruje, da je to Bog, Sin Božji. Odločno in vpričo
cele množice vstopi se pod križ svojega Sina
in daje tako očitno pričevanje resnici, tako
očitno spoznava svojo vero. Brez strahu stoji
poleg njega, in vsa zbadanja in pikanja in vse
zaničljive psovke, ki lete na njenega Sina in
nanjo, vse to je ne upogne, vse to je ne oplaši
in ostraši. Popolnoma vse eno ji je kakih na¬
zorov je množica, kako se vede do nje višja
gosposka, na njo to nič ne upliva, neobčutna je
za glas ljudstva in višjo voljo. Pred vsem sve¬
tom se spozna, da je ona Mati križanega in da
v njem časti svojega Boga. Ogenj trpljenja ža¬
reče žge in pekoče žari na njeno srce: „0 vi
vsi, ki greste mimo po poti, postojte in poglejte
ali je pač bolečina kakor moja bolečina ?“
(Thren 1, 12.) tako kliče Marija pod križem z
besedami sv. pisma po vsej pravici. A tudi ta
silni ogenj trpljenja ne more povžiti njene vere,
ker je čisto zlato.  Vihar podi in žene valove
preganjanja divje in silovito ob njeno srce; a
nje srce se ne omaje v veri, ker je skala v

167

morju.  Žeblji, kladivo in sulica prodirajo v
telo Jezusa in je ranijo; a vere Marijine ne
morejo raniti, dasi ranijo Marijno srce, ker nje
vera v Sinu Božjega je trda kakor demant.

Glejte, predragi v Gospodu, tako je Marija
stala pod križem in s tem najlepše na zunaj ka¬
zala svojo vero, ki je trdno stala in ne omahovala,
ko je nanjo pritiskala nevera v vseh načinih in
oblikah. Dasi je ta nevera v svoji hudobiji nje
Sinu vzela življenje, njej, materi, vere vzeti ni¬
kakor ni mogla. Marija je zmagala nevero. To
je Marijno Srce polno močne vere.

Sedaj pa poglejmo nekoliko nase, dragi moji,
bomo li mogli kaj dobiti za življenje od tega
nedosegljivega vzora močne vere. — Pogosto se
sliši v naših dneh, da so premnogi neznačajni,
da nimajo značaja. Kaj pa je to značaj? Ako
ima kak človek svoja načela, to je, ako ima o
najvažnejših in za življenje najpotrebnejših stva¬
reh in zadevah svoje gotovo prepričanje, in če
se drži teh načel ter ima tudi pogum po teh
načelih govoriti, delati, živeti, pravimo: Ta člo¬
vek je značajen človek, ima značaj. Popolnoma
po pravici smemo toraj reči: Mati Kristusova je
popolni vzor in vzgled značajnega človeka, je
prekrasna podoba, katero morejo in morajo po¬
snemati ženske in moški. Kakor pa je za človeka

168

častno, če se reče o njem, ta je značajen, tako
sc neznačajen človek gabi in studi vsem pošte¬
nim ljudem, nikdo ga ne spoštuje. Zato je res
veliko razžaljenje, če komu rečemo v obraz, da
je neznačajen. Pa nikar ne zamerite, dragi moji,
vkljub temu, da je ta beseda razžaljiva, vendar
smelo trdim: Dandanes kar mrgoli ljudi, ki za¬
služijo to besedo, ker so res neznačajni. Da mi
ne boste zamerili, bom tudi dokazal to svojo
trditev. Neznačajno je, če kedo nima nobenih
trdnih načel o veri; še bolj neznačajno je, če
kdo ima taka trdna verska načela, pa se boji
živeti po njih javno in očitno. Sedaj pa mi pri¬
znajte odkritosrčno: ali ni dosti takih ljudi v
našem času? Šaj poznamo gospode v visokih
službah, pa ne tukaj, ampak nekje drugod, v
visokih službah, pravim, ki so doma res pobožni
kristjani, čuje se celo, da molijo doma rožni
venec, tudi svojo velikonočno dolžnost opravijo
in sicer pošteno živijo, a kadar nastopijo v jav¬
nosti, nikdo ne more vedeti, je li ta gospod
kristjan ali pogan ali frauiason ali žid, tako se
zna skrivati. Če se kdo pokaže v narodnih ali
političnih stvareh tako brezbarvenega, tako ne¬
značajnega, kako hudo mu zamerijo in po pravici,
tudi noben pameten človek-ne mara z njim dosti
občevati. Zakaj pa nismo v verskih stvareh tako

169

natančni, ko jo vendar vera daleko in visoko nad
narodnostjo ? Zakaj ne pometamo z verskimi ne-
značajncži tako, kakor z narodnimi? Zato, ker
mislimo, da je vera tako za nameček, da spada
k oliki, imeti vero ali vsaj nekaj vere, zato ker
nismo prepričani, da je le veren človek cel človek,
Taki ljudje naj bodo v očeh sveta še taki junaki
in velikani v pogumi in moči, prod Bogom, ki
,,gleda in preskuša obisti in srce“ (Jer. 11, 20),
pred Bogom in v njegovih očeh so strahopetni
zajci in bojazljive duše, ki skrijejo brž svojo
vero kakor polž roge, če le zašumi kako suho
listje, če le pade kaka zbadljiva besedica. Zato
jih bo pa tudi Bog enkrat tako sodil in tako
ravnal z njimi: „Ivdor se mene sramuje pred
ljudmi, njega se bodem tudi jaz sramoval pred
svojim Očetom 11 .

Torej, dragi moji, bodimo vsak cel človek
v vseh ozirih, radikalen v vseh stvareh, pa v
pravem pomenu besede, torej pred vsem cel člo¬
vek ozir vere. Najlepši zgled bodi nam Marija,
kraljica vseh spoznovalcev. Stojmo pod križem,
pod zastavo Kristusa, kakor ona, stojmo na strani
resnice, če prav bi celo mesto od Pilata gor pa
do zadnjega pobalina sramotilo Kristusa, ga pre¬
klinjalo, zaničevalo, pehalo od sebe. Stojmo
tudi mi neustrašeno, očitno, svobodno, naj nas

— 170

k temu ne silijo časni oziri, stojmo v njegovih
vrstah, na njegovi strani vpričo vseh ljudij, po¬
tem ho tudi Bog z nami, in to je na vse zadnje
vendar več vredno, kakor pa če nam celi svet
ploska in kliče „slava“. Ploskanje in priznanje
sveta mine kakor megla oh vzhajajočem solncu,
priznanje Kristusa pa ne neha nikdar. „Kdor
zmaga, temu hodem Bog in on mi bo sin“, (Apoc.
21, 7.) tako obeta Gospod v skrivnem razodenju
v veri močnim značajnim spoznovalcem sv. vere.

Zgled:

Pred par leti zedinili so se tam na Nem¬
škem mladi dijaki neke visoke šole v dijaško
društvo. Med njimi je bil tudi eden, ki je bil
tudi ud Marijine družbe, torej verske družbe.
Ko drugi tovariši o tem zvedo, jim to ni bilo nič
kaj všeč, in pokazalo se je zdaj, da njih versko
prepričanje ni bilo kdo ve prida. Zahtevali so,
naj tovariš zapusti Marijino družbo; bili so toraj
neznačajni celo tako, da so hoteli tudi druge za¬
peljati v enako ncznačajnost. Toda naleteli so
na nepravega, ali prav za prav na pravega, ker
odločno in jasno je zavrnil njih zahtevo. Tovariši
mu na to zakličejo „pereat“, kar se pravi: proč
z njim, zgine naj. Pa tovariš, vpisan v Marijno
družbo, jim odgovori prav v duhu in značaju Ma-

— 171

rijnemu, rekoč: „Vašega pereat se ne bojim, ker
upam, da me bo Bog živil". Tako govorite, tako
mislite, tako delajte tudi vi, dragi moji, vse svoje
življenje. Vedno se obnašajte tako, da vam bo
hudobni in popačeni svet klical „pereat", a po¬
tem vam bo ljubi Bog gotovo klical „živio“.

Nauk,

Trden sklep smo torej danes storili, biti po
vzgledu žalostne Marije vedno trdni v veri; pri
tem trdnem sklepu pa ne smemo preveč zaupati
na svojo dobro voljo. Saj vemo iz lastne izskušnje,
kako hitro nas strah pred ljudmi odvrne od naših
dobrih in trdnih sklepov. Da kdo more stati v
sv. veri in življenju, tudi če prinaša to zaniče¬
vanje, obrekovanje, žrtev in samozatajevanja, to
je milost božja. Da dosežemo to milost, prosimo
danes presveto in prežalostno, s sedmerimi meči
prebodeno Srce Marijno, naj nam pri Bogu iz¬
prosi in zadobi to milost, ker ta milost nam bo
zadobila tudi milost nebes, kajti „kdor se vojskuje
do konca, prejme krono večnega življenja".

Molitev.

Priporočaj se Srcu Marijnemu, naj ti sprosi
milost spoznanja in obžalovanja grehov; moli
cerkveno pesem:

— 172 —

Stabat mater.

(100 (lui odpustka.)

1. Mati žalostna je stala
zraven križa se jokala,
ko na njem je visel Sin.
Dušo njeno, ki vzdihuje,
v britki žalosti toguje,
meč prebada bolečin.

8. Blažena devic Devica,
meni sladka pomočnica,
naj s teboj delim gorje!

Daj, da Kristovo trpljenje
nosim rad jaz vse življenje,
rane vtisni mi v srce!

10. Naj me sveti križ tolaži,
smrt me Kristusova blaži,
milost me obdaja naj.

Ko smrt telo mi vzame,
daj, da dušo objame
slave večne srečni kraj.

Dvajseti dan.

Materno Srce.

Mnogo je brati v knjigah, mnogo se sliši
in vsaka krščanska mati sama izkuša^ kaj vse
je skrito v maternem srcu; koliko ljubezni, ko¬
liko trpljenja, koliko skrbi in upanja ima za
otroka materno srce. Kolika je čuječnost po
noči in po dnevi; kako srčno moli mati za otroka
in ga blagruje; koliko silnega opravila ima mati
ž njim; sama sebi pritrga, da ima le otrok ži¬
veža ;' ni mogoče, da bi mati otroka pozabila,
Ta pohvala je sploh resnična in zaslužena; zato
naj Boga hvali sleherni dan vsak, kdor je tako
srečen, da ima dobro mater, saj je Bog vstvaril
materno srce, mu storil lahko in sladko ljubiti
otroka, saj mora ona zastopati božje mesto pri
otroku.

Pa premišljujmo še nekaj lepšega. — So
dežele v daljni Aziji, kjer krščanska vera še ni
požlahtnila maternega srca; tam je še dandanes
na tisoče mater, katere zametujejo otroke, če so
jim nadležni, jih potapljajo v vodo, ali jih iz-

174  —

postavljajo divjim zverinam, da je požro. V take
nevarne kraje hodijo sedaj nune, pobirajo uboge
črviče, donašajo v samostan, dajo jesti in piti,
je oblačijo, je odgojujejo za delo, učijo koristnih
rečij — in za vsa ta dobra dela nimajo niti
novčiča plačila, vse to delajo iz ljubezni do bliž¬
njega, zavoljo Boga. Med tem, ko imajo druge
matere upanje, da bodo v starosti otroci za nje
skrbeli, nune niti te nade nimajo. Vse storijo
za otroke, ki niso njihovi otroci, so otroci tujih
ljudij; storijo z večjimi žrtvami, zvestejšo lju¬
beznijo, gorečnejšimi molitvami, nego navadno
delajo telesne matere. Kdo je vnel toliko lju¬
bezen v srcu pobožnih nun? — Kdo je vsadil
toliko ljubezen do tujih otrok v srce njim, ki
so se prostovoljno odrekle maternemu veselju
nad lastnimi otroci? — Glejte! to je storilo in
še dela presveto Srce našega Odrešenika. On je,
ki poganja kot žlahtna vinska trta v srcu po¬
božnih nun svojo ljubezen do otrok, ter po njih
deli ubogim zapuščenim siroticam tolikanj dobrot
in jim skazuje novo materno srce.

Pa še dražji dar, še večjo milost imamo od
presvetega Srca Jezusovega, o tem poslušajmo
precej danes. — Živijo na svetu otroci, katerim
se je zgodila po materi hujša nezgoda, nego
zavrženim paganskim siroticam, o katerih smo

— 175

ravnokar slišali. To so vsi ljudje. Njihova mati
Eva je pahnila po svoji veliki pregrehi vse svoje
potomce v neizrečeno revo na telesu in na duši.
Kakor imajo v Rusiji navado, da preganjajo
državne hudodelnike iz ljube domovine v mrzlo
Sibirijo, tako smo mi pahneni po Evinem grehu
v pregnanstvo; zdihujemo in jokamo v pusti,
mrzli dolini solza, otroci z materami vred, od
katerih so rojeni v bolečinah. Veselih ur, veselih
dnij je malo in so kratke; kedar preteko, čutiš
v žalosti, da nisi tam, kjer bi želel biti. Kar
ima telo trpeti, to je še malo; najhujša teža tiši
dušo. Skrbi jo tlačijo težko, strasti jo glodajo,
kakor divje zveri; strah in groza pred smrtjo
in sodbo trpinčita človeka dolgo pred smrtjo. —
Oj, nas ubogih otrok Adamovih! Ko bi vsaj ma¬
terno srce imeli, da bi se razjokali ob njem,
da bi mu potožili svojo revo; srce, ki bi imelo
sočutje z nami, ki bi nas tolažilo ter bilo ob
naši zadnji uri pri nas, in nas pelje iz pregnan¬
stva v kraj veselja, ki ne mine nikdar več.

Seveda, taka mati vseh človeških otrok bi
morala imeti srce globoko kakor morje, da se
ljubezen in usmiljenje nikdar ne usuši; močno
kakor jeklo, da pri pogledu človeške reve nikdar
ne poči; obširno kakor sinje nebo, da more spre¬
jemati vse težave vseh otrok; tako srce bi mo-

— 176

ralo imeti mogočnost pri Bogu, da bi moglo de¬
liti materni blagoslov vsem otrokom.

Kaj misliš krščanska duša! ali bi ne mogel
vsegamogočni Bog ustvariti take matere? Ali
bi mogel nam dati tako materno srce, ki bi ob¬
segalo nas vse revne, zapuščene Evine otroke.
— O pač!

Glejte! kmalu bo minilo dve tisoč let, kar
je bil Bog na zemlji v človeški podobi. Prišel
je, da naznani pregnanim Evinim otrokom re¬
šitev iz pregnanstva — in dovršil jo je. Okoli
in okoli sebe je videl z lastnimi očmi potrebe,
nadloge in revo človeštva, veliko je pretrpel ž
njimi, in tako mu je to seglo do srca, da se je
večkrat razjokal. Tako so mu bili ljubi in dragi
ljudje, tako ga je užalila njihova žalostna usoda.

Kot Bog-človek je sam na sebi skusil, koliko
more pripomoči k polajšanju in utolažbi bolečin
njegovim bratom in sestram dobro materno srce.
Kaj ljubezni, zvestobe, sočutja in čuječnosti mu
je pač vedno izkazovala lastna mati, blažena
Devica Marija! Ko bi imeli vsi njegovi bratje in
sestre take matere, oj, koliko manj solza, bi bilo
prelitih, koliko prelitih bi bilo obrisanih; koliko
src bi bilo utolažeuih, koliko reve bi bilo od-
vrnene, marsikteri preganjan človek bi bil ob-
varvan nevarnosti; o kako sladko bi bilo umirati

177

v naročju take matere! Take in enake reči je
premišljeval takrat naš Odrešenik, in kakor revnim
ljudem ni odrekel nobene reči in ničesar, kar
bi jim bilo v dušni blagor, tako je tudi sklenil,
zapustiti svojim bratom in sestram, vsem ver¬
nikom dobro, skrbno mater.

Kar je sklenil, to je storil; izbral jo izmed
sre vseh žena najboljše, najžlahtnejše, najrailo-
darnejše, najmilejše srce — Srce matere svoje
Marije. Da je Marija izpolnila vse materne dolž¬
nosti do njega, to jo vedel; da pa bode imela
srce dosti obširno, dosti globoko, dosti močno

— tega jo je naučil; vzel jo je v šolo svojega
srca ter jo prešinil z ljubeznijo do vseh svojih
bratov in sester, da ljubi nas vse, kakor je on
ljubil" nas vse.

Že pri učencih sta nauk in zgled Jezusov
vžgala toliko ljubezen, da je eden rekel: »Kristus
je za nas umrl — umrimo tudi mi drug za dru¬
gega 11  ; drugi bi rad vse nezgode bratov na se
vzel, ter je rekel: »Bratje moji! Koga izmed vas
zadene trpljenje, da hi jaz ne trpel ? — In kdo
izmed vas je pohujšan, da bi mene ne peklo ?“

— Kaj šc-le se jo naučila najboljša, najzvestejša
učenka Marija v šoli Srca Jezusovega, o ljubezni
do nas, o pogumnosti in o sočutju z nami, ki

Šmarnice. 12

178

smo bratje in sestre Jezusovi. — In kar je bilo
Odrešeniku za učence dovelj, to mu ozir Ma¬
rije ni bilo zadosti. Njeno srce se je raje učilo
goreti ljubezni do vseli ljudij, ker so vsi njegovi
bratje in sestre. Zato je pridal naukom in zgle¬
dom za Marijo še nekaj posebnega — vlil jej
je olja v ogenj ljubezni do nas vseli, da bolj
gori. Kedaj in kje je to storil? Glejte, to jo
bilo takrat, ko je njegova ljubezen do človeštva
najbolj gorela, ko ga je uničila — na križu.
Takrat je šinil plamen vesoljne ljubezni Mariji
v srce po treh besedah, ki jih je njej spregovoril.

Najbolj ostanejo v spominu besede, katere
je govoril oče, govorila mati otroku pred smrtjo,
in besede, ki jih je umirajo govoril otrok sta-
rišem. Testament, oporoka je sveta, neovrgljiva
tudi divjim narodom. Tak testament, tako opo¬
roko je naredil pred smrtjo tudi naš Izveličar,
postavil je svojo Mater Marijo za dedinjo svoje
ljubezni do nas v pričo nebes in zemlje. Da
vtisne svojo zadnjo voljo Mariji, zapiše jo v
največji žalosti, ki jo more mati občutiti, njej
v srce; vzame joj edinega Sina, samega sebe,
ter ga daruje za človeštvo. Potem reče: „Zena“,
ne pravi mati, ker govori kot Jezus Bog, ne pa
kot Kristus človek. In v tistem trenutku postane
Marija — mati nešteviluih otrok. „Žena, poglej

— 179

svojega sina“, pravi. Janez mladenič je prvi
v dolgi vrsti neštevilnih otrok. Zato mu reče:
„Sin poglej svojo rnater.“ — Tako je narejen
testament; pisan in zapečaten je s krvjo nje¬
govega Srca. Marija ga je vzela in nesla spod
križa v srcu tja v daljno življenje na zemlji in
v nebesih. Izvcličar jo je učil z besedo, nagibal
z zgledom, z oporoko pa potrdil in primoral,
naj nas ljubi kakor mati. Marija, kot zvesta
dekla Gospodova pa je izpolnila njegovo zadnjo
voljo, ter nam naklonila svoje srce in ljubezen.

Tako smo dobili materno srce, Srce Marije,
kot dragoceni dar od Srca Jezusovega.

O sv. Janezu je pisano, da je precej prevzel
Marijo v oskrbovanje, kakor hitro mu jo je Jezus
izročil, da jo je namreč čislal, poštoval in ljubil,
kot svojo pravo telesno mater; da jo je varoval
in skrbel za njo, kakor je dolžnost dobrega
otroka. — Kaj pa je o Mariji sporočenega ? Kako
je ona izpolnjevala zadnjo voljo svojega Božjega
Sina? Oj, o tem bi se moglo napisati na tisoče
debelih knjig, koliko milostij je izkazala iz ma¬
terne ljubezni kristjanom, starim in mladim,
vsakega stanu, od tistega časa, ko je stala pod
križem, do današnjih dnij! Le pomislimo to,
koliko čudežev slišimo vsako leto v Šmarnicah!

12 *

180

Poslušajmo le spričalo dobrih otrok, kako čislajo
in hvalijo njeno materno srce.

Pobožni romar jezuit Hattlor pripoveduje:
„Pred tri in dvajsetimi leti sem bil na božji
poti v Marija-Einsiedeln v Švici. Nastala je noč
in klečal sem pred podobo Matere Božje ter se
jej goreče priporočal. Kar pridejo menihi s kora
doli v procesiji, da se poklonijo v večerni po¬
zdrav Materi Gospodovi in materi svoji. Peli
so čudovito lepo pesem; — angeljsko-milobno
so pevali. Besedij ni bilo veliko — ali tehtne!
Celo povest so pripovedovale o tem, kaj je Ma¬
rija bila in je tem možem. Peli so: „Ceščena
bodi Kraljica! Mati usmiljena, življenje, sladkost
in upanje naše bodi češčena!“

Kako so jim iz srca šle te besede na ma¬
terno ljubezen Marijino, videti je bilo, ko so
začeli srca razsipati pred Materjo Božjo in dalje
peli: „K tebi kličemo zapuščeni Evini otroci. K
tebi zdihujemo žalostni in objokani v tej solzni
dolini. Oj, obrni torej naša pomočnica svoje mi¬
lo stive oči na nas“ itd.

Kakor so peli ti možje v Einsidelnu, tako
so molili tisoči in tisoči ljudij stoletja preje;
tukaj poslušajmo še enak slučaj petja. Pred
750 leti je prišel svet mož iz Francoskega na
Nemško. Cesar Konrad, knezi in škofi in mnogo

— 181

ljudstva je šlo možu naproti; sveti mož je bil
Bernard, peljali so ga v stolno cerkev v Spajeru.
Pri vhodu so peli na koru ravno tisto „ Salve
regina — Peščena bodi kraljica* 1 . Ko Bernard
vidi, kako je tudi Nemcem priljubljena „Mati
usmiljena* 1 , mu srce veselja poskakuje; prišedši
pred altar, se obrne in na ves glas zapoje za
sklep molitve: „0 milostljiva, o dobrotljiva, o
sladka Devica Marija, prosi za nas Boga 11 . (In
odslej so ostale te besede za vselej pri tej mo¬
litvi.) Pomen teh besedij je potem Bernard sam
zapisal, da se ve, kako je on mislil. Milost¬
ljiva:  Ti si mila revnim, potrebnim, spokornim.
— Dobrotljiva:  prosečim, napredujočim. —
Sladka:  ljubečim, popolnim. — Milostljiva:
Ti si mila, ker rešuješ nadlog in nezgod. —
Dobrotljiva:  Ker deliš milosti. — Sladka:
ker daruješ sama sebe.

To pričevanje ni potihnilo od Bernardovih
časov, do današnjih dnij, ker se moli po ukazu
Papeža Leona XIII. „Češčena bodi kraljica 11  po
celem katoliškem svetu, vsak dan, v vseh jezikih,
pri vseh narodih po sv. maši od vseh duhovnikov
in navzočih kristjanov, da ima Marija resnično
milostljivo, dobrotljivo in sladko srce
- pravo materno srce do vseh bratov in sester
Kristusovih.

182  —

Molitev.

Preljuba Gospa Jezusovega Srca! želim biti
tvoj vreden služabnik, ali čutim, da sem tako
slab, tako zamišljen v posvetne reči, da se moj
duli ne more povzdigniti do premišljevanja ne¬
beških rcčij. Izprosi mi pri tvojem Jezusu, naj
me navdihne s pravo željo po nebesih, da bom
vsaj nekoliko čutil, kako milostljiva si ti do svojih
otrok, da te bom častil, kakor se spodobi za
dobrega otroka,, da bom vreden tebe prositi za
tvoje varstvo. O Marija! vnemi me nevrednega
otroka, kakor si jih navdihnila že toliko drugih.
Skaži mi milost, da te smem zaupljivo klicati
— moja Mati usmiljena! Amen.

-•—OG ?<>-•-

Eden in dvajseti dan.

Katoliško Srce.

Kar pripoveduje sveto pismo o zadnjik dne¬
vih preblažene Device, je prav lepa povest. —
Učenci gospodovi so po njegovem vnebohodu šli
z Oljske gore doli v Jeruzalem in so se zbrali
v gornjem delu neke hiše. Sveti Hijeronim pravi,
da je bila sobana v hiši evangelista Marka, kjer
so si kakor cerkvena mala družba napravili skupno
družbeno svetišče. Ondi so bivali apostoli in drugi
verni učenci; bilo jih je kakih 120 oseb, ž njimi
tudi Marija, mati Jezusova in drage svete žene.
Vsi ti skupaj so bili prva cerkvena družba. Petel¬
in drugi apostoli so bili učeča cerkev; po¬
slušajoča  pa so bili učenci; izmed teh je bil
Matija  posvečen za duhovnika in izvoljen za
apostolsko delovanje. Marija in svete žene so
prvotna slika Bogu posvečenega življenja samo¬
stanskega. Tako imamo prvotni načrt katoliške
cerkve v mladi apostolski srenji.

Marija je bila torej od začetka s cerkvijo
Kristusovo, in cerkev ž njo. Tukaj se je izpolnila
oporoka Kristusova na križu. Marija je postala

— 184  -

mati učencem iu udje krščanske cerkve njeni
sinovi. Marija je v njihovi sredini nekako dru¬
žinska mati,  srčno se vdeležuje veselja in
žalosti vseh udov mlade srenje, cerkve, in po¬
spešuje notranje življenje in vnanjo rast, in de¬
luje za izveličanje njih duš prav po apostolsko.
To apostolsko delovanje se kaže na tri načine.

Prvič v molitvi  za cerkev svojega Božjega
Sina. „Vsi so bili stanovitni in enega duha v
molitvi 11 , pravi sveto pismo. Pač si lahko misli¬
mo, da je tudi Marija kakor nje Sin goreče molila,
naj bi Bog varoval krščansko srenjo hudega, jo
posvetil v resnici, ohranil v edinosti, vodil k
večnemu izveličanju, pripeljal po pridigah zmiraj
več ljudij k veri v Sina Božjega. To je bilo Ma-
rijno apostolstvo v molitvi za cerkev.

Z molitvijo je družila apostolstvo prevzviše¬
nega zgleda.  Pred vsemi vernimi je Marija
stanovitna in vstrajna v molitvi; ona je enega
srca in mišljenja, enega duha z vsemi in v vseh
rečeh. In čednosti najsvetejše vseh svetnikov
božjih predočujejo sliko, podobo ustanoviteljevo
svete cerkve; napeljujejo, vspodbujajo vse k vse¬
mu dobremu.

Dalje je Marija izvrševala apostolstvo v be¬
sedi.  Saj je Marija poznala in vedela vse skriv¬
nosti včlovečenja Sinu Božjega; sveti Duh jo je

- 185  -

poučil v vseh zadevah odrešenja človeškega rodu;
Vsako milost je zvesto porabila, s tein si nabirala
novih zaslug, novega razsvitljenja, in tako z Bo¬
gom sodelovala za odrešenje skozi in skozi celo
svoje življenje. Ona je Mati krščanstva. Marija
je bila živa priča Jezusovega življenja; hranila
je v srcu vse njegove besede. Marija je imela
zaklad spominov in naukov; iz tega zaklada je
poučevala apostole in po njih jo učila celo cerkev.
Sveti Ildefons imenuje.Mater Božjo evangeli¬
sta  božjega, ker je bila živa priča življenja Je¬
zusovega. InBupert, pobožni razlagatelj svetega
pisma, govori k Mariji: „Marija! tvoja beseda
je glas svetega Duha, ki je apostolom govoril;
tako da so bile po tvojih ustih podeljene aposto¬
lom vse tiste skrivnosti, katerim je bilo treba
pojasnila, pristavka, in pa spričevanja, da se po¬
trdijo vsa ona razsvitljenja, ki so jim dohajala
od ravno tistega svetega Duha“. In tako se opira
vera svete cerkve nekako na spričevanje Kra¬
ljice apostolov.

Tukaj vidiš lahko krščanska duša, kako ljubi
Marijno srce cerkev svojega Sina. Ona moli za
vse, ona uči vse, ona sveti z vzgledom vsem;
ona je v resnici prava mati vsem vernikom, ki
so bratje Jezusovi; ona ljubi z močno ljubeznijo
Vse, ona ima resnično pravo katoliško  srce

186  —

za cerkev Kristusovo. (Katoliško  tako, da ob¬
jema vse skupaj, nobenega izključivši). Ce ime¬
nuje apostol Pavel Kristusa glavo  cerkve, mora
se po pravici imenovati Marija Srce  cerkve.

Nauk.

Cerkev je velika družina božja, in ti kristjan!
si ud te družine. Njej imaš zahvaliti vse, kar si
in imaš kot kristjan; v njej in po njej si prerojen
v nadnaravno življenje; po njej si prejel krščan¬
sko odgojo; v njej najdeš krasnih zgledov bogo-
ljubnega življenja; v njej najdeš varstvo, tolažbo
in moč, v njej besedo, glas božji, in milost božjo
v njej sami in nikjer druge, dobiš svojega Od¬
rešenika, svoje odrešenje in izveličanje. Zunaj
cerkve ni izveličanja". Je torej spodobno in pra¬
vično, da imaš in kažeš tudi ti za to družino
hvaležno, dobrohotno in ljubeznjivo srce, ki sočuti
ž njo in vživa vse veselje in trpljenje; srce, ki
oklepa vse ude in je pripravljeno pomoči vsem.
Z eno besedo: pravično, spodobno je, da imaš za
cerkev — katoliško srce.  Priložnosti, prilike
ti manjkalo ne bode; le posnemaj zgled Marijnega
srca, delaj za blagor duš z b e s e d o, zgledom
in molitvijo.  Ne bodi tesnosrčen, da bi skrbel
samo za-se ali pa svoje sorodnike; odpri srce,
razširi je, ter izkazuj ljubezen vsem; in če ne

— 187 —

moreš povsodi z besedo in zgledom, z molitvijo
pa vendar moreš koristiti celi cerkvi, kakor je
je storila Marija in še dela. Kakor Marija ni
molila sama — molila jo združena z apostoli in
učenci, brati Kristusovimi, z ženami za mlado
cerkev Kristusovo, tako se lahko tudi ti pridružiš
drugim vernikom. Imeli bote to srečo, da bo mo¬
lila in prosila tudi Marija z vami, kakor je bilo
v začetku cerkve. Saj veš, da je mnogo takih
družb in bratovščin, kjer jih moli združeno na
milijone katolikov z Marijo. Tako na primer je
bratovščina svetega škapulirja, katero je vpeljala
Marija sama; bratovščina sv. ro/.envenca; bratov¬
ščina presvetega Srca Marije za spreobrnenje
grešnikov ali močno razširjena Marijna družba
ali kongregacija. (Je še nisi pri nobeni, pristopi
k eni in tako boš raztegnil svoje srce čez celo
cerkev. —

Zgled.

Neki pater pripoveduje tole: „Leta 1864.
sem šel v predvečer Marijinega praznika na
bližnji grad, da bi drugi dan ondi pridigal. Grajska
gospa me prijazno sprejme in začne precej pri¬
povedovati, da je v gradu bolan star mož, vsak
dan mu je huje, utegnil bi kmalu umreti. O spo¬
vedi in obhajilu pa noče nič slišati. Sest mesecev
že, je rekla, mu prigovarjam, ravno tako moja

188 —

hišina, ki mu prav ijubeznjivo streže. Mož pa
le odgovarja: „Jaz sem iz cerkve izključen, ker
od prvega obhajila še nisem bil pri spovedi;
zarotim vas, molčite mi o tem.“ Zadnjo nedeljo,
pravi dalje, sem ga v molitev priporočila bra-
tovšini Srca Marije; veliko se je molilo, pa vse
nič ne izda, vse nič no pomaga.

Milostiva gospa, rečem na to, vi ste dali
zanj moliti k Srcu Marije, kaj ne? dobro. Le
zaupajte; preblažena Devica je naklonila tako,
da sem danes sem prišel; pojdiva precej obiskat
bolnika.

Prideva k njemu, sprejel naju je prijazno;
sedel jo ravno pri ognjišču in se grel; zapazim,
da se mraza trese, ogenj je bil ugasnil, pa ga
ni mogel popraviti. Prinesem mu nekaj oglja,
brzo začne s plamenom goreti. Božji duh mi
je navdal to malo uslugo staremu možu; mož se
razjoka nad to prijaznostjo. Zmage gotov mignem
gospej, naj gre proč, da bova sama.

Kaj pater dragi, ali bote vi pri meni ostali ?
— Seveda, prijatelj! Ravno prav, da je šla gospa.
Povejte mi, če morete, koliko stari ste bili takrat,
ko ste prejeli prvo sveto obhajilo? —■.13 let, je
bil odgovor. — Ne da bi ga obširno pripravljal,
kar velik križ sem naredil čezenj, popraševal
sem ga to in ono; kje je bil, kodi je hodil, kako

189 —

opravilo je imel — da pozvem njegov dušni
stan, kolikor je mogoče v takem položaju, da
se ne utrudi preveč; na vsako vprašanje je po¬
časi pa natanko odgovarjal. Ko je bila razprava
dokončana, povedal sem mu, da se je spovedal.
— Starček se je veselja razjokal, da je z Bogom
spravljen. Nato zavilme rokav in mi pokaže
velik križ na roki, ki si ga je dal v 13. letu
nabosti na roko, ter vzdihne: „Oj, koliko krvi
mi je odteklo iz roke za mojega Jezusa; pa
takrat v 13. letu sem ga tako ljubil! tako sladko
mi je bilo, da sem nekaj kapljic krvi zanj pre¬
lil, ker je on vso svojo zame dal. Kako je vendar
prišlo, da ga nisem ljubil zmiraj?

Pa sedaj pravim, ali mu hočete zanaprej
zvesti ostati do zadnjega trenutka?

„0 pač, dragi pater'“, odgovori, „raje umreti,
stokrat umreti, nego mojega Odrešenika, mojega
Boga kedaj več žaliti 11 .

Polile so me solze, nadaljuje pater, solze
veselja in začudenja nad tako naglim in resnič¬
nim spreobrnenjem. Drugi dan je prejel sveto
obhajilo; po njegovi želji se je zbrala cela grajska
družina, da so priča polne, resnične vrnitve k
Bogu. Odslej je živel starček, kakor angelj hre¬
peneč po nebeški domovini. Ko so se mu ure
stekle, je prejel še poslednjo popotnico ter umrl

190  —

z besedami: Jezus in Marija! vaju ljubim, bom
ljubil celo večnost.

Nauk.

Glejte kristjani! ta človek je ležal dolgo
časa, do sive starosti mrtev v grehih. Da bi ga
dušno oživili, zedinila so se štiri srca. Prvič —
grajska gospa, ki mu je sočutno prigovarjala,
zanj molila in ga priporočila bratovščini v mo¬
litev. Drugič — samostanski duhoven, ki mu
je prijazno ogenj zakuril in ga razumno na spo¬
ved pripravil. Tretjič — Srce Marije, pribeža¬
lišče grešnikov, ki mu je pri Bogu izprosila mi¬
lost spreobrnenja. In četrtič Kristus, ki je iz
svojega srca vlil milost v starčevo srce. — Da,
res stara resnica ostane ta: Če je človek pobožen
v mladosti, kar smo slišali pri tem človeku, na
zadnje ga vendar božja previdnost pripelje na
pravo pot. — Tu imamo pa tudi zgled, kako
blagodejno deluje katoliško srce.

Molitev za cerkev.

Jezus, naš Gospod! Sin živega Boga, svo¬
jemu Očetu enak  in Bog od cele večnosti sam!
Ti si v času za naše zveličanje postal človek;
svojo cerkev si postavil na skalo, peklenske moči
je ne bodo premagale. Mi te slavimo, mi te za-

191

hvaljujemo, da si nam dal eno sveto katoliško,
apostolsko, rimsko cerkev. Mi smo njeni otroci
in te prosimo za njo. Tega prosimo, da jo to¬
lažiš v skušnjah, da jej prikrajšaš skušnje, da
jo razveseljuješ po obilici Tbritkostij. Prosimo te,
ohrani, krepčaj višjega glavarja cerkve, svojega
namestnika na zemlji; razlivaj svoje milosti na
vse pastirje, ki pod njegovim vodstvom skrbijo
za naše duše; razlivaj milosti na nas vse, da
nas utrdiš v veri, upanju in ljubezni. O, da nas
nobena reč ne loči od tvoje cerkve, od stola
Petrovega! O, da bi se vselej vrednih izkazali
po veri in v dejanjih slavnega imena kato¬
ličanov!  Amen.

Dva in dvajseti dan.

Srce Marije daje vid slepcem.

Doslej smo spoznavali Marijno Srce deloma
iz „ Peščena Marije", deloma iz tega, kar nam
je ona sama razodela o svojem življenju na
zemlji. Toda Mati Božja ni jenjala živeti. Nje
življenje na svetu jo bila nekaka jutranja zarja;
z ločitvijo iz tega sveta se je pričelo pravo živ¬
ljenje v nebesih, kjer živi in kraljuje s svojim
Božjim Sinom in bode kraljevala na vekomaj.
Nje srce ni nič izgubilo ljubezni, nič dobrotlji¬
vosti do božjih otrok in odrešenih njenega Sina;
pač pa je sedaj še-le prav bogato in razevo-
teno vseh lepot, tako da imajo Bog in vsi
svetniki največjo dopadajenje nad njim.

Pa tudi zemlja ima veselje nad Srcem Ma¬
rije v nebesih; zakaj ni pozabila zapuščenih
otrok na zemlji, še zmiraj obrača usmiljene oči
na nas, in kaže v tisočerih dejanjih, da ima
sedaj ono vseobsegajočo, veliko katoliško srce
za našo sveto cerkev, kakor nekdaj, ko je bila
na zemlji. Ne moramo povedati, kako živi njo
materno srce naprej in naprej, in bije, in ljubi,

— 193 —

in prosi in skrbi za nas revne ljudi na zemlji.
Mi hočemo od danes v zadnjih dnevih mesca
premišljevati, kako nam Marija iz nebes doli
kaže milo, dobrotljivo, sladko srce.

Znano je celemu krščanstvu, da si Bog in
Marija izvolita posebne kraje, posebne čase,
kjer in kedar izkazujeta svojo ljubezen na po¬
sebne načine ljudem, tako na primer na božjih
potih, ob misijonih. Sme se torej trditi po pra¬
vici: Bog in Marija sta na takih krajih, ob ta¬
kih časih s srcem in ljubeznijo bliže  ljudem,
nego drugje, ob drugem času; da so torej tudi
ljudje bliže Bogu in Mariji. Če je zbranih več
kristjanov v pobožnosti, so tudi o Mariji resnične
besede Kristusove: „Kjer sta dva, ali kjer so
trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz v sredi
med njimi 11 . (Mat. 18.)

In tako se zgodi, ako pride v družbo mo¬
lečih, pobožnih kristjanov tak človek, kateri
nima nikakršne pobožnosti do Boga, nikakršne
ljubezni do Marije, je vendar prišel nekako
bliže Srcu Božjemu in Srcu Marijnemu, ter ga
lože objame usmiljenje Božje in Marijno.

Zgled,

Tako je bilo pred leti z nekim mladim pro¬
testantom v Švici. Ta je bil v otročjih letih

Šmarnice. 13

194 —

dol)ro odgojen, star dober mož ga je učil Boga
spoznavati in moliti. Ko pride pozneje v šole,
potegne ga spačena tovaršija na slaba pota.
Slabe knjige so ga še bolj pokazile, — opustil
je molitev. Odločil se je za zidarsko umetnijo,
učil se v Čirihu. Po zgledu svojih vrstnikov je
vero čisto izgubil; močan pa je bil v sovraštvu
do katoliške cerkve in duhovnov.

Da bi se bolj izobrazil, je šel v Monakovo,
pozneje v Rim: to je bilo leta 1872. star je bil
23 let. Bivajoč v večnem mestu pride nekega
večera na sprehodu v jezuitsko cerkev a 1 G e s u
(Žezu — k Jezusu). Kaj se mu je tam zgodilo,
naj nam on sam pripoveduje; pravi namreč:

Kot rojen protestant, brez vsake vere, ki
pa strastno sovraži vse, kar je katoliškega, sto¬
pim v jezuitski cerkvi po navadni prezimi šegi
bahatih potnikov med pobožno ljudstvo, ter ja-
mem zijati in opazovati, kar bi me zanimalo.
Kmalu se oglasijo orgije, ljudje pokleknejo in
začno prelepo peti: „Stabat mater":

Mati žalostna je stala,

Zraven križa se jokala —

Da je S tab at mater  neka pesem o Ma¬
teri Božji, to sem vedel; besede in napev so mi
bile neznano. Komaj so odmele prve vrstice, že

sem pokleknil nehote tudi jaz prvikrat v živ¬
ljenju in skušal ž njimi peti kakor je šlo. Čudil

v

sem se sam sebi. Cisto veselje, neko vzvišeno,
neumevno hrepenenje je ogrevalo moje mrzlo srce,
dokler sem pel. Glejte kristjani! to je bil prvi sklep
nebeške, milostne verige, katero je Bog ubogemu
človeku iz nebes doli pokazal v globočino rev¬
ščine, da bi se zanjo prijel, da bi ga Bog'
kviško potegnil. Mladenič je prišel v krog Ma-
rijnih častivcev, prišel v obližje Marijnega srca;
mladenič jo dal usmiljeni Materi prvo znamenje
s tem, da je ni zaničeval. Ona mu bo povrnila.

Iz Rima je šel mladi umetnik dalje po
Italiji v Ncapel. Na tej poti krene na goro —
Monte kasino  — kjer je stal stari sloviti
samostan benediktinov. Ondi je našel med me¬
nihi rojaka Nemca. Dolgo se je pogovarjal ž njim;
med razgovorom vpraša slučajno meniha, če se
tukaj tudi protestantje sprejemajo — on je
menil, da med menihe,  brat pa je mislil, da
čez noč kot goste,  torej je kratko rekel:
O da — gotovo,  tudi take sprejemamo. —•
Ta mala pomota, da se nista prav razumela, je
bila Mariji drugi sklep nebeške verige za mla¬
deniča. Mladi umetnik se je kmalu vrnil v do¬
movino v Švico in nadaljeval svoje življenje,
kakor prej. Le pesem:

13 *

— 196

Mati žalostna je stala,
pod križem britko je jokala —
je zmiraj pel, kadar ga ni nihče slišal; naučil
se jo je na pamet. Kmalu po vrnitvi je iz¬
vedel, da je ženka, katera mu je preje strasti
vnemala omožena z drugim. „ Skoraj sem zbolel
te sentimentalne zgube", pravi sam. „Prvikrat
sem čutil neutolažljivo, kaj se pravi — biti
brez Boga. Strašne misli mi vstajajo, da bi si
končal življenje, ko bi me ne zadržavala lju¬
bezen do sorodnikov. Neke strašno noči sem
menil, da bom znorel. Pamet se mi je mešala.
Zadnji trenutki umirajočega grešnika ne morejo
biti hujši". „Tak dušni stan se mora spremeniti;
pa kako in kje?  to mi je delalo preglavice,
to me je peklo. Sedaj mi pridejo na misel besede
brata na gori „Monte  k asi  no". „Tukaj se
tudi protestanti sprejemajo".  Hitro sem
sklenil in drugi dan povedal molčečemu prija¬
telju: „.Jaz pojdem v samostan na Monte ka-
sino". Bes, to se mi je zdelo največja neumnost,
bedarija; na gori bodo rekli, da sem ušel iz
kake norišnice; pa kar je sklenjeno, je skle¬
njeno, da ostanem značajen. Kratkomalo, tistega
dne, kakor sem pred letom odhajal na Itali¬
jansko, odrinil sem jo, in v malih dneh sem na
gori Kasino".

— 197

„ Glej! ljubeznjivi Bog me je pripeljal pred
prava vrata. V samostanu sicer nisem mogel
ostati. Pa prijazni gospod opat mi je dal
naslov — na nemškega duhovna v Rimu. Šel
sem torej tja trkat na vrata. — Že prijazno,
resnobno ponižno obnašanje pri sprejemu mi je
jako ugajalo in dobrodejno vplivalo na moje
srce. Na vprašanje, kaj me nagiba, da bi stopil
v katoliško cerkev, odgovorim: „Mati ža¬
lostna je stala, britko jokala pod
križem".  — „No, katoliška godba še ne stori
vsega. Ste li brali katoliške knjige?" „Ne — od¬
govorim". „Ali ste kaj govorili s katoliškimi du¬
hovniki?" „Niscm“. — „No, dobro. — Ostanite za
čas pri meni; dal vam bom opravka, med tem
pa vam bom preskrbel v hiši za spreobr-
nence  brezplačno stanovanje in pouk".

„Prišel sem v hišo za spreobrnence; kmalu
sem se seznanil z drugimi nemškimi duhovni.
Neizrečeno so bili prijazni z menoj; jako so se
mi prikupili. Kmalu sem bil prepričan, da je
vse laž, kar sem bral in slišal o njih. Osem¬
desetletni jezuit me je učil krščanskega nauka
dve uri na dan. Zjutraj sem hodil doli v kapelo
k maši; bral sem knjige o spreobrnencih; po¬
sebno mi je dopadel Gajger iz Lucerna, ki je
z osoljeno šaljivostjo zavračal nasprotnike. V

198 —

dveh mesecih sem bil prepričan o resnici in te¬
meljitosti katoliške vere — toda vrjel nisem nič.
Zdelo se mi je po človeško nemogoče živeti po
takem nauku, ker moči svetih zakramentov še
nisem poznal in občutil. 11

„Odslej mi nastane strašen boj v duhu in
dvom, kaj bi storil; katolicizem mi jc prestrog,
pretežalt, in v protestantizmu je vse razdvojeno,
nič stalnega: en pastor uči, Kristus je bil Bog;
drugi, da ni bil Bog, da je bil najmodrejši člo¬
vek. Kipelo mi je v srcu, kakor krop v kotlu,
ako mu ne dam duška, mora srce počiti. Vero¬
vati ne morem — nočem; protestantizem je prazna
reč. — Našel sem duška. ■ — In to je bila mo¬
litev. Zdihoval sem: Jaz revni človek, jaz ne
morem verovati, tako je nekaj reklo znotraj;
britko som jokal. Sedaj poči moja olikana, brez¬
božna ošabnost. Vržem se na posteljo in kličem:
„Bog, moj Bog, jaz verujem vse — usmili se
me! pokaži mi pot, po kateri naj hodim". In
k Mariji, koje podoba je visela nad posteljo,
kličem: „0 Marija, sveta Devica, prosi zame!“

„Mrena mi pade iz pred oči, moje srce občuti
neizrekljivo sladkost in zadovoljnost; tisto srce,
ki je stalo ravno preje na robu obupanja, je
mirno. — Tako se je Marija izkazala na meni
kot resnica grešnikov.

199  -

Glej čudo! ta mala pa srčna molitev do
Boga in Marije spremeni nevernega protestanta
v vernega katoličana. — On sam pravi: „B,avno
tisti dan v mesecu, ko sem slišal pesem:

,,Mati žalostna je stala
zraven križa britko jokala" —
sem bil zopet v cerkvi „al Gesu — pri Je¬
zusu"  v Rimu, — da slišim iz ust duhovna
prvikrat odvezo vseh grehov. In ko sem ko-
nečno sprejet v katoliško cerkev, bilo mi je srce
tako mirno, tako veselo, da bi vsakega kar objel
ter mu na uho zašepetal, naj se veseli z menoj,
da sem katoliški kristjan.

Nauk.

Kristjan! Kedar si v britkosti, ali kakršni¬
koli zadregi, obrni se na Srce Marije, ona ti
bode pomagala.

Molitev za odpustke.

O Marija! Mati usmiljenja in pribežališče
grešnikov! prosimo, poglej milostivega očesa na
narode, kateri so propadli v krivo vero, ali v
razkolništvo. Ti si sedež modrosti; razsvetli jim
um, ki je zapleten v temo nevednosti in greha,
naj sprevidijo, da je sveta, katoliška, apostolska
in rimska cerkev edino prava cerkev Kristusova,
zunaj katere ni svetosti, ni zveličanja.

— 200

Dovrši že enkrat njih spreobrnenje, če jim
sprošiš to milost, da sprejmejo vse resnice ka¬
toliške vere in se podvržejo rimskemu papežu,
namestniku Kristusovemu na zemlji; tako da
bode, ako so oni zedinjeni z nami po sladki vezi
božje ljubezni, da bode ena čreda pod enim
pastirjem;  da bomo vsi skupaj veselega srca
peli: Veseli se, o sladka, slavna Devica! Ti
sama si premagala vsa krivoverstva po celem
svetu, bodi češčena. Amen.

Molimo še trikrat: Češčena Marija . . .

Tri in dvajseti dan.

Marijno Srce ogreva mrzla srca.

Kjer ni toplote tam je mraz. Ge burja piha,
postaja mraz zmiraj hujši, prsti otrpnejo in člo¬
vek težko dela. In če mraz še huje pritisne,
človek na celem telesu odreveni in na zadnje
zmrzne. Enako je z dušo. Greh je mraz do Boga
in do ljudij, in stori, da človek otrpne na duši
in za dobra dela. In ko bi tudi hotel, sam ob
sebi se ne more ogreti za Boga in za pravo živ¬
ljenje. Duša propade takorekoč v mrtvaški prisad.

Neki človek je v otroških letih opravil prvo
sv. obhajilo slabo. In ta edini greh ga je pri¬
pravil do popolnega otrpnenja; postal je do Boga
mrzel, kakor led; in že kot otrok je obtežil dušo
z mnogimi velikimi grehi. V mladeniških letih
je opuščal velikonočno spoved, živel je tje v en
dan, kakor bi ne bilo niti Boga, niti sodbe. Ko
so pa v moških letih strasti pogorele, oglasila
se mu je vest, pekla ga je in težila mu srce.
Gnalo ga je, da bi napravil red v dušnem kiše-
vanju, da bi se zopet pomiril v spovedi in pokori.
Tako je sklenil, toda dobre naklepe je posmodil

— 202  —

grešni mraz, kakor posmodi pomladanska slana
nežne cvetice. Kdo mu jih bo dobil od Boga,
katerega je tolikrat zato žalil?

Pač je morda mislil nesrečni človek na cestni¬
narja v evangelji, tudi on je hodil v cerkev, tudi
on je molil, to je bilo prav. Saj sme in mora
moliti tudi največji grešnik. Bog gleda tudi na
največjega grešnika; gleda — sicer, pa ne z do-
padajcnjem, ampak s potrpežljivostjo in usmi¬
ljenjem ter čaka spreobrnenja. Ali Bog je pa
tudi neskončno svet in pravičen, in molitev ima
barvo in duh duše. Zato ima le molitev pravič¬
nega obljubo, da je močna in prodere oblake.
Slaba vest nima torej velikega upanja, da bo
uslišana njena molitev. Kavno zato je nauk ka¬
toliške cerkve prav tolažljiv, ki uči, naj grešnik
združi svojo molitev z molitvami pobožnih, pra¬
vičnih ; naj jo pridruži priprošnjam svetnikov, po¬
sebno pa Marijnim, da tako svoje prošnje zboljša,
nekako pozlati, ter tako naredi bogoljubnejše.
To je tudi bogoljubna ponižnost, ako človek prosi
pobožne kristjane in pa svetnike za pomoč. Bog
usliši grešnike zavoljo drugih. To je skusil tudi
ta grešnik.

Slišal je, da v Parizu, v cerkvi „Marije
zmagoslavne naše ljube  G.ospe“ mo¬
lijo vsako nedeljo bratje in sestre bratovščine

„Srca Marije 11  za spreobrnenje grešnikov.
Hotel se je takorekoč skriti za hrbet pobožnih
molivcev, da bi po priprošnji presvetega Srca
Marije bila uslišana njegova molitev, kakor se
je vstopil cestninar v zadnji kot v templju, da
prosi Boga.

V ta namen je pisal leta 1865. meseca aprila
predstojniku bratovščine Srca Marije tako-le:

Gospod župnik!

„Danes vam piše mož, star 50 let; preteklo
je 30 let in čez, kar nisem opravil velikonočne
spovedi. Vest mi to očita, ker sem bral in slišal,
koliko dobrega stori vaša družba, zatekam se v
veliki sili k vaši ljubezni in ponižno prosim, da
bi mi pomagali. Blagovolite moliti za mojo za-
željeno spreobrnitev; priporočite me v molitev
bratom in sestram. Rad bi bil pri cerkvenih
vratih, da bi vsakega uda bratovščine kleče pro¬
sil, naj mi podeli miloščino kratke molitvice, naj
prosi za me Marijo, ki je pribežališče grešnikov.
Bil sem tako nesrečen, da sem prvo obhajilo ne¬
vredno prejel, potem pa vest obtežil s toliko ve¬
likimi grehi. Sedaj se bliža Velika noč, pa nimam
srca, ne morem se pripraviti za spoved. Edino
upanje stavim na neskončne dobroto, ki jih deli
vaša družba. Upam, da mi priteče iz tega vira

— 204  —

milost Božja in pomoč Marije, da bom rešen
tacega prežalostnega stanja. Hodim v cerkev,
molim, pa moja molitev je preslaba, da bi bil
uslišan, ker sem mrzel; do nobene reči nimam
pravega veselja; sem kakor priklenjena žival,
ki brca in se vspenja, pa ne more nikamor. Oj,
bratje in sestre Marijnega Srca, pomagajte mi,
prosite Marijo zame“.

To pismo je bilo iz leče prebrano na družbe¬
nem shodu na cvetno nedeljo; naredilo je globok
mil vtis na vse poslušalce. Molili so, veliko so
molili, in molitev je bila uslišana. Pomladansko
solnce milosti božje je otajalo mrzlo srce.

Že v začetku maja mesca je pisal med
Šmarnicami zopet predstojniku naslednje pismo:

Velečastni Gospod!

„Srce me žene, moram se Vam zahvaliti, da
ste me priporočili bratovščini v molitev. Veste
gospod, kaj ste mi storili ? V pravega kristjana
ste me spreobrnili. O Velikonočnih praznikih sem
se spravil z Bogom. Oj, kako sem vesel; kako
blaženo mi je sedaj pri srcu. Že dolgo časa sem
hrepenel po spravi z Bogom, pa iz lastnih močij
je nisem mogel doseči, došla mi je po prošnjah
vaše družbe in po mogočni priprošnji preblažene
Device Marije. Povejte to vašim dobrim dušam,

— 205 —

ki so molile zame; povejte jim, iz kakšnega
brezdna so me rešile, koliko dobroto so ini izka¬
zale. Ako me Bog ohrani v milosti, kakor upam,
vaših dobrih duš pozabil ne bom. Vas pa prosim,
spominjajte seme pri sveti maši. Vem, da tudi
zanaprej se bom moral boriti s starimi strastmi.

Nauk.

Dragi kristjan! lahko se zgodi, da tudi tvoja
duša pride v takšne razmere, kakor je bil ta
človek. Ni treba ravno živeti 50 let v grehih,
da srce otrpne. Ta mož je storil samo en velik
greh v otročjih letih, in prišlo je hitro, na en¬
krat, in se godilo počasi. Ako se en sam velik
greh v duši ne zatare, je že mogoče, da nastane
počasi mrzlota v srcu; zakaj smrtni greh zaduši
milost božjo, skušnjave dobijo moč — in duša
se pogrezne v grehe. Duša omrzne v dobrem,
človek vstati ne more.

Veste, tako stanje nastopa prav počasi;
enako zimi. Toplota pojenjuje, mrzlota se ostri
— in na zadnje zmrzuje. Taka je s krščanskim
srcem. Človek postane mlačen do Boga, do Ma¬
rije in svojega patrona; opušča jutranjo in ve¬
černo molitev. Nasledek temu je, da opeša tudi
ljubezen do Boga, do Marije, in pa volja, varo¬
vati se greha; tako dušo premaga vsaka skuš-

206

njava, kratko rečeno: greha se ne boji, misli
si, no, naj bo enkrat, se bom že zanaprej va¬
rovala, saj nisem tako hudobna, saj se bom spo¬
vedala. — Potem pa začne opuščati večkratno
prejemanje svetih zakramentov, ker nima veselja
do njih, in tako je duša oropana ljubeče goreč¬
nosti, ktero oživljajo ravno zakramenti. Slednjič
se tudi nedelja ne porablja v dušni prid. Človek
še hodi k službi božji, ker je navada tako; toda
molitev je mlačna, brez prave vneme za dušno
korist in za Božjo čast; volje ni, da bi spolnoval,
kar je slišal v pridigi, in obrnil na-se; raje
obrača govor na druge ljudi: to je za tega, ono
za onega; sam pa ne najde nič zase. In še to,
kar je slišal, razkadi se naglo v popoldanskih
zabavah, v razveseljevanju v družbah, po gos¬
tilnah; zakaj vse to gre bolj na telesno, neči-
merno kratkočasje. Ni torej čuda, da ljubezen
do Boga bolj in bolj omrzne, srce pa čisto ole-
deni, in tako volja za dobro opeša.

Glej torej, predragi kristjan! Ako se ho¬
češ obvarovati take nesreče, ali pa, ako si morda
v njej, stori, kar ti bom sedaj povedal: Prični
še danes, da so boš približeval Materi Božji, k
njenemu ljubeznivemu Srcu, ljubezni gorečemu
Srcu. — Zateci se k njej v mislih z molitvijo,
povej jej, kakor ravno znaš in moreš. Marija

— 207

ne bo prezirala tvoje molitve, ako imaš še kolikaj
volje ali želje, poboljšati svoje življenje. Povej,
potoži jej, kako mlačen in mrzel si, da imaš
malo ali nič pravega veselje, prave resnobe za
dobro, pobožno življenje; prosijo, najti izprosi
od Boga gorečnost in trdno voljo, poboljšati se.

Pa to še ni zadosti, samo prositi jo za pri¬
prošnjo; moraš sam kaj storiti. Vzdigni se, stori
Mariji na ljubo ta sklep, da boš bodil k pridigam,
da boš bral dobre knjige. To ti bo povzročilo
svitlobo v pameti, v srcu pa gorečnost za po¬
božnost. Hočeš storiti Mariji še večje veselje
in jo nakloniti, da bo zate prosila, liodi njej
na ljubo k spovedi, pristopi k svetemu obhajilu.
Ako to storiš, se bo mrzlo srce ogrelo za Boga
in zbudilo resnično voljo za pravo krščansko
življenje. V dokaz, da te je resna volja, po¬
govori se še danes z Materjo našega Gospoda.
— Reci:

Molitev.

O presveta Božja Mati! Najbujše, kar more
priti čezme na tem svetu je to, da je zamrlo
krščansko življenje v moji duši po mlačnosti in
mrzloti in po velikih grehih. Oj, ne dopusti,
da bi padel v globočino! Usmili seme, potegni
kviško moje srce. Izprosi mi pri tvojem Sinu,

208

mojem Odrešeniku to milost, naj mi vlije v srce
iz svojega ljubezni žarečega srca toploto in moč,
da se vzdignem iz mlačnosti in se vrnem odločne
volje k pravemu krščanskemu življenju. Saj si
ti pomagala usmiljenega srca že toliko drugim
iz smrtnega spanja k življenju v Kristusu. Izkaži
to dobroto tudi meni. Pomagaj mi k trdnemu
sklepu, da bom za naprej svojemu Bogu služil
zvesto in stanovitno. Jaz pa ti obljubim, da bom
od današnjega dne po svoji slabi moči goreče
molil in rad hodil v cerkev. Sprejmi usmilje¬
nega srca ta moj sklep; potrdi me, da ostanem
stanoviten v tvojo čast in v svoje zveličanje.
O Marija, usliši me! Amen.

Štiri in dvajseti dan.

Srce Marije raztrga verige satanove.

Hudega duha preganjati iz srca človekovega
dela veliko veselje Srcu Matere Božje. Zakaj
njeno Srce je polno goreče ljubezni do Boga,
zatorej polno sovraštva do sovražnika božjega,
do satana. In nje srce je polno usmiljenja do
človeka, in zato polno gnusa do morivca člove¬
škega že od začetka, zatoraj, kadar je povabljena
in prošena, da bi iztrgala satanu revnega človeka,
otroka božjega, stori vselej srčno rada, seveda
vselej vzajemno z voljo božjo in po njegovi moči.
Današnje dni ima Marija mnogo prilike za to, in
kaže vselej, kako uspešno izganja hudiče. Pre¬
mišljujmo, kako je to umeti.

Res, v sedanjih časih ni slišati toliko o ob¬
sedenih ljudeh; toda satan je premeten, je zvit,
ne deluje očividno, dela bolj skrivej; vrže se raji
na dušo nego na telo. Videti je, kakor bi dobil
več moči v kazen za naše pregrehe. Ne smemo
namreč prezirati, če današnjih dnij ogenj strastij
in hudobij tako močno gori, da pri tem hudič meh
tlači in pridno podpihuje po slabih zgledih, slabih
kujigah in listih, po nesramnih slikah, po zlob-

Šmarnice. 14

— 210  —

nih ljudeh, ki sc zbirajo v skrivne brezbožne
družbe. Vsled tega je prišlo, da so hudo napa¬
dani od vseh stranij oni, kateri se Boga držijo.
Toda če sami nočejo, če se ne udajo, satan nima
moči do njih. Cembolj se hudi duh napenja, tem
obilnejše pomoči daje in ponuja Bog svojim po
svetem Duhu.

Tako na primer je navdihnil sveti Duh svojo
cerkev, da je za versko resnico razglasila stari
nauk starih učenikov cerkvenih: „Marija je brez
madeža podedovanega greha spočeta 11 . Z brez¬
madežnim spočetjem je Marija strla stari kači
glavo. Ta sveti Duh je vložil v srce otrokom svete
cerkve, naj to resnico verno sprejmejo, jo trdno
ohranijo, naj izkazujejo posebno ljubezen in čc-
ščenje Mariji brezmadežni Devici. — Ta sveti
Duh je tudi Materi Božji vložil v brezmadežno
Srce, naj ljubi posebno vse tiste, kateri verjejo
in častijo ta edini milostni čudež njenega brez¬
madežnega spočetja.  — Tako pride, da
satana brezmadežno spočeta Devica naprej in
naprej tepta in zmaguje.

Zapomnimo si Marijne besede v skalnati glo¬
bini Bernardki pri Lurdu: „Jaz sem brez¬
madežno spočetje' 1 ;  tamkaj v Lurdu se je
Marija sama predstavila kristjanom za Pomoč¬
nico.  In pa pomislimo, kako mogočno pomaga

— 211  —

ona kristjanom na duši in na telesu do današ¬
njega dneva. — Imejmo v spominu „čudodelno
svetinjo Brezmadežne",  ki je že toliko
grešnikov spreobrnila. — Vzemimo v misel še
»Bratovščino brezmadežnega Srca Ma¬
rije",  ki je z molitvami iztrgala toliko duš iz
žrela peklenskega sovražnika.

O taki zmagi, ki jo je dobila Marija brez¬
madežno spočeta nad satanom v človeškem srcu
poroča duhoven misijonar iz Amerike nam za

Zgled:

V naši srenji je živel mož, po rodu Francoz,
ki že 30 let ni prejemal svetih zakramentov.
Letos je pokazal mržnjo do katoliške cerkve s
tem, da je vzel mlajšega otroka iz katoliške župne
šole in ga dal v brezversko šolo vkljub vsemu
svarjenju in prošnjam duhovščine. Bolehal je že
dolgo; od oktobra mu je postajalo huje; jetika
ga je gnala naglo pred smrtna vrata.

Ker je bilo že preje vse prizadevanje dušnih
pastirjev brezvspešno, videlo se je sedaj, da more
pomagati le še zaupljiva, združena in stanovitna
molitev. Torej smo se zatekli k Materi Božji za
priprošnjo. Izročili so ga meni, naj storim, kar
je mogoče.

14 *

— 212  -

Pri prvem obisku sem mu prigovarjal, naj
pošilja otroka v katoliško šolo. Odgovori mi ne¬
voljno : „Moj otrok vam ni nič mar, pošiljam ga
kamor hočem, saj sem svoboden". — Drugikrat
ga opominjam, naj stori svojo dolžnost, naj se
spravi z Bogom, ker jo jako slab. Zopet mi za¬
vrne: „Spovedal se bom, kedar bom hotel, sedaj
se ne mudi". Nazadnje mu rečem: „Ysaj torni
obljubite, da hote nosili to-le svetinjico pre¬
či s t o g a spočetja  in pa molite vsak dan tri¬
krat Ceščena si Marija. ,,No, molil pa bom",
pravi. To mi je bilo za sedaj dosti, vse drugo
sem izročil mogočni priprošnji Marijni.

Pri zopetnem obisku nisem veliko več opra¬
vil. Ker sem ga videl tako slabega, začel sem
govoriti o nebesih — o križanem Kristusu. Reče
mi malomarno: ,,To so prazne besede, kar go¬
vorite. Ce nimate druzega — pustite me —
jaz hočem mir imeti — ne hodite več k meni".
Kratkomalo, k spovedi ga ni bilo pripraviti —
navadne besede so mu bile: „Jaz nisem ubijavec,
ne ropar, ne tat, jaz sem svojeglavcn Francoz.
Da bi se spovedal, me vi no bote napravili —
saj nisem tako slab, kakor se vam zdi. Spovem
se, kedar bom jaz hotel". — Vendar pa je molil
vsak dan one tri Ceščena Marije.

Mesto mene je šel drug pater k njemu; ta
je dobil na razno opominovanjc kratek odgovor:

213 -

„Jaz ne verjamem na spoved, ne dam nič na
to“. — Sedaj pride k njemu star prijatelj, bil
je protestant; ta mu sporoči pozdrav od njego¬
vega očeta, češ, ako je zelo bolan, naj se da
previdcti s svetimi zakramenti. Temu kratko
odgovori: „Ce se bom kotel spovedati, bom po¬
slal po duhovna, tebi ni to nič mar, saj ne veš,
kaj je spoved".

Ravno tako niso nič izdale vse mile prošnje
blage žene, ki mu je tako ljubeznivo stregla in
zanj molila. Pet dnij pred smrtjo ga vpraša:
,,Ali hočem poslati po duhovna?" — „Ne po¬
trebujem ga" — je bil odgovor.

Hčere so bile prav pobožne deklice ; mati
jih je dobro odgojila. Starejša mi je nekoč rekla:
„Od prvega obhajila molim vsak dan za spre-
obrnenje očeta, pa nič ne pomaga; sedaj sem
že obupala. Mati me opominja, naj ne bom malo-
srčna, naj molim stanovitno, kakor sveta Monika".

Bilo je 27. novembra leta 1882., ko zopet
obiščem družino, k bolniku nisem šel. Priporočim
materi in otrokom, naj opravljajo devetdnevnico
na čast prečistega spočetja Matere Božje  in
8. decembra ob prazniku, naj prejmejo sveto ob¬
hajilo za bolnega očeta.

Kaj se zgodi? Drugi dan devetdnevnice
pride prijatelj k meni in pove, da je bolnik brez

— 214  —

zavesti. Hitro se odpravim na pot, po poti molim
poln zaupanja rožni venec prav goreče. Prišedši
v hišo vprašam: Jeli bolnik pri zavesti? Rekli
so, da je. Stopim v sobo in slišim, da zdihuje:

„Jezus, moj Odrešenik, usmili seme!“ — Ura
milosti je prišla. — „Le molite, pustite me sa¬
mega pri očetu", rečem. Pristopim k postelji,
sama koža in kost ga je bilo. —- „Vi ste zelo
slabi“, rečem. „Sem, sem, prosim spovedi", vzdi¬
huje. —

Delo milosti sc je zgodilo in ovčica je re¬
šena iz žrela peklenskega volka. Se tisti dan
je prejel sv. obhajilo in poslednje olje; drugi
dan sveti škapulir. Na večer prvega decembra
je zaspal mirno v Gospodu.

v

Čast in hvala brezmadežni Materi in lju-
beznipolnomu Srcu dobrega pastirja!

Nauk.

Ve žene, vi otroci! ako bi kdo izmed vas
bil tako nesrečen, da ima moža, očeta, brata,
kateri živi brez pomočkov svete cerkve, da ne J
hodi rad k maši, da ne sprejema svetih zakra¬
mentov, oj, bodite pravi apostoli molitve, molite
zanj, ko bi to trajalo leta in leta. —- Mož, oče,
brat vam bo hvaležen na veke, da ste mu re¬
šili dušo.

215

Molitev.

Prav primerna molitev za spreobrnenje greš¬
nikov je Mali rožni venček  v čast Marije
čistega spočetja.

Danes ga molimo za one, kteri niso opravili
velikonočne spovedi. — Moli se trikrat tako-le:

I. členek:

a)  V imenu Očeta in Sina in sv. Duha.

b)  Ceščeno bodi sveto, brezmadežno
spočetje preblažene Device  Marije.

c)  1 Oče nas . . .

d)  4 Ceščena si Marija . . .

e)  1 Čast bodi Očetu, Sinu in sv. Duhu.

II. in III. člen  ponavlja vse prejšnje.
Opomba: Ta rožni venček ima 15 jagod, 3 Oeeuaše,

3 krat po 4 Ceščenasimarij.

Pet in dvajseti dan.

Srce Marije pomaga vzdigniti skrite zaklade.

Kristus naš Zveličar je rekel, cla je člo¬
veško srce shramba zakladov, in da dober člo¬
vek prinaša iz dobrega srca dobre reči; hudobni
človek pa prinaša iz hudobnega srca hudobne
reči. (Luk. 12. 34.) — Ali kakor pravi Slomšek:
,,Česar srce kipi, jezik govori 11 . Take dobre, dra¬
gocene zaklade je kristjanu Bog položil v srce.
Le pomisli, kake božjo milosti ti je prinesel
sveti krst in pa birma, in pa spoved; kaj pa
še-le sveto obhajilo; koliko bogastvo milostij
božjih so nakopičili zakramenti v tvoji duši, v
tvojem srcu! Toda vedeti moraš, da se ti za¬
kladi prav lahko izgubijo, ako na nje ne pa¬
ziš, jih ne varuješ, in ne porabljaš po volji
božji! zakladi se takorekoč pogreznejo, in sča¬
soma izginejo v tvojem srcu. To se zgodi zlasti,
če se človek ves vda posvetnemu življenju, da
na dušo niti ne misli. Tukaj izginejo počasi
vera, upanje, ljubezen in druge krščanske čed¬
nosti, in človek postane ubožec pred Bogom,
hiti, podira se v pogubljenje, če se ti to še ni

217

zgodilo, bodi hvaležen Bogu; pa zgoditi se zna, in
se bode zgodilo, če ne gledaš nato, da bi darove in
milostne zaklade skrbno porabljal in prav obračal.

Ko bi se primerilo, da prideš v tak žalo¬
sten položaj, česar te Bog obvaruj, podam ti še
eno oporo, eno zaslombo in rečem ob kratkem:
„Ohrani kako Marijno pobožnost, naj si bo,
karkoli, a kar storiš stori Mariji na ljubo". —
Morda, morda (gotovo pa ni), te bo rešila po¬
gube; pomagala ti bo tako ali tako, da dobiš
nazaj izgubljene milosti.

V dokaz tem besedam poslušajmo naslednji
dogodek za

Zgled.

Pred kakimi 20 leti je živel v velikem
mestu pobožen redovnik; bil je vnet pridigar,
dober spovednik; sploh znana je bila njegova go¬
rečnost, grešne duše na pravo pot pripraviti.
Nekega dne pride k njemu postarna žena in reče:
,.Nekaj dobrega bi se dalo storiti. Poznam lepo,
mlado osebo, po svojem stanu mora v velikem
mestu živeti. Videti je dobra, kakšen je njen
dušni stan, to ne vem. Le preveč posvetna se
mi zdi, vdana razveseljevanju, po slavi hrepe¬
neča. Dobra, opominjajoča, svarilna beseda od
vas bi našla pripravno uho. Morda bi se dala
napeljati, da se vda bogoslužnosti. — Večkrat

— 218  —

sem že mislila, to vam povedati, pa sem vselej
opustila 11 . — Na to reče pater: „Ta misel je od
Boga. Nikar ne odlašajte, naložim vam na vest,
skusite kmalu, da pride k meni; povejte jej, da
bi ž njo rad govoril o važnih rečeh, če tudi je
ne poznam. Naj se ne boji iti v samostan, nove
reči bo slišala 11 .

Kmalu čez dva dni priskaklja uboga živalica
— bila je igralka v gledišču — v samostan; po¬
zvoni, prosi, da bi rada govorila z dotičnim pa¬
trom. Pater pride in reče, da tukaj ni pripraven
kraj za njun razgovor; pristavi: „Ce se ne bojite,
pojdite z menoj 11 . — „0 nič se ne bojim 11 , od¬
govori igralka, „Ie peljite me, koder bova sama 11 .
Pater odpre ena vrata, odpre druga vrata, v par
minutah sta bila v cerkvi pri spovednici. Seveda,
tega kraja igralka ni mislila — na takem odru
že zdavnej ni igrala, vender je prav pohlevno
pokleknila.

Duhoven začne precej pripravljati jo na spo¬
ved. Nič je ne vpraša; resnobno, pa prijazno
govori, kakor ko bi se že dolgo poznala. Razlaga
usmiljenje božje, neskončno zasluženje trpljenja
Kristusovega, pomoč in mogočnost Matere Božje,
Polaga jej na srce, kako potrebna je spoved, da
brez spovedi ni odpuščenja. Povej jej, kako naj
izpraša vest, kako naj pregleda svoje celo živ-

— 219

Ijenje. Na zadnje jo povabi naj pride zopet, kedar
bo to storila in čas imela. — Prav vesela je bila
igralka, pri srcu jej je bilo, kakor bi govoril dobri
pastir Jezus iz ust pobožnega duhovna. Sama je
določila dan, kedaj bo prišla. Vse je točno iz¬
polnila, prišla še enkrat in pa še enkrat. — Pri
Gospodovi mizi je obhajala spomin svojega spre-
obrnenja mirnega, veselega srca.

Iz cerkve hiti k materi, polna sladkega ve¬
selja jej pripoveduje, kaj se je zgodilo žnjo in
kako je vse bilo. Ne more dopovedati, kako pri¬
jazno je občeval duhoven ž njo. Ne more se iz¬
raziti, kako nebeško veselje občuti njeno srce,
da se je po toliko letih spravila z Bogom. —
Besede, te so segale materi globoko v srce. —
Mati tudi ni bila dolgo, dolgo let pri spovedi-
Mater žene srce, hči jej prigovarja, naj gre k
temu spovedniku.

Kmalu pripelje igralka mater na samostan¬
sko porto. Tudi mati je poravnala račun z večnim
sodnikom. Tako ste obe vzdignili zakopan zaklad,
našli dušni mir.

Kedovnik se je sam čudil nad tem dvojnim,
tako lahkim, naglim spreobrnenjem Prepričan
je bil, da je revnima grešnicama blagor došel
po Mariji, ki se ne imenuje zastonj Vrata ne¬
beška.  Rad bi izvedel, kako se je to zgodilo,

220

zato vpraša igralko, s čem si je naklonila usmi¬
ljenje Marije? Vpraša jo, če morda nosi škapulir?
— „Ne nosim", odgovori; „še ne poznam ga“. —
„Ali ste vajeni, častiti Marijo?" „Tudi ne“. ,,Ali
je vaša mati molila za vas?“ — „Moja mali je
bila delj časa ločena od Boga, nego jaz, molila
tako malo kakor jaz“. — „Pa vender, ali niste
prav nič storili na čast preblažene Device?"

Na to začne govoriti lepa igralka z ginjenim
glasom: »Oprostite gospod pater! sedaj se spo¬
minjam. Saj vam je znano, v glediščih je navada,
ako igralec ali igralka dobro dovrši svojo ulogo,
da mečejo na oder šopke, vence v priznanje za¬
hvale. Ko sem dobila prvi prekrasni venec, dala
sem ga dekli, naj ga nese na altar Marije
brez madež a spočete.  Potlej sem jo na¬
vadila, naj izbere vse najlepše cvetlice iz šopkov
in vencev ter nese Materi Božji v dar. Kedar
sem imela važno, težko ulogo, zdihovala sem k
Mariji, naj mi pomaga; in res, če som jej ob¬
ljubila lepo rožico, vselej sem se lahko naučila
uloge, udje so bili tako gibčni, glas dober, da
se mi je vse gladko izteklo. — To je vse, kar
sem storila Materi Božji. — Odslej bom hodila
sama k Mariji."

To jo bilo spovedniku dovolj. Spoznal je,
da je še v mladem, posvetnem srcu glediščne

- 221  -

igralke košček ljubezni in spoštovanja do Matere
Božje, ker je v znamenje te ljubezni pokladala
vence njej namenjene pred Marijne noge. Te
male usluge, kakor je bila pičla, Marija ni pre¬
zrla; tudi ona je iz radodarnega, usmiljenega
srca do grešnikov položila svojo mogočno pri¬
prošnjo na Srce Jezusovo, ter izprosila spre-
obrnenje hčeri in materi. — Glejte, tolike važ¬
nosti je, ljubiti in častiti Mater Gospodovo; tudi
najmanjšega izraza take ljubezni Marija ne pusti
brez plačila.

V životopisu svete pastarice Germane Kusin
se bere, da je na paši zbirala vaške otroke, učila
jih Marijo častiti. Nabirali so otroci poljske
cvetlice, vezali šopke, spletali vence in potlej
jih nosili k Marijni podobi, ona jih razobešala
ter darovala Materi Božji. Pastarica je vedela,
da poljske cvetlice samo na sebi niso veliko
vredne, ali vedla pa je, da nedolžno otroško srce,
ki jih nabira iz ljubezni do Marije, da je že ta
želja, ta volja Mariji dopadljiva, Mariji všeč;
da Marija to rada vidi.

Nauk.

Krščanska dušal ti imaš kaj boljšega, nego
poljske cvetlice. Glej! Germana je učila otroke
posnemati nebeško Mater v ponižnosti, potrpe-

222  —

žljivosti in v ljubezni božji. Torej naberi, naberi
si šopek takih čednostij; danes z radodarnostjo
in miloščino, jutri z bogoslužnostjo, sedaj s po¬
trpežljivim molčanjem v nadlogah; sedaj zopet,
da si kaj odrečeš, opustiš kako nečimrnost v
obleki, da se vadiš v molčečnosti, da se varuješ
blebetanja, da zamolčiš slabosti bližnjega, da se
ogibaš opravljanja. — To so cvetlice iz vrta
tvojega srca; te so več vredne, kakor srebrne
cvetlice, kakor zlati venci. Ali morda ne moreš
učiti bližnjega, kakor Germana vaške otroke, naj
ljubi, časti tvojo in svojo Mater nebeško? To in
enake cvetlice puhtijo pravo vonjavo Marijnemu
Srcu; to so zlate „Oeščena Marije 11 , to so drage
„spominčice“.

Molitev.

O dobrotljivi Bog, Oče nebeški! Ti si na¬
polnil preblaženo, brezmadežno Srce Marije s
tistimi čuti usmiljenja, naklonjenosti in ljubez¬
nivosti do nas vseh, s katerimi je napolnjeno
Srce Jezusa Kristusa, Sina tvojega in sina nje¬
nega: prosimo te, podeli vsem, kateri častijo to
deviško Srce, popolno vzajemnost, sočutje in
edinost v mislih, željah in prizadevanju s pre¬
svetimi Srci Jezusa in Marije, daj jim moč in
stanovitnost, da ohranijo to vse do konca živ¬
ljenja. To te prosimo po zasluženji Kristusa in
njegove Matere Marije. Amen.

Šest in dvajseti dan.

Marijno Srce izprosi zdravje bolnikom.

Iz ljubezni do Kristusa, gnana sočutja in
usmiljenja do ubogega človeštva zapustijo vsako
leto stotera mlada dekleta očeta in mater ter
postanejo usmiljene sestre. Mnogi mladenči se lo¬
čijo od domače hiše in stopijo v red usmiljenih
bratov, da strežejo bolnikom. Revnim bolnikom
se v njihovih rokah godi dobro. Le škoda, da
sestre in bratje nimajo čudodelne moči. Ko bi
jim tak ubog, bolehav človek potožil, jih prosil
zdravja, in ko bi sestre in bratje vedeli, da mu
bode zdravje telesa v dušni blagor, gotovo bi
um ne odrekli čudodelne moči.

Marija pa ima oboje; srce polno sočutja,
usmiljenja z bolniki, in pa tako veliko moč pri¬
prošnje, da žnjo dela čudeže. Zakaj pri vseh
treh božjih osebah je v polni milosti: pri Očetu
kot hči, pri Sinu kot mati in pri svetem Duhu
kot nevesta. To nam priča vsako leto praznik
Marijnega Oznanenja; takrat razglasuje sveti

224 —

evangelij besede angeljeve: „Milost si našla
pri Bogu“.  Te besede ponavljamo z angel jem
mi kristjani toli-in tolikrat na dan, če molimo:
»Ceščena Marija milosti  polna 11 .

Trditi torej smemo in trdno upamo, da jo
Marija — usmiljena sestra in mati — sestra
namreč, ker je bila človeškega rodu, mati, ker
nas je njej Kristus na križu izročil za otroke.
Marija torej porablja ves upliv, ki ga ima pri
Bogu, veselega srca za to, da pomaga bolnim
bratom, sestram in otrokom, ako oni lo hočejo,
da jim pomaga, in ako bo to njim v zveličanje.
Njeno srce bi ne moglo dopustiti, da bi človek
strašno trpel, kadar mu more pomagati, sme
pomagati. — Pa ona hoče, da jo mi prosimo,
zastonj ne bo tratila milostij, ki jih ima pri
Bogu zastonj jih ne bo delila, ne. To spričujejo
na mnogih božjih potih tiste »zaobljubne
tablice 11 ,  to so spomeniki uslišanih molitev,
tukaj lahko berejo vsi ljudje besede: »Marija
je pomagala 11 .

Zgled.

Na neki taki zaobljubni tablici je pisano:
Otrok sem strogo protestantskih starišev
na Nemškem. Pred par desetletji sem prišel v
Avstrijo in se naselil na Dunaju. Leta 1869.

225 —

som so oženil, vzel katoliško nevesto, poročen
sem po katoliškem obredu.

Leta 1872. so na Dunaju razgrajale hudo
koze; moj edini otrok, dveletna hčerka, je do¬
bila to strašno bolezen. Hčerko som ljubil kakor
punčico v očesu. Bolečine in britkosti popisati
nisem zmožen. Ko je v prvih dneh mesca maja
zdravnik odločno izrekel, da mi otroka ne bode
mogel ozdraviti, naj se pripravim na vse, me je
obšlo tako obupanje, da bi znorel; le eno željo
sem imel, najraje bi umrl z otrokom vred. Vse
tolažbe moje dobre žene, ki je takrat tudi bo¬
lehala, niso nič izdale. Hodim po sobi gori in
doli, premišljevaje, kaj mi je početi, kaj mi je
storiti — kar čutim  notranji glas (da bi slišal,
ne morem reči), glas, ki mi razločno, počasi
reče: Obljubi presveti Devici Mariji, da boš po¬
stal katolik  in otrok bo živel. Kar nič se ne
začudim, pa s trdno vero, da se bodo izpolnile
te besede, in z blaženim upanjem na rešitev
stopim pred podobo Matere Božjo, in trdno
obljubim, da hočem postati katolik.

Proti večeru pride zdravnik zopet; pregleda
otroka, strmi, — molči dolgo. — „Cudno, čudno",
reče nazadnje, — ,,kaj se je tukaj godilo, to
ne vem; pa nevarnost je proč,' nevarnosti ni
več, sedaj pa imejte upanje, otrok bo ozdravel".

Šmarnice. 15

— 226 —

— Jaz sem molčal in upal. Gez 14 dnij je moja
Tončika po sobah skakala in se igrala, zdrava
kakor riba; le male proge po obrazu so ostale,
in pričajo o nevarnosti, v kateri je bila. Sedaj
je učenka sedmega razreda v šoli pri uršulinkak.

— In jaz sem že več let pravoveren katoliški
kristjan. — Od onih časov sem pokopal že tri
otroke, pa nisem nikoli obupoval. Kdor veruje
in upa, on ne bode obupal. Upam, da bom našel
svoje otroke pri naši zvesti, čudodelni Materi
Mariji. -—

Kristjani! Iz tega dogodka povzemimo lepe
nauke, katere boš ti krščanska duša porabila
za-se, ali pa jih priporočaj drugim.

Prvi nauk.

V sedanjih časih imajo ljudje modro na¬
vado, da zavarujejo pri raznih zavodih — sebe
in svoje blago: tako polje zoper točo; hišo,
poslopje zoper ogenj; živino zoper kužne bo¬
lezni; premožni stariši naložijo denar za novo¬
rojeno dete v hranilnico, da ima hčerka lepo
doto. Najbolj modro pa storijo oni, kateri za¬
varujejo svojo dušo pri Marijnem Srcu.

Zatorej založi, izroči z otroškim zaupanjem
vse svoje dušne in telesne zadeve srcu Matere

— 227

Božje; toda obresti moraš sproti plačevati, —
stori vsak dan nekaj, kar je Mariji ljubo in pri¬
jetno, da si tako zagotoviš njeno dobroto in lju¬
bezen. Tako na primer, stori trden sklep krščan¬
ska duša, da se boš varvala za nekaj dnij svojega
navadnega greha, da boš premagovala slabo nag-
nenje, katero te največkrat zapelje v greh. Drugi¬
krat skleni, da cel teden ne boš odrekla revežem
miloščine, zopet drugič, da boš prijazen s člove¬
kom, katerega ne moreš videti. In pa zopet vzemi
si časa, premišljuj dva, tri dni svoje nagnenje,
kateri greh ti je najtežji na vesti, in spovej se
temeljito'in prejmi sveto obhajilo, prosi Marijo,
naj ti pomaga, da boš postal drugačen — bogo-
Ijuben. — S tem si pridobiš Marijno srce, njeno
naklonjenost. Ona bo tebi spolnila željo, ako ti
preje spolniš njeno željo. — Saj je tudi zahtevala
od onega očeta, naj preje postane katolik, potem
je ozdravila otroka.

Drugi nauk.

Tudi na drugi način si pridobiš naklonjenost
maternega Srca Marije, in to je posebno važno
takrat, kedar je videti, da ne usliši molitve. Zgodi
se namreč pogosto, da človek prosi Marijo za
zdravje, pa bolezen se le hujša, mesto da bi se
zboljševala. Marsikateri umrje vkljub toliko in

15 *

228

toliko devetdnevnicam. Kako je vender neki to,
da premodra devica in miljena mati tako različno
ravna s svojimi otroci? — Glejte, ona dela ka¬
kor Bog, saj tudi Bog tolikrat v časnik zadevah
ne usliši. Ne da bi obširno razpravljali razloge,
naj bo v kratkem povedano: Dostikrat ne pride
prošnja krepko močna iz človeškega srca, zato
ne prodre do Srca Božjega, ne do Marijnega.
Za tak slučaj navedemo mali

Zgled.

Malega Hermančka  je učila mati, naj si
išče boljše matere, naj si izbere Marijo'za drugo
mater. Dobri otrok ni čakal, da bi mu mati dvakrat
velela, zakaj res je potreboval druge boljše matere;
njegova mati je bila revna, ni mu mogla oskrbeti
niti obleke, niti šolskih knjig. — Jožef Herman se
je v vsaki zadregi zatekal k Mariji, in ker je bil
nedolžen pobožen otrok, je tudi Marija prav po
domače zaupno ravnala ž njim. Herman si je pa
tudi znal pridobiti srce Marijno; pri vsej svoji
revščini je zmiraj kaj našel, kar je podaril nebeški
kraljici; čem ljubši mu je bil dar, tein raji ga
je nesel k Mariji. Tako je cesto kar popustil
otroke in svoje vrstnike, tekel v cerkev, pozdra¬
vit Marijo in razgovarjat se ž njo. Nekoč je dobil
posebno lepo dobro jabolko, in kar naravnost je

— 229  —

tekel ž njim k Mariji ter ji podaril jabolko. In
ta nesebičnost, to pritrgovanje samemu sebi rev¬
nega otroka je Mariji in Detetu tako dopadlo,
da sta dar vzela. Zato pa je Marija pri dobrih
ljudeh oskrbela otroku obleko, obutalo in denarja
za potrebne knjige.

Glej kristjan! tako človek lahko svojo mo¬
litev ojači in stori uspešno. Priloži molitvi,
predloži Mariji kak dar premagovanja samega
sebe, to bo veliko izdalo. Odreci si kako zabavo,
veselico; opusti kako veselo družbo; pritrgaj si
kaj v jedi in pijači, izpusti danes gostilno, pojdi
raje v cerkev in moli rožni venec. Ko nekoč apo¬
stoli niso mogli hudiča izgnati, rekel jim je Kri¬
stus, ta hudič se ne da pregnati z molitvijo samo,
oni se morajo tudi postiti. Tako se marsikatera
bolezen ne more odvrniti samo z molitvijo, pri-
djati se mora post, to je, kako prostovoljno za¬
tajevanje, premagovanje samega sebe. To bo
pospeševalo tvojo prošnjo pri Bogu in Mariji;
Opusti, kar bi najraje storil.

Tretji nauk.

To kar smo ravnokar slišali, bode ti koristilo
tudi ako si bolan na duši, „čo vkljub vsem spo¬
vedim in obhajilom vender zmiraj nazaj padaš v

230

stare, navadne grehe. Seveda, da je tukaj mo¬
litev dobra, pa treba je, da prideneš še zataje¬
vanje, premagovanje samega sebe, da se odpoveš
slabim priložnostim, slabim tovaršijam in vsem
slabim rečem, na katere je navezano tvoje srce.
Zatorej prosi najpreje za pogum in za moč, da
boš mogel žrtvovati take reči. — Saj je tudi
Marija žrtvovala celo srce, celo življenje že od
otročjih let; in ta žrtev je zahtevala tudi, da se
je odpovedala vsemu, kar se zove svet — meso
— in satan. Tudi ona je spolnila Odrešenikove
besede: „Kdor hoče biti moj učenec, naj zataji
samega sebe, naj vzame križ na-se in hodi za
menoj". —

Molitev.

O Marija! Ti si se že kot mali, nedolžni
otrok posvetila povsem Bogu. Prosimo te, imej
usmiljenje z nami revnimi grešniki, ki živimo
med hudobnim, zapeljivim, nevarnim svetom. Ti
dobro veš, da je naše izveličanje zavisno od resne
volje in moči, varovati se zapeljivostij v greh.
To pa nas stane velikih žrtev: odpovedati bi se
morali vsacemu razveseljevanju, kar pa človeku
tako diši; premagati bi morali vsa slaba nagnenja,
kar je tako težko; ogibati bi se morali vseh za¬
peljivih oseb, družb in zavez, kar pa se nam
vidi koristno. Vse to se nam zdi nemogoče pri

— 231  —

naši slabi, spačeni naravi, pri naši nestalni volji.
To se more zgoditi po posebni milosti Tvojega
Božjega Sinu. Sprosi nam, o dobrotljiva Mati!
to milost, da nam da pogum, da mu bomo do-
našali vsaj tiste žrtve, katere so bistveno po¬
trebne za izveličanje naših duš; da naša srca
stori enaka tvojemu Srcu, da bomo torej spol-
novali vsi skupaj Njegovo voljo. Usmiljeno Srce
Marije, usliši nas. Amen.

Sedem in dvajseti dan.

Srce Marijno, pomiri nepokojna srca.

Pred nekaj leti našli so v Rimu prav lepo
novo podobo Marije Snežnice, katero je naslikal
sv. Lukež. Leta 1881. so tako podobo postavili
na altar v domači kapeli nekega nunskega sa¬
mostana v Avstriji. V tem samostanu je živela
svetna gospa, stara 75 let. Več let preje je
podaril duhoven tej gospej manjšo podobo Ma¬
rije Snežnice, in dala je napraviti podobi čeden
okvir. Imela je posebno zaupanje do Marije v
tej podobi. To zaupanje je bilo nekako prvo
povračilo radodarnega srca Marije za mali okra¬
sek njene podobe. Posvetila je gospej v srce
in podala jej nekaj, kar je bila že zdavnej iz¬
gubila, kar je težko pogrešala, namreč — mir srca.

Ta oseba je prejemala večkat svete zakra¬
mente, pa vendar ni imela pravega miru v srcu;
zakaj ostala jej je stara, neozdravljiva bolezen
že od 18. leta sem v srcu, to je greh. Nekega
dne, bilo je na roženvensko nedeljo, je šla z
drugimi ljudmi gledat novo podobo Marije Snež¬
nice. Podoba je bila od daleč lepa, veličastna,

233 —

z bistrimi, presunljivimi očmi. Stara gospa tega
pogleda ni mogla prenesti. Bilo jej je, kakor
bi ji Marija z očmi očitala in jo svarila, naj'že
vendar enkrat poravna stari dolg, naj očisti vest
do dna v vesoljni spovedi, ter pomiri srce. Te
misli je obudil resnobni pogled podobe, bolje
rečeno, sveti Buli jej je obudil te misli v srcu
ob prvem pogledu na sliko. In te misli*so tako
vznemirile starko, da je omedlela — morali so
jo nesti v posteljo. Gospa ni nikomur nič po¬
vedala, kaj je povod omedlevici; zdravnik je
rekel, da je to starostna slabost.

V sredo 4. oktobra je šla zopet v kapelo
k maši, pa je sklenila, da ne bo pogledala po¬
dobe; toda nehote zadene oko na podobo in zopet
je zadel pogled Marije njeno srce. V spominu
na prejšni dogodek je hotela precej vstati in iti,
pa notranji nemir in razburjenje je bilo toliko,
da je bila preslaba, da bi šla sama, morali so
jo peljati. Porodi sc jej v duhu misel: „IJva-
krat te je Marija odgnala, tretjič ne boš prišla,
dokler ne očistiš srca“. Ta misel jo je motila
in pekla naprej in naprej po noči in po dnevi;
vedno jo je gnalo k dobri spovedi. Pa imela je
tak strah pred vesoljno spovedjo, da je obolela.
In če je tudi imela že trdno voljo vdati se temu
notranjemu nagonu, bilo jej je pred spovedjo

234  —

kakor da ki jo zadržavala neka nevidna notranja
sila, da ne bi razkladala svojih mladostnih grehov.

Ni spala po noči, ni imela miru po dnevi.
Nazadnje jo je vendar zmagal srčni nepokoj,
zmagala je milost, katero je izprosila Marija za¬
njo. Ojačila se je zastarela grešnica. Sama je
prosila spovednika, naj blagovoli poslušati njeno
revščine. Povedala je, kaj jo je vodilo v mla¬
dosti, kaj jo je napeljalo sedaj na to, da spozna
vso prejšnjo krivdo. Marija jo je milo — bistro
pogledala, — oči so se jej odprle, da vidi vse.

— Vse je povedala, — kake pol ure je trajalo
in sedaj je srce prench alokričati, postalo je mirno;
dobila je sladki mir. — Naročila je duhovnu in
nunam, naj razglasijo, da je trikrat čudežna Mati
vzbudila z resnim pogledom vest stare grešnice,
da je Marija stari grešnici izprosila spreobrnenje.

— Ko je prišla tretjič v kapelo, videla je, da
jo Marija gleda čisto drugače. Oko Marijno jo
je gledalo bistro, milo, prijazno. — Glejte, to je
storil sveti Duh v človeški duši.

Če je v hiši veden prepir, razdor in ne¬
pokoj, to je živ pekel, pravijo ljudje. Se hujše
in mučneje je za posameznega človeka, ako je
nepokoj v lastnem srcu. In to se zgodi vselej,
če se greh polasti srca, zavest, da je človek
krivico storil in v krivdo zabredel, britko očita

— 235  —

grešnemu človeku in mu ne pusti biti mirnemu.
Ta nepokoj je pravo želo, ki vedno zbada srce,
kakor trn, ki si ga je kdo zasadil v peto. To
zbadanje tako boli, da ubogi človek propade v
obupanje, kakor Kajn in Judež, ako ne odpravi
greha. Seveda, z obupanjem ni nič pomagano,
ker duša živi na onem svetu naprej in naprej
večno; tam bo šele strašno grizel dušo od znotraj
črv, ki ne pogine na veke.

Pa ne samo veliki grehi delajo nepokoj v
srcu, tudi manjši in najmanjši ne bodo dali miru;
zakaj kolikor bolj ljubi duša Boga in čistost
vesti, tembolj jo bo pekel greh, tem huje bo
čutila nepokoj. Svetniki so zaradi malih napak
silneje čutili večji nemir, nego ga imajo hudo-
delniki zaradi velikih pregreh. Resnične so be¬
sede svetega pisma: „Kdo se je vzdignil zoper
Boga in ima mir?“ (to je, noben puntar nima
miru.)

Kdor se hoče otresti tega nemira, njemu
je potrebna ena reč, ki more pomagati in res
vselej pomaga, da se namreč iz srca odpravi
greh in krivda, ta bodeči trn. Kakor poneha
bolečina v peti, če se trn odstrani, tako sili srčni
nepokoj, da se greh odpravi. Ako pa nastopi
tak položaj, da se je človek takorekoč že na¬
vadil nositi nepokoj greha, da ima navidezen,

— 236  —

zaslepljen mir, da ne posluša glasu vesti; tu je
pa treba, da se vest malo pretrese, da se zopet
zaveda greha, da se tako spremeni navidezni
mir v nezadovoljnost srca.

To pa se utegne zgoditi pri kaki pridigi,
pri branju dobre knjige, po ljubeznjivem opominu,
ali po kakem vnanjem pretresljivem dogodku,
da si grešni človek pred oči postavi žalostni
stan svoje duše.

V tej zadevi je ravno pobožnost do Matere
Božje kaj pripraven in izdaten pripomoček. Ako
je pobožnost taka, da je vredna imena pobož¬
nosti, ne da bi človek blebetal kake molitvice
brez premisleka le iz navade, marveč, da človek
iz bogoljubnega srca moli in vmes premišljuje,
da čuti srce, kar govori jezik; taka pobožnost
bo zrniraj in vselej sklenjena s spoštovanjem in
češčenjcm Marije. Taki srčni spomini bodo več
ali manj vzbujali spomine na njeno svetost. Bolj
ko človek premišljuje in razumeva Marijnc čed¬
nosti: njeno deviško nedolžnost, njeno krotkost,
potrpežljivost, udanost v božjo voljo, nje molitev
in gorečnost za čast božjo, tem bolj sc mu sveti
v grešno dušo, tem bolj spoznava nasprotje svo¬
jega srca s srcem Marijnim. Cim bolj ti bo do-
padlo Marijno srce, tem bolj boš čutil gnjus nad
svojimi grehi; srce ti bode nemirno, dokler ne

- 237

odpraviš iz njega greha. Tako se je zgodilo
gospej, o kateri smo ravno preje slišali, tako se
je godilo mnogim drugim ljudem. Ceščenje Ma¬
tere Božje jih je vzdramilo iz smrtnega spanja,
vest jih je pekla, da so se spreobrnili in tako
pomirili srca.

Nauk.

Krščanska duša! sprejmi ta-le nasvet: Prej
ko moreš, vzemi si čas, pojdi na miren kraj, da
boš sama. Misli si, da stojiš pred Marijo v ne¬
beškem veličastvu, moli prav pobožno „Ceščena
Marija” (prvi del).

Potlej molči in glej Marijo, kako je deviško
čista, ponižna, pokorna, vdana v voljo božjo, in
vse to skozi celo življenje.

Potlej pa vprašaj sama sebe: Mojc srce!
Ko bi se Marija sedajle meni prikazala, kaj bi
mi rekla, katero napake, katere grehe bi mi
najhuje očitala, grajala?

Potem naj srce odgovori jasno, kratko, res¬
nično, kakor je.

Ko je srce odgovorilo, moli naprej: „Svcta
Marija Mati Božja, prosi za nas“.

Sedaj pa obudi srčno popolno kesanje;
stori trden sklep, da se boš za naprej varovala,
in opravi prej ko mogoče čisto odkritosrčno spo¬
ved. Ako ne bo šlo prvikrat, ponavljaj tako

— 238  —

dolgo, da boš stopila enkrat tako pred Marijo
in rekla: „Glej moja ljuba Mati, sedaj je šel
trn iz mojega srca“.

O kristjan! kako miren boš, ako zadobiš
mir srca! Ohrani mir srca začasno, da ga boš
vžival z Marijo celo večnost.

Molitev.

O Marija, vzvišena Mati Jezusova, ki nam
je prinesel mir, o moja ljubeznjiva Mati! milo-
stivo danes nakloni uho moji prošnji in poslušaj
zdihovanje mojega srca. Glej, greh se ga je
polastil in vložil vanje nemir, nepokoj in raz¬
dor. Ti si Mati ubogih nesrečnikov. Usmili se
me, izprosi mi pri svojem Božjem Sinu oni mir,
katerega nam jo obljubil, rekoč: „Mir vam dam,
ne kakor ga daje svet, dam vam jaz.“ Spomni
se, preblažena Devica Marija! nikdar še ni bilo
slišati, da bi bil kdo zapuščen, kdor se zateka
k Tebi. Tega upanja navdušen kličem k Tebi,
o milostiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Ma¬
rija, izprosi mir mojemu srcu! Amen.

--

Osem in dvajseti dan.

Srce Marije varuje v boju.

Dobrega in blagega človeka srce si lahko
nakloniš. Le resnično, resnobno mu pokaži, da
si prepričan o njegovi dobri volji pomagati, če
le more; žalil bi lastno srce, ko bi ne pomagal,
kedar more pomagati. — To pa ni pri nikomur
bolj resnično, nego pri Bogu samem. To jo skusil
že David. Ker je bilo Davidovo zanašanje in
upanje na Boga tako krepko in močno, je rekel :
„Na tebe, o Gospod, sem zaupal, ne bom osramo¬
čen". In res ni bil osramočen, zakaj Bog sam mu
je odgovoril: „Zaupal je name, zato ga bom rešil".

Kar smo sedaj slišali, velja tudi o maternem
Srcu Marije; zakaj Marijno Srce je z Božjim
Srcem enakih mislij. Cern krepkeje je tvoje za¬
upanje na njeno milo Srce, tem ložje si je pri¬
dobiš. Njen blagi duh bi ne mogel zavrniti člo¬
veka, kateri se zaupljivo zateka k njej. Seveda,
način, kako se bo reč obravnala pri Bogu, to se
mora tudi zaupljivo njej prepustiti. — Poslušajmo
precej tukaj mičen ,

- 240

Zgled.

V pruski vojski s Francijo leta 1870. je bil
k vojakom vzet tudi vrli kmetiški fant iz Bavar¬
skega. Poleg orožja je vzel seboj tudi veliko
zaupanje do Matere Božje, katero je častil že od
mladih nog. V spomin in opomin tega češčenja
je dal v telečnjak tudi rožni  ve  ne  c,  da bi v
veliki sili molil po svoji navadi, da bi si tako
naklonil Srce nebeške Matere, naj bi ga varovala
v veliki nevarnosti. In res, dobra, milo sladka
Devica mu je to željo izpolnila. Varovala ga je
na čudežen način. Mladi vojak morda sam ne
ve, kako se je to zgodilo; zakaj dogodka ni po¬
vedal sam, ampak tisti, pred katerim ga je Ma¬
rija obvarovala, in to je njegov nasprotnik je
francoski vojak. Ta pripoveduje tako-le:

Po mnogih bojih je prišel naš bataljon v
Vitrij, ondi smo naredili okop za obrambo, pa
nemški vojaki so nas nadlegovali pri delu. Sov¬
ražnik je izbral pruske in bavarske strelce; oni
so se priplazili v bližino naših delavcev in ko¬
pačev po rovih na tihem, poskrili se po grmovju,
skopali si jame v tla in opazovali naše delovanje,
pa streljali naše kopače in hitro izginili. Naš po¬
veljnik je hotel na enak način temu v okom priti,
nabral je najboljših strelcev, da bi raztresenih

- 241

Nemcev poiskali in jih postrelili; med strelci sem
hil tudi jaz. Pred dnevom sem kobacal po strugi
suhega potoka, za pasom sem imel revolver in
kukalo (daljnogled), posodo z živežem sem nesel
na hrbtu in puško.

Dospevši na vrhunec ugledam blizo veliko
drevo, ki je bilo ob vznožju zaraščeno z gostim
grmovjem. Tja so splazim po štirih v zavetje;
razkopljem z bajonetom prst in naredim varno
ležišče, okoli in okoli napravim oknica z vej, da
vidim na vse strani, mene pa ne vidi nihče.

Opazujem, čakam, pa ni nič; preteče ura,
pretečo druga — nič ni videti. — Kar naenkrat
se mi zdi, da se v jarku za štorom roka vzdiguje
pa zopet pada. Naglo zagrabim kukalo, in vidim
roke in glavo zdaj pa zdaj; vidim, da vojak koplje
z motiko, vidim, da je sovražnik tako blizo meno.
— Vojak zleze iz jame, gleda daleč na okoli, pa
sc zopet skrije. Po vojaški opravi je bilo videti,
da je Bavarec, mlad, brhek mladenič, rujavkastih
las, brada mu še ni rastla. Zal mi je bilo, da
bi ga po vojni postavi moral ustreliti, kakor zajca
vložišču, pa vender sem so pripravil, kedar se
mi zopet prikaže; pokleknem na desno koleno,
vzamem ga na zrno. Kmalu ga zopet vidim, po¬
gleda okoli sebe, vzame nekaj iz usnate torbe,
pa ne razločim kaj jo; položim puško, vzamem

16

Šmarnico.

— 242  —

kukalo. — Bavarec ima molek v roki, poklekne,
moli rožnivenec, pogleduje okoli, zre proti nebu,
jagode padajo po vrvici. Zopet primem za puško,
obrnjen je ravno proti meni. Kako mi je bilo pri
srcu? Ne vem. — Verski čut me prešine. Zdi
sc mi, da vojaku blišči nebeška svitloba v obraz,
da ga obdaja zlatorumena megla - puška mi
pade iz rok.

Bavarec je bržkone prišel srečno domov, pa
ne ve, da mu je rožnivenec rešil življenje. —
Jaz sc spustim liitro v dolino nazaj; vtem tre¬
nutku mi zafrčita dve krogli ob ušesih, na levi,
na desni pa ne vem odkodi. — Molitev Bavarca
je rešila življenje obema".

Temu dogodku naj pripomnimo samo to-le:
Francoz ni vedel, kako mu je bilo pri srcu, ko
je opazoval molečega vojaka. — To je bil pač
pomenljivi migi jej tiste, katere varstvu se je
izročil pobožni Bavarec. — Tako plačuje Marija
srčno zaupanje.

Kristjani! ta zgled nam je pokazal, kako je
Marija obvarovala mladega, pobožnega vojaka po
rožnem vencu v telesni vojski. — Ali vojska ni
samo to, če se bijejo z mečem in puško; če sku¬
šajo uničiti drug druzega z zalezovanjem. Vojska
je tudi v dušnem smislu. Ni treba, da bi vsak

duhal smodnik; ima vojsko doma! Saj jo že Job
rekel: »Življenje človeka na zemlji je vodna, je
neprestana vojska 11 . Za človeško dušo se bojujejo
zemski duhovi, peklenski duhovi. Vrh tega pa imaš
ti kristjan marsikaterega nevarnega sovražnika
sam v sebi.

Sovražniki so pa različni: je duh jeze in so¬
vraštva; je duh ošabnosti in napuha, duh oprav¬
ljanja in raznašanja; je duh poželjivosti in ne¬
čistosti. Torej če se hočeš ustavljati tem duhovom
in premagati jih, no smeš spati, moraš biti pre¬
viden in oprezen; moraš se boriti ž njimi z živo
vero v srcu, z besedo božjo v glavi, z vsestran¬
skim zatajevanjem samega sebe; boriti se mo¬
raš posebno z gorečo molitvijo. Zakaj molitev
nam nakloni močnih in stalnih zaveznikov. Naj-
hrabrejši zaveznik v boju, najstanovitnejši po¬
močnik v vsakem boju pa je Srce Marije,
Božje Matere.

To nam lepo priča angleški škof sveti
Edmund,  vzemimo ga torej v dušnem boju za
drugi

Zgled.

Edmund  je bil rojen na Angleškem od
pobožnih starišev. Mati Mabila se je trudila za¬
saditi v srce že v prvih letih sinčku ljubezen
do Boga, stud in gnus do greha, hudičevega

16 *

244  —

dela, in pa skrb za ohranitev angeljskc ne¬
dolžnosti. Učila ga je pokoriti se in postiti ob
petkih. Poslala ga je v Pariz na vseučilišče in
mu pred odhodom prav ljubcznjivo polagala na
srce, naj se ogiblje slabih tovaršij, da ne za¬
brede v zanjke zapeljivosti. Vselej, kadar mu
je pošiljala obleko, pridejala je tudi spokorni
pas, da bi ga spominjal dolžnosti, ohraniti ne¬
dolžnost. Edmund je materne nauke točno iz-
polnoval. Zlasti je čislal, spoštoval in častil Ma¬
ter Božjo, zaobljubil jej je deviško nedolžnost,
da bi si naklonil srce Marije, in da svoje srce
nagne k ljubezni do Device devic. Dal jo na¬
rediti dva prstana, na katerih so bile krasno
vrczljane besede: Peščena Marija;  enega je
nataknil na prst Marijne podobe, druzega je
nataknil sebi na prst, da bi se vselej spominjal
zaveze z Marijo. Kedar se mu vzdigne skušnjava,
pogleda na prstan in skušnjava je premagana.
Nekoč se priplazi priliznjena zapeljivka v nje¬
govo stanovanje. Ne da bi jo poslušal, spozna
njene namere, zgrabi spokorni pas, jo požene iz
hiše da je kaj, nikdar več jo ni videl.

Ta zaveza z Marijo je bila za Edmunda
jako dobrodejna. Malo pred smrtjo je rekel:
„Marija mi je povsodi pomagala; v skušnjavah
sem zmagoval; v britkostih me je tolažila; v

245  -

preganjanju me je krepčala; bolečine mi po-
lajšcvala; v vsaki potrebi me je uslišala, vse
mi je storila, karkoli sem jo prosil. Ti o
Gospod moj Bog, ti si mi porok, da nisem na
svetu nič druzega iskal nego samo tebe, sedaj
pa stori z menoj, kakor je tvoja volja 11 .

Nauk.

Glej kristjan! tolike koristi je zaveza z
Marijo že v časnem življenju. Kdor si nakloni
Srce Marije, ta prejme vse. Kar je bil Edmundu
prstan, to je bil onemu vojaku rožnivenec. Na
prstanu je bila zapisana Ceščeua Marija
enkrat; na vojakovem roženvencu pa petdeset¬
krat. Kar je bil za Edmunda Marijin prstan,
to naj bo za-te rožnivenec. Moli ga rad; moli
ga pobožno, s tem si boš nakloznil Srce Marije.
Kožnivenec naj ti bode orožje; srce „mogočne
Device 14  naj ti bode zavetje, tje se zatekaj,
kedar te napada sovražnik. —

Molitev.

O mogočna zmagoslavna kraljica! Ti poznaš
moje slabosti, poznaš mojo revščino. V meni je
toliko hudih nagnjenj, ki me vedno vabijo v
greh. Ge ne molim v skušnjavah, pa večjidel
vanje privolim. To je napčno, da v tem trenutku

— 246  —

pozabim moliti. Zato sem že tolikrat padel.
Sprosi mi milost, o dobra Mati moja! da bom
v vseh dušnih nevarnostih rad molil. Daj mi
zmožnost, da bom premagoval sovražnike, pod¬
piraj mojo slabost, potrdi mi voljo, da zma¬
gujem svojo glavno strast. In kedar mi pride
zadnji boj, ukroti besnost hudega sovražnika,
da ohranim vero, da srečno končam boj, da
dosežem zmagoslavni venec. O Devica, stoj mi
na strani, reši me! Amen.

Devet in dvajseti dan.

Srce Marije tolaži žalostna srca.

Komur da Bog opravilo in službo, da mu
tudi razumJin zmožnosti, pravi star pregovor. —
Bog je odločil Marijo za najvišjo službo; imela
je biti Mati Božjemu Sinu, imela je torej izpol-
novati dolžnosti, katere so primerne in spodobne
Božjemu Sinu. Potrebovala je torej nenavadne,
nadnatorne oprave, svetost in materinsko ljube¬
zen, ki pristoja takemu otroku. Zatorej jej je
dal Bog tako materno srce, ki je bilo zmožno
varovati izročeni dar nebeški; dal jej je srce
polno vere in ljubezni, polno zvestobe, veliko¬
dušnosti, polno sočutja in požrtvovalnosti. Marija
pa je od svoje strani dovršila vse te podarjene
čednosti z vednim nadaljevanjem v čednostih in
sodelovanjem vseh milostij do polne popolnosti.
Božje Bete je bilo torej pri njej dobro shranjeno,
dobro zavarovano.

Marija je pa dobila tudi še drugo službo od
Boga. — Iverje bila mati Odrešenikova,
imela je biti tudi mati odrešenim ljudem,
imeti materno srce za vse ljudi. Tudi za to ulogo

248

jo jo sveti Duh obdaril z vsemi zmožnostmi.
Kakor je bilo njeno srce polno ljubezni do Boga,
tako je bilo polno ljubezni do bližnjega. In kakor
daleč sega njo materna moč nad Srcem Sinovim,
tako bogato je na moči, pomagati ljudem potreb¬
nim pomoči. Res, resnobne so besede, katere je
velel sveti Duh Janezu Evangelistu zapisati za
vse kristjane: ,,Kdor ima časno premoženje, in
vidi brata, da je v potrebi, pa zapre srce pred
njim, ta nima ljubezni do Boga“. (Jan. list 17.)
(to je: Kdor ne ljubi brata, ta ne ljubi Boga,
in Bog njega ne bo ljubil.) Kakor je gotovo res,
da je Marijno srce gorelo ljubezni do Boga, ravno
tako je gotovo, da ima to srce pravo, delavno,
in pomagati pripravljeno ljubezen do nas. Zato
pa Marija, ki je posestnica nebeških dobrot, ne
more nikdar  zapreti srca trpečim bratom svo¬
jega Sina.

To ve, to veruje in spoznava katoliška cer¬
kev po celem svetu. Zakaj, vsak dan moli polna
zaupanja k Mariji: „K tebi zdihujemo žalostni
in objokani v tej solzni dolini. Obrni torej svoje
milosti ve oči v nas.“ — To ve tudi celo verno
ljudstvo; zato prinašajo vsi svoje trpljenje, svoje
žalosti in bolečine pred Marijo, tor jih polagajo
pred njeno Srce z gorečimi besedami, — in gredo
potolaženi od ondod, misleč si: „Ti me bodeš

— 249  —

varovala z mogočno roko vseh nevarnostij na
suhem in na vodi, na duši in na telesu. Kaj
hi obupoval v britkosti in težavi. Tebi smem
tožiti, kar mi srce teži“.

Nihče ni bolj zmožen, bolj spreten, da umeva
in si k srcu vzame tožbe revnih, nadložnih ljudij,
nego ta, kdor je sam skusil take in še večje
nadloge. Marija pa je pretrpela toliko in tako
hudih bolečin, da jo krščanstvo imenuje ,,Mati
žalostna". Marija je okusila pod križem, kako
dobro de žalostnemu srcu, če ima v britkosti in
žalosti človeka, ki ga more in hoče vsaj neko¬
liko utolažiti. Zato je njeno materno srce kmalu
omehčano in voljno pomagati, ako jej človek po¬
toži svoje britkosti in nezgode; ona se kmalu
in rada skažo, da je res tista, katera ima ime:
„Tolažnica žalostnih".

V dokaz temu poslušajmo precej tukaj dva
dogodka.

Prvi  jo  ta:  Živela je na Francoskem
častitljiva, pridna in pobožna vdova kmetskega
stanu. Imela pa je to žalost, da je bil njen sin
malopriden mladenič; za gospodarstvo mu ni
bilo mar, vere ni imel nič, delati se mu ni lju¬
bilo, pijančeval je po cele noči in igral; njegovo
življenje je bilo le bivanje po gostilnah. Mati
je molila zanj  ter jokala noč in dan. Neka po-

— 250

božna gospa, ki je bila iz istega kraja doma,
jo je vzela seboj v mesto Pariz za pesterno
svojim otrokom. V Parizu je slišala nesrečna
mati veliko govoriti o ,,Naši ljubi Gospej“, o
„Zmagoslavni Materi božji ', veliko je slišala
o čudežnih spreobrnenjih grešnikov. Kmalu je
našlo pobito, žalostno materno srce pot tje. Ob
vseh prostih urah je hodila tje, jokala, molila
za svojega izgubljenega sina. Ko je zadnjikrat
bila tam, mudila se je dalj časa, kakor navadno,
molila, prosila in razlila svoje žalostno srce pred
Srcem Marije, pred altarjem Marije. — Nekako
mirno je šla na svoje stanovanjc, ko se je iz¬
jokala.

Nekaj dnij potem se vrne žena po. želez¬
nici v domovino. Stopivša iz voza se začudi,
da vidi sina; prišel jej je naproti. Kaj tacega,
da zna sin spoštovati mater, dosedaj še ni do¬
živela. — Novo čudo! Sin jo prijazno pozdravi,
jo objame in pravi: ,,Pisali ste mi, da sto zame
veliko molili, prosili Našo ljubo Gospo, zmago¬
slavno Marijo. Veselite sc z menoj. Ona me
je spreobrnila. Nekega večera sem šel spat, pa
nisem mogel zaspati ; celi dan sem bil nesrečen,
pri igri sem izgubil ves denar. Vedno sem po
noči mislil na Mater Božjo — našo ljubo Gospo,
zmagoslavno Marijo. Zoper svojo navado vstal

251  -

sem zgodaj in šel v domačo cerkev. Srce mi
je kipelo žalosti nad mojim življenjem; jokal
sem kakor otrok. Dolgo časa sem se boril sam
s seboj. Nazadnje sem stopil k spovednici in
— hvala Bogu, očistil sem vest. Ljuba mati!
od tistih mal sem spremenil svoje življenje, rad
delam, priden sem, varčen sem. Največje veselje
mi je, če morem hoditi v cerkev k sv. maši in
moliti pred podobo Matere Božje“.

Mati nad vse vesela, revna mati, sedaj dosti
bogata, zahvali Boga in preblaženo Devico, —
vpraša mladeniča, kedaj se je zgodil ta srečni
čudež?

Po daljem razgovoru se je našlo, da je bilo
to ravno tistega dne, ko je ona tako jokala pred
Marijnem altarjem. — Mladenič pa je nadaljeval
odslej pridno, delavno in pošteno življenje. Rad
je hodil ob nedeljah in praznikih k sv. maši, ni
mu bilo pretežavno hoditi daljno pot tudi k po¬
poldanski službi boji. — Ta sprememba je šla
po selu od ust do ust; ljudje so jo imeli za
pravi čudež.

Glejte! tu jo Marija utolažila ob enem dvoje
src — materno in sinovo. — Ni težko razsoditi,
kateremu na večji blagor. —

Drugi enak  dogodek kaže razmerje med
žeuo in možem. Žena, pobožna in imenitna

252  —

gospa piše bratovščini Srca Marije  to-le:
,,Devet let že molim, in jokam in trpim za svo¬
jega brezvernega moža. Nobene besede ne smem
govoriti o molitvi, o službi božji; Oe ga učim,
če mu prigovarjam, vse je zastonj. Da ga ne
žalim, da imam mir in lepo zastopnost in hišni
mir, moram molčati — pa moliti na tihem.

Proti jeseni sem bila na kmetih v gradu
pri prijateljici. Prišel je med drugim tudi raz¬
govor na lepo kapelico v bližini na polju, hva¬
lili so krasno podobo „Naše ljube Gospe".
Hočem iti gledat jo, branili so mi, češ, da se k
dežju pripravlja; jaz pa hočem na vsak način
videti jo, nekaj mo je gnalo, nimam preje miru.
— Šle so tudi druge z menoj. Kmalu smo tam.
Podoba je krasna. Marija me tako milo gleda,
da nehote pokleknem in na glas vzdihnem:
„Ljuba Mati! potolaži me, usmili se ga, spre¬
meni ga, pripelji ga na pravo pot“. Na tihem
sem obljubila, da bom dala za sv. mašo in pri¬
nesla v dar srebrno srce, na čast brezmadežnega
Srca presvete Device. Trdnega zaupanja navdih-
nena sem šla z drugimi nazaj.

Prišedši domov najdem, da je mož jako ne¬
miren in cmeril, govoril je prav malo; zdelo
sc nii je, da je ravno preje jokal, trepalnice so
mu bile zabuhle, oči solzne. Po noči je bil zelo

— 253  —

razburjen, naprej in naprej je zdihoval. — Mi¬
slim si, milost božja ga je došla, in molim še
bolj goreče. — Drugo jutro mi reče: „Ljuba
moja žena, jaz strašno trpim“. Vprašam pomi-
lovajo, kaj mu je? — Odgovori: „Včeraj na
potu vjel me je dež, ko grem mimo cerkve, se
vlije ploha, stopim notri vedrit, parkrat strašno
zagrmi, spreleti me taka groza, mislim da je
po meni — mislim na večnost — nehote stopim
pred altar Matere Božje — molim za srečno
zadnjo uro. Te misli si ne morem iz glave izbiti' 1 .

To slišati stopim v svojo sobo, pokleknem
pred Marijo, zdihnem: ,,Ljuba moja Mati! do¬
vrši svoje delo, reši mi ga". — Ne bom popi¬
sovala obširno, koliko je pretrpel, le to rečem:
Premagal je vse. Čez dva dni jo šel k spovedi
prejel je svete zakramente. Čast in hvala Ma¬
riji! — Glejte kristjani! tu vidimo drugič, kako je
Marija tolažnica žalostnih  utolažila
dvoje src; — srce žene, in srce moža. — Zena
je šla gledat srce Marije; Marijno srce je vz¬
budilo v srcu žene zaupanje, in skozi ženino
srce je šla milost božja v srce moževo, da se
je skesal in spreobrnil.

Nauk.

O žene krščansko! koliko dobrega lahko
storite, če ste v resnici pobožne. — Mati je

254  —

v

molila za sina — in uslišana je bila. Zena je
molila za moža in uslišana je bila. — O vidimo
pač dandanes med ženskim svetom toliko tem
nepodobnih slik: Dekleta se nastavljajo fantom,
ter jim dajejo priliko k zapeljivosti; žene so
vesele, da le dobijo moža, za gospodinjstvo pa
jim ni mar; matere pustijo otroke brez [trave
krščanske odgoje. — Vse opuščajo češčenje
Marije, niso prave dekle Gospodove. — Oj
molite ve vse, molimo mi vsi radi to-le

Molitev.

Gošče n a bodi kraljica,  Mati milosti,
življenje, sladkost in upanje naše, bodi češčena!
h tebi vpijemo zapuščeni Evini otroci, li tebi
zdihujemo žalostni in objokani v tej solzni do¬
lini. Oh, obrni torej, naša pomočnica, svoje mi-
lostive oči v nas, in pokaži nam po tem revnem
življenji Jezusa, blaženi sad svojega telesa. O
milostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Ma¬
rija, prosi za nas! Amen.

Trideseti dan.

Srce Marije pripomore k srečni zadnji uri.

Človeku je odločeno enkrat umreti. — To
je najhujša usoda za človeka, nihče ne uide tej
usodi; slavni vojskovodja zapodi cele armade
hrabrih vojakov v beg, kedar pa pride nanj
smrt, podložne jej — ni ga več. — Ker je telo
po naravni postavi in po podedvanem grehu ob¬
sojeno na smrt, mora strohneti; duša pa bo ži-
i  vela večno, zato je smrt ločitev duše od telesa,
in ker človek ne ve, kaj bo z dušo, kam pride,
ali v nebesa, ali v pekel, zato je smrt tako
strašna. Ko bi ti pri smrti angclj naznanil, da
te popelje v paradiž, oj kako bi bil ti vesel, da
boš rešen zemskih težav. Pa vse ti je temno,
vse neznano; ne veš, čaka li tvojo dušo veselje
večno, ali pa kazen večna; to je tisti smrtni
strah, zato je smrt tako grozna.

Vsak človek si želi mirne, srečne smrti.
Vprašaj ljudi, kje bi kdo najraje umrl? Vsak
bo odgovoril: doma pri materi; mati me bo to¬
lažila in lepo postregla; mati varuje otroka, mu

streže, ga milo tolaži, daje mu zdravila in ga
r

256  -

boža, ga milo gleda. Pa iz prevelike skrblji-
vosti za telo pozabi na neumrjočo dušo; opusti,
da bi oskrbela dušo s sveto popotnico za oni
svet. Tako je revež zapuščen tam, koder po¬
moči najbolj potrebuje — na duši.

Vse drugače ravna nebeška mati Marija;
najpreje skrbi za srečno smrtno uro svojim otro¬
kom, da se namreč o pravem času spravijo z
Bogom; to jej' je najbolj pri maternem srcu, da
je rešena duša. Je pa tudi nje ljubezen prav
bistra in znajdljiva, da olajša smrtne težavo, že
vse okoliščine ta.ko obrne, da se človek spove
pred smrtjo.

Ko je nekoč Simon Stok, načelnik kar-
melitev, goreče prosil Marijo v nadlogah in za¬
dregah pomoči zase in za red ter kacega vidnega
znamenja njenega varstva, prinesla mu je Ma¬
rija iz nebes škapulir in rekla: „Sprejmi ljubi
otrok sveti škapulir, mojo obleko, kot znamenje
bratovščine. Kdor bo v tej obleki umrl, ne bo
trpel večnega ognja. To je znamenje zveličanja,
to je znamenje rešitve v nevarnosti; znamenje
miru in večne zavezo". -. Tu jo Marija oblju¬

bila Simonu razven časnih dobrot, največjo dob¬
roto to, da bodo obvarovani pred peklom. Košček
suknja seveda, da še ne obvaruje dosti; toda
Marija plačuje ono ljubezen, ono zaupanje in

— 257

češčenje, katero imajo bratje do nje. Oj, koliko
je takih zgledov, da je Marija obvarovala oči-
vidno, nagle in neprevidene smrti grešnike, ki
so imeli na sebi škapulir. Leta 1861. so imeli
v Ameriki na jezeru Mišigan veselico; na par¬
niku je bilo kakih 400 oseb; peli, plesali, pili
so, in ko je bilo razveseljevanje na vrhuncu,
tresi druga ladija jadernica ob parnik, ter ga
prebije, da se jame potapljati. Nad 300 ljudij
utone; rešujejo se na deskah in plavajo proti
obali. — To je čudo, vsi rešeni so bili katoliki
s škapulirjem na vratu; pa še to, za jedno desko
so se držali trije katoliki, dva je potegnil blizo
brega val nazaj, eden je bil rešen, in ta je imel
škapulir na vratu. — Glej, kristjan, kako ne¬
varne so veselice za dušo, in kako koristen je
škapulir tudi za časno srečo. — V dokaz temu
pristavimo še, kar smo že slišali pred leti v
Šmarnicah in kar je zapisano v bratovskih knji¬
gah: V vojski z Italijo se je pripetil pri Lissi
ta dogodek: Na laški ladiji San Martino  je
bilo pri topu 14 vojakov; prifrči iz avstrijske
ladije granata; 7 vojakov je takoj mrtvih, 5 težko
ranjenih, samo dva sta nepoškodovana. — Prvi,
Peter Parodi, vzdihne: „Hvala Bogu! Marija
Karmelska me je rešila' 1 ; drugi pravi: „Jaz
imam tudi škapulir". — Takih slučajev je ne-

Šmarnice. 17

— 258 —

številno, ki pričajo, kako Marija skrbi za svoje
otroke — za večnost in za časnost.

V novejših časih je naklonila skrbna Mati
krščanstva to svojo ljubezen onim, ki pobožno
nosijo „čudodelno svetinjo brezmadežnega spo¬
četja", zakaj kdor nosi to blagoslovljeno svetinjo
pri sebi in opravlja kratko molitvico, ta je v
posebnem varstvu Marije. — (Saj jo pač poznate,
začela se je v Parizu leta 1830. Govorili smo
o tem v Šmarnicah pred par leti.)

Marija dela kakor res dobra mati, ako vidi,
da je otrok v silni nevarnosti, porabi vsako naj¬
manjšo priliko, da ga le reši; in če nič druzega
nima, nego slabo nitko, za katero se more otrok
prijeti, tudi to porabi, da ga le reši. Kakor je
marsikateri kristjan res reven v veri, vendar
ima to nitko v rokah, da Marijo malo časti in
v srcu spoštuje. To pičlo češčenje se zbudi na
zadnjo uro, ako dobijo taki ljudje to svetinjo.
Za to nitko prime Marija, potegne človeka iz
greha in ga obvaruje pekla. — To bi storila vsaka
krščanska mati, ko bi mogla; kaj pa stori Ma¬
rija, kaže nam naslednji

Zgled.

Bilo je leta 1850. V bolnišnici v Parizu
leži bolan mladenič, po imenu Andrej Aedman,

259  —

iz Švedije doma, slikar. Da bi se izobrazil v
umetniji, pride v Pariz; revščina in bolezen ga
prižene v bolnišnico. Daleč od domovine, brez
sorodnikov, zapuščen od mladili tovarišev leži
na postelji. Le usmiljena sestra in neka dobro¬
srčna gospa iz mesta sta se pečali ž njim. Umet¬
nik ni mogel doumeti, kaj nagiblje blago gospo,
da se briga za revnega, ubogega tujca; zakaj
zapoved „Ljubi svojega bližnjega, kakor sam
scbc“, je pač slišal doma iz evangelija, pa de¬
jansko je še ni okusil, bil je namreč protestant.
— Ko ga nekoč opominja gospa, naj moli, naj
ima zaupanje v Kristusa, naj prosi Marijo —
zavrne surovo: „Jaz nisem katolik, moliti k
Kristusu, to naj že bode, — k Mariji pa nikdar“.

Pobožna za dušo skrbna gospa se ne da s
tem ostrašiti, misli si, saj je umetnik dobrega
srca, še hvaležen bode; prosi ga, naj jej stori to
uslugo, da bo dal obesiti si na vrat svetinjo brez¬
madežnega srca Marije, in da bo večkrat bral
molitvico M e mor ar e svetega Bernarda! „Spomni
se opremila Devica Marija, da še nihče ni bil
zapuščen, kdor se k tebi zateka“ i. dr. Bolnik
to rad stori, in kmalu privoli, da sme priti duho¬
ven k njemu, samo da ne bo ničesar govoril o veri.

Gospa zadovoljna s tem, gre naglo po go¬
spoda Segur. — Duhoven sc nič ne obotavlja.

17 *

260

Pri prvem obisku mu je dovolj, da bolnika po¬
miluje, mu kaže vse sočutje, pa o veri ne omeni
niti besedice ne. — Drugi dan ne pomišlja
dolgo — govori bolniku o Kristusu, o Mariji,
o svetili zakramentih, o nebesih. — Aedman,
ginjen ljubeznivih besedij, joka kakor otrok in
reče: „Tako govoriti še nisem slišal nikogar.
Vi ste mi angelj, moj brat, moj oče“.

Segur ga poučuje, kolikor je bilo mogoče
zbog bolezni; in bolnik ga pazljivo posluša.
Sestra opozori, da bolnik morda noči preživel
ne bode. Segur se podviza, da bi pripravil
Aedmana, naj se odpove zmotnjavi in mu reče:
Prijatelj! v srcu ste že katoliški, zakaj bi ne
bili cel katolik ? Brez odlašanja morate prestopiti
v pravo cerkev; vi ste zelo bolni“. — Aedman
Segura debelo pogleda, pa ne reče ničesar. —
„Hočete postati katolik?" vpraša. — Hud boj
nastane v duši bolnikovi. — ,,Jaz bi prav rad,
ali kaj poreče mati, če to zve?“ odgovori. —
„Ej! kaj poreče ? Ako človek spozna zmotnjavo,
mora, je dolžnost, opustiti zmotnjavo pa opri¬
jeti se resnice, ne pa ozirati se na osebe, na
okoliščine". — „Ali verujete v enega Boga v
treh osebah — Očeta, Sina in svetega Duha?"
— „Da — verujem" odgovori.

„Ali verujete, da je Sin Božji človek postal,
da nas reši ? da jo za nas umrl na križu, da vam

261

je obljubil večno zveličanje?" — ,,Da, — verujem
iz cele duše" odgovori. — Ali verujete, da je samo
ena prava cerkev, ki hrani nauk Kristusov, kato¬
liška cerkev? — „Verujem“. — ,,Hočete li po¬
stati njen otrok?" „Da — hočem" — odgovori.

Na to ga duhoven spove, ga pogojno krsti,
da mu vesoljno odvezo — in obhaja. — Ko je
bilo vse dovršeno, objame bolnik duhovna, reče
ginjen veselega obraza in še bolj veselega srca:
•„Moj oče — moj oče, moj oče! jaz verjem vse,
vse! Oj kako dober je Bog! vse mi je odpustil.
On ljubi mene, jaz ljubim njega. Tako srečen,
tako vesel še nisem bil v celem življenju.
Hvalim Marijo, da me je pripeljala v bolnišnico".
— Drugi dan, 1. decembra 1850. je Aedman
umrl, hvaležen Srcu Marijnem, da je tako sre¬
čen, da umrje v veri katoliški.

Glejte kristjani, to vesolje se je pričelo s
tem, da je imel protestant nevede nekako
spoštovanje do Matere Božje, da je rad sprejel
svetinjo, da klical je Marijo na pomoč. Za to pičlo
češčenje mu je Marija izprosila milost, da je
rad poslušal duhovna in tako prišel do resnice.
Pa tudi svetinja sama na sebi ima tukaj nekak
delež; zakaj, ne- smemo pozabiti, da ima sve¬
tinja, cerkveno blagoslovljena, veliko moč. Saj
ima svetinja podobo one, katera je kači glavo

— 262

strla. Pred 'blagoslovljenimi rečmi in podobo
Marije pa ima satan velik strah, izgubi moč,
da ne more škodovati človeku s skušnjavami.

Nauk.

Ako imate torej človeka v bližini, katerega
pobožnost je slaba, da noče poslušati dobre be¬
sede, oj! skrbite, skrbite, da dobi škapulir,
ali pa svetinjo  brezmadežnega spočetja. —
Pa porabite najpreje vi sami to sredstvo. Nosite
pobožno sveti škapulir, ali pa svetinjo. Veliko
ljubezen in češčonje izkazuješ nebeški kraljici,
če nosiš nje podobo na sebi. Mogočna tolažba
ti bode ob smrtni uri, če si pod varstvom Marije.

Molitev.

O Marija, presveta Mati! če pogledam na
svoje grehe nazaj, če mislim na zadnjo uro —
bojim se, tresem se. Le na sveto kri Jezusa
Kristusa zaupam; le na tvojo priprošnjo se za¬
našamo, o sladka moja Mati! Ti tolažnica ža¬
lostnih ! daj mi moč, pokrepčaj me, da ne obupam
zaradi grehov. Sprosi mi milost, da izdihnem
dušo s tvojim sladkim imenom, in imenom tvo¬
jega Sina na jeziku. O Marija, nikar me ne
zapusti. Amen.

Eden in trideseti dan.

Srce Marije vodi k Srcu Jezusovemu.

No — mesec maj gre li koncu; danes je
zadnji dan. Ta dan pripelje v oni mesec, ka¬
terega je posvetila sveta cerkev češčenju pre¬
svetega Srca Jezusovega. Poglejmo še enkrat
na Srce Marijno, da vidimo razmerje med Srcem
Marije in Srcem Jezusovem.

Ko so bili sveti Oče, papež Leon XIII. po¬
svetili celo krščanstvo presvetemu Srcu Jezuso¬
vemu, pridigal je neki duhoven na Dunaju o
Srcu Jezusa in o vzrokih, povodih in nagibih,
zakaj in kako moramo častiti Srce Jezusovo.
Stopivši s prižnice v zakristijo, čaka ga pri
stopnicah neka pobožna mamica ter mu reče:
„Ce je s Srcem Jezusovim taka — kaj bi nam
povedali Vi o Srcu Marije ?“ Pridigar še ni na-
djal tacega vprašanja, v trenutku ni vedel, kaj
bi jej naglo odgovoril, vendar pa jej odvrne prav
dobro: „Mamica, Srce Marijno so vrata, je pot
do Srca Jezusovega' 1 . — Torej, kristjani! pojdite
k Materi Božji, prosite jo, naj vas pelje k Srcu
svojega Sina!

— 264  —

Prav tako jo: Marijno Srce je pot do Je¬
zusa; torej skozi Materno srce se pride do srca
Sinovega.

Iz mnogih ozirov so te besede gola resnica.
— Prvič je Srce Marijno svetli odsvit, je živa
slika Srca Jezusovega. Najvažnejše, najsvetejše
opravilo Matere Božje je bilo cel čas zemskega
življenja Sinu Božjega na svetu, baviti se z Je¬
zusom, svojim Sinom in Sinom Božjem. Sveti
evangelist pripoveduje različne skrivnosti iz otro¬
ških let Jezusa in sklene pripovedovanje s pri¬
stavkom, „da je. Jezus, kot dvanajstletni deček
šel s svojimi stariši iz Jeruzalema v Nazaret —
in njima je bil pokoren 11 . Marija je videla in
slišala vse te skrivnosti. In o njej govori evan¬
gelist: „In vse te besede je Marija ohranila v
svojem srcu“. To hoče reči, da je Marija skrbno
zapomnila si vse, kar je videla in slišala; da
je vse premišljevala in si tako oživljala in utrje¬
vala vero, upanje in pa ljubezen, vnemala splošno
pobožnost in vdanost v voljo božjo. Le pomis¬
limo še to, da je bila nje pamet razsvitljcna,
da jo umela pota in sodbe božje. Hitro je za¬
pazila, kam meri to, kam to; vedela je, da Bog
vselej prav obrača; zato je natanko pazila na
vse dogodke in vse migljeje, vse besede. — In
ker si je vse živo k srcu jemala, je tudi živela

— 265  —

po tem, kar se je naučila v tej šoli. Nikdar ni
spustila Sina svojega izpred oči. Nje srce, nje
duh bavil se je vedno s tem, kako bi ga ljubila,
kako bi ga posnemala. Ona je skrbno opazo¬
vala, kako se pri vsaki priliki obnaša, kaj go¬
vori, kam meri vsaka beseda in dejanje. Vse
je premislila, in po tem sama ravnala. In tako
je Srce Marije postalo odsvit in podoba Srca
Jezusovega.

Kdor hoče torej spoznavati božje Srce Je¬
zusovo, naj gre v šolo k Srcu Marije, naj opa¬
zuje natanko to srce, in naj sklepa po njeni
svetosti, ponižnosti in po vseh drugih čednostih
na svetost in lepoto Srca Jezusovega. V tem
prizadevanju spoznati Srce svojega Sina, je dala
Marija prelep zgled vsem častivcem Jezusovega
Srca. To Srce mora človek spoznavati, kakor
Marija po premišljevanju njegovih besedij, naukov
in zgledov, potem pa obračati nase, ter po
zmožnosti posnemati. — Tako se pride skozi
Materno srce do srca Sinovega.

Dalje ima drugič Marijno Srce veliko moč
na Sinovo Srce, kakeršne nimajo niti angelji,
niti svetniki. Ona je mati Jezusova, zraven pa
še najpravičnejša, najsvetejša duša vseh duš. O
molitvi pravičnega pa je pisano, da taka molitev
veliko premore pri Bogu; kaj šele molitev naj-

266  —

svetejšega srca vseh src, ki je vrh tega še srce
Matere včlovečenega Boga! Zatorej, ako hočeš
priti do Srca Jezusovega, do zaklada milostij in
usmiljenja, pojdi k Srcu Marije, skušaj pridobiti
si jo, prosi jo, naj prosi zate, naj ti bo naklon¬
jena — in tako ti je odprta pot do Srca Je¬
zusovega. — Glej, tukaj vidiš drugič, kako se
pride skozi Materno srce do srca Sinovega.

Ce človeka prav natanko pretehtavamo, vi¬
dimo, da mu je treba pred vsem dveh rečij:
odpuščenja in ljubezni. Odpuščenja, ker mi smo
preslabi in revni, ter često zabredemo v dolgove,
v grehe, ki nas težijo, hudo težijo, dokler niso
odpuščeni. Ljubezni mu je treba, ker vsi čutimo
nek nagon, neko potrebo, da bi bili ljubljeni;
ker smo v tolikanj potrebah, ki potrebujejo dob¬
rega, milega srca, da nam jih odvzame, jih vsaj
olajša. — Pač bi našli oboje, odpuščenje in
ljubezen pri Srcu našega Odrešenika. Toda,
kakor govori sv. Bernard: „On je naš Bog, ka¬
terega smo žalili; on je naš sodnik, ki nam ne
bode odpustil brez zadoščenja". Zato nastane v
srcu grešnika zmiraj neka groza, nek strah pred
Jezusom, sodnikom živih in mrtvih. -— Drugače
pa je v oziru na Marijo; mati grešnega človeka
je, in mati sodnikova ob jednem. Njej je torej
pri srcu, da spravi enega otroka grešnika, z

— 267

drugim otrokom, sodnikom, da pripravi odpu¬
ščen je grešniku po materni ljubezni.

K Mariji se sme zatekati reven grešen člo¬
vek brez groze, brez straliu; na njej ni nič
osornega, nič plašijivega, marveč nje milost in
dobrohotnost vabi in vleče bornega grešnika,
naj išče pri njej pomoči in odpuščenja in milosti.
In res, večkrat se je že zgodilo, da so pri njej
iskali pomoči in tolažbe taki ljudje, ki se sicer
ne brigajo za Boga, za pobožnost, ki niti ne
mislijo na poboljšanje. Pa vendar so prišli k
Materi brez strahu. Marija pa je sprejela otroke
milo in jih pripeljala k Jezusu.

Enega takih dogodkov poslušajmo sedaj za

Zgled.

Leta 1811. je v Budejevicah na Češkem
povila pobožna katoliška mali dečka, dala mu
ime France. Odgojcvala ga je prav dobro.
Fantek in mladenič jej je delal z lepim vedenjem
in s pobožnostjo veliko veselja. — Ali žalibog
mladenič France pride na Dunaj učit se prava;
ondi prebira brezverske, pohujšljive knjige. Zaide
v slabe tovaršije, začne dvomiti o veri; in tako
izgubi počasi vso vero. Postal je najpreje ronge-
janec, potem protestant, nazadnje framazon, vrh
tega tudi leta 1848. -hud puntar.

— 268  —

Ko je prišel bolj v leta, prestal toliko hudih
izkušenj, toliko sovraštva in preganjanja, obu¬
dile so se mu resnobne misli; premišljeval je,
kako veselo mirno je živel v otročjih in v prvih
mladostnih letih, dokler je častil Marijo. O tem
pripoveduje on sam tako:

„Ceščenje Matere Božje mi je bilo v
otročjih letih in prvi mladosti nebeška luč, imel
sem, vžival sem nebeški mir, prav blaženo vesel
sem bil, srčno sem bil vdan Mariji, upal sem,
da bo zmiraj tako.

Toda, jel sem omahovati v katoliški veri
sploh. In preje sem odpadel od presvete Device
Marije, nego od cerkve.

Ko bi se to ne bilo zgodilo, da sem vsako
pobožnost do Marije opustil, gotovo bi me bila
modra voditeljica izpeljala in rešila iz dvomov
— cerkve bi ne bil zapustil — vere bi ne bil
zatajil. Ko pa sem opustil čcščenje Matere
Božje, izgubil sem mir srca, in dušni mir —
ugasnila mi je nebeška luč. Zmiraj mi je nekaj
manjkalo; bil sem kakor otrok, vajen materne
roke, če to izgubi, oj, kako je v skrbeh, kako
se ihti!

Srčno sem si želel v tiste čase nazaj, ko
sem se priporočal nebeški kraljici in bil vselej
uslišan, kot protestant sem hodil po Marijnih

269

božjih potih, tudi v Marijinem Celji sem bil,
prosil, da bi se mogel vrniti v katoliško cerkev
nazaj. Toda to se je imelo zgoditi še-le, ko
skusim dobrodejni vpliv nje prošnje. To je
bilo tako:

Moj sin se je hudo, hudo opekel; po zdrav¬
niški izjavi ni bilo upanja, da bi ozdravel. Jaz
pa sem ga zaobljubil „M a r i j i z d r a v j e b o 1 n i-
kov“  v Encersdorfu (to je ob južni železnici
ena postaja od Dunaja). Obljubil sem tudi, da
bom hodil v to cerkev vsako nedeljo in praznik,
dokler sin ne ozdravi. To sem spolnoval dve
leti ob vsakem vremenu, po letu in po zimi. Ko
je preteklo drugo leto, ozdravel je moj otrok.
Zdravnik je izrekel, da taka opeklina sc še
nikdar ni ozdravila. Zahvaljujem so Mariji".

Še o drugi cerkvi pripoveduje mož prav
mično zgodbo, pa to je preobširno, torej bomo
posneli tukaj le glavno.

V dunajski okolici je slavna božja pot Ža¬
lostne Matere božje v Lancendorfu, tri ure hoda
od Dunaja. Ker je mož dobil tolike milosti v
Encersdorfu, sklene iti še v Lancendorf. Nekega
jesenskega dne se odpravi precej popoldne od
doma, ob 3. uri je tam. Cerkvena vrata so za¬
prta. Skuša in skuša notri. Mlada gospica mu
pove, da ob delavnikih se more iti v cerkev,

— 270  —

samo skozi samostansko porto. Gre in najde
samostanskega vratarja; ta pokliče patra; pater
g-a pelje skozi zakristijo v cerkev; naroči mu,
kadar bo končal pobožnost, naj pozvoni. Ves
vesel je da je sam. Mirno poklekne pred altar
Žalostne Matere Božje, razlije jej svoje srce in
premoli celo uro. Kaj je prav za prav prosil,
ni zapisal, le to pravi: ,,Ko sem nehal moliti,
čutil sem se tako pomirjenega, srce mi je nekaj
navduševalo, povzdigovalo, da še nikdar kaj ta-
cega nisem občutil. In ko pridem na prosto ven,
mi je bilo vse novo, nebeško spremenjeno. Le
to me je težilo, da jaz kot odpadnik nebi smel
govoriti z Marijo". Med potjo sklene za trdno,
da se bo vrnil v katoliško cerkev nazaj.

Ali to mu zopet dela težave — hudič nikdar
ne počiva; — očitno je izstopil, torej mora očitno
nazaj priti. In pa Bog ve, kakšne sitnosti, ovire
bo imel. Toda Bog je obrnil drugače, vse na
kratko, vse na dobro. Kap ga jo zadela. Sedaj
pa ne čaka dalje. Pokliče dobro znanega ka¬
toliškega duhovna, opravi vesoljno spoved čez
celo svoje življenje, dobi odvezo, je sprejet v
sv. cerkev nazaj in prejme presveti zakrament.
— Vidite, kristjani! tako pelje Srce Marije k
Srcu Jezusovemu! — Ime tega moža pa je:
Dr. Franc Suželka. —

— 271  —

Nauk.

Predragi kristjan! naj si že bode s tvojim
srcem kakorkoli, ko bi se odvrnil od Srca Je¬
zusovega še tako daleč danes ali jutri — nikar
ne obupaj nikoli. Srce Marije ti je zmiraj blizo.
Pridobi si jo s kako pobožnostjo, da ti bo na¬
klonjena. Prišel bo čas, da te bo pripeljala k
Srcu onega, kateri edin te more rešiti in izve-
ličati, k Srcu Jezusa.

Molitev.

O Marija, naša ljuba Gospa, presvetega Srca
Jezusovega, neusahljivega vira nebeških milostij!
j sprosi nam one milosti, katerih najbolj potre¬
bujemo. Amen.

:

Sveta maša

v čast prečistemu Srcu blaž. Device Marije.

(Kakor jo bere mažnilc na ta praznik.)

(Mašnik pristopi in moli pri stopnicah):

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Amen.

Duh.  Stopil bom pred božji oltar.

Sluz.  Pred Boga, ki razveseljuje mojo
mladost.

Duh.  Sodi me, o Bog, in razsodi mojo
pravdo zoper nesveto ljudstvo; reši me krivič¬
nega in zapeljivega človeka.

Sluz.  Ker si Ti moja moč, o Bog! Zakaj
si me zavrgel, in zakaj hodim žalosten, ko mo
stiska sovražnik?

Duh.  Pošlji Svojo luč in Svojo resnico, da
da me peljeta in pripeljeta na Tvojo Sveto goro
in v Tvoj šotor.

Sluz.  In bom stopil pred božji oltar; pred
Boga, ki razveseljuje mojo mladost.

Duh.  Hvalil Te bom s citrami, o Bog, moj
Bog: zakaj si žalostna moja duša in zakaj mo
vznemirjaš ?

273

Sluz.  Zaupaj v Boga, zakaj še Ga bom hvalil,
on je pomoč mojega obličja in moj Bog.

v

Duh.  Čast bodi Očetu in Sinu in svetemu
Duhu.

Sluz.  Kakor je bilo v začetku, tako sedaj
in vselej in vekomaj. Amen.

Duh.  Stopil bom pred božji oltar.

Sluz.  Pred Boga, ki razveseljuje mojo mla¬
dost.

Duh.  Pomoč naša je v imenu Gospodovem.

Sluz.  Ki jo ustvaril nebo in zemljo.

Duh.  Spovem se Bogu vsemogočnemu,
blaženi Mariji Devici, svetemu Mihaelu nad¬
angelu, svetemu Janezu Krstniku, svetima apo¬
stoloma Petru in Pavlu, vsem svetnikom in
vam, bratje, da sem veliko grešil z mislijo, z
besedo in dejanjem: moja krivda, moja krivda,
moja največja krivda! Zato prosim blaženo Ma¬
rijo, vselej Devico, svetega Mihaela nadangela,
svetega Janeza Krstnika, sveta apostola Petra
in Pavla, vse svetnike in vas, bratje, molite za¬
me pri Gospodu našem Bogu.

Sluz.  Usmili se to vsemogočni Bog, od¬
pusti ti grehe in te privedi v večno življenje.

Duh.  Amen.

Sluz.  Spovem se . . . vsem svetnikom in
tebi, oče, da . . . vse svetnike in tebe, oče . . .

Šmarnice 18

— 274  -

Duh.  Usmili se vas vsemogočni Bog, od¬
pusti vam grehe in vas pripelji v večno življenje.

Sluz.  Amen.

Duh.  Milost, odvezo in odpuščanje grehov
dodeli nam vsemogočni in usmiljeni Bog.

Sluz.  Amen.

Duh.  O Bog, obrni se k nam in oživi nas.

Sluz.  Potem se bode veselilo v Tebi tvoje
ljudstvo.

Duh.  Skazi nam, o Gospod, Svojo milost.

Sluz.  In podeli nam Svoje Zveličanje.

Duh.  O Gospod, usliši mojo molitev!

Sluz.  In moj glas naj pride do Tebe!

Duh.  Bog z vami.

Sluz.  In s tvojim duhom.

Duli.  Molimo.

(Sedaj gre duhovnik k oltarju in moli potoma):

Odvzemi nam, prosimo, o Gospod, naše
grehe, da bodemo vredni stopiti s čistini srcem
na presveti kraj. Po Kristusu, Gospodu našem.
Amen.

Prosimo Te, o Gospod, vsled zasluženja
Tvojih svetnikov, katerih svetinje so tukaj, in
vseh svetnikov, da nam milostljivo odpustiš vse
grehe. Amen.

— 275 —

Pristop.

Ps. 44.  Vsa krasota kraljeve hčere je zno¬
traj, v zlatili robovih, ogrnjena je s pisanim
oblačilom: za njo vodijo device h kralju; njene
družice mu bodo pripeljali.

Ps. 44.  Iz srca mi vre lepa pesem; po¬
svečujem svoje delo kralju.

Čast bodi Očetu in Sinu in sv. Duhu i. t. d.

Ponovi se:  Vsa krasota i. t. d.

Gospod, usmili se nas!

Duh.  Gospod, usmili se nas!

Sluz.  Gospod, usmili se nas!

Duh.  Gospod, usmili se nas!

Služ.  Kriste, usmili se nas!

Duh.  Kriste, usmili se nas!

Sluz.  Kriste, usmili so nas!

Duh.  Gospod, usmili se nas!

Sluz.  Gospod, usmili se nas!

Duh.  Gospod, usmili se nas!

Slava.

Slava Bogu na višavah, in mir ljudem na
zemlji, ki so svete volje. Hvalimo Te, slavimo
Te, molimo Te, poveličujemo Te. Zahvaljujemo
Te zaradi Tvojega veličastva. Gospod Bog, Kralj
nebeški, Bog Oče vsemogočni. Gospod, edino-

18 *

276

rojeni Sin, Jezus Kristus, Gospod Bog, Jagnje
Božje, Sin Očetov. Ki grehe sveta odjemlješ,
usmili se nas! Ki grehe sveta odjemlješ, sprejmi
našo prošnjo! Ki sediš na desnici Očetovi, usmili
se nas! Ker Ti sam si svet, Ti sam Gospod,
Ti sam najvišji, Jezus Kristus, s svetim Duhom
v časti Boga Očeta. Amen.

Duh.  Gospod z vami.

Sluz.  In s tvojim duhom.

Molitev.

Duh.  Molimo! Vsemogočni večni Bog, ki si
v Srcu prehlažene Device Marije pripravil vredno
prebivališče svetega Duha: dodeli milostljivo, da
pobožno praznujoč slovesnost istega prečistega
Srca, moremo živeti po tvojem srcu. Po Gospodu
našem Jezusu Kristusu Sinu tvojemu, ki s teboj
živi in kraljuje v edinosti istega sv. Duha Bog
na vekomaj.

Sluz.  Amen.

Berilo.

Berilo iz  knjige modrosti. Vis. pes. 8.

Deni me kot pečat na svoje srce, kot pečat
na svojo roko; zakaj ljubezen je močna kakor
smrt, gorečnost je trda kakor peklo, njeni žarki
so ognjeni in plameneni. Obilne vode ne morejo

277 —

pogasiti ljubezni in reke je ne poplaviti; ko bi
dal človek vse svoje premoženje za ljubezen,
zdelo bi se mu, kakor ne bi nič dal.

Sluz.  Hvala Bogu.

Stopnja molitev.

(Po berilu mašnik moli/:

Modr. 7.  Nič omadeževanega ni prišlo v njo :
kajti svetloba je večne luči in brezmadežno ogledalo
božjega veličanstva, in podoba njegove dobrote.

t Vis. pes. 6.  Jaz sem svojega ljubega, in
moj ljubi jo moj, ki se pase med lilijami.

Aleluja, aleluja.

t Luk. 1.  Moja duša poveličuje Gospoda: in
moj duh se veseli v Bogu mojem Zveličarju-
Aleluja.

(Potem moli duhovnik v sredi oltarja):

Vsemogočni Bog, očisti mi srce in. usta:
kakor si nekdaj z živim ogljem očistil usta pre¬
roku Izaiji, tako tudi mene s Svojo milostjo
očisti, da bom vredno oznanoval Tvoj sveti evan¬
gelij. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Blagoslovi me, Gospod!

Gospod naj bo v mojem srcu in v mojih
ustih, da vredno in spodobno oznanujem njegov
evangelij. Amen.

— 278  —

Duh.  Gospod z vami.

Sluz.  In s tvojim duhom.

Evangelij.

Duh.  Besede sv. evangelija po svetem Lu-
kežu. (2.)

Sluz.  Slava Tebi, o Gospod!

V tistem času je rekla mati Jezusu: Sin,
kaj si nama to storil: glej, tvoj oče in jaz sva
te iskala z žalostjo. Odgovori jima: Kaj je, da
sta me iskala? Nista-li vedela, da moram biti
v tem, kar je mojega Očeta? In nista umela
besede, ki jo je jima govoril. In je šel ž njima
ter prišel v Nazaret; in jima je bil pokoren. In
njegova mati je ohranila vse te besede v svojem
srcu.

Sluz.  Hvala Ti bodi, Kriste!

Vera.

Verujem v enega Boga, Očeta vsemogoč¬
nega, Stvarnika nebes in zemlje, vseh vidnih in
nevidnih stvarij. In v enega Gospoda Jezusa
Kristusa, edinorojenega Sina Božjega, kateri je
rojen iz Očeta od vekomaj in je Bog od Boga,
luč od luči, pravi Bog od pravega Boga. Kateri
je rojen in ne ustvarjen ter z Očetom enega
bistva, po katerem je vse ustvarjeno. Kateri je

— 279 —

prišel zavoljo nas ljudij in zavoljo našega zveli¬
čanja z nebes, včlovečil se po Svetem Duhu iz
Marije Device in postal človek. Bil je tudi za
nas križan, trpel pod Poncijem Pilatom in bil
pokopan. In tretji dan je vstal od mrtvih, kakor
je bilo prerokovano v Pismih. In je šel v nebesa,
kjer sedi na desnici Očetovi. In pride zopet v
veličastvu sodit živo in mrtve, in Njegovega
kraljestva ne bo konca. In v svetega Duha,
Gospoda, kateri oživlja, kateri izhaja iz Očeta
in Sina, katerega z Očetom in Sinom vred mo¬
limo in slavimo: ki je govoril po prerokih. In
v eno, sveto, katoliško in apostolsko cerkev. —
Pripoznavam en krst, postavljen v odpuščanje
grehov. Pričakujem vstajenja mrtvih in večnega
življenja. Amen.

Darovanje.

Duh.  Gospod z vami.

S luž.  In s tvojim duhom.

Duh. (Judit 15.)  Molimo! Ker si ravnala moško
in je bilo tvoje srce pogumno, zato te je okrepila
roka Gospodova in blagoslovljena boš vekomaj.

(Duhovnik daruje kruh in moli):

Sprejmi, Sveti Oče, vsemogočni, večni
Bog, ta neomadeževani dar, katerega jaz ne-

— 280

vredni služabnik darujem Tebi, svojemu pravemu
in živemu Bogu, za svoje brezštevilne grebe,
razžaljenja in nemarnost in za vse navzoče, tudi
za vse verne kristjane, žive in mrtve, da meni in
njim koristi v zveličanje in večno življenje. Amen.

(Ko Vliva vodo v vino):

O Bog, ki si ustvaril čudovito dostojanstvo
človeške narave in še čudovitejše prenovil, do¬
deli nam po skrivnosti te vode in tega vina, da
smo deležni Božje narave Njega, ki se je ponižal
in so je udeležil naše človeške narave, Jezus
Kristus, Sin Tvoj, naš Gospod, ki s Teboj živi
in kraljuje v edinosti Svetega Duha Bog veko¬
maj. Amen.

(Potoni daruje kolih):

Darujemo Ti, Gospod, kelih zveličanja in
prosimo Tvojo usmiljenost, da se dvigne v pri¬
jetni vonjavi pred Tvoje Božje veličastvo v naše
in celega sveta zveličanje. Amen.

Sprejmi nas, o Gospod, ker smo ponižnega
in potrtega srca; in tako naj daritev, prosimo,
Gospod Bog, katero Ti danes darujemo, doseže
Tvoje dopadajenje.

Pridi, Posvečevalec, vsemogočni večni Bog,
in blagoslovi ta dar, ki je pripravljen Tvojemu
svetemu imenu!

— 281

(Ko umiva roke,, moli psalm 25, 6—12.):

Med nedolžnimi umivam svoje roke; in ob¬
dajam Tvoj oltar, o Gospodi

Ga poslušam hvalni glas in oznanujem vsa
Tvoja čuda.

Gospod! Ljubim lepoto Tvoje hiše in kraj,
kjer prebiva Tvoje veličastvo.

Naj ne pogube hudobni, o Bog! moje duše,
in krviželjni naj me ne umore!

V njih rokah je krivica, in njih desnica je
polna daril.

Jaz pa sem hodil v svoji nedolžnosti, reši
mo in usmili se me!

Pravično sem živel, zato Te bom v zborih
hvalil, o Gospod!

Čast bodi Očetu itd.

(Sredi oltarja):

Sprejmi, sveta Trojica, daritev, ki Ti jo
darujemo v spomin trpljenja, vstajenja in vnebo¬
hoda Gospoda našega, Jezusa Kristusa, in v čast
blažene Marije vselej Device, svetega Janeza
Krstnika, svetih apostolov Petra in Pavla, njih
in vseh drugih svetnikov: naj bo njim v čast,
nam pa v zveličanje, in naj oni prosijo v nebesih
za nas, ki obhajamo njihov spomin na zemlji. Po
ravno istem Kristusu Gospodu našem. Amen.

— 282  —

Molite, bratje, da Bog, vsemogočni Oče,
milostno sprejme mojo in vašo daritev.

Sluz.  Naj sprejme Gospod ta dar iz tvojih
rok v hvalo in čast Svojega imena, tudi v našo
korist in v korist vse Svoje sv. Cerkve.

Duh.  Amen.

Tiha molitev.

Tvojemu Veličastvu, Gospod, darujemo brez¬
madežno Jagnje ter prosimo, da razvname naša
srca oni božji ogenj, ki je neizrekljivo vžgal
Srce preblažene Device Marije. Po ravnoistem
Gospodu našem, Jezusu Kristusu, Sinu tvojem, ki
s teboj živi in kraljuje v edinosti sv. Duha Bog.

Predglasje.

Duh.  Od vekomaj do vekomaj.

Služ.  Amen.

Duh.  Gospod z vami.

Sluz.  In s tvojim duhom.

Duh.  Kvišku srca!

Sluz.  Imamo jih pri Gospodu.

Duh.  Zahvaljujmo se Gospodu, svojemu
Bogu!

Sluz.  Spodobi se -in prav je to.

Duh.  Bes se spodobi in prav je, pravično
je in dobro, da se Ti zahvaljujemo vselej in

— 283

povsodi, sveti Gospod, vsemogočni Oče, večni
Bog! In da Te ob slovesnosti blažene Marije
vedno Device hvalimo, slavimo in poveličujemo.
Ki je tudi Tvojega Edinorojenega spočela po
obsenčenju svetega Duha: in je neoškodovana
na deviški slavi svetu podelila večno luč, Jezusa
Kristusa, Gospoda našega. Po katerem Tvojo
Veličastvo hvalijo angelji, molijo gospodstva in
pred Teboj trepečejo oblasti. Nebesa in nebeške
moči in blaženi serafini z združenim petjem po¬
vzdigujejo. Daj tudi našim glasovom združiti se
ž njimi, te prosimo rekoč z globoko ponižnostjo.

Svet, svet, svet si Gospod Bog vojnih trum!
Nebo in zemlja sta polna Tvoje časti. Slava Ti
na višavah! Ceščen naj bode, kateri pride v
imenu Gospodovem. Slava na višavah!

Tiha maša.

Tebe torej, usmiljeni Oče! po Jezusu Kri- *
stusu, Tvojem Sinu, Gospodu našem ponižno
molimo in prosimo, da sprejmeš in posvetiš te
darove, te daritve, to svete in prečiste žrtve,
zlasti katere Ti darujemo za Tvojo sveto kato¬
liško cerkev, da ji podeliš mir, da jo braniš in
v edinosti ohraniš in vladaš po vsem svetu; ob
enem pa tudi prosimo za Tvojega služabnika,
našega papeža N. in našega škofa N. in našega

— 284  —

cesarja N., za vse pravoverne in za spoznavalce
katoliške in apostolske vere.

Spomni se, Gospod, Svojih služabnikov in
služabnic N. N. in vseh pričujočih, katerih vero
in pobožnost poznaš, za katere Ti darujemo ali
kateri Ti darujejo ta hvalni dar za-se in za vse
svoje, za zveličanje svojih duš, za upanje zdravja
in blaginje svoje, in kateri svoje prošnje poši¬
ljajo Tebi, večnemu, živemu in pravemu Bogu.

Združeni obhajamo spomin posebno vselej
častitljive device Marije, Matere našega Boga
in Gospoda, Jezusa Kristusa, pa tudi Tvojih
svetih apostolov in mučenikov: Petra in Pavla,
Andreja, Jakopa, Janeza, Tomaža, Jakopa, Fi¬
lipa, Jerneja, Matevža, Simona in Tadeja, Lina,
Kleta, Klementa, Ksista, Kornelija, Giprijana,
Lavrencija, Krizogona, Janeza in Pavla, Kozma
in Damijana in vseh Tvojih svetnikov. Po nji¬
hovem zaslužen ju in priprošnji dodeli nam vselej
in povsodi svojo mogočno pomoč. Po istem Kri¬
stusu, Gospodu našem. Amen.

Sprejmi torej milostno, o Gospod, ta dar
Svoje pokorne in ponižne družine, daj, da mirno
preteče čas našega življenja, reši nas večnega
pogubljenja in prištej nas v vrsto Svojih izvo¬
ljenih. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.

— 285

Stori, o Gospod, da bo ta daritev v vsem
posvečena, sprejeta, potrjena, dostojna in pri¬
jetna, da se spremeni v Telo in Kri Tvo¬
jega preljubega Sina, Gospoda našega, Jezusa
Kristusa.

Povzdigovanje.

Kateri je dan pred Svojim trpljenjem vzel
kruli v Svoje svete in častite roke, povzdignil oči
proti nebu, k Tebi Bogu, Svojemu vsemogočnemu
Očetu, se Ti zahvalil, ga posvetil, razlomil in
dal Svojim učencem, rekoč: „Vzemite in jejte
vsi od tega; zakaj to je Moje Telo.“

(Duhovnik povzdigne in moli presv. hostijo.)

Takisto je vzel po večerji presveti kelih
v Svoje svete in častite roke, zahvalil se Ti
zopet, ga posvetil in dal svojim učencem, rekoč:
,,Vzemite in pijte vsi iz njega; zakaj to je kelih
Moje Krvi, novega in večnega zakona, skrivnost
vere, ki bo za vas in njih veliko prelita v od¬
puščanje grehov. Kolikorkrat bote to delali, de¬
lajte v Moj spomin.“

(Povzdigne in moli presveto Kri.)

Po povzdigovanju.

Zato se spominjamo, o Gospod, mi, Tvoji
služabniki in Tvoje sveto ljudstvo, blaženega
trpljenja, vstajenja in častitljivega vnebohoda

286

prav tega Kristusa, Tvojega Sina, našega Go¬
spoda, in darujemo Tvojemu prevzvišenemu veli¬
častvu od Tvojih dobrot in darov čisti dar,
sveti dar, neomadeževani dar, sveti hruh večnega
zveličanja.

Ozri se s potolaženim in milostjivim obličjem
na te darove, in naj Ti ugajajo tako, kakor so
Ti bili povšeči darovi, Tvojega pravičnega slu¬
žabnika Abelna in našega očaka Abrahama,
kakor Ti je bila ljuba sveta daritev in brez¬
madežna žrtev, katero ti je daroval Tvoj veliki
duhovnik Melkisedek.

Ponižno Te prosimo, vsemogočni Bog, da
ukažeš Svojemu angelu prinesti te darove na
visoki oltar pred Svoje božje veličastvo, da bo¬
demo vsi, kar se nas bode vdeležilo tega oltarja
in zavžilo presveto Telo in Kri Tvojega Sina,
polni nebeškega blagoslova in milosti. Po ta¬
istem Kristusu, Gospodu našem. Amen.

(Potem mašnik moli za verne mrtve):

Spomni se, o Gospod, tudi Svojih služabnikov
in služabnic N. M., ki so pred nami z zname¬
njem vere legli k večnemu počitku. Dodeli,
prosimo Te, o Gospod, vsem, kateri v Kristusu
spe, tolažbo, mir in večno luč. Po taistem Kri¬
stusu, Gospodu našem. Amen.

287  —

Pa tudi nas grešnike in Svoje služabnike,
ki zaupamo v obilno Tvoje usmiljenje, uvrsti v
družbo svetih apostolov in mučenikov, Janeza,
Stefana, Matije, Barnaba, Ignacija, Aleksandra,
Marcelina, Petra, Felicite, Perpetve, Agato, Lu¬
cije, Neže, Cecilije, Anastazije in vseh Svojih
svetnikov; sprejmi nas v njihovo družbo ne za¬
voljo naših zaslug, ampak zavoljo Svojega usmi¬
ljenja. Po Kristusu, Gospodu našem, po katerem
o Gospod, vedno vse dobro ustvarjaš, uživljaš,
posvečuješ in nam deliš. Po Njem, ž Njim in v
Njem imaš Ti, o Bog, Oče vsegamogočni, v edi¬
nosti Svetega Duha vso čast in slavo na ve¬
kov veke.

Sluz.  Amen.

Oče naš.

Duh.  Molimo:

Iver nas opominjajo zveličavne zapovedi in
nas je poučila božja naredba, si upamo moliti:

Oče naš! kateri si v nebesih. Posvečeno
bodi Tvoje ime, pridi k nam Tvojo kraljestvo,
zgodi se Tvoja volja, kakor v nebesih, tako na
zemlji. Daj nam danes naš Všakdanji kruh in
odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpu¬
ščamo svojim dolžnikom, in nas no vpelji v
skušnjavo.

288

Sluz.  Temveč reši nas hudega.

Duh.  Amen.

Prosimo, o Gospod, reši nas vsega zlega,
preteklega, sedanjega in prihodnjega in dodeli
nam na priprošnjo blažene in vselej Device Ma-
riie, Matere Božje, in Svojih svetih apostolov
Petra in Pavla, Andreja in vseh svetnikov mi¬
lostljivo mir v naših dnevih, da bodemo po Tvoji
usmiljenosti vedno prosti greha in obvarovani
vsake nezgode. Po ravno tem Gospodu našem,
Jezusu Kristusu, Tvojemu Sinu, k s Teboj
živi in kraljuje v edinosti Sv. Duha, Bog od ve¬
komaj do vekomaj.

Sluz.  Amen.

Duh.  Mir Gospodov bodi vedno z vami.

Sluz.  In s tvojim duhom.

(Izpusti odlomek hostije v kelih, rekoč):

To zedinjenje in posvečenje Telesa in Krvi
Gospoda našega, Jezusa Kristusa, bodi nam
vsem, kateri Ga prejmejo, v večno življenje.
Amen.

Jagnje Božje.

Jagnje Božje, ki 'odjemlješ grehe sveta,
usmili se nas!

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta,
usmili se nas!

— 289  —

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta,
daj nam svoj mir!

Pred zavživanjem.

Gospod Jezus Kristus, ki si dejal Svojim
apostolom: Mir vam zapustim, Svoj mir vam
dam, ne glej na moje pregrehe, ampak na vero
Svoje Cerkve in utrdi jo po svoji sveti volji
vedno bolj v miru in v edinosti, ki živiš in
kraljuješ kot Bog na veke. Amen.

Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga, ki
si po Očetovi volji s pomočjo sv. Duha svet s
Svojo smrtjo odrešil, reši me s tem Svojim pre¬
svetim Bešnjim Telesom in Rešnjo Krvjo vseh
mojih pregreh in vsega hudega; daj, da vselej
zvesto izpolnjujem Tvoje zapovedi in da se
nikdar ne ločim od Tebe, ki s taistim Bogom
Očetom in Sv. Duhom živiš in kraljuješ vekomaj.
Amen.

Vzivanje Tvojega Telesa, o Gospod Jezus
Kristus, katero se jaz nevrednež drznem prejeti,
naj mi ne povzroči sodbe in pogube, ampak
naj mi bo po Tvoji milosti bramba in zdravilo
za dušo in Telo; ki živiš in kraljuješ z Bogom
Očetom v edinosti Svetega Duha, Bog od ve¬
komaj do vekomaj. Amen.

Šmarnice. 19

— 290  —

Nebeški kruh bom prejel in klical Gospo¬
dovo ime!

Zavživanje.

O Gospod! nisem vreden, da greš pod mojo
streho, ampak reci le z besedo in ozdravljena
bo moja duša. (Trikrat)

Telo našega Gospoda Jezusa Kristusa naj
ohrani mojo dušo v večno življenje. Amen.

(Nato prejme Telo Gospodovo.)

Kako naj povrnem Gospodu vse, kar mi je
dal? Kelih zveličanja bodem vzel in klical Go¬
spodovo ime. V hvalnih pesmih bom klical Go¬
spoda in varen bom pred svojimi sovražniki.

Kri Gospoda našega, Jezusa Kristusa, naj
ohrani mojo dušo v večno življenje.

(Prejme sv. Režejo Kri.)

Kar smo z usti prejeli, o Gospod, naj za-
vžijemo s čistim srcem, in častni dar naj nam
bo v večno zdravilo.

Tvoje Telo o Gospod, katero sem zavžil in
Tvoja Kri, katero sem pil, naj vedno ostane v
mojem srcu in stori, da izgine vsak madež greha
iz mene; saj so me pokrepčale čiste 'in svete
skrivnosti, ki živiš in kraljuješ na vekov veke.
Amen.

— 291 —

Po zavživanju.

(Vis. pes. 2.)  V senci njega, ki ga ljubim,
sem sedela in njegov sad je sladek mojemu grlu.

Duh.  Gospod z vami.

Sluz.  In s tvojim duhom.

Duh.  Molimo: Z božjimi darovi pokrepčani
te ponižno prosimo, o Gospod: da na priprošnjo
blažene Device Marije, katere praznik prečistega
Srca pobožno praznujemo, rešeni sedanjih ne-
varnostij, dosežemo veselje večnega življenja. Po
Gospodu našem Jezusu Kristusu, Sinu tvojem,
ki s teboj živi in kraljuje v edinosti sv. Duha,
Bog vekomaj.

Služ.  Amen.

Duh,  Gospod z vami.

Sluz.  In s tvojim duhom.

Duh.  Odidite, maša je končana!

Služ.  Hvala Bogu!

Duh.  Naj ti bo po godu, o sveta Trojica,
opravilo moje podložnosti in naj Ti bo prijetna
daritev, katero sem jaz nevredni človek opravil
pred očmi Tvojega veličastva; meni pa in vsem,
za katere sem jo daroval, naj bo v zveličanje.
Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog: Oče, Sin
in Sveti Duh.

Služ.  Amen.

19 *

— 292

Zadnji evangelij.

Duh.  Gospod z vami.

Sluz.  In s tvojim duhom.

Duh.  Začetek svetega evangelija po Janezu.

Sluz.  Slava Ti, o Gospod!

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila
pri Bogu in Bog je bila Beseda. Ta je bila v
začetku pri Bogu. Vse je po nji storjeno in brez
Nje ni nič storjenega, kar je storjenega, V
nji je bilo življenje in življenje je bilo luč
ljudij. In luč v temi sveti in tema je ni raz¬
umela. Bil je človek od Boga poslan, kateremu
je bilo ime Janez. Ta je prišel v pričevanje, da
je pričeval o luči, da bi vsi po njem verovali.
On ni bil luč, ampak le prišel, da bi pričeval
o luči. Bila je prava luč, katera razsvetli vsa¬
kega človeka, ki pride na ta svet. Na svetu je
bil in svet je po Njem storjen in svet ga ni
spoznal. V svojo lastnino je prišel in njegovi
ga niso sprejeli. Kolikor pa jih ga je sprejelo,
jim je dal oblast božjim otrokom biti, njim, ka¬
teri verujejo v njegovo ime, ki niso iz krvi, ne
iz volje'mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga
rojeni. In Beseda je meso postala in je med nami
prebivala (in videli smo njeno čast, kakor čast
edinorojenega od Očeta) polna milosti in resnice.

S luž.  Hvala Bogu!

Lavretanske litanije.

(Odpustek 300 dni vsakikrat).

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Bog Oče nebeški,

Bog Sin, Odrešenik sveta,

Bog sveti Duh,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Sveta Marija,

Sveta Mati Božja,

Sveta devic Devica,

Mati Kristusova,

Mati milosti Božje,

Mati prečista,

Mati brez madeža,

Mati nedolžna,

Mati presveta,

Mati ljubezniva,

Mati prečudna,

Mati našega Stvarnika,

Mati našega Odrešenika,

usmili

nas!

za nas Boga prosi!

— 594  —

Devica modra,

Devica častitljiva,
Devica hvale vredna,
Devica mogočna,

Devica usmiljena,
Devica verna,

Podoba pravice,

Sedež modrosti Božje,
Začetek našega veselja,
Posoda duhovna,

Posoda časti vredna,
Posoda vse svetosti,
Skrivnostna roža,

Turn kralja Davida,
Turn slonokoščeni,

Hiša zlata,

Skrinja miru in sprave,
Vrata nebeška,

Zgodnja danica,

Zdravje bolnikov,
Pribežališče grešnikov,
Tolažnica žalostnih,
Pomoč kristjanov,
Kraljica angelov,
Kraljica očakov,
Kraljica prerokov,
Kraljica apostolov,

za nas Boga prosi!

— 295  —

N

p

a

50

oa

td

o

aq

50

Kraljica mučenikov,

Kraljica spoznavavcev,

Kraljica devic,

Kraljica vseh svetnikov,

Kraljica brez madeža izvirnega
greha spočeta,

Kraljica presvetega rožnega
venca.

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ; zanesi
nam, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ; usliši
nas, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ; usmili
se nas, o Gospod!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče naš i. t. d. Ceščena Marija i. t. d.

Molitve.

1. K presvetemu Rešnjemu Telesu.

(Kadar je izpostavljeno.)

V. Kruh z nebes si jim dodelil. (Aleluja.)

O. Kateri ima vso sladkost v sebi. (Aleluja.)

— 296

Molimo.

0 Bog! ki si nam v prečudnem zakramentu
spomiu svojega trpljenja zapustil, daj nam, te
prosimo, svete skrivnosti tvojega telesa in tvoje
krvi tako častiti, da sad tvojega odrešenja vedno
v sebi občutimo. (Ki živiš in kraljuješ z Bogom
Očetom v edinosti svetega Buha Bog vekomaj.
Amen.)

2. K sveti Devici, Materi Mariji.

Pod tvojo pomoč pribežimo, o sveta Božja
porodnica; ne zavrzi naših prošenj v naših po¬
trebah, temuč reši nas vselej vseh nevarnosti.
O častitljiva in blažena Devica, naša gospa naša
srednica, naša besednica, naša pomočnica! S svo¬
jim Sinom nas spravi, svojemu Sinu nas pri¬
poroči, svojemu Sinu nas izroči!

V. Prosi za nas, sveta Božja porodnica:

O. Da bomo vredni obljub Kristusovih.

Molimo.

Dodeli nam, svojim služabnikom, prosimo,
Gospod Bog, da vedno zdravje na duši in na
telesu uživamo, in da bomo po častitih prošnjah
presvete Marije vselej Device sedanjo žalosti
rešeni in večnega veselja deležni.

— 297

3. K sveti Devici, Materi Mariji.

(Od. 1. adventne nedelje do Božiča.)

Usmiljena mati Zvoličarjeva, ki ostaneš
vrata nebeška in zgodnja danica, pomagaj
ljudstvu, ki je padlo, pa želi vstati; ti, ki si
svojega stvarnika prečudno rodila, devica prej
in potlej ostala, ko si iz Gabrielovih ust sprejela
češčenje, usmili se grešnikov!

V. Angel Gospodov je oznanil Mariji.

O. In je spočela od svetega Duha.

Molimo.

Milost svojo, prosimo te, o Gospod, v naša
srca vlij, da, ki smo po angelovem oznanjenju
spoznali včlovečenje Kristusa, tvojega Sina, po
njegovem trpljenju in križu dosežemo častitljivo
vstajenje.

(Od Božiča do Svečnice.)

Usmiljena Mati Zveličarjeva, ki ostaneš vrata
nebeška in zgodnja danica, pomagaj ljudstvu, ki
je padlo, pa želi vstati; ti, ki si svojega stvar¬
nika prečudno rodila, Devica prej in potlej
ostala, ko si iz Gabrielovih ust sprejela češčenje,

V. Po porodu si Devica čista ostala.

O. Prosi za nas, Božja porodnica!

— 298  —

Molimo.

Bog, ki si po rodovitnem devištvu svete
Marije dodelil človeškemu rodu dar večnega
zveličanja, daj, prosimo, da njo za nas prositi
občutimo, po kateri nam je sreča došla prejeti
življenja začetnika, Gospoda našega Jezusa Kri¬
stusa, Sina tvojega.

(Od Svečnice do Velikega četrtka.)

Bodi češčena, nebes kraljica, češčena angelov
gospa; češčena ti, ki si svetu pravo luč rodila!
Bodi pozdravljena, Devica častita, mimo vseh
lepa; bodi pozdravljena, preljubozniva, in prosi
za nas Kristusa!

V. Hvalimo te, Devica presveta.

O. Daj nam moč zoper sovražnike tvoje.

Molimo.

Dodeli, milostljivi Bog, brambo naši slabosti,
da, ki obhajamo spomin svete Božje porodnice,
s pomočjo njenih prošenj vstanemo od svojih
grehov.

(Od Velike sabote do 1. nedelje po Binkoštih.)

Veseli se, kraljica nebeška, aleluja! Kate¬
rega si zaslužila nositi, aleluja! je vstal od
smrti, kakor je rekel, aleluja! Prosi za nas
Boga, aleluja!

299  —

V. Veseli in raduj se, Devica Marija, aleluja!

O. Ker je Gospod res vstal, aleluja!

Molimo.

O Bog, ki si po vstajenju svojega Sina
Gospoda našega Jezusa Kristusa svet razveselil;
dodeli, prosimo, da po njegovi Materi Devici
Mariji dosežemo veselje večnega življenja.

(Od 1. nedelje po Binkoštih do 1. adventne nedelje.)

Češčena bodi, kraljica, mati milosti, živ¬
ljenje, sladkost in upanje naše, bodi češčena! K
tebi vpijemo zapuščeni Evini otroci; k tebi zdi¬
hujemo žalostni in objokani v tej solzni dolini.
Oh, obrni tedaj, naša pomočnica! svoje milost¬
ljive oči v nas; in pokaži nam po tem revnem
življenju Jezusa, blaženi sad svojega telesa: o
milostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija!

V. Prosi za nas, sveta Božja porodnica.

O. Da bomo vredni obljub Kristusovih.

Molimo.

Vsemogočni večni Bog! ki si dušo in telo
častite Device Matere Marije, da bi vredno bi¬
vališče tvojega Sina biti zaslužila, s pomočjo
svetega Duha pripravil, daj, da bomo, ki se

300 —

njenega spomina veselimo, po njenih milostljivih
prošnjah prihodnjega zlega in večne smrti rešeni.

4. K svetemu Jožefu.

Glejte, zvesti in modri hlapec, katerega je
postavil Gospod čez svojo družino.

V. Prosi za nas, sveti Jožef!

O. Ida bomo vredni obljub Kristusovih.

Molimo.

Naj nam, prosimo te, o Gospod, zasluženje
ženina tvoje presvete Matere Marije pomaga, da,
česar naša slabost ne premore, nam bode po
njegovih prošnjah dodeljeno.

5. Za vse potrebe.

Gospod! ponižno te prosimo, razveži po svoji
milosti naših grehov vezi, in ohrani po prošnjah
svoje izvoljene matere ljube Device Marije in
vseh svojih svetnikov nas svoje služabnike, našo
dobrotnike in naše pohištvo v vsi svetosti; očisti
tudi vso našo rodovino in naše prijatelje hudobe
in grehov, in napolni jih z lepimi čednostmi;
dodeli nam mir in zdravje, odvrni od nas vidne
in nevidne sovražnike, in odženi vse hude želje;
daj nam zdravo vreme in dobro letino, skazi
milost našim prijateljem, in obvaruj to duhovnijo

— 301

z vsemi, ki v njej prebivajo, kuge, lakote, vojske,
ognja, potresa, povodnji, in dodeli milostljivo
vsem vernim kristjanom, živim in mrtvim, v
nebeškem kraljestvu večno življenje, mir in
pokoj. Obvaruj našega papeža I., našega škofa I.,
našega cesarja L, in vso našo duhovsko in de¬
želsko gosposko, in vse krščansko ljudstvo vseli
nadlog in vsega zlega. In tvoj blagoslov pridi
z nebes za nas, in bodi vselej nad nami. Po
Gospodu našemu Jezusu Kristusu, Sinu tvojem,
ki s teboj živi in kraljuje v edinosti svetega
Dulia Bog vekomaj. Amen.

V. Božja pomoč ostani vselej pri nas.

O. Amen.

Oče naš i. t. d. Oeščena Marija i. t. d.

(petkrat).

Dan

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

Stran

1

11

19

28

37

47

55

63

72

80

89

98

107

117

127

135

144

154

162

173

183

192

201

209

Kazalo.

Vsebina

Srce Marije.

češčena Marija in Marijno Srce . . .

Ponižnost Srca Marije.

Lepota Srca Marije.

Moč Srca Marije.

Pogumno Srce.

Radodarno Srce.

Čistost Srca .

Materna ljubezen Srca.

Usmiljenost Srca.

Bogu posvečeno Srce.

Vestno Srce.

Boga ljubeče Srce.

Srce vere veselo.

Hvaležno Srce.

Materno blaženo Srce.

Konservativno Srce.

Ljudoniilo Srce.

Kakor skala trdno Srce.

Materno Srce.

Katoliško Srce.

Marijno Srce daje vid slepcem . . .

Marijno Srce ogreva mrzla srca . .
Marijno Srce razruši verige satanove .

Dan Vsebina Stran

25 SrcoMarije pomaga vzdigniti skrite zaklade 216

26 Marjjno' Sree izprosi zdravja bolnikom . 223

27 Marijno Srce pomiri nepokojna srca . . 232

28 Srce Marije varuje v boju.239

29 Srce Marije tolaži žalostna srca . . . 247

30 Marijno Srce pripomaga k srečni zadnji uri 255

31 Srce Marije vodi k Srcu Jezusovemu . . 263

Sveta maša.272

Lavretanske litanije.293

Molitve.295

\