Lara Unuk Sto let po maloazijski katastrofi: odmevi v literaturi V članku bom najprej predstavila zgodovinske okoliščine, ki so spodbudile nastanek književnih del, povezanih z maloazijsko katastrofo. Prva dela, ki so nastala na temo dogajanja med grško-turško vojno ob razpadu osmanskega cesarstva, internacije v turških delovnih taboriščih in poti vanje, samih spopa- dov, begunstva in izmenjave prebivalstva med državama, so sovpadla s časom, ko se je v grški književnosti uveljavljala zvrst romana. Prvo tovrstno delo, na- pisano slabo leto po dogajanju in na podlagi lastne izkušnje, je bil Venezisov roman Številka 31328, sledila mu je povest Stratisa Dukasa Zgodba nekega uje- tnika, zapisana na podlagi pričevanja druge osebe, in kasneje romani Stratisa Mirivilisa, Dido Sotiriu, Kozmasa Politisa, Ree Galanaki in drugih. Čeprav se je zgodovinsko dogajanje samo ohranilo v grškem kolektivnem spominu kot neizbrisna travma, pa se begunski izkušnji takrat še ni uspelo integrirati vanj. Kljub temu so dela na to tematiko sporadično nastajala vse do danes, ko zani- manje zanjo ponovno oživlja in generacija vnukov romane tematsko navezuje na družinske spomine. V prvem razdelku si bom ogledala zgodovinsko in kulturno ozadje, iz ka- terega črpajo fikcijski prikazi maloazijske katastrofe in z njo povezanih mo- mentov. Poznavanje zgodovinskih, političnih in kulturnih razmer, skupaj z ohranjenimi dokumentarnimi pričevanji o usodah posameznikov, skupnosti, krajev, namreč omogoča globlje razumevanje teh literarnih del in kompleks- nejšo bralsko izkušnjo. Drugi razdelek bo vključeval kratki pregled literature o maloazijski kata- strofi, predvsem del, ki so jih pisali modernisti iz generacije tridesetih in nji- hovi sodobniki, dotaknil pa se bo tudi obstoja sodobnih romanov, ki pogosto izražajo medgeneracijsko travmo potomcev maloazijskih beguncev. V nave- zavi na ugotovitve Petra Mackridgea bom predstavila nekatere značilnosti šir- šega krovnega pojma izgnanske literature, v katero književnost o maloazijski DOI: https://doi.org/10.4312/keria.25.2.33-48 Keria_2023-2_FINAL.indd 33 27. 02. 2024 07:59:32 34 Lara Unuk katastrofi lahko vsaj deloma uvrščamo, saj so o tej izkušnji vse do 90. let prete- žno pisali pisatelji, ki so jo tako ali drugače izkusili na lastni koži. Nazadnje se bom dotaknila vse večje prisotnosti teme maloazijske kata- strofe v grški množični pop kulturi: v žanrskih romanih, filmih, nadaljevan- kah in grafičnih romanih se srečujemo bodisi z idealizirano, orientalizirano ikonografijo ali z bolj realističnim prikazom, ki vključuje teme družinskih ko- renin in medgeneracijskih travm.  ZGODOVINSKO IN KULTURNO OZADJE PISANJA O MALOAZIJSKI KATASTROFI Sto let po grškem porazu v ozemeljski vojni za maloazijsko obalo razpadajo- čega osmanskega cesarstva je v grški kulturni zavesti še vedno živ spomin na pretres in strahote, ki so sledili vojaški zmagi mladoturkov pod vodstvom Ke- mala Mustafe Atatürka. Njihov simbol v literaturi in filmih je podoba goreče Smirne, cvetočega kozmopolitskega mesta, v katerem so se septembra 1922 odvijali prizori kot iz Dantejevega pekla. Medtem ko je mesto gorelo, so se Grki in Armenci, med katerimi so bili razen prebivalcev mesta tudi begunci iz kmečkega zaledja, tesno nagnetli v pristanišču in se obupani metali v vodo, da bi ušli pokolu in zubljem požara. Ladje zahodnih sil, ki so bile še malo prej zaveznice grške države na njenem osvajalskem pohodu v Anatolijo in za katere so si prebivalci mesta predstavljali, da jim bodo zagotovile varnost, so opazovale dogajanje z morja, ne da bi se kakor koli vmešale. Na eni izmed njih je po poročilih očividcev pričel igrati orkester, ki naj bi prekril krike morjenih civilistov. Čolni z begunci so se prevračali, tistim, ki so se skušali povzpeti na prenapolnjene ladje, so mornarji sekali roke, čim so se oprijeli ograje, ker so se bali, da jih bo poblaznela množica potopila. Ni znano točno število žrtev ob uničenju Smirne, gotovo pa je v tistih dneh umrlo več deset tisoč ljudi. Požig Smirne, ki jo je le tri leta prej, leta 1919, potem ko so zahodni za- vezniki v prvi svetovni vojni porazili osmansko cesarstvo, v začasno upravo prejela grška država in v kateri so Grki (tako avtohtoni kot na novo priselje- ni v obdobju grškega upravljanja) najverjetneje predstavljali dobro polovico prebivalstva v sicer etnično mešanem mestu, kjer so z njimi sobivali še Turki, Židje, Armenci in Levantinci, se je v grškem kolektivnem spominu ohranil kot neizbrisna travma, h kateri se v literaturi vse do danes intenzivno vračajo nove generacije piscev in scenaristov. Požig Smirne je bil kulminacijska točka zaporedja dogodkov, ki jih v zgo- dovinopisju in občem diskurzu združujejo pod dežnikom oznake maloazijska katastrofa. Ta se prične z uničujočim porazom grške vojske avgusta 1922 in polomijo njenega nesmiselnega osvajalskega pohoda proti Ankari, nadaljuje pa s kaotičnim begom vojakov in javnih uslužbencev ne le iz Smirne, ampak Keria_2023-2_FINAL.indd 34 27. 02. 2024 07:59:32 35Sto let po maloazijski katastrofi tudi iz drugih obalnih maloazijskih mest, kot sta bila pretežno grški mesti Aj- valí in Vurlá. Medtem ko so se predstavniki grške države panično pripravljali na beg, so domačinom, ki so si od vojske obetali zaščito, prepovedali vsakršne poskuse pobega, prepustili so jih usodi in krvavemu maščevanju turških para- vojaških četašev (çetes) ter organiziranih Atatürkovih sil. Potem je turška vojska vpoklicala, ker so bili formalno še vedno turški dr- žavljani, vse za delo sposobne grške in armenske moške med 18. in 45. letom, ki so jih v nadaljevanju kot ujetnike odgnali na pohode smrti v notranjost Azije. Na teh pohodih so jih zdesetkale bolezni, žeja, lakota, izčrpanost in sis- tematično ubijanje ujetnikov s strani stražarjev. Redke preživele so na koncu pripeljali na prisilno delo v delovna taborišča, amele taburu, češ da bodo po- magali ponovno sezidati državo, ki so jo prej rušili. Po večmesečnih pogajanjih so Turčija, zahodne sile in Grčija, ki jo je za- stopal Elefterios Venizelos, poleti 1923 podpisale lozanski mirovni sporazum, ki je dokončno urejal vprašanje novih turških mej in delitve otomanskega oze- mlja. V letu 1923 se je odigral še zadnji prizor maloazijske katastrofe – obve- zna izmenjava prebivalstva med na novo začrtanima, sodobnima nacional- nima državama. Ta izmenjava naj bi Grčiji in Turčiji poleg etnične in verske čistosti zagotavljala tudi mir in red v državi, saj sta obe strani ena drugi očitali krvoločnost in kršenje dogovorov. Jusuf Kemal beg je kot zastopnik turške države v pogovoru z angleškim lordom Curzonom (predstavnikom zahodnih sil – Anglije, Francije in Italije) 18. marca 1922 rekel: »... Mi si želimo trajni mir in zato se bomo z izmenjavo [prebivalstva] zaščitili mi pred njimi in oni pred nami. Grki pa, ki ostajajo na naših tleh, imajo drugačne zamisli: ʻNekega dne bomo razdelili Turčijo in del, na katerem tukaj živimo, bomo odvedli tja [v Grčijo]’ ...«1 Glavni kriterij pripadnosti grški ali turški državi pri izmenjavi ni bil jezik ali samoopredelitev, temveč veroizpoved, po kateri so delili prebivalstvo že v osmanskem obdobju. Tako se je pogosto dogajalo, da so v Grčijo z izmenjavo prihajali turško govoreči pravoslavci ali pravoslavni pripadniki drugih etnič- nih manjšin, predvsem Armenci, kolikor jih je preživelo genocid, hkrati pa so iz nje odhajali grško govoreči muslimani pa tudi Cigani in krečanski Turki, ki so bili najverjetneje večinoma islamizirani domačini. Iz izmenjave so bili iz- vzeti prebivalci Konstantinopla in egejskih otokov Imvrosa (danes tur. Gökçe- ada) in Tenedosa (Bozcaada) ter muslimanski prebivalci Zahodne Trakije. Po maloazijski katastrofi se je kulturno-ekonomska podoba grške države povsem spremenila. Država, ki je bila finančno še prizadeta od spodletelega vojaškega pohoda, ni imela sredstev in kapacitet za nastanitev skoraj milijona in pol beguncev in izgnancev. Prav zato Grčija septembra 1922 ni poslala ladij, 1 Aktar, »Το πρώτο έτος της ελληνοτουρκικής ανταλλαγής πλυθησμών: Σεπτέμβριος 1922–Σε- πτέμβριος 1923«. Keria_2023-2_FINAL.indd 35 27. 02. 2024 07:59:32 36 Lara Unuk ki bi pomagale pri evakuaciji beguncev, temveč je celo pod grožnjo hudih sankcij prepovedala pomagati tujim državljanom pri vstopu v Grčijo. Tako je bil šok za pribežnike iz Male Azije dvojen: ne le, da so bili okrutno izvrženi iz svoje stare domovine, kjer so za seboj puščali domove, premoženje, spomine in mrtve ter pogrešane bližnje, temveč jih je tudi nova domovina ogoljufala, še preden so stopili na njena tla, in jih po desetletjih propagande in podžiganja nacionalističnih nazorov prepustila same sebi. Tudi kasneje, že v Grčiji, so bili mnogi izmed njih prisiljeni živeti veliko skromneje, kot so bili vajeni, brez lastnih trgovin, obrti ali posesti. Za aklimatizacijo skupin beguncev v novo okolje ni bilo brez pomena, od kod so prihajali. Grki iz notranjosti Azije so bili bolj asimilirani s turškimi sosedi, pogosto niso več znali grško, zaradi oddaljenosti od morja niso imeli toliko priložnosti za stik z drugimi kulturami in trgovino. Manj so se jih dota- knile vojne grozote, ravno zato pa so doživljali izkoreninjenje še bolj drama- tično in boleče.2 Ob odhodu se je marsikdo izmed njih ganjeno poslavljal od sovaščanov drugih narodnosti. Prebežnikom z obal Male Azije, iz mest Smirna (danes Izmir), Ajvali (tur. Ayvalık), Ajdini (tur. Aydın), Çanakkale, Halikarnas (danes Bodrum), Prusa (danes Bursa) idr., je bilo po vseh strahotah, ki so jih doživeli, lažje zapustili domovino, odnosi s Turki so bili v teh krajih po pohodih obeh vojsk hudo na- peti in pobeg se je zdel edina racionalna izbira. Poleg tega so imeli v zadnjem stoletju pred katastrofo živahne trgovske in kulturne stike z Lezbosom, ki leži nasproti Ajvalija in je bil grški državi priključen l. 1912. Zaradi fizične in kul- turne bližine so Grki na nasprotnih obalah Egejskega morja občutili, da živijo v enotnem egejskem prostoru. V času, ko je Grčija navdušeno kultivirala t. i. »veliko idejo« (μεγάλη ιδέα), ekspanzivno doktrino, po kateri bi grška država po zaključenem procesu osamosvajanja zaobjemala bolj ali manj vsa področja, ki so kdaj v antiki ali Bizancu pripadala grškim državnim tvorbam, mdr. vso Malo Azijo in južni Balkan, so grški nacionalisti spodbujali in olajševali prise- ljevanje delavcev in študentov iz tedanje Grčije v maloazijska, pretežno grška mesta, mdr. Ajvali, ki je posledično rasel in se bogatil ter postajal vse bolj grški. Že med prvo svetovno vojno so se grški begunci z obale Male Azije zatekli v Mitileno, kjer so bili toplo sprejeti.3 V literaturi motiv prvega pregnanstva srečamo v romanu Eolska zemlja Iliasa Venezisa, ki je slovenskim bralcem na voljo v prevodu Lina Legiše. Z Lezbosa so v smirnske in ajvališke šole priha- jali učitelji in širili poznavanje antične kulture, ki je bila v skladu s koncep- tom »velike ideje« organsko povezana z nacionalistično ideologijo. Takšnega učitelja v tukaj objavljenem odlomku iz romana V soseski Hadzifrangu opi- suje pisatelj Kozmas Politis. V zadnjem stoletju pred maloazijsko katastrofo 2 Κακαμπούρα, »Ο μικρασιαtiκός ξεριζωμός«, 455. 3 Καλαργάλης, Η Λεσβιακή Άνοιξη, 25–26. Keria_2023-2_FINAL.indd 36 27. 02. 2024 07:59:32 37Sto let po maloazijski katastrofi je intelektualno in kulturno povezovanje med Anatolijo in Lezbosom pote- kalo zelo živahno, učitelji, novinarji, literati in slikarji so marsikdaj delovali na obeh straneh Egejskega morja, knjige lezboških avtorjev pa so se pogosto tiskale v Smirni, saj Mitilena dolgo ni imela lastne tiskarne.4 Tako je veliko beguncev iz teh krajev za vedno ostalo na Lezbosu, kjer so se tako ali tako počutili kot del skupnosti. Na Lezbosu so se po l. 1923 znašli tudi pomembni pisatelji Ilias Venezis, Stratis Mirivilis, Fotis Kondoglu in Stratis Dukas, ki so pisali o tematiki malo- azijske katastrofe in sodelovali pri kulturnem preporodu, t. i. lezboški pomla- di, sodijo pa tudi med glavne predstavnike literarne skupine, poimenovane generacija tridesetih let. Največ izmenjanih prebivalcev je država poslala v Solun in zaledje, v za- puščene turške vasi, ali celo na še nenaseljena območja, tako kot v tukaj obja- vljenem odlomku iz Venezisove Spokojnosti, ki se sicer dogaja v Atiki. Lokalno prebivalstvo v Grčiji jih marsikje ni sprejelo odprtih rok, sploh zaradi slabe ekonomske situacije po vojni, to pa so še otežile tudi težave s sporazumeva- njem, kadar prišleki niso bili grško govoreči. »Παλαιοελλαδίτες«, Grki, živeči v osrednji celinski Grčiji,5 so jih zmerjali s »τουρκόσποροι« (»turško seme«), prišleki pa so bili pogosto šokirani nad revščino in preproščino, s kakršno so se srečali v Grčiji. Njihova travmatična izkušnja izkoreninjenja, pokola in iz- daje ni bila del kolektivnega spomina grškega naroda, sami so morali izumiti način, kako se spopasti z morami preteklosti in s preživetjem v nenaklonje- nem okolju. Maloazijski intelektualci so že v dvajsetih letih začutili pomen ohranjanja spomina in se lotili zbiranja pričevanj o izkušnji nasilnega pregona iz domo- vine. Ilias Venezis je leta 1924 po nagovoru Stratisa Mirivilisa, ki je verjel, da mora sodobna proza obravnavati aktualne in protivojne teme, začel v lezboški reviji Zvon (Καμπάνα) v nadaljevanjih objavljati roman Številka 31328, avtobi- ografsko, literarizirano pripoved o pohodu smrti in izkušnji delovnega tabori- šča. Stratis Dukas se je kot novinar pogovarjal s prebežniki iz Male Azije in za- pisoval njihova ustna pričevanja. V okolici mesta Katerini si je l. 1925 zapisal pripoved turško govorečega pastirja Kazakogluja, ki si je rešil življenje s tem, da se je preoblekel v Turka. Na njeni podlagi je Dukas napisal povest Zgodba nekega ujetnika, ki je izšla l. 1929. Ker je skušal slediti skrajno preprostemu slogu ustne naracije, ki ob upovedovanju travme postane še bolj pretrgana in odsekana, jo je zapisal v posebnem, modernem stilu, ki med literarnimi zgo- dovinarji še dandanes velja za inovativnega. Med zbiralci pričevanjskega gradiva izstopa Melpo Logoteti-Merlier, ki je, čeprav se je rodila v Grčiji, odraščala v Konstantinoplu. Bila je muzikologinja 4 Prav tam, 26 5 Dobesedno »stari Grki«. V odlomku iz romana Stoletje labirinta Ree Galanaki sem besedo za- radi konteksta prevajala s »celinski Grki«, saj tam nastopajo tudi Krečani in otoški Grki. Keria_2023-2_FINAL.indd 37 27. 02. 2024 07:59:32 38 Lara Unuk in etnologinja, ustanoviteljica Arhiva tradicionalne glasbe, ki se je kasneje pre- imenoval v Center za maloazijske študije. Med terenskim delom zapisovanja in snemanja maloazijskih in traških ljudskih pesmi konec dvajsetih let se je odločila, da bo začela zapisovati tudi pričevanja beguncev. Dlje ko so živeli od zahodne obale, ki jo je dobro poznala, bolj presenetljive in nove obraze Male Azije so razgrinjali pred njo. Pričevanjsko gradivo je skupaj s sodelavci zbirala od leta 1930 pa vse do 1975 in ga urejala po zemljepisnem ključu, izbor pa je izdala v zajetni antologiji z naslovom Eksodos, ki je neizčrpni vir informa- cij o maloazijskem grškem idiomu, zgodovini in etnologiji. S svojim arhivom in delom je Melpo Merlier utrla pot za proučevanje maloazijske tradicije kot znanstvene discipline. Proučevanje strukture ustnih pričevanj o travmatični izkušnji veliko pove o jezikovnih in stilističnih mehanizmih, ki omogočajo ali ovirajo ubeseditev travmatičnih in zato neizrekljivih doživetij. V ustnih pričevanjih najdemo pa- ralele z načinom pripovedovanja v zgoraj omenjenih romanih Venezisa in Du- kasa, z njuno odsekano periodo in prehajanjem h kolektivnemu naratorju ob najbolj travmatičnih dogodkih.6 Skozi preprosta ustna pričevanja pridobimo kontekst in spoznamo realije, ki nam omogočijo globlje poznavanje posame- znih romanov. Ustna pričevanja so tudi skoraj edini vir poznavanja življenja v ruralni Aziji. MALOAZIJSK A K ATASTROFA V KNJIŽEVNOSTI Po propadu politične »velike ideje«, ki je do tedaj predstavljala eno močnejših gibal grškega duhovnega življenja in je zalagala literarno produkcijo z državo- tvornimi, zgodovinskimi in etnografskimi temami, in po prihodu beguncev iz pokrajin, za katere je postalo jasno, da niso več in nikoli več ne bodo grške, so zavladali negotovost, defetizem in politična polarizacija. Vojaški poraz, ki ni prinesel nič drugega kakor fizične poškodbe, psihične travme in ekonomske izgube, je bil še svež spomin, tako kot predhodni doživetji prve svetovne vojne in balkanskih vojn. Vendar je na literarnem prizorišču kmalu zavel nov veter: izobraženi mladi intelektualci so z zahoda prinašali vesti o novih literarnih tokovih in tehnikah, o modernizmu, futurizmu, nadrealizmu, ekspresionizmu, prišleki iz Anatolije pa svojo lastno, ljudsko tradicijo in nostalgijo. Nova literarna generacija, ki so jo poimenovali generacija tridesetih, zaznamovana od revščine in nesmiselnih vojn, z veterani in begunci v svojih krogih, je razkroj vseh vrednot izkoristila za vzpostavitev nove sinteze, na novo je zastavila vprašanje, kaj pomeni biti Grk in kakšne teme in tehnike so primerne za upodabljanje novega načina 6 Κακαμπούρα, »Ο μικρασιατικός ξεριζωμός«, 460. Keria_2023-2_FINAL.indd 38 27. 02. 2024 07:59:32 39Sto let po maloazijski katastrofi življenja in novega stoletja. Med njimi je bilo veliko Anatolcev in Lezbošanov: Jorgos Seferis, Odiseas Elitis, Ilias Venezis, Kozmas Politis, Stratis Mirivilis, Stratis Dukas in Fotis Kondoglu. Generacija tridesetih se je ukvarjala predvsem z razvojem grškega roma- na, zvrsti, ki je bila do tedaj v Grčiji še v povojih. Literarna zgodovinarka Eri Stavropulu meni, da je k temu pripomogla prav maloazijska katastrofa in njen vpliv na grško mestno krajino, saj se je lahko samo v daljši prozi razvila pri- merna naracija, ki je bila dovolj prostorna in elastična, da je združevala osebne izkušnje, analizo družbe, ideološke pozicije, slike iz življenja ter neolepšani prikaz zgodovinskih dogodkov.7 Vendar pa se v obdobju med obema vojnama s temo maloazijske katastro- fe niso spopadali samo predstavniki generacije tridesetih. Prav tako se njeno upodabljanje ni končalo v tem desetletju, nasprotno, danes, sto let kasneje, je to še vedno aktualna in priljubljena tema. Pravzaprav preseneča pogum, s kakršnim se prozaisti že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, zgolj nekaj let po tragediji, niso pomišljali lotiti tako boleče teme. Omenili smo že dva zgodnja romana, Številko 31328 Iliasa Venezisa in Zgodbo nekega ujetnika Stratisa Du- kasa, ki oba prikazujeta pohod smrti proti delovnemu taborišču v Anatoliji. Leta 1926 pa je izšel tudi roman Nioba Kostasa Zumbulidisa, ki je najverje- tneje prvo delo, v katerem kakšen avtor opisuje Smirno, njeno arhitekturo, življenje v njej in na koncu še njeno uničenje. V istem obdobju, leta 1928, je izšel roman Kakor laž in kakor resnica Sokratisa Prokopiuja iz Burnovasa (danes tur. Bornova) pri Smirni, v katerem je prvi tematiziral vprašanje nepri- mernega sprejema beguncev: junakinja njegovega romana namreč umre od jetike zaradi slabih pogojev v begunskem taborišču v Grčiji, domačini pa niso zmožni nobenega sočutja.8 Tako so se že v prvem desetletju po maloazijski katastrofi zarisale tri te- matske enote, trije toposi, ki se bodo kasneje znova in znova pojavljali. Prvi topos je srečno, idealizirano življenje pred izselitvijo in vojno, drugi – različni momenti same katastrofe (taborišče, preganjanje, pobijanje, fronta …) in tre- tji – težavnost zakoreninjanja v novi domovini. Seveda se v romanih pogosto mešata vsaj dve, če ne celo vse tri izmed teh tematik. Zaradi specifike teh treh toposov Peter Mackridge predlaga, naj književ- nost, ki so jo o katastrofi pisali pisatelji iz Male Azije, ki so bili tudi sami pre- gnanci, beremo v širšem kontekstu izgnanske literature z njenimi značilnimi motivi občutka izgube, bolečine, izkoreninjenosti, odtujenosti in samote v novih krajih, spominov na prejšnje življenje in idealiziranja izgubljene domo- vine.9 V izgnanski literaturi je izgubljena domovina poustvarjana v domišlji- 7 Σταυροπούλου, »Η παρουσία της Μικρασιατικής Καταστροφής«, 2. 8 Prav tam, 5. 9 Mackridge, »Kosmas Politis and the Literature of Exile«, 232. Keria_2023-2_FINAL.indd 39 27. 02. 2024 07:59:32 40 Lara Unuk ji in v dejanju pisanja, predstavlja imaginarni prostor, ki nadomešča dom.10 Posebnost položaja avtorjev maloazijskega porekla je v tem, da domovina, iz katere so jih pregnali, ne obstaja več.11 Lahko je bila fizično uničena, kot Smir- na, lahko pa je samo spremenjena in nedostopna v takšni obliki, v kakršni je nekoč naratorju predstavljala dom – tako se zgodi recimo v Dukasovi Zgodbi nekega ujetnika, ko se prvoosebni pripovedovalec izmuzne turškim paznikom in na begu pride v svojo vas – vendar je ta prazna, v njej naleti le še na izropane hiše, na prestrašene domače živali in turške biriče, zato raje odide. Dom je za vedno izgubljen tudi za turško starko v kratki zgodbi Poleg Kemalove hiše so- lunskega prozaista Jorgosa Joanuja (1927–1985), saj ob njenem obisku v njeni hiši že živijo Grki, kasneje pa jo celo porušijo. Avtorji, s katerimi se ukvarja Mackridge, ko skuša gledati na njihova dela skozi prizmo izgnanske literature, so seveda vsi sami doživeli pregnanstvo. Upošteva vse bolj znane prozaiste, ki so morali zapustiti domovino kadar koli po letu 1914, torej od prvih turških pregonov. To so: Kozmas Politis (pravo ime Paris Taveludis), ki je živel v Smirni od svojega drugega leta pa vse do 1922, Stratis Dukas (Moskonisia, 1895), Fotis Kondoglu (pravo ime Fotis Apostole- lis, Ajvali, 1895), Pavlos Floros (Vurla, 1897), Maria Jordanidu (Konstantino- pel, 1897), Petros Aftoniatis (pravo ime Iraklis Joanidis, Aftoni, 1898), Tatiana Stavru (Boyacıköy, Bospor, 1899), Trasos Kastanakis (Tatavia, Konstantinopel, 1901), Ilias Venezis (Ilias Melos, Ajvali, 1904), Jorgos Teotokas (Konstantino- pel, 1905) ter Dido Sotiriu (Aydin, 1909). Presenetljivo je, da večina izmed teh avtorjev pred letom 1922 ni pisala, temveč jih je kot literate oblikovala prav izkušnja pregona. Izjema je bil Fotis Kondoglu, ki mu je leta 1920 izšel zelo uspešni pikareskni roman Pedro Cazas, in pa Ilias Venezis, ki je objavil kratko zgodbo v istanbulskem časopisu O Λόγος (Beseda) leta 1922. Mackridge ugotavlja, da nihče izmed teh avtorjev ni prišel iz Ponta in iz vzhodnih delov Male Azije, temveč so večinoma iz Istanbula in večjih mest na zahodni obali, prav tako pa se po prihodu v Grčijo nihče izmed njih ni bil prisiljen nastaniti v revnih solunskih barakah. Skratka, med revnimi begunci iz kmečkega zaledja ni bilo pogojev, da bi se med njimi pojavil pisatelj, ki bi spregovoril v njihovem imenu.12 S sodobne perspektive lahko dodamo, da sta njihov glas kasneje postali generaciji otrok in vnukov. Njihove zgodbe tema- tizirajo moderni romani, ki so se začeli pojavljati v 80. in 90. letih in izražajo medgeneracijsko travmo potomcev maloazijskih beguncev. Kot primer lahko navedemo roman Sedma obleka (1985) priljubljene avtorice Evgenije Fakinu, v katerega je vpletla spomin na svojo babico, maloazijsko begunko. Lik babice je prikazan kot skoraj magična pojava. 10 Prav tam, 234. 11 Σταυροπούλου, »Η παρουσία της Μικρασιατικής Καταστροφής«, 6. 12 Mackridge, »Kosmas Politis and the Literature of Exile«, 224. Keria_2023-2_FINAL.indd 40 27. 02. 2024 07:59:32 41Sto let po maloazijski katastrofi Vseh del o maloazijski katastrofi ni mogoče brati skozi optiko izgnanske književnosti, tudi kadar govorimo o prvih desetletjih in generaciji očividcev, saj bi tako spregledali dela klasičnih grških piscev, rojenih na grškem terito- riju, ki morda niso doživeli begunske izkušnje, zato pa so se borili na fronti, kakor Stratis Mirivilis, ki je o izkušnji maloazijske fronte in begunstva pisal v protivojnih romanih Učiteljica z zlatimi očmi in Sirena z Lesbosa, se poklicno ukvarjali z naseljevanjem beguncev in Grkov iz diaspore v Grčiji, kakor pro- zaist Nikos Kazandzakis, ki se metaforično in družbenokritično loteva proble- matike nesprejemanja beguncev v romanih Bratomorilci (1963) in Ponovno križani Kristus (1957), in pesnik Kostas Kariotakis, ki v nekaterih pesmih iro- nično komentira propad velike ideje, ali pa so bili preprosto priče svoje dobe, kakor prozaist Pantelis Prevelakis, eden glavnih predstavnikov generacije tri- desetih, ki je najbolj znan po svojem romanu Kronika nekega mesta (1937), v katerega vplete pretresljiv opis pregona krečanskih Turkov. Lahko opazimo, da je tematski poudarek v delih obeh kategorij avtorjev nekoliko drugačen: medtem ko pri avtorjih-pričevalcih prevladujejo motivi, kot je telesno trplje- nje in popolno ponižanje človeka, pa se avtorji iz osrednjega grškega prostora tematiki približujejo s stališča opazovalca družbenih sprememb in s kritiko »velike ideje«. Navajanje celotnega seznama romanov in drugih del, ki obravnavajo ma- loazijsko katastrofo na ta ali drugačen način, najsibo kot osrednjo temo ali le kot stranski motiv, presega okvire tega prispevka, zato se bom na tem mestu osredotočila na nekatere v prevodu predstavljene romane in avtorje, ki so re- prezentativni za to zvrst književnosti. Modernistični roman V soseski Hadzifrangu (Στου Χατζηγράγκου) Koz- masa Politisa je eden izmed najbolj plastičnih, najbolj doživetih opisov grške- ga načina življenja v Smirni, poln slikovitih pojav iz nekega drugega časa in prostora, kipeč od detajlov, ki sestavljajo neponovljivo, kozmopolitsko podo- bo mesta v letih 1901–1902, pred mladoturško revolucijo. Pripoved je ohla- pna, sestavljena iz prizorov iz življenja preprostih delavskih slojev, iz opisov njihovih šeg in navad, mentalitete, praznikov in razvedril, z vstavki iz ljud- skega gradiva. Smirna se, prej kot zakulisje tragične pripovedi o prijateljstvu dveh najstnikov s smrtnim izidom, zdi glavna tema romana, ali kot jo ozna- či P. Mackridge, kolektivna protagonistka in naratorka knjige, ki je Politis ni osnoval le na lastnih spominih, temveč tudi na spominih in pisanju drugih smirnskih avtorjev.13 Sam avtor roman v intervjuju označi za »življenjepis neke dobe in neke skupnosti«.14 Za razliko od svojih prejšnjih del v njem ne piše v standardnem knjižnem grškem jeziku, temveč se prepušča nostalgič- nosti smirnskega idioma in regionalizmov do te mere, da se mu zdi potrebno 13 Prav tam, 237. 14 Intervju z G. P. Savidisom. V: V soseski Hadzifrangu (Στου Χατζηφράγκου), Atene: Ermis, 1988, str. 265. Keria_2023-2_FINAL.indd 41 27. 02. 2024 07:59:32 42 Lara Unuk romanu dodati glosarij, kjer prevaja tudi pogoste vrivke v turščini, z rabo ka- tere karakterizira like Turkov. To posebnost jezika, s katerim je skušal avtor prebuditi posebno aromo tistega življenja, sem skušala ohraniti tudi v prevodu z vpeljevanjem izrazov, kot so mahala, hanume, romejsko ipd. Roman je razdeljen na tri dele. Prvi je predvsem nostalgični opis življenja skupine otrok in mladih ljudi v Smirni. Drugi del deluje kot zareza v naraciji: krut in šokanten, opisuje pogovor med naratorjem in beguncem iz Smirne vr- tnarjem Jakumisom, že na grških tleh, v katerem Jakumis živo opiše dan, ko je Smirna zagorela in je v nekaj urah izgubil mlado nosečo ženo, hišo, vrt in obrt. Naracija tretjega dela se spet vrne v Smirno preteklosti, vendar na nostalgične opise zdaj pada črna senca: ne le, da se bralec začne vse predobro zavedati bližajoče se usode junakov, temveč se tudi samo dogajanje prevesi v tragedijo. V zadnjem prizoru uzremo Jakumisa in njegovo bodočo ženo, še otroka, kako se brezskrbno vozita skozi karnevalsko Smirno. Roman je prvič izšel v reviji Ταχυδρόμος v obdobju 1962–1963, v knji- žni obliki pa oktobra 1963, zanj je avtor prejel glavno državno nagrado za ro- man leta 1964. Kljub pozni letnici nastanka velja za eno glavnih del generacije tridesetih. V istem času, leta 1962, štirideset let po maloazijski katastrofi, sta izšla tudi prozno delo Fotisa Kondogluja Ajvali, moja domovina (Το Αϊβαλί η πατρίδα μου), ki ga lahko dojemamo kot zbirko tematsko povezanih kratkih zgodb ali kot lirični roman z ohlapno zgodbo, ter roman Krvava prst (Ματωμένα χώματα) avtorice Dido Sotiriu. Okrogla obletnica in časovna oddaljenost sta, kot se zdi, v vseh treh avtorjih obudila potrebo po ohranjanju izgubljenega časa in kraja, na zvrstno in stilistično raznorodne načine: če je Kozmas Politis svojo žalostniko za Smirno vtkal, nekako skril v kulise romana, pa Kondoglu naravnost in brez okolišenja objokovanje izgubljenega rodnega kraja razglasi za glavno temo svoje pripovedi. V motu k prvi zgodbi zapiše: Objokujem svojo izropano domovino, Ajvali v Mali Aziji, in z njo svoje toplo gnezdo, odmaknjeno posestvo, na katerem sem živel. To je bil skalnat hrib, polotok, ki so mi ga zapustili dedje; tam zgoraj so od pamtiveka živeli in umrli moji predniki, večinoma so bili menihi. Živeli so mirno in naravno, imeli so ovce, polja, vinograde, to in ono. Zdaj ni ugoden trenutek in primerno mesto, da bi povedal, kaj je bil ta otok, kakšno življenje so vodili njegovi prebivalci, kakšna nepopisna lepota ga je krasila, kakšni ljudje kopnega in morja so živeli na njem, opisoval njihove nenavadne zgodbe, nevihte, viharje, ki so ga bičali – in neskaljeno srečo, ki jo je izžareval. Zdaj, v žalostinki, ki jo pišem, ob- jokujem njegovo izgubo, toda kako me boli, tega, vem, ne bom mogel nikoli izraziti v besedah. (Κόντογλου, Το Αϊβαλί, η πατρίδα μου) Keria_2023-2_FINAL.indd 42 27. 02. 2024 07:59:32 43Sto let po maloazijski katastrofi Kondoglu je slogovno ubral diametralno nasprotno pot od Politisa, če iz- vzamemo sorodnost maloazijskega idioma, v katerem piše. Piše v privzdig- njenem jeziku, ki se navdihuje pri pompozni cerkveni govorici po eni stra- ni, po drugi pa pri rudimentarnem slogu ljudskih pravljic in pripovedk, iz katerih neumorno črpa v svoji nostalgični prozi. Njegovi junaki so svetniki in ljudski junaki, ki spominjajo na Martina Krpana, idealizirani zejbeki in ti- hotapci, kakršne srečamo tudi v Eolski zemlji Iliasa Venezisa. Njegovo pisanje ohranja nacionalistično tradicijo, v kateri se pravoslavni elementi mešajo z referencami na antično izročilo, maloazijske Grke predstavlja kot neposredne potomce antičnih Joncev in Homerja – medtem ko so to šolarčkom pri Poli- tisu povsem tuji pojmi, Kondoglu zasleduje poteze starih Grkov v preprostih ribičih na Egejski obali. Kot slikar namenja veliko pozornosti opisom krajine in njenega zemljepisa. Tako pri Kondogluju kot pri Politisu sem se pri slove- njenju zemljepisnih imen držala starejših grških poimenovanj (razen mest, kjer so eksplicitno navajana turška imena), saj so se mi ta zdela organski del njunih nostalgičnih pripovedi. Drugače sem se odločila pri modernejših av- torjih, predvsem Rei Galanaki. Prevajanje zemljepisnih imen pri avtorjih iz Male Azije je poseben problem, saj ima vsako mesto, reka ali gora lahko po več, starejših in novejših, poimenovanj, hkrati pa so včasih grška imena samo bolj ali manj popačena oblika turških in obratno. Ajvali, moja domovina v celoti sodi v kategorijo nostalgičnih del, ki pou- stvarjajo idealizirano različico izgubljene domovine; ekstremna je v tem po- gledu, da se dogaja bolj v območju mita kot človeškega življenja. Stapljanje pravljice s spomini in mitologiziranje resničnosti je značilno tudi za Eolsko zemljo I. Venezisa, kjer so v lirični pripovedi meje med realnim in fantazijskim vsaj mestoma zabrisane. Kot pri Kondogluju so tudi v Eolski zemlji junaki zgolj tipi, ne pa ljudje iz krvi in mesa, čeprav obe deli neizpodbitno vsebujeta tudi avtobiografske elemente, in tudi tu se avtor trudi ohranjati slikovite tipe ljudi, kakršnih v novi domovini in tudi v novih časih ni več najti (tako kot Politis se recimo spominja lika kamelarja, kot Kondoglu pa z velikim spoštovanjem piše o grških banditih iz gora). Le da se pri Venezisu idila konča, ko se nara- torjeva družina prvič odpravi v izgnanstvo leta 1914, medtem ko je Ajvali, moja domovina popotovanje po spominu, v katerem je zavest o izgubi stalna in organsko povezana s spominom. Mnogi maloazijski avtorji pri poskusih poustvarjanja preteklosti izkazuje- jo veliko pozornosti tamkajšnjemu ljudskemu izročilu. V soseski Hadzifrangu je v pripoved vložena pravljica o morski deklici, v prevedenem odlomku pa naletimo na prirejeno različico podoknice, ki se je vse do danes ohranila v glasbeni zvrsti rembetika (Otroci tvoje četrti, Τα παιδιά της γειτονιάς σου), v Εolski zemlji lahko med drugim preberemo pravljico o kameli z belo glavo, v Krvavi prsti Dido Sotiriu prav tako naletimo na ljudske pesmi. Zdi se, da je bilo ustno slovstvo pomemben del maloazijske grške identitete. Keria_2023-2_FINAL.indd 43 27. 02. 2024 07:59:32 44 Lara Unuk Krvava prst Dido Sotiriu je eno od najbolje poznanih, klasičnih proznih del o maloazijski katastrofi, ki je doživelo številne ponatise. Avtorica, ki v uvo- du zatrjuje, da je roman nastal na podlagi dnevniških zapiskov neimenovane- ga maloazijskega begunca, je pripoved zasnovala epsko, v njej zaobjema doga- janje od let pred prvo svetovno vojno pa vse do katastrofe 1922. Glavni junak in narator Manolis Aksiotis, preprost vaški fant, postane nekakšen prototip grške usode v teh dvajsetih letih, saj živi tako na vasi kot tudi kot vajenec v Smirni, odpeljan je že v prva osmanska delovna taborišča med prvo svetovno vojno in se iz njih reši živ, kasneje se bori v grški vojski in se izogne ponovni internaciji, ko skupaj z grško vojsko na begunski ladji prebegne v Grčijo. Ro- man ni zgolj neposredno doživljajski. Vsebuje eksplicitno politični komentar, tipičen za grške leve intelektualce, saj za vojno in njene posledice krivi pred- vsem imperializem zahodnih sil, in takšna interpretacija je z leti prodrla tudi v glavni tok grške misli. Vsebuje pa tudi zelo pretresljive opise poboja, bega in begunske usode, v katerih avtorica zelo verjetno črpa iz osebne izkušnje. Krvava prst je hkrati poskus sintetičnega, sistematičnega prikaza različnih tre- nutkov maloazijske katastrofe. V knjigi poudarja mirne sosedske odnose med grškim in turškim prebivalstvom. Vendar, kot je to značilno za prvo generacijo piscev, ki je še imela lastne spomine na Malo Azijo, teh odnosov ne idealizira pretirano: Turek je v očeh grških vaščanov še vedno drugi, nanje gledajo neko- liko zviška, saj se imajo Grki za boljše obrtnike, zvitejše trgovce in nasploh bolj kultivirane (podobno bodo kasneje gledali tudi na preostale Grke v Grčiji). Podoben odnos Grka do Turkov razberemo iz Zgodbe nekega ujetnika Stra- tisa Dukasa, kjer se narator postavlja s svojim tipično grškim mojstrstvom v oskrbi ovc, podobno gleda na Turke, hlapce svojega starega očeta, Venezisov narator v Eolski zemlji. V literaturi so odnosi med Turki in Grki zares idealizira- ni šele v postspominu tretje generacije, vnukov beguncev, kar je delno poveza- no z odsotnostjo pisca, ki bi zastopal glasove beguncev iz notranjosti Anatolije, delno morda tudi s še svežo zamero in močno propagando na zahodnem delu maloazijske obale. Zgodba nekega ujetnika Stratisa Dukasa je eno od dveh del grške književnost, ki opisujeta pohod smrti na podlagi lastnih ali tujih priče- vanj, in kot takšno sodi v kategorijo del o maloazijski katastrofi sami. Leta 1963 pa je izšlo še eno znano delo književnosti o maloazijski kata- strofi, Loksandra (Λωξάντρα) pisateljice Marie Jordanidu, ki pripoveduje o fikcionaliziranem življenju avtoričine babice v Konstantinoplu na prelomu 19. in 20. stoletja in jo lahko prav tako uvrstimo v kategorijo obujanja preteklosti. Knjiga je bila velika uspešnica, predelana je bila tako za gledališče kot za tele- vizijo (kot nadaljevanka), prav tako kot Krvava prst Dido Sotiriu. Stoletje labirintov Ree Galanaki iz leta 2002 je edini roman v izboru, ki ga je napisala avtorica brez osebne izkušnje maloazijske katastrofe, in sodi med zgodovinske romane, kakršni so v Grčiji moderni zadnjih dvajset let. Maloa- zijska katastrofa je prikazana kot le ena epizoda v zgodovini Krete, tako kot Keria_2023-2_FINAL.indd 44 27. 02. 2024 07:59:32 45Sto let po maloazijski katastrofi pri Prevelakisu. Takšen pristop k snovi, namreč kontekstualizacija maloazijske katastrofe v zgodovinskem romanu, v katerem opozarjajo tudi na slabe plati zgodovine in strateške napake, ki so pripeljale do polomije, je tipični pristop resnejših avtorjev mlajših generacij.15 MALOAZIJSK A K ATASTROFA V MNOŽIČNI KULTUR I Odmevi teh tragičnih dogodkov so še danes, celo intenzivneje, kot bi morda pričakovali, prisotni v grški popularni kulturi. Maloazijsko katastrofo temati- zirajo priljubljeni filmi in nadaljevanke, npr. leta 2019 posneta nadaljevanka Rdeča reka (Το Κόκκινο Ποτάμι) o preganjanju pontskih Grkov ali film o uni- čenju Smirne Moja ljubljena Smirna (Σμύρνη μου Αγαπημένη) na podlagi is- toimenske drame avtorice Mimi Denisi iz leta 2021, ter popularni romani, re- cimo uspešnica Smirnske čarovnice (Οι Μάγισσες της Σμύρνης) avtorice Mare Meimaridi iz leta 2002, na podlagi katere so nekaj let kasneje prav tako posneli nadaljevanko in ki pripoveduje o mogočni grški čarovnici, ki se je naučila čara- ti od turške someščanke, ali pa novejši roman Pisma iz Smirne (Γράμματα από την Σμύρνη, 2022) zgodovinarja Tanosa Kondilisa, v katerem mlada ženska odpotuje v Smirno, da bi našla in prebrala babičina pisma in dnevnik, in kjer se ljubezenski motivi prepletajo s poskusom ohranjanja zgodovinskega spo- mina na miroljubno sobivanje narodov v kozmopolitskem mestu. Smirna je v žanrskih romanih orientalizirana, prikazana kot čarobno in eksotično mesto, ki ga narator opisuje v vseh njegovih materialnih podrobnostih, saj predstavlja izgubljeni raj, ozadje za ljubezensko zgodbo, ki najpogosteje poveže Grkinjo s Turkom ali vice versa. Junaki stereotipno pripadajo višjim slojem, nostalgično so opisovane njihove trgovine, zabave in razkošje. V takšnih pogrošnih roma- nih so značaji naslikani črno-belo: junaki, tako Grki kot Turki, so dobri ljudje, ki se zgolj po naključju znajdejo v vrtincu zgodovine, vendar se pogosto čude- žno rešijo in se včasih celo ponovno snidejo, kar je bilo v resničnem življenju neizvedljivo. Gre za avtoreferencialni žanr s predvidljivimi motivi. Druga, bolj realistična težnja v popularni literaturi je usmerjena predvsem v predajanje družinskih zgodb in ohranjanje spomina avtorjevih prednikov, sorodnikov in drugih znancev iz skupnosti maloazijskih pregnancev. Takšni dokumentarni romani lahko bralcu približajo veliko etnoloških zanimivosti, pogosto ohranjajo tudi nekatere izraze maloazijskega govora in turcizme. Oba žanra pa, vsak na svoj način, skušata preko mikrozgodovinske pripovedi bral- cu približati »izgubljene« ali »nepozabne« domovine, kakor Grki označujejo teritorije, s katerih so bili njihovi maloazijski predniki pregnani leta 1923, in osvetliti podrobnosti zapletene politično-zgodovinske situacije. 15 Σταυροπούλου, »Η παρουσία της Μικρασιατικής Καταστροφής«, 12. Keria_2023-2_FINAL.indd 45 27. 02. 2024 07:59:32 46 Lara Unuk V zadnjih desetletjih se pojavlja tudi veliko del otroške literature, v katerih avtorji poskušajo, pogosto didaktično in stereotipno ali sentimentalno, mlaj- šim generacijam približati zgodovinske dogodke na otipljivejši način, ome- nimo lahko ilustrirani knjižici Meli in Melek Vane Mavridu ter Obljubo Ane Konomos, v katerih prepoznamo nekatere podobne motive – prenos spomina z babice na vnukinjo in predaja predmeta, družinskega spominčka in stare igrače, kot materialnega mostu z izgubljeno preteklostjo. Nenazadnje se s popkulturnega zornega kota vprašanju maloazijske ka- tastrofe približuje grafični roman Ajvali (2014) striparja Soloupa (Andonisa Nikolopulosa), navdihnjen od Spiegelmanovega Mausa in Perzepolisa Mar- jane Satrapi, v katerem se avtor eksplicitno spopada z vprašanjem svojega maloazijskega porekla ter z njim povezane medgeneracijske travme. Okvirna zgodba stripa pripoveduje o naratorjevem potovanju z Lezbosa v Ajvali, kjer se sooči z družinsko preteklostjo in potomci krečanskih Turkov, ki so jih ob izmenjavi ljudstev množično naselili v to mesto in med katerimi je tedaj še našel govorce grščine. Roman vsebuje tudi štiri poglavja, v katerih je Soloup predelal štiri literarna dela, ki vsebujejo spomine na Ajvali, izpod peresa šti- rih avtorjev: Fotisa Kondogluja, Iliasa Venezisa, Agapi Venezi-Moliviati ter Ahmeta Yorulmaza, ki v romanu Otroci vojne (Savaşın çocukları) opisuje iz- kušnjo Turka iz mesta Hania na Kreti, ki je prav tako doživel travmo prisilne izmenjave. Celoto dopolnjujejo dokumenti in fotografije resničnih ljudi, saj je 450 strani dolgi grafični roman avtorjev poskus, da bi preko osebnih zgodb zaobjel celoto dogajanja. Kot ugotavlja Janis Papadopulos na podlagi preučevanja nadaljevank in filmov na javni grški televiziji, je morda neuzaveščeni cilj pogostega vračanja k temi maloazijske katastrofe in življenja v otomanski državi integracija doži- vetja beguncev v kolektivni nacionalni spomin.16 Lara Unuk Univerza v Ljubljani lara.unuk@ff.uni-lj.si BIBLIOGR AFIJA Aktar, Αyhan. »Το πρώτο έτος της ελληνοτουρκικής ανταλλαγής πλυθησμών: Σεπτέμβριος 1922–Σεπτέμβριος 1923«. V: Κωνσταντίνος Τσιτσελίκης ur., Ελληνοτούρκικη ανταλλαγή πληθυσμών: Πτυχές μιας εθνικής σύγκρουσης. Atene: Κριτική, 2006. Clark, Bruce. Twice a Stranger: Greece, Turkey and the Minorities they Expelled. Cambridge, Massachusets: Harvard University Press, 2006. 16 Papadopoulos, »Collective trauma, transgenerational identity, shared memory«, 471. Keria_2023-2_FINAL.indd 46 27. 02. 2024 07:59:32 47Sto let po maloazijski katastrofi Κακάμπουρα, Ρέα. »Ο μικρασιάτικος ξεριζωμός στις προσωπικές αφηγήσεις και τη λογοτεχνία.« V: Λαϊκός πολιτισμός και έντεχνος λόγος (ποίηση – πεζογραφία – θέατρο): Πρακτικά Διεθνούς Επιστημονικού Συνεδρίου (Αθήνα, 8-12 Δεκεμβρίου 2010), τόμος 1, 453–469. https://pergamos.lib.uoa.gr/uoa/dl/object/1041224 Καλαργάλης, Αριστείδης-Ιωάννης. Η Λεσβιακή Άνοιξη: η ανασύσταση ενός πολιτισμικού φαινομένου μέσα από την αποτύπωσή του στον τύπο (1910–1932). Doktorska diserta- cija. Mitilene: Egejska univerza, 2014. http://hdl.handle.net/11610/11183 Κατσίπη-Σπυριδάκη, Ειρήνη. Η Μικρά Ασία μέσα από την λογοτεχνία: Δοκίμιο. Νέα Ιωνία: ΚΕ. ΜΙ. ΠΟ, 2019. Mackridge, Peter. »Kosmas Politis and the Literature of Exile.« Δελτίο Κέντρου Μικρασιατικών Σπουδών 9 (2015): 223–239. https://doi.org/10.12681/deltiokms.137. Μουλλάς, Παναγιώτης. »Εισαγωγή.« V: Η Μεσοπολεμική Λογοτεχνία: Από τον πρώτο ως τον δεύτερο παγκόσμιο πόλεμο (1914–1939). 1. zv. Atene: Εκδόσεις Σοκόλη, 1996. Papadopoulos, Yannis G. »Collective trauma, transgenerational identity, shared memory: Public TV series dealing with the Ottoman Empire and Anatolian refugees in Greece.« V: Dirk Götsche, ur., Memory and Postcolonial Studies, Synergies and New Directions, 469–491. Berlin: Peter Lang, 2019. Σταυροπούλου, Έρη. »Η παρουσία της Μικρασιατικής Καταστροφής στη νεοελληνική πεζογραφία (συνέχειες, ασυνέχειες και ρήξεις).« V: Κωνσταντίνος Α. Δημάδης, ur., Ε Ευρωπαϊκό Συνέδριο Νεοελληνικών Σπουδών, Θεσσαλονίκη, 2–5 Οκτωβρίου 2014: Συνέχειες, ασυνέχειες, ρήξεις στον ελληνικό κόσμο (1204–2014): Οικονομία, κοινωνία, ιστορία, τόμος Γ, 379–396. https://www.eens.org/EENS_congresses/2014/stavropou- lou_eri.pdf. IZVLEČEK V članku predstavim zgodovinsko in kulturno ozadje književnosti o maloazij- ski katastrofi. Vojna in izmenjava prebivalstva med Grčijo in Turčijo leta 1923 sta spremenili strukturo prebivalstva v celinski Grčiji, kar je spodbudilo razvoj grškega romana, toda begunska izkušnja se takrat še ni integrirala v grški ko- lektivni spomin. Grška proza jo je sicer tematizirala od že leta 1924 napisane Številke 31328 I. Venezisa, ki so ji sledili romani S. Dukasa, S. Mirivilisa, D. Sotiriu, K. Politisa, R. Galanaki idr., pa vse do danes. V romanih se ponavljajo trije osnovni tematski sklopi: idealizirano življenje v stari domovini, različni momenti same katastrofe in težavnost zakoreninjanja po prihodu v Grčijo, zato P. Mackridge predlaga njihovo obravnavo v širšem kontekstu izgnanske literature. Prerod tematike v pop kulturi po J. Papadopulosu begunsko izku- šnjo naposled vključuje v narodni kolektivni spomin. Ključne besede: maloazijska katastrofa, grška proza, izgnanska literatura, ko- lektivni spomin Keria_2023-2_FINAL.indd 47 27. 02. 2024 07:59:32