9a mano, vse za mano, kar je bilo! i Veselje, bolečine, strah in nade — Izginilo je vse mi — zatonilo, Enako solncu, ki za g6re pade; Preteklost krije zastor mi teman, Življenje n6vo zdaj se mi začenja.
Neb6 se novo nad menoj razpenja, In nova mi je zemlja pod nogami; Seboj prinesel nisem hrepenenja, Želja serce nemirnih ne pozna mi: Serce je prosto, prazno mi, lehk6 Kakor otroku, ki leži v zibeli.
Z men6j na kraj samotnega otoka Valovi krotki so se priigrali ! — Vi, ki zadela vas osode roka, Blagrujem vas, pot svojo ste končali; če tudi sreče svoje niste — mir Našli ste, ki g-a je iskati meni. —
Pustivši stari, v novi svet hiteli Po morja smo nestanovitnem potu; Tovariši po sreči so hlepeli, Po miru jaz v samotnem, tihem kotu: Vihar je vstal, razbil nam ladijo, Pot&pil m&ža, ženo in otroka! —
Otok prijazni, biser ti zeleni! Ti domovina zdiš se mi pokoja; B6 v tvojem tihem krilu zaželeni, Hladilni p6koj našla duša moja? Ti pribežišče, dom ti zdaj si moj, Ti zadnji daj počitek trudnim udom !
B. M.
j^EFA yiDA.
Roman, spisal Josip Jurčič.
(Dalje.)
DEYETO POGLAVJE.
Ko je prišla sobota, moral je župnik zapustiti svojo rojstveno hišo in prepustiti družini gospodarstvo. A opravivši v nedeljo svojo cerkveno službo, šel je k starima Basnigojevima tolažit ju in jima je skrivnostno tako-le govoril:
„Jutri za dne jaz tudi otidem iskat je. In če je božja volja, najdem jo jaz, ne moj brat Anton. In če hoče Bog moje delo blagosloviti, dovedem jo nazaj. A vi dva molita za to, molita pa še posebej, da bi jaz z njo prej prišel domov, nego Anton. Ne vprašajta, zakaj: molita".
In mati Basnigojka je molila, da si je skoraj serce in dušo iz telesa izmolila, noč in dan, skoraj neprenehoma, še v sanjah, vse dni, kar je bil starši Samorod odšel. Oče Basnigoj pa je hodil skerben za ogel gledat, kedaj zopet pride kedo od župnije navzgor po stezi s kakim poročilom. Ob enem je pošiljal povpraševat doli in v Samorodino, zjutraj pa je opazoval, da mu sivi lasje izpadajo in mislil je: zadnji Jas bi dal, vse bi dal, da bi jo le dobili. In ko je videl svojo ženo vso obupno, vedno jokajočo in molečo, celo kader je z malim vnukom posel imela, moral se je v stran oberniti, da je solzo skril in mislil si je: „Bog, ti sam veš, s kom je zaslužila, da rndra toliko terpeti, jaz bi dejal, da ni zaslužila, in ni".
Vernil se je župnik res, a sam. Vernil se je prej, nego Anton, a brez Vide, in žalosten je z glavo majal in rekel starima: „Zmotil sem se, zmotil sem se!" Več ni hotel povedati, ne kje je bil, ne o čem se je zmotil. Tolažil ju je z verskimi besedami, kakor je bila njegova dolžnost in navada, potem je odšel.
Vernil se je tudi Anton, tudi on sam. Vse njegovo prizadevanje je bilo zastonj. Ne duha, ne sluha, ne sledu, ne tiru o njegovi ženi, celo o kacih morskih razbojnicih ob vsej drugi obali ni nihče ničesa vedeti hotel, kar je bilo neizrečeno čudno in nerazložno. Da so prekomorski lopovi prišli in niso ničesa in nikogar druzega zaplenili, nego samo Samorodovo ženo!
Nekoliko časa je bil Anton kakor top. Ni delal, ne mislil, ne govoril. Sedeval je sam in glava mu je ob tacih prilikah sama zlezla mej roke, ter oči so se zatisnile same, glava pa je začela si-veti in lice je postajalo še bolj podolgasto in nabrano.
A le nekoliko časa. Hladnejši starši brat njegov je premišljal, kako bi ga zdramil in kmalu je pravo našel: klin s klinom, skerb se skerbjo izbiti, kar se mu je posrečilo, Samorodovo dete, mali Tonček, jel je morda zarad malega prehlada, bolehati. Na to je
župnik brata opozoril, in res je pravo zadel, kajti velika očetovska briga, da ne bi izgubil poslednjega, kar ima še, sinka, delovala je ugodno tolikanj, da se je Anton razživil, in ko je otrok kmalu zopet dober bil, začel je Anton delati to in ono, delo pa je najboljši raz-mišljevalec in pervi tešitelj.
Upanja nekoliko pa, da bode svojo ženo še videl, ni mu ugasnilo, da si ni imel nobenega razloga ne opravičenja do njega.
Kako jo je ljubil, to je vedel in videl še le zdaj, ko je ni imel; ko je bilo tako kruto odtergana od njega. Ko bi bila umerla, vedel bi bil vendar za gotovo, da je ni več na tem svetu, a tako je, Bog ve kje, Bog zna v čegavej oblasti. To je bila strašna misel vselej, kader mu je prišla. Zajela se mu je v možjane vselej, kakor se lačen kragulj oprime prijetega plena. Terpel je mož hude duševne muke, terpel človek zarad druzega človeka, a vprašal m', je-li pa drugi tudi vreden, da terpi zanj?
DESETO POGLAVJE.
Svetla luna je čarobno srebrila morske pretoke benečanskega mesta in orisavala temne, v gladki morski poveršini odsevajoče velike, visokooknate dome in palače.
Na malem," tako rekoč morju ukradenem vertiči benečanskem, poleg menj obiskovanega in prevoževanega pretoka je v večernem hladu stala mlada žena, bolj močnega, nego šibkega telesa, ovalnega obraza, krasna postava! Nesterpno je gledala po morski stezi, ki je deržala za hišami okolo in ker dolgo ni nikogar pričakala, pomaknila se je nazaj, sela na klopico, obraz podperla in se zamislila. Naposled se začuje šum lahkega vesla, ona skoči po konci in ko vidi, da se je mala gondola približala stopnicam na njeni vertič, zakliče hlastno in veselo:
„Alberto?"
„Ze čakaš?" vpraša veslač, ovijaje verižico svojega čolniča na priveznico.
Ona je bila stopila naprej, da bi mu šla naproti, a kakor da bi se pomislila, verne se in sede na klopico, ter tam čaka prišleca, kateri polagoma prihaja in sede poleg nje vprašaje:
„Kaj ti je, Vida?"
„Kaj mi je? Tako pozno prihajaš, toliko časa me puščaš samo, da moram čakati in hrepeneti po tebi, a potem vprašaš, kaj mi je. O!"
In solze ji udero po gladkem, malo zarujavelem, a krasnem lici.
(Dalje prih.)
P PORPADU NRAVNOSTI ZA RIMSKIH CESARJEV.
Spisal Pr. Wiesthaler.
(Dalje.)
Ko pregleduje na nagem truplu kervave rane, ne vzbudi se mu v serci nobena druga čut, nego pohotnost, tako da izpregovori znamenite one besede, ki so še bolj nesramne, nego umor sam: .Nisem vedel, da sem imel tako lepo mater!" (Dio LXI. 15.) Kako bridko je moralo še le drugo občinstvo njegovo krutost čutiti! Lakomnost njegova celo sužnjim ne prizanaša. Mnoge izmed svojih osvobojencev da strupom s pota spraviti, da se more njihovega premoženja polastiti (Tac. Annal. XIV. 65.). Sploh znano je, kaj so imeli ubogi kristijanje za njegove vlade terpeti. Koliko jih je za svojo vero mu-čeniško umerlo! Izmed njih omenjam le apostola Petra in Pavla. Koliko jih je palo kot daritev njegovega trinoštva pri velikem požaru rimskega mesta, katerega tedanje ljudstvo in z njim večina zgodovinarjev njemu pripisuje! Da bi sum, ki je nanj letel, od sebe odvernil, dolžil je kristijane tega zločina, ter jih dal kar trumoma moriti in grozovito mučiti. Mnogo jih je bilo na križ pribitih, drugi so bili v zverinske kože zaviti, da so jih psi raztergali, nekateri pa se smolo prevlečeni in prižgani, da so mu bili na večer za svetilnice (Tac. Annal. XV. 44.). Pa ne samo kristijanje, tudi drugi domačini morajo cesarsko kervoželjnost sititi. Veliko oseb je prišlo n. pr. ob življenje, ko se je Pisonova zarota zoper Nerona razodela.
Odličnike in prostake, krive in nedolžne, zadela je takrat mogočna cesarska roka. Med drugimi tudi konzula Vestina. Ta mož, prej cesarjev osebni prijatelj, ni bil v nobeni zvezi se zarotniki. A razdražil je Nerona s tem, da se je večkrat derznil se zbadljivimi dovtipi njegovo vladarsko nesposobnost grajati, še bolj pa, ko si je neko Statilijo Messalino za ženo vzel, dobro vedoč, da je izmed Nero-novih priležnic. Ker mu cesar po sodnijski poti ne more do živega priti, loti se ga šiloma. Pošlje namreč tribuna Gerelana z vojaki v hišo konzulovo, ki sedi ravno s prijatelji svojimi pri pojedini. Tribun pokliče Vestina od mize v stransko sobo, kjer mu da hitro žile prerezati in ga v toplo vodo položiti, da bi mu tem preje luč življenja ugasnila. Na to veli vojakom v strahu in grozi svoj konec pričakujoče goste obstopiti in stražiti, ter jih še le v pozni noči izpusti. Ko se vest o tem junaškem delu Neronu prinese, strašno se zakrohoče rekoč : „Za konzularsko pojedino so kazni dovolj terpeli." (Tac. Annal. XV. 68. in 69.). Takih slučajev bi se dalo še več navesti, a ti zadostujejo; saj se že iz njih lahko sprevidi, da združujejo cesarji te dobe v sebi vse lastnosti, katere bi sicer čest delale kralju zverin, ne pa vladarju človeškega rodu.
Kako se pa vedejo Rimljanje nasproti taki nasilnosti ? Vladarski despotizem je vsako samostalnost zadušil, ter polagoma živahno Romo
izpremenil v mirno pokopališče. Kedor se hoče njegovih udarcev ogniti, ta zatajuje samega sebe, zakriva svoje misli, kaže čute, ki so mu popolnem tuji, uklanja se cesarski ničemurnosti in jo poveličuje ne samo z besedami, ampak tudi s posnemanjem, ter zabrede tako v blato hinavstva, hlapčevstva in lizunstva. Kako bi bilo tedaj mogoče, v njem vzbuditi onega duha, ki jev navdajal Junija Bruta, ko je ošabnega Tarquinija iz mesta izgnal! Žali bože se prišteva tej versti ljudi večina Bimljanstva brez razlike stanu in spola, kakor se lahko posname iz sledečih verstic, v katerih bodemo posamezne stanove razpravljali.
Senat, v republikanski dobi gibčna, čestitljiva skupščina in tako rekoč središče vsega deržavnega življenja, zdaj je le mertvo orodje v rokah zlobnih cesarjev. Izgubil je svojo veljavnost: važnejša opravila njegova je prevzel cesar sam, le malenkostna mu prepušča in še ta mora tako opravljati, kakor je cesarji drago. Kajti senator postane, kedor je vladarju po volji, senator ostane, kedor dela, kar on zahteva. Ce je bila prej glavna skerb senatova blagor deržave, zdaj mu je cesarjeva zadovoljnost in milost. Komaj je pokopal enega trinoga, že poterjuje s hlapčevskimi običaji druzega in mu določa vse česti, katere si le robska domišljija izmisliti more. Slep za njegove napake slavi iz strahopetnosti njegovo krivičnost, in počenja v svojem hlapčevstvu take reči, da ga cesarji sami le zaničujejo in zasramujejo. Pri vsem tem pa je vendar le ošaben proti drugim in se otroško ponaša se znamenji svojega stanu, posebno kader si pod kakim dobrim vladarjem zopet nekoliko samostalnosti pridobi.
Ko n. pr. Nero svojo mater Agrippino usmerti, mu senat ofi-cijalno čestita, svojo radost izreče, in da bi se mu tem bolj prikupil, več lizunskih sklepov stori, kakor da se imajo pri vseh darilnikih zahvalne molitve za cesarjevo rešitev opravljati, Minervini praznik, na katerem so Agrippinini hudobni naklepi na dan prišli, vsako leto slovesno z igrami obhajati, v kuriji zlati podobi boginji Minervi in cesarju postaviti in Agrippinin rojstni dan med nesrečne dneve uver-stiti (Dio LXI. 15., Tac. Annal. XIV. 12.). Po razodeti Pisonovi zaroti, katera bi bila lahko rimsko deržavo njenega trinoga rešila, začel je Nero strašno po mestu divjati. Mnogo senatorjev in njih sorodnikov je prišlo večidel po nedolžnem ob življenje. A vendar sklene hlapčevski senat, da naj se daritve in zahvalne molitve opravljajo ne-umerljivim bogovom, posebno Solncu, ker je se svojo božjo močjo omenjeno zaroto odkrilo, boginja Salus naj dobi lastno svetišče in mesec April naj se odslej po Neronu imenuje (Tac. XV. 74.). Kako da so cesarji sami senat zasmehovali, izpričujejo nam sledeči slučaji. Kaligula skliče nekedaj po noči senatorje k sebi, kakor da bi jim imel kaj važnega povedati. A kaj je bilo? Ko se zberejo, začne pred njimi plesati (Dio L1X. 5.). Isto tako pozove enkrat po noči tudi Nero naj imenitniše senatorje in viteze k sebi v posvetovanje, in vstopivšim zakliče: „ Iznašel sem umetnost, po kateri zadobe
vodne orgije močnejši in čistejši glas" (Dio LXIII. 26.). Domicijan pa se posvetuje se senatom, kako bi se za neko veliko ribo, katero je v dar dobil, primerna posoda napraviti dala (Juv. sat. IV. v. 75.).
Že Tiberiju se je bilo senatovo hlapčevstvo tako pristudilo, da je iz „kurije" odhajajoč vselej izustil nejevoljne besede: »O homines ad servitutem paratos!" (Tac. Annal. III. 65.)
Kakoršen je senat, tako je tudi drugo plemstvo in dostoj-ništvo. Izgubilo je vso veljavo. Še vidimo viteze, konzule, praetorje in dr., da z velikim stanovskim ponosom po mestu korakajo, a od njih prejšnje cesti ostalo jim ni nič drugega, nego prazni naslovi in stanovska znamenja. Težko breme deržavnih skerbi so prevzeli cesarji, ter jim za to naložili dokaj lažjih. Oni imajo, kakor smo slišali, nastopati za igralce na glediških odrih, predsedovati kot cesarski namestniki javnim igram, osnovati gledišne predstave in skerbeti za druge malovredne reči. Iz deržavnih dostojnikov so postali cesarski uradniki, cesarski hlapci, cesarske opice. Kako bi moglo to tudi drugače biti! Saj jih ne voli več ljudstvo, ampak cesar sam ali pa po njegovi volji senat. Pri podeljevanji služeb se ne gleda na osebne zasluge za deržavo, ampak na brezvoljnost in hlapčevsko značajnost. Kedor je premožen, kupi si jo za drag denar, tudi če je osvobojenec, lahko od cesarja samega ali od cesarice (Messaline) ali pa od ministrov (Dio LX. 17., Tac. Annal. IV. 68.). Tedaj ni čuda, da so v tej dobi pošteni, značajni odličniki bele vrane v Eimu in da je večina plemstva in dostojništva iz zaveržencev vsake verste. Konzul Cluvius Eufus n. pr. se ne sramuje, Neronu pri njegovih gostinskih igrah na Gerškem za glasnika biti (Dio LXI1I. 14.). Cesarju Kaliguli poljubljajo konzuli in senatorji noge! (Dio LIX. 29.) Pisonove zarote se velik del rimskega plemstva udeležuje. A ko pride zarota na dan. ovajajo senatorji in plemenitniki svoje najdražje in najbližje sorodnike, da rešijo sebe (Tac. Annal. XV. 57.). Zarotnik Penius Eufus spravlja pri izpraševanji celo svoje tovariše v zadrego, le da bi se s tem nedolžnega izkazal (Tac. Annal. XV. 59.). Ko se je bil pri tej priliki kervoželjni cesar Nevo maščevanja nasitil, izreka vse plemstvo za njegovo rešitev bogovom javno zahvalo, diči mu palačo, pada pred njim na kolena in mu poljublja roke, da si je mnogi plemenitnik svojega prijatelja, sorodnika, brata ali očeta izgubil (Tac. Annal. XV. 71.).
Te plemiške ničemurnosti se je se ve, da tudi prosto ljudstvo navzelo, tem bolj, ker nima nobenega uzroka, s cesarji nezadovoljno biti. Oni ga s hrano preskerbujejo in zabavajo in zlobnost njihova ga zadeva le malo ali celo nič. Ker se da njegovo hlapčevstvo nasproti cesarjem, še nekoliko opravičevati, ne moremo mu tako, kakor plemstvu, v zlo šteti, ako se vseh javnih molitev za cesarja mnogobrojno udeležuje in jim radodarno v glediščih ploska, ako cesti cesarske ljubljence in sovraži cesarske nasprotnike, Danes slavi kreaturo, katero je cesarska mogočnost iz prahu povzdignila, jutri pa jo psuje, če je
izgubila cesarsko milost. To omahljivost je pokazalo posebno pri Se-janovi nesreči (Dio LVIII. 10.).
Vojaštvo. Od cesarjev uvedene stalne vojne jele so se skoraj zavedati, da so glavni steber, glavna podpora vladarskemu prestolu. To spoznanje pa jih navdaja z ošabnostjo in derznostjo, tako da od svojih vladarjev zdaj povikšanje plače, zdaj znižanje službenih let, često tudi obojev skupaj tirjajo in se upro, ako ostane njihova želja neizpolnjena. Že zoper Tiberija (Tac. Annal. I. 16. in 31.) se vzdignejo panonske in germanske legije s tako silo, da jih Drusus in Germanicus komaj z lepimi besedami in obljubami pomirita. Zavoljo tega pa tudi cesarji s tem nevarnim življem tako dobrohotno ravnajo, ter ga pri svojem nastopu bogato obdarujejo, a tudi v oporokah ne pozabijo, ako hočejo naslednika po svoji volji na prestol spraviti. Največi upliv si je pridobila cesarska telesna straža, tako zvani praetorijanci, katere je Avgust (10 kohort po 1000 mož) ustanovil. Ker so vedno okrog cesarjeve osebe in vse z lastnimi očmi vidijo, kar cesar dela, zato ga najlažje v njegovem početji ali ovirajo, ali podpirajo. Tedaj si mora vladar najprej njihovo zvestobo zagotoviti, ako hoče varno živeti. Poveljniki in častniki cesarske straže („praefecti praetorio" in „tribuni") so navadno kreature, sposobne vsako hudobijo v cesarskem imenu izveršiti. V svesti si svoje moči vedejo se veči del kot pravi vladarji v Rimu, ter ponujajo prestol onemu, ki jim več obeta. Tega cesarja umore, ker jim je premalo radodaren ali preosoren in posadijo drugega na prestol, ker od njega več dobička pričakujejo.
(Dalje prih.)
Siroti.
Zvonovi v dolini zvonijo,	Očeta so ti pokopali,
In v jamo rušnje bobnijo ; —	In tebe služit poslali;
Ti bore, bore dekle!	Ti bore, bore dekle !
Solz&mi boš revče močilo, Ta kruh, ki ga boš služilo; Ti bore, bore deklž!
Baptista.
jdva slavca.
Spisala Lujiza Pesjakova.
Že davno je od tega. Bila sem, kjer najrajša bivam, na kmetih, na predrazem gorenjskem sveti! Milim obrazom se je nasmihala pomlad, gorkim dihom probujajoč dragoljubce in vijolice.
Mlado listje je pokrivalo drevje, zemlja se je odevala z nevestno obleko, tekano s prebelega cvetja.
Lep dan, božji dan milosti je bil, ko sem šla v krasni gozd, ki se razprostira v podkrilji velikanskih gora. Samotno, mirno in molčeče je bilo vse okrog, da sem malo ne čula udarce svojega serca: a vendar je povsod kipelo življenje. Igrive sapice so prinašale novico, da je prišla blažena doba pomladi, in to je gibalo v gozdi, da je v njem zatrepetala vsaka travica in vsaka bilka, vse od radosti šumelo. Lipa je takoj začela pripovedovati svoje vonjive pripovedke, a trepetlika in smereka sta jo poslušali: ona veselo nemirna, ta otožno zdihujoča. Ponosni dob je molčal; globoko zamišljen je stal, kakor kralj sredi svojih poddanikov. Tiči so si ščebetaje lajšali polno ser-čece in za germovjem se je glasil potoček, skakaje iz skalnate domovine. Kamor je sezal solčni, žarek, povsod so mu kimale cvetice, po katerih so letali metulji. Čemernim hrostom to ni bilo po godi. V černi obleki so za njimi jezni brenčali. A trudoljubivih mravelj to ni motilo. V dolgih kerdelih so mimo popotovale, misleč samo o svojem delu, a ne o tem, kar jih ni skerbelo. Modrijani!
Dalje in dalje sem bila zašla v gosto šumo, gledala, poslušala in se radovala. če tudi sem toliko da ne vsak dan semkaj zahajala, vendar se mi je zdelo vselej vse novo, vse lepše. Redilo se je zdaj drevje in stopila sem v svoj znani prostor, ki je bil sam o sebi dvorana, od dveh strani opasana z bezgovjem. Kakor tenki stebri, stale so v njej mlade bukve in za njimi so ponositi macesni vzdigovali visoke glave. Gost mah je rastel v vabljive sedeže, sivka in praprot sta trosili vonjavo, a vedro nebo je prijazno gledalo skozi zeleno streho, česa je bilo še želeti? — Tukaj sredi gozdnih čudes je bil moj najlubši počitek; tukaj sem se najrajša mudila. Kako mamljivo je bilo vse! Kako srečna sem bila jaz! Tem srečnejša, ker nisem bila — sama! Kedo li je bil z menoj? — Moj ponos, moje veselje, devetoletno, lepo dekletce sernjih oči, ter v naročaji mi je ležal najljubeznjivejši dojenček. Kazgovarjali svi se z dekletcem, a skoraj je umolknila, cvetice nabiraje in začenši to, kar je imenovala: »igrati se sama se seboj". Pripovedovala si je namreč izmišljene pripovedke in jih krasila svetlimi podobami svoje fantazije. Po mnogo ur si je tako čas kratila! Dojenček je zaspal in mene so zameknile zlate misli. Saj drugih srečno serce ne ve! Nad otrokoma je počival moj pogled in se od njiju prestavil v nekedanjo dobo. Ozarjeno sem jo videla pred seboj! Vse je v njej cvelo in vonjalo! Koliko veselja mi je bila darovala ta doba! Kako hvaležna in razvneta sem se bila oklenila vsega, kar je lepo, blago, vzvišano! Dragi, že pozabljeni obrazi so mi zdaj iz nova oživeli: sladke glasove sem zopet začula. A tega spomina čarobnosti sem se otresla, ter oči in serce si napajala živih podob največe, nebeške svoje sreče! Kaj-li se je njej moglo primerjati? Kaj mi je bilo vse proti mojim otrokom? Otroci so mi bili mladost, življenje, blaženstvo!
Sredi razmišljevanja zaslišim čudovit glas iz bezgovja. Dekletce ostermf, cvetice jej popadajo iz ročic, ter vesela mi migne, perstek pritiskaje na živo-rudeči ustni. Očarana posluša. Sam do-
jenček zatrepeče, ter odpre prijazne černe oči. Slaje in slaje je pelo. Od konca je bilo čuti glasov po samem, podobnih zvonečim biserom, a glas se je za glasom verstil, ter naposled se je najlepša hrepeneča melodija razlegala po gozdi. Sveta tišina se je širila okrog, narava se je molče topila v rajskem soglasji. Ko je petje minolo, vkzlikne dekletce: „Mati, da bi jaz tako peti mogla!" — „„Ubogodete, tako edini slavec poje, kader se mu po nebesih toži. Vedi, dušica moja, ko je Bog svet ustvaril, bival je slavec v rajskih logeh. Nem je bil tedaj, a vedno je poslušal angeljsko petje, katero tamkaj ljubezen slavi. Divne harmonije so mu z radostjo polnile persi. Sililo ga je peti s tako močjo, da mu je serčece hotelo počiti. Željno je nema tičica proseče oko obračala v angelje in smilila se jim je. Pritiskali so jo na serce, poljubljali jo, in čuj! razširile so se jej persi in tako čaroben glas je zazvonil iz njih, da so tudi nebesa čudo poslušale. Ukazal je stvarnik slavcu, nebo zapustiti in zemlji nebeško petje nesti. Slušal je, a s težkim sercem, in naselilo se je vanje večno domotožje, katero mu zdaj hrepeneče v pesmih zdihuje. Slavec nikedar ne more pozabiti svetle domovine"". —
Dolgo je molčalo dekletce in cvetoči obrazek je pooblačila globoka čalost. Zdaj je vpirala čudovite oči v me, kakor bi mi hotela pogledati na dno duše. resnim glasom vprašaje: „Nihče-li na zemlji tako ne poje, kakor slavec?" — „„Malokedo"", odgovorim: »vendar je nekateremu dano, in tak človek je neizrečeno srečen. Najčistejše veselje s petjem dela sebi in drugim veselje pomnožuje z njim. Svoje gorje si teši, ter na tujo rano lega, kakor sladko zdravilo. Vsak občutek sme izustiti, oznaniti tudi to, kar sam sebi taji. Petje je dar nebeški, petje je izvir radosti in poezije, govorica ljubezni: kedor more peti, njemu se uklanja svet, on je izvoljen, on je srečen!"" -— „Mati, mati, tudi jaz bi rada srečna bila. tudi mene sili peti: noč in dan se mi ne sanja druzega!" — „„Da bi se ti želja izpolnila! — S teboj bi srečna bila tudi jaz. Od kar te mi je Bog dal, rodila se je v meni ta želja. Prederznila sem se, z njo se moleč obračati k Njemu, kateri more vse izpolniti! Slajšega na zemljini, nego petje, a ono pravo, divno petje, katero izvira premo iz serca, ter poti do serca nikedar ne izgreši; ono petje, pri katerem se poslušalcu oko plameni od veselja in ga ob enem zalivajo solze: pri katerem ga presune mila bolest, neizrečeno domotožje po neznani sreči. Tako petje je sorodno slavčevemu, kajti nas na svojih perotih odnaša tja, od koder ga je k nam poslala ljubezen"".
Bolj in bolj se je mračilo; v temo zavito je že bilo germovje, a veršiči macesnovi so žareli, pozlačeni od večernega žaru. Cvetke so povešale glavice in večerna sapica je tihotno šepetala po gozdi, nazivajoč jim „lahko noč". Domov sem hotela zaviti po stezi, ki je nekaj korakov za zeleno ^dvorano" preko polja šla premo do našega stanovanja. Iz nova se je razlegalo čarobno petje, zdaj milo tožeč, zdaj krepko se dvigajoč, a vedno dušo polneč sladke toge, nepo-bednega hrepenenja. Pokleknilo je moje dekletce, ročici sklenilo,
kakor v molitvi. K nebesom je povzdignila pogled, rujavi koderčki so jej zdersnili raz celo, debele solze so ji tekle po lici. vneta je brez dihanja poslušala. Nežni beli obrazec dojenčkov je bil sam smeh; smijale so se mu oči, smijali mični ustni, smijale grobelce na okroglih licih. Vesel je mahal z ročicama, teptal z nožicama. Dolgo je pel slavec in noč je že bilo, ko je petje utihnilo. V germovji je na lahko zaplopotalo: tica je iz njega zletela. Bližala se je bukvi, pod katero smo bile mi, in bolj čutila, nego videla sem jo verhu glavic svojih hčerek. Zdaj me objame dekletce okolo vratu, pokri-vaje me z vročimi poljubi. Vsa iz sebe, trepetajo od sreče, vsklikne: „Mati, zlata mati moja! Bog je naju uslišal! Pela bodem, kakor poje slavec — on se me je doteknil!" In smijala se je, ter od radosti točila solze. Dojenček se je tudi glasno nasmijal, in ta smeh je bil tako sreberno čist, kakoršnega popreje nisem nikedar čula.
Vtripalo mi je serce, najslajše misli sem mislila.....
Ali so to bile sanje, ali resnica?
Na piramidah.
Spisal Josip K ar lin.
»Jutri rano pa greva na piramide in v puščavo", pravi mi na cvetno nedeljo zvečer austrijski geolog' g. F., ko sva se bila nah odila po ulicah in ovinkih cesarske Kahire. „Morava se zgodaj napraviti na pot, ako nočeva, da naju solnce pari po poti; hodi se čez tri ure".
Solnce je ravno vzhajalo in sušilo roso po ravnem polji na obalih svetega Nila, ko drugo jutro zasedemo pripravljene osle, ki nas berzih nog poneso iz sredine stare Kahire mimo mestnega verta »Ezbekijeh1' skozi novo predmestje Izmailfjo na zahod proti širokemu Nilu. Onkraj mostu krene pot ob reki gori proti jugu med vertovi in nasadi do kolodvora, od koder pelje železnica na zgornji Egipet. Tu se zavije cesta in vodi po širokem polji vedno pod drevoredom temno-zelenih akacij med cvetočim sočivjem in zrelo pšenico tje do zadnjega prekopa, ki loči lepo obdelauo rodovitno Nilovo dolino od široke, gole puščave. Visoki senčnati palmovi gozdiči na obeh straneh ravne ceste hlade male vasice na nizkih holmih, ter nam zakrivajo pogled v daljavo.
A ko se prekorači zadnji most, je svet kakor spremenjen: kamor ne sežejo Nilovi valovi ob času povodnji, tam je vse suho in pusto.
Gola, mertva leži pred nami planjava tje do visokega roba. kjer se začenja ^libijska puščava". Stopivši izpod drevoreda, zagledamo ne daleč pred sabo piramide, pa pot do njih je še visoka in sterma. Tu sim torej na mejo prijetnega življenja in tihe smerti postavili so si mogočni faraoni spomin svoje nekedanje moči in slave. Mora se reči, znali so si izbrati kraj za svoje grobove.
Stopimo bliže. Pot res da ni več dolga, pa sterma je in z drobnim,
rujavim peskom na debelo posuta, ki ga je veter nanesel sim iz vroče Sahare. Verhu brega dospemo na malo plan in stojimo v podnožji „Kufu-jeve" piramide, ki se stermo in veličastno dviga pred nami in kipi v sinje nebo.
Pojdimo okolo nje, da si jo bolje ogledamo! Štirioglatemu hribu podobna, sezidana je piramida iz samega rezanega kamena, tako, da se razprostirajo njene štiri enako dolge strani na štiri vetrove. Vsaka stran meri tri sto korakov ali sedem sto in dvajset čevljev; ravno toliko tudi rob, ki seže od spodnjega ogla do verha. Po-veršje torej je iz štirih trioglov z enakimi stranmi.
Poveršina je morala biti nekedaj gladka in svitla, kakor še sedaj zgornji del „Kefrenove" piramide, ki jo zagledamo od jugo-vzhodnega ogla Hufu-jeve, prehodivši njeno vzhodno stran.
Ali sedaj ni videti druzega, ko velikanske klade lečastega apnenca, ki so stopnicam enako naložene druga na drugo. Gladka apnena po-veršna skorja in vse malo kamenje razpadlo je v teku dolgih let in se posulo v visoko grobljo, ki nam zakriva podnožje piramide in nam brani bliže nje stopiti. Ona druga, ki jo je Kefren sezidal, malo nižja od perve, ohranila si je nepokvarjeni ostri verh in v zgornjem delu tudi prav gladke strani, tako da je težko priplezati na njo.
Cez pol ure hoda dospemo zopet na severno stran, kjer je v sredi teman vhod do grobov. Od tod se tudi gre na piramido. Pa kaka bode pot po teh stopnicah, ki so bolj sterme, nego naše strehe! Nekako boječe merimo te stopnice, ki se brezi konca kopičijo pred nami druga na drugo, vsaka čez poltretji čevelj visoka, spodnje pa imajo dobre štiri čevlje visočine. Skoro nam je obupati, da prilezemo ka-terikrat do verha. Pa suhi Beduin mnogokaj stori za dober „bag'šiž" (dar). Že prej ves čas nam slede korak za korakom, kažejo to in ono, opominjajo se slabo svojo francoščino sedaj na veliki „sfinkstt ne daleč od tod, sedaj zopet na grobove v katakombah okolo piramid, in nadležno ponujajo zarujaveli denar in druge starine. Ko pa vidijo, da mislimo iti na piramido, ni se jih celo moči odkrižati; skoro bi se stepli med sabo, kedo nas popelje gori. Saj pa tudi ni od več njih pomoč. Dva naju primeta vsaki za eno roko in varno peljeta od vhoda sredi severne strani čez nekatere stopinje in potem tje vpreko na se verno-vzhodni ogel in ob robu gori po znanih stopinjah, ki sta jih že od mladih nog vajena. Spreten deček pa nese hladne vode za nami v mokri „alkaracia, v slabo žgani lončeni posodi, v kateri se voda vedno merzla ohrani, če le malo veter pihlja, kakor nalašč za one vroče kraje. Deček tudi pomaga potniku na težavnejih krajih, ter se za mladih let vadi za težavni pot, koder bo odrastel tudi sam tujce vodil, kakor zdaj njegov oče.
Kaj dobro de človeku, ko Beduin malo nad sredo poti obstane v senčni votlini med kameni, da se malo oddahnemo in poživimo iz mokre „alkarace". Kakor palčeki so videti potniki in njih arabski spremljevalci, ki lezejo ob piramidi in se trudijo doli na pervih stopinjah za nami.
Toda ni časa se ozirati. Beduin poprime zopet za roko in potegne nas više. Še bode treba mnogokrat dvigniti nogo in se speti kvišku na skalo. Štiri sto petdeset čevljev ni mala višina: prišel bi že do pol »Šmarne gore" in še več. Pot lije s čela, kolena začno boleti: ali bomo skoro na verhu? Sapa nam pojema, pa Beduin ne peša. Vidi se že verhovni rob, še malo korakov in — stojimo na piramidi!
No, to so jo pa uganili Arabi, da so verli piramide razderli in prostora naredili vsaj za stotino ijudi, ako treba. Sedimo na oni kamen na sredi, ki so ga še pustili za klop, da se na nji odpocijemo, in ozrimo se okolo sebe.
Tu se razprostira pred nami bogati Egipet, lepa rodovitna dolina, ki se na jugu kakor zelen pas kaže izza stermih bregov, ki jo na obeh straneh obdajajo in ločijo od puščave, katera se na desno in levo rasteza brezi konca in kraja. Proti severju se širi dolina in kakor zeleno morje izgine ravnina na daljnem obzorji: po sredi se pa veličastno vije sveta reka Nil in izliva svoje rumene valove po neštevilnih tokih in prekopih, po katerih je umna in pridna roka Felahova napeljala vodo, da mu namaka zelene njive in senčnate gozdiče. — Kamor sežejo Nilove vode ob času velike povodnji in puste gnojno černo perst, tam je zemlja kakor raj cvetoča in rodovitna in daje obilo sadu. Korak više je že puščava, ker peščena tla, katerih nikoli ne zmoči hladen dež, ne poženo ne bilke; le kaka osamela palma životari še nekoliko oddaljena od zelene rušnje in priča, da je še tudi tu v globočini, kamor je korenine pognala, malo mokrote. Po pravici se torej Egipet imenuje „ Nil o v dar", kakor so duhovni že Herodotu pripovedovali.
Zapustivši tesno dolino deli se glavna struga Nilova v dva " vodotoča, ki objemata rodovitno »delto", žitnico starega sveta.
Med delto in zgornjim Egiptom, nam nasproti onstran reke leži v znožji stermega in divjega „Mokatama" glavno mesto egiptovsko, »Kahira", nekedaj sedež zmagovitih kalifov. Mesto je nastalo poleg razvalin starega „M emfisa" in se širilo ob reki, okolo gradu na malem griči. Sedaj je jako prostorno, ter šteje do pol milijona prebivalcev in ima v novih predmestjih „Bulaku" in „Izmailiji" kaj lepe, visoke prostorne hiše brez streh in krasne palače egiptovskih velikašev in tujih bogatih kupcev. Izmed brezštevilnih hiš se dvigajo premnogi tanki „m in are ti" poleg veličastnih kupel na mošejah. Nad vsemi pa visoko moli uterjeni grad „cita-dela" in daleč čez ravnino kaže dva šibka, pa sila visoka minareta, ki ju je Ali-paša, pervi egiptovski podkralj sezidal pri svoji mošeji. Tam za gradom že zunaj mestnega obzidja vidi se na Mokatamu stara mošeja, ki kakor na skalo prilepljena čepi med pečevjem. Dalje ni več videti človeškega bivališča; visoka planjava se razteza pusta in prazna tje do rudečega morja.
Bavno taka je puščava na tej strani doline. Valovati svet je čez in čez pokrit z drobnim peskom in rujavim kamenjem. Po
plitvih dolinah med širokimi holmi pa se vije steza, ki jo je v pesku zaznamoval težko obloženi velblod, „ladija v puščavi", ko je po več tednov trajajoči poti donašal datelje in drugih pridelkov, ki so jih rodili zeleni otoki „oaze", tam za peščenim morjem. Lej ravno koraka dolga versta teh krivovratih živali sem; Beduin v dolgi beli suknji pelje za verv pervega velbloda, drugi pa slede kakor gosi. Sedaj jo krenejo po stezi čez breg v dolino in puste za sabo na pol razrušene piramide pri vasi „Abusir". Više gori proti jugu videti je še drugih piramid, ki so lepše ohranjene, kolikor se more iz daljine razločiti. Vseh skupaj vidimo od tod štiri in dvajset, pa to menda še niso vse.
Koliko truda je pač stalo, koliko potu so si obrisali revni delavci pri terdem delu na pekočem solncu, da so postavili tako velikanske grobne spominke svojim kraljem, ki iz sive starodavnosti pričajo skoro nespremenjeni v teku tisočletij o nekedanji moči in slavi egiptovskih kraljev, ter vzbujajo občutke nepristranskega občudovanja, ki ga gotovo zasluži neomejeni trud in tudi umetnost staviteljev v tej stroki.
J^ITERARNI POGOVORI.
Lepo je to, da kažejo mladi pesniki slovenski toliko zaupanja do „Zvona" in njegovega urednika. Pridno mu pošiljajo pervence svoje „okorne muze", ali „lire", kakor radi sami pravijo v svoji	/
skromnosti. Eni prosijo, vsaj govore tako, samo „dobrega sveta"; drugi žele, naj bi se kaka MpesmicaK vzela v list, ako že ne vse; če ni drugače, vsaj na zadnjo stran, katera pa ni nič prav v čislu; zgodilo se je pa tudi, da je tak mlad pesnik naravnost zahteval, naj se pesmi njegove stavijo na pervo stran, ako pa to ni mogoče „iz kakega koli razloga", vsaj na ono mesto, kjer so stale „tiste Dunajske elegije". Kako prijetno bi bilo, ako bi mogel urednik izpolnjevati take nedolžne želje; ustreženo bi bilo pesnikom, ki žele javnosti svojim izdelkom, in ustreženo njemu samemu, ki potrebuje gradiva svojemu listu. Ali tu gre še nekomu tretjemu beseda; urednik je občinstvu odgovoren za blago, katero mu podaje. Kaj bi rekli bralci uredniku, ki ga poznajo, da ima tako stroge nazore o pesništvu, ki jim je tolikrat, tako odločno povdarjal zlasti čistoto, doveršenost oblike, ako bi jim v eno mer podajal pesmi, ki so popolnem v nasprotji z njegovimi, pravimi ali krivimi nauki, ki tako rekoč v lice bijejo njegovim lepoznanskim načelom! Kaj bi bila po tem vredna vsa njegova teorija, ako bi jo podiralo dejanje, pobijali jo izgledi?
Dobro vem, da sem, delajoč po tem prepričanji, nakopal mnogo neprijateljev in nasprotnikov sebi in svojemu listu; očita se mi samovoljnost, „nezmotnost", despotnost; ali vse to me ne more motiti v mojem terdnem prepričanji. Z veseljem sem in bodem sprejemal
v svoj list, kar se mi pošlje po mojem menenji dobrega, od kodar koli; nihče ni tako vesel, kakor jaz, ako mi pride, od kogar koli lepa pesem v roke, in tudi to se mi je že posrečilo, kakor je znano Zvonovim bralcem; nasproti pa me tudi ne bode ne priznano ime, ne osebno prijateljstvo odločilo, da bi jemal v svoj list, kar se mi vidi nezrelo. „Zvon", po vsej svoji nameri, ne more dajati prostora „vajam" in „poskušnjam;" za to so drugi listi.
To pa, kar sem bil tu povedati primoran, naj ne brani nikomur, pošiljati mi svoje pesniške izdelke na pregled. Komur je v resnici do tega, da poskuša svoje moči, da zve mojo sodbo o svojih po-skušnjah, izkušal mu bodem ustreči, kakor vem in znam; samo da se ne sme nadejati same hvale, ki pravijo, da tako prijetno diši. Ako se mu bode tudi povedala kaka neprijetna, grenka beseda, naj jo voljno preterpi; pomisli naj zlati izrek: „Ho me dareis anthropos ou paideuetai". Saj smo tudi mi nekedaj v klopeh sedeli!
Takemu pregledovanju in pretresovanju je bila s perva odločena zadnja stran tega lista. Ker pa »Slovenski glasnik" zavzema toliko prostora, da mu še težko zadostuje cela stran, primoran sem, odslej ta predmet, ki se mi zdi jako važen, jemati časi tudi v »Literarne pogovore". Gradiva se je iz lanskega in letošnjega leta nabralo toliko, da bo treba izbirati in razpravljati samo to, kar se mi vidi posebno vredno razprave.
Tožil sem že nekedaj, kako ubogo malo koristi vse podučevanje. To mi zopet jasno pričajo razne pesmi, poslane mi na pregled. Stare napake, tolikrat že grajane, kažejo se mi, kamor pogledam, napake v mislili in v obliki. Svet se tako nerad uči! Ali to nas ne sme strašiti, ako menimo, da vemo kje kaj koristnega povedati; saj se tudi duhovnik na leči ne utrudi, ne naveliča leto na leto ponavljati iste nauke, če tudi vidi, da največi del njegovega semena pada na peščena tla.
Tako hočem tudi jaz zopet poprijeti se neprijetnega Sisifovega dela, grajati stare grehe in napake, deliti mladini svete, dobre ali slabe, kakor znam. Kedor hoče, naj me posluša, kogar to dolgočasi, naj se drugam oberne! Začnimo torej!
V rokah imam pisemce, ki se začenja: „Vide, daje pri vas že marsikedo dobrega sveta iskal in tudi našel, kar se pesnikovanja tiče, prederznem se tudi jaz poslati vam nekoliko pervih glasov iz svoje okorne lire. Spregovorite, prosim vas, nekoliko na zadnji strani lista o njih. akoravno katera pesem še zadnje strani vredna ne bo. Meni je za čas, katerega potratim s pesnikovanjem, ki ne bode morda nikomur koristilo." ....
Zadnje besede — upam, da so iz serca govorjene — kažejo nam pametnega mladeniča, ki zna ceniti vrednost časa. Vreden je torej poštenega, moškega odgovora. Poglejmo pesmi njegove. Perva je: flSloga;" star, a vedno še dober predmet; samo treba, da ga človek zna dobro obdelovati, da ga prime za kako novo stran, kaže
nam ga v „novi luči." Glejmo, kako nam slogo priporoča naš pesnik. Pesem slove, od besede do besede, tako:
Tam v zelenem logu	V bisernih valovih
Pevajo spet tiče,	Riba poskakuje:
Gorka jih ljubezen	Maščevalnost, jeza — ,
Veže ko sestrice.	V sercu ji je tuje.
Tam na zlatem polji	Kralj narave krasne
Ziblje se klasovje;	Pa bledi zavida,
Žanjec povezuje	Vidi brata v solncu,
Složno ga v snopovje.	Plot na pot mu zida.
Sedaj, ko je že prepozno, vidim, da nisem stvari začel na pravem koncu. Treba je bilo podati pesem samo, brez naslova in potem vprašati bralca, ko jo je prebral, kakor pri uganki : Kaj je to? Težko, da bi mi bil vsakdo takoj, brez daljšega pomišljevanja odgovoril: Sloga! In vendar se mi zdi, da nam pesnik ni botel podajati uganke. S tem je izrečena konečna sodba o pesmi. Misel ni jasno razvita, nikar pa krepko, živo, plastično predočena, tako da bi se človeku prijela uma, segla mu v serce, da bi ga prepričala, ogrela, navdušila! A kaj je pesem, resna pesem brez tega!
Gotovo! Ako bodeš pesem prebiral in prebiral, premišljeval jo in prevdarjal, kakor kako „skrivno razodetje:" začelo ti bode sčasom svitati, jel bodeš ugibati in slednjič bodeš morebiti celo ugenil, kaj je pesnik hotel. Ali to priča samo tvojo bistroumnost, nikakor pa ne pesnikove. Pesnik ni da bi samo hotel, treba da tudi more in z v e r š i, kar hoče.
O pervem pogledu se vidi, da pesem razpada na dva dela, ki sta si, ali prav za prav, hočeta si biti v nasprotji, kar bomo takoj videli. 0 pervem pogledu, pravim, to nam kaže besedica „pa" v 2. verzu zadnje kitice: Kralj narave krasne pa bledi zavida. Tu pa moram mimo grede kar naravnost povedati, da sem pri pervem branji zadnjo kitico čisto krivo razumel; pri besedah: „Kralj narave krasne pa bledi zavida", prišel mi je na misel — mesec ; v tej misli me je tudi še poterjal 3. verz: „Vidi brata v solncu" (po nemško rečeno: vidi solnce, ki mu je brat); ali zadnji: „Plot na pot mu zida", pokazal mi je še le, da sem na krivem potu; treba je bilo torej verniti se nazaj; po daljšem premisleku sem spoznal ali ugenil, da „kralj narave krasne" mora biti — človek. Ali sem pa jaz sam kriv te neprijetne zmote? Ali ni morebiti pesnik nekako nejasno izrekel svojih misli? Pa pustimo to!
Pesnik nam torej, kakor smo srečno ugenili. v pervih treh kiticah predočuje, kako povsod v naravi vlada sloga, ljubezen; samo kralj narave, človek, goji zavist v svojih persih. Poglejmo zdaj, kako nam predočuje pesnik slogo v naravi!	s.
(Dalje prih.)
^Slovenski glasnik.
Slovenske narodne pesmi. (Dalje iz lista 4.) Govoril sem z veščim muzikom slovenskim, ki mi je Kocijančičevo zbirko močno hvalil, in le želeti bi bilo, da bi kakošen strokovnjak izpregovoril o teh pesmih korenito besedo, bodisi v katerem koli slovenskih listov. Kakor čnjemo, ima g. Kocijančič blizo 100 narodnih pesmi zbranih, katere bi rad vse na svetlobo dal, ko bi ga slovensko občinstvo podpiralo v njeg&vem podjetji tak6, kakor gotovo zasluži. Mi storimo samo svojo dolžnost, če njegčve pesmi slovenskemu občinstvu najtopleje priporočamo.
—	9. Valvasor redivivus. V Ljubljani izdajajo v drugič gg.: Jos. Pfeifer, J. Krajec in Vinko Novak slovečo kroniko Valvasorjevo. Novi Valvasor izhaja nespremenjen v posameznih zvezkih po 50 kr. Perve tri zvezke smo že dobili. Ker je Valvasor v krajepisnem in v politično- in kul-turo-zgodovinskem oziru za Kranjsko deželo in za velik del slovenskega Pri-morja, kakor tudi za ves slovenski narod silno imenitna knjiga, moramo omenjenim trem rodoljubnim gospodom na njihčvem podjetji iz vsega serca čestitati, slovenske rojake pa prositi, da jih podpirajo iz vseh svojih moči. Najslavnejški nemški zgodovinar sedanjega časa, Leopold Ranke v Berolinu, je imenoval Valvasorja nejimenitnejši vir avstrijski za zgodovino reformacijske dobe, in če tuj učenjak to pohvalno sodbo izreka o našem slavnem rojaku, s koliko veoim spoštovanjem ga moramo čestiti mi Slovenci, katerim je daroval vse svoje življenje in premoženje, da je slovensko deželo osvetil pred tujim svetom! Ves novi Valvasor bode doveršen v treh letih in veljal bode okoli 30-36 gold.
—	10. „Prijatel. Znanost razserjuvajocse meszecsne novine" imenuje se slovenski listič, glasilo ogerskih prekmurskih Slovencev, ki zdaj že tretje leto v Buda-Pešti izhaja. „PrijafcelB, pisan v madjarskem pravopisu, je v jezikoslovnem oziru prav zanimljiv časopis ; a uredovan je po gaslu : „Extra Hungariam non est vita, si est vita, non est ita;" sveta pozna samo toliko, kolikor ga obsega »madjarski globus", za vse druge zemlje se ne briga mnogo. Ob vzhodnjem vprašanji sodi tako, kakor Madjarji: zoper Ruse in Serbe ostro piše, Turke pa hvali. Najzanimljiveje, kar je do sedaj prinesel, so najberže narodne pesmi, nabrane mej ogerskimi Slovenci. Celoletna naročnina mu je 3 geld. 60 kr., sprejema jo g. Agus tich Imre v Buda-Pešti. Koliko bi ta časopis lehko koristil našim oger skim rojakom, ko bi jih seznanil vsaj se sedanjim pravopisom slovenskim in veseli nas, da se posamezni Prekmurci že res za to misel oglašajo.	L.
Naznanilo. Se 6. listom je izpolnjeno pervo četertletje. Uljudno tedaj prosimo tiste č. g. naročnike, katerih naročilo je poteklo, naj ga blagovoljno ponove, ker 7. list bomo poslali le predplačnikom.
Zvon izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 4 gl. za vse leto; 2 gld. zapol-leta. Napis: Redaction des »Zvon", Wien, Ottakring, Hauptstrasse 23.
Izdaje in ureduje: Jos. Stritar.	Tiskata: A. Keiss in F. Lob.