Cesar Viljem II. V teb dnevib biva Viljem II., cesar velike Nemčije, na avatrijaki zemlji in je gost naaega svitlega ceaarja. Ljubezen torej, ki jo čuti vsako izmed vaeb avatrijskih ljudatev do svitlega ceaarja, ta preide aedaj, kar ae umeje samo ob sebi, na prevzvišenega goata Nj. veličanstva in zato ao vsa ljudstva, kar jih biva po širnej Avstriji, vesela priboda, tega, da pride in biva nekaj dni nemaki ceaar na našib avatrijskih tleh ter odloži za ta čaa težko breme, ki leži na njegovib ramenih. Kolikor vemo iz listov, ki so na Dunaji doma, pripravlja se tudi mesto Dunajsko na to, da vzprejme vladarja Nemčije, kolikor je najbolj mogoče, sloveano. Ako ae izgodi to iz dobrega namena, t. j. za voljo tega, ker pride viaok goat Nj. veličanstva akozi mesto, tedaj je to po polnem prav in ne bode lebko kdo zoper to. Kakor smo že mi po naši naravi, radi mislimo, da vodi tudi mestne očete na Dunaji v tem taka miael in torej izrečemo, da smo veseli aklepa, valed katerega ae okinča o tem prihodu tisti del glavnega meata, po katerem ae pelje viaoki goat v graščino svitlega ceaarja, v Schonbrunn. Stroški za to, da si bodo veliki, niao prazni, brez potrebe. Sedanji nemški ceaar, Viljetn II., pa tudi zaaluži po vaem, kar ae je doalej o njem izvedelo, da ima človek do njega vse spoštovanje. Oa ,je sicer lutrovec po svoji veri, toda tak, ki še drži kaj na vero, kakor ae pravi in ujegovo ime ne atoji aamo v kratnib knjigah, ampak on izpolnjuje tudi ve3tno vae, kar mu veleva krač. vera. Vrbu tega pa je tudi, kar je pri lutrovci redko, polen spoštovanja do sv. očeta v Rimu in zato je on tudi nam, ki smo katoliške vere, bolj pri srci, kakor le kateri drugi vladar, ki je Iutrov8ke vere. Od Prusije, čije kralj j.e Viljem II., nismo doalej v Avatriji imeli v nobenem času veaelja ,in gledali so tam še vaelej na to, kje da bi storili kaj akode naai državi in ujeli zato sami sebi kacib koristi. Mi nočemo dnes razpravljati o tem na širje, saj je to že tudi znano in v maraikateri hiši, tudi v hiši slov. kmeta čuti ae to še v aedanjem času, toliko pa smemo reoi, da je akorej vse zlo, kar smo ga učakali v Avstriji v teku časa, prišlo prav od Prusije. Veliko se namje torej treba zatajevati, če ae enkrat aprijaznimo z njo in brez vaacega strahii. In Viljelm II., kralj Prusije in cesar Nemčije, zdi se nam, da je pravi mož za to, da nas, ako nas vse ne vara, pripravi na to, naj pozabimorane, vsekane nam od pruskih kraljev in v zadnjem času od nemške carevine. Reanica je sicer, da stojimo že od leta 1867 v neki ožji zavezi z Nemčijo, navozljani od ,,železnega kancelarja", kneza Bismarcka, toda bogme ta zaveza, dokler je bil ,,železni kancelar" v alužbi neraškega cesarja, je bila za našo državo le prevara, na koriat samo nemški carevini, nikakor pa in nikjer po pravem državi naši. Ne vemo sicer, ali sedaj je podoba, da atoj6 reči drugače. Sedanji nemški cesar, Viljem II. je dal alovo ,,lisjaku iz Varzina", knezu Biamarcku in on drži sedaj sam vajeti državnega voza v avojih rokab. Po takem pa kaže zaveza, v kateri stojimo sedaj z veliko Nemčijo, vae drugo lice in če nas vse ne moti, je to v reanici za naa prijazao in kolikor, toliko nam pride že iz nje o avojem i-asu koriati. Se ve, da atorimo še tudi aedaj najbolje, če se zaneaemo le na-ae, na lastne moei in laatne denarje. Bodi pa tcmu že, kakor koli ho5e, sedanjemu cesarju Nemčije, Viljemu II. smemo po tem takem in lehko kličemo, dokler je goat avitlega cesarja Franca Jožefa, krepki živio in na veaelo bivanje na avstrijski zemlji!