PESMI France  Vurnik
UTRINEK
Kadar se ves svet
zoži pod pramenom luči namizne svetilke, je vse, kar je bilo in kar je hotelo biti čisteje navzoča resnica.
Kako dolgo čakaš na ta utrinek! Kako dolgo nadomeščaš lastno luč s prevzetimi varljivostmi. In samega sebe izdajaš!
V ROVU
V neskončem rovu se grabim za smislom. Visoko nad mano svetla lisa sinjega neba, kamor me žene. A noge so svinčene in roke so svinčene, le misel —
ta nemirna ptica in srce —
kot nenasitni, kljuvajoči vran me ženeta naprej, naprej.
Volja in obup sta si v laseh. O srečniki, ki vam zadošča zemlja.
728
Nedosegljivo visoko je izhod. Tja moram! Kako naj dopovem, da brez ljubezni ni mogoče?
VPRAŠANJA
Vse se začenja pri glavobolu,
pri vodi in kruhu,
pri kamnu in zemlji,
pri vinu,
pri potešenosti,
pri valovih ugodja,
uživanja.
In če ostane pri tem? Samo pri tem.
V možganski skorji pa so še drugačne celice, njihova snov se vdaja drugačnim valovom. Kako ujeti znamenja zanje? Kako razbrati njihov resnični smisel?
Dokler se ne vrnem v elemente, bom moral pod blagodejno svetilko, ki zbira misel v rezilo, viseti nad to uganko.
Ne bom je razrešil, tako določa usoda —
ne samo zame, ali moj poklic je
nesoglasje                      z že odkritim
nepristajanje                 z že dognanim
nenasedanje.
Preden se vrnemo v elemente moramo vse odkriti.
729
Tako se bo sklenil krog:
nobenih vprašanj več,
namen izpolnjen,
vse se mora začeti znova —
brez nas seveda. Kam me potaplja misel? Zunaj je pomlad in pod oknom se razsipa prešeren, dražljiv smeh sedemnajstletnice v rokah fanta.
Šel bi ven, pa ju nočem motiti: kadar grem mimo, odskočita narazen. In žal mi je za njune trenutke za moje trenutke.
Kdo se mi pridruži, da pobegneva? Kam? me vprašujete. Kam? se vprašujem.
Vse se začenja pri zemlji,
kruhu
in vodi.
VSAK DAN
Vedno znova moraš iskati izhodišče in vsak dan se moraš vračati k njemu, kajti vsak dan je treba začeti nanovo, da se ne zgubiš v neprizanesljivem vrvežu:
zastira ga megla
in nikoli ne veš,
kje so resnične poteze
in kje v strašljivih sanjah začrtane linije
730
in tako se vsak dan spoprijemaš z večglavo pošastjo
a ob večerih se začudeno sprašuješ,
kako da si se vrnil iz boja s ščitom
in potem v olajšanje odkriješ,
da ni bilo nobene pošasti,
da si je vse zlobno
navzelo takšno podobo
in zdaj je v tebi varovalni zvonec,
da se ne bi vračal brez ščita.
OKO
Oko počiva na smrekovem pobočju,
na srebrnem traku reke,
sonce si ga jemlje za igro,
oko občuduje zeleno polnost,
skrite sile, ki se hočejo sprostiti,
oko občuduje kali, ki odrivajo zemeljsko gmoto,
vse zeleno in svetlo
občuduje oko.
A nepričakovano se pojavi
velika temna senca,
človekove obrise ima
in vse pregazi,
vsemu odvzame prvinski čar,
nad vsem se vstopi
in očesu ne preostane drugega
kakor beg pred senco;
ne boj:
veže ju isto tkivo
in če bi se spopadla,
bi senca zmagala,
toliko si je nagrabila moči.
Oko ve za kraj
vsega zelenega in svetlega.
731
POLŽ
Se spominjate,
kako smo narisali velikega polža,
ga porazdelili na vedno manjša okenca
in potem se je igra začela?
Majhno ploščico
si moral na eni nogi
zriniti iz enega okenca v drugo
tja do najmanjšega v sredi
in spet nazaj
na eni nogi
iz okenca v okence.
Med nami ni bilo zmagovalca,
naložili smo si pretežko nalogo,
pa nismo odjenjali,
še vedno poskušamo
na eni nogi prignati ploščico
iz okenca v okence
v neskončnost zavitega polža
in ne vemo, kaj bomo dosegli,
če pridemo do konca zadnjega zavoja
in iz njega nazaj do velikega odprtega okenca
v prostost,
ker smo rešili nalogo.
V prostost,
ker smo rešili nalogo.
BREZUP
Hodi po neznanih krajih sam kot vedno in njegove besede se druga za drugo raztreščijo ob kamnu. Vse to že traja od neandertalca
732
in trajalo bo
do človeka
prihodnosti,
ki mu ne ve imena;
morali si ga bodo izmisliti
kakor toliko drugih reči.
Ne bo jim težko,
le njega nadvse veseli,
da mu ne bo treba biti zraven.
BASEN
Pride v neznane kraje.
Čisto po naključju,
čeprav ni bilo izbire
in noče biti takšen
kot so vsi,
pa mu pravijo,
da jim ni mar,
če je takšen
ali drugačen
in tudi on jim pravi,
da mu je vseeno,
kakšni da so
in tako se ne opažajo
in ne vznemirjajo drug drugega
z različnostmi.
Nekega dne
pa pridejo levi
in vsakega posebej raztrgajo
iz čisto preprostega besa,
ker se nihče ni zavzel
za drugega.
733