27
Svetniki-ljubitelji in ljubljenci živalij
(Po Fr. Lindenu priobčuje Jos. Volc.)                                   "
XXXVIII.
jenavadno domače in prikupno so se vedle živali do sv. Frančiška Asiškega (f ]226); on pa jih je tudi tako rad imel, da jih je imenoval le svoje ..brate" in ,,sestre".             '         ' '          '''".'
Slavni slikar Fiihrich je kaj mikavno naslikal tega svetnika kot ,,lju-bitelja in ljubljenca živalij". Predočuje nam ga v onem trenotju, ko po težkem apostolskem delu nekoliko počiva na samotnem kraju tako priljubljene mu gore Aiverne. Neki redovnik nam tako-le popisuje to ganljivo sliko: ,,Sveti Frančišek sedi v senci pod drevjem pri kraju gozda na skali: pod skalo izvira studenec, ki napaja obilno travo, razno zelišče in cvetličje ter drugo prijetno rastlinje. Sedaj sede vesela ptičica frfotaje in ščebetaje na roko, roka pa omahne z brevirjem na travo. Nato prileti druga ptičiea, prileti jih še mnogo ter mu sedajo na roke in na rame; tudi golobček gleda z veje na drevesu in se gruleč pripravlja, da bi priletel. Potem se bližajo živali iz pustinje druga za drugo in se zbirajo okrog njega. Z desnico boža po glavi mlado srnico, ki se svetlo in zaupno ozira proti njemu, kakor da je vsa srečna vsled te pozomosti. V ozadju stoji veličasten jelen: na tem prostorčku se čuti tako domačega in brezskrbnega. Tudi zajčki so čutili srečno bližino moža božjega in so priskakljali ter sedijo sedaj pridno in pobožno pri nje-govih nogah; in če se dela, kakor bi ne zapazil, da so ga tudi prišli obiskat, praskajo s tačicami po njegovi obleki in se žalostno ozirajo nanj. Se resni štrk se je pribiižal in stoji kakor zamaknjen pred čudežnim ljubiteljem stvarij, kateri ima nežno ljubezen za vsako izmej njih, ker v vsaki zre le-poto dobrotljivega Boga, ki je njemu in njim vsem nebeški Oče. Tukaj mej svojimi ..brati in sestrami'', ki še nikoli niso grešili zoper svojega Stvarnika, in s prvotno zvestobo izvršujejo svoj namen. za kateri jih je vstvaril, ter tako resnično slavijo Gospoda vseh stvarij, se čuti tudi sam bližje Bogu. Tukaj daleč od grešnega počenjanja ljudij je našel pravi dom za svojo čistost in plamtcčo ljubezen božjo. Gospostvo, ki smo je zgubili po Adamovem grehu. se mu je zopet povrnilo, kakor bi bil še v rajskih radostih pred grehom naših prvih starišev."
XXXIX.
Ko je sv. Frančišek z nekaterimi tovariši po misijonih oznanjal besedo božjo, prišel je blizu mesta Bevagno na kraj, kjer se je bilo zbralo veliko raznovrstnih ptičev. Takoj gre k njim in jih pozdravi, kakor bi bila raz-umna bitja. Ptiči pa so vsi obstali ali obsedeli. kjer je katcri bil, se obrnili proti njemu, in oni, kateri so sedeli na najvišjih vejah. so priklanjali gla-vice, kakor da bi ga hoteli boljšc razumeti. Svetnik jim začne govoriti: ,,Ljubi ptički, tnoji bratci, poslušajte besedo božjo! Vi imatu vcliko vzroka hvaliti svojega  Stvarnika.  Oblekel   vas  je s perjem,  dal vam  je   peruti za
¦^    28    ^
letanje, postavil vas je v čisti zrak in skrbi za vse, česar vam je treba, ne da bi vi morali skrbeti.'' Ko je Frančišek govoril to in še drugo, so se ptički vedli kaj čudno. Iztegovali so vratove, frfotali s perutnicami, odpirali kljune in pazljivo gledali gorečega pridigarja. Frančišku samemu se je to zel6 čudno zdelo; hodil je med njimi. se jih dotikal in jih božal, pa nobeden se ni pre-maknil z mesta, dokler jih ni prekrižal in jim z blagoslovom dovolil, da smejo oditi. Sedaj so vsi veseli odlcteli. Svetnikovi tovariši so strmeli, kcr še niso nikdar videli kaj takega. Sv. Frančišek pa jc rekel v svoji pri-prostosti: ..Jaz sem pač vnemaren človek, da šc nisem pridigal ptičkom, ki so tako zvcsti poslušalci."