Književne novosti.                                             57
Ivan Cankar: Krpanova kobila. Okraske in karikaturo avtorjevo narisal Hinko S mre kar. Založil L. Schwentner v Ljubljani 1907. Natisnil A. Slatnar v Kamniku. Cena: broš. 4 K, izv. vez. 5 K 50 h, po pošti 30 h več.
„Pot za razpotjem" je naslov novemu romanu gospoda dr. Iva Sorlija, ki izide v kratkem v Bambergovem založništvu v Ljubljani. Na to delo, o katerem se nam je izrekel ocenjevatelj jako pohvalno, opozarjamo naročnike našega lista že sedaj.
A. Aškerc: Junaki. Epske pesnitve. Založil L. Schwentner v Ljubljani. 1907. Obseg:  Knez Volkun.  Zgodovinski  prizor  iz  osmega stoletja.         Knez  Ljudevit.
Zgodovinska  rapsodija  iz devetega  stoletja.   —   Ropoša in Kruci.   Zgodovinska romanca iz let 1704-1746. — Kralj Matjaž. Narodna pravljica.
Aškerc se je dvignil na našem književnem polju na odlično mesto, kakršnega ni pred njim zavzemal nihče. Njegov nastop je zbudil v literarnih krogih opravičeno največjo pozornost. Oglasil se je slovenski epik, velik, istinit pesnik. Njegova bojevita muza je ubrala krepke, moške glasove. Zavzeto so gledali ljudje, češ, ali se more naša mehka govorica izlivati tudi v mogočne akorde, ki kličejo na boj in prerokujejo svobodo? Aškerc je dokazal — da!
Lepo je bilo gledati, kako so rasle markantne slike izpod njegovega peresa. Ni bila samo harmonija barv, bila je sila idej, jasnost misli, plemenitost tendence: Vereščagin.
Boj za svobodo, za oproščenje sužnjev! Tako je stalo napisano v njegovi delavnici. Samo mestoma se je oglasilo njegovo srce in govorilo samo zase, samo o sebi. Zato je njegova lirika kot tenak, medlo se blesketajoč okvir ob veliki, mogočno učinkujoči sliki, kjer zanje smrt in se dviga izpod krvi in verig v blato pritiskanj genij človeštva: ubiješ posameznika, a njegova smrt je kot seme, ki rodi močnejše, samozavestnejše, svobodnejše pleme! — Iz tega vzroka ne pride Aškerčeva lirika toliko v poštev, ker mu je odkazala njegova moška in brezobzirna natura mesto reprezentanta slovenske epike. In kadar imamo Aškerca v mislih, ga sodimo samo s tega stališča, pravzaprav na tem stališču. Govoriti nam je torej z odlično osebnostjo.
Pri nas niso navajeni ljudje, da bi povedali vsakomur resnico v obraz, kako da bi bila  resnica  samo  za posameznika,   in sicer v prvi  vrsti za tistega,   ki stoji po svojem  socijalnem položaju v  nižjih vrstah:  beraču   smeš reči vsak hip,  da je berač; a kdor je bogat v naslovih in dohodkih, pa siromak v glavi in lopov v srcu, naj  velja za vzor človeka.   Če mu poveš resnico, te toži zaradi razžaljenja časti.
Pesnika ni tako lahko tožiti, ker zna povedati največje očitanje tudi tako, da ne pride v konflikt s kazenskim zakonom. Lahko pa je pograbiti blato za plotom in ga vreči vanj. In tako se je zgodilo, da je .priletelo v Aškerca mnogo kep. Naša javnost sodi, da ga ni tako kamenanje nič bolelo. Zato je čimbolj rasla vera v njegovo krepko naturo. Temu je dajal povod pesnik sam, ker ni odložil peresa,  temveč  je  pesnil  dalje.   A tu se je zgodil preobrat: tendenca je stopila v