-----    305-----
Narodne stvari.
Tabor v Žavcu 6. dne t. m.
Ob treh popoldne se je začel tabor« Obravnavalo in sklenilo se je sledeče:
1. Slovenski jezik mora biti na Slovenskem izključ-ljivo uradni jezik  in v  ta namen  se mora neodlagoma
določiti obrok od pol leta, do kterega morajo znati slovenščino v besedi in pismu in sestaviti nemudoma iz učenih in izvedenih mož komisija, ktera bo imela voditi pri vseh sedanjih in prihodnjih uradnikih skušnje iz znanja slovenskega jezika.
2.   Cerkvena vlada mora na Slovenskem uradovati v slovenskem jeziku in v bogoslovnici predmete, kteri se nemški predavajo, podučevati v slovenščini.
3.   Za povzdigo kmetijstva in gospodarstva sploh nam je treba dobrih šol za poljedelstvo, vinorejo, sadje-rejo, svilorejo in gozdnarstvo, da se ta namen doseže, imajo se pri nas osnovati potrebne šole brž ko brž, potem tudi slovensko gospodarsko društvo.
4.   Da so ljudske učilnice na Slovenskem čisto slovenske, v srednjih učilnicah učni jezik slovenski, nemški oziroma laški jezik ostane učni predmet.
5.   Da se Slovenci združijo v zedinjeno Slovensko. Gosp. Iv. Zuža stopi prvi na lečo in pozdravlja v
imenu osnovalnega odbora zbrano ljudstvo z besedami Hermanovimi: „Bog kliče; Slavjani predolgo tlačeni stopajo čvrsto pred svet na svoje slavno mesto." To so važne besede, vredne, da si jih vsak Slovenec globoko v srce vtisne. Zgodovina kaže, da smo tlačeni narod nad 1000 let. Novejše razmere so se malo poboljšale. Narod napreduje v duševni zmožnosti in v materijalnem obziru vendar ne tako, kakor je treba. Ce pogledamo okoli sebe, vidimo, da na Goriškem in v Primorji gospodari Slovencem na kvaro laški živelj, na Magjarskem pa magjarski. Tudi Slovencem na Stajarskem in Koroškem se ne godi dosti bolje. (Klici: Kes je!) Tudi tu nima naš narod več pravice, ko od peči do praga pod slamnato streho. (Res je!) To se mora zboljšati, al vse na postavni poti, zakaj prešel je čas, ko so v hrupu iskali pravice. Čast je za savinsko dolino, da je napravila 2. tabor, pri kterem hočemo javno izreči svoje želje vladi. Mi zahtevamo od Avstrije, kteri smo zvesti sinovi, svoje narodne pravice ; mi zahtevamo, da veljamo toliko ko drugi. To izreči je namen taboru. Govornik pozdravlja vse došle taborčane, in ko omenja nazočih Kranjcev, vsklikne ves tabor: „Živili Kranjci!"
Za predsednika nasvetuje gospoda dr. Vošnjaka, kterega pozdravlja tabor z živio-klici. On si naprosi za zapisnikarja gg. Jurčiča in Tomšiča in sklepa svoj kratek govor s temi besedami: Ako bomo danes soglasno sklepali in izrekli, da hočemo vživati vse pravice, mora nam jih vlada dovoliti, ako je pravična.
Prvo besedo dobi gosp. dr. Ploj, ki blizo tako-le govori: Dragi Slovenci! zbrali smo se, da pod milim nebom razodenemo svojo voljo, da glasno izrečemo, kje so naše rane , kaj nam je na srcu, kaj nas teži. Izreči moramo, da Slovenci smo in hočemo biti. (Klici: Hočemo biti Slovenci!) Da bi se to ne vresničilo, da bi nehali biti Slovenci, so nasprotniki si prizadevali 1000 let, 1000 let so kopali brezdno, da bi pogreznili narod nas, da bi izbrisali spomin o glasu, kteri se sliši o Muri, Dravi, Savi in Vaši bistri Savini. Al vsega tega niso dosegli. Delali so račun brez krčmarja. To dokazujete Vi, da Slovenci smo in da hočemo biti (hočemo!). Na noge toraj, Slovenci! Povejmo in pokažimo sovražnikom, da hočemo biti gospodarji v svoji deželi! Mi hočemo, da bo naša beseda veljavna, da ne bo za pečjo sedela, nemškutarija pa se šopirila. Vprašam vas, kje ima nemštvo najvažneji sedež? V uradnijah. Jaz nisem sovražnik Nemcu in tudi Vi ne, mi ga ljubimo ko soseda, imeti pa hočemo ž njim enake pravice v Avstriji. Na Hrvaškem se uraduje hrvaško, na Magjarskem magjarsko, na Nemškem nemško, na Laškem laško, pri nas pa se pisari in uraduje v takem jeziku, kterega malokdo razume. Ali ni to žalenje celega naroda? Dragi Slovenci,   čas je,   da   se pri nas tudi tako godi,
-----   306   ------
kakor pri drugih narodih, da se v naših uradnijah pisari in uraduje v slovenščini. (To mora biti!) Cesar sam je podpisal postavo o ravnopravnosti vseh jezikov, toraj tudi našega jezika. (Živio!) Izrecite toraj, da je Vaša sveta volja, da se na slovenski zemlji v slovenskem jeziku pisari in uraduje. Ker pa naši uradniki še niso zmožni jezika (česar niso toliko sami krivi, ko poprejšnje vladar-stvo), zato naj se tem uradnikom odloči čas, po kte-rem bi morali uradovati slovensko. Pol leta bi menda ne bilo prekratko. Zdaj bere resolucijo, ter pravi, da bi bilo treba komisije, ki bi uradnike izpraševala iz slovenščine, in priporočuje konečno tudiJ;o, da naj se tudi od notarjev tirjajo slovenska pisma. Ce bomo svoj jezik v časti imeli, nas bodo drugi spoštovali, če ne, nas bojo zasmehovali.
Predsednik spravi prvo resolucijo na glasovanje, ktero tabor sprejme enoglasno.
Na to začne govoriti dr. Z ar ni k: Prijatli, Slovenci! zemlja naša je zemlja sveta. Ona je zadnji ostanek nekdanje velike Slovenske, kteri so bile meje na Dunaji, v Tirolih itd., al zgubili smo kraj za krajem, tako, da jej je zdaj že meja Mura. Dolžnost naša je, da to ohranimo in varujemo za svoje otroke, da ti ne bodo rekli: „naši očetje so nam zapravili deželo, ker jim ni bilo mar zanjo." Mi moramo gledati na to, da nasprotnik ne bode več mislil, ako ima le 315 gold. državne plače na leto, da je že ves slovenski narod za-nj. Bere se v sv. pismu o čolnarji in farizeji, da je uni bil pri vratih, ta pa pri velikem oltarju. Ravno tako se nam je dozdaj godilo. Al kakor je čolnar postal prvi, farizej pa je bil pahnjen iz tempeljna; to isto treba je tudi nam. Vsakdo ve, da nam nemškutarija ne prinese dobička, temveč le škode. Ako dobimo častno mesto, ktero nam po postavi gre, ne bo nam treba z nemškimi pismi od Poncija do Pilata hoditi, da nam jih kdo morebiti še slabo raztolmači. Vi dajete svoje sine najraji v šole zato, da bi postali duhovni in ostali doma. Ce slovenski jezik obvelja, se bo to tudi zgodilo s tistimi vašimi sinovi, ki bodo uradniki. To bomo dosegli', ako le trdno tirjamo svoje pravice. Glejte, Magjari, kterih je le 5 milijonov, so le s tem vse dosegli, kar so hoteli, ker so ponosni na svoj narod. Izreči moramo tudi mi, da smo Slovenci. Doma moramo možaki biti in ne zmiraj še klobuk pod pazduho nositi, se tujcu uklanjati, med tem, ko domači morajo po ptujih deželah služiti svoj kruh. Lep zgled nam je tu basen o medvedu, kte-rega so vjeli in plesati naučili. Ko je pa ta iz sužnosti prišel in je tudi druge hotel plesati naučiti, so ga ti zapodili, rekši, da nočejo njegove umetnosti, ktere se je vjet naučil. — Slovenci! ali hočemo mi zaostati za medvedom? Al ne tirjajmo svojih pravic le od svetne, temveč tudi od duhovne gosposke ! Naši župniki in kaplani so iskreni rodoljubi; al škofje pa vendar ne spoznavajo naših pravic. Pišejo se naša imena v krstnih in drugih bukvah jako čudno. Tirjajmo toraj tudi, da se tudi tu spoznajo naše svete pravice, da se tudi tu mora uradovati in pisati slovensko. (Živio.)
Predsednik čita 2. resolucijo, kterega sprejme zbrani tabor.
Zdaj nastopi dr. Razlag in poprime besedo blizo tako-le: Dragi Slovenci, rojaki! Srce mi radostno poskakuje videti vas, ki ste me že dvakrat volili za poslanca. Kmetiških starišev sin sem zmiraj stal za pravice naših očakov in se bom tudi vedno potegoval za pravice našega naroda. Al ni dosta, da le „živio" vpijemo; delati moramo, delati, delati. Mi moramo skrbeti, da postavimo kmetijstvo na višo stopinjo. Skrbeti moramo zato, da kmet ne bo stradal, ter da bode našel v nedeljah tudi pečenko  v svojem piskru.    Mi vsi ču-
tirno težo štibre in davkov; al davki morajo biti. Olajšali pa si bomo njih težo, če bodemo bolje obdelovali naša posestva. Mi imamo rodovitne njive, vinograde, travnike, lepe gozde, tudi čbelarija in sviloreja se pri nas goji. Ce vse na višo stopinjo spravimo, bodo se dohodki povekšali in štibro bomo lože plačevali. Ker pa pri kmetu dohodki le kapljajo, zato bi bilo dobro, da se združimo, da drug drugemu svetujemo. To bomo pa najlože dosegli, če se napravijo kmetijske šole, kterih važnost so spoznali Nemci že davno. Tudi štirski Nemci imajo tako šolo in napravljajo si zopet eno v Mariboru. Govornik dalje dokaže, da imajo tudi Slovenci pravico tirjati take šole od dežele, in konča tehtni govor svoj tako-le: Napravimo društvo, ktero bi imelo poddružnice, zasadimo na novo, kar so posekali, pomagajmo si sami!
Predsednik bere 3. resolucijo, kteri pritrdi tabor soglasno.
Zdaj poprime g. Božidar Raič besedo in zagovarja v krepkem govoru, ktera priobčimo prihodnjič, 4. resolucijo, kteri tabor enoglasno pritrdi.
Predsednik dr. Vošnjak odda predsedništvo gosp. dr. Razlagu in začne 5. resolucijo zagovarjati. „Mi vsi smo Slovenciv(da!), mi vsi govorimo slovenski. Pa ne samo mi na Stajarskem, kjer nas prebiva 400.000 Slo-vencev, tudi na Kranjskem, Primorskem, Goriškem in Koroškem bivajo Slovenci. Biva nas od Triglava do Soče, od Mure do jadranskega morja 1 milijon in 200.000 Slovencev. Na celi tej zemlji prebivamo sami Slovenci, in le v mestih se nahaja nekoliko Nemcev in nemškutarjev. — Govornik primerja lego Slovencev z vasj6, ki ima 6 hiš, in kterih vsaka hiša spada pod drugo sosesko in tedaj tudi vsaka v svojo sosesko plačuje. Ko bi ta vas hotela kaj napraviti, kar jej je treba, morala bi vsaka hiša pri drugi, to je, svoji soseski pomoči prositi. Ko bi nobena soseska ne notela pomagati, vasi ne ostane druzega, ko da si sama ^naredi, česar potrebuje. Godi se tudi Slovencem tako. Štajerci spadajo pod Gradec, Korošci pod Celovec, Primorci pod Gorico, Trst in Pazen, le kranjski Slovenci so gospodarji v svoji deželi. Mi vsi drugi pa moramo drugam donašati svoje denarje za take reči, za ktere nam ni nič mar, in od kterih nimamo haska. Ko bi vsi Slovenci, zdaj na 6 kosov razdeljeni, bili zedinjeni pod eno deželno vlado, kako lahko bi si pomagali. Tudi ves prepir bi med nami, Nemci in Lahi nehal. Dobiček bi bil to ne le za nas, ampak tudi za cesarja." Govornik dokaže, da bi zedinjeni Slovenci lože branili svojo deželo pro-tinstva in sklenja svoj govor s 5. resolucijo, ktero je tabor radostno sprejel.
Tako je bilo razpravam taborovim konec. Zdaj bere predsednik dr. Vošnjak telegrama dr. J. Blei-weisa in dr. Goste, ktera je ljudstvo z gromečimi živio- in slavaklici sprejelo, in se konečno zahvaluje zbranemu ljudstvu, in ces. namestniku g. Bratiču, ter sklene tabor s slava-klicem Njih Veličanstvu cesarju.