»Preprizanesljivo ravnanje « Tega so bili namreč deležni vsi tisti verniki »Jutra« in »Učiteljskega tovariša« iz učiteljskih vrst, ki se niso hudo in ponovno pregrešili samo proti večji množini paragrafov uradniškega in šolskega zakona, temveč tudi proti raznim paragrafom kazenskega zakona in zakona o zaščiti države, a vendar ni bil še nihče izročen sodišču. Tako beremo v odgovoru g. Erjavca na »dravobansko nacionalno naprednjaštvo« dne 14. septembra t. 1. V podkrepitev te trditve je navedena cela vrsta paragrafov iz kazenskega zakona, ki predvidevajo za take delikte zapor do 10 let robije ali denarne kazni do 50.000 din. Citirani paragrafi se nanašajo na zločine najogabnejše vrste: posilstva in nečista dejanja z mladoletnimi osebami ženskega spola, javno preklinjanje Boga ali vere, smešenje obredov bogočastja, lažne ovadbe o izmišljenih kaznivih dejanjih na razna oblastva ter vsakovrstne tatvine in poneverbe zaupane imovine: to je moralni cvetober, ki obremenjuje po tej trditvi dotične vernike »Jutra« in »Učiteljskega tovariša« iz učiteljskih vrst. Že v marcu letošnjega leta je utemeljeval dr. Fran Šemrov v narodni skupščini učiteljske premestitve po službeni potrebi v Sloveniji z nekaterimi primeri najtežjih moralnih zločinov. Ker ni navedel nobenega konkretnega primera, je ustvaril na ta način videz, kot da obremenjujejo taki zločini vsakega, po službeni potrebi premeščenega učitelja. Takih premestitev je pa bilo v Sloveniji v zadnjih dveh letih veliko število. Na javno pismo v »Učiteljskem tovarišu« z dne 14. marca t. 1., ki ga je naslovilo na dr. Šemrova vodstvo naše organizačne sekcije, da bi navedel za svoje trditve konkretna imena ter tako izbrisal madež na časti vseh premeščenih učiteljev, ker bi morali smatrati sicer njegove izjave kot navadno kleveto, gospod narodni poslanec ni odgovoril in vztrajno molči še do danes. Za komentiranje te vztrajnosti si lahko prihranimo sleherno besedo. Zadostuje nam samo, da podčrtamo izjavo g. Erjavca, »da ni bil nihče izročen sodišču«. To je bilo po njegovem mnenju vsekakor preprizanesljivo ravnanje, narekovano bržkone po hipertrofičnem razvoju krščanske ljubezni in čuta usmiljenja neznano katerih prijateljev slovenskega učiteljstva. To »usmiljenje« se uporablja sedaj kot bič, ki pada na naša ramena. Dovoljeno nam bodi, da odločno odklonimo vsako ponujano usmiljenje, ter prosimo svoje »prijatelje«, da nam v bodoče blagohotno prizanašajo s svojim preprizanesljivim ravnanjem! Predobro vemo, da niso predstavniki naše organizacije nikdar in nikjer posredovali z namenom, da bi se izvajalo usmiljenje z osebami, obremenjenimi s takimi moralnimi delikti. Zahtevali so vedno in povsod samo pravičen postopek, po zakonu in objektivno sti. Kar je med nami gnilega in pokvarjenega, naj se izloči brez usmiljenja, kajti slabo bi bilo za stan in njegovo organizacijo, čijih organizem ne bi prenesel temeljite moralne operacije. Gospoda Šemrov in Erjavec naj si zapomnita, da se slovensko učiteljstvo ne bo nikdar solidariziralo z morebitnimi moralno defektnimi značaji v svojih vrstah, marveč bo vedno zahtevalo, da se izločijo take osebe z mest, ki jih zasedajo. Zahtevati mora to zaradi svojega poštenja in ugleda, predvsem pa zaradi velevažne in skrajpo delikatne misije, ki jo učiteljstvo vrši kot vzgojitelj narodnega naraščaja. Kakor se zavedamo sami tega usodnega dejstva, prav tako jasno mora biti to za vso našo javnost in predvsem za vse, ki vodijo našo vzgojo, ter so pred svojo vestjo, pred narodom in pred zgodovino neposredno odgovorni za čiste in častne razmere v učiteljskem stanu. Kaj naj si misli javnost, in to po dveh tisočletjih krščanske kulture, če ji odločilna oseba zatrdi, da zločinec, ki onečašča njeno mladino ni romal v robijo, marveč je bil premeščen na drugo šolo, med drugo mladino, ki ga še ne pozna, ki se pred njim ne more varovati. Taka prizanesljivost bi pomenila zločin nad interesi staršev in mladine, nad njihovim moralnim zdravjem. V resnici! Tu ni mesta za bahanje s prizanesljivostjo, ampak gorostasen primer, ko mora vsakdo storiti svojo dolžnost do zadnje konsekvence. Mi teh zločincev ne poznamo, poznajo jih pa tisti, ki so jih poslali na nova službena mesta in jim plačali še potne stroške. Naša dolžnost je samo ta, da branimo dobro ime vseh, ki so bili premeščeni po služoeni potrebi, ker nam ni znano, da bi se bila kateremu koli izmed njih dokazala v javnem discipHnskem ali sodnem postopku njegova krivda. Čast vsega stanu je tesno povezana s častjo vsega naroda, komur ta stan pripada in iz katerega se rekrutira. Stan, ki je javno obrekovan, a nima sredstev, da se proti obrekovanju brani, propada moralno in funkcionalno, pomenja rak-rano, ki grize na zdravem organizmu vsega naroda. Če velja to za vse stanove, velja za učiteljski stan še v podvojeni meri. V interesu nravnega zdravja slovenskega naroda zahtevamo strogo remeduro takega »preprizanesljivega ravnanja«.