podpirana internacionala je tudi med Slovenci po Aškercu in nekaterih mladih ljudeh začela hudo agitacijo za odpad od krščanstva. Publikacije te vrste so polne besnih napadov na katoliško cerkev; cerkveni nauki se zavijajo in v karikaturi pobijajo, zgodovinske laži se mladini vcepljajo z vedno rastočim pretiravanjem.
Aškerčevo ime je bilo geslo tej družbi. Odpadli duhovnik je bil seveda dobro agitatorično sredstvo. Aškerčev pogreb je ta družba hotela pod pretvezo pietete do literata izkoristiti zase. Zato je bilo jako netaktno, da je predsednik Slovenske Matice, dr. Ile-šič, ob odprtem grobu nastopil poleg socialnodemo-kraškega govornika, obsodbe vreden pa je bil njegov govor, v katerem je slavil Aškerčeve nazore. Na naših srednjih šolah se pouk v literaturi ne vrši v pravem duhu; Aškerčev pogreb nam je pokazal, da manjka one estetske in modroslovne kritike, ki je potrebna za pravilno umevanje literarnih struj.
De mortuis nil nisi bene . . . Tudi mi ob komaj zagrnjenem grobu nočemo vreči nobene sence na umrlega pesnika kot človeka. Potrebno pa je povedati resnico, ker — kakor nas v tolikih slučajih uči naša domača zgodovina -— ni kvarnejšega, kakor če se neresnica takoj v početku ne zavrne. Taka neresnica je n. pr., da je bil Aškerc preganjan. V resnici so imeli cerkveni krogi z Aškercem največje potrpljenje. On je bil tisti, ki je vedno napadal in preganjal. Celo cerkven pogreb se mu je dovolil, samo zato, ker je umrl v nezavesti in se je torej moglo misliti, da bi bil pred pragom večnosti morda spoznal svojo zmoto, ako bi mu bil zasijal pred smrtjo še jasen žarek spoznanja, svit tiste v resnici svobodne misli, ki se povzpne nad malenkostne strasti in prazni napuh zemskega življenja . . .
Če bi se iz Aškerčevih del izbrale epske pesnitve, ki imajo v resnici estetsko vrednost, bi imeli knjižico, ki ji damo v literaturi lahko častno mesto. S tem bi se tudi pokojnemu pesniku storila boljša usluga, kakor da se proslavljajo ravno tista njegova dela, ki se morajo odklanjati s stališča literarne kritike ravno tako, kakor s stališča krščanske kulture, ki bo vedno ostala najboljše merilo za vrednost slovstvenih proizvodov.                                   Dr. E. Lampe.
Iz Kettejeve zapuščine.
Gospod prelat Andrej Kalan, bivši mnogoletni urednik „Slovenca", nam je izročil nekaj rokopisov, ki jih je bil pokojni pesnik Drag. Kette svojčas, menda še kot srednješolski dijak, napisal za ..Slovenca", a jih ..Slovenec" ni objavil. Enega teh rokopisov tu priobčujemo.
Solnčnik in dežnik. Tivolska zgodba. Spisal Kdorkoli.
I.
V gledišči sta se videla. Kje ? V gledališči, pri opereti „Mamz'elle Nitouche". No, operete nista videla, kajti ves čas sta se držala v garderobi. Kdo ? Solnčnik in Dežnik. Čegava ? Gospoda, pst! Gospicam gre prvo mesto.   Torej:   gospice  Silvanije in  gospoda Postave.
Naj opišem njuna značaja, ne gospice in gospoda, —   ta   dva   bodete   že   še   videli   in   spoznali, če se
vam bode ljubilo pogoltati vse črke od prve do zadnje — ne gospice in gospoda, ampak značaj obeh zavetnikov človeške kože.
Solnčnik je prav za prav gospica. No, vidi se, da sem nerodnež! Reči sem hotel: solnčnik ima sicer moški klobuk in belo kravato, kar vedo vsi slovničarji, je pa vendar le ženska od pete do vrha, kar vedo vsi fizijologi. Gospica Solnčnik je čedne, bolj majhne postave, nosi široka, rožno bojnata krila:
—   seveda ne vse najedenkrat; — nožice kitajske: no ne gledite debelo: kitajske nožice se odlikujejo po svoji drobni gracijoznosti — ; vrat debel: — pravijo, da imajo duhoviti ljudje debele vratove —; drobno glavico: — ta je malo drugačna, nego pravi narodna:
Je bela kot mleko In rdeča kot kri, Zaljubljeno gleda, Na smeh se drži.
Bela ni, je rjava, torej bruneta; rdeča: no radi mene ; saj pravimo dostikrat o snežnobelih licih, pa so vender le samo napudrana . . . Tako so beli čevlji, ko se je blato na njih posušilo; tako je bel kotel, če je sneg nanj zapadel; tako je bela klepetulja, če je obezala belo ruto, gredoč v cerkev, iz cerkve pa k sosedi, ljubi prijateljici: Ti slišiš? Včeraj pa . . . Takšna je . . .
Še nekaj moram povedati o glavi: glavo gospice Solnčnika drži navadno gospica Silvanija v rokah, da ne bodete v skrbeh, kje ima glavo. Da, jaz sem za vašo v skrbeh!
Gospod Dežnik je večji, močnejši, debelejši in vstrajnejši, kar se pri moškem razume samo ob sebi. Mislim, da ga črni frak dovolj karakterizuje, in mi ni treba opisavati še ostale obleke. To pa to !  Glava
—   tudi on ima glavo, pa še kakšno — glava je bolj ploščnata, oči ima hude, zobe kaže : i skratka : robusten moški; dela efekt pri damah.
„V resnici, gospica Solnčnik, to je šarmantno, ha, ha, ha, ha, ha! In kdaj vas mučijo take sanje?"
„„Vsako noč. Kadar zaspim, zazdi se mi hkrati, da vidim nekaj poleg sebe, nekaj velicega, strašnega, kosmatega, hu !""
„1 kaj pa je tisto ?"
„„0 ko bi vedela. Toda jaz zamižim in do jutra več ne odprem očij. No, pa saj to se mi le sanja.""
„In nekaj tacega, da vam je prišlo v um, ko ste mene zagledali? Ha, ha, ha! No, gospica, sedaj pač vidite, da sanj je laž, a jaz sem istina. Ha, ha! Sicer pa —  —  — podajte mi roko!"
„„Čemu, gospod, pa ne da . . ,""
„1 no, prerokoval vam bodem srečo."
„„0! no,"" šepnila je nekako veselo, „„če nič druzega, pa le!""  Pomolila mu je roko.
Toda izpodrsnila je, nagnivši se nekoliko preveč, in padla bi, da je ni obdržal gospod Dežnik na svojem korpulentnem trebuhu, prijemši jo ob enem za belo roko.
Vsa je prebledela v tem trenotku.
„„To pomeni nesrečo,"" dejala je s tresočim se glasom.
„To ne pomeni nič," tolažil jo je Dežnik, „kajti razume se samo ob sebi. Tla so zdrsla, kakor na odru, nič čudnega. Zunaj je mokrotno, saj veste, drugači bi jaz tako in tako ne prišel, kajti ne ljubim

—   277    —
suhega vremena. Nič čudnega! Slučaj, gospica, samo slučaj. Oh, se ste li kaj pobili, gospica ? Resnica, radi mene ste se, ako ste se. O gospica, kako mi je žal. Jaz nerodnež!"
„„Ali ...'"'
„Nič, gospica, jaz sam sem tega kriv! Imate li kako rano?"
„„Ali,  gospod,  prav  nikakoršne.""
„Hvala Bogu! Verjemite mi, gospica, jaz bi ne mogel spati, da bi se kaj tacega zgodilo, celo noč, kaj celo noč, cele dneve bi jadikoval, dokler bi vas zopet ne videl. Toda ako bi prišlo najhujše, o gospica — gospod Dežnik toliko da ni jokal — kaj bi potem jaz revež delal sam na svetu! Da, gospica — zdaj je govoril skoraj z obupom — v vihar tega življenja bi se zagnal, da bi me raztrgal — gospod Dežnik pokazal je zobe — na drobne kosce, kajti nikdar bi si ne mogel odpustiti, da sem tako dobro, tako milo, nedolžno, nežnočutno gospico spravil v prezgodnji grob, pa da je niso mogli rešiti vsi zdravniki, niti oni, ki nosijo svojo lekarno na hrbtu, a svoje recepte v žepu, o kaj oni! Oni so padarji, padarji srednjeveški. Toda niti najimenitnejši zdravniki niso je mogli rešiti ..."
Gospica ga je gledala z začudenimi očmi in vsa se je zagledala vanj, ko je tako navdušeno, tako patetično govoril. Bila je vsa očarana in nehote se ga je oklenila in šepnila: O dobri, dobri gospod Dežnik !
On jo je pa poljubil . . .
Toda sramežljivo skrila je svojo ljubo glavico v njegov frak, in, ali je ona sama jokala radosti, ali oba, tega ne morem povedati. Šepetala sta, da, šepetala, pa kako! Nihče ju ni slišal. Da, taka je prava ljubezen, iz dna srca izvirajoča in samo v pogledih se izražajoča! Niti brka nebi ganila, taka lahna sapica pihlja ti nasproti; da, ti je niti ne čutiš. A sapica gre svojo pot dalje proti jugu. Čez tri gore, čez tri vode, čez tri zelene travnike, tam je že malo menj sitna, kakor mušica, ki še ni zajtr-kovala na tvojem nosu: nagaja devojki, ki jo je srečala na poti proti vaškemu vodnjaku: „Čemu pa tebi tako dolgi lasje, pa če jih imaš, ali jih ne znaš spletati. Ti jih bom pa jaz!" Nagaja dečku, ki je zagrabil v pegrišče peska, da si sezida hišo iz kamenja in blata, ki si ga je napravil iz peska in pljunka. Zmešal je blato s prstom. Toda sapa ga ne pusti pri miru, hudobna mačeha! „Koštrun, kaj si ne boš dal lasi ostrici?" pravi zlobno in mu seže v lase. Koštrunček beži. Pa sapa še ni zadovoljna. Tam po cesti gre vaški učitelj. „Še tega moram," misli si, „kaj mi tako nerodno vzgaja mlade koštrune, jaz mu že pokažem," In zapodi se za njim, dvigne mu frak na kvišku.
Toda ona ne miruje in gre dalje čez tri gore, čez tri vode, čez tri zelene travnike. In pride na Kras, Znate, Kras je bil krasen moški. Da, to je bil! Korenjak! Hej, kake ude, kako rast, kako moč je imel! Gosto zarašeno brado, bujne lase, zdravo lice je imel! Pa kakšen je zdaj! Starec, siv, vel, plešast, slab, brez moči, tu pa tam mu strči kaka dlaka iz brade, medlih očij. In to je storila ona, zlobnica, furija, burja! Pa kako divja še zdaj nad tem starcem. Ne more ga videti živega. Zlodi, pa ne žena! Da, da!
To je konec vseh rečij. In poglejte prijatelji: ravno takšna je njena sestra ljubezen. Kako je prijazna, kako te boža sprva ; kako te praska — uh, oči ti bi izpraskala, če bi ti jih mogla — na« konci. Da to je ljubezen! Verjamete?  —
Solnčnik in Dežnik sta vse kaj druzega premišljevala, držeč se v sladkih objemih. Tiho sta se stisnila drug k druzemu in mislila Bog zna kaj in čutila neskončno  o  srečo . . .
„Živila, živila pevka ! Živijo ! Živijo !" začulo se je zdajci iz parterja. In šum in ropot in ploskanje z rokami se je začulo . . , Potihne nekoliko in zopet začne.
Naša zaljubljenca se vzdramita.
„Škoda, škoda," zaječal je gospod Dežnik, „da je igra tako kratka. Zdaj, zdaj bo prišel gospod Postava. Alo! Pojdi ž njim Dežnik v kakšno dolgočasno kavarno, če ne, pa spat! Ah! Solnčnik! Gospica !"
„„Gospo - o - o - od?""
„Kdaj se vidiva zopet? Znate kaj! Delujte, gospica, na to, da se snideva tam kje v Tivoli, znate, v parku."
„„Da,  gospod,""
„Gospica, vi ste žalostni?"
„„Kako bi ne bila, ah, tako kmalu treba se je ločiti.""
„Ne bodite žalostni, saj . . ." V tem trenotku je pricopotal gospod Postava in zagrabil gospoda Dežnika za roko: „Hej, pojdiva!" Precej nato je prišla tudi gospica Silvanija in smehljaje se šepetala: „0h, kako je bilo divno!" Tudi ona je odšla hitro s solnčnikom ; tako sta bila odtrgana drug od druzega srečna zaljubljenca. V gledišču pa in krog gledališča slišal se je še kakih deset minut šum, ropot koles, drdranje vozov, govorjenje ljudstva in hoja . . . ; čez četrt ure vladal je tu svečan mir; nočna tihota in črna tema posedli ste parterne sedeže in lože, kajti parfum je odšel za gospemi iz gledišča, kakor svitloba za zvezdo repatico; boginje vseh umetnostij so splavale s plafonda in so imele v balkonskih sedežih konference o gospodih in damah, ki so prisostvali predstavi; vsaka je tudi še kaj povedala o igralcih: tako na primer je rekla Melpomena ali ktera že, da ima tisti gospod igralec, ki je igral pri „Mamz'elle Ni-touche" Šamplatzeja, malo čuden spomin, da mu ga je treba mazati kakor švarcvaldsko uro, sicer pa da ne gre; Thalija je rekla, da govori gospod „tisti bolj korpulentni, ki je igral pri ,Čarostrelcu' hudiča," nekoliko prejokajoče; Evterpa pa je bila misli, da ima gospa, ki je sicer v „M, N." dobro predstavljala nuno, včasih čudne geste ; tistega gospoda, ki igra v „Razbojnikih" Špigelberga, ste pa kar dve napadli, Klijo in Polihimnija; mislim da zato, ker prehitro govori in se zato primeri da reče : „ Gospa, telegram — brzojavka je prišla!" Erata pa menda govori po pravici, da se nekteri operni pevci obračajo kakor na koturnih,
Tako so stari bajni duhovi posedli skoro vse gledišče. Da na parterno stojišče niso šli, to je pač umevno. Tam se vedno pol ure po predstavi vzdiguje tak prah, da bi moral vsak duh zakašljati, ko bi se tjekaj upal. Ta preklicana študentovska navdušenost!"
Vivant litium doctores, Qui nos docent bonos moreš. Prosto po Levstiku. Gelegenheit  fiihrt zur Verlegenheit ? ? Gelegenheit   fiihrt zur Verwegenheit!! Kdorkoli.
Stoji, stoji tivolski park, A tam so pubčki ajčkani, Pa če so tudi majčkeni, Nič videti jim srajčke ni, O psički ljubeznivih stark!
A tam pod streho tetično Se šetajo gospodčeki, Debeli kakor sodčeki, Drže se kakor zlodčeki Resno in majestetično,
A z glavico maziljeno, S klobučki se ponašajo, Če gledaš jih, se vprašajo Gospice, in okrašajo Se z nemščino prisiljeno.
A za gospicami grli Armadica pomočnikov, In stotnikov, pobočnikov Ponočnikov, poročnikov, In s cepci v rokah gigerli, Takoj za njimi mamice . , ,
Kaj? Še tega je treba! Da bi še stare opisal, ki je nimajo niti trohice poezije več v sebi? Nazadnje bi morebiti kdo od mene cahteval, naj opišem kako soarejo pri kavi! Poznamo vas, mamice ; zato bodite hvaležne,  da molčimo,
Pojdimo še mi v ta tumult, v to vrvenje ljudi, ki tako smelo in brez strahu Bogu dragi čas kradejo, češ, mi se sprehajamo, da se naživimo čistega zraka, Gospod Bog! Pripusti policajem, da jih ženejo na Žabjek, Zrak ti kradejo, ali pa ga bodo okužili s svojo lenobo. Delali naj bi, delali, pa bi bili zdravi brez čistega zraka, O vem, gospod Bog, da ti tega ne boš storil. Predobro srce imaš. No, pa jih vsaj zapodi preč, v mesto, vsacega v svojo delavnico, naj bo že „arna" pritiklina tega ali druzega glagola. Razloži jim besedo : delati! Pa čemu se jaz usajam, kakor bi ti ne imel že namazane šibe. Oblake si že skupaj spodil; bo že !
Vsi sprehajalci se začno nekako nejevoljno ozirati v oblake, Nekteri tudi malo pomrmrajo, toda le malo, kakor kaka jezičljiva hčerka, ki ukazu svoje mamice s -tem nasprotuje, da gre v kterisibodi kot in tam na tiho zagodrnjavče : Ne bom ne! potem pa vend«r le gre in opravi svoje delo. Da! Strah je dober. Drugi se zavijajo v suknje in jo pobero brez ugovora v mesto. Ti so podobni polžem, ki se takoj skrijejo v svojo lupinasto hišico, kakor hitro začutijo kak pritisek na svoje rožičke. Zopet drugi pa se ne boje dežja, ampak ravnodušno lazijo po tlaku, ne meneč se za druge ljudi, za pogovore, za dež, za nič; oni so filozofi. Teh je pa tako malo, da sta ravnokar samo dva na celem sprehajališču: jaz in pa — kaj menite, kdo ? — gospod Postava, Da, tamle sedi na klopi in čita v knjigi. Da li je „Jus Roma-num" ali „Civilrecht", ne vem, da so pa paragrafi, lahko prisežem. Obraza mu ne moremo videti, ker ga tiči polovica v knjigi, sicer je pa tudi od nas preč obrnjen in nam kaže hrbet. Oglejmo si torej hrbet! Res   da   je   malo   oguljen,   toda   veličasten   in   malo
vzbočen, tako da se nehote spominjaš na ranjcega Juda Mendelzona, No, vi ga niste poznali, toda spoznati ga ni težko, kajti bil je Jud, in sicer boljše vrste. Imel je ravno tak mogočen hrbet. Bil je tudi jurist. Sploh so Judje najboljši juristi; v filozofiji drže se bolj Fichteja nego Deskarta, no tudi pri Fichteju samo enega imenitnega izreka: Ego, ego! Toda pustimo Jude pri miru in oglejmo si raje Postavo bolj natanko, kajti ravnokar se je obrnil proti nam. Očali nosi. Dostikrat se tako čudno zablišče, da misliš: boginja Themis stoji pred teboj z zavezanimi očmi in tehtnico v roki, pa se motiš. Njegov obraz je še precej lep. Visoko čelo pove, da je mož razumen, debeli nos, da je energičen, drobni pogled, da je zvit. To so vse take lastnosti, ki dado sklepati, da je Postava v svojem elementu , , ,
Dež je začel pršeti, Jurist se je zdrznil in pogledal kvišku. Zamrmral je neke nerazumljive besede in odšel, toda ne proti Ljubljani, temveč v oni prostor s klopico, ki ga tvorijo stopnjice, vodeč k tivolskemu gradu. Tukaj je sedel in bral naprej v svoji knjigi pravdodatni. Zunaj pa je začel liti dež, zavijaje grad v lahko meglo, a vzbujajoč šum po cvetičnih gredah in drobnem pesku,
Ravno ob tem času je hitela sem od Lepega razgleda gospodična Silvanija, Bila bi na boljšem, nego gospod pravnik, kajti pot jo je vedla po gozdu, kjer dež ni tako močan, da ni bila na slabšem, ker je imela solnčnik namestu dežnika. Solnčnik se je strašno žalostno držal; na vsak način se je hotel skriti v Silvanijino krilo, ali veter in brza hoja nista mu pripustila tega poboljška. Še bolj žalostno se je držala gospica sama. Njene ustnice so žalobno trepetale, lice se ji je nekako zožilo, čelo namršiio, nosek se je držal kakor okopan kužek. Tako je hitela mimo Švicarije, mimo tivolskega grada in se spustila po opolzlem stopnišču mimo v nebo vpijočih psov, ki bi sedaj pač od vročine ne mogli kazati jezika, ko bi ga tudi imeli. Toda ploha bila je v tem trenotku že prevelika, da bi mogla Silvanija misliti na naprej, zato je takoj zavila v varno zavetje, kjer se je gospod Postava tiho hudoval nad Ciceronom, Trebonijanom in drugimi  starimi pravdoznanci.
(Konec prih.)
Naše slike.
Jožef Brandtje znamenit poljski slikar, ki je dosegel velike uspehe s svojimi slikami iz kazaškega in tatarskega življenja. Njegove drzne, življenja polne kompozicije dihajo junaštvo divje stepe,
„ Grof Habsburški" (str. 245). Cesar Franc Jožef je podaril švicarskim strelcem srebrno skupino, ki kaže znani od Schillerja opevani dogodek iz življenja Rudolfa Habsburškega. Tedanji grof sreča duhovnika, ki nese bolniku sveto popotnico, a ne more čez narasli potok. Grof Habsburški da konja duhovniku, da sede nanj, sam ga pelje na uzdi.
Bolgarski car Ferdinand, ki je knežjo krono zamenjal s carsko, je šel na obiske. Na Dunaju ga je sprejel cesar Franc Jožef na kolodvoru in mu izkazal velike časti. Radi italijansko-turške vojske in homatij na balkanskem polotoku se pripisuje temu
—   279   —
haben, so bin ich erbothig, Ihnen, gegen Riickerstattung dieses Blutgeldes (sic!), das Manuscript wieder abzu-treten," Tako se govori! — Kdor ni Levstika osebno poznal, njega bo v teh listinah zanimal tudi še orožni list, v katerem je po navadi teh dokumentov popisana zunanja osebnost pesnikova, ki je bil: majhne postave, okroglega lica, plavih oči, svetlih las, brez posebnih drugih  karakterističnih  znakov.  —               Dr, m. O.
Iz Kettejeve zapuščine: Solnčnik in dežnik. Tivolska zgodba.  Spisal Kdorkoli.  (Konec.)
Kako se je vstrašila gospica Silvanija! Kako se je razveselil Solnčnik, ugledavši svojega črnega znanca poleg gospoda Postave! Kaj je storil gospod pravdo-znanec ?  Kaj  Silvanija ?  Se  li more  dvojiti,  da je  on
beznivo. Saj je niti gledal ni, ampak samo njene zlate uhane. Zlati uhani so ženski nek poseben kras, ne da bi rekel pameten, ampak poseben. Ravno tako pametno namreč vtikajo po moji misli črni zamorci medene krožce v nos, kakor mi v ušesa. Toda ženski uhani dajo njenim licam nek tako nežen izraz, ah, kdo naj popiše! Oni pozlate nekako tiste nežne, drobne, svitle dlačice v licu, ki jih sicer niti videti ni, ki pa dihajo v zori zlatih uhanov tako čudno, nedoumno vabljivost, da se zamakneš in gledaš, gledaš v njen obraz, in vendar ti ne vzbudi pohotnosti. Ni li to oni svetniški žar,  Bog vedi?
Velika krivica bi se zgodila pravniku, ko bi rekel, da se je zagledal tudi on na ta način v ljubeznivi profilek dražestne sosede. Niti daleko! On se je zagledal le v zlate uhane, hoteč na vsak način izvedeti, je-li njihova lastnica kaka bogata svetska dama
TELOVADBA „ORLOV<< NA VRHNIKI.
takoj vstal in z najprijaznejšim nasmehom in najslad-kejšimi besedami popolnoma potolažil razburkane valove Rdečega morja, kakor Mojzes s palico čudo-tvorko, povabivši ob enem gospico, naj se posluži gostoljubne klopi? Se li more kaj tacega misliti, da bi Silvanija to prošnjo odbila in bolj cenila brezobzirno ploho, nego sladko roso njegovih besed, sladko mano Izraelsko v puščavi njene duše ?
Kako se je lepo, galantno umaknil gospod Postava na jedno stran klopi, prepustivši drugo lepi sosedi, to vam naj pravim ? Še tega ne morete vedeti sami brez mene ? Kako radost in srečo sta uživala Solnčnik in Dežnik, sloneč drug poleg druzega ob steni, tega bi kdo ne razumel? , . .
Zdaj je pa že čas, da nekoliko izveste, kaka je bila Silvanija. Bila je prav lepa.
Radi tega pa nikar ne mislite, da jo je gledal pravnik Bog zna kako radovedno, boljše rečeno, lju-
ali le nositeljica vsega svojega seboj. So namreč na svetu Dijogenovke, ki posnemajo debelega filozofa v tem, da vse svoje seboj nosijo. Ko pa je videl Postava, da se na ta način ne bo mogel tako hitro in-formovati, vstal je hkrati in stopivši pred gospico zasčebetal s finim naglasom:
„Gospica, drznem se predstaviti vaši blagona-klonjenosti: studiosus iuris Postava!"
„ „Hvala, gospod, a jaz sem Silvanija Zoranova ..." "
»Narodnega trgovca? Čestitam," dejal je pravnik vidno presenečen in še bolj prijazen, nego prej.
„„Da, moj očka je velik narodnjak. To lahko vidite v inseratih.""
„0, dobro vem, ljubezniva gospica, on ima na inseratu : svoji k svojim, če se ne motim, da, tacega moža potrebujemo v boju za pravico in resnico. On je uzor-možak! Poznam jaz vašega otca. Kako bi ne! Zvezda je ljubljanskega narodnjaštva, ki naj še dolgo,
—   315   —
dolgo sveti na blagor vsih Slovencev, in — končal je patetično — njegova hčerka, gospodična Silvanija — pri teh besedah se je ljubeznivo nasmehnil, prijazno spod čela pogledal in globoko se priklonil — zagotovljen sem, da je ona biser našega narodnega ženstva!"
„„0, prevelika hvala,"" zajecala je Silvanija tiho in hvaležno ga pogledavši zardela. Vidno ji je ugajal pravdarjev govor. Kajti ženske so že take: povej jim resnico, kaj misliš, imele te bodo za tepca, a za hrbtom smejale se ti bodo; govori jim laskavo, kako ti bodo hvaležne. Da povem nekoliko drugače! Laskava beseda zadene nežno mrenico v ženskem ušesu. O, kako radostno zatrepeče kladvece po ljubem nakovalcu. Kako ne! Saj hoče besedico, samo na sebi tako nežno in sladko, še bolj nežno in gladko napraviti, prej nego li gre v labirint, ko je prej zajahala iskrega konjiča, vteknivši ljubeznivo nožico v stremen. No, besedica je v labirintu. O, to se ji mudi, polna nevčakanega hrepenenja se kroži po polžku, in tu se ji res zdi, da je sama polžek. Še parkrat se obrne, in v možganih je. Kako rad bi tudi jaz tako hitel, kakor ona, pa ne morem. Zato vam vse lepo po vrsti povem. Najprej o možganih. Možgani so svet. Ta svet sestoji iz premnogih držav, samih absolutnih. Da je večkrat vojska tu, menda lahko zamolčim. No vse jedno : na primer letošnjega leta je kralj „Misel: Delaj!" premagal kralja: „Misel: Dolce far niente". To je bil laški kralj,  ki je bil premagan.
Revolucija je le malokdaj v možganih. Včasih to ni nič hudega. Vladarji se ne razumejo, pa sami ne vedo, zakaj. Kakor je nekdaj Bog ob Babelu zmešal jezike, pride ajdovski malik Bacchus in jim zmede jezičke. Še tisti dan, če ne pa drugi dan se gotovo zopet sporazumejo. Včasih pa je hujše. Takrat je revolucija brez konca in kraja, žalostna, pogubna, ki nas je Bog usmiljeni obvaruj. Pravimo, da je človek znorel.
Torej k tem kraljem pride misel sladka, opojna. Na glavni trg pricepeta in jame vpiti: Čujte! ljudje božji, čujte! Vse se zbere na trg, nekteri oboroženi, drugi brez orožja, kakor je komu pri srcu. Ona pa vpije: Čujte! ljudje, čujte! Ljudje pa se ne vedo kam dejati, ker ne znado, pri čem da so. Nekteri se hočejo biti, drugi jih pa mirijo. Konečno vendar razjasni Besedica svoje počenjanje: „Veliko srečo vam prerokujem," deje, „da bodete skoro vsi zadovoljno živeli, da se bodo skoro vsem želje izpolnile, kmalu, kmalu!" To rekši se izgubi med poslušavci, Oni se veseli s časoma pomire, misel pa leti naprej: „Ja, moram še očem naznaniti!" Ah! Kaka blagost, kaka sreča, kaka hvaležnost se razlije po vseh očeh, ko zvejo prelepo novico! Tako blagost, srečo in hvaležnost zagledal je tudi gospod Postava v devinih očeh in pogum mu je rasel.
„Gospica," dejal je, „dež je ponehal, vendar še vedno nekoliko prši.   Vi se pripravljate,  da bi odšli.
Vas li smem nekoliko spremiti in ponuditi Vam svoj dežnik."
Dežnik se je vstrašil pri teh besedah, kajti neizrečeno dobro sta se imela s Solnčnikom. Gospica pa je govorila nekaj o nepriličnosti, ki bi jih imel gospod radi nje, toda videlo se je, da baš nasprotno misli. Zato jo je vzel gospod Postava pod roko, in gra-cijozno jo spremljal proti beli Ljubljani, Mej potom sta govorila mnogokaj lepega in mičnega: konec vsega tega je bila obljuba devina,  da jutri ob tem času zopet pride.
In summa summarum vsega tega? Postava in Silvanija sta se zaljubila, in, ker je postal gospod pravnik kmalu doktor, tudi poročila: Dežniku in Solnčniku pa je bilo dobro, dokler se nista navadila preveč drug na druzega!  Ona dva ravno tako.
Naše slike.
Z Mojstrane skozi Vrata gre pot na Triglav, dobro znana našim planincem. Pod železniško postajo dovško je bil doslej lesen most, ki ni mogel več vzdrževati naraščajočega prometa. Zato je zgradil kranjski deželni odbor tam čez Savo železnobetonski most (str, 281),
Slikovita je Boka Kotorska, zanimiva v vseh svojih delih! Ko se voziš po mirni gladini med nebotičnimi gorami, se ti odpira vsak hip nov prizor, presenetljiv po svoji resni romantiki. Vmes so pa nasejane starodavne naselbine, sela in mesta, ki pričajo, da je nekdaj bilo tu vse drugače. Stare palače v beneškem slogu stoje prazne, napol podrte, vkolikor niso porabljene za vojaštvo in financarje. Poleg Kotora je glavno mesto Boke Perast, ki nudi z ladje krasen prizor in se neizbrisno  vtisne  spominu  (str. 285).
Portretna študija (str. 300) je delo mladega akademika Fr. Sterleta.
Boj za predsedstvo v Združenih državah (str. 308, 309) je letos izredno hud. Sicer so ameriške volitve vedno nekaj „amerikanskega", ampak volilni boj, ki se je vnel med Rooseveltom in Taftom, presega vse, tudi to, kar je Amerika doslej dosegla v volilnih stvareh, V Združenih državah se borita za prvenstvo republikanska in demokratska stranka. Dosedanji predsednik Taft in Roosevelt sta oba republikanca, boj je torej bolj oseben kakor stvaren. Na kongresu republikancev v Chicagi, koder je imela stranka nominirati kandidata, je prišlo do burnih prizorov; mesto je bilo razdeljeno v dva sovražna tabora. Večino je dobil Taft, in to je Roosevelta tako ogorčilo, da je sklenil ustanoviti novo stranko, ki jo imenuje „napredno stranko", Vsled tega razdora med republikanci so dobili demokrati več poguma in upajo  na uspeh.
Telovadba se je med našo mladino jako razširila. V izobraževalnih društvih so se ustanovili telovadni odseki, v katerih pridno telovadijo „Orli". Na Vrhniki je bila prošli mesec večja slavnost, pri kateri so nastopili telovadci s svojimi produkcijami.
—   316    —