Projekt: Umetnost v javnem prostoru Nagovor predsednika ZDSLU ob projektu Umetnosti v javnem prostoru Kiparstvo od nekdaj skuša obvladovati prostor... Zoran Poznič: »Kiparstvo, prastara disciplina, skozi katero že od nekdaj skuša obvladovati prostor, mu dajati nov sublimen pomen, na začetku 21. stoletja ob vsej menažeriji mogočega in nemogočega znotraj polja vizualnega predstavlja velik izziv. Kiparke in kiparji kot ogrožena vrsta s svojimi deli kričijo, opozarjajo in skušajo zadržati tanko rdečo črto, staro vsaj pet tisoč let. In mi, sodobniki brez smisla, cilja in namena, se vsaj za trenutek postavimo, vdihnemo in včasih spomnimo na vse tisto, kar smo bili, kar nas je osmišljalo, osrečevalo in delalo to, kar naj bi bili, torej homo sapiens. Naj vam bo v slast.« Zoran Poznič: Prometej, varjeno železo, 2,5 x 4 x 8 m, 2020, foto: Društvo Trbovlje novomedijsko mesto Projekt: Umetnost v javnem prostoru V okviru tematsko zasnovanega cikla Projekt: Umetnost v javnem prostoru, ki ga organizira Sekcija kiparjev in umetnikov, delujočih v javnem prostoru pri Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov, smo začeli z vzpostavljanjem različnih aktivnosti, v katerega sodi sklop pod naslovom 'Idearum fata in arte latent spectantis ingenio'. Ta vključuje zasnovo razstave in teoretski del. Koncept razstave obravnava aktualna vprašanja postavitve umetniških del v javni prostor ter s to razstavo prispeva k večjemu ozaveščanju o pomenu javnega prostora za umetnost. Umetniki, delujoči v javnem prostoru, se namreč srečujejo s številnimi izzivi pri postavitvi svojih del. Za sodelovanje na razstavi je bil objavljen razpis. V njegovih izhodiščih se je izpostavilo, da javni prostor od umetnikov zahteva posebno percepcijo, hkrati pa se na javnih razpisih za postavitve obeležij percepcija istega javnega prostora zoži zgolj na strukture, ki so najbližje urbanizmu in birokratizmu. Nekateri kiparji se zato pogosto ne morejo odzvati na razpise zaradi zahtev, ki jih izločajo iz procesa. Eden od problematičnih elementov je tudi arhitekturno merilo. S to razstavo želimo spodbuditi razmislek o vlogi kiparjev in umetnikov ter vplivu umetniških del na javni prostor. Poseben poudarek je na delu prve slovenske akademske kiparke Karle Bulovec Mrak (1895–1957), ki je z monumentalnimi predlogi zaznamovala slovensko kiparstvo. Pronicljiva ustvarjalka je s svojimi deli prispevala k razvoju slovenskega kiparstva, zlasti s predlogi za postavitve v javnih prostorih. Danes je morda najbolj znan njen edini izvedeni, posthumno postavljeni spomenik Martinu Slomšku v Celju. Na razpis za sodelovanje na razstavi je prispelo šest prijav, izmed katerih so bile izbrane štiri umetnice (Meta Kastelic skupaj z Bredo Sturm, Paola Korošec, Katja Majer in Saba Skaberne), peta umetnica (Estela Žutić) pa je bila med prijavami izbrana in povabljena k sodelovanju s predstavitvijo svojega dela v teoretskem delu v obliki intervjuja. Ideje, predstavljene v razstavi, se bolj kot s prostorom samim osredotočajo na izzive umestitve umetniških konceptov v ta prostor. Izhodišča so različna, saj se nanašajo tako na osebni opus ustvarjalk kot tudi na iskanje optimalne oblike in postavitve v javni prostor. Riža II, je kip ki sta ga Meta Kastelic in Breda Sturm oblikovali kot predlog za javni razpis, Paola Korošec je zasnovala portreta Karle Bulovec Mrak in Ivana Mraka v obliki zaključka ki prikazuje rižo – umetni žleb, primarno namenjen spuščanju hlodov. Kljub temu, da je bil držal za polkna. Vsak portret je postavljen na svoji strani okna, tako da se portreta gledata. njen koncept riže kot tobogana za otroško igrišče na razpisu izbran, ni prišlo do njegove To oblikovanje sledi raznovrstnim oblikam držal za francoska polkna. Po incidentu s realizacije. Umetnici nadaljujeta osnovno idejo iz nerealiziranega projekta in si zadajata predstavitvijo Obločnice je oče Ivana Mraka, lastnik gostilne na Rimski cesti, razdedinil svojega nalogo, da se ideja riže kot tobogana nadaljuje v serijo in postavi na igrišče v bližino otroškega sina. Kljub temu sta Karla in Ivan, zaradi razumevanja Ivanovih sester, imela sobo v višjem igrišča in asfaltne poti v Tivoliju. V slovenskem kontekstu se spomnimo diplomskega dela Luja delu stavbe, morda na podstrešju, ki pa je bila skromno opremljena. Kljub spremembam na Vodopivca o ležečih prašičih na hlodih, kjer je idejo umetniškega dela na otroškem igrišču fasadi, ki so jih povzročili različni lastniki, in ker bi postavitev portretov ob oknih v njunem predstavil kot inovativen pristop. In vendar je ravno igrivost vrednota, ki jo tako Vodopivec kot nekdanjem bivališču zaradi slabe vidljivosti izgubila pomen, je postavitev zamišljena ob tudi Meta Kastelic konstantno vključujeta v svoje umetnine. sredinskem oknu na desni strani vhoda v hotel Mrak. Ta lokacija ob Rimski ulici omogoča, da portreta opazi večje število mimoidočih, s čimer postane umetniško delo bolj dostopno javnosti in hkrati deluje nevsiljivo. Katja Majer je zasnovala figuralno postavitev z naslovom Skupaj. Skupina figur v naravni Saba Skaberne je zasnovala kiparsko stensko kompozicijo v obliki ene celice Braillove pisave velikosti je postavljena v krog in odraža umetničino razmišljanje o duhovni dimenziji prostora. iz keramike kot spominsko obeležje svoji prateti Minki Skaberne. Le-ta bi se nahajala v Podobne postavitve segajo v neolitsko dobo, v sodobnejšem času pa jih povezujemo z delom stenskem oboku, na desni strani prehoda na dvorišče hiše na Mestnem trgu 10, v Ljubljani, Marka Pogačnika in njegovimi litopunkturnimi kamni. Zamenjava kamnitih točk z bronastimi kjer je Minka preživela mladost. Minka je bila pionirka na področju izobraževanja slepih v figurami omogoča globlje dojemanje tega duhovnega prostora skozi človeško figuro. Umetnica Sloveniji. Zbrala je sto prostovoljk, ki jih je naučila Braillove pisave, in prepisovale so knjige si je za svojo instalacijo izbrala postavitev v krajini v okolici Maribora, na polotoku pri čolnarni v Braillov točkopis. Bila je tudi ustanoviteljica prve knjižnice za slepe na Slovenskem in na Dravi, ob Mariborskem jezeru pri Bresternici. sodelovala je pri ustanovitvi doma slepih v Škofji Loki. Za svoje zasluge je prejela državno odlikovanje reda zaslug za narod III. stopnje in bila imenovana v pedagoškega svetnika. Kljub njenemu neprecenljivemu prispevku je danes po njej poimenovana le knjižnica slepih in slabovidnih na Kotnikovi ulici, v Ljubljani. To umetniško delo bi lahko bilo priznanje pomena njenega dela in njenemu trajnemu vplivu. Estela Žutič, plesalka in koreografinja iz Celja, je v zadnjih letih izvedla serijo performansov Umetniška livarna Livartis, družinsko podjetje z bogato družinsko tradicijo družine Kamšek, v javnem prostoru. V sodelovanju skupaj s Kieko Miyazaki, ki je te performanse posnela, je znana po svojih umetniških delih, ki so ulita v livarni in postavljena v javne prostore, kjer dodajala predloge za kadre ter gradivo obdelala z montažo, so ustvarjeni ti videoperformansi postajajo integralni del naše kulturne zavesti. V pogovoru z Borutom in Jurijem Kamškom, in objavljeni na internetni platformi YouTube. Zaradi njenega inovativnega pristopa k livarskima mojstroma in vodjema podjetja, smo osvetlili tako zgodovino livarne kot tudi njen predstavitvi umetnosti v javnem prostoru je v katalog vključen intervju. Glavno vodilo sodobni razvoj in tehnični napredek. umetničinih performansov je zapolnitev pomanjkanja umetniških vsebin v javnem prostoru. V okviru razstave Sekcije kiparjev je Livartis sodeloval tudi kot sponzor delavnic. Na teh To je isti prostor, ki je običajno preplavljen z drugimi vsebinami, kot so oglaševanje, prometna delavnicah je livarski mojster Jure Kamšek vodil delavnico o mali plastiki in izdelavi maket. infrastruktura in podobno. Udeleženci so šli preko procesa izdelave voščenega originala skozi postopek natančnega liva brona in kasnejšega patiniranja z uporabo tradicionalnih in sodobnih tehnik. Besedilo Zorana Srdića Janežiča, ki je tudi naslov razstave, odpira polje pisanja o umetnosti v javnem prostoru, v katero vpelje refleksijo dela Karle Bulovec Mrak. V nadaljevanju se razprava nanaša na pomen umetniških del v javnem prostoru ter vpliva zgodovinskih in kulturnih sil na postavitev spomenikov, pri čemer je poudarjena vloga jezika pri reprezentaciji nacionalne identitete in kulture. Poudarjena so tudi vprašanja, kako oblikovanje javnega prostora z vsebinami umetniških del vpliva na našo družbeno percepcijo. Galerija Video KLET ZDSLU Projekt: Idearum fata in arte latent spectantis ingenio 19. 10.–18. 11. 2023 Meta Kastelic in Breda Sturm, Paola Korošec, Katja Majer, Saba Skaberne avtorici: Meta Kastelic Meta Kastelic, rojena v Ljubljani leta 1962. Diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Za svoje diplomsko delo je leta 2007 prejela študentsko Prešernovo Breda Sturm nagrado. V svojem delu se pretežno posveča raziskovanju čutnega v kiparstvu, kot je tudi naslov njenega magistrskega dela, ki ga je leta 2013 zaključila na ALUO v Ljubljani. V času magistrskega študija je sodelovala na natečaju za ureditev Trga v Mozirju. Predlog za postavitev kipa si je delil prvo mesto. V zadnjem obdobju se ukvarja predvsem s projekti, ki so družbeno kritični in govorijo o položaju malega človeka in o etičnih vrednotah naše družbe. Leta 2012 je dobila in izvedla pomembno naročilo za postavitev kipa, doprsne figure Adolfa Jenka, v javnem prostoru. Postavitev RIŽA 2 je v središču Ljubljane, pred stavbo Kazine, na Kongresnem trgu. Na 16. slovenski kiparski razstavi Zavoda za kiparstvo (2012) je za svoje kiparsko delo Pahnjeni v ... prejela prvo nagrado. Za razstavo EXPO 2020 v Dubaju je izdelala kiparske portrete Franceta Prešerna, Jožeta Plečnika, Primoža Trubarja in Jakoba Gallusa. V Pionirskem domu je več let poučevala kiparstvo mladostnike in odrasle, sedaj pa vodi slikarske in kiparske tečaje. Živi v Ljubljani in ustvarja v ateljeju v AKC Metelkova mesto. Za svoje diplomsko delo je prejela študentsko Prešernovo nagrado. Breda Sturm je leta 2010 pri prof. Tugu Šušniku in prof. Tomažu Brejcu z odliko zaključila podiplomski študij magisterij umetnosti na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Leta 2003 je diplomirala pri prof. Vojtehu Ravnikarju na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Je samozaposlena v kulturi in deluje na področju slikarstva, ilustracij, opreme in oblikovanja knjig. Študijsko se je izpopolnjevala v Italiji, Španiji in na The Art Students League of New York v ZDA. Od leta 2010 je članica Društva likovnih umetnikov Ljubljana. Živi in dela v Ljubljani. 50 m 5 m 5 m dimenzije: premer 8 m, višina 1,7 m predviden material: bron Skulptura nagovarja tako predvidena lokacija postavitve: Tivoli, Ljubljana posameznika kot družine z otroki. Avtorici nadaljujeta osnovno idejo prvonagrajenega nerealiziranega projekta in si zadajata V bronu se utelesi prostor počitka, ki se spremeni v prostor dinamike na isti krožnici – klopca nalogo, da se ideja prestavi na igrišče oz. lokacijo v Ljubljani, in sicer v bližino otroškega igrišča v se prelevi v tobogan, drsalnico. Skulptura nagovarja tako posameznika kot družine z otroki. parku Tivoli. Ker je dimenzija in posledično visok strošek izdelave prvotnega kipa (premer kroga Bronasta skulptura sama po sebi vzbuja spoštovanje in distanco. V tem primeru se distanca cca. 8 metrov) velik finančni zalogaj, je druga opcija, da se od kipa ohrani le prvi del – odtisi pretrga, saj skulptura povabi mimoidočega k aktivemu sodelovanju. Tudi če je sodelovanje zadnjic in nastane klop, ki jo je zaradi majhnosti mogoče postaviti tudi v središču mesta. Projekt pasivno, sedenje, je hkrati še vedno aktivno zaradi procesa ob dotiku z materialom samim. Bronasta klop z odtisi ritnic je bil predstavljen na izboru za ljubljansko klop. Na statičnem delu kipa – klopci so odtisi sedala, na dinamičnem delu – toboganu, pa so odtisi dlani. Postavitev skulpture na peščeni podlagi, ob sprehajalni poti v parku Tivoli vzpostavlja dialog z otroškim igriščem in hkrati označuje linijo že obstoječih skulptur, spomenika Edvardu Kocbeku in kipa, posvečenega Borisu Pahorju. avtorica: Paola Korošec Karla in Ivan Študirala je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Njeno delo se dotika problema prostora in razumevanja le-tega. Pogosto deluje v javnem prostoru izven galerijskih okvirjev. Za svoje dosežke v kiparstvu je prejela študentsko Prešernovo nagrado. V letu 2021 je prejela Jakopičevo priznanje. Od ustanovitve Sekcije kiparjev in umetnikov, ki delujejo v javnem prostoru (pri ZDSLU), je aktivna z avtorskimi projekti in pri organizaciji umetniških ter pripravi strokovnih simpozijev na to temo. Sodeluje z različnimi muzeji in drugimi institucijami na področju arheoloških izkopavanj in računalniške 3D modelacije, sodeluje pri izvajanju in razvijanju eksperimentalnih (arheoloških) raziskav. dimenzije: 10 cm do 15 cm posamezni element predviden material: bron ali železo Portretni izraz ne dominira, čeprav je predvidena lokacija postavitve: fasada hotela Mrak, Ljubljana ves čas pred nami. Kako predstaviti umetnico iste stroke? Izpostaviti specifičnost načina mišljenja in dela Odločila sem se za mali format. Kiparska postavitev tako v posameznem elementu ne izstopa, drugega? Kako ujeti tiho vztrajnost? Na povabilo Zorana Srdića Janežiča sem razmišljala a v ponavljajoči se formi lahko preraste v monumentalno kompozicijo. Izdelala sem držala za o obeležju Karli Bulovec Mrak. Kiparka za sabo ni pustila nadvse obsežnega opusa in je polkna v obliki glav–portretov, izdelanih v kovini. Hotel nima polken. Sicer uporabni elementi ustvarjala v senci uveljavljenih kolegov. Njen prepoznaven likovni jezik nosi v sebi kvaliteto, tako nimajo druge funkcije kot likovno. Kljub temu ohranjajo gibljivost, ki jih definira in tako ki opozarja na moč družbenega okvirja, znotraj katerega postajaš in ostajaš spregledan. A nosijo dve podobi. Na eni se pojavlja portret Karle Bulovec Mrak in na drugi njen življenjski Karla Bulovec Mrak se ni pustila izgnati tudi iz likovnega sveta, temveč je vztrajala. Poročena sopotnik Ivan Mrak. Klasični portret zaradi malega formata povzema bolj »bulasto« podobo, z Ivanom Mrakom je živela v hiši, kjer je danes hotel. Čeprav sta živela zelo skromno, je bila značilno za njen način modeliranja. Portretni izraz ne dominira, čeprav je ves čas pred nami. soba njun dom, zato se mi je zdelo najbolj primerno mesto za postavitev obeležja. Hotel se Držala bi postavila ob oknu v pritličju in jih na ta način postavila v vidno polje in omogočila nahaja na Rimski ulici, fasada pa ima veliko različnih elementov. Na drugi strani zgradbe je vrt, spreminjajočo se podobo kompozicije ob interakciji mimoidočega. ki je predvsem v preteklosti bil tudi prostor druženja, danes pa ima interni značaj. Zato se je za primernejše izkazalo pročelje hotela. avtorica: Katja Majer Skupaj Akademska kiparka Katja Majer je samozaposlena v kulturi od leta 2003. V zadnjih letih deluje predvsem na področju javne skulpture, pri čemer se zavzema za komunikativne in pozitivne javne postavitve, ki nagovorijo ljudi in postanejo del skupnosti. Realizirala je 14 samostojnih razstav (vse do leta 2011), sodelovala na več kot 60 skupinskih razstavah doma in v tujini in je avtorica 13 spomenikov (večina po letu 2018), med katerimi sta njeni največji referenci spominska plošča žrtvam letalske nesreče na gori sv. Petra na Korziki in spomenik Ivanu Minattiju v Slovenskih Konjicah. Živi in dela v Mariboru. Postavitev postane v simbolnem smislu kompas za življenje, ki dimenzije: krog v premeru 12–15 m predviden material: figure iz brona, krajinska ureditev, prizemljuje spoznanje, da človek v tlakovanje, kamen predvidena lokacija postavitve: Postavitev je umeščena na rečni polotok, ob izlivu Bresterniškega potoka v Dravo oz. v Maribor- svoji srčnosti, dobronamernosti in sko jezero. Kraj ni obvezujoč. pripravljenosti na sodelovanje ni sam. Prostorska postavitev Skupaj je interaktivni spomenik, posvečen človeštvu in možnosti njegovega Figure ne predstavljajo idealnih ljudi, a s svojo postavitvijo in načinom povezanosti simbolno harmoničnega življenja na Zemlji. utelešajo ljudi, ki so pripravljeni živeti svojo človečnost. S tem, ko postavitev ponudi mesto za Prostorska postavitev je oblikovana kot odprti krog človeških figur, pri čemer ima obiskovalec druge ljudi, da sklenejo krog in postanejo del skupnosti, postane v simbolnem smislu kompas možnost, da zasede edino prosto mesto in s tem sklene krog. Figure, ki nastopajo v krogu, za življenje in okvir, ki prizemljuje spoznanje, da človek v svoji srčnosti, dobronamernosti in predstavljajo dobronamerne, iskrene posameznike. Dejanje sklenitve kroga je simbolično in pripravljenosti na sodelovanje ni sam. Kompozicija s tem deluje spodbudno na prostor in na energijsko dejanje, s katerim človek sprejme svoje mesto v raznobarvnem mozaiku srčnosti in zavest ljudi. s tem, ko se vključi v celoto, prizna, da je njen del in tako omogoči, da le-ta kot edina možna Kompozicija združuje kiparkino vizijo subtilnih energijskih prostorov oz. prostorov kontemplacije, energija rešitve civilizacijskih, družbenih in socialnih problemov steče v prostor. pri katerih je nujno, da obiskovalec vanje vstopi in se vanje poglobi, ki so značilni za njene Figure – osebe, ki se držijo za roke, gledajo v smeri prostega mesta in iščejo očesni stik s instalacije in vizijo sodobnih komunikativnih spomenikov, ki se jim posveča v zadnjih letih. potencialnim obiskovalcem, če je le-ta pripravljen stopiti na prosto mesto in skleniti krog. Postavitev postane v simbolnem smislu kompas za življenje, ki prizemljuje spoznanje, da človek v Simbolno sugerirajo, da človek in njegova dejanja niso nevidni oz. nepomembni in hkrati svoji srčnosti, dobronamernosti in pripravljenosti na sodelovanje ni sam. odpirajo vprašanje, komu je človek pripravljen vrniti pogled, koga je torej pripravljen videti ter ali je z njim pripravljen ustvarjati sožitje. avtorica: Saba Skaberne OSNUTEK ZA SPOMINSKO OBELEŽJE prof. Saba Skaberne (1962) je l. 1986 diplomirala iz kiparstva na takratni ALU v Ljubljani. Je članica DLUL in DOS. Ukvarja se s site-specific postavitvami, instalacijami ter ostalimi zvrstmi kiparstva, MINKI SKABERNE oblikovanjem polsti, občasno z animacijo in likovno pedagogiko ter restavratorstvom keramike. Do sedaj je imela preko 41 samostojnih in preko 90 skupinskih razstav in projektov. Za svoje delo je prejela 7 nagrad. Je svobodna umetnica, živi in ustvarja v Ljubljani. Izbrani material – porcelan simbolično predstavlja ženskost, ustanoviteljica prve slovenske knjižnice in soustanoviteljica fonoteke za slepe nežnost in (navidezno) krhkost, hkrati dimenzije: 100 cm x 180 cm predviden material: porcelan pa tudi trdnost in moč, ki odraža predvidena lokacija postavitve: Mestni trg 10, Ljubljana, kjer je Minka Skaberne preživela otroštvo Minkin notranji značaj. Predlagano mesto za postavitev obeležja je hiša na Mestnem trgu 10. Idealno bi se obeležje Ideja za obeležje vključuje okrogle porcelanaste plošče ali diske premera približno 30–35 cm, ki lahko umestilo znotraj okvirja nedavno odkritih gotskih slepih vrat, ki so se odkrila ob prenovi bi bili pritrjeni na steno v mreži šestih točk oziroma polj, ki bi tako ustvarjali Braillovo celico, ki hiše. Ta zaprta vrata so na desni strani glavne veže, ki vodi do velikega atrija s trgovinami, je sestavljena iz kombinacije šestih pik, razporejenih v pravokotniku. Bele porcelanaste plošče in so praktično del javnega prostora. Zaradi umeščenosti v vežo bi obeležje ostalo zaščiteno bi bile neglazirane in ravne, simbolizirajoč prazna polja, medtem ko bi bili diski v antracitni ali pred vremenskimi vplivi in čeprav je veža sama nekoliko temnejša, je vedno dobro osvetljena. grafitno sivi barvi glazirani, rahlo izbočeni in bi predstavljali aktivno piko. Na vsakem polju bi bil Kot alternativna postavitev, če to mesto ne bi bilo primerno, bi lahko bila ena od drugih dveh zapisan del besedila obeležja – na beli podlagi v črni barvi, na temni podlagi pa v beli. Tehnika slepih vrat, na nasprotni strani iste veže. apliciranja besedila na porcelan bi se še določila, pri čemer bi se uporabila Minkina lastna rokopisna pisava. V okviru festivala Mesto žensk leta 2013 sem sodelovala v projektu Hodim za teboj in gledam te. Ta projekt je bil zame pomemben, saj se je osredotočal na prezrte ženske, med katerimi Obeležje bi bilo oblikovano v črno-beli kombinaciji, kar odraža Minkin resen in zadržan karakter. je bila tudi moja prateta Minka Skaberne (1882–1965). Tako se je na temelju takratnih idej Pravijo, da je bila v odrasli dobi večinoma oblečena v črno. Izbira porcelana kot materiala izoblikovala zdajšnja končna verzija za spominsko obeležje za Minko Skaberne, ki je igrala obeležja leži v njegovi simbolični predstavi ženskosti, nežnosti in (navidezne) krhkosti, hkrati pa pomembno vlogo v slovenski družbi v začetku 20. stoletja kot ustanoviteljica prve knjižnice tudi trdnosti in moči, kar vse skupaj odraža Minkin notranji značaj. Njen neodvisni duh lahko za slepe na Slovenskem. Večji del svojega odraslega življenja je posvetila integraciji slepih prepoznamo tudi v njeni izjavi: ”Ni potrebno, da si poročena, da si lahko gospa”, kar poudarja v družbo. Leta 1951 je prejela tudi državno odlikovanje Reda zaslug za narod III. stopnje in njeno samostojnost in močno osebnost. naziv pedagoške svetnice. Kljub obsežnemu gradivu o njenem delovanju je osebna zgodba Minke Skaberne večinoma neznana. Bila je tudi članica Splošnega slovenskega ženskega Besedilo na obeležju bi bilo: V tej hiši je preživela mladost Minka Skaberne (1882–1965), društva, prvega feminističnega društva na Slovenskem. Svojo mladost je preživela v tej hiši, ustanoviteljica prve knjižnice za slepe na Slovenskem. na Mestnem trgu 10, kamor so jo, štiriletno, skupaj z njeno družino po smrti njenega očeta, sprejeli sorodniki – moj praded Avgust Skaberne. Idearum fata in arte latent spectantis ingenio Zoran Srdić Zoran Srdić Janežič I. Idearum fata in arte Začnimo z osnovnim spremenljivega dojemanja ali morebitne preobrazbe osredotočimo na pomen besede traktat, potem je to latent spectantis razmislekom: Umetniki določenega spomenika, so izhajali iz reka Habent sua formalno in sistematično pisano delo o določeni imajo moč vplivati na fata libelli. Ta izrek v osnovi morda res izpade kot temi, ki raziskuje ali izpostavlja načela te določene ingenio / Usoda idej nekakšen pozdrav, vendar izhaja iz širšega konteksta teme in iz njih izpeljuje sklepe. nastanek umetniškega Pro captu lectoris habent..., čemur se je pripisalo, da dela, a ko je delo v umetnosti leži v je usoda knjig odvisna od bralčeve sposobnosti V etimologiji slovenskega jezika lahko rečemo, da enkrat ustvarjeno in razumevanja. Če se za trenutek ustavimo pri beseda traktāt pomeni krajšo učeno razpravo, ki duhu opazovalca postavljeno v prostor, izvirnem delu besedila, lahko opazimo, da ima zelo izhaja iz tujke, prevzete preko nemščine, z izvorom v zanimivo izhodišče. latinščini: tractātus, ki pomeni razpravo, obravnavo postane podvrženo ali razlago, izpeljanke iz glagola tractāre pa so zobu časa. Avtor pesnitve Terencijan z vzdevkom Maver (rojen v razpravljanje, razlaganje oziroma obravnavanje ali Ko umetniška dela prevzamejo vlogo spomenikov v Mavretaniji) je bil latinski jezikoslovec in strokovnjak upravljanje, prvotno pa vlačenje. Ravno to pa je javnem prostoru, prevladuje spomin nad estetskimi za prozodijo, del gramatike, ki obravnava dolžino in prešivno polje z besedo, ki ima etimološka izhodišča vrednotami ali umetniškim izražanjem. Ta spomin je značilnosti zlogov. Raziskoval je, kako različne enaka: sporazum oziroma angleško treaty ali tisti, ki se lahko sreča s svojo sodbo (in preko njega kombinacije dolgih in kratkih zlogov oblikujejo treatise. Treaty je samostalnik, ki izvira iz tudi umetniško delo). Habent sua fata monumenta je metrične vzorce v antični poeziji. Verjetno je živel srednjeangleškega izraza trete, ki pomeni pogajanje, ena izmed resnic, ki nam jo v latinskih rekih ponuja proti koncu 2. stoletja n. št. in napisal razpravo O razpravo, srečanje, prošnjo, prepričevanje, Jure Mikuž v uvodu knjižice o Spomeniku revolucije črkah, zlogih in o metriki. Iz te razprave izhaja tudi sporazum, pogodbo, zavezo, dogovor med dvema Draga Tršarja in ki odraža drugačno dojemanje omenjeni slavni izrek. vladarjema ali državama. Izvor lahko najdemo v dotičnega umetniškega dela na prehodu v anglo-normanskem in starofrancoskem izrazu traité, samostojnost Slovenije. Špelca Čopič v svoji doktorski Beseda libellus je pomanjševalnica latinske besede kar v latinščini pomeni vleči, torej enakega izvora disertaciji izpostavi to isto misel v množinski obliki – liber, ki pomeni knjiga. Ta izraz se je v Rimskem izpeljank rokovati, obravnavati, ukvarjati se, Habent sua fata monumenti – ob opisovanju prehoda cesarstvu nanašal na krajše dokumente, zlasti upravljati, razpravljati, vaditi ali izvajati. Zato lahko iz Habsburške monarhije v Kraljevino Jugoslavijo, uradne dokumente, ki jih je izdala država. Kot primer rečemo, da traktat (kot treaty) včasih pomeni tudi posebej v kontekstu spomenika skladatelju se poudarja libelle iz časa cesarja Decija (201–251), ki formalni, pogosto pisni dogovor ali sporazum med Hrabroslavu Volariču v Kobaridu. Ta spomenik, so služile kot potrdilo o izvajanju zahtevanih dvema ali več suverenimi državami, ki ga morajo zgrajen leta 1909, je pridobil večjo prepoznavnost poganskih žrtev kot znamenje zvestobe Rimskemu običajno ratificirati ustrezni zakonodajni ali izvršni zaradi svojega uničenja kot zaradi postavitve. Leta cesarstvu, kar je služilo kot osnova za pregon organi držav podpisnic. Ko je sporazum podpisan in 1922 so ga italijanski fašisti razbili kot povračilni kristjanov, ki se žrtvovanj zaradi svojih verskih ratificiran, postane pravno zavezujoč dokument, ki ukrep za uničenje vojaškega spomenika na Krnu, ki prepričanj niso udeleževali. V poznejših časih so bili ga morajo države podpisnice spoštovati. ga je poškodovala strela. libelli izdani kot potrdila o odpustkih za kristjane. V etimološkem smislu beseda libellus dobesedno Terencijan iz Mavretanije v času svojega pisanja Tako Jure Mikuž kot tudi mnogi drugi, ki so pomeni majhno knjigo. Včasih so ta izraz uporabljali verjetno ni mogel niti slutiti, kako bo njegov citat v uporabljali omenjeno latinsko reklo za opisovanje za eseje, traktate, razprave ali peticije. Če se prihodnosti postajal predmet različnih spekulativnih analiz tega zapisa. Vendar, ko se osredotočimo na družbeno realnost. To ni zgolj množica elementov, v Osredotočiti se želimo na način prikazovanja in besedo libelli, ugotovimo, da to niso bile običajne katerih nastopajo institucije, diskurzi in prakse, posledice razumevanja, ki izhajajo iz tega. Vrnimo se knjige ali zapisi, ki bi predstavljali lastninske pravice ampak je predvsem sistem njihovih medsebojnih k Foucaultu in njegovi analizi moči, znanja in ali zakone, bodisi državne bodisi verske. Libelli, povezav. V tem sistemu je vsak element – bodisi subjektivnosti. Po njem je bilo kaznovanje v razumljeni kot eseji, traktati ali celo potrdila o zakon, institucija ali znanstvena trditev – povezan z predmoderni dobi večinoma telesno in javno, saj je udeležbah, so vedno nekaj obravnavali in lahko drugimi in tako sodeluje v oblikovanju in reguliranju želelo povzročiti bolečino in ponižanje, preko tega se trdimo, da niso bili nujno zaključeni ali dokončni. Te moči in znanja ter tudi subjektivnosti. Foucault je s je prikazala avtoriteta vladajočih. V modernem času knjižice, ki so v osnovi izvirale iz aktivnega glagola, so tem konceptom pokazal, da družbeni mehanizmi pa je kaznovanje postalo bolj neoprijemljivo in ustvarjale dinamična razmerja do obravnavane niso nujno statični ali nespremenljivi. prikrito, deluje prek institucij, kot so zapor in tematike. psihiatrične bolnišnice, ki so se posluževale metod Pravzaprav je dispozitiv nenehno spreminjajoča se moči, kot sta opazovanje in normalizacija. Foucault Sama beseda traktat nas vodi k razmišljanju, da so mreža, ki se prilagaja in odziva na zgodovinske in poudarja, da spremembe v kaznovanju niso bile bile knjižice v osnovi razumljene kot aktivne oblike družbene spremembe. Ni le orodje moči ali vladanja, motivirane iz humanitarnih ali moralnih razlogov, besedila. Tako bi lahko spekulativno trdili, da je tudi temveč tudi prostor, kjer se lahko oblikuje oziroma ampak zaradi razvoja novih, učinkovitejših oblik Terencijan svojo razpravo o metriki dojemal kot kultivira znanje. To dinamičnost in odzivnost moči. Spekulativno izhodišče, ki ga tukaj majhno knjigo, ki je odvisna od bralčeve sposobnosti dispozitiva lahko vidimo kot njegovo ključno lastnost, predstavljamo, se nanaša na nemoč ali razumevanja. Ključno je, da ločimo knjige in knjižice saj omogoča, da ni zgolj pasivna struktura, ampak nefunkcionalnost oblasti oziroma na njeno na pisane zakone in zapise, ki so namenjeni nadaljnji aktiven dejavnik, ki ga je mogoče preoblikovati skozi nezavedno manifestacijo v obliki bizarnih ukrepov. diskurzivnosti ali razpravi. Razprava je lahko plodna diskurzivne prakse. Če bi poskušali znova razčleniti Lahko izpostavimo, da manifestacija moči ni zgolj v le, če bralci razumejo in nadgrajujejo osnovno idejo. Habent sua fata monumenti in se z analize prvotnega reprezentaciji oblike vladanja preko izvršne veje Kot primer lahko navedemo matematični traktat pomena vrniti k našemu začetnemu izhodišču, bi se oblasti, temveč sta moč in znanje, kot že zapisano, Elementi, ki je osnova za tisto, kar danes imenujemo hitro znašli v labirintu vrednotenj. Ta vrednotenja odvisna od tega, kako ju sami oblikujemo glede na evklidska geometrija. Predstavlja zbirko vse niso nujno vezana na težnje po prisvajanju ali izbrisu določeno dinamiko odnosov, dogodkov … Torej je matematike, znane Grkom do časa Evklida. Že v spomina na specifično osebo, dogodek ali čas s problem, ki se izpostavlja, dejansko sama antiki so mnogi avtorji delo proučevali, ga prepisovali potencialnim uničevanjem spomenikov. Vendar pa je reprezentacija, v kateri naj bi se vzpostavljal in izdajali svoje različice s komentarji in novimi fascinantno razpravljati o tem, kako se te iste težnje dispozitiv. Pogosto se praktično reševanje teoremi. To delo je postalo temelj za številne nezavedno prepletejo z mehanizmi moči pri novih določenega problema lahko interpretira kot izraz matematične razprave in študije, ki so sledile. pristopih k slavljenju spominov. Dinamika moči in oziroma reprezentacija moči. In model tega, če ni Povezava med statičnostjo zakonov in dinamičnostjo družbenih vrednot je vedno vplivala na postavitev premišljen, je pogosto slep. Kot primer: razprav, ki smo jo obravnavali v morebitnih razlikah spomenikov. Ob upoštevanju mehanizmov moči Predstavljajmo si, da za novo leto postavimo na trge terencijanskih knjig in knjižic, se lahko naveže tudi na lahko razmišljamo o dejavnikih, ki vplivajo in visoke smreke, ki jih okitimo z lučkami le od dveh Foucaultovo razmišljanje o dispozitivu. Dispozitiv je oblikujejo našo percepcijo preteklosti in spomina ter metrov naprej. Namesto da bi se ukvarjali z zaščito Foucault uporabil kot orodje za raziskovanje posledično spomenikov in preko njih ponovno lučk ali spodbujanjem spoštovanja do skupnega kompleksnih medsebojnih odnosov, ki krojijo našo posledično umetnosti v javnem prostoru. javnega prostora, je enostavneje postaviti luči izven dosega rok in okrasitev deluje bizarno. In to lahko svojo zgodbo, ne samo tisto, ki je napisana na njenih služi kot analogija za percepcijo umetniških del v straneh, ampak tudi tisto, povezano z njeno javnem prostoru v Sloveniji. Zaradi strahu pred pridobitvijo, njenim mestom v knjižnici in njenim preobremenitvijo javnega prostora se umetniška odnosom do zbiratelja: »… za zbiratelja … lastništvo dela pogosto umikajo na obrobja, postavlja se jih predstavlja najbolj intimno razmerje, ki ga lahko ima do izven konteksta zasnove prostora in ureditve, zato predmetov.« Lastništvo nad objekti, še posebej nad delujejo fragmentarno ali pa so prepuščena knjigami, pa lahko povežemo z razmišljanjem iz postavljanju neumetnikom, za katere se zdi, da jim je drugega Benjaminovega dela O pojmu zgodovine. V to delo odveč in bi ga najraje nekam skrili. V luči tega njegovem delu je poudarjena nevarnost izgube se pri obravnavi umetniških del v javnem prostoru spomina, če ga prepuščamo konformizmu. Zato, kot zob časa in usode spomenikov zdijo povsem je zapisal Benjamin, je v vsaki dobi potrebno spomin nepomembne. Morda bi bilo namesto razpravljanja o ponovno reševati iz primeža konformizma, ki si ga usodi spomenikov primerno reči, da usoda idej v želi prilastiti. V svojih tezah trdi, da zgodovinopisje umetnosti resnično leži v duhu tistega, ki (in ko jo) običajno slavi zmagovalce in ignorira poražence. opazuje. Morda bi nenazadnje med raznimi Zgodovino pišejo zmagovalci, zato je nujno, da se literarnimi deli, ki imajo zapisan citat Habent sua fata revidira in ponovno interpretira preteklost, da bi libelli, izpostavili tudi Razpakiranje moje knjižnice, esej razkrili potlačene zgodbe. Zanj je zgodovina nemškega filozofa in kulturnega kritika Walterja zapleteno razmerje med različnimi časovnimi Benjamina, Fouaultovega predhodnika. Esej ponuja obdobji, idejami in dogodki, ki jih ni mogoče razmišljujoč pogled na zasebno knjižnico in dejanje enostavno razvrstiti. Zgodovina ni zgolj preteklost, zbiranja knjig, prepleteno z osebnimi anekdotami, ampak je neprestano prepletena s sedanjostjo. filozofskim razmišljanjem in kulturnim komentarjem. Benjamin poudarja poleg pomena upora proti V eseju Benjamin raziskuje odnos med zbirateljem in prilaščanju zgodovine tudi potrebo po njenem njegovo zbirko, poudarja čustvene in osebne nenehnem preizpraševanju. povezave, ki vežejo zbiratelje na njihove predmete. Akt razpakiranja je za Benjamina razsvetljujoča izkušnja, ki prinaša ne le spomin na besedilo ali ilustracije znotraj knjig, ampak tudi spomine na to, kdaj in kje je bila vsaka knjiga pridobljena ter življenjske okoliščine, ki so obdajale vsak nakup. Predlaga, da vrednost knjig za zbiratelja ni nujno v njihovi funkcionalni uporabnosti oziroma vsebini knjig, ampak v njihovem obstoju kot objektih z osebno zgodovino in pomenom. Vsaka knjiga ima II. Razmišljanje izhaja iz analize Karle Bulovec Mrak, Karte Kot primer branja in držanja kart ter zgodovinskih Razmislek se nadaljuje ki je bila predstavljena ob povabilu za predstavitev prizorov kartanja bi lahko izpostavili Almanachovi iz začetne točke in njenega dela. Njena podoba se nahaja na karti Igralne karte izvirajo iz 9. stoletja s Kitajske in so se sliki kvartopircev, ki ju najdemo v Narodni galeriji. pravi: Umetniki imajo šaljivca v seriji Iskrive karte, ki so delo oblikovalca razširile po celem svetu, spreminjajoč svojo obliko in Almanach (1641–1702) je predstavnik flamskega sposobnost oblikovati Cirila Horjaka. Šolski center Kranj je te karte funkcijo. Njihova pot jih je vodila preko Perzije, kjer slikarstva, ki je deloval na Kranjskem v drugi polovici nastanek umetniškega izdal v sklopu projekta vseživljenjskega učenja z so pod vplivom arabske kulture v obliki mameluških 17. stoletja. Po nekaterih virih je morda s Flamskega dela. Mogoče delo nikoli namenom osvetliti nemirni in zvedavi duh Slovenk kart prečkale Egipt v 11. stoletju, dokler niso v 12. potoval v Rim, nato pa se je na poti nazaj ustavil in Slovencev. V predavanju, ki je osvetljevalo stoletju našle poti v Evropo. Glede na barve, ki jih in se začasno naselil v Ljubljani. Med njegova ne bo zaživelo in ne bo umetničino perspektivo o postavitvi umetnosti v te karte uporabljajo, jih danes razvrščamo v tri najpomembnejša dela sodijo freske, ki krasijo zavzelo svojega prostora javni prostor in tragične dogodke njenega življenja, glavne kategorije: francoske, latinske (italijanske) in gradova Bokalce in Iški turen ter frančiškansko v svetu. A morda bo je postala jasna možnost za predstavitev te vsebine germanske. obednico v Ljubljani. Almanachova dela pogosto ravno to nekoč opaženo preko različnih vsebin, povezanih s kartami. obravnavajo kot dragocen vir informacij o lokalnih Te vsebine bodo podrobneje predstavljene v V nemško govorečem svetu so se karte prvič običajih in nošah določenega obdobja. Čeprav to in prepoznano. nadaljevanju. pojavile v drugi polovici 13. stoletja. Po številnih morda na prvi pogled drži, bi bilo zmanjševanje preoblikovanjih so do leta 1450 pridobile svojo pomena njegovih izjemnih slik, kot sta Veselo Medtem ko danes zavzemamo določen prostor, znano formo s štirimi barvami. Francoski set kart, omizje in Kvartopirci II, zgolj skozi to perspektivo nas lahko jutri veter že odnese s seboj. Morda se ki je postal mednarodni standard, izvira iz nemških napačno. Takšno poenostavljanje bi nedvomno nas ne bo spominjalo zaradi naših dejanj, temveč kart iz okoli leta 1480. Zanimiva lastnost francoskih zasenčilo njegovo mojstrstvo in globlji pomen zaradi našega stališča. Karlo Bulovec Mrak lahko kart je uvedba kraljice oziroma dame, saj so bile njegovih del. Slika Kvartopirci I, znana tudi kot Veselo opredelimo kot nežno osebnost z izrazito integriteto prvotne karte z lici moške. Prvi znaki kraljic so se omizje, je brez dvoma med najbolj prepoznavnimi tako v osebnem kot umetniškem smislu. pojavili v italijanskem taroku v sredini 15. stoletja, mojstrovinami Almanacha. Na njej s prefinjenimi francoske karte pa so zamenjale viteza s kraljico. potezami in občutkom za detajl upodablja sproščeno skupino ljudi pri igri kart. Osrednji element slike so Danes standardni komplet 52 kart obsega 13 številk francoske karte (srce, pik, križ, karo), ki z dodano ali vrst v vsaki od štirih francoskih barv: križa (♣), globino in natančnostjo podajajo realističen vtis. kara (♦), srca (♥) in pika (♠). V vsaki barvi najdemo tri Posebej izstopa avtoportret umetnika, ki z držo, dvorne karte: kralja, kraljico in fanta. Slike na kartah pogledom in gestami rok nakazuje na ustvarjanje so obojestranske. Poleg teh je v vsaki barvi še po pred ogledalom – značilno tehniko številnih deset številčnih kart, od ena do deset, pri čemer avtoportretov tistega časa. V kontrastu s sliko karto z eno piko imenujemo as. Na vseh kartah v Kvartopirci I so Kvartopirci II delo, ki nas popelje v standardnem kompletu najdemo oštevilčenje ali svet trapole, priljubljene igre 17. stoletja. Čeprav inicialko in barvo karte v kotu, kar olajša branje in je motiv podoben – kvartopirci pri igri, je vzdušje držanje kart med igro. slike drugačno, bolj zamišljeno. Upodobljena je igra Ciril Horjak, karta šaljivca: Karla Bulovec Mrak, Iskrive trapole, ki izvira iz Benetk in je bila v 17. stoletju karte, Šolski center Kranj, projekt PanUP, 2020 Almanach (deloval na Kranjskem v 2. polovici 17. stoletja), Kvartopirci I (3. čet. 17. stol.), olje, platno, 163 x 281 cm, NG S 628, Narodna galerija, Ljubljana, Fotograf: Bojan Salaj, © Narodna galerija, Ljubljana izjemno priljubljena po vsej Srednji Evropi. Karte, umirjeni in resni. Lahko se podamo v razpravo o ki jih igralci uporabljajo, so italijanske barve: meči, moralni primernosti v tedanjem času celo do te palice, čaše in denar. Na mizi lahko opazimo karto mere, da bi predlagali uporabo slike Kvartopircev z oznako za dva denarja, ob tem pa nam oseba na I kot osnovo za Kvartopirce II: Welkom in Slovenië desni predstavlja karto z dvema mečema, v sredini Almanak. S tem se želimo dotakniti dejstva, da se katerih je grb z belimi in rdečimi kvadrati. Ker sta naročnikom morda lažje šaliti na račun drugih. kompoziciji obeh slik precej podobni, bi lahko Vendar pa najbolj oster štos lahko izstreli le sam sklepali, da je figura, ki v roki drži karto z grbom in avtor, pri čemer se drugi tega pogosto niti ne ob tem kadi pipo, morda še en avtoportret slikarja. zavedajo. Prav tako pomen trapole, kjer naj bi Figure, ki so postavljene horizontalno in brez zgodovinsko enica prvič prevladala nad kartami z osrednje kompozicije, so ločene na levo in desno lici, dodaja dodatno zanimivost kontekstu asov in polovico. Leva stran ima vedno razlagalni značaj: šaljivcev v tej obravnavi. bodisi prikazuje plačilo za zmagovite karte ali pa skrivno opazovanje le-teh, medtem ko je desna stran vedno bolj sproščena in odprta. Srednji del v ospredju ločuje ti dve polovici in vzpostavlja diagonalno linijo v kompoziciji, kar daje občutek aktivnosti. Aktiven značaj je razviden tudi v povezovanju figur v zobčastem, valujočem vzorcu. Sklepanje o naročniku teh del in o prostorih, kamor so bila umeščena, je mogoče glede na to, da so številni evropski slikarji v tistem času za naročila ustvarjali podobna dela, ki so imela glede na Ob razmisleku o šaljivčevi vlogi ugotovimo, da seti kart običajno vključujejo med enim prostor, kjer so bila razstavljena, različne namene in šestimi šaljivci ali Jokerji, ki so največkrat upodobljeni kot celopostavne figure. Od pri upodabljanju takega motiva. Almanachovi sredine 20. stoletja se v kompletih najpogosteje znajdejo po dva ali trije šaljivci. Njihova upodobitvi prikazujeta omizje kvartopircev, kjer funkcija se spreminja glede na pravila igre: Lahko nadomestijo katero koli drugo karto, so osebe zgledno oblečene, morda celo v skladu imajo najnižjo ali najvišjo vrednost, delujejo kot preskočna karta in podobno. Preden z najnovejšo modo tistega časa. Ženska figura je šaljivec pridobil svojo vlogo v igri, je bila ta karta tipično prazna in ni imela posebne na prvi sliki ni le postrežba, ampak deluje kot funkcije v igri. Uporabljena je bila le kot nadomestilo, če je bila katera od kart izgubljena. gostiteljica. Posebej zanimiv je umetnikov prikaz Posebnost šaljivcev je, da nimajo univerzalnega izgleda. Danes je njihovo razlikovanje v v obliki avtoportreta. Ker kvartopirstvo v tistem posameznem kompletu kart pogosto samo v barvi – rdeči ali črni, kar lahko pomeni tudi času ni bilo v skladu s krščanskimi vrednotami, bi različno vrednost. se lahko zdelo, da je umetnik sprejel vlogo šaljivca, s čimer so drugi upodobljeni lahko videti bolj Karla Bulovec Mrak (1895–1957) Tabla: Mapiranje produkcijskih virov 1900–1929, Zasnova tabel produkcijskih virov za 5. trienale sodobne slovenske umetnosti U3, Moderna Tabla: Legenda, Zasnova tabel produkcijskih virov za galerija, Ljubljana, 2006, oblikovanje: Gorazd Krnc, 5. trienale sodobne slovenske umetnosti U3, Moderna preoblikovanje z umestitvijo Karle Bulovec Mrak: Mojca galerija, Ljubljana, 2006, oblikovanje: Gorazd Krnc, Gorjan, avtorjev arhiv, z dovoljenjem kustosa Jurija avtorjev arhiv, z dovoljenjem kustosa Jurija Krpana Krpana Poskus mapiranja – njihove načine pridobivanja virov za ustvarjanje Slovenije in njenega članstva v večji skupni zvezi karte z umetniki (U3) – t.i. produkcijske vire. V tem delu besedila bodo držav, Evropski uniji. Vsaka od teh ureditev je izhodišča izključno izhajala iz besedila, ki ga je umetnikom ponudila različne možnosti in omejitve, Leta 2006 je Moderna galerija razpisala natečaj pripravila omenjena raziskovalna skupina v zasedbi različne vire za njihovo ustvarjanje in različne okvire za projekte, v okviru katerega so želeli pritegniti Petje Grafenauer, Maje Smrekar in Zorana Srdića, pri za interpretacijo njihovega dela. Razumevanje teh umetnike k sodelovanju na 5. trienale sodobne oblikovanju kart so sodelovali z Gorazdom Krncem. dinamik je ključno za globoko razumevanje razvoja slovenske umetnosti U3. Zasnovo trienalu je postavil Namen mapiranja ni bil le zbiranje informacij, in vloge umetnosti v določenem časovnem in Jurij Krpan, programski vodja Galerije Kapelica temveč globlje razumevanje prilagajanja umetnikov prostorskem kontekstu. v Ljubljani. Osrednji koncept razstave U3 je bil skozi zgodovino. To ni bila le baza podatkov za ustvariti mehanizem U3, v okviru katerega bi skiciranje, ampak case study, ki nam danes pomaga Časovno obdobje, o katerem razpravljamo, razkriva, izbrani umetniki imeli priložnost za rezidenčna iskati alternativne pristope in prepoznati področja v kako se je spreminjala dinamika financiranja bivanja. Ključni poudarek ni bil le na klasičnih umetnosti, ki potrebujejo nadaljnji razvoj. umetnosti ob družbenih spremembah. V umetniških rezidencah, ampak na rezidencah, ki bi evropskem okolju je tradicionalno mecenstvu, ki umetnikom omogočale delo na področju njihovih Umetniki so sredstva za svoja dela pridobivali so ga zastopali Cerkev, plemstvo in vladarji, začelo specifičnih interesov. Krpan je kasneje ta koncept na raznovrstne načine. Med našo raziskavo smo upadati, odpirajoč prostor meščanstvo kot novemu razširil in ga povezal s Festivalom Ars Elektronica identificirali 16 glavnih produkcijskih virov: odkup, pokrovitelju umetnosti. V Sloveniji je to pomenilo, in z Evropsko komisijo. Rezultat tega sodelovanja naročilo, proračunski kapital, koprodukcija, lastna da je liberalno meščanstvo, ki je krepilo svojo je program rezidenc, znan kot START’s – pobuda sredstva, socialna mreža, samopromocija, promocija politično in nacionalno identiteto, umetnost in javne Evropske komisije v okviru programa Obzorje 2020, v umetniških krogih, mednarodni viri, donacije, spomenike videlo kot sredstvo za potrditev svojega ki spodbuja interdisciplinarno sodelovanje med priznanja, štipendije za delo v tujini, akademska pot, vpliva v gospodarstvu, politiki in kulturi. Umetnost je umetniki, znanstveniki in tehnologi. posojila, nelegalni viri in drugi viri. Poseben izziv nam postala ključna pri oblikovanju narodne identitete in je predstavljala definicija socialne mreže. povezovanju ljudi z umetniškimi deli, ki so služila kot V osnovi je bila ambicija U3 iz leta 2006 razširiti orodje za spodbujanje narodne zavesti. Pomembno razmišljanje o internacionalizaciji umetniškega Zgodovinska naracija je v svojem bistvu vedno je razmisliti o umetnosti kot odsevu vladajočih delovanja, povezovanju, širjenju občinstva, refleksiji konstrukcija. Raziskovanje zgodovine se pogosto vrednot v določenem obdobju. Umetnost ni le o neuravnoteženi porazdelitvi proračunskih sredstev srečuje s podatki, ki so že od začetka obdani z estetski izraz, temveč tudi odraz družbenih, političnih in izzivih profesionalizacije. Poudarjeno je bilo, da mitskim pridihom, ustvarjajoč iluzije in predstave o in ekonomskih dejavnikov. Za majhno gospodarsko zaradi različnih omejitev mnogi slovenski umetniki nečem – na primer o tem, kaj je umetnost. Ta proces območje, kot je Slovenija, je bilo ključnega pomena, svoje delo opravljajo le v prostem času. mitologizacije se je razvijal skozi različna zgodovinska da se umetnost poveže z globalnimi temami, ki obdobja in družbene kontekste. Če vzamemo za so imele odmev tako znotraj kot zunaj državnih Sodelovanje v raziskovalni skupini je imelo za primer umetnike na ozemlju današnje Slovenije, jih meja. To je privedlo do situacije, kjer so umetniki v nalogo izbrati 64 vizualnih umetnikov in umetniških lahko obravnavamo v kontekstu različnih državnih svoja dela vključevali vrednote in ideologije, ki so kolektivov iz obdobja 1900–2006 ter analizirati entitet in političnih režimov: od Avstro-Ogrske, bile takrat prevladujoče. V različnih obdobjih so to skozi kraljevino SHS in Jugoslavijo, vse do neodvisne bile nacionalna identiteta, komunizem, socializem, tranzicija in druge. Zanimivo je tudi, kako so se te teme prepletale s tržnimi silami. Ker ni bilo močne domače umetniške scene, povezane z večjimi gospodarskimi središči, so umetniki morali najti načine, kako svoja dela narediti privlačna za širšo publiko. Tako so se v umetniških delih prepletale vrednote z ekonomsko logiko, kjer je tržna znamka ali prepoznavnost določenih tematik povečala možnosti za prodajo ali naročilo. To kaže, da umetnost vedno odraža širše družbeno-ekonomske razmere, v katerih nastaja. Karla Bulovec Mrak Tabla: Produkcijski viri, Zasnova tabel produkcijskih virov za 5. trienale sodobne slovenske umetnosti U3, Moderna galerija, Ljubljana, 2006, oblikovanje: Gorazd Krnc, preoblikovanje z umestitvijo Karle Bulovec Mrak: Mojca Gorjan, avtorjev arhiv, z dovoljenjem kustosa Jurija Krpana Karta: življenjepis Karle Bulovec Mrak njeno delo ne le globoko cenil, ampak je tudi s svojimi besedili o njej oblikoval pravo mitologijo. Karla Mit o umetnikih se odraža v različnih družbenih, Bulovec Mrak je bila nedvomno vpeta v kulturno političnih in ekonomskih obdobjih, pri čemer je dogajanje svojega časa. Uveljavila se je kot izrazito ključnega pomena razumevanje vpliva vladajoče prepoznavna in ustvarjalna umetnica. Po drugi strani družbene ureditve na umetnikovo integriteto in pa so njena načela in odločitve včasih vodila do tega, pridobivanje produkcijskih sredstev ter s tem na da ni prejela želenih naročil ali podpore. Zlasti je njegovo vlogo v družbi. Karla Bulovec Mrak je primer vredno omeniti, da je njen edini javni spomenik, umetnice, katere kariera je bila zaznamovana s posvečen Antonu Martinu Slomšku, bil postavljen političnimi in družbenimi spremembami. Njeno delo šele po njeni smrti. in vpliv na umetniško sceno bi bilo prav tako zanimivo raziskati v okviru te tematike. Za vsakega Karla Bulovec Mrak, rojena kot Karolina Marija umetnika se lahko reče, da je njegova kariera v veliki Bulovec 21. oktobra 1895 na Bledu, je izvirala iz meri odvisna od konteksta, v katerem deluje. družine, kjer je očetova stran izvirala z Gorenjske in Vladajoče politične in družbene sile lahko umetnika Goriške, bili so posestniki in trgovci, medtem ko je dvignejo v zvezde ali pa ga potisnejo v ozadje oziroma bila njena mati grškega rodu. Njena zgodnja leta so pozabo. Umetnikova integriteta in njegova bila zaznamovana z izgubo staršev; mater je izgubila sposobnost prilagajanja ali upiranja tem silam igrata pri sedmih letih, očeta pa pri petnajstih. Po materini ključno vlogo pri oblikovanju njegove poti v okviru smrti je pri devetih letih začela šolanje v uršulinskem pridobivanja produkcijskih virov. To se odraža v samostanu v Ljubljani, kjer je obiskovala meščansko načinih, kako so se določeni umetniki znašli v šolo. Kasneje je uspešno opravila maturo na različnih obdobjih in katere strategije so uporabljali. uršulinskem učiteljišču, ko je dopolnila dvajset let. Po Za Karlo Bulovec Mrak je raziskovanje njenih končani maturi je Karla dve leti poučevala (22), produkcijskih virov in njenega življenja precej bolj medtem pa se je resneje začela zanimati za študij kompleksno, kot bi lahko predpostavljali na prvi kiparstva. Med iskanjem možnosti za študij na pogled. Kljub informacijam, ki jih imamo na voljo o umetniški akademiji je delala kot domača učiteljica njej, se zdi, da je njena zgodovina nekako ujeta med na Slovaškem, kjer je ustvarila svoje prve kiparske dejstvi in mitologijo. Med shranjenimi dokumenti so stvaritve. Nato je nadaljevala študij v Pragi, kjer je njena osebna pisma, ki nam ponujajo intimen najprej obiskovala umetnoobrtno šolo, nato pa se je vpogled v njeno življenje. Na njenih razstavah so o vpisala na Akademijo upodabljajočih umetnosti. V njenem delu pisali svoje mnenje znani kritiki in Pragi si je uredila svoj atelje in tam tudi razstavljala Karla Bulovec Mrak, Gelč Jontes (Dekle z baretko), pred 1936, mavec, 84 x 54 cm, sign. umetniki, kot so Josip Vidmar, Emilijan Cevc in Ivo svoja dela v okviru študentskih in drugih umetniških ni, Mestni muzej Ljubljana (MGML), Fotograf: Sever. Posebej izstopa njen soprog Ivan Mrak, ki je skupin. Njeno praško obdobje je bilo zaznamovano s Matevž Paternoster, inventarna številka svežino, energično skicoznostjo in inovativnostjo. 510:LJU;0019122 Karla Bulovec Mrak: Osnutek za spomenik Ivanu Cankarju, 1929 mavec, 82 x 64,7 x 69,7 cm, Zbirka Moderne galerije, Ljubljana Fotograf: Dejan Habicht, Matija Pavlovec / z dovoljenjem Moderne galerije, Ljubljana Med študijem so se ji pojavile finančne težave, saj je vzporedno delo na risanih kartonih kot na kipih. njen stric in varuh Anton Bulovec vlagal družinsko Avtorica sama poudarja, da je njen odnos med premoženje v avstrijske vojne obveznice. Zaradi obema medijema enak. Njeno gledanje tako na risbo pomanjkanja sredstev se je morala vrniti v Ljubljano kot na kip je v osnovi plastično, izrazito proti koncu pomladi leta 1922, kjer je živela kot trodimenzionalno poudarjeno. To obdobje je bogato podnajemnica v preprosto urejenem ateljeju na in barvito z imaginarijem, z ustvarjanjem podob, za Golovcu. Leta 1925 se je preselila k Dani Pajnić, ki ji je katere je značilno razvijanje tako raznovrstnih pomagala najti in opremiti skromnejši atelje. naracij, kompozicije kot tudi razvoj haptične površine kipa, in za to obdobje je značilno tudi, da je snovala Odločitev, da postane kiparka, je za Karlo Bulovec in izdelala več osnutkov za spomenike (osnutki za Mrak predstavljala premišljeno odločitev, ki jo je spomenike Petru Osvoboditelju, Thomasu Alvi sprejela načelno. Niso jo zanimale možnosti, ki bi Edisonu, Rihardu Jakopiču, Ivanu Groharju in študija izboljšale njen finančni položaj, kot na primer poroka za spomenik Figuri, naslonjeni na odprto knjigo, t.i. s češkim državljanom ali izstop iz Cerkve leta 1924, spomenik Ivanu Mraku), za dela v javnem prostoru kar bi ji omogočilo konkuriranje za javno službo. (kompozicija za žensko društvo Atena, relief za sejno Istega leta, leta 1924, je Karla prvič sodelovala kot dvorano v palači Okrožnega urada za zavarovanje kiparka na skupinski razstavi v Jakopičevem delavcev v Ljubljani, ki ga prevzame Jakopič – 1929) paviljonu, kjer je delila oder s priznanimi umetniki, ter razvijala lastne predstave: npr. projekt kot so Ivan Napotnik, Ivan Zajec in drugi, med Indijanskega panteona v počastitev Karla Maya z katerimi so bili tudi slikarji Jakopič, Jama in Vesel. alejo kipov, ki je zajet v študijah z divjega zahoda oziroma študijah za indijanski tempelj. Leta 1928 (33) Umetnica sama postavlja svoje prvo obdobje je imela svojo prvo samostojno razstavo kiparskih del (mladostno obdobje) v leta med 1922 do 1929 (27- v Mali dvorani Narodnega doma v Ljubljani, ki jo je 34): Sem sodijo dela, katerih je bilo sicer najmanj na preselila tudi v Zagreb. Razstavo je priredil Klub njeni retrospektivni razstavi v Moderni galeriji (1954) prijateljev umetnosti Karle Bulovčeve, občinstvo in in so, kot je omenila avtorica, v zasebni lasti v Pragi, kritika pa njena dela že takrat označila za bulava. Parizu in Londonu. Karla Bulovec Mrak je svoje zanimanje za Za Karlo Bulovec Mrak je pomembna prelomnica Michelangelovo vizijo telesa razvila že med leto 1925 (30), ko se je spoznala z enajst let mlajšim učiteljevanjem, ko je spoznavala njegove koncepte dramatikom Ivanom Mrakom, ki je takrat iskal preko reprodukcij, torej še preden se je odpravila na udeležence za svojo igralsko skupino in s katerim sta študij. To vpliva na njen značilen slog oblikovanja, ki se 1930 poročila in odtlej živela v sobi nad gostilno, ki ga odlikujejo poudarjene in bujne obline. jo je vodil Ivanov oče. Za prvo obdobje je značilno Michelangelov vpliv, zlasti na razumevanje anatomije, je bil v njenem delu očiten. Čeprav bi Kljub temu, da se morda zdi, da je poza Tecumseha Pragi, kjer je razstavljala skupaj s češkimi lahko govorili o vplivu Michelangela na načelni ravni bolj umirjena in statična, je zaradi teh dveh delov umetnicami. kot viru navdiha, se njena umetnost v bistvu uvršča plinte v subtilnem neravnovesju, ki nakazuje občutek med modernistično izražanje. Njeno delo se gibanja. V tem obdobju se Karla Bulovec Mrak izkaže Pri kompoziciji Dekle s papigama je figura postavljena oddaljuje od akademskega klasicizma in sledi kot izjemno ustvarjalna tako na področju pripovedi, v simbolno razmerje s papigama, kar nakazuje na logičnemu razvoju impresionističnega oziroma ki jih upodablja, kot tudi pri oblikovanju, ki je, kot erotični motiv, kar se odraža tudi v postavitvi akta. modernističnega razumevanja oblike (površine kipa). smo že omenili, značilno skicozno, sproščeno in Hkrati sta papigi kot eksotični živali prisotni v risbi, igrivo. kar dodaja simbolni globini delu. Prisotnost dveh Glavna značilnost njenih del je tekstura in papig bi lahko razumeli kot izraz zaljubljenega razgibanost površine plastike. Te teksture so včasih Kar je zanimivo pri avtoričini razlagi organskega dekleta, kar se razlikuje od sorodnih motivov v gubaste, bulaste ali razbrazdane, vendar je ključno, razvoja svoje umetnosti, je predvsem to, da kljub umetnosti, kjer se na primer uporablja riba. Risba kako te teksture delujejo kot celota na kipu – ali temu, da izpostavi dela, ki so ji bila pomembna za ima značilnosti skice, je stilizirana, poenostavljena, ustvarjajo monumentalni vtis ali ne. Pomembno je določeno obdobje, predvsem ta dela veže na svoja živahna in igriva, kar ustreza avtoričinemu tudi, kako je rešeno vprašanje podstavka, kakšni so doživljanja, ki so v povezavi s potovanji oziroma zgodnjemu obdobju. Pomembnost kompozicije rezi na torzu in kakšna dinamika se kaže v kipu. To so bivanji v določenem kraju. Tako za drugo obdobje izhaja iz vključitve papig kot rekvizitov, ki prispevajo ključna formalna vprašanja, vendar pa je njeno delo 1929–1933 sicer izpostavil portrete ter kot važno k motivu in občutku risbe. Podobno so glasbeni bogato tudi z vsebinskimi elementi, kjer se umetnica kompozicijo izpostavi karton Dekle s papigama, inštrumenti na kartonih Harfa in Činele simbolični izkaže kot zgovorna, dramatična in edinstvena. Njena vendar tudi zaznamuje to obdobja z bivanjem v predmeti, ki potrjujejo motiv risb. Prisotni so kot študijska dela odlikujejo sproščenost, skicoznost in Parizu, Zagrebu in Pragi. Metropolitanski Pariz v prvi simboli za ustvarjanje dramatičnega ali liričnega igrivost. Figure na njenih kipih so nenehno v gibanju tretjini 20. stoletja je bilo velemesto, v katerega so vsi vzdušja v risbi. ali pa nakazujejo dinamične zasuke. Karla Bulovec se prihajali, da bi se seznanili s tem, kaj je v tedanjem izkaže kot inovativna umetnica, ki z vsebinsko in času bilo najbolj sodobno. Če bi parafrazirali formalno izvirnostjo pusti trajen pečat v svetu Benjamina, je bilo pohajanje po ulicah tedanjega kiparstva. Pariza podobno ogledu galerije. Karla Bulovec Mrak je nadaljevala z razvojem svojega lastnega V modelu za spomenik Ivanu Cankarju je pisatelj imaginarija v svojem umetniškem delu. Pri upodobljen gol, ovit v draperijo in v dramatičnem oblikovanju projekta muzikalne dvorane je na velikih zasuku telesa. Ena noga je stegnjena in počiva na kartonih simbolno upodobila Johanna Sebastiana tleh. Plinta je stilizirana in sestavljena iz dveh valjev. Bacha in Ludwiga van Beethovna. Leta 1931 je ta dva Ta dvodelni pristop se nato odraža tudi v osnutku za kartona razstavila v Salonu neodvisnih v Parizu, kjer spomenik indijanskemu poglavarju Tecumsehu. Tu sta prejela ugodne kritike. Kasneje ju je razstavila se plinta razstavi na dva dela: Na plinti je tudi v zasebni galeriji v Londonu, kjer jih je uspešno upodobljena želva, na kateri počiva drugi del prodala. Istega leta je imela razstavo tudi v Zagrebu. podstavka, na katerem sedi poglavar Tecumseh. Leta 1933 je z Ivanom Mrakom nekaj časa preživela v Revija je NAŠ ROD, številka 8, letnik XIII, leto 1941/42 – XX Za tretje obdobje 1933–1939 je značilno potovanje iz desno roko, ki vabi, je morala ustvariti več prostora: mednarodnega okolja iz Prage v mesta t.i. ožje in potisniti ogrinjalo v ozadje in kot protipol postaviti v širše domovine: Ljubljano, Beograd, Maribor in Celje. drugo roko odprto Biblijo. Zanimivo je, da se je V Beograd sta se z Ivanom Mrakom preselila leta knjiga, predvsem Biblija, pojavljala že na osnutkih 1934 in živela pri njegovi sestri. V Beogradu je Karla spomenika Ivanu Mraku. Pri figuralnih kompozicijah Bulovec razstavljala leta 1936 v Salonu Cvijete pa so začeli ti rekviziti vzpostavljati odnos do Zuzorić. Istega leta (1936) je tudi sodelovala na portretirancev. Na primer: Dama s cigareto, Deklica z skupinski razstavi v Mariboru. Karla in Ivan sta se v lutko, Gelč Jontesova s šalico, Jontesova s šopkom, roku enega meseca preselila v Maribor, kjer je Karla Skrbinšek s klobukom, Mrak s knjigo in Dekle z pripravljala osnutek za spomenik Antonu Martinu magnolijami. V teh kompozicijah predmeti niso več Slomšku. Dodelili so ji atelje v dvorani Starega gradu zgolj simbolični, kot na primer v primeru Dekleta s v Mariboru in zagotovili finančno podporo. Kljub papigama, ampak pridobijo individualne, skorajda temu so se dejanski stroški dela izkazali za višje od portretne lastnosti. Za konec še kratek oris kiparskih pričakovanj, kar je privedlo do tožbe zaradi portretov iz tega obdobja. Kot že omenjeno na neplačanega dolga za mavec. Med čakanjem na začetku, je tekstura oziroma površina plastike sodno odločitev sta Karla Bulovec in Ivan Mrak živela ključnega pomena, saj poudarja bodisi dramatičen spet v Ljubljani, kjer sta organizirala bralne in bodisi umirjen značaj. Portreti, kot so Mrak, Skrbinšek debatne večere. Leta 1937 je sodba določila prodajo ali Jontesova, so monumentalni, pri čemer tekstura kipa na dražbi, kjer ga je odkupil zasebnik in ga nato pomaga izraziti bodisi dramatičnost bodisi podaril Mariborskemu muzeju. Med številnimi umirjenost teh figur. portreti, ki jih je Karla Bulovec ustvarila v tem obdobju, so tudi portreti škofa Gregorija Rožmana, ki Četrto medvojno obdobje 1941–1945 zaznamuje je postal njen pokrovitelj. Portreta Rožmana, mavčni serija velikih kartonov: To naročilo je Karli Bulovec kip in risbo, je avtorica najprej predstavila na Mrak leta 1941 omogočilo preživetje, pri čemer ji je skupinski razstavi v Jakopičevem paviljonu leta 1939. škof Rožman omogočil samostojno odločitev glede Čez eno leto je te umetniške stvaritve razstavila na teme. Njeni kartoni so bili neposreden odziv na svoji drugi samostojni razstavi v Jakopičevem strahote vojne, pri čemer so dela zaznamovali prvi paviljonu skupaj s 42 risbami in 5 kipi. ilegalni posnetki talcev, ki so bili ustreljeni na Gorenjskem. Čeprav prevladuje tragičnost človeške Avtorica v svojem tretjem obdobju izpostavlja tako vrste kot skupni element v večini glavnih karakterjev portrete kot tudi figuralne kompozicije. Portret škofa na kartonih mučencev, kot so Kristus, Janez Evangelist, Gregorija Rožmana je postavljen v središče, kjer Jeremija, Stanislav Kostka, Tarzacij, bi lahko kot glavno figura deluje monumentalno, obraz je izpostavljen in temo izpostavili zadnji pogled žrtev, ki so bili plastično oblikovan. Da bi rešila težavo s skrajšano žrtvovani zaradi svojih prepričanj. Ta pogled vključuje preganjanje, mučenje in smrt ter opozarja okviru Prešernovega tedna, ki ga je potrdilo kot portrete. Podobno izčiščene so tudi kompozicije na nevzdržnost v obdobju neizmernih grozot. Prosvetno in kulturno ministrstvo za odkup. Ker do posameznih rož, ki tudi nastopajo kot portreti. Torej Približno v tem obdobju je Karla Bulovec Mrak tudi tega odkupa ni prišlo tudi zato, ker Karla Bulovec naj figuralne kompozicije s predmeti, ki so dobivale začela delati na ciklu portretov mačk, kjer je kasneje ne bi želela več učiti, je protestno izstopila iz društva značajske oziroma individualne lastnosti v tretjem izrazila podobno smrtno grozo v svoji najbolj izčiščeni in istega leta ponovno vstopila v Cerkev. Leta 1951 je obdobju, so tu predstavljene brez prisotnosti oseb, ki obliki. Kompozicija Kristusovega trpljenja, kot jo je ministrstvo za prosveto in kulturo končno odkupilo bi jih držale v roki. Rože so individualizirane in tudi te avtorica izpostavila, predstavlja sintezo v figuralni dvakrat zavrnjeno delo Mladinec pri šahu. Leta 1953 rože lahko razumemo kot portrete. obdelavi in se lahko opiše kot črpanje iz celotnega se je upokojila in prejela umetniško pokojnino. Leta umetničnega opusa. V njej lahko prepoznamo 1954 je imela samostojno razstavo risb v Moderni Pomanjkanje, slaba prehrana in kajenje so vplivali na elemente iz osnutkov kompozicije Činele. Kompozicija galeriji, na katerih so bili portreti, cvetje in podobe njeno zdravje in 23. avgusta 1957 (62) je umrla za je postavljena v središče z značilno trikotno mrtvih mačk. Ob razstavi je Marja Boršnik opravila pljučno tuberkulozo v sanatoriju na Golniku. strukturo. Najpomembnejši del na kartonu edini intervju z umetnico, ki pa ni bil objavljen vse do predstavlja Kristusa, ki je postavljen v vlogo tako leta 1967. Leta 1955 je sodelovala na razstavi Pri mapiranju produkcijskih virov Karle Bulovec Mrak agresorja kot žrtve, kar izpostavlja občutek tragedije Slovenska umetnost po osvoboditvi 1945–1955 v bi bilo sicer najlažje izbrati zgolj eno obdobje in in groze. Vloga Kristusovega trpljenja je postavljena v Moderni galeriji. ugotoviti, katerih virov se je v tem času posluževala, resnične položaje talcev, kar označuje prehod iz da je lahko ustvarjala. Torej bi lahko uporabili iste simbolnega v alegorično. Trpljenje je umetniška Poleg Šahista in portretov je v petem in zadnjem kriterije, kot so jih uporabljali pri mapiranju drugih forma, v kateri Kristusa postavimo v vlogo, ki obdobju, ki sega od leta 1945 do 1953, zanimivo umetnikov za U3. Vendar pa je pri tej umetnici predstavlja skrito sporočilo z moralnim ali političnim opaziti, da je to obdobje premišljeno, zrelo in se potrebno gledati na njeno celotno življenje kot na pomenom. skorajda zdi kot nov začetek. Organska rast, ki jo je nenehno borbo za to, da je lahko ustvarjala. Če ni umetnica izkazala z razvojem tem, predstav, imela naročil ali možnosti za kiparjenje, se je s prav Po vojni se gmotni položaj zakoncev ni spremenil. kompozicij in forme, se zdi popolnoma zabrisana, tolikšnim trudom posvetila risanju. Če ni več Peto in zadnje obdobje po letu 1945 je vsaj v dela pa se zdijo izčiščena. Smrtna groza in psihološka portretirala oseb, je portretirala mrtve mačke ali začetnih letih po koncu vojne zaznamovano z zapletenost prikazovanih mačk v portretih ne rože. S svojim ustvarjanjem se je trudila, da bi omejenim javnim delovanjem. Med vojno sta Karla potrebujeta več alegorične kompozicije. Smrt, ki je slovenskemu kiparstvu in likovni umetnosti dala Bulovec in Ivan Mrak pri škofu Rožmanu večkrat doletela mačke kot del stvarstva, je še vedno izrazito prepoznavnost. Lahko bi celo rekli, da je bila posredovala v korist zaprtih sodelavcev Osvobodilne simbolna in predstavlja smrtno grozo, bolečino, v tem zanosu podobna Plečniku ali pa v Van Goghu. fronte. Leta 1945 sta zavrnila podpis izjave o osamljenost, strah, žalost in druge bogate občutke. V Podobno kot je Plečnik črpal iz pomena antike, je zločinskem delovanju škofa. Med letoma 1947–1948 risbah ni zunanjega agresorja, bodisi naravnega tudi Karla Bulovec v svoje delo vnašala elemente iz (1952) se je zaposlila kot učiteljica risanja na gimnaziji pojava, kot je poplava ali nesreča, ali pa zlonamernih drugih kultur. Na primer, snovala je projekt v Ljubljani in se poskušala po enem letu upokojiti. dejanj, ki bi povzročila smrt mačk. Smrt je nekaj, kar Indijanskega panteona v počastitev Karla Maya. S Leta 1948 je poslala svoje najpomembnejše povojno vsakdo doživlja in sprejema na svoj način, tudi temi pristopi in vsestranskim pristopom k umetnosti delo Mladinec pri šahu na skupinsko umetniško mačke. Vsaka mačka na risbah je individualizirana, je še danes zelo sodobna in v svojem času nadvse razstavo Društva slovenskih likovnih umetnikov v vsaka ima svoje ime in risbe mačk lahko razumemo inovativna. njegovi sobi in soustvarjata socialno mrežo Problematika tabel, predstavljenih na U3, se večkrat Pri produkcijskih virih bi lahko rekli, da je bil glavni (dramska skupina, literarni večeri ...). Ko nima v bere kot tekmovanje za višje mesto namesto kot vir Karle Bulovec Mrak bolj ali manj njen lastni kapital najemu studia ali da bi nekje gostovala, ustvarja v analiza uspešne ali neuspešne izrabe produkcijskih ter socialna mreža, iz slednjega pa je videti, da je bila tej sobi. Kartone vedno pripravi za delo in na koncu virov, ki jih umetniki uporabljajo za svoje delo. Morda aktivno vpeta v kulturno dogajanje. pospravi. bi vključitev Karle Bulovec Mrak v to tablo služila • Ivo Sever ji omogoči razstavo v Zagrebu in piše o kot protiutež temu tekmovalnemu vidiku, hkrati • Socialna mreža je prisotna verjetno že v mladosti: njej v svoji reviji Samorodnost. pa bi omogočila majhno korekcijo in premik proti s širšim družinskim krogom ter šolanjem pri • Naročilo za Slomškov spomenik, biva in ima atelje bolj enakopravni reprezentaciji spolov. Iz študije uršulinkah. v Mariboru, s spomenikom je upodobljena na njenega dela, predstavljenega v katalogu razstave • Eno izmed prvih poznanstev, preko katerega Karla naslovnici Naš rod. v Cankarjevem domu, je razvidno, da je uporabljala utrdi svojo željo po tem, da postane umetnica, je • Več naročil škofa Rožmana, verjetno ji omogoči tudi produkcijske vire, ki so ji komaj omogočali preživetje. Ferdo Vesel (1916), ki ji daje napotke za ustvarjanje. ustvarjanje v kakšnih prostorih, ki jih lahko začasno Kljub temu se ni podredila načinom, ki bi jo omejevali • Jan Štursa ji kot profesor pomaga. uporabi za atelje. v njenem razmišljanju in viziji. To je pomenilo, da, • V Pragi živi z glasbenikom in štukaterjem Jendom • Portretira več znancev, domačih, prijateljev, zlasti čeprav ni imela zagotovljenih produkcijskih pogojev Novakom, ki ga imenuje Ind. Kljub temu, da živita kulturnih in javnih delavcev; portreti so tako kipi za kiparstvo, si jih je zagotovila kot umetnica vsaj v pomanjkanju, obiskujeta številne koncerte, kot risbe: Milan Skrbinšek, Gelč Jontes (portret za izdelavo risb, pri čemer je dostikrat uporabila verjetno tudi po zaslugi poznanstev. Jendova na naslovnici Sreča na črepinjah), Matija Murko, tisto, kar ji je bilo na voljo. V kontekstu dela Karle družina ji tudi omogoči prvo naročilo za spomenik Milko Bambič, Ivo in Sonja Sever, France Mihelič, Bulovec Mrak lahko table U3 končno beremo ne Jendovi materi. Kljub temu, da sta se hotela Fran Saleški Finžgar, Ciril Vidmar, Vladimir Bartol, kot tekmovanje, ampak kot nuja za zagotovitev poročiti, s čimer bi bilo Karli lažje živeti v Pragi, sta Jakob Savinšek, Ivan Čargo, Marja Boršnik, Anton produkcijskih sredstev za delo umetnikov – če želimo se oddaljila. Kržišnik, France Bevk ... Nekateri od teh znancev kot narod imeti in predstavljati slovensko umetnost v • V Ljubljani spozna prvo slovensko oblikovalko so bili dobri prijatelji celo življenje in so pomagali, mednarodnih okvirih ter se kazati ob bok s kulturami keramike Dano Pajnič (keramična soba za kolikor so lahko. Nina Skrbinšek, hči Milana drugih narodov, je nujno, da umetnikom zagotovimo Jelačinovo vilo na Emonski 8 v Ljubljani 1936/37), ki Skrbinška in upokojena igralka v Lutkovnem dostojne pogoje za ustvarjanje in razstavljanje. ji pomaga urediti skromen atelje. gledališču Ljubljana, se spominja male sobe nad Danes lahko vzpostavimo samo obžalovanje, da bi • Klub prijateljev umetnosti Karle Bulovčeve ji Mrakovo gostilno, kjer je živel razdedinjeni sin Ivan morda Karli Bulovec Mrak z zagotovitvijo kiparskega priredi prvo samostojno razstavo v Mali dvorani s Karlo. Karla je bila drobna in prisrčna gospa. V ateljeja in izplačilom naročil lahko omogočili Narodnega doma. Razstavo preseli tudi v sobi ni bilo drugega kot slamnjača, nekaj lesenih ustvarjanje številno bolj zanimivih del v slovenskem Zagreb. Sodeluje na več skupinskih razstavah v gajbic namesto stolov oziroma predalov in mačk. umetniškem polju. Če se malo odmaknemo od Jakopičevem paviljonu. Enkrat na teden sta prišla na obisk k Skrbinšku, produkcijskih virov in se za trenutek osredotočimo • Pri pošiljanju del na razstave v tujini ji pomagajo da sta se okopala in pojedla kosilo. Portret Milana na njen vpliv, nam Karla Bulovec Mrak postane še tudi v ženskem društvu Atena. Za njih oblikuje Skrbinška je risala pri njih doma s kredo, ker ni bilo bolj zanimiva in ustvarjalna avtorica. Dandanes lahko karton. oglja. z gotovostjo trdimo, da je imela pomemben vpliv na • Spozna se z Ivanom Mrakom. Skupaj živita v slovensko umetnost, še posebej na Jakoba Savinška v njegovem zgodnjem obdobju, kjer se že nakazuje izdala publikacijo Pozabljena polovica : portreti žensk prehod k abstrakciji. 19. in 20. stoletja na Slovenskem, v kateri je zbranih 129 biografij žensk, med katerimi je tudi portret Kronografija po njeni smrti: Karle Bulovec Mrak. • Leta 2013 je festival Mesto žensk objavil razpis • Posthumno je bila leta 1974 v Gorenjskem muzeju za ženski zemljevid Ljubljane z naslovom: Hodim v Kranju razstava njenih del. za tabo in gledam. Zemljevid je bil zastavljen • Kolikor se vidi iz dokumentarnega filma o Ivanu kot dogodek v štirih vsebinsko prepletajočih se Mraku, je bila vključena v pregledu slovenske formatih: radijska oddaja ( Pozabljena polovica), umetnosti 1945–1955 v Moderni galeriji. Vključena performativna instalacija ( Živi spomenik), je v pregled slovenske likovne umetnosti 1945– performativno vodstvo Hodim za tabo in gledam 1978 z risbo Velikonočnica. ⦁ te in video (Ljubljana– mesto žensk). Projekt je • Z osamosvojitvijo Slovenije je bila leta 1991 na problematiziral nizko prisotnost žensk in njihovih Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske reprezentacij v javnem prostoru. Na razpisu je s fakultete Univerze v Ljubljani zagovarjana predlogom sodelovala Maja Pučl, ki je predlagala diplomska naloga Aleša Stoparja z naslovom spomenik Karli Bulovec Mrak kot instalacijo na Karla Bulovec Mrak. Ob postavitvi Slomškovega fasadi hotela Mrak. Predlog žal ni bil obravnavan. spomenika v Celju leta 1996 je bila v glavni dvorani • Leta 2014 je v seriji Pozabljeni Slovenci Nataša Gaši Stare celjske grofije razstava risb, ki je kasneje v produkciji RTV Slovenija režirala dokumentarni gostovala v Kulturno-informacijskem centru film Križank. Izdan je bil katalog, kjer je bilo objavljeno • Leta 2019 je režiserka Alma Lapajne posnela besedilo Aleša Stoparja in Krištofa Zupeta. igrano-dokumentarni film Ivan in Karla. Razstavo so organizirali Pokrajinski muzej Celje, • Leta 2020 so v Šolskem centru Kranj v okviru Mestni muzej Ljubljana in Galerija Karle Bulovec projekta PanUP pripravili Iskrive karte z iskrivimi Mrak, ki je bila takrat še v nastajanju. liki iz slovenske zgodovine. Karla Bulovec Mrak se • Leta 2003 je bila v Cankarjevem domu organizirana na igralnih kartah pojavi v vlogi šaljivca črne barve. pregledna razstava kipov in restavriranih risb Karle Karte je oblikoval Ciril Horjak. Bulovec, pregledno razstavo je kuriral Lev Menaše. • Leta 2022 je ob povabilu za predstavitev Iskrive • Leta 2008 je Bara Kolenc v okviru Mesta žensk v karte Karle Bulovec Mrak Zoran Srdić prosil Paolo Stari mestni elektrarni uprizorila plesni performans Korošec za oblikovanje zasnove spomenika Karli Atelier, ki je kot vodilno temo izbral nenavadno in Ivanu, ki je predstavljen tudi na tokratni razstavi življenje Karle Bulovec Mrak. Po tem performansu (2023). je istega leta Atej Tutta režiral kratki film Atelje. • 2007 je založba Tuma v sodelovanju z ZRC SAZU Fotografsko gradivo z razstave Karle Bulovec Mrak 1974, arhiv Gorenjskega muzeja, fotograf: D. Holynski III. Zaključek razmisleka: Sekcija kiparjev in umetnikov, ki deluje v javnem misel nadaljevanja kiparstva na prostem z novimi ki pomeni duhovito misel oziroma dobesedno Umetniki vidijo prostoru pri Zvezi društev slovenskih likovnih umetniškimi oblikami: Vendar je naraščajoča veljava pomeni cvetka in je manjšalnica od flōs, torej cvet. umetniško delo kot umetnikov, je na razstavi sekcije v Galeriji ZDSLU novega, od naravnih modelov vse bolj oddaljenega Ker so ene in iste cvetke, iste domislice uporabljali predstavila tudi zemljevid kipov, umetniških del in kiparstva le osvajala širše občinstvo in pomagala, da prepogosto, se je njihova duhovitost izgubila, zaradi začetek… spomenikov po Ljubljani od leta 1991 naprej. Ta so se nove oblike pojavile tudi na javnih prostorih… In česar je beseda floskula pridobila slabšalni pomen. zemljevid naj bi nadaljeval predstavitev umetniških vendar namen sekcije ni bil mapiranje obstoječih V sodobnem času so floskule pogosto del splošne del v javnem prostoru, nekako kot vodič z naslovom vsebin iz preteklosti, temveč tudi vzpostavitev komunikacije in vljudnosti, vključno s pozdravnimi Ljubljansko kiparstvo na prostem, v katerem so Špelca konceptualnega okvira, ki poudari pomanjkanje tako frazami ali frazami spodbude. In isto velja za odnos Čopič, Damjan Prelovšek in Sonja Žitko obdelali sodobnih vsebin kot tudi umetniških del. Kot predlog do javnih spomenikov ter posredno za odnos do Paola Korošec: zasnova obeležja Karli in Ivanu kiparstvo do leta 1991. V njem so izpostavili tudi spomenikov je bila izpostavljena postavitev novih umetnosti same. Da se izognemo splošnim izjavam, umetniških del v kontekstu označevanja prostorov, lahko za boljše razumevanje odnosa do umetnosti v kjer so delovali slovenski umetniki. V kontekstu Sloveniji upoštevamo razmerje med vsebinami, ki se postavljanja spomenikov oziroma umetniških del, pojavljajo v različnih medijskih kanalih. Vprašanje, ki so postavljena v javni prostor, je pomembno, kaj je pripeljalo do takšnega stanja danes, presega da se zavedamo nefunkcionalnosti urejanja javnih obseg tega zapisa. Vendar pa lahko navedemo prostorov in pomanjkljivosti na javnih površinah primer: Ko je slovenski narod v 19. stoletju dosegel ter skušamo razmisliti o možnostih za njihovo popolno zavedanje jezikovne enotnosti s programom izboljšanje. Zedinjena Slovenija, so poskušali uresničevati narodno pripadnost in program narodne kulture na Morda lahko nadaljujemo z idejo, ki spominja na različne načine, med drugim tudi s postavljanjem latinsko reklo z začetka besedila: Razumevanje spomenikov pesnikom in pisateljem, kar je odražalo dinamik postavljanja spomenikov je ključno za poudarek na vlogi slovenskega jezika. Njim posvečeni ustvarjanje vsebin preko umetniških (oziroma spomeniki so bili tako v obliki portretov, doprsnih ali oblikovalskih) del v javnem prostoru, ki ustvarjajo celopostavnih kipov, pogosto pa so lahko vključevali spoštljiv kolektivni spomin med ljudmi na skupno tudi muzo kot alegorijo ali dodane narativne reliefe. preteklost in pomagajo sooblikovati identiteto Videti je, da imajo ti spomeniki tudi največjo možnost posameznika in družbe ter so za sodobno družbo preživetja. Prvotno so bili ustvarjeni z namenom relevantni in trajnostni naravnani. Sestavljeni stavek ohranitve slovenskega jezika, kar je slovenskemu lepo zveni, a je zelo splošen in pravzaprav nima meščanstvu omogočilo prikrivanje političnih vzvodov nekega pomena. Pravzaprav lahko postane floskula, njihove moči. Jezik je dejansko abstrakten pojem, torej izraz, ki se uporablja za označevanje stavka ki ga uporabniki jezika reprezentirajo z lastnimi ali fraze, ki nima posebne vsebine ali pomena. fizičnimi manifestacijami, lahko bi zapisali tudi, Glede na etimološki slovar je izraz tujka, prevzeta da ga predstavljamo s svojo podobo, s svojim iz nemščine Floskel, le-ta pa iz latinščine flōsculus, telesom, ki je uporabnik jezika. V 19. stoletju so tako za reprezentacijo nacionalnega programa dogodkov, se odločitve za njihovo postavitev včasih pomembno vplivale na to, kako se je zgodovina določili portrete umetnikov, ki so bili ključni prepuščajo umetnikom, ki morajo ne samo izumiti interpretirala in upodabljala. Prav tako je oblast soustvarjalci jezika. Kasneje se je reprezentacija reprezentacijo oblike kot si tudi izmisliti vsebino, ki pogosto dajala prednost določenemu slogu drugih abstraktnih pojmov lahko opirala na pogosto temelji na slabo dodelanih izhodiščih. upodabljanja pred drugimi. sočasno umetnost, ki se je oddaljevala od klasičnih • Klientelizem: Kdo je naročnik postavitve naravnih modelov. Pojmi, kot so na primer narodno Po drugi strani pa so politične misli danes tudi izraz umetniškega dela v javnem prostoru, lahko vpliva osvobodilni boj, svoboda, revolucija … so lahko dobili birokratizacije, sistemizacije in urejenosti javnega na njegovo obliko in vsebino. Po drugi strani pa je svojo reprezentacijo v različnih oblikah sodobne prostora. Skozi proces birokratizacije se naša naročanje umetniških del, ki je vezano izključno na umetnosti. Preživetje teh spomenikov ni odvisno od dojemanja in razumevanja sveta standardizirajo ozek krog znancev, podrejeno ponavljanju. razvoja umetniške oblike, temveč od konkretnega in kategorizirajo. Birokratizacija predstavlja sistem • Dekorum: V današnji družbi je pomembno, da pojma, ki ga želijo neposredno reprezentirati v delovanja, lahko bi jo opisali kot dispozitiv, ki smo spomeniki oziroma umetniška dela v javnem spomeniku. Glede na izkušnje z določenim pojmom ga ustvarili za lažje delovanje kot skupnost. Hkrati prostoru ne delujejo vsiljivo. Sporočilo mora biti bi lahko tudi zatrdili, da je za večino posameznikov pa vsebuje nevidna pravila, ki nas usmerjajo. Tako uravnoteženo, da se izogne kontroverznosti in še danes lažje razumeti pojem jezika kot pa pojem kot vsebine spomenikov tudi oblikovanje prostora hkrati spoštuje občutljivost občinstva, po drugi revolucije. oblikuje našo percepcijo sveta okoli nas. Če so strani pa umikanje v obrobne pozicije neposredno vsebine spomenikov umaknjene na obrobje javnega določa podobo dela prej kot okras prostorske Zanimivo bi bilo napisati prispevek o razvoju prostora, se zdi, da je vsebina skupnega prostora ureditve in ne kot določene vsebine. sodobne misli in njeni povezanosti z vsemi sferami zvedena na utilitarnost njegove uporabe. • Subtilna umeščenost: Umetniška dela morajo biti družbenega življenja. Po drugi strani pa se zdi, integrirana v javni prostor tako, da dopolnjujejo da naša družbena stvarnost še vedno izhaja iz Tako se iz sveta sporočanja vsebin preko umetniških oziroma celostno zaokrožajo prostor. To zagotavlja, misli, ki se ne razvijajo. Zdi se, da politične moči še del preusmerimo v svet birokratizacije, ki oblikuje da ne zasenčijo drugih pomembnih elementov vedno uporabljajo iste metode kot v 19. stoletju našo sedanjost in prihodnost ter ima možnost v prostoru, kar pa včasih privede do tega, da je ali celo še dlje v preteklosti. Razlika je le v tem, da preko oblikovanja prostora vzpostavljati odnose do umetniško delo v določenem prostoru le en del se je postalo težje skrivati za abstraktnimi pojmi uporabe prostora. Izpostavili bi nekaj momentov, ki med različnimi elementi, od urbane opreme do in njihova zastirka se začenja razkrajati. Namesto vplivajo na določanje, kako naj bo videti umetniško krajinskega oblikovanja, in je vse skupaj videti da bi se skrivali za pojmi, ki naj bi bili pomembni delo in kako naj bo umeščeno v prostor: razpršeno in neusklajeno. za oblikovanje družbene identitete – tako do • Iskanje prostorov: Mestna obnovitvena dela in odnosa do preteklosti kot do soočanja s sodobnimi • Preference v preteklih umetnostnih smereh: razvojni projekti pogosto diktirajo, da se lahko v problemi, kot so na primer antropocentrizem in V zgodovini umetnosti se je razvilo več smeri, ki tem okviru predvidi tudi, kje in kdaj bo postavljen izkoriščanje planeta – jih razglašajo kot nosilce so vplivale na postavitev spomenikov, hkrati pa recimo nov spomenik oziroma umetniško delo. vsebine, ki so pogosto le prazne floskule. Čeprav so odražale tudi razumevanje tega, kaj je estetski Težava se pojavi, če se umetniška dela umeščajo v spomeniki predstavljajo tako materialne kot okus gledalca. Vsaka smer je imela svojo estetiko prostore teh obnovitvenih del, ko so le-ta že skoraj duhovne oznake preteklosti, zgodovine in dediščine in vsebine, ki so jih spomeniki odražali. S stališča zaključena, pri čemer naletimo na enako težavo kot ter služijo kot trajni opomniki družbenih in kulturnih oblasti so bile te vsebine včasih ideološke in so v predhodni točki. • Časovni roki: Odločitev za postavitev spomenikov kriterijem, namesto da bi sledili umetniški viziji razpravlja, prevprašuje in krepi zavest o vprašanjih, običajno sledi razmeroma kratkemu časovnemu lastnih umetniških opusov. kot so socialne problematike in kršitve človekovih obdobju, ki sega od natečaja in zasnove do same • Urejenost kot ovira za nadaljnji razvoj: Ko je pravic ali pa recimo naš odnos do planeta in vseh izvedbe. Ta časovni okvir ni toliko pomemben z prostor označen kot urejen, se lahko to uporabi oblik življenja na njem ... vidika izvedbenega postopka, kot je ključen za kot izgovor, da se ne ukvarjamo več z njim ali način, kako vsebino spomenika predstavimo in preprečimo nadaljnje spremembe. Takšen pristop komuniciramo z javnostjo – oziroma zdi se, da je lahko prostor naredi pasiven in nepovezan s Če upoštevamo Benjaminove zapise o prisvajanju vsebina samoumevna. potrebami njegovih uporabnikov. zgodovine, lahko v delih Karle Bulovec Mrak • Prepuščanje vsebinskih izhodišč in rešitev izpostavimo razvoj lastne zasnove za ureditev natečajnim udeležencem: Vključevanje širše Dostikrat je postavitev umetniškega dela v javni mestnih prostorov. V mislih imamo projekt skupnosti in strokovnjakov skozi natečaje je eden prostor zaključen proces in od takrat je to delo Indijanskega panteona z alejo kipov, ki bi vodili od načinov, kako zagotoviti, da spomeniki odražajo prepuščeno svoji usodi, če izrek, ki smo ga omenili do muzeja Karla Maya. To idejo o aleji kipov lahko širše vrednote in poglede. Natečaji omogočajo na začetku besedila, izoblikujemo v floskulo. Nihče primerjamo s Plečnikovo zasnovo aleje kipov večjo raznolikost pristopov in idej ter zagotavljajo, se ne želi dodatno ukvarjati z vsebinami umetniških slovenskih skladateljev, ki poteka ob osi kulturne da izbira ne temelji le na preferencah ene osebe ali del oziroma z vzpostavitvijo recepcije teh vsebin poti od Trga francoske revolucije do Kongresnega skupine. V realnosti je z objavo javnega natečaja tudi preko uporabe prostora. Potrditev spomina trga, kjer naj bi stale propileje, ki bi s svojimi stebri odločitev oblikovanja ter izumljanja vsebin, ki se in državotvorne vsebine, ki jih umetniška dela oblikovale vstop do spomenika kralju Aleksandru I. dotikajo nekih nedoločenih izhodišč, prepuščena predstavljajo, se običajno končajo s postavitvijo v Karadžordževiću. umetnikom (in kasneje komisiji za izbor v javni prostor. Vendar pa se soočamo s težavami prepoznavanju določenih vsebin). reprezentacije sodobne družbe, saj se lahko V kontekstu prisvajanja zgodovinskih idej je kot • Pomanjkanje poudarka na avtorskih poetikah in prepuščenost konformizmu izkaže za nevarno, kot opazko vredno omeniti, da se v stičišču Plečnikove opusih umetnikov. Natečaji ali izbirni postopki se smo opisali v izhodiščih v prvem delu. Določene osi spomina in osi oblasti – ki povezuje mestno hišo z oblikujejo tako, da spodbujajo hitre in površinske vsebine, ki oblikujejo sodobno družbo, se morajo državnim zborom – danes nahaja dvokraki steber kot prijave, ki se lahko obnašajo kot križanke, kjer nenehno prenavljati. Tako bi morali v javnem privid Plečnikove ideje s stebri oblikovanega dostopa. udeleženci enostavno označujejo zahtevane prostoru predstavljati sodobne problematike, o V nadaljevanju je pomembno izpostaviti, da sta elemente, ne da bi resnično razmislili o globljem katerih bi se morali kot družba odločati. Celostno tako Plečnik kot Bulovec Mrak izhajala iz literature: pomenu ali kontekstu dela. To vodi v pomanjkanje oblikovanje javnega prostora z oblikovalsko in antične mitologije in fantastičnih pustolovskih predstavitve dejanskih razvitih in prepoznanih družbeno vizijo je v sodobni družbi ključnega romanov Karla Maya. Medtem ko je Plečnik črpal umetniških opusov, ki bi se lahko predstavili v pomena, saj želimo z njim vzpostaviti dialog med navdih iz klasične antične grške mitologije – temelja javnem prostoru. zgodovinskim spominom in aktualnimi družbenimi demokracije, Bulovec Mrak prikazuje reprezentacije • Odtujitev od avtorske vizije: Zanašanje na takšen problematikami. Takšna oblikovanja ne smejo biti ameriških staroselskih kultur, kot so jih opisovali sistem izbire lahko vodi do odtujitve od avtorske le vizualno privlačna, temveč morajo predvsem v pustolovskih romanih Karla Maya. Ta primerjava vizije, saj se umetniki morda čutijo prisiljene spodbujati sodelovanje in dialog ter obenem odpira vprašanje o vrednotenju teh dveh izvorov: prilagoditi svoje ideje in koncepte predpisanim ponujati prostor za diskurz, kjer se lahko sproščeno klasična antična grška mitologija proti sodobnejšemu orientalizmu. Čeprav so Mayeve zgodbe postavljene tudi prostor razmisleka in kontemplacije. v Severno Ameriko, se tukaj izraz orientalizem uporablja v širšem smislu, ki se nanaša na način, Ravno z umetniškimi idejami, ki predstavljajo svež kako zahodni avtorji interpretirajo tuje kulture. pogled na javni prostor, in ne zgolj s formalističnim Mayeva dela pogosto romantizirajo in poenostavljajo celostnim pristopom k nenehnemu (pre)oblikovanju življenje ameriških staroselcev. V tem smislu lahko le-tega lahko ustvarimo okolje, ki ne le ohranja njegovo interpretacijo staroselcev štejemo za obliko spomin ali omogoča prepoznavanje določenih orientalizma, čeprav je izraz v osnovi definiran kot vsebin, temveč tudi spodbuja k sprejemanju, zahodno predstavljanje vzhodnih kultur. razmišljanju in aktivnemu sodelovanju pri soustvarjanju novih vsebin. To razpravo lahko razširimo in predlagamo, da bi fantastično literaturo, ki je bila osnova za dela Nazadnje: Idearum fata in arte latent spectantis Bulovec Mrak, lahko nadomestila druga oblika ingenio – usoda idej v umetnosti leži v duhu fantastične literature. Na primer, pustolovski romani opazovalca. V izvirnem prevodu besedo duh zamenja bi lahko bili nadomeščeni z znanstvenofantastičnimi speči genij, ki latentno počiva v vseh nas, dokler ga romani, ne bi pa ga mogel nadomestiti recimo nekaj ne prebudi. literarni, zgodovinski ali biografski roman. V tem kontekstu bi lahko idejo propilej Karle Bulovec Mrak danes primerjali s postavitvijo umetniškega dela v javnem prostoru, če ne ravno spomenika, posvečenega recimo junakom iz serije Zvezdne steze, kot so jih zamislili Gene Roddenberry in drugi avtorji po njegovi smrti. Ta analogija predloga lahko služi kot zgled, kako se lahko določene teme razvijejo v javnem prostoru brez potrebe po upoštevanju tradicionalnih reprezentacij, kar bi lahko predstavljalo zanimivo umetniško delo z močno umetniško integriteto. Tako razmišljanje ni treba jemati kot konkretiziran načrt, ampak zgolj kot opazko, kako se lahko teme v prostoru razvijajo nevezano na kanonizirane upodobitve ter na zahteve po postavitvi spomenikov. So zgolj ideja umetniških del v javnem prostoru, ki sporoča točno določene vsebine, določeno estetiko ter so lahko nenazadnje Intervju: Umetnost v javnem prostoru Estela Žutić, Borut in Jurij Kamšek Estela Žutić Moje performanse lahko opišem kot neke vrste nujo. Premosti tev med potrebo po izražanju in efemerno naravo umetniškega dogodka v javnem prostoru Vaše delo je globoko ukoreninjeno v lokalni skupnosti Celja, kjer Ko smo haikuje prvič predstavili javnosti, so mnogi spraševali ste soustvarjali različne umetniške programe in sodelovali na očeta o njih. Star je 90 let in hvaležnost, lahko rečem, predvsem Estela Žutić, rojena leta 1974 v Celju, je priznana festivalu Vstop prost. Kako vidite vlogo in pomen performansov, moja, za njegovo ustvarjalnost, je očitna. Haikuje vidim tudi kot slovenska plesalka, koreografinja, performerka in zlasti v kontekstu današnjega časa, ko se umetnost sooča s hitro osvetljevanje težkih, travmatičnih tem. Že leta 2015 sem izvedla plesna pedagoginja. Njena plesna pot se je začela v spreminjajočim se digitalnim svetom in z družbenimi izzivi, kot je bila performans Svitanje, ki se je ukvarjal z očetovo travmo. Je vojna Plesnem forumu Celje. Po gimnaziji v Celju je študirala nedavna pandemija? Zakaj menite, da je umestitev sodobnega plesa sirota iz druge svetovne vojne, ki o svoji travmatični preteklosti ni moderni gledališki ples v Amsterdamu, kasneje in performansa v javni prostor, ki se razlikuje od tradicionalnih, bolj govoril. Te težke tišine je prenesel na nas, njegove otroke. Veliko pa je svojo izobrazbo zaključila na SEAD (Salzburg trajnih oblik umetnosti, kot je kiparstvo, tako pomembna in nujna? sem se s tem ukvarjala in se poskušala na različne načine bremena Experimental Academy of Dance). Sodelovala je s osvoboditi. Dokler nisem spoznala, da to, kar nosim, ni le breme, številnimi mednarodnimi plesnimi skupinami in temveč moram iz tega črpati moč, vitalnost. Žrtve pogosto molčijo koreografi. ESTELA ŽUTIĆ: Rada imam mestne trge v Celju, kjer sem odraščala. o svojih travmah, a mislim, da je naša odgovornost, da te zgodbe Vsak kotiček nosi močan emocionalni naboj zame. Ko se sprehajam, pripovedujemo in jih delimo z javnostjo. Je aktivna soustvarjalka umetniških programov v Celju si predstavljam, kako bi na določenem mestu uprizorila določeno in sodeluje na številnih skupnih akcijah ter festivalu vsebino. Moje delo temelji na intuiciji, prostor pa me močno Vstop prost pod okriljem Likovnega društva Celje. Leta navdihuje. drveče škatle – 2009 je objavila samostojno publikacijo Revolucija sončnica ob ograji akcija – alternativni vodič o užitnih rastlinah v mestu v Nedavni performans Bežne zaznave, ki sem ga izvedla letos poleti, vsakič odkima publikaciji Likovne besede. je bil uprizorjen v lapidariju Mestne knjižnice Celje. Tam je ob zid umaknjen oder, običajno namenjen recitalom, a sam prostor Ante Žutić V zadnjih letih se Estela osredotoča na umestitev lapidarija je precej večji in zgodovinsko bogat, po travniku so sodobnega plesa v javni prostor. Pri tem jo zanima postavljeni miljni kamni. To sem videla kot neizkoriščen potencial * interakcija med človekom in naravnimi elementi. pa tudi težavo. Predstavljajte si, kako v tako velikem prostoru Njena dela se pogosto odzivajo na družbene uprizoriti intimno sporočilo haikujev mojega očeta. Njegove haikuje Moja predzadnja predstava Večernice je bila osnovana na zbirki spremembe, kot je bila pandemija covid-19. Skozi vidim kot opazovanje zunanjega sveta, zgoščeno v intimno poezijo. pesmi Rabindranatha Tagoreja: Darovanjke, v katerih govori o svoji svoje performanse raziskuje sovpadanje človeškega In tu sem videla povezavo: miljne kamne sem, lahko bi rekli, neomajni želji, da pôje te pesmi. Njegove besede nimajo očitne z ostalimi elementi v naravi ter transformacijo prepisala z očetovimi pesmimi. koristi, vendar lahko globoko vplivajo na posameznika. Umetnost, temačnega v svetlobo. čeprav se zdi nekoristna ali nefunkcionalna, je kljub temu nujna. Ta Moje performanse lahko opišem kot neke vrste nujo. Premostitev nujnost ustvarjanja je most med trenutnim in, kar bi lahko rekla, Videoperformansi Estele Žutić so predstavljeni na med potrebo po izražanju in efemerno naravo umetniškega brezčasnim. njenem kanalu YouTube, na povezavi https://www. dogodka v javnem prostoru. Podobno so tudi očetove pesmi, youtube.com/@estelazutic2057 ki jih je pisal z globoko notranjo potrebo, a jih ni nikoli objavil. Mnoge moje predstave so globoko čustvene. Iz emocionalnosti Vidim vzporednico med njegovo potrebo po pisanju in inherentno Tagorejevih Darovanjk sem tako črpala inspiracijo za Večernice. nekoristnostjo te pisane besede, ki je sama sebi namen. Performans se je začel ob mraku, ko se je svetloba počasi umikala. * Luči na tleh so bile vgrajene v tlakovanje, medtem ko sem jaz nosila solarne luči, ki so se prižgale šele, ko je nastopila je reinterpretacija pesmi Boba Marleyja in nosi naravne elemente: vodo s pomočjo reke, trdnost popolna tema. Rezultat je bila svetlobna instalacija, sporočilo, da zidar oziroma oseba, ki zavrača kamen, preko kamnov in življenje skozi drevesa. Naravni ki je komunicirala v lastnem jeziku in hkrati morda zavrača tisti del, ki je ključen za celoto. elementi, vključno z vodo (reka), kamnom (kamniti poudarjala gibanje. Ta prehod iz svetlobe v temo Besedilo ima tako duhovno kot socialno dimenzijo, ki zidovi in tlak v mestu) ter drevesom (platana), so simbolizira prehod med budnostjo in sanjami. Lahko se jo povezuje z družbeno vlogo revnih razredov. postali osrednji elementi moje raziskave. Na prvem rečem, da gre za pretvorbo energij, za alkimijo. nivoju gre za fizično raziskavo, kjer smo vsi povezani V videoperformansu Ko peljem zapornike plavat, z njihovimi lastnostmi. Na primer, voda predstavlja Večernice sem predstavila med muzejsko nočjo ki se dogaja ob Savinji, je bila glasbena podlaga ocean in fluidnost v nas vseh, saj smo sestavljeni iz v Špitalski kapeli v Celju, saj je bil Muzejski trg duhovna pesem Deep river Mariane Anderson. V približno 70 % vode. To se odraža v našem tekočem zaseden z razstavo starodobnih avtomobilov. Ko We live forever, ki je uprizorjen ob platani v parku, gibanju. Kamni simbolizirajo naše kosti, mišice in v Celju ne moremo uporabiti javnih prostorov, se sem uporabila skladbo Willow trees bend od Bonnie vezivno tkivo ter trdnost v nas vseh, pri čemer je pogosto zatečemo v Špitalsko kapelo, ki postane Prince Billy. V To ni predstava sem se osredotočila naše gibanje odsekanega in težjega značaja. Drevo naše zatočišče. Kljub temu sem Večernice kasneje še na zavedanje svojega telesa, zlasti na hrbet, in kako pa me osebno spominja na limfni sistem s svojo enkrat predstavila na Muzejskem trgu. Ta prostor mi se premikamo naprej v življenju brez refleksije. razvejanostjo in navidezno negibnostjo, kar se je blizu in se mi zdi domač. Tam je oblika predstave Performansi raziskujejo človekov odnos do narave, odraža v mojem gibanju, ki je kvalitativno podobno drugačna in stik z občinstvom je bolj iskren. Nekateri pri čemer posebej izpostavljajo motive, kot sta limfnemu toku po telesu. Na drugem nivoju raziskave pridejo z namenom, drugi zgolj opazujejo, nekateri recimo voda ali drevesa. Hkrati pa odsevajo tudi se osredotočam na čustvene in miselne asociacije, pa se mimogrede ustavijo. Publika je bolj dinamična. naše zavedanje lastnega telesa. Pri slednjem, torej ki jih ti elementi vzbujajo pri meni in pri nas. Na v performansu To ni predstava, se osredotočam na primer, voda me spomni na solze, žalost, nostalgijo, razkošna vila – našo tendenco, da se vedno gibljemo naprej, ne da bi predajanje, hkrati pa tudi na to, da je potrebno spodaj ob cesti jarek se ozirali nazaj ali reflektirali o etičnosti tehnološkega pustiti stvarem, da odplavajo. Kamne povezujem s poln granitnih kock napredka. trdnostjo, močjo, rigidnostjo ter bojem za pravico pa tudi z idejo povezovanja. Drevo pa izvablja občutke Pri videoperformansih sodelujem s Keiko Miyazaki, miru, harmonije, usklajenosti in večnosti, saj so Ante Žutić ki snema in ureja videe. Moji videoperformansi njegove korenine zakoreninjene v zemlji, njegova so posebni, saj se osredotočajo na združevanje krošnja pa se združuje z nebom. V videoposnetku * naravnih elementov znotraj mestnega okolja. Čeprav plešem ob jeznem grafitu, ki se zdi, da mora biti sem prej govorila o urbanih elementih v urbanem tu, vendar ga drevo presega, kar namiguje na V mojih videoperformansih, kot sta Srce kameno 1 kontekstu, me sedaj zanima, kje se prepletata popolnoma drugačne dimenzije boja proti politični in Srce kameno 2, sem raziskovala pomen kamna. človeški in naravni svet. Kako lahko najdem element represiji. Za mene simbolizira trdnost, težo in skupnost. Iz vode v sebi? tega izhodišča smo prišli na idejo, da če stojiš na Keiko je izrazila željo po delu s prahom, kar naju trdnem kamnu, lahko skočiš v domišljijske svetove. Kako se z njo povežem? Kakšna čustva in spomine v je pripeljalo do zapuščene stavbe psihiatrične Glasbena podlaga, skladba Stone od Inna de Yard, meni vzbudi? Skupaj s Keiko sva raziskovali različne bolnišnice v Novem Celju. Ta kraj nosi težko breme zgodovine; leta 1941 so od tam nacisti odpeljali 300 današnjem času, ko so ljudje nenehno obdani psihiatričnih bolnikov v Linz, kjer so bili nemudoma z mediji, reklamami in telefoni, je umetniški likvidirani. Stavba od takrat sameva. V njej sva performans v javnem prostoru mesta presenetljivo raziskovali fizično in simbolno kvaliteto prahu ter srečanje z novo estetiko. Ljudje se včasih težko njegovo povezavo z rojstvom in smrtjo in kako smrt osredotočijo na neposredno okolico, zato z mojimi lahko vodi do novega rojstva. Ta videoperformans deli ponujam različne interpretacije in spodbujam nosi naslov Pozabljeno jutro. gledalce k aktivnemu opazovanju. S Keiko sva raziskovali tudi element sence, ki me Keiko je v videoperformansih poudarila interakcije intuitivno privlači v performansu Tvoja nepopisna mimoidočih med mojim izvajanjem performansov. stran. Skozi performans sem želela raziskati svojo Na primer, v To ni predstava iz leta 2021 se oseba notranjo senco in kako jo transformirati. Lahko izogne poti, kjer poteka performans. V drugem rečem, da me ta proces transformacije nenehno videu opazimo otroka, ki pleše, medtem ko izvajam fascinira. performans, kar odraža različne reakcije ljudi. Besedilo pesmi glasbene podlage Des silences od Moram pa izpostaviti, da sem začela z izvajanjem Têtes Raides poudarja to izkušnjo s stavkom: »Je n’ai performansov v javnem prostoru ob izbruhu jamais cru à ce que je voyais distinctement« oziroma pandemije covid-19. Čeprav sem že prej izven nikoli nisem verjel v to, kar sem jasno videl. To je odrskega prizorišča ustvarjala krajše performanse, odsev naše človeške narave, da včasih zanikamo ali se mi zdi ključnega pomena, da je začetek mojih prezremo tisto, kar je pred našimi očmi. performansov v javnem prostoru sovpadal s tem obdobjem. Pandemija nas je prisilila, da smo prevrednotili pomen javnih prostorov, ki so nam bili samoumevni. Iz želje po dokumentiranju mojih performansov sem začela sodelovati s Keiko, ki je prevzela umetniško video produkcijo. V Celju nas umetnike odlikuje tesno sodelovanje; smo kot skupina in težko si predstavljam delo brez njih. Moji performansi so zasnovani ciklično – z značilnim začetkom, vrhuncem in vračanjem na izhodišče, skoraj kot žive kiparske instalacije. Med izvajanjem želim, da se gledalci srečajo z unikatnim svetom, lahko bi rekla, tudi medijem performansa. V Borut in Jure Kamšek Družinska umetniška livarna Kamšek: LIVARTIS V intervjuju se predstavljata Borut Kamšek in njegov sin Borut Kamšek: Po drugi svetovni vojni je bila na Galjevici Umetniška let, so mnogi dvomili v moje sposobnosti zaradi moje mladosti. Jure Kamšek, oče in sin, ki delujeta v svetu umetniškega zadruga, ki je nastala iz stare Mostarjeve livarne. Le ta se je Spominjam se, da smo šli v Maribor po mavčni model, ki je bil livarstva in sta del ekipe Livartis, ene izmed redkih livarn nacionalizirala, zato je Mostar nadaljeval delo v hiši na drugi strani shranjen na nekem podstrešju. Model je bil od vode že čisto te vrste v Sloveniji. Livartis ni le umetniška livarna, ceste, medtem ko so, kot rečeno, livarno nacionalizirali v Umetniško prejeden in preden smo ga prevzeli, so ga morali popraviti ampak tudi podjetje z bogato družinsko tradicijo družine zadrugo. V času, ko je bil moj oče vajenec, je imel 14 let, torej se je v restavratorji. Danes lahko rečem, da smo skozi leta po celi Sloveniji Kamšek. letu 1951 pridružil Umetniški zadrugi. Tam je delal in se hkrati izučil izvedli številne projekte in kdor nas ne pozna, se verjetno ne zanima za livarja. Večinoma so vlivali umetniška dela slovenskih kiparjev, in za umetniško livarstvo. Tako pa nas najdejo tisti, ki nas potrebujejo Umetniška dela, ki ste jih ulivali v vaši livarni, so sicer na pesek. To je bil težaven postopek, poln peščenih kosovnih za delo, ki ga obvladamo. Imamo pa tudi prednosti, ker smo postavljena v javne prostore in so postala integralni form. Zaradi obsega dela so iz Zagreba pripeljali strokovnjake iz umaknjeni na podeželje, da nimamo opravka z naključnimi del naše kulturne zavesti. Lahko za začetek razgovora livarne na Ilici, da bi zaposlenim pokazali vlivanje na vosek. Ta obiskovalci. Če bi bila naša livarna locirana v industrijski coni, bi podrobneje opišete zgodovino Livartisa in vlogo, ki jo je tehnika je bolj primerna za portrete, glave in figure. Uporabljali so morali najeti dodatnega zaposlenega, ki bi skrbel za komunikacijo z vaša družina igrala v razvoju te umetniške obrti? Zanima forme z negativnimi koti, ki so jih izdelovali na želatino, dobili vsemi – tako z naročniki kot z radovedneži. Tam bi bilo vse preveč me predvsem, kako ste se lotili izvedbe velikih projektov voščen model, ga zalili v maso, posušili, izžgali in nato na mesto nemirno. Tako pa nas najdejo tisti, ki nas resnično potrebujejo in in nacionalnih spomenikov, ne samo v Sloveniji, ampak voščenega modela vlili bron. poznajo delo, ki ga opravljamo. Umik na podeželje omogoča tudi tudi v tujini? umetnikom, s katerimi sodelujemo, da se lahko bolj posvetijo Umetniška zadruga je obratovala približno do leta 1954. Ob svojemu delu. Sprva pa je bilo vse skupaj videti precej obupno: Ko je njenemu prenehanju so mnoga dela za slovenske spomenike ali za direktor Krke Miloš Kovačič prvič obiskal naše prostore, je bilo vse * razstave kiparjev naročali v Zagrebu, kjer so delovale umetniške blatno, z vožnjo po zemeljskem dovozu do dvorišča se je moral livarne, kot sta bili recimo Šebova zasebna livarna ali livarna prebiti skozi blato. A ker smo vsi vedeli, kaj delamo, smo na koncu akademije na Ilici. Leta 1965 se je moj oče zaradi zdravstvenih težav uspeli. s hrbtenico prešolal v papirničarja. Nato je delal v Papirnici Vevče, kjer je kontroliral stroje za izdelavo papirja. Vendar so ga tedanji Vse sem začel iz nič. Imel sem znanje, nič drugega. V stari hiši sem slovenski kiparji – Putrih, brata Kalin, Tršar in med drugim tudi izkopal jamo, v njej sezidal peč in tako začel. Hiša je bila na vogalu, a občina – prepričali, naj se vrne k umetniškemu livarstvu. Tako je je kasneje pogorela. Potem smo počasi začeli graditi to, kar je danes začel z ulivanjem doma v Vevčah in kasneje v Kašlju postavil delavnica. Napredovali smo dokaj počasi. Na začetku smo delali delavnico velikosti približno 50 kvadratnih metrov. V tistih časih je samo na polovici stavbe. Na tleh zgornjega nadstropja smo z pomenilo biti obrtnik družbeno manj priznano, a kljub temu je lopatami odstranjevali sneg, ker streha še ni bila postavljena, spodaj nadaljeval s svojim delom. Pomagal sem mu tudi sam in bil pri njem pa smo že delali. Tako smo sneg odstranjevali z nedokončane etaže, zaposlen pet let. V tem času smo izvedli nekaj večjih projektov, med da se je lahko sušila in da nam ni teklo v delavnico. Taki so bili njimi tudi osem metrov visoko figuro Ribenčana pri Smeltu. začetki. Danes, ko pogledam nazaj, vidim, da bi šli lahko v industrijsko cono, a mislim, da si še danes ne bi mogli privoščiti česa Kasneje sva z bratom vsak začela svojo pot v livarstvu. Moje prvo takega. Naš razvoj je bil organski. Počasi smo gradili, delali vmes, veliko naročilo je bil spomenik Antonu Martinu Slomšku, ki ga je morda z blatnimi rokami, a uspelo nam je. Danes bi verjetno najraje oblikovala Karla Bulovec Mrak. Takrat, leta 1995, ko sem bil star 30 postavili šotor ali halo. Najbolje bi bilo, da bi imeli dvigalo čez celotne prostore in da bi bilo vse pokrito. Če bi bili v Velikost ulitkov ni bila nikoli problem, saj se odpeljem še ti dve skupini kipov, da bodo vsi toplejšem območju, morda sploh ne bi potrebovali sestavljajo iz posameznih kosov. spomeniki na trgu imeli enako patino in da bo trg kot ogrevanja – nekje na področju z ugodno klimo, kot jo celota deloval osveženo. Tako smo odpeljali še ta dva imajo v Istri ali pa recimo v Italiji, kjer je tudi dosti Naš prvi večji projekt je bil ulivanje spomenika kipa. Kar nekaj težav je bilo pri Revoluciji. Moral sem umetniških livarn. Antonu Martinu Slomšku, delo Karle Bulovec Mrak, izdelati notranjo konstrukcijo, saj figura stoji na eni sledila pa so še druga velika dela, kot so stolnična nogi, kar je statično na meji mogočega. V sam Ko sva z Mirsadom Begičem izdelovala vrata za vrata in spomenik Ivanu Hribarju, ki jih je oblikoval podstavek sem vrtal meter in pol globoke luknje za stolnico, sva delala kar v hlevu. Na tem mestu je bila Mirsad Begić, ter spomenik Rudolfu Maistru na konju sidranje, da sem prišel do drugega kamnitega bloka, nekoč štala. Očistil sem kozje iztrebke in slamo, na pred železniško postajo, delo Jakova Brdarja. in nato z uporabo nerjavečih palic in epoksija povezal strop pa smo namestili stiropor za izolacijo. Nato Vključeni smo bili tudi v obsežne projekte kamnite sklade podstavka s spomenikom. Figura je smo znotraj postavili konstrukcijo za vrata in jih restavriranja spomeniške plastike: Obnovili smo votla, kar pomeni, da voda lahko vanjo pride, a tudi iz začeli oblikovati. Danes si v takšnih razmerah tega portal Državnega zbora, Dolinarjeve kipe v Kranju, nje odteče, kar je v redu. Največ dela pa je bilo z sploh ne bi upal početi. S takratno tehnologijo smo no, najprej smo začeli z obnovo spomenika Francetu reliefom. Ko smo ga odstranili iz stenske pritrditve, je se morali znajti, a volje nam ni manjkalo. Ničesar ne Prešernu pred gledališčem prav v Kranju. Spomenik začel razpadati na koščke, material pa je bil zelo moreš rešiti z naglico, lahko pa s trmo in voljo. Ko sva je bil poškodovan, zlomljen zaradi zmrzali, saj je bil krhek. Pri varjenju je deloval puhasto. Varjenje je bilo z mojstrom Simonom poravnala vrata in bila zabetoniran do kolen. To je povzročalo pronicanje zelo težavno, saj material ni bil več bron, ampak je pripravljena za montažo, je počila veriga, vrata so vode in oslabitev spoja. Izračunali smo stroške na ostala mreža cinkovega prahu in bakra. padla z višine dveh metrov na poravnavno mizo iz 900 tisoč tolarjev, s potencialnimi dodatnimi stroški jeklenih I-profilov in se skrivila. Ni bilo več rešitve. pa sem končno ponudbo podal za milijon in pol Zdaj je počasi začela z vodenjem livarne že naslednja Ugasnili smo luči in varilne aparate ter se vrnili tolarjev, kar je bila zmerna cena. Nato so me poklicali generacija. Sam sem se odločil, da se umaknem, naslednji dan. Po nekaj urah dela sva vrata spet z občine z vprašanjem, ali je v ponudbi napaka. deloma zaradi zdravja. Decembra grem v penzijo, kar poravnala. Imamo kar nekaj zanimivih zgodb. Pojasnil sem, da bo delo opravljeno. Ko so mi mi bo v veliko pomoč, saj ne bom več vodil posla. Doživeli smo celo eksplozijo, pri čemer so nova okna povedali, da je neka škofjeloška firma samo za Danes, po tolikih letih dela in izkušenj, bi takšna izletela iz okvirjev. Plin se je spustil v spodnje pregled spomenika izstavila enako vsoto, kolikor sem obsežna in zahtevna obrtniško-umetniška dela raje prostore, ki so se ravno prav napolnili, da je, ko se je jaz zahteval za celotno obnovo, sem jim ponudil prepustil nekomu drugemu. A težava je v tem, da vklopilo avtomatsko stikalo centralne kurjave, prišlo brezplačen pregled vseh preostalih kipov. Imeli so še takšnega kadra skorajda ni. Naše dediščinsko-do eksplozije. Ko pomislim na svoje zdravje, se ne vse Dolinarjeve kipe na slovenskem trgu. Obljubil kulturno okolje preprosto ne vzgaja in ne podpira čudim, da ob tolikšnih preizkušnjah pušča sledi na sem jim, da jim bom povedal, kateri so v dobrem razvoja strokovnjakov, ki bi bili sposobni prevzeti telesu. Vedno sem si govoril, da ne bom varčeval, da stanju in kateri potrebujejo obnovo. Ženska figura takšne odgovorne naloge. Pri obnovi kipov, izdelanih bom raje več delal. Danes pa bi raje delal manj in bil Revolucije je bila počena in zlomljena, relief pa iz slabih materialov, se pogosto izkaže, da bi bilo bolj varčen. Ampak včasih, v začetnih časih livarne, je povsem razpokan. Preostala kipa, grupi borcev in najbolje celotno zadevo premakniti v restavratorsko bilo vse drugače. Zdelo se je, da ni bilo meja, ničesar protestnikov, sta bila votla in postavljena na delavnico. Tam bi zadevo temeljito pregledali, ni bilo, česar ne bi bili sposobni narediti. Dostikrat se podstavek brez sidranja. Ocenil sem, da sta ta dva popravili s kitom, naredili kalup in ulili nov kip. naročnikom zdi, da bi znala biti velikost kipa težava. kipa v redu. Ker sem bil pošten, so mi naročili, naj Seveda bi bil nov kip zaradi krčenja materiala med ulivanjem za 3 do 4 % manjši, vendar bi bil material in nima kompleksnih notranjih struktur. Model bolj primeren, kip bi bil statično stabilen, original pa * se tiska v enem samem neprekinjenem sloju brez bi lahko razstavili v muzeju. Poudarjam, da to ne potrebe po prehajanju na nov začetek sloja. Ta govorim z namenom pridobivanja dela zase, ampak Jure Kamšek: Če začnem s tem primerom, lahko tehnika omogoča izjemno hitro tiskanje votlih ker resnično verjamem, da je to edina prava pot. V povem, da je ta tehnologija znatno olajšala določene modelov brez notranjega polnila, kar je ravno tisto, nasprotnem primeru se namreč lahko znajdemo v delovne postopke. S pomočjo fotogrametrije, ki je kar potrebujemo za postopek litja. S tem dobimo začaranem krogu neskončnih popravil. Takšno tehnološko razmeroma preprost postopek, že zdaj model z zunanjo plastjo določene debeline. Nato vzdrževanje bi lahko primerjali z ohranjanjem pridobivamo osnovne tridimenzionalne modele na lahko dodam ulivni sistem, ga obdam s keramično starodobnih avtomobilov – vsako varjenje oslabi podlagi fotografij. Morda bomo v prihodnosti imeli školjko in med toplotno obdelavo izžgem material, pločevino in povzroči, da je material slabše kakovosti. na voljo tudi boljše skenerje, vendar je fotogrametrija uporabljen za trodimenzionalno tiskanje, torej Če se odločimo za obnovo starodobnika, se moramo že sedaj dokaj dostopna in učinkovita. Recimo, da k plastiko PLA. PLA se obnaša podobno kot vosek pri zavedati, da ga moramo hraniti na suhem, voziti le v nam nekdo prinese figuro, ne glede na to, ali je velika metodi izgubljenega voska. Če bi skenirali kip kot sončnem vremenu, saj se sicer uničuje. Podobno 15 cm ali 1 m, in ga zanima cena litja v bron. Glede original, bi pri tem morda izgubili nekatere detajle, velja, po mojem mnenju, za javno spomeniško na izdelek lahko ocenimo, koliko materiala in dela bo na primer odtise prstov. Naš tiskalnik omogoča plastiko. potrebno. Če pa bi stranka želela povečati umetniško tiskanje s slojem debeline 0,1 mm, vendar bi umetnik delo, na primer na višino 2 m, lahko iz originala lahko naknadno, ko bi imel natisnjen model, obdelal ustvarimo osnovni tridimenzionalni model, ki ga nato površino z dodajanjem tankih plasti voska, da bi * v virtualnem prostoru povečamo. S tem pridobimo izboljšal detajle. Kot sem že omenil, na PLA-model bolj natančne podatke o površini kipa in predvideni dodamo ulivni sistem, ga obdamo s keramično Zdi se, da kljub številnim tehnološkim napredkom v količini materiala, ki bo potrebna za izdelavo. To je školjko, izžgemo material in na prazno mesto ulijemo umetnosti in obrti, osnovni postopki litja bronastih koristno tako za naročnika, saj dobi bolj natančne bron. skulptur ostajajo sorodni tradicionalnim metodam, informacije o ceni izdelave, kot tudi za nas, saj lahko ki so se uporabljale skozi zgodovino, kot je na primer bolje načrtujemo stroške izdelave. Tradicionalno bi metoda litja na izgubljeni vosek. Zanima me, kako lahko izračune opravljali iz modelov, vendar vsaka sodobne tehnologije vplivajo na vaš postopek dela guba na površini lahko vpliva na izračun, zaradi in kako vam olajšajo ali izboljšajo delovni proces. česar so ponudbe včasih bolj temeljile na ocenah in Posebej sem radoveden v zvezi z uporabo 3D-skeniranja predvidevanjih. Lahko so se zdele previsoke ali pa in računalniške vizualizacije v vašem delu. Kako to smo se morda celo sami ušteli. Zato lahko rečem, da tehnologijo uporabljate pri pripravi modelov, izračunu nam tridimenzionalni modeli in skeniranje že danes potrebne količine materiala za litje in pri sami izdelavi znatno pomagajo na tem področju. konstrukcij za modeliranje? Ali menite, da te tehnologije vplivajo na končni izdelek Danes je že mogoče trodimenzionalni model natisniti in kako? v votli obliki s pomočjo tiskanja v vase mode oziroma načina tiskanja v obliki vaze. Pri tem je model votel Borut je prej opisoval postopke iz naše in recimo iz dobili vedno enakega voska. Danes vosek naročamo nekoliko skrivi ali deformira. Pri varjenju je zato slovenske zgodovine. Če pa pogledamo celotno iz Belgije, da zagotovimo, da je vedno isti, z enakimi potrebno uporabiti pajsarje in kladiva, da se spoji zgodovino livarstva, se zdi, da se sam postopek lastnostmi viskoznosti. ujemajo in da skulptura ustreza originalnemu morda ni kaj dosti spremenil. Včasih so za izdelavo modelu. Nekateri broni, ki smo jih uporabljali v ognjeodpornih kalupov uporabljali materiale, ki so Tudi silikoni za izdelavo kalupov so danes preteklosti, oziroma broni, ki so se uporabljali skozi jih našli v naravi, kot so ilovica, mešanice peska in kvalitetnejši. Včasih so namesto silikonov uporabljali zgodovino, niso omogočali tolikšne natančnosti, kot različna veziva, na primer trava ali slama. S takšno želatino ali pa so modele izdelovali neposredno iz sem jo opisal. Var je lahko hitro počil – varil si en maso so obdali kip, ki je bil izdelan morda iz smole voska. Ali pa so naredili kosovne kalupe iz mavca. Pri spoj, ko si prešel na drugega, je prvi počil. Zdaj s tem ali voska, počakali, da se posuši, nato pa so smolo portretih je število kosov lahko recimo deset za prvo novim bronom takih težav ni. Bron se tudi lepše vari stopili in iztekla je ven. Z uporabo nekoliko okornih vrsto, nato recimo štiri za povezavo in še dva za in ko izvedemo patinacijo celotne skulpture, je barva postopkov so nato stopili preprosto zlitino medenine končno kapo. Pri teh tehnikah so značilni šivi, ki jih je vara enaka barvi ulitka. Prej se je razlika vedno ali brona in jo ulili v pripravljen kalup. Predvidevamo potrebno retuširati v vosku. Nekateri umetniki skozi nekoliko videla. lahko, da so v teh zlitinah poleg bakra uporabljali zgodovino so jih celo puščali vidne. Lahko bi rekel, večjo količino cinka, da so znižali tališče in olajšali da pri nas tehnike izdelave kalupov prehajajo iz Včasih, ko še ni bilo plamenskega varjenja brona, so ulivanje. Glede na opisan primer bi lahko rekli, da generacije v generacijo. Dedek je tehnike začel pri večjih skulpturah uporabljali peresa, recimo tehnologija ostaja enaka, spreminjajo pa se razvijati, Borut jih je izpilil, sam pa jih še dodatno nekaj podobnega mizarskemu spoju lastovičji rep. materiali. Namesto ilovice in naravnih veziv danes izpopolnjujem. Uporabljam tudi različne tehnike, ki Nato so ulitke z obeh strani spoja tolkli in bron toliko uporabljamo recimo šamotne zdrobe, opečnate jih vidim drugje po svetu, da lahko nadgradim to stiskali skupaj, da se je zgnetel. Recimo, da je pri nas zdrobe, za vezivo pa mavec. Ta material sami še prvotno znanje, ki sem ga prej opisoval. spomenik Prešernu narejen na ta način. Takšne vedno uporabljamo za izdelavo večjih skulptur. Pri postopke smo opazili pri različnih obnovah manjših kipih pa smo material za izdelavo kalupa že Morda bi bilo smiselno pogledati tudi glavni material spomenikov. Nekateri spomeniki so bili sestavljeni nadomestili s keramiko. Vosek oziroma PLA se ne za ulivanje – bron. Danes uporabljamo certificiran zelo natančno iz posameznih kosov, na notranji oplaščuje več z zmesjo mavca in šamota, ampak s bron iz Italije, ki ima odlične lastnosti: Lepo se zavari, strani robov pa so že imeli ulite prirobnice, da so jih keramiko. S tem postopkom vsak detajl na modelu ne tvori mehurčkov, barva vara se ujema z barvo lahko povezali skupaj z vijaki. Po zunanjosti so nato postane viden, ni mehurčkov in bron se pri ulivanju ulitka, material pa je tudi fleksibilen. Za primer lahko spoje površinsko zatolkli, tako da špranja ni bila lepo razporedi. navedem, da pri ulivanju velikih skulptur delamo vidna. Bron ima lastnost, da se malo gnete, zato je velike ulitke enotnih dimenzij. Lahko si bil zatolčen spoj kasneje obdelan, obrušen ali pa se Materiali se spreminjajo in ponovljivost se izboljšuje. predstavljamo, da ulivamo neravne plošče velikosti ga je pililo, kar je naredilo spoj na koncu praktično Pri izbiri materialov lahko gledam tudi na različne od približno 60 x 60 cm vse do 1 metra, nato pa jih neviden. Patina na koncu pa je vse to še dodatno vrste livarskih voskov. Včasih so se ti voski izdelovali moramo zvariti skupaj v končno obliko, recimo v zakrila. Sam kip pa je bil konstrukcijsko z notranje po različnih recepturah, spominjam se, ko sem bil še konja. Če vzamemo za primer obod okoli trebuha strani vijačen. Mislim, da smo obnavljali spomenike otrok, smo jih včasih mešali kar sami – iz čebeljega konja, govorimo o treh do štirih takih ploščah. Ko se ravno v Ljubljani, morda je bil to spomenik Ivanu voska, parafina, kolofonije. Pri tem smo se srečevali ulitek ohladi, se zaradi napetosti, ki nastanejo v Prijatelju. Spomnim se, da so bili tam uporabljeni s težavo, da ne glede na natančnost mešanja nismo materialu zaradi raztezanja in krčenja, ulitek veliki vijaki M16, če ne celo večji. Sčasoma so se stanjšali, zarjaveli in začeli popuščati. Vprašanje je bolj prvotnem stanju skozi leta, da ohrani svoj izgled, ko se umaknemo in ga opazujemo iz daljave, deluje samo, koliko časa bodo ti vijaki še zdržali, vendar bi kot je bil na začetku, ko je bil postavljen v prostor. lepo in zeleno. Če bi ga zdaj začeli obnavljati in bi mu bilo v doglednem času smiselno vzpostaviti nekakšen na koncu dali lepo rjavo patino, se mi zdi, da to ne bi sistem, ki bi med drugim predvideval zamenjavo To so vprašanja, s katerimi bi se lahko ukvarjali tudi dobro delovalo v prostoru. Kljub temu pa je težko vijakov, vsekakor pa tudi vzpostavitev nadzora nad sami umetniki v svojem razumevanju in videnju dobiti stanje patine pred obnovo, ni pa nemogoče. stanjem spomenikov v javnem prostoru. spomenikov. Lahko predvidevajo, kako se bo s časom Težave so tudi drugje. Patina sama namreč pogosto spremenila barva kipa – iz rjave v zeleno? Tudi voda izjeda bron, površino izjedka navznoter. To lahko Morda bi bilo v povezavi z obnovitvenimi deli na teče po oblikah kipa in ustvarja vidne sledi skozi postavi vprašanje o kvaliteti materiala, spomenikih smiselno razvijati tudi različne vrste patino. Na nekaterih mestih kipa voda teče bolj kot uporabljenega za kip. Če je bilo uporabljeno večje patin. V preteklosti sta bili pogosto uporabljani na drugih, kar ustvarja različne vrste patine. Ko smo razmerje cinka, se lahko ta cink skozi čas izloči, zelenkasta in temno rjavkasta, skoraj črna patina. obnavljali Ilegalca Karla Putriha, smo imeli srečo, da material kipa pa postane puhast in bron začne Danes pa imamo na voljo celoten spekter patin, ki je bila prisotna Mojca Smerdu, njegova snaha, ki je postajati perforiran. Na primer pri Ilegalcu so bili nam omogoča različne možnosti obdelave. Vprašanje podala navodila glede izgleda kipa. uporabljeni različni tipi zlitin; vsak kos je bil druge patine se pogosto pojavlja tudi v kontekstu obnove barve brona. Nekje je bila barva patine bolj spomenikov. Kaj na primer storiti s patino na starem Ko pristopamo k obnovi, se spomenik načeloma zelenkastega brona, drugje rumenkasta, spet drugje spomeniku? Deluje kip zapuščen, če je patina očisti prvotne patine. To storimo tudi zato, da rdečkasta. Verjetno so ulivali iz odpadnega materiala, poškodovana od ptičjih iztrebkov, dežja in drugih pripravimo enotno površino za nanos nove patine, s tako da so v enem ulivanju dobili posamezen kos, vsi vremenskih vplivov, zaradi česar izgleda črn z belimi čimer se lahko približamo izgledu patine pred skupaj pa so bili iz različnih zlitin. lisami? Je to estetsko vprašanje ali je lepota v tem, da obnovo. Med čiščenjem pa lahko seveda odkrijemo spomenik kljubuje času in ta patina predstavlja tudi nove razpoke, ki so bile prej zakrite. Ironično je, Sklepajoč iz vsega, kar smo razpravljali, se zdi, da se njegovo zgodovino? Z novimi metodami patiniranja da so bile nekatere razpoke že znane, vendar so jih sodobni pristopi k obnovi spomenikov vedno bolj lahko dosežemo podobno stanje, vendar je vprašanje zakrpali s poliestrskim kitom in nato patinirali na nagibajo k skrbnemu ravnotežju med ohranjanjem o tem, kakšno naj bo obnovljeno stanje spomenika, črno – na barvo, ki je na kipu dejansko od smoga in zgodovinske avtentičnosti in uporabo naprednih pogosto nedorečeno ali pa se o tem odloča sproti. V umazanije. Med obnovo se morda najdejo celo žeblji, materialov ter tehnik. Ob upoštevanju različnih enem od primerov smo predlagali, da naj avtor poda ki so ostali od ulivanja in jih niso odstranili. Včasih se izzivov, s katerimi smo se srečali pri obnovah – od navodila o tem, kako naj se vzdržuje javni spomenik soočimo s stanjem, kjer se razpoke stikajo, kar vpliva odločitve o pravi patini do obvladovanja materialnih iz brona, ki je postavljen v javnem prostoru: Ali naj se na statično stabilnost, zato je treba te razpoke na lastnosti – je razvoj novih metod in materialov, ki ga samo preverja in statično vzdržuje ali naj se ga novo zavariti. Šele ko je stanje sanirano, lahko smo ga omenjali na začetku, ključnega pomena. V vzdržuje tudi z vidika patine? Kako naj ravnamo s začnemo razmišljati o tem, kakšno patino si želimo. vsej tej raznolikosti materialov in patin se odpira patino? Ali naj se dovoli, da se s časom spreminja, ali To vprašanje ni zgolj kaprica; menim, da je strokovno priložnost za razumevanje umetniškega dela ter naj se redno odstranjujejo ptičji iztrebki, ki so jedki in pomembno tako z vidika livarja kot restavratorja. njegove zgodovine. Zato je pomembno, da kemično reagirajo z bronom? Kako naj ravnamo s Pomembno je namreč razmisliti, kako spomenik pristopamo k obnovi premišljeno s ciljem ohraniti tem v prihodnosti? Ali pa na primer, če imamo kip s izgleda v prostoru. Če vzamemo za primer spomenik avtentičnost spomenika in njegovo zgodbo. klasično rjavo patino: Za to vrsto patine bi lahko Prešernu: njegov izgled od blizu, ocenjen z livarskega avtor podal navodila, da se spomenik vzdržuje v čim vidika, bi bil morda ocenjen kot nezadovoljiv. Vendar, Galerija Video KLET ZDSLU Razstava: Idearum fata in arte latent spectantis ingenio 19. 10.–18. 11. 2023 Meta Kastelic in Breda Sturm, Paola Korošec, Katja Majer, Saba Skaberne Projekt: Idearum fata in arte latent spectantis ingenio Skupinska razstava: Sekcije kiparjev in umetnikov, ki delujejo v javnem prostoru Katalog izdala: Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov Zanjo: Zoran Poznič, predsednik ZDSLU Koncept razstave in tekst: Zoran Srdić Koordinacija razstave: Paola Korošec Urednica kataloga in organizacija razstave: Petra Kosi Oblikovanje: Klemen Smrtnik Fotografije: Marko Rupelj, Klemen Smrtnik, osebni arhiv avtoric Sodelujoče avtorice: Meta Kastelic in Breda Sturm, Paola Korošec, Katja Majer, Saba Skaberne Umetnica, predstavljena v intervjuju: Estela Žutić Livarska mojstra, predstavljena v intervjuju: Borut in Jure Kamšek Koproducent: Zavod za sodobne kiparske raziskave Sponzor projekta: Umetniška livarna Livartis Zahvala za uporabo slikovnega gradiva: Narodna galerija, zanjo Jassmina Marijan Mestni muzej, zanj Barbara Savenc Moderna galerija, zanjo Sabina Povšič Šolski center Kranj, zanj Marko Arnež Nacionalna univerzitetna knjižnica, zanjo Meta Kojc Gorenjski muzej, zanj Jelena Justin Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 187723523 ISBN 978-961-96120-2-6 (PDF) Ljubljana, marec 2024