SEDANJOST IN PRIHODNOST MESTNIH KMETU II. del    ' ;:
Kmetija Jerina vTrnovem
Ena izmed večjih lunetij v viški občini, sko-raj v centru mesta, je na Karunovi ulici v Trnovem. Kmetija je stara častitljivih 350 let, na njej gospodarita Ana in Ivan Jerina, gospo-dar pa je povedal za začetek takole:
»Kmetija je šla iz roda v rod, na njej je vseskozi delovala ista družina. Mi smo še zad-nji kmetje te družine, saj iz leta v leto izgublja-mo kos za kosom zemlje, zdaj smo prišli do konca. Letos bomo izgubili zadnje, od česar smo še živeli. Prej smo se ukvarjali izključno s kmetijstvom in živinorejo, zdaj pa smo se pre-usmerili v pridelovanje zelenjave.«
Gospodinja Ana pa je dodala: »Poglejte, mi si dopustov ne moremo privoščiti, saj je polet-je sezona za naše pridelke, tako da z možem še nisva bila skupaj še nikdar na dopustu, odkar sva poročena, to je 41 let. Jaz grem, če le morem kdaj v zdravilišče, drugače pa ni časa.
Otroci so vsi doštudirati, še sreča, saj ni možnosti, da bi posestvo še obstalo kot kme-tija.«
Kako pa je z okoljem in sosedi?
IVAN: »Mi se s sosedi odlično razumemo. K nam pridejo na izlet šolarji na ogled živali, objektov, strojev. Iz blokov pripeljejo k nam matere svoje otroke z istim ciljem, pridejo po . mleko, nad kateritn so navdušeni, saj je sveže in polnomastno. Skratka, smo v najboljših odnosih. Otroci prinašajo ostanke kruha, predvsem konju, da se mu dobrikajo in lahko približajo. Jaz jim razkažem in razložim, kaj je
traktor, kaj je kosa, kako se kleplje, kako deluje molzni stroj. Zanje je to nekaj novega, neko čudo, saj jim tega ne more dati in poka-zati nobena šola, kar vidijo v naravi in na kmetiji!«
Večina Ijubljanskih otrok žhi in odrašča r blokih, tako rekoč r betonski džungli. Kakoje bilo pri vas?
ANA: »Naši otroci so odraščali čisto v dru-gačnem okolju, bili so v glavnem v naravi. Jemali smo jih s sebofna njive in polja, tam so se igrali, ko pa so bili malo večji, pa so nam že pomagali. Zdaj pa prihajajo šolarji, med kate-rimi so že tudi naši vnuki, in se čudijo nad vsem. Tukaj je še mucek, pa kuža, pa ježek, tekajo p5 vrtu in lovijo metulje. Sprašujejo, kaj vse zraste na vrtu, kako se kaj poseje ali sadi, skratka, vse jih zanima in neverjetno navdušenje znajo pokazati«
Pravijo, da imajo starši takšne otroke, ka-kršne si zaslužijo, kaj pa menite vi?
ANA: »Ja, težko bi o tem govorila, saj svojih otrok ne moreš pretirano hvaliti. Mo-ram pa povedati, da so pridno študirali in nama veliko pomagali pri delu.«
Ali bi šla še tnktat po prehojeni poti? Če labko tako rečemo, mestne kmetice?
ANA: »Ne, ne, nikoli več. Niso več pogoji za to. Trdim pa, da kmet mora biti na kmetih, na deželi, ne pa v mestu. Tam je.vse drflgače, drugačni so pogoji.«
BOJAN PRESTOR