IZHAJA VSAK ČETRTEK
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34138 Trst, G. D'Annunzio 27/E, tel./fax 040/630824. Pošt. pred. (ca-sella postale) Trst, 431. Poštni tekoči račun (C.C. post.) Trst, 13978341 Poštnina plačana v gotovini
Tednik
NOVI UST
Posamezna številka 1.200 lir
NAROČNINA
Letna 55.000 lir. Za inozemstvo: letna naročnina 60.000 lir. — Oglasi po dogovoru. Sped. in abb. post. 50% Pubblicita inferiore al 50%
SETTIMANALE
ST. 1975
TRST, ČETRTEK 6. JULIJA 1995
LET. XLIII.
Tiskan pomnik
Svetišče in križev pot na Lajšah nad Cerknim bosta od sobote, 1. julija, spomin na vse žrtve revolucionarnega nasilja na Primorskem, ki jih ni bilo malo. Ob tem dogodku pa so v Gorici pripravili še en »pomnik«, na 15 žrtev tragedije na Lajšah in ostale, ki jih je revolucionarna strast umorila med vojno in po njej. Ne gre za kamnito obeležje, ki bi z uapisom opozarjalo mimoidoče, gre za knjigo.
Pri Goriški Mohorjevi družbi so namreč ponatisnili »Pesmi zelene pomladi«, pesniško zbirko kaplana Lada Piščanca, ki je s svojim sobratom Ludvikom Slugo in še dvanajstimi cerkljanskimi farani končal svojo življenjsko pot v breznu na Lajšah. Petnajsti, ki so ga tudi odpeljali, se je čudežno rešil.
»Pesmi zelene pomladi« pa ne smejo biti le spomin na tragično umrlega pesnika in ostale žrtve. Kdor jih bo bral, bo ob tem imel lep občutek naravnosti, duhovne globine in čustvene iskrenosti Pi-ščančevih verzov. Prvič je zbirka izšla leta 1950. Pesmi je za tisk v glavnem pripravil sam avtor, a zaradi vojne knjiga ni šla v tisk. Da je zagledala luč, je poskrbela Pesnikova sestra, znana kulturna delavka in sama pisateljica Zora Piščanc. Lado je sicer že kot bogoslovec objavil v Mladiki nekaj pesmi, tako da ni bil povsem nepoznan pesnik. Ob prvem izidu zbirke in tokrat, ko je v novi opremi Franka Žerjala spet med nami, pa lahko le ugotavljamo prepričljivost in moč teh verzov. Zbirka je razdeljena na cikluse Pomladni viharji, Drevesa, Božja igra, Lepa Vida in Poslednji akordi.
Težki zgodovinski časi, življenjske izkušnje in odločitve so prekalile Piščanca človeka, duhovnika in pesnika. Zelo dobro ga označujejo verzi pesmi Angel življenja, ko pravi:
Stopil krepko bom v življenje; kot izklesan kip gledal bom veselje in trpljenje, resen in vesel vsak hip. Mnogi, ki so ga poznali, se ga spominjajo tudi kot odličnega Pevca, tenorista z izredno muzi-haličnostjo in občutljivostjo, ki MARKO TAVČAR IIII+- 0
V organizaciji koprske škofije
Ganljiva spominska slovesnost na Lajšah pri Cerknem
'esm>
Bate
Množica pred novo kapelo, v ozadju Križev pot
(foto A. Brecelj)
V mesecu maju so se v Sloveniji zvrstile uradne državne proslave ob 50-letnici konca druge svetovne vojne, ki so zlasti v političnih krogih povzročile mnoge polemike, saj se jih niso udeležili predstavniki strank slovenske pomladi in katoliške Cerkve. Pač pa se je Cerkev na Slovenskem odločila za lastne slovesnosti, ki so potekale v Kočevskem Rogu, na Teharjah in kot zadnja na Lajšah nad Cerknim v soboto, 1. t.m.
Vodstvo koprske škofije je ta kraj izbralo zato, ker se je na tem mestu 3. februarja 1944 zgodil hud zločin umora 14 Cerkljanov, med njimi obeh domačih kaplanov Lada Piščanca in Ludvika Sluga. Obtoženi so bili namreč izdaje partijskega tečaja v Cerknem, ki so ga Nemci nenadoma napadli in pobili 47 udeležencev, a se je kasneje izkazalo, da je najverjetneje prišlo do izdaje v lastnih partizanskih vrstah. Za letošnjo slo-
vesnost so na Lajšah v preurejenih svislih, kjer so umorjenci preživeli zadnjo noč, uredili kapelo, od tega mesta do bližnjega mori-šča-brezna pa so zgradili pešpot s postajami Križevega pota. Na ta dogodek spominja še posebno znamenje ob breznu, tu so poleg imen žrtev cerkljanskega pokola vklesana tudi imena vseh ostalih primorskih duhovnikov, ki so bili umorjeni med drugo svetovno vojno. Načrte za kapelo je izdelal idrijski arhitekt Milan Božič, poslikal pa jo je koroški slikar Valentin Oman.
Sobotna slovesnost na Lajšah se je pričela z blagoslovitvijo Križevega pota in kapele, sledila je maša, ki jo je vodil koprski škof msgr. Metod Pirih, somaševalo pa je kakih 90 duhovnikov s Primorskega, iz zamejstva in od drugod. Posebej pomenljiv in občuten je bil škofov govor po evangeliju, v katerem se je spomnil
vseh žrtev fašizma in komunizma pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej na Primorskem. Hkrati je opozoril na nujnost sprave, pogoj zanjo pa je odkritje celotne zgodovinske resnice. Mašni obred so s petjem olepšali združeni pevski zbori idrijske dekanije.
Po maši je sledila akademija s kulturnim sporedom, osrednji govornik pa je bil cerkljanski župan in državni poslanec dr. Janez Podobnik. Med uglednimi udeleženci smo opazili tudi poslanca in predsednika Slovenske ljudske stranke Marjana Podobnika in slovenskega konzula v Trstu prof. Tomaža Pavšiča. S petjem je sodeloval mešani pevski zbor Rupa-Peč pod vodstvom Zdravka Klanjščka, Piščančeve pesmi pa sta recitirala Silvij Božič in Aleksij Pre-
Iz vsebine:	
Ob razstavi Goršetovih del	
na Gradu Dobrovo	(str. 3)
J. Bajc: Za letošnje maturante	
	(str. 5)
Jelena Stefančič: Lepše	življenje
v srednjih letih	(str. 5)
Ambrož Kodelja:	
Ljubljanski Picasso	(str. 7)
gare. Nastanek spominske kapele in ureditev Križevega pota z breznom je podrobno obrazložil cerkljanski župnik in dekan idrijske dekanije Anton Melinc, ki je tudi nosil glavno breme priprav na to slovesnost.	M.	V.
Goriška Mohorjeva družba,
Društvo slovenskih izobražencev in Krožek »Virgil Šček«
vabijo v spomin na nedolžne žrtve revolucije in ob četrti obletnici neodvisnosti Slovenije
na predstavitev
Zbornika s simpozija o Francu Jezi
in pesniške zbirke Lada Piščanca
Pesmi zelene pomladi
Večer bo na sedežu pevskih zborov v Devinu v torek, 11. julija, ob 20.30.
	
	
Zbornik	
simpozija o Francu Jezi
Srhljiv preplet pričevanj iz Rižarne
RADIO TRST A
■ ČETRTEK, 6. julija, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik^ 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Četrtkova srečanja: Mario Magajna; 10.00 Poročila; 10.10 Koncert simfonične glasbe; 11.30 Odprta knjiga. Boris Leonidovič Pasternak: Doktor Ziva-go; 12.00 Po južnoameriških vrhovih;
13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Literarne podobe: Prosojni kelih poezije; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Klasični album: Teden Johannesa Brahmsa; 18.00 Portret Bojana Adamiča.
■ PETEK, 7. julija, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Afera Hreščak v tržaškem občinskem svetu; 10.00 Poročila; 10.10 Trie-ste Prima 1994, mednarodna srečanja s sodobno glasbo; 11.30 Boris Leonidovič Pasternak: Doktor Živago; 12.40 Slovenske ljudske pesmi: Moški zbor »Slava Klavora« iz Maribora; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Filozofi in literati; 15.00 Poletni mozaik; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Klasični album: Teden Johannesa Brahmsa; 18.00 Kulturni dogodki.
■ SOBOTA, 8. julija, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Kulturni dogodki; 9.15 Pravljični kotiček; 10.00 Poročila; 10.10 Koncert operne glasbe; 1L30 Boris Leonidovič Pasternak: Doktor Živago; 12.00 Irska, lepa in tragična; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Iz naših prireditev; 15.30 Iz studia z vami: okrogla miza (izbor); 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Klasični album: Teden Johannesa Brahmsa; 18.00 Sergej Verč in Boris Kobal: Prežganka št. 2. Satirični kabaret; 18.40 Vabilo na ples.
■ NEDELJA, 9. julija, ob: 8.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.30 Kmetijski tednik; 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu; 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji;
10.00 Mladinski oder: Ivan Sivec: »Pozabljeni zaklad«; 10.30 Veselo po domače;
11.00 Čakole na placu; 11.45 Vera in naš čas; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Sergej Verč in Boris Kobal: Prežganka št. 2. Satirični kabaret; 14.40 Tropicana; 17.00 Šport in glasba; 18.00 Iz studia z vami: okrogla miza.
■ PONEDELJEK, 10. julija, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Iz Četrtkovih srečanj: »Dr. Dorče Sardoč«; 10.00 Poročila; 11.20 Orkestralna glasba; 11.30 Katja Kjuder: Moja Kitajska; 12.40 Zbori pred našimi mikrofoni. Mladinski pevski zbor Glasbene matice iz Trsta vodi Stojan Kuret; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Kmetijski tednik; 14.00 Poročila in deželna kronika; 17.00 Poročila in kulturna kronika;
18.00 Ena se tebi je želja spolnila (Tatjana Rojc).
■ TOREK, 11. julija, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Kraji pod Grmado v letih 1914-1918; 10.00 Poročila; 10.10 Simfonični koncert; 11.30 Katja Kjuder: Moja Kitajska;
13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Literarne podobe: Trinajst za trinajst (Magda Jevnikar); 17.00 Poročila in kulturna kronika; 18.00 Adam, kje si? Edvard Kocbek in njegov čas (Andrej Inkret).
■ SREDA, 12. julija, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Na počitnice; 10.00 Poročila; 11.05 Orkestralna glasba; 11.30 Katja Kjuder: Moja Kitajska; 12.00 Kraška makrobiotika (Marica Uršič); 12.40 Slovenske ljudske pesmi. Mešani pevski zbor »Obala« iz Kopra vodi VValter Lo Nigro;
13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.30 Čakole na placu; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Politično udejstvovanje Ivana Marije Čoka; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Klasični album: Teden Mauricea Ravela; 18.00 Literarne podobe. Marko Kravos: Kratki časi.
Ob petdesetletnici zmage nad na-cifašizmom so v grozljivem okolju tržaške Rižarne izvedli multimedialno spominsko predstavo pod pokroviteljstvom predsednika republike ter v sodelovanju z gledališkimi ustanovami, krajevnimi upravami, vsedržavnimi zvezami partizanov in deportirancev. Predstava je izzvenela kot opomin in globoko pričevanje. S priklicem bosanske tragedije je opozorila, da se človeštvo iz zgodovine ni veliko naučilo ter da so zle sile še vedno na preži.
Spominsko predstavo si je zamislil in jo režiral Renato Sarti. Oddajala jo bo italijanska televizija.
Slo je za ganljiv preplet pričevanj o edinem nacističnem uničevalnem taborišču v Italiji. Nastopili so vidni italijanski in slovenski igralci od Giogia Strehlerja do Mire Sardočeve, Lidije Kozlovič, Lučke Počkaj, Omera Anto-nuttija, Paola Rossija, Orazia Bobbia, Arielle Reggio in drugih. Predstava se je sklenila s skupnim pozivom Mire Sardočeve in Giogia Strehlerja z enega izmed v noči razsvetljenih oken rižarniškega taborišča: »Malo nas je, generacija odhaja, naša Rižarna pa bi že bila neko središče, za srečanja, solidarnosti.«
Na tisoče gledalcev, ki je napolnilo območje spomenika — Rižarne, je odhajalo ob judovski pesmi, ki jo je pel Moni Ovadia ob spremljavi slovenskega prevoda, ki ga je izvajal moški zbor Vasilij Mirk s Proseka in Kontovela z vokalizacijo zbora i Piccoli cantori della cittd di Trieste. Spominska pred-
stava pa se je sugestivno začela prav z nastopom zbora Vasilij Mirk iz zatemnjenega poslopja križev, odkoder so tisoči romali v uničevalna taborišča po Reichu in v same peči Rižarne. Občinstvo je pretresla zborovska izvedba žalostinke Žrtvam in ponazoritev izhoda zbora iz stavbe v spominski hodnik. Zbor je, med prepletom pričevanj in odlomkov literarnih del od Kosovela do Sabe, nastopil še s Pesmijo štirinajste divizije. Projekt z naslovom »Spomin na žalitev« je pretresljivo izzvenel v julijski noči kot poziv na solidarnost z usklajenim prepletanjem zgodovinskega opomina v slovenščini, italijanščini, pa tudi v jeziku jidiš in srbohrvaščini.
»Tistim, ki bodo vstali«
Slovenski spominski odbor, ki je v zadnjih tednih priredil več posvetov in komemoracij ob 50-letnici povojnih pokolov v Kočevskem Rogu, na Teharjah in drugod po Sloveniji, je prejšnji teden zaokrožil niz pobud z veličastnim koncertom v največji dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Naslov so mu dali Resurrecturis — Tistim, ki bodo vstali. Nalašč za to priložnost so žalne skladbe pripravili trije skladatelji: akademik Primož Ramovš je napisal simfonijo Pieta, ki so jo izvedli simfoniki Radiotelevizije Slovenija pod vodstvom Marka Muniha. Jože Trošt je napisal kantato Rekviem na besedila Tineta Debeljaka in cerkvenih žalnih obredov. Izvajalci so bili mešani zbor Anton Foe-ster, sopranistka Veronika Fink, basist Marko Fink in organist Tone Potočnik. Dirigiral je sam skladatelj .
Samo Vremšak pa je napisal kantato Exercitus grandis nimis valde — Silno velika vojska na besedila iz preroka Ezekijela, Stanka Majcna, Alojza Gradnika in Franceta Balantiča. Izvajali so mešani zbor Consortium Musicum pod vodstvom Mirka Cudermana, solisti Veronika Fink, Bernarda Fink, Marko Fink in Marko Bajuk — vsi rojeni v Argentini —, organist Tone Potočnik in simfoniki RTV Slovenija. Dirigiral je Marko Munih.
Zadnji del, prekipevajoč od krščanskega upanja v vstajenje, so morali izvajalci ponoviti, saj so ga priklicali na oder slovenski poslušalci z res vseh koncev sveta. Samo z organiziranimi skupinami je na slovesnosti prišlo z onkraj oceanov več kot 700 zdomcev.
Tiskan pomnik 4im n
je s svojim petjem znal posredovati najgloblja sporočila besedila in glasbe. To občutljivost je čutiti tudi v mnogih drugih verzih zbirke. Vsakdo, ki bo te pesmi prebiral in ob njih razmišljal, bo knjigo odložil obogaten in pomirjen. Ljudje, ki so pisali take verze in so po nedolžnem, muče-niško umrli, niso umrli zaman. Zapustili so nam moč duha, veličino ljubezni, saj:
V zemlji že poganjajo kali.
V boli nova rast spočeta
klije, tajno se prepleta,
v dobrodejno sonce hrepeni.
(Jesen)
Deželni tajnik Ssk Brecelj pri Prodiju
Deželni tajnik stranke Slovenske skupnosti (Ssk) Martin Brecelj se je v sredo, 5. julija, srečal z voditeljem italijanskega levosredinskega tabora Romanom Prodijem, ki vodi tudi gibanje t.i. Oljke. Prodi je v sredo v svoji pisarni v Rimu skupaj z Brecljem sprejel tudi predstavnike nemške in francoske manjšine v Italiji, in sicer predsednika Južnotirolske ljudske stranke (SVP) Siegfrida Brugger-ja, poslanca Karla Sellerja ter poslanca in senatorja Union Valdo-taine (UV) Luciana Caverija in Ce-sareja Dujanyja.
Govor je bil predvsem o problematiki manjšin, evropskem regionalizmu in o federalistični ureditvi italijanske države.
Brecelj je Prodiju med drugim prikazal položaj slovenske manjšine v Italiji, njena nerešena temeljna vprašanja, ko sta npr. pravni status in globalni zaščitni zakon. Omenil je novo zgodovinsko obdobje, v katerem se nahajamo, in pri tem izrazil upanje v rešitev teh vprašanj. Dodal je, da so krajevne razmere — zlasti na
Tržaškem, kjer je zmagala koalicija demokratičnega župana Illy-ja — veliko bolj zrele za to. Nerešena vprašanja slovenske manjšine, je še dejal Brecelj, pa so vsekakor madež na italijanski demokraciji.
Obisk pri Prodiju ni pomenil sklepanja zavezništev z Oljko, vendar so predstavniki manjšin izrekli odločen NE sodelovanju s strankami, ki so naslednice fašizma. Romano Prodi je s svoje strani pokazal razumevanje za te probleme in dejal, da vprašanje slovenske manjšine v Italiji že precej dobro pozna. Izrazil je tudi upanje, da bo Slovenija kmalu postala polnopravna članica Evropske unije.
iž
* * *
Iztekel se-je šestmesečni mandat Francije kot predsedujoče Evropski uniji. Sedaj je na vrsti Španija, ki bo predsedovala tudi Zahodnoevropski obrambni zvezi in bo imela nalogo, da pripravi in izdela program konference petnajsterice, ki je napovedana za prihodnje leto.
Ob razstavi del F. Goršeta v gradu Dobrovo
»Trdno na zemlji, a hkrati zazrt v večnost«
Kipar France Gorše je veliko let svojega življenja preživel v tujini, razpet med osrednjo Slovenijo, zamejstvo in ameriško celino, kljub pogostim selitvam pa je doživel natis več monografij, tako leta 1938 izpod peresa Rajka Ložarja, leta 1971 sta del njegovega opusa dokumentirala Janez Arnež in Rudi Večerin, leta 1972 pa je izšla prva popolnejša monografija žal prepovedane razstave v Kostanjevici na Krki z uvodno študijo Franceta Steleta. Starosta slovenske umetnostne zgodovine je začrtal Gor-setove razvojne stopnje od šolskih let do pozne starosti in opozoril na Me-strovičev vpliv, ki pravzaprav nikoli ni povsem prenehal.
Razstava leta 1981 v Avditoriju v Gorici je ovrednotila predvsem opus, ki je nastal med prvim in drugim Gor-setovim bivanjem na Primorskem, pred drugo svetovno vojno in po njej; besedilo za spremljajoči katalog je napisala Verena Koršič. Leta 1985 je v Celovcu izšel katalog z besedilom Ivana Sedeja, ki je podobno kot Stele v svoja razmišljanja skušal ujeti vse ustvarjalne faze, kot so potekale med Trstom oz. Gorico, Ljubljano, ponovno Trstom, Združenimi državami Amerike in Koroško. Doslej najpopolnejša Goršetova retrospektivna razstava je bila organizirana leta 1987 oz. 1988 v Moderni galeriji v Ljubljani in v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, na žalost že po njegovi smrti. Uvodno študijo v katalog je tudi ob tej priložnosti prispeval Ivan Sedej.
Janez Arnež, lastnik zbirke, ki je na ogled v gradu Dornberk. Kip je izdelal Gorše leta 1951 (mavec)
Zgoraj omenjene razstave in katalogi so zgovoren dokaz edinstvenega Pomena Goršetovega opusa v modernem slovenskem kiparstvu. Odločujoč pa je seveda Goršetov bogati kiparski opus, razpršen po šte-
vilnih krajih v domovini, zamejstvu in zdomstvu ter izredno raznolik po tematiki in uporabljenih materialih. Prve umetnostne spodbude je kipar gotovo dobil že doma na Dolenjskem, kjer je bilo v ribniškem okolju razvito ljudsko rezbarjenje v lesu, prav tako lončarstvo. Goršetga je kasneje življenjska pot zanesla v Zagreb, kjer je študiral na tamkajšnji akademiji in leta 1925 diplomiral pri Ivanu Meštro-viču. Razumljiv je tako vpliv velikega učitelja s svojimi ekspresionističnimi prvinami, podobno je na Goršeta vplival tudi nemški ekspresionistični kipar Ernst Barlach. Kasneje se je njegov umetnostni izraz omilil, kar si lahko razložimo z vplivi francoskega kiparja Aristida Maillola in češkega kiparja Jana Štursa. France Stele označuje to fazo kot vitalno kreativno obdobje, trajajoče od 1932 do 1952. Tematsko prevladuje ženska figura, obravnavana izrazito voluminozno v smislu prvinskega kiparstva, prisotne pa so tudi idealizirajoče tendence, spominjajoče na antično kiparstvo. Fran Šijanec uvršča Goršeta v prehodno obdobje med generacijama ekspresionistov in »neodvisnih« in opozarja na dejstvo, da je še pred nastopom slednjih v svojem kiparstvu »uresničil prve sadove izrazno poglobljenega plastičnega realizma.«
Po letu 1952 je nastopilo pri Gor-šetu novo ustvarjalno obdobje, saj se je takrat iz Evrope preselil v Združene države Amerike in začel uporabljati novo kiparsko tehniko, orešec, tj. zmleto orehovino, pomešano z lepilom. Do spremembe je prišlo tudi v formalnem pogledu, pojavile so se namreč lahkotne, v višino razpotegnjene figure s stilizacijo, spominjajočo na gotiko. Izginila je čutnost vitalnega obdobja, v ospredje prihaja poduhovljenost, ki je zlasti očitna pri religioznih delih. Verska tematika povsem prevladuje v četrti fazi njegove ustvarjalnosti, ki je nastopila po vrnitvi v Evropo leta 1971. Prisotni pa so tudi kmečki motivi z odmevi ekspresionizma, pri čemer so opazne podobnosti z Ernstom Barlachom in VVernerjem Bergom.
France Gorše se je v svojem dolgem in razgibanem življenju srečal z množico ljudi različnih poklicev in družbenih položajev, eden takšnih je tudi Janez Arnež, povratnik iz Združenih držav Amerike in dolgoletni univerzitetni profesor ekonomije v New Yorku. Dr. Arnež je poskrbel, da je leta 1971 v okviru ustanove Studia slovenica izšel že omenjeni angleško pisani katalog o Goršetovem kiparskem delu. S kiparjem sta vzpostavila prijateljske stike in tako je naneslo, da je dr. Arnež z darilom postal lastnik večjega števila kipov in risb iz ameriškega obdobja. Izbor iz tega fonda, ki v Sloveniji še ni bil pri-
kazan, smo pripravili za razstavo na gradu Dobrovo, ki pomeni tako svojevrsten povratek umetnika v domovino prav ob 50-letnici bolečega odhoda.
France Gorše je v Združenih državah Amerike ustvarjal v različnih tehnikah, v mavcu, žgani glini, lesu, orešcu, tolčenem bakru. Tudi v vsebinskem in slogovnem pogledu je njegov ameriški opus raznolik, saj se srečujemo s portretom, figuro, figuralno kompozicijo in nabožno motiviko. Različen je tudi umetnostni izraz, ki niha od realizma pa do poudarjene, skoraj abstraktne ekspresije. Njegove portretne upodobitve pomenijo dokument in umetniški odziv na osebna poznanstva in prijateljstva, pa tudi pogled, usmerjen v preteklost, kjer je skušal najti in snovno upodobiti osebnosti, pomembne za slovensko zgodovino. V portretih sodobnikov, tako Janeza Arneža (1951), Ivana Zormana (1956) in Antona Merkuna (1960) se je skušal čimbolj približati naravnemu modelu, a je to kiparsko nalogo uresničil ob hkratnem vživetju v upodobljenčevo notranjo podobo. Pri portretu Ivam Meštroviča (1956) se ni mogel izogniti spominom na ekspresionistično izročilo, krepka gmota glave arhitekta Franka Wrighta (1960) pa razodeva sorodnost s poudarjeno plastičnimi oblikami »nove stvarnosti«. Med izrazitejše Goršetove portrete sodi tudi doprsni kip Antona Mahniča, ki ga je upodobil z ekspresivnim naglasom in značilnim strogim izrazom obraza, ustreznim njegovemu odločnemu značaju.
Franceta Goršeta je tudi v ameriškem obdobju zanimala ženska figura, vendar ne v smislu antičnega lepotnega ideala, marveč kot stvaritev, ki s svojo zemeljsko enostavnostjo in poudarjeno oblostjo vzbuja pradavno zaupanje. Ustrezna temu razpoloženju je zunanja obdelava telesa, ki je krepka, enostavna in na trenutke sorodna kiparstvu primitivnih ljudstev.
Kar zadeva religiozne motive, je kiparjev pristop dvojen, bolj konvencionalen, kar dokazujejo jasno določljivi kipi svetnikov z običajnimi atributi, srečamo pa tudi stilizirane kipe s poenostavljeno kiparsko gmoto in izrazito monumentalnostjo, prisotno tudi pri manjših formatih. Vrhunec tovrstnega ustvarjanja pomenita Kristusova glava (1953) in Sveti Pavel (1954), kjer se je oblikovanje omejilo le še na bistveno brez pripovednih podrobnosti. Kristusov obraz je obravnavan ostro in le v glavnih obrisih, poudarek je na trpečem izrazu in žalostnem pogledu. Sveti Pavel je prikazan sedeč v razmišljujoči drži, v levici pridržuje knjigo, v desnici ima pero, njegovo dolgo oblačilo se skupaj s telesom in brado spaja v celoto. Tudi pri tem kipu se naš pogled os-
F. Gorše: Ženska z bakrenima listoma (orešec, 1968)
redotoča na izraz obraza, ki razodeva apostolovo notranjo trdnost in prepričanje v pomen svojega poslanstva.
Uporaba nove kiparske tehnike, orešca, je omogočila večjo gibkost in lahkotnost kipov, ki se zelo prilegata Goršetovemu osnovnemu ustvarjalnemu razpoloženju, izvirajočemu iz duhovnih vzgibov. To skupino uvaja figuralna kompozicija z naslovom Nočna straža (1959), za katero je še značilna krepka gmota, a že razrahljana s perforacijami, hrapavo obdelavo površine in z izrazitim vzgonom v višino. Kompozicija I iz okoli leta 1960 se izraža z vertikalno dinamiko oblikovane kiparske gmote, pri kateri le še rahlo občutimo asociacijo na človeški lik. Tudi pri figuralni kompoziciji Duše so posamične figure le bežno nakazane, poudarek je na hrapavi obdelavi površine, katere posledica je duhovno naglašena dematerializacija upodobljenih simboličnih teles. Lahkotno elegantne figure ponazarjajo dinamiko plesa (Tercet, 1963), v drugačni različici pa tudi mistično občutje (Razodetje, 1967). Pri Zmagovalcu (1968) je odločujoča drža telesa in rok, ki izraža človekovo fizično moč, Janez Krstnik (1968) pa nas prepričuje s skromnim oblačilom, resnobnim pogledom in dostojanstveno kretnjo rok. Nekakšno sintezo Goršetovih prizadevanj v orešcu pomeni Človek z vzdignjenima rokama (1966), ki s svojo držo oranta slikovito ponazarja umetnikov pristop k religiozni tematiki, ko človeško figuro obravnava kot izraz posebnih duhovnih stanj.
V fondu, ki ga hrani dr. Arnež, najdemo tudi Goršetove risbe, ki nam že na prvi pogled razodevajo kiparsko mislečega umetnika, pa naj gre za
Občni zbor GM v Trstu
Dr. Lojzetu Berc
Starosta slovenskih novinarjev Lojze Berce bi 2. julija dopolnil 97. leto starosti, življenjska nit pa se mu je pretrgala dan prej. Pokojnik je bil zelo poznan tako v tržaški slovenski kot tudi v italijanski javnosti. Lojze Berce se je rodil v Dornberku na Vipavskem leta 1898, diplomiral pa je na ekonomski fakulteti v Trstu. V našem mestu je do leta 1983 vodil tednik Gospodarstvo. Svojo dolgo novinarsko pot je Berce pričel leta 1923 pri tržaškem slovenskem dnevniku Edinost, kjer je bil urednik za zunanjo politiko. Med vojno je Berce bival in delal v Beogradu, takoj po njej se je vrnil v Trst, kjer je bil do leta 1948 gospodarski urednik Primorskega dnevnika, leto zatem pa je ustanovil tednik Gospodarstvo, ki ga je vodil do upokojitve leta 1983. Za svoje novinarsko in publicistično delo je Berce leta 1977 na predlog Primorskega dnevnika in komisije za sredstva množičnega obveščanja pri Slovenski kulturno-gospodarski zvezi prejel Tomšičevo nagrado za življenjsko delo.
Pokojnika so v sredo, 5. t.m., pokopali na Opčinah. V cerkvi se je v imenu župnijske skupnosti od njega poslovil prof. Ivan Artač, ob odprtem grobu pa je kot predstavnik časnikarskega združenja spregovoril dr. Drago Legiša. Govor objavljamo v celoti.
V Trstu je bil redni občni zbor Glasbene matice (GM). Za eno leto sta bila potrjena dosedanji ravnatelj Bogdan Kralj in predsednik Adrijan Semen.
Semen se je v svojem poročilu dotaknil problema finančnih težav GM, ki izvirajo predvsem iz črtanja prispevkov iz zakona za obmejna področja. Dejal je, da je izredni prispevek, ki ga je Republika Slovenija dala za dejavnosti ustanov slovenske manjšine v Italiji, služil izplačilu honorarjev učnega osebja. Prispevek krovnih organizacij, je še dejal predsednik GM, je bistveno zmanjšal primanjkljaj šole, ki je v letu 1994 znašal nekaj več kot 20 milijonov lir.
Na občnem zboru so tudi obžalovali, da ni prišlo do združitve med GM in Centrom za glasbeno vzgojo »Emil Komel«, ki deluje v Gorici. Izrečeno pa je bilo tudi prepričanje, da bo ob sedanji enotnosti odbora GM in ob dol-
4»ll! El
tiste, ki so očitno nastale kot predloge za kipe, na drugi strani pa za drobna dela, ustvarjena skoraj mimogrede kot študije ali le za lastno veselje. Vsebinsko pri risbah odločno prevladuje človeška figura, pri kateri je Gorše skušal izraziti popolno lepoto telesa z izrazitimi moškimi mišicami ali značilnimi ženskimi oblikami. Vendar ne gre tu za nikakršno ceneno čutnost, marveč za diskretno odkrivanje ene izmed oblik stvarstva. Podobno kot pri kiparskem opusu tudi pri risbah zaznavamo razpon od realizma pa skoraj do abstrakcije, a vedno izhajajoč iz oblik, ki jih najdemo v naravi.
Še najbolj konvencionalen je Gorše pri risbah, ki jih je ustvaril kot študije za kasnejše uresničitve kiparskih del zgodovinske vsebine, saj je slog tu izrazito pripoveden ter v likovni interpretaciji realističen s poudarjeno voluminoznostjo in monumentalnostjo figur. Goršeta je vedno še posebej zanimala rana slovenska zgodovina z domačimi vitezi in karantanskimi knezi iz časov pokristjanjevanja, prav tako obdobje svetih bratov Cirila in Metoda. V sklop z zgodovinsko tematiko sodijo tudi risbe, ki so nastale leta 1968 kot predloge za reliefe, postavljene v marmorni izvedbi leta 1969 v slovenski kapeli Marijinega svetišča v VVashingtonu. Prizori se vrstijo takole: Škof Modest kršču-je, Friderik Baraga z Indijanci, Anton Martin Slomšek uči, Slovenski izseljenci. Pri teh podobah smo daleč od vsakršne domačijskosti, opravka imamo s klenimi umetninami visoke likovne kulture.
go pričakovanem podržavljenju šole do združitve v bodoče vendarle prišlo.
r	iz
v
Razsvetljeni Štanjel
Multimedialni večer v razsvetljenem Štanjelu je naslov pobude, ki sta jo skupno priredila tržaški krožek Foto Trst 80 in Fotokrožek Žarek iz Sežane. Spored se je začel z odprtjem razstave fotografij v štanjelskem stolpu, nato pa je sledila projekcija diapozitivov sredi vasi. Ulice so bile razsvetljene. Ob tej priložnosti so tudi prodajali v vasi domače obrtniške pridelke in izdelke.
Fotografi, ki sodelujejo pri razstavi, so navdih za svoja dela dobili prav v Štanjelu, ki je s svojimi neštetimi arhitektonskimi in krajinskimi zanimivostmi nudil pravo okolje za to srečanje. Pokroviteljstvo za razstavo je nudila Fotografska zveza Slovenije, dela pa bodo na ogled ves mesec v pred kratkim obnovljenem Štanjelskem stolpu.
Goršetove ameriške risbe so pomembne tudi v stilno-razvojnem pogledu, saj se podobno kot v kiparstvu tudi v tej zvrsti srečujemo z lahkotnostjo v izrazu, ki še poudarja duhovno naravnanost, npr. pri risbi Pojoče duše (1965). Umetnik pa se je zanimal tudi za svet narave, tako na zemlji, pod zemljo in pod vodo, kar mu je omogočilo ustvarjanje svobodnih oblik, ki se že približujejo abstraktnim zasnovam. Prav simptomatična za Goršetov način razmišljanja pa je risba z naslovom Simbol minljivosti iz leta 1964, na kateri je upodobljen poševen hrapav lik, spominjajoč na razkrajajoče se drevesno lubje, ki v nas vzbuja asociacije na propadanje, a hkrati v likovni obliki izraža večno človeško dilemo med končnostjo in večnostjo.
Pričujoča razstava prikazuje le del široko zastavljene Goršetove ustvarjalnosti, ki pa na svoj način dopolnjuje dosedanje predstavitve njegove umetnosti. Spoznali smo lahko, da je bil France Gorše tako v kiparstvu kot v risbi prepričljiv oblikovalec značilnih oblik človeškega telesa, ki ga je upodabljal v voluminozni polnosti, lahko pa tudi bolj pretanjeno, lahkotno stilizirano, s čimer je skušal poudariti njegovo duhovno razsežnost. V vsebinskem pogledu ga je zanimala človeška figura v svoji prvinski lepoti ali v portretni podobnosti, ukvarjal pa se je tudi s svetom religioznih vrednot, ki ga je navdihoval zlasti v tretjem, ameriškem obdobju, in v zaključni umetniški fazi, nastali na Koroškem. Trdno na zemlji, a hkrati zazrt v večnost, tako bi lahko označili sporočilo Goršetove umetnosti.
Preden Vas ta naša slovenska in blagoslovljena zemlja sprejme v svoje naročje, naj mi bo dovoljeno, da Vam v imenu slovenskih zamejskih časnikarjev in v lastnem imenu spregovorim nekaj besed v zadnje slovo. Naj gre predvsem za besedo priznanja, za besedo zahvale.
Poteklo je več kot štiri desetletij, ko sva se začela vsak teden, praviloma ob četrtkih, videvati v stavnici tedanje Štavarjeve tiskarne v ulici sv. Frančiška v Trstu. Vi ste »lomili«, kot smo tedaj pravili paginaciji, svoje Gospodarstvo in ste že bili priznan ter ugleden novinar, jaz pa sem v tem poklicu šele delal prve korake.
Bili ste že pisec z bogatimi poklicnimi in življenjskimi izkušnjami, ki ste si jih pridobili najprej s študijem in nato z delom v Trstu: pri dnevniku Edinost in zatem pri Ščekovem Malem listu.
Svoj poklic ste nadaljevali v nelahkih razmerah, kot emigrant pri dnevniku Slovenec v Ljubljani in nato pri osrednji tiskovni agenciji v Beogradu.
Po vojni vihri ste se vrnili v Trst, kjer ste najprej sodelovali v uredništvu Primorskega dnevnika, dokler niste leta 1948 ustanovili tednika Gospodarstvo, ki ste ga z veščo roko vodili skoraj štiri desetletja.
Živeli in delali ste v težkih časih, ki so bili kočljivi in težavni zlasti za ljudi Vašega in našega poklica.
Vsaka oblast bi namreč rada videla, da bi časnikar bil tudi in predvsem njen agitator. To je veljalo in velja tembolj v času, ko so imele in imajo ali hočejo imeti prvo in odločilno besedo ideologije. Priznati je treba, da ste Vi znali vedno dostojanstveno krmariti mimo vseh Scil in Karibd. Vaš tednik pa je dosegel naravnost zavidljivo raven in pod Vašim vodstvom opravljal zelo dragoceno vlogo med našim slovenskim zamejskim ljudstvom.
(Ur.)
To je lahko dosegel le človek, ki so mu bili že z rojstvom dani posebni darovi, a ki bi ostali brez učinka, če jih njihov posestnik ne bi znal negovati in vrednotiti z vsakdanjim trdim delom, z vsakdanjim trudom. Mirno lahko trdim, da ste bili zame in gotovo za mnoge druge kolege vedno svetel vzor: najprej zaradi jezika, tega osnovnega orodja vsakega časnikarja.
Pisali ste v lepem slovenskem jeziku, in sicer tako, da Vas je lahko razumel tako intelektualec kot najboj preprost človek;	i
bili ste dalje pisec z zelo širokim znanjem, ki ste si ga v mladih letih pridobili v osnovni, srednji in na visoki šoli, a ki ste to svoje znanje stalno, takorekoč vsak dan izpopolnjevali, ga bogatili, kar je seveda od vas zahtevalo veliko truda, mnoge trdne volje;
poznali ste dalje glavne evropske jezike, kar je bila gotovo Vaša prednost;
in končno: svoj poklic, svoje delo ste imeli radi; brez ljubezni tudi v tem poklicu ne prideš daleč.
Dragi doktor Berce, če smo Slovenci še tu, je tudi Vaša zasluga. Hvala Vam za to, ne bomo Vas pozabili.
Družini in sorodnikom izrekam v imenu slovenskih časnikarjev v Furlaniji Julijski krajini globoko občuteno sožalje. Globoko sožalje izraža tudi predsednik Vsedržavnega sveta časnikarske zbornice v Rimu Mario Petrina, ki me je pooblastil in izrecno naprosil, da ga danes tu zastopam.
Počivajte v miru, spoštovani in dragi doktor Berce!
★ * *
Pri Firencah je naredil samomor 49-letni evropski poslanec, izvoljen na listi Zelenih, Alexander Langer. Po rodu je bil Južni Tirolec, a je bil velik nasprotnik Južnotirolske ljudske stranke, ki politično združuje veliko večino nemško govorečega prebivalstva v Italiji.
»Trdno na zemlji,
Za letošnje maturante
Fakulteta za matematiko, fiziko in naravoslovje
V okviru te fakultete je na tržaški univerzi kar šest doktorskih tečajev, študij kemije in bioloških ved traja pet tet, kdor pa se bo odločil za fiziko, matematiko, geologijo ali naravoslovje, moral za knjigami presedeti štiri leta.
naravoslovne vede
Začnimo pri naravoslovnih ve-uuh. Študentje, ki si želijo doseči dok-terski naslov v naravoslovju, se bodo korali v štirih letih spoprijeti z 19 iz-P'h. Po bieniju, ki je skupen vsem sfudentom, si bodo lahko izbrali eno 'Zmed treh smeri, ki jih je fakultetni syet že vnaprej določil. Odločili se bodo lahko za zemeljsko-ekološko, vod-n0-ekološko ali za splošno didaktično usmeritev študija.
Diplomiranci iz naravoslovnih ved 'majo možnost zaposlitve v šoli, pri favni upravi in krajevnih ustanovah, Kožna pa je tudi namestitev v zoolo-smh, botaničnih in prirodoslovnih Kuzejih ter v raznih ekoloških laboratorijih.
doktorski tečaj matematike
dentom so na razpolago sledeče specializacije: jedrska fizika, fizika materije, astrofizika in vesoljska fizika, uporabna fizika, geofizika in fizika okolja ter še teoretično-splošna in didakti-
'v
čno-zgodovinska smer. Kandidati bodo morali obvladati tudi specifično znanstveno izražanje v tujem jeziku ter slediti lekcijam v ustreznem laboratoriju.
Doktorji fizike imajo kar precej delovnih možnosti. Poleg namestitve v šoli, v javni upravi, krajevnih ustanovah in fizikom primernih zasebnih podjetjih, se lahko zaposlijo kot raziskovalci v državnih in mednarodnih ustanovah, kot so CNR, CNEL, ENEL, CISE, EURATOM, ESA, ESO, INFN, ENEA in druge.
Večina slovenskih maturantov na Tržaškem in Goriškem je zrelostni izpit že zaključila. Sedaj je čas, da začno resno razmišljati o svoji bodočnosti.
(foto Kroma)
IVAN BAJC
Doktorji matematike imajo precej zaposlitvenih možnosti. Delo lahko do-'jo v šoli, v javni upravi in krajev-n'h ustanovah, v podjetjih, v bančnih Svodih, v računskih centrih obdela-Ve podatkov, lahko pa tudi raziskujeta v raznih državnih znanstvenih laboratorijih ali zasebnih podjetjih.
doktorski tečaj fizike
Ela tržaški Fakulteti za matemati-k°’ fiziko in naravoslovje je poleg dru-8'h vpeljan tudi doktorski tečaj fizi-*e- Kdor se odloči za ta študij, bo mo-rul sedeti za knjigami predvidoma štiri Ka ter opraviti 19 izpitnih preizku-er}j- Fakultetni svet je določil skupen Dienij, z možnostjo izbire študijske Usmeritve le v četrtem letniku. Stu-
NOVICE
V Rimu so se predstavniki glavnih strank začeli pogovarjati o novih pravilih »politične igre«. Gre predvsem za to, kako zagotoviti manjšini pravico, da nadzoruje večino. Ta problem je postal aktualen po uvedbi večinskega volilnega sistema, ki pa še ni popoln. Pogovorov se ne udeležujejo predstavniki Severne lige in Stranke komunistične prenove.
* * *
V Ljubljani so uradno sporočili, da bo papež Janez Pavel II. odpotoval na pastirski obisk v Slovenijo 17. maja 1996.
Sv. oče bo obiskal vse tri slovenske škofije, poleg ljubljanske tudi koprsko in mariborsko. Obisk bo trajal tri dni.
* * *
V Ljubljani seje pričel dvotedenski seminar slovenskega jezika, literature in kulture, ki ga vsako leto prireja Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani. Seminar je namenjen slovenistom in študentom slovenskega jezika in kulture tako v Sloveniji kot na tujem.
* * *
Za predsednika britanske konservativne stranke je bil potrjen John Major. Od 327 upravičencev jih je za Majorja glasovalo 218.
Doktorski tečaj matematike spada na tržaški univerzi pod Fakulteto za Kutematiko, fiziko in naravoslovje. Kdor se bo opredelil za ta študij, bo Pred matematičnimi knjigami in for-Kulami presedel štiri leta, spoprijel pa Se bo s 15 izpiti. Študijska doba je razdeljena v propedeutični bienij ter še v specializirani bienij, za katerega je fakultetni svet določil tri študijske us-Keritve: splošno, didaktično in uporabno. Slednja se deli še na naslednje veje: računalniško, numerično, fizi-falrio-matematično, ekonomsko-mate-Katično in še smer verjetnostnega ra-cuna.
Družinska psihološka knjižnica
Lepše življenje v
Danes se srednja leta začnejo okrog petintridesetega leta in trajajo včasih polnih trideset let. Obsegajo približno drugo polovico življenja pri ženski dve tretjini pri moškem.
Omeniti velja zanimivo stališče, da ljudje srednjih let bolj živijo v sedanjosti kot mladi, katerih pogled je usmerjen v prihodnost, in bolj kot stari, ki živijo predvsem od spominov. Mladi mislijo, da je pred njimi skoraj še vsa večnost, starejši pa, da je njihovo življenje pravzaprav že mimo in jim ostaja le še malo časa, medtem ko so ljudje srednjih let osredotočeni na življenje — tu in zdaj —. Zato lahko pričakujemo, da bodo pragmatični realisti, ki razmišljajo predvsem o uspešnosti, učinkovitosti in dovršenosti, medtem ko ambicije in idealizem prepuščajo mladim, spomine, nostalgijo in obžalovanje pa starejšim.
Taka delitev je seveda preveč preprosta, da bi z njo lahko pojasnili veliko raznolikost osebnosti v vseh starostnih skupinah. Življenja seveda ne moremo tako preprosto razdeliti v tri obdobja — mladost, zrela leta in starost. Vseeno pa je misel zanimiva, ker povezuje stališča ljudi z njihovim občutkom, koliko življenja so že preživeli, čeprav je odnos do staranja lasten samo človeku, ki se edini med
(1)
(dr. Brice Pitt)
vsemi živimi bitji zaveda, kako kratko je njegovo življenje.
Na žalost se v srednjih letih vse preveč ljudi zanemari. Nekateri postanejo debeli in mlahavi, zmanjkuje jim sape, preveč kadijo, večere pre-dremljejo pred televizorjem, potem pa ne morejo zaspati, zjutraj se zbujajo utrujeni in izčrpani ter so nasploh napeti, naveličani, nezdravi in nezadovoljni. To niso posledice staranja, še manj kakšne bolezni, pač pa upočasnega tempa življenja, ki se mu ljudje srednjih let radi prilagodijo. K temu žalostnemu stanju največ prispevata preobilna hrana in pomanjkanje telesne dejavnosti. V primerjavi z našimi predniki, ki so lovili in obdelovali zemljo, sodobni človek srednjih let presenetljivo malo fizično dela. V njegovem vsakodnevnem življenju je obilo duševnih naporov, telesna aktivnost pa je največkrat zanemarjena. Žal se hrana, ki presega telesne potrebe, ne izloča, pač pa nalaga v obliki sala. Drža postane zgrbljena, ramena povešena, hrbet ukrivljen. Mišice, ki se ne uporabljajo, do neke mere oslabijo. Kadar od takih neuporabljenih mišic potem nenadoma zahtevamo aktivnost, so okorne in šibke, s stalno rabo pa jim lahko vrnemo prožnost in moč.
Zelo učinkovita oblika telesne vadbe je hoja. Tistim, ki zelo malo hodijo, bo prav gotovo koristilo, če se bodo posvetili tej dejavnosti. Za začetek niti niso potrebni posebni sprehodi, saj nam tudi sicer vsakodnevni opravki dajejo obilo priložnosti, da nekoliko pretegnemo noge. Priljubljena oblika rekreacije, zlasti v srednjih letih, je vrtnarjenje, priporočljivo iz več razlogov. Prvič, ker je človek na svežem zraku, drugič pa, ker se ob vsem prekopavanju, grabljenju in motikanju utrdijo mišice rok, nog in hrbta, hrbtenica pa postane prožna.
Telesna aktivnost je dobra tudi za duševno zdravje, zato ker nudi možnost za sproščanje najrazličnejših čustev, ki se jih zaradi omejitev civilizirane družbe ne more izraziti neposredno. Čeprav je telesna aktivnost bistveni del dobre telesne pripravljenosti, zaradi nje se ne shujša veliko. Debelost je v civiliziranem svetu eden najpogostejših vzrokov slabega zdravja v srednjih in starih letih, pa tudi vzrok, ki se mu najlaže izognemo. Spada med dejavnike, ki spodbujajo bolezni ožilja in srca, visok krvni tlak, kap, sladkorno bolezen, artritis, bolečine v križu in številna druga obolenja. Telesna vadba je potrebna za dobro zdravje, toda potrebno je preteči štirideset kilometrov, če se hočemo znebiti pol kilograma maščobe. Diuretiki, zdravila, ki pospešujejo izločanje urina, pomagajo, da se znebimo tekočine, ne pa maščobe.
Jelena Stefančič (Dalje)
Na pobudo SKD Cerovlje-Mavhinje
Velik uspeh festivala amater
# t
Pobuda je privabila številne obiskovalce
(foto Kroma)
Prvi zamejski festival amaterskih dramskih skupin, ki ga v teh dneh, od 29. junija do 9. julija, prireja SKD Cerovlje-Mavhinje pod pokroviteljstvom občine De-vin-Nabrežina in v sodelovanju z ZSKD ter Primorskim dnevni-
kom, je gotovo dogodek vreden največje pozornosti. Na vaškem trgu v Mavhinjah je že in še bo nastopilo 15 amaterskih gledaliških skupin iz zamejstva. Nekatere skupine že desetletja delujejo na področju ljubiteljskega teatra,
Tržaški pokrajinski odbor Ssk o varianti k regulacijskemu načrtu in drugih vprašanjih
Večer o našem povojnem času
V sredo, 28. junija, je bilo v Devinu srečanje o povojnem času na Tržaškem v letih 1945-1956 s posebnim poudarkom na delovanje slovenskih političnih skupin, ki so se zavzemale za zahodno demokracijo in samostojno slovensko politično nastopanje. Srečanje je priredil Krožek za družbena vprašanja »Virgil Sček« v sodelovanju z zborom Fantje izpod Grmade, prisotni pa so bili avtorji štirih diplomskih nalog, ki govorijo o povojnem času na Tržaškem in ki jih je krožek »V. Šček« objavil oz. ponatisnil. Ti so Nadja Maganja (obdobje 1945-49), Aleš Brecelj (1949-52), Adrijan Pahor (1952-54) in Bruna Ciani (1954-56).
Uvodno misel je podal predsednik krožka dr. Rafko Dolhar, ki je poudaril važnost poznovanja naše polpretekle zgodovine na Tržaškem, saj je le-ta nekaterim ljudem še vedno živa v spominu.
Ko se bo pisala zgodovina tega obdobja — je dejal govornik — ne bo mogel nihče mimo teh tekstov. Omenil je dejstvo, da so disertacije objavljene v italijanščini. To ga sicer boli, vendar je v tem tudi prednost, da po njih lahko seže tudi italijanski bralec, kar lahko prispeva k sožitju in sporazumevanju med obema narodoma na Tržaškem.
Zatem so spregovorili avtorji disertacij Nadja Maganja, Aleš Brecelj, Adrijan Pahor in Bruna Ciani, ki so na kratko orisali svoja dela in obdobja, ki so jih obravnavali. Zaustavili so se predvsem pri nastanku in delovanju slovenskih demokratičnih in samostojnih političnih skupin, ki so se borile za ohranitev Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) kot optimalne rešitve za tržaške Slovence, za vrednote demokracije proti diktaturi v takratni Jugoslaviji in za dosledno uveljavljanje pravic Slovencev. Na večeru je bilo tudi rečeno, da se je takratna odločitev slovenskih samostojnih političnih skupin za vrednote zahodnoevropske demokracije in pluralizma dolgoročno izkazala za pravilno.
Svoje pričevanje o tistem obdobju je podal tudi dr. Drago Le-giša, ki se je začel udejstvovati v političnem življenju ravno takrat. Omenil je tudi obisk delegacije tržaških Slovencev pri Titu tik pred podpisom Londonskega memoranduma leta 1954, s katerim je Trst prišel ponovno pod italijansko upravo. Spomnil se je, kako takrat ljudje niso bili še vajeni demokracije in pluralizma, in na razcepljenost slovenske narodnostne skupnosti.
iž
Nova maša po 25 letih
Po petindvajsetih letih so v Šempetru pri Novi Gorici spet imeli novo mašo. Daroval jo je Robert Ušaj, eden od petih letošnjih novomašnikov koprske škofije. V cerkvi so se zbrali ljudje od vsepovsod. Pri maši je pel župnijski zbor iz Šempetra, ki ga vodi Bogdan Brecelj, za orglami pa je bil svetovno znani izvajalec Hubert Bergant, saj je sam doma iz tega kraja. Priložnostne besede je izrekel pater Pashal iz Ljubljane. Zadovoljstvo nad dogodkom je izrazil tudi šempetrski župnik Jože Pegan, ki letos praznuje 20-letnico mašništva.
Zaslišanje Di Pietra
Kar celih 17 ur je trajalo zaslišanje nekdanjega javnega tožilca Di Pietra v Brescii. Tamkajšnji preiskovalni sodniki proučujejo ovadbo, po kateri naj bi ta nekoč naravnost oboževani italijanski sodnik zagrešil več kaznivih dejanj: gre predvsem za zlorabo oblasti in izsiljevanje. V javnosti se je medtem razblinil v nič njegov lik sodnika, ki naj bi omogočil odpravo korupcije v italijanskem javnem življenju.
•k k k
V Beneški galeriji v Špetru so na ogled dela domače umetnice Lorette Dorbold, ki sicer živi in dela v Emilii Romagni, a se je rodila in doraščala v Nadiških dolinah. Umetnica praznuje letos 25 let svojega ustvarjalnega dela. Razstava je v palači Frangi-pane v Čenti na ogled do 9. julija.
Pokrajinski izvršni odbor Ssk je na zadnji seji obravnaval številne aktualne politične probleme in dogodke. Omeniti gre predvsem dogajanja v zvezi s prejetjem variante k splošnemu regulacijskemu načrtu tržaške občine, ki so skoro dva tedna zaposlovala občinske može in celotno javnost. O tem sta izčrpno poročala svetovalca Močnik in Berdon, ki sta poudarila predvsem dejstvo, da so bile sprejete v zadovoljivi obliki glavne zahteve prebivalcev zlasti kraških vasi in da so se preprečili nekateri posegi v naravno okolje. Zato se jima stranka zahvaljuje za posege in dosežke, zlasti še glede izvajanja deželnega zakona št. 16 v korist kraškega območja. Obenem Ssk poudarja, da so možne še nadaljnje izboljšave regulacijskega načrta v okviru sprejemanja pripomb, ki jih bodo predlagali prizadeti občani in njihove organizacije.
Odbor se je nadalje seznanil z resolucijo o slovenskih televizijskih oddajah, ki jo je svetovalska skupina Ssk predlagala repentabr-skemu občinskemu svetu v odobritev. V njej se zahteva od predsednika vlade Dinija in predsednice upravnega sveta RAI, naj se stvarno zavzameta na pristojnih mestih, da se čimprej zagotovi vidljivost omenjenih oddaj na
druge pa so čisto nove in se dejansko prvič predstavljajo ob tej priložnosti. Festival v Mavhinjah jf tekmovalnega značaja, ker organizatorji hočejo na ta način spodbuditi kakovostno rast nastopajočih-
Kakorkoli že, radi bi ob tena prazniku amaterskega gledališkega delovanja, ki doživlja tudi velik odziv s strani občinstva, poudarili dve dejstvi. Najprej, da je razveseljivo ugotavljati, da se je na Tržaškem, Goriškem, a tudi v Benečiji spet poživilo zanimanje za to kulturno udejstvovanje, ki gotovo daje samim igralcem in drugim, ki sodelujejo pri realizaciji iger, veliko pozitivnih izku- * šenj. Za gledalce pa je vsaka predstava lahko dragocen izziv, da se zamislijo o sporočilu, a tudi o izvedbi uprizoritev.
Izredno pa nas veseli, da so si festival zamislili in uresničili kulturni delavci iz Cerovelj in Mav-hinj, in s tem potrdili, da se v teh dveh vaseh devinsko-nabrežinske občine nadaljuje in rase živahna ustvarjalnost, ki duhovno bogati in narodnostno krepi naš živelj.
vsem deželnem ozemlju, kjer ži- s vijo pripadniki slovenske manjšine, kakor predvideva sama konvencija med vlado in družbo RAL
Pokrajinski izvršni odbor Ssk izraža priznanje vsem, ki so dali pobudo in pripomogli k uspešni izvedbi prvega kulturnega nastopa pod okriljem krajevnega rajonskega sosveta v Primčevi vili na Greti minulega 17. junija, se pravi SKD Barkovlje in rajonskemu svetovalcu Ssk Aleksandru Furlanu.
Na seji je bil končno govor o znanem prizivu proti obstoječi porazdelitvi pokrajinskih volilnih okrožij, o katerem je 28. junija razpravljalo in verjetno tudi sklepalo ustavno sodišče v Rimu. Zaenkrat še ni podrobnejših informacij o poteku in izidu razprave pred omenjenim sodiščem. Vsekakor je potrebno poudariti diskriminacijski značaj omenjene porazdelitve okrožij v očitno škodo slovenske manjšine in okoliških občin.
* * *
V ozračju velike negotovosti se je začela v poslanski zbornici razprava o vladnem predlogu za reformo pokojninskega sistema. Grozi namreč resna nevarnost, da predlog sploh ne bo odobren. Zato bo predsednik Dini po vsej verjetnosti zahteval glasovanje o zaupnici vladi.
Ambrož Kodelja
Ljubljanski Picasso
d)
v Cankarjevem domu v Ljubljani s° 18. aprila odprli zanimivo razsta-Vo »Picasso & Madame Z«. Razstava le Miela svojstven odmev, zlasti v Sloveniji. V ostalih delih Evrope nekoliko Manj, ker se dozdeva, da se je svet Ze nekoliko »nagledal« tega mojstra.
Picassa poznamo po novi slikarski SMeri, ki jo imenujemo kubizem. Leta 1908 sta to likovno smer začela Picas-So in Braque, in sicer s predmetnimi oblikami, ki so geometrično poenostavljene, lomljene (fasetno) in so jih nato avtorji prenesli na ploskev. Na lki so upodobljene oblike predmetov, opazovane iz najrazličnejših zornih kotov, predstavljene pa so simultano. Na začetku prevladujejo sivkastorjav-kasti toni, ki pa se pozneje razbohotijo v živost barvnih polj...
Picasso, z imenom tudi Ruiz y. ■' kar naj bi pomenilo Pablo, se je rodil 1881. leta. Umrl je leta 1973. Mije Spanec, grafik, slikar in kipar. ljprej je v Parizu ustvarjal otožne
kov. Platno je sicer brez podpisa. Dama je to branila, češ da je tako ravnala, da ni plačala visoke carine. Ob tem pa so razstavljeni tudi trije njeni portreti, in sicer tuš na papirju in en svinčnik na papirju. Trije so iz leta 1953 in eden iz leta 1952.
% ,,   ..............................
shke v modro uglajenem tonu. Okrog
efa 1905 je sledila roza doba. Okrog 1917. leta je prešel v nov klasični S tog'
po letu 1925 pa v transformaci-1° naravnih oblik. Iz tega obdobja je Znana Guernica (1937). Zanj pa je Znnčilno, da so v njegovih delih silna nc,sprotja v stilu sočasno.
Na ljubljanski razstavi se je prvič v svetu pojavilo nekakšno razkritje ^rivnostne »gospe Z.« Ta je po rodu lolminka, svetovljanka, pa še marsi-aj bi lahko dodali k temu. Na otvo-ntvi je požela zelo različna mnenja, sprožila pa je celo vojno polemik ob na]Večji sliki Zorana portret olje na Pktnu z datumom 2.12.1953. V to shko so se zapodili nekateri, ki Picas-Sa Poznajo, ga raziskujejo, kot tudi za-Pnzajo, da je v sodobnem likovnem svetu vedno več prefinjenih ponared-
Picasso: Zorana s cvetlicami (svinčnik na papirju)
Prvo, kar običajen obiskovalec zapazi ob Picassovih risbah, je, da je bil izvrsten risar. Prav ta zvrst je v sodobni likovni umetnosti izredno zanemarjena. Zato je bilo zelo zanimivo prisluhniti razlagam, ki so jih pripravili profesorji nekaterih ljubljanskih fakultet za svoje slušatelje. Ponovno so odkrivali vrednost, zlasti pomen dobre risbe, pri nastajanju večjega platna kot tudi pri arhitektonski ali oblikovni obdelavi takšnega ali drugačnega izdelka.
Dozdeva se mi, da je prav ta del Picassove razstave nanovo ovrednotil risbo, skico, študijo, ki je v toku zgodovine izgubila svojo prvobitno vlogo in tudi svoj prvobitni pomen.
v	v
Četrti zamejski Jamboree bo v Čezsoči
Od 17. do 30. julija bo v Soški dolini posebno živo, saj bo v Čezsoči pri Bovcu na sporedu 4. slovenski zamejski jamboree. Jamboree — to je tabor, ki si ga je zamislil že sam ustanovitelj skavtizma Baden Povvell, in na katerem se zberejo skavti in skavtinje iz vsega sveta. Baden Powell je bil namreč prepričan, da lahko skavtizem tudi na ta način pripomore h gradnji miru na svetu in sožitja med mladimi različnih ras, narodnosti ali veroizpovedi. Prvi tak tabor je bil v Londonu leta 1920. Od takrat pa so tabori redno na programu vsaka štiri leta.
Slovenski skavti v Italiji in na Koroškem so si leta 1976 zamislili svoj jamboree: to je tabor, na katerem sodelujejo slovenski skavti iz veje izvidnikov in vodnic (starostna veja od 11 do 16 let), ki živijo zunaj meja matične Slovenije. Tako je nastal zamejski jamboree, ki so ga prvič priredili leta 1976 v Pinedi. Temu sta v naslednjih letih sledila še dva: leta 1979 v Logu pod Mangartom, leta 1984 pa v Globasnici. Po enajstih letih pa se je vodstvo SZSO odločilo, da organizira letos 4. slovenski zamejski jamboree.
Odločitev sama je padla že pred približno dvema letoma, priprave za organizacijo tabora pa so stekle takoj zatem. Letošnji jamboree prinaša kar nekaj novosti. Prvič glede udeležbe: poleg tržaških, goriških in koroških skavtov bo namreč prisotna tudi skupina skavtov iz Slovenije. Tabora se bodo udeležile čete iz Ljubljane, Ankarana in Nove Gorice. Še bolj razveseljiva pa je prisotnost delegacije kanadskih skavtov, ki se žal iz tehničnih razlogov ne morejo udeležiti tabora v večjem številu, njihova prisotnost pa daje leto-
šnjemu jamboreeju resnično vseslovenski značaj.
Število udeležencev tabora bo izredno veliko, saj je predvidena prisotnost približno 300 izvidnikov in vodnic, če prištejemo še voditelje, pa bo na taboru sodelovalo preko 350 skavtov in skavtinj. Novost letošnjega jamboreeja je v primerjavi s prejšnjimi tudi v tem, da bo tabor imel določeno ambientacijo, saj se bodo udeleženci za 14 dni vživeli v legendo o vitezih okrogle mize. Načelnik tabora Francesco Biancuzzi bo tako postal kralj Artur, načelnica Erika Černič pa Gineaver. Ostali voditelji bodo postali vitezi, izvidniki in vodnice pa oprode. Tudi program tabora je že pripravljen, njegova pestrost pa bi morala prav gotovo zadovoljiti vsakega udeleženca, saj bo priložnost za izlete, za urjenje v skavtskih spretnostih, za igro, petje in zabavo, pa tudi za duhovno poglobitev.
V pripravo jamboreeja je usmerjeno tudi celotno letošnje delo v veji izvidnikov in vodnic. Na jamboreeju bodo izvidniki in vodnice razdeljeni na tri podtabore, v vsakem podtaboru pa bodo čete iz različnih pokrajin. Zato potekajo od Novega leta dalje srečanja udeležencev podtaborov na raznih izletih ali dejavnostih (izleti na Svete Višarje, na Grmado, skupno praznovanje dneva spomina...), svoje sestanke pa imajo tudi vodniki, ki načrtujejo dejavnosti in usklajujejo potrebe posameznih čet.
Po letu dni napornega dela pa je zdaj že skoraj vse pripravljeno. Če pa hoče kdo sam preveriti, kako bo tabor uspel, lahko to naredi v nedeljo, 23. julija, ko bo na programu dan obiskov.
Andrej Maver
(5)
Anton Brecelj
Spomini na boje
V soparnem poletnem jutru sva hitela v breg pod Kostanjevico. Ugotovil Serr> kolero pri materi, hčeri naročil potrebno zdravljenje in še prav posebej Priporočil, kako naj se sama varuje okužbe. Dekle se mi je posmihalo, češ, ^a) more taka bedasta bolezen mlademu, zdravemu človeku! V popoldanskih urah so me klicali v isto hišo, poleg matere je ležala tudi hči, tista hči, ' se je zjutraj posmihala mojim svarilom. Zvečer je umrla po komaj pet-najsturni bolezni! Mati je ozdravela.
Koliko naših ljudi v goriški okolici je tiste zares pasje dni leta 1915 po-^rio zavoljo kolere, ni bilo in ne bo nikdar ugotovljeno. Menim pa, da jih )e kolera pobrala mnogo več kakor vse druge vojne grozote doma in v be-
S^nstvu.
Oblasti so odredile, da se mora vse prebivalstvo v okuženih in ogroženih krajih cepiti s cepivom zoper kolero. Velik del tega opravila za mesto je pri-Padel meni; po opravljeni notranji službi sem čepel v bolnici in cepil dan za dr>evom. Da nam ni bilo delo preveč dolgočasno, so preskrbeli Italijani vča-Sl*1 za kako spremembo. Večkrat so pošiljali kar naravnost v bolnico šrap-
nelske pozdrave. Nekoč pa, ko je bilo pred bolnico polno ljudi, ki so čakali, da pridejo na vrsto pri cepljenju, so priletele tja in v nasproti stoječo evangeljsko cerkev štiri težje granate, ki so porušile cerkev, pobile in ranile mnogo čakavcev. Ko smo ranjene oskrbeli in spravili v bolnico in mrtve dali odpeljati, smo cepljenje nadaljevali do mraka.
V treh ali štirih tednih je bila kolera zatrta. Pojavile so se še druge vojne kuge, razni legarji in griže, ki so jih zanesli vojaki z raznih bojišč v naše kraje. (Tako je ugrabila griža tudi meni takrat najmlajšega poldrugoletnega otroka, ki se je večkrat igral s častnikom, prispelim iz Albanije, kjer je imel hudo grižo tuje vrste. V treh dneh je bil otročiček zdrav in mrtev). Dokler je bila naša ljuba deželica vojno ozemlje, niso kuge prenehale, proti koncu vojske so se pridružile še druge, ki se jih nameravam spomniti kasneje.
V tistem času se je začela v naših krajih oglašati — lakota. Veliko število vojaštva in vojnih ujetnikov je v kratkem času pobralo in uničilo celo trdnim kmetijam živežna sredstva. Tako je moj brat imel v začetku vojske nekaj drobnih molznih krav. Rep za repom je moral romati v vojaško klavnico, pustili so mu najslabšo kravico, ki jo je prostovoljno prodal, ko mu je vojaštvo uničilo vse travnike in odneslo zadnji šop sena s svisli. Lačni vojaki in ujetniki so brskali pod krompirjevim grmičjem že ob cvetju, turščične storže so lomili, ko se je komaj začelo delati zrnje na njih.
Takrat sem doumel v polnem obsegu znano prošnjo v litanijah, ki se mi je dotlej zdela nekoliko zastarela, če ne že prazna: »Kuge, lakote in vojske — reši nas, o Gospod!«
Prof. Loredana Guštin zamenjala I. Jevnikarja
Na zadnji seji repentabrskega občinskega sveta je prišlo v svetovalski skupini Slovenske skupnosti do zamenjave. Prof. Loredana Guštin je stopila na mesto, ki ga je zapustil svetovalec Ivo Jevnikar. Jev-nikar je svoj odstop napovedal že na seji 26. junija in ga utemeljil z novimi — pravno sicer vprašljivimi — notranjimi navodili za časnikarje v družbi RAI, pri kateri je zaposlen, ki govorijo o nezdružljivosti vodenja radijskih ali televizijskih oddaj s funkcijo izvoljenega predstavnika v predstavniških telesih. Jevnikar pa je zagotovil, da si bo po svojih močeh prizadeval za reševanje krajevnih upravnih in drugih vprašanj v okviru sekcije Ssk za Repentabor.
Predstavniki Ssk so na zadnjih dveh sejah občinskega sveta dali več pobud, na primer za sestavo pravilnikov, ki jih predvideva občinski statut, a še niso bili sestavljeni; za protest pri predsedstvu vlade in vodstvu RAI, ker se v večjem delu občine še ne vidijo slovenski televizijski sporedi Radiotelevizije Trst; za ureditev prometa na Fernetičih; za oblikovanje skupine za civilno zaščito v občini. V glavno skupščino Kraške gorske skupnosti je bil za Ssk izvoljen načelnik svetovalske skupine Renco Milič, in to ob predstavnikih večine Colji in Slaničevi ter županu Križmanu.
Glede občinskega obračuna za leto 1994 se je svetovalska skupina Ssk vzdržala, kritizirala pa je zamudo pri dostavi dokumentov.
Dom pri Briščkih so predali namenu
Pri Briščkih so prejšnjo nedeljo predali namenu večnamensko stavbo, ki bo postala središče vaškega življenja. Novi dom meri 233 kvadratnih metrov■ V njem je večja dvorana, šolska učilnica, klubski prostor z barom, podstrešji in velika klet. Poslopje so pomagali graditi domačini z prostovoljnim delom.
(foto Kroma)
Festival	vseslovenske
Zaključni večer 25. jubilejnega festivala narodnozabavne glasbe v Števerjanu je privabil izredno veliko število ljudi. V finalnem večeru je nastopilo 15 ansamblov. Festival je potrdil, da gre za prireditev vseslovenske razsežnosti, saj je letos sodelovalo 36 ansamblov, med programom pa je nastopila tudi slovenska folklorna skupina Pristava iz Buenos Aire-
sa. Med petnajstimi finalisti so bili tudi trije ansambli iz zamejstva. Končni izid Steverjanskega festivala pa je naslednji. Za najboljši ansambel je bila razglašena skupina Vrtnica iz Nove Gorice, ki je prejela tudi trofejo društva Sedej, prireditelja festivala. Nagrada občinstva je šla Primorskim fantom iz Pirana. Nagrado za najboljšo vokalno izvedbo je prejel tržaški
Narodni ansambel s pesmijo Hvala vam, ptice, ki jo je uglasbil Tul-lio Možina, besedilo pa napisal Saša Martelanc. Ta pesem je tudi prejela nagrado za najboljše besedilo. Nagrado za najboljšo izvedbo kvinteta je prejel ansambel Ekart iz Straž, za izvedbo tria pa skupina Storžič z Golnika. Podelili so tudi nagrado ansamblu Petra Finka iz Novega mesta.
NOVI LIST
Izdajatelj: Zadruga z o.z. »NOVI LIST« -Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157.
Uredništvo: Martin Brecelj, Ivo Jevnikar, Helena Jovanovič, Drago Legiša (glavni in odgovorni urednik), Miro Oppelt, Saša Rudolf, Marko Tavčar in Egidij Vršaj.
Fotostavek in tisk: Tiskarna Graphart, Trst, tel. 040/772151.
# “Sir*"'8*
Bilo je proti koncu srpana, a še zelo soparno. Treskalo je pomalem v mesto ves dan, proti večeru močneje, zdaj so se razletavali nad nami šrapneli, zdaj pa zdaj razpočile po hišah granate s silnim truščem. Tiščal sem se v bolnici preko njene potrebe, potem pa se splazil »K pošti«, kjer smo se navadno shajali hudo zredčeni znanci v precej dobro zavarovani gostilniški sobi. Tam sem počakal trdne noči, da se je obstreljevanje nekoliko poleglo, potem pa odhitel proti domu v severnem delu mesta v popolni temi, ki so jo včasih pregnale močne svetlobne rakete z bojišča na Oslavju ali Kalvariji.
Doma, kjer sem mislil večer mirno preždeti, me je čakalo dvojno presenečenje. V čakalnici za bolnike sta čepela ob brleči sveči dva obiska, resen častnik in zagoveden kmet. V častniku sem spoznal tovariša iz visokošolskih let in ga spremil v družinsko sobo, proseč ga potrpljenja, da odpravim še drugega čakalca.
Kmet je grobo robatnil v svojem gorjanskem narečju in se vedel precej objestno, da sem brž vedel, kaj je spremenilo njegovo znano gorjansko skromnost.
»Pol večnosti je treba čakati na vas, kakor pri visoki gospodi!« je začel zbadljivo.
»Na vratih je zapisano, kdaj ni treba dolgo ali nič čakati name, ki moram streči ne samo gorjanom!« sem ga zavrnil rezko.
»Zakaj pa nas gorjanov ne morete več?« je izzival.«
»Doslej sem z gorjani shajal prav lahko in dobro, tudi z vami ne želim drugače. Kakšna zdravstvena stiska vas je dovedla k meni v tem nevarnem času?«
»Kakšen nevaren čas neki? Za otroke morda, to malo frcanje sem in tja! Vedite, da sem že prestal lansko obleganje v Przemyslu in letošnjo zimo v Karpatih, kjer sem dobil za spomin rusko kroglo v prsi in zgubil pol noge!« se je bahal.
»Čast, komur čast!« sem ga miril. »Ali vam nagaja noga ali krogla v prsih?«
»Tisto ni nič, pozabljeno je in zaceljeno! Sploh nisem prišel zaradi zdravljenja. Razsodbe hočem, prave zdravniške razsodbe, kako se dobi kapavica!«
»Kapavica?« sem se zavzel. »Kapavica je sitna zadeva, a ozdravljiva bolezen, če si bolnik resno prizadeva za ozdravljenje.«
»Pustite tisto zdravljenje! Nisem se prišel zdravit k vam in nikamor ne! Razodenite mi kot zdravnik in mož možu, ki je odšel v vojsko zdrav in ni
 __________________________________________________________________________________________
imel nobenih takšnih opravkov, a vrnivši se domov, obolel že prvi teden zavoljo tiste ostude! Kje je mož dobil kapavico?« Glas se mu je tresel, iz oči mu je švigal srd.
Gorjanova zgodba me je presunila in zmedla; jasna mi je bila samo ena misel, da moram siromaka kakorkoli potolažiti, da bo mogel mirno in stvarno presojati svoj mučni položaj. Zato sem se zatekel na pomoč — k času, ki je po davnih skušnjah menda dober zdravnik.
»Sedite, prijatelj,« sem mu rekel. »Vaša zadeva je zares huda in močno zamotana. Danes se ne da razmotati; jutri se pomeniva do konca.«
»Nocoj hočem!« je divje zavpil, skočil pokonci, izvlekel iz žepa pištolo in jo opotekajoč se molel proti meni.
»Zakaj že nocoj?«
»Ta noč naj pokoplje mojo nesrečo in sramoto! Najprej ubijem njo!«
»Koga hočete ubiti?«
»Ženo ubijem, potem otroke, zažgem hišo in sam sebe končam!« je hropel kakor blaznik.
»Sedite, prijatelj, in spravite tiso grdo stvar! Nocoj ostanete lepo tukaj v mestu, se pošteno prespite, jutri pri belem dnevu vas zdravniško pregledam in povem, če je vaša domneva glede bolezni pravilna in če je nastanek bolezni tak, kakor menite. Morda je res vse tako, kakor pravite, morda je zadeva drugačna. In vi hočete pomoriti nedolžne ljudi in celo svojce zaradi krive sumnje?«
še je hropel kakor kovaški meh in zmedeno begal z očmi, naposled je zastrmel vame. Čez več časa se je kakor zdramil, privlekel iz listnice stokronski bankovec in mi ga ponudil:
»Vzemite in razložite ali razsodite mi nocoj, kar vas prosim!«
»Nocoj za noben denar, ker ne morem tega napraviti brez skrbne preiskave vas samega. Preiskava je pa ponoči nemogoča, ker je elektrika potrgana, s svečo pa ne opravim nič. Jutri pri belem dnevu bo opravilo lahko in točno. Tudi plačilo bo samo delček vašega stotaka!«
Tako sem se ga znebil. Spremil sem ga po stopnicah navzdol in podpiral, da se ne bi potolkel. Pod stopnicami sem si prejšnjo shrambo za avtomobilske potrebščine preuredil v zasilno spalnico in zavetišče ob obstreljevanju.
(Dalje)