KOŠČENE PIŠČALI PRIČETEK SLOVENSKE, EVROPSKE IN SVETOVNE INSTRUMENTALNE GLASBENE ZGODOVINE Mira Omerzel-Terlep IZVLEČEK Etnoarheomuzikološka študija poskuša osvetliti problematiko paleolitskih koščenih piščali - zvokotvornih preluknjanih cevastih kosti, medvedjih čeljustnic in preprostih žvižgavk iz prstnih členkov živali: iz Potočke zijalke, MokriSke jame, Divjih bab I, Betalovega spodmola... od moustérienske kulture neandrtalca in aurignacienske kulture kromanjonca. Prazgodovinske piščali primerja z ljudskimi glasbili različnih svetovnih tradicij, saj jih najdemo v povsem zgodo- vinskih in prazgodovinskih oblikah in različicah še v 20. stoletju na različnih kmcih sveta. Z medvedjimi čeljustnicami, ki so naravno glasbilo in piščaljo iz Divjih bab I pa se pričenja instrumentalna glasbena zgodovina na Slovenskem in v svetu. Z njimi se prestavlja začetek kulturne zgodovine v obdobje kulture neandrtalca (izpred 45.000 let pred sedanjostjo). ABSTRACT This interdisciplinary study combines ethnology, archaeology and musicology in an attempt to shed light on the issue of palaeolithic bone flutes - sound-producing perforated tubular bones, bear mandibles and simple whistles made of animal phalanxes, excavated in the caves of Potočka zijalka, MokriSke jame. Divje babe I and from the Betalov spodmol. They date back to the Mousterian culture of the Neanderthals and the Aurignacien culture of the Cro-Magnons. The study compares these prehistoric flutes with folk instruments from various traditions around the world since they have existed in historical as well as prehistoric forms and varieties up to the 20"' century in different parts of the world. The bear mandibles from Divje babe, are a natural musical instrument and flute and mark the beginning of the history of instrumental music in Slovenia and in the world. These finds have moved the beginning of cultural history back to the period cf Neanderthal culture, that is to about 45.000 years ago. | I. PALEOLITSKE KOŠČENE PIŠČALI. PRVA ODKRITTA IN NOVE NAIDBE Zahvaljujem se dr. Mitji Brodarju in dr. Ivanu Turku za pomoč in vodstvo med fosilnimi kostmi Arheološkega inštituta ZRC SAZU. Narodopisno gradivo o paleolitskih koščenih piščalih bi lahko uvedli z verzi sicer 235 Mira Omerzel - Terlep 236 daljše pesmi neznanca, ki je sodeloval pri odkrivanju paleolitske lovske postojanke v Potočki zijalki:^ Gori v Olševi je zijalka velika, last je bila včasih Potočnika Miha. Prodal jo je stari Rogar, kupil jo je profesor Brodar. Dal zanjo denarja je dosti, ker zvedel je, da notri so kosti nekdanjih medvedov, ki pred davnimi leti živeli so v zijalki pozimi - poleti. Že sedem let hodimo v jamo, kjer dosti medvedovih kosti nakopamo. Tu iščemo mi in najdražje se nam zdi, kar je pračlovek zavrgel v smeti. Dobi se tam kamen prelepi, ki rabil ga je človek pred 20000 leti. Najdemo sulce, piščalke koščene, a zapiskat na nje ne znamo nobene... Izkopavanje v Potočki zijalki je tedaj oživilo o jami številne pripovedke in porodilo nove, zaradi katerih se je menda celo razvnela delovna strast kopačev, ki so po pripovedkah "numogrede" iskali še zlato in temeljito preiskaH zijalkina tla. Iz male knjižice zapisov in intervjujev s Srečkom Brodarjem,^ ki jih je opravil Peter Likar, si sposodimo pripovedko, ki simbolizira človeško kreativno fantazijo in posredno tudi zijalkine najdbe: "V Olševi je Prodnikov pastir pasel ovce. Nekega dne se je ustavU ob votlini. Stopil je vanjo in zagledal samo zlato. Zraven nüze pa povrh tega še tri škafe zlata in srebra. Zraven pa je ležala kača.' Iz škafa je vzel pest zlata. Ker je postal bogat, je kar naprej popival. Ko je zlata zmanjkalo, je odšel po novo. Nekega dne pa je že zelo pijan zavriskal: Juhuhu! Le pijmo ga, saj ga Olševa še ima! Odtlej naprej votline ni več našel." Potočka zijalka je bila arheološko odkrita leta 1928. Preteklo je torej skoraj sedemdeset let od njenega odkritja, od odkritja svetovnega pomena, ki je presenetilo svet. V visokoalpskih švicarskih jamah, katerim naj bi se arheološko pridružua tudi Potočka Zijalka, preluknjanih kosti niso našli;* za kosti z luknjami so kmalu posumili, da 1 Peter Likar 1979: str. 46. 2 Prav tam. 3 Kača simbolizira v slovenskem in tudi svetovnem arhetipskem izročilu duh prednikov. * Mitja Brodar 1985: str. 40. Pričetek slovenske, evropske in svetovne iiištrnmentalne glasbene zgodovine 237 bi utegnile biti "piščali".^ Pokojni dr. Srečko Brodar s sodelavci se je lotil arheološkega dela, kot pripoveduje pesem, saj je verjetno slutil, da bi utegnila imeti za arheološka odkritja in mednarodno zgodovinsko zavest izreden pomen. Njegov sin dr. Mitja Brodar pa je po nekaj manj kot šestdesetih letih odkrivanja preluknjanih kosti sklenil dosedanji študij o koščenih luknjah v razpravi "Luknje v fosilnih kosteh",* na katero se opiram ves čas razmišljanja o teh morebitnih piščalih. V desetletjih zbiranja se je v zbirki Arheološkega inštituta ZRC SAZU nabralo blizu 100 najrazličnejših primerov preluknjanih kosti.' Med fosilnimi kostnimi ostanki paleolitskih lovskih postaj so arheologi našli mnogo obtolčenih in obgrizenih kosti, vendar med njimi tudi take s skoraj pravilno okroglimi luknjami, povečini na kosteh mladih jamskih medvedov.^ Možno je, da jih je izvrtal človek, in to s prav določenimi nameni, morda tudi zvočnimi. Ledenodobni (paleolitski) človek aurignacienske kulturne stopnje (Potočka zijalka, Mokriška jama) izpred 30.000 do 35.000 let, je zelo verjetno že znal izdelati luknje v kamen aH kost', potekajo pa razprave o tem, ali bi jih zmogel in znal tudi njegov prednik neandertalec. Dosedanje domneve, da so naši davni predniki svoje estetske in umetniške (torej tudi zvočno-glasbene) vzgibe odkrivali prvenstveno šele pred 30.000 do 35.000 leti, pa se s svetovnimi odkritji v zadnjih letih vedno bolj majejo. Tudi najnovejše odkritje kosti z luknjami na Slovenskem v letu 1995 v Divjih babah nad reko Idrijco pod Šebreljami govori v prid širitvam časovnih meja človekove kulturne zgodovine, koščene piščali pa še v čas okoli 45.000 let pred sedanjostjo. Na obeh straneh sicer odlomljena medvedova stegnenica z dvema lepo izdelanima luknjama in dvema morda poškodovanima ali z dvema morda na obeh straneh zglajenima ustničnima nastavkoma, naj bi sodila v čas srednjega paleolitskega obdobja neandertalske kulture izpred najmanj 45.000 let. Neandertalec pa po dosedanjih domnevah naj ne bi poznal umetnostnih izdelkov. Toda, res ne? Ali jih le do sedaj nismo (s)poznah? Tudi najdba iz Divjih bab, ki je evropskega in svetovnega pomena, saj naj bi šlo za najstarejše najdeno glasbilo na svetu, potrjuje mnenje tistih, ki zagovarjajo začetke človekove umetnosti in razuma tudi v starejših človekovih starejših arheoloških zgodovinskih obdobij. Bodoče raziskave bodo s svojimi izsledki zelo pomembne, saj bodo popravljale do sedaj veljavno zgodovino neandertalca pa tudi kromanjonca, kot menijo arheologi. Z zvokotvornimi (predvsem preluknjanimi) kostmi paleolitskega obdobja človekove zgodovine se pričenja zgodovina glasbil na današnjem slovenskem etničnem ozemlju, glasbena zgodovina glasbil evropskega človeka ter tako tudi svetovna instrumentalna glasbena zgodovina. Arheološke najdbe z današnjega slovenskega etničnega ozemlja iz prazgodovinskega obdobja zadnje ledene dobe sodijo v vrh svetovne prazgodovine, saj gre za najdbe, kakršne v evropskem geografskem prostoru, pa tudi v svetu, najdemo redko ali le izjemoma. Nikjer drugje po svetu tudi ni bilo najdeno tako veliko število kosti z luknjami - in morebitnih piščali - kot pri nas. 5 Srečko in Mitja Brodar 1983. 6 Mitja Brodar 1985: str. 29-48. 7 Glej tudi Mitja Brodar 1985. 8 Omenjajo in določujejo jih tri temeljne razprave: Srečko Brodar - Joseph Bayer 1928; Mitja Brodar 1956 (str. 203-219); Mitja Brodar 1985 (str. 29-48). ' "Po zunanji površini so te kosti z luknjami svetlo spolirane in križem kražem preprežene s silno tankimi urezi sUeksov, česar na primerkih, ki niso preluknjani, pogosto ni videti" (Srečko in Mitja Brodar 1983, str. 157). Mira Omerzel - Terlep Š 238 Današnjim glasbilom (piščalim) so najbolj podobne cevaste kosti jamskih medvedov z luknjami, ki so brez sredice (spongioze). Vse tri temeljne slovenske razprave o luknjah (še zlasti pa omenjena razprava dr. Mitje Biodarja Luknje v fosilnih kosteh iz leta 1985) omenjajo vrsto tovrstnih preluknjanih kosti s pravilno okroglimi luknjami, ki sodijo precej verjetno med izdelke človekovih rok, kosti s tovrstnimi luknjami pa tako med človekove zavestno izdelane umetnostne izdelke - glasbila. Približno v istem času, ko je Mitja Brodar ponovno preučeval zbrane fosilne kosti z luknjami, ki so se nabh'ale v Arheološkem Institutu ZRC SAZU, to je v letih od 1984 do 1986, in jih po letih polemike o naravnosti ali imietelnosti nastaivka poskusil ponovno ovrednotiti in selekcionirati,'" me je (glasbena) radovednost prvič zanesla med tedaj razstavljene paleolitske preluknjane kosti. Prvemu intuitivnemu pregledovanju in izbiranju možnih kosti, ki bi utegnile imeti tudi oblikovne sposobnosti glasbila, je sledilo tudi natančnejše pregledovanje preluknjanih fosilov in preizkušanje. Po študiju preostale evropske tovrstne literature je bUo mogoče izločiti prelulcnjane fosilne kosti z oblikovnimi lastnostmi zvočil. Poleti 1996 sem se lotila še študija najnovejše najdbe iz Divjih bab ter mlajših neoHtskih arheoloških najdb, popravljanja ter dopolnjevanja pričujoče razprave, sicer dokončane v avgustu 1987, ki je nato za skoraj desetletje obležala v predalu. Sledilo je obdobje primerjalnega študija glasbil t.i. naravnih ljudstev "na prazgodovinski stopnji kulturnega razvoja", ki mi je močno obogatil vedenje o načiiuh rabe preprostih - tudi koščenih - piščaH, ki jih Evropejci ne poznamo (več?) in so zatorej izven naše zavesti in razimievanja. Prve domneve o morebitnih piščalih paleolitskih lovcev, ki so se uspele do neke mere tudi že vsidrati v našo glasbeno zavest, so se nanašale na spodnje čeljustnice (mandibulae) jamskih medvedov, ki so imele eno ali več lukenj - najverjetneje delo človeških rok. Najdene so bile sprva le v Potočki zijalki, kasneje pa tudi v nekaterih drugih slovenskih paleolitskih postojankah. Med njimi je največ pozornosti vzbudila čeljustnica s tremi oziroma štirimi luknjami, ki je bila kot primerek glasbila sicer tudi večkrat objavljena." Po pripovedovanju Srečka Brodarja pa naj bi bilo tovrstnih preluknjanih kosti iz Potočke zijalke celo nekaj desetin več. Shranjene v depandansi Celjskega muzeja so bile med vojno imičene med letalskim napadom. Le nekaj se jih je še ohranilo. Iz Potočke zijalke je ostalo še okoli 20 ugotovljivih primerkov preluknjanih kosti, med njimi 6 spodnjih čeljustnic z luknjami.'^ "K sreči se je v naši drugi visokogorski postaji Mokriški jami ta pojav ponovil", jama "pa se v celoti sklada z drugimi visoko- alpskimi postajami"." Nekaj mandibul z luknjami jamskega medveda se je kasneje našlo tudi v drugih jamah: tako jih je bilo najdenih v Potočki Zijalki - 8, v Mokriški jami - 7, v neznani 10 Po sodbah Mitje Brodarja in drugih raziskovalcev naj bi bile nekatere luknje patološkega izvora ali rezultat kemičnih procesov, utegiüle pa bi biti tudi rezultat človeškega dela. Glej Srečko in Mitja Brodar 1983, str. 166 in Mitja Brodar 1985, str. 43-46. 11 Glej na primer Srečko Brodar - Joseph Bayer 1928, tabela II (Brodar S.), tabela ffl (Bayer J.), Srečko in Mitja Brodar 1983, str. 155-158. 12 Mitja Brodar 1985, str. 40. 13 Srečko in Mitja Brodar 1983, str. 166-167. Čeljustruca je fotografsko objavljeru v Zakladih Slovenije (Ljubljana 1979, str. 195). Pričetek slover\ske, evropske in svetovne instrumentalne glasbene zgodovine 239 Čeljustnice jamskega medveda z luknjami: 1-4 Mokriška jama, 5 Betalov spodmol (M. Brodar 1985, tab. 6) ¦ Cawbear mandible with holes from: 1-4 Mokriška jama, 5 Betalov spodmol (M. Brodar 1985, table 6) Mira Omerzel - Terlep 240 kraški jami -1," v Betalovem spodmolu -1.'^ Predvsem pa sodijo medvedje čeljustnice z luknjami med slovenske posebnosti. Prvotna opredelitev inventarja Potočke zijalke pod oznako "olševien"'^ se je z odkritjem drugih postaj (zlasti Mokriške jame) imiaknila novi opredelitvi v evropski aurignacien in v čas "interstadial Potočke zijalke".*' Odkriti predmeti so stari od 30.000 do 35.000 let, kot je büo ugotovljeno z radiokarbonsko analizo v drugih podobnih najdiščih. Čeljustnica z luknjo iz Betalovega spodmola pa pripada po besedah M. Brodarja moustérienski kulturni stopnji in je torej enako častitljive starosti kot morebitna piščal iz Divjih bab 1. Tudi nmožina kosti z luknjami je zgovoren podatek. Iz številnega fosilnega inventarja, ki je pripisan aurignacier«ki visoko razviti kulturni stopnji paleolitskega lovca toplejšega obdobja (Würm - 1/11) zadnje ledene dobe, nedvomno izstopajo spodnje čeljustnice in cevaste kosti (cele ali fragmenti) s pravilno okroglinü luknjami, ki so tudi najverjetneje človeško delo, in bi utegnile biti zvočua, čeprav so po odlomkih nekaterih spodnjih čeljustnic arheologi domnevali, da bi mandibule s koničastim in velikim podočnikom (kaninom) utegnile rabiti ledenodobnemu človeku tudi kot udarno orodje za odbijanje kostnih sklepov.'" O prvi omenjeni domnevi je pisal Mitja Brodar v zadnji razpravi o fosilnih kosteh z luknjami." Novih izkopavanj, raziskav, potrditev in jasnih zaključkov pa čaka še nadalje arheološko delo v Divjih babah in drugih najdiščih, odkrivanje novih fosilnih primerkov ter vrednotenja pomena najdb in kulturne stopnje neandertalca ter kromanjonca. n. LUKNJE NA KOSTEH JAMSKIH MEDVEDOV oziroma ARHEOLOGITA PALEOLITSKIH PIŠČALI Kako so nastale luknje na fosilnih kosteh, je še vedno nedorečeno. Obstaja le domneva, da jih je človek izdelal s kamnitim orodjem - sileksi. V Potočki zijalki je bila na primer odkrita tudi vrsta tipičnih orodij kamene industrije - od praskal do vbadal. Vprašanja o nastanku lukenj v kosteh so za razmišljanja o morebitnih piščalih sicer manj pomembna, in vendar zanimiva, temeljito pa zaposlujejo arheologe. Luknje v fosilnih kosteh so lahko nastale zaradi bolezenskih procesov, zaradi padca kamenja ali pritiskov v sedimentu, lahko so jih povzročili odtisi zverskih zob (zlasti kaninov), s katerimi so živali pri grizenju kosti prijemale. Lahko pa so tudi človeško delo,^° kar v obdobju mlajšega paleolitika m več izključeno, v starejšem paleolitiku pa še !¦* Gradivo, ki je büo po vojni vrnjeno iz Italije. 15 Mitja Brodar 1983, tab. 6/5. Mirko Malez poroča (1958/59, str 185-186) tudi o mandibuli mladega jamskega medveda s tremi luknjami nad mandibulamim kanalom in z malce razširjeno odprtino v kanal iz Vetrnice m HrvaŠkem ter o dveh mandibulah z eno luknjo v mandibulamem kanalu. Hrvatski paleolitik pripada geografski kategoriji alpske zone, v tipološkem smislu pa je prav tako blizu paleolitskim kulturam srednje Evrope. 16 "01ševien"v Bayerjevem smislu je zavrnjen leta 1971 (glej Srečko in Mitja Brodar 1983, str. 68-169). 17 Mitja Brodar 1985, Str. 45. 18 Srečko in Mitja Brodar 1983, str. 155. 19 Mitja Brodar 1985, str. 45. 20 Mitja Brodar 1985, str. 4344. Pričetek slovenske, evropske in svetovne instrumentalne glasbene zgodovine 241 vprašljivo ali še ne dovolj raziskano. Luknje, ki jih je izdelal človek, imajo na videz gladke robove in so pravilnejših okroglin (ponekod povsem). Tudi njihova lega je zanimiva in nezanemarljiva: večinoma so odmaknjene od epifize na diafizo,^^ torej proti sredini (votle) kosti. Luknje z gladkimi robovi pa so "zvokotvome". Premer lukenj je zelo različen, od nekaj milimetrov do enega centimetra.^ Prav slednje so tudi v velikosti, ki ustreza luknjam glasbila oziroma "piščali". Med luknje, ki so po sodbi arheologa dr. M. Brodarja verjetno delo človeških rok, sodijo zlasti spodnje čeljustnice z luknjami nad mandibulamim kanalom. "Pri ceh vrsti si ne moremo predstavljati, da bi luknje povzročih zobje," je zapisal M. Brodar.^ Opomba se nanaša zlasti na mandibule iz Potočke zijalke in Mokriške jame. Obstaja sicer tudi možnost nastanka "naravnih" lukenj v izvotljenih ceveh in kanalih, ko tekom časa pri diafiznih fragmentih spongioza (kostna sredica) propade. Da so luknje v cevastih kosteh človeško delo, se zdi še prepričljivejše tam, kjer je odstranjena kostna sredica. Med človeške ali naravne posege sodi poleg tvorjenja lukenj lahko tudi očiščenje notranjosti kosti, ki tako izvotU cev, kar je pravzaprav nujno za tvorbo kakršnekoli piščali. Te kosti so mogoča glasbila le v primeru, da jim je vsaj deloma ali povsem odstranjena kostna sredica, da so torej vsaj deloma izvotljene. Čeljustnice z luknjami pa so lahko zvočilo le v primeru, da so luknje v steni nad mandibulamim kanalom in ne poleg! Zdi se, da prav kombinacija obeh omenjenih človekovih posegov najpogosteje potrjuje možnost glasbila. Za zvočilo neprimerno bi lahko na primer navedH v razpravi Mitje Brodarja (1985) citirano mandibulo iz Mokriške jame z zaporedno števuko 17, katere luknje so spoznane za patološke. Luknje tudi niso nad mandibulamim kanalom. Kost je lahko služila kot zvočilo tudi v primeru, da so luknje nastale z ugrizi zveri. Nastanek lukenj zgolj kot plod človeških prizadevanj za zvokotvomost votle kosti ni merilo. Človek bi utegnil piskati tudi na drugače preluknjano kost. Njegov zavesten poseg v votlo cev pa je seveda tako namenoma napravljeni piščaU le v prid in piščal tako zavestno delo človekovih rok. Vse mandibule, ki bi utegnile biti piščaH z luknjami, sodijo med fosilne ostanke mladih ali odraslih primerkov jamskega medveda. Povečini imajo odbit rogelj (ramus mandibulae) do čeljustnične odprtine (foramen mandibulae). Na notranji (lingvalni) strani imajo preluknjano taiüco steno živčnega (mandibulamega) kanala. Precej čeljustnic ima luknje blizu aU pod zadnjim zobom (molarjem) oziroma prav bUzu čeljustnične odprtine,^* zato se pogosto tudi zgodi, da čas opravi svoje: tanka vmesna stena med vhodom v živčni kanal in med naslednjo luknjico se stre, tako da dejansko nastane ena sama velika nepravilna luknja (primer so luknje na čeljustnicah iz Mokriške jame: št. 27, 35, 37, 38, 39).^ Se je podobno pripetilo tudi pri desni čeljustnici iz Potočke zijalke,^*" ki je med najzanimivejšimi in s tremi luknjami (lingvalno) v steni mandibulamega kanala ter z 21 Mitja Brodar 1985, Str. 44. 22 Srečko in Mitja Brodar 1983, str. 157. 23 Mitja Brodar 1985, str. 44, tabela 6/1-5. 24 Vse navedene kosti iz Potočke zijalke so najdene v kulturnih plasteh 5,7 in 8. 25 Glej Mitja Brodar 1985 (str. 41-42) in fotografije istega dela T6/l,4; glej hidi Mitja Brodar 1983 (str. 156), zgornja desna čeljustnica s tremi luknjami iz Potočke zijalke. 26 Glej Srečko in Mitja Brodar 1983, str. 156-158. Mira Omerzel - Terlep 242 odbitim rogljem, ali kot pravi Mitja Brodar, z odbitim sklepiüm delom? Na levi čeljustnici iz Potočke zijalke^' je vidna verjetno podobno povečana luknja: čeljustnična odprtina je tudi pri tej do 10 mm podaljšana in razširjena ter da slutiti morebiti strto steno med živčnim vhodom in sledečo luknjico ali namenoma razširjeno ustnično odprtino. Luknja (premer 6 do 7 mm) v živčni kanal ima povsem gladke robove in je zopet pod proksimabiim delom zadnjega molarja. Znamenita desna čeljustnica z odbitim rogljem ima prav tako (lingvalno) v steni mandibulamega kanala tri povsem okrogle zaporedno sledeče luknje. "Vstopna odprtina živca je za 20 mm podaljšana in pri koncu do 10 mm široko zaokrožena. Samo 10 rrmi za njo prodira pod proksimalnim delom zadnjega molarja lingualno v kostno steno prva bolj ovalna luknja (premer 5 do 6 mm), ki je nekoliko poševno usmerjena proti spodnjemu mandibulamemu robu. Pod distalnim delom istega molarja je v razdalji 12 mm druga - povsem okrogla luknja (premer 5 mm), nato pa 18 mm presledka pod sredino predzadnjega molarja (M2 M2) še tretja, ki je tudi okrogla (premer 5 mm). Sklepamo lahko, da gre za posebno piščal, kateri je bilo mogoče izvabiti zvoke," je zapisal M. Brodar.^ Nastale luknje nad živčnim kanalom, ki jih je sicer mogoče pripisati tudi mehai^kim poškodbam, so tu pogostejše, saj je tanka stena nad kanalom bolj krhka od debelejše okoliške kompakte in verjetnost udrtin je zato večja.-^' V Potočki zijalki so izkopali'" še skoz in skoz votlo diafizo cevaste kosti jamskega medveda. Kost ima luknjo vdolbeno bhzu enega konca v njeno kompaktno steno, zaradi česar bi lahko bila piščalka. Iz kulturne plasti 8 je fragment cevaste kosti z luknjo sredi diafize, ki seže do osrednjega kanala.'' Iz kulturne plasti 7 pa je tudi prstni členek odraslega jamskega medveda (medvedji členki sicer niso votli!), ki ima na spodnji strani okoli 10 nun veliko in do nasprotne kompakte segajočo luknjo; spominja sicer na votle prstne členke severnih jelenov, ki so v mnogih najdiščih mlajšega paleolitika priznani kot lovske piščali'^ (prototip okarine). Medvedji prstni členek bi kljub temu, da ni votel, utegnil biti žvižgalka, vendar je žal uničena. Po pregledu večine preluknjanih kosti, ki jih hrani Arheološki hištitut ZRC SAZU, in po pregledu citiranih karakteristik posameznih fosilnih kosti z luknjami v omenjenih razpravah Mitje Brodarja ter razpravah Ivana Turka o najdbi v Divjih babah 1 ugotavljam, da imajo sledeče kosti oblikovne karakteristike zvočila (piščali): 27 Srečko in Mitja Brodar 1983, str. 156. 28 Srečko in Mitja Brodar 1983, str. 157-158. 29 Primer so tudi v razpravi Brodar Mitje (1985, str. 42) v tekstu citirane kosti pod zaporednimi številkami 28-30 iz Mokriške jame. 30 Pod kulturno plastjo 7; Srečko in Mitja Brodar 1983, str. 155. 31 Srečko in Mitja Brodar 1983, str. 155-157. 32 Prav tam. Jelenove preluknjane falange, ki iwj bi büe piščali, pa so si do neke mere pridobile priznanje in so zato tudi večkrat objavljene v arheološki Uteraturi (prav tam, str. 166). Pričetek slovenske, evropske in svetovne instrumentalne glasbene zgodovine KOSTI Z LUKNJAMI Z OBLIKOVNIMI ZNAČILNOSTMI GLASBIL MLAJŠI PALEOLITIK (AURIGNACIEN) I. Potočka zijalka — vseh pet čeljustnic (fotografsko objavljenih v Srečko in Mitja Brodar 1983, str. 156-157) z levo in znamenito desno čeljustnico — cevasta preluknjana kost - femur (votla diafiza) (Srečko in Mitja Brodar 1983, str. 155) — prstni členek jamskega medveda z luknjo (prav tam) II. Mokriška jama — cevaste kosti in humerus z luknjami, najpogosteje le z eno (Mitja Brodar 1985, str. 41), št. 7, 8,9,11,14 — mandibule (Mitja Brodar 1985, str. 42) št. 27 (?), 34,35,36,38,39 III. Neznano najdišče na Krasu — čeljustnici (Mitja Brodar 1985, str. 42) št. 4,8 — dolge cevaste kosti - tibia in femur (prav tam) št. 2 in 3 (slednja je morda vprašljiva) SREDNJI PALEOLITIK (MOUSTÉRIEN) IV. Betalov spodmol — mandibula z luknjo (Mitja Brodar 1985, str. 41), tab. 6/5 V. Divje babe I. — fragment cevaste kosti - femur (Ivan Turk 1996^ 1996^) Vse cevaste kosti z luknjami objavljene v razpravi Mitje Brodarja (1985) na tabeli 5 ter čeljustnice na tabeli 6 imajo oblikovne zmožnosti glasbil! Med izjeme, ki ne morejo biti glasbila, sodijo le rebro z luknjami, odlomek koronoidnega odrastka z umetno luknjo in del odbite preluknjane koščene konice. Kot zvokotvomo vprašljivejše oblikovne karakteristike imajo fosili v razpravi citirani na tabelah 3/št.3 in 4/št.l,2,57. Moj izbor možnih fosilnih preluknjanih kosti z zvokotvornimi karakteristikanü piščali je tudi potrdU vrsto mnenj dr. Mitje Brodarja o antropogenem nastanku nekaterih lukenj. Ali drugače: kjer so luknje bolj gotovo delo človeških rok, tam so tudi preluknjane fosilne kosti zvokotvornih oblik bolj gotovo zvočila oziroma zavestno izdelana glasbila človekovih rok. Sovpadanje pa verjetno tudi ni slučajno. So luknje delo človeških rok tudi na najnovejši najdbi iz Divjih bab? Predno se lotimo analize zadnje najdbe in postavljanja kakršnihkoH tez, se poglobimo še v akustiko ledenodobnih koščenih piščali. 243; Mira Omerzel - Terlep Kosti z luknjami: 1,2,6,7,8,9 Mokriška jama, 3,5 Divje babe, 4 neznano najdišče na Krasu (M. Brodar 1985, tab. 5) ¦ Bones with holes: 1,2,6,7,8,9 Mokriška jama; 3,5 Divje babe L; 4 UTÜ Pričetek slovenske, evropske in svetovne instrumentalne glasbene zgodovine Tip žvižgavke iz prstnih členkov živali se je tipološko ohranil tudi med evropskimi etničnimi skupinami. Danes sicer kot otroška zvočna igrača (npr. v Skandinaviji, na Madžarskem in v Švici)^, antropologi in etnologi ter etnomuzikologi pa še razpravljajo o tem, za kakšen prežitek gre: za ritualno magičen ali zgolj zvočno igračo. Koščene žvižgavke iz prstnih členkov štejemo med predhodnice metalnih in glinenih skodelastih piščali in okarin. H. Moeck je opozoril tudi na skoraj povsem prezrt način rabe prstnodenske žvižgavke, pri kateri uporabnik luknjo prekrije s prstom in tako ustvari tip piščali z jedrom.'' O podobni tehniki se lahko poučimo tudi v tradicijah Oceanije. Pri piščalih z npr. preširoko luknjo (ustnično odprtino) muzikant vtakne v luknjo še po en prst vsake roke in piha v glasbilo med obema prstoma, ki tako tvorita jedro ali nos piščali ter ustnično režo, kar olajšuje pihanje. Vendar je to tehrüko mogoče uporabljati tudi zato, da se s prsti uravnava osnovno intonacijo piščali in se tako intonančno prilagaja somuzicirajočim zvokom. Intonančno prilagajanje je pomembno pri soigri. Morda pa še iz kakšnega drugega razloga. Skodela ustvari resonančni prostor za tvorjenje tona. Tak tip glasbila je tudi v ledeni dobi že znano resonančno telo školjke, ki pa mora biti dovolj veliko, da je mogoče nanjo trobiti. Sem sodijo tudi votli zobje, ki so lahko male žvižgavke.* Edini paleoUtski tovrstni primerek žvižgavke iz prstnega členka odraslega jamskega medveda iz Potočke zijalke je žal uničen. Inštitut za arheologijo ZRC SAZU hrani poškodovan primerek metapodija svinje s tremi luknjami iz mezolitskega obdobja. Zvočni preizkus je bil tako žal nemogoč.'' Po mnenju velikega raziskovalca svetovnega glasbenega instrumentarija Curta Sachsa so žvižgavke razvojno pred preprostimi vertikabiimi in prečnimi flavtami.'* Najzgodnejše whistle flutes pa naj bi bile izdelane iz ptičjih kosti. Zdi se tudi, da številne paleolitske in mlajše podolžne koščene piščali pripadajo tipu preproste cevaste žvižgavke. Ustniki vertikalnih ali podolžnih in prečnih flavt (ustničnih piščali) se precej razlikujejo. Podolžne flavte, ki so po Sachsu razvojno starejše, imajo lahko na zgornjem robu piščali priostren rezilni rob ali rezilo." Najenostavnejše podolžne flavte so votle cevke z ostrim ali ravno odrezanim koncem oz. robom, na katere se piska kot npr. na ključ. Ravno odrezane cevi imajo nekatere domnevne piščali iz ptičjih kosti iz najdišča Isturitz v Franciji. Pihalec vzbuja ton tako, da piha na oster rob cevi. Zračni tok se na robu razdeli in ustvarja v cevi valovanje, to je zvok. Več tako pripravljenih cevk skupaj, ki zvenijo vsaka v svojem tonu, tvori drugo najstarejše glasbilo tipa panovih piščali, ki jim sledimo od prazgodovinskih obdobij dalje, preko grške in rimske antike do sodobnih je jelenov prstni členek votel in torej za piščal najprimernejši, saj je največ ohranjenih žvižgavk prav iz jelenovih člerJcov. 53 V jami Iställöskö so našU štiri žvižgavke, eno z več luknjami, ki se jo zvočno vzbuja - piha prečno na luknjico (glej Z. Horusitzky 1955, str. 136). NašU so jih tudi v najdiščih Pillisszäntö, v Jankovičevi jami, v jami Pâlffi in Peskö. Po mnenju Horusitzkega pripadajo vse aurignacienski kulturru stopnji. 54 Glej Bâlint, Särösi 1967, Brigitte Bauchmann-Geiser 1981; Hermann Moeck 1969; Cajsa Lund 1985, ReidarSevagl969. 55 1969, Str. 46. 56 Glej Krešimir Galin 1988, Str. 136. 57 Glej Srečko in Mitja Brodar 1983, str. 155 in Mitja Brodar 1992, si. 7. 58 1940, od str. 44. 59 V nemščini t.i. das Kerb, piščal pa die Kerbflöte. Mira Omerzel - Terlep ljudskih glasbil. Če so paleolitski predniki uporabljali tudi tako preprosto glasbilo - snop votlih cevk - bo verjetno tudi v bodoče težko ugotoviti. Ne smemo pa prezreti, da je lahko enotonsko glasbilo tudi samo izvotljena cev, ki jo lahko spremenimo v dvotonsko tako, da se na enem robu piha, na drugem odprtem koncu pa zapira (krajša) z roko. Dovolj za enostavne (ritualne?) zvočne efekte. Če cev ni odprta, potrebujemo le eno luknjo za pihanje in piščal lahko zazveni vsaj v enem tonu. O tovrstni praksi pričajo izročila naravnih ljudstev npr. Oceanije in Afrike ter stare Amerike. Za podolžne flavte* je lahko značuen tudi kljunu podoben ustnični nastavek (zato kljimaste flavte). Znotraj nastavka je jedro ali nos. Po mnenju Z. Horusitzkega in R. Meylana so prazgodovinski lovci preprosto napraviH v sredino kostne spongioze Ixiknjo (režo) in kostne sredice niso povsem odstranili. Tako nepopolno odstranjena spongioza ima lahko vlogo nosu ali jedra piščali. Pri pihanju v nastalo režo se kost oglasi z enim tonom. Podobno preproste instrumente še vedno najdemo med sodobnimi ljudstvi (Eskimi, ameriški Indijanci itd.). Prve piščali z jedrom so torej piščali z nosom iz kostne spongioze, pri katerih nos usmerja zrak skozi režo" proti ostri ustnici piščali. Ustnice piščaK iz reže iztekajoči zračiu tok razdele in nastanejo t.i. rezilni toni. Podolžne piščali z jedrom se od prečnih razlikujejo še po tem, da imajo ob zgornjem delu (danes bi rekli v glavi piščali) zračni zbiralnik. Prečna flavta nima ustnika (ustnične odprtine) na vrhnjem robu ali tik pod njim, temveč ob strani cevi odmaknjeno od zgornjega roba. Pihanje v ustnik oblikuje zračni tok, ki pod razUčnimi koti (odvisno od načina pihanja vanjo) udarja v nasprotni rob ustnika in ustvarja rezilni ton.*^ Po mnenju številnih avtorjev (Moeck, Sachs, Meylan, Meyer) je v prazgodovini tehnika prečne flavte malo znana.'^ Termin flavta se zdi za večino paleolitskih koščenih piščali premalo jasen in določen. Obema tipoma flavt lažje intoniranje omogočajo luknje (prstne luknje prebiraUce). Osnovni ton glasbila pa je odvisen od tega, kako pihalec vzbuja glasbilo (cev) k zvenenju. Čim močneje piha, tem višji aÜkvotni ton se oglasi. Ton je odvisen tudi od oblikovanja ustnic pri pihanju. Ton piščaU je odvisen tudi od tega, kako pihalec vzbuja glasbilo k zvenenju. Votla cev zazveni v osnovnem tonu, ki ustreza dolžiiu piščaU in ki ga barvajo višji delni harmonični toni. Posamične delne tone vzbujamo iz zvočnega spektra s tehniko prepihavanja", s katero dobimo iz votle cevi piščaU naravno tonsko vrsto aUkvotnih tonov, z luknjami pa tudi druge tone, ki nastajajo ob nihajnih vozlih lukenj.*^ Z luknjami prebiralkami obogatimo torej zvočne možnosti naravne danosti piščali. Seveda pa vsako cev ni mogoče enako prepihavati. Menzura in oblika notranje odprtine piščali nadalje 60 Nemško die Langsflöte, angleško end blown-flute. 61 Nemško je jedro das Kern, piščal z jedrom in režo pa die Kemspaltflöte. 62 Po mnenju Curta Sachsa naj bi glasbUo tipa prečna flavta dospelo v Evropo šele v 10. ali 11. stoletju iz Azije s posredovanjem Bizanca in je v Evropi dobilo ime cross flute, flavto traverse, die Querflöte itd. Beseda označuje način igre. 63 Vendar prečna flavta zagotovo ni sodobna evropska iznajdba. Raymond Meylan navaja {1975, str. 21) najdbe iz Iraka, (Tape Gawra - 3000-4000 pred našim štetjem ) več piščali iz kosti, ki nedvomno sodijo med predhodnice flavte, ki so enostransko zaprte in s šestimi luknjami. Najnovejša raziskovanja bodo pokazala, če predhodnice prečnih flavt lahko iščemo tudi v evropski ledenodobni preteklosti. 64 Čim močneje se piha, višji aükvotrü ton se oglasi. 65 Tako piščal zazveni v frekvenci dolžine piščali do pokrite luknje prebiralke. Pričetek slovenske, evropske in svetovne instrumentalne glasbene zgodovine omogoča ali omejuje oglašanje deblih tonov.** Preširoke ali preozke cevi onemogočajo prepihavanje. Najustreznejše so cevi s srednjo menzuro (npr. tipa menzxu'e današnjih vertikalnih in prečnih flavt), ki omogočajo prepihavanje večine delnih tonov. Sem sodijo tudi menzure femurjev oz. stegneiuce mladih in odrasUh jamskih medvedov. Z ozirom na notranjost piščali so menzure koščenih piščali nepravilnih x-ohlüc^, možno jih je prepihavati. Tradicije Tahitija, Polinezije in Fidžija ter Samojev iz Malake** nas spomnijo, da je mogoče igrati na piščali tudi z nosrucami. Piščalim pravimo nosne piščali. Z nosom se lahko igra tako na vertikalne kot na prečne piščali ah (na ne povsem) zaprte skodelaste piščali, nastali zvok pa je nežnejši in manj oster. Po mnenju C. Sachsa naj bi bile znane vsaj od neolitika dalje.*' Kljub temu ne smemo pozabiti na tovrstno tehniko igre tudi ob razmišljanjih o paleolitskih koščenih piščalih. Vendar imajo običajno nosne piščali poleg ustnične odprtine tik pod zgornjim robom cevi malo luknjico, podobno, kot jo imajo nekatere kosti z luknjami (piščalke?) in jo arheologi razlagajo kot luknjico za obešanje artefakta okoli vratu.'" Piščalim torej omogočajo lažje intoniranje prstne luknje - prebiralke. Prava imietnost pa je tehnika postavljanja lukenj. Luknja na akustičnem mestu (mestu vozlišča valovanja zraka v cevi) omogoča zvenenje v harmoiučni vrsti manjkajočih tonov. Luknja ne sme biti ne premajhna (polmer vsaj 1 mm) in ne prevelika, sicer je s prstom ni mogoče zatesniti, pa tudi sicer se pri določeiu širini osnovni ton ne oglasi več. Najpomembnejša je lega lukenj .'^ Piščali iz kosti z vdolbenimi, izvrtanimi, pretolčenimi ali vdrtimi luknjami imajo najpogosteje eno, dve ali tri luknje. Pogosto dve na eni strani in eno na drugi sti-ani piščali, kar omogoča tudi igro (pokrivanje prebiralk) le s prsti ene roke. Enoročna igra se izkaže še kako pripravna pri obrednih opravilih. Vendar so lahko luknje na paleolitskih kosteh tudi brez glasbenega pomena, na kar je opozarjal v že omenjeni študiji tudi H. MoecFl Tudi C. Sachs opozarja na "neglasbena razmišljanja" pri tej problematiki. Še zlasti pri glasbilih, ki so del obrednega inštiumentarija, ne oziraje se na časovno in prostorsko opredeljenost piščali. Ixga lukenj je lahko tudi povsem slučajna in luknje nesistematično postavljene. Drugič spet zunanji izgled piščaK ni pomemben in luknje na njej imajo lahko okrasno vlogo, četudi spremenijo višino osnovnega zvena votle cevi.'' Tonska višina ni nujno pomembna! Tako nas učijo civilizacije naravnih ljudstev. Pomemben je "neviden zven", ki prihaja iz piščali in je opredeljen kot "vsemočni duh" stvarstva ali prednika. Zvočuo lahko služi zgolj za proizvajanje enega samega tona, ki je ritmiziran še kako tonsko učinkovit. Če muzicirata dva aH celo več ljudi hkrati s podobrümi enotonskimi zvočiH, je nastaH zvok že dovolj bogat, da bi bilo uvajanje novih zvočnih 66 čim krajša je cev, tem višji toni se oglase. 67 Konično eksvertirane ali konično invertirane so vse naravne piščali, npr. živalski rog. Invertirane menzure omogočajo lažje prepihavanje v višjih oktavah in naj bi bUe poznane v Evropi šele od 17. stoletja. (Hermann Moeck 1969, str. 54.) 68 Glej Paul CoUaer 1974, Paul CoUaer 1979. 69 1940, str. 46. 70 Glej Paul CoUaer (1974), str. 184. 71 Najpreprostejši danes znani ljudski instrumenti imajo luknje postavljene na četrtini, polovici in na tričetrtini cevi, z njimi lahko vzbujamo osnovrü ton, oktavni ton in duodecimo). 72 1969, str. 51. 73 1940, str. 43. Mira Omerzel - Terlep 252 višin povsem odveč. Po C. Sachsu'* naj bi najzgodnejše piščali zvenele le z enim tonom, prebiralke pa naj bi bile uvedene mnogo kasneje. Naravna ljudstva uporabljajo pri muziciranju s tako preprostimi glasbili še tehnike barvanja zvoka z vokali (petje vokalov v cev), ki dodatno bogatijo dobljene tone. Vemo pa, da je največja moč transcendentalnega zvoka v njegovem konstantnem ponavljanju in ritnüziranju določene frekvence. Več pihalcev skupaj ustvari še bogatejši zvočni spekter frekvenc s piščalmi, ki zvenijo različno. Pomembno je zvočno bogastvo različnosti. Iskanje tonskih višin paleolitskih piščali je lahko tudi povsem odvečno in nepotrebno delo. Luknja v kosti nas lahko tudi zavede: morda je büa namenjena le za obešanje kosti (ritualnega predmeta?) okoli vratu. Vendar nas npr. piščaH iz Oceanije učijo, da so le-te vedno manjše od prstnih aH na legah izven vrste lukenj prebiraHc aH na obeh straneh ustnika (podolžne) piščaH. Luknje, ki imajo funkcijo ustnika, morajo imeti ostre robove, prstne luknje pa ne nujno. Luknje prebiraUce so lahko tudi povsem nepravilnih oblik''. Po raziskavah H. Moecka'* so prstne luknje lahko okrogle, izdolbljene navpično v steni piščaU (take so najpogostejše), okrogle z ostrganim, (take so predvsem kamenodobne, neolitske in iz obdobja starega Rima), nadalje okrogle mpošemo vdolbljene v steno piščaU (najpogostejše v Evropi in Aziji), ovalne in celo oglate (predvsem v Južni Ameriki, v Oceaniji in v Sredozemlju). Tudi ni nujno, da bi morale razdalje med luknjami ustrezati razmikom prstov na roki. Še zlasti, če ima piščal le dve prebiralki, saj bi piskavec lahko zatesnil vsako luknjo z enim prstom vsake roke. Oceanijci nas opozarjajo, da je mogoče prijeti prstni luknji tudi s palcem in mezincem - ali še kako drugače - in je torej razmak med luknjama lahko precej večji od razmaka med dvema prstoma. Ne moremo zagotovo vedeti, kakšne ideje je imel kamenodobni glasbenik. Menda je knel poleg močnih ustnic tudi krepke konice prstov^, kar pomeni, da je lahko brez problema zatisrül tudi širšo luknjo in da njegov medprstni razmik ni nujno enak našemu, na kar se številni raziskovalci ledenodobnih piščaU sklicujejo piščaU v prid. H. Moeck navaja^ primere piščaU iz Evrope, kjer še danes postavljajo luknje na cev v enaki razdalji zaradi omamentalnega namena, za doseganje tonskega iHza pa je potrebno uporabljati viUčne prijeme, polovična pokritja prebiralk, razHčne prebiralne tehnike, popravljanje intonacije z voskom in smolo. Niti neandertalec niti kromanjonec verjetno še nista uporabljala tako zahtevne tehnike izdelave in igre. Nadalje avtor tudi meni, da so npr. glasbeniki stare kitajske civüizacije in sumerske kulture iz tisočletij pred našim štetjem postavljaU luknje na piščal v lege in razdalje, ki so sledile kozmološkim razlogom. Ne pozabimo, da so verjetno že v aurignacienu poznaU preproste limine koledarje'' in kozmološke principe bi utegniU prenesti na piščaU tudi v nam neznanih simbolnih razdaljah in znamenjih. Tu seveda najglobje tavamo v nerazimaevanju in nepoznavanju življenja, filozofije in reUgioznih predstav prednikov. Ustnik (labiimi) aH ustnična luknja oziroma odprtina mora biti ustrezno obdelana. Rob ustnika mora biti dovolj oster, da je mogoče s pihanjem nanj ustvariti reziUii ton. 74 1940, str. 44, 75 Werner Meyer 1969, str. 36. 76 1969, str. 53. 77 Ivan Turk, Metka Culiberg, Janez Dirjec 1989, str. 30). 78 1969, str. 51. 79 Glej Viola T. Dobosi 1985. Pričetek slovenske, evropske in svetovne instrumentalne glasbene zgodovine 253 Različni nastavki piščali - "flavt": 1. Podolžna piščal s priostrenim robom (rezilnim robom) ali izrezom (a) 2. Prečna piščal z ustnično luknjo (a) 3. Flavta na režo z režo (a), obročem (b) in ustnico (c) 4. Žvegla z vetrovno režo (a), jedrom ali nosom (b) in ustnico (c) 5. Kljunasta flavta z razporkom (a) (op. režo v nosu), jedrom (b) in ustnico (c) ¦ Different flute embouchures: 1. Vertically pipe with sharpened (cutting) edge or cut-out (a) 2. Transverse pipe with mouth hole (a) 3. Ducted flute with flue (a), ring (b) and pipe's lip 4. Pipe (Pfeife) with wkidway (a), block or nose (b) and pipe's lip (c) 5. Recorder with cleft (a) (note: the flue is in the nose), block (b) and pipe's lip (c) Ustnik podolžnih piščali mora imeti gladek izrez ali oster (odrezan?) rezilni rob cevi. Tako ravno odrezane kosti, kjer je morda še mogoče razpoznati morebitne ustnične zareze oziroma izreze ovalnih oblik, lahko vidimo tudi na paleolitskih piščalih iz votKh labodjih kosti iz aurignacienskih in gravettienskih plasti najdišča Isturitz v francoskih Pirenejih. Žal so tudi že poškodovane in zalomljene. Zareze in izrezi bi utegnili biti prvotno ustnični nastavki piščali. Če bi slednje držalo, bi isturiške piščali lahko uvrstili med podolžne piščali z ustničnimi izrezi.*" Podobne izreze lahko opazimo tudi pri piščalih iz aurignacienskih plasti najdišča Geissenklösterle.*' Pogosto so videti ovalni izrezi le kot polovične luknje, in jih arheologi tako tudi označujejo. Po enciklopedičnem delu in temeljitih raziskovanjih svetovne glasbene instrumentalne dediščine - tudi prazgodovinske - je C. Sachs zaključiP^ da sodijo najstarejše piščali v tip piščali z jedrom in režo. V tem mnenju se mu pridružuje tudi H. Moeck*'. Jedro ali nos lahko leži v piščali visoko, srednje ali nizko. Piščali z ruzkim 80 Glej Dominique Buisson 1990; str. 424 / si. 2, str. 425 / si. 3 / št.4,6,7,8, str. 426 / si. 4 / št. 1,2,6,8, str.427/sl.5/št. 1,2. 81 Joachim Hahn, Susanne Munzel 1995, str. 9, si. 4. 82 1940. 83 1969, Str. 41. Mira Omerzel - Terlep \ nosom, kjer jedro leži nasproti luknje prebiralke, sodijo danes med izgubljene piščabie oblike, katerih tehnika igre nam je neznana in je ne znamo rekonstruirati. Med svojevrstne obKkovne izjeme sodijo piščali iz mandibul jamskih medvedov iz Potočke zijalke ter Mokriške jame (glej poglavje o akustiki piščali na slovenskih tleh). Ustnik se lahko nahaja na isti strani kot luknje prebiralke, kar je pri današnjih piščalih sicer običajno, ali pa tudi ne. Tako H. Moeck kot tudi C. Sachs" sta nrnenja, da ustnika okroglih oblik zagotovo ne najdemo na piščalih iz kosti, ker je tehnika igre nanje prezahtevna. Anne Ch. Brade je v doktorski disertaciji (Göttingen 1971 )*' sledila razvoju koščenih piščali od prazgodovine. Po objavljenih fotografijah je R. Meyland zaključil, da se na vse koščene piščali ne glede na starost instrumenta piha na proksimalnem delu kosti, čeprav je mogoče piskati tudi na distalnem delu. Po mnenju A. Ch. Brade prisotnost koščenih piščali ne pomeni nič drugega, kot da so koščena glasbila priče človekove skušnje pričujoče vse od kamene dobe dalje. V svojih raziskavah je tudi ugotovila, da se na piščali iz goleničnih kosti "piha" vedno s strani kolena navzdol in nikdar s strani stopala navzgor, ker tako smer pihanja odgovarja toku življenjske sile živega bitja (tudi pri golenični piščali mrtve živali), kar se povezuje s pojmom vdiha, ki tudi pri naravnih ljudstvih simbolizira življenje, in izdiha, ki simbolizira ne-življenje, to je smrt. S podobno filozofijo predstav se še dandanes srečujemo npr. pri azijskih ljudstvih. Če ta njena trditev drži, potem bi bilo lahko domnevno glasbilo iz Divjih bab I. le podolžna piščal, prečna, odprta ali krita ter skodelasta piščal z ustničnim izrezom aU ustnično luknjo na proksimalnem delu kosti, nasprotno torej od domnevno ohranjenega ustnika na našem glasbilu, in bi po tovrstni predstavi morda imela svojo vlogo v obredju mrtvih. A. Ch. Brade zaključuje, da vsaj od kamene dobe igranje na koščeno piščal predstavlja spiritualni akt in glasbo, ne le enostavnega signaliziranja. PiščaU (tudi koščene) so lahko torej z luknj ami (najpogosteje od 1 do 6, v paleolitiku od 1 do 5), brez njih ali tudi le z eno. H. Moeck meni, da so piščali z luknjami zagotovo med starejšimi glasbili** in sem lahko uvrstimo tudi aurignacienske in gravettienske piščali. Vendar se zastavlja novo vprašanje: gre za tip glasbil, iz katerih se izvablja harmonsko tonsko vrsto s tehniko prepihavanja, glasbüa pa imenujemo naravnotonske piščali (in flavte)'' in imajo le nekaj prstnih lukenj aU nobene, aU pa gre za piščali, ki jim pravimo osnovnotonske piščali*' in zvenijo v osnovnih tonih dolžine cevi in v dolžinah cevi do prebiraU:, ki pa se lahko oglašajo tudi v oktavni prestavitvi? Oba tipa se razlikujeta tudi po številu in legi lukenj prebiralk in palčnih lukenj. Moeck je prepričan*', da je v Evropi zagotovo že od kamene dobe poznan starejši tip, to je osnovnotonska piščal, ki 84 Hermann Moeck 1969, str. 46, navedbe po Curtu Sachsu. 85 Naslov disertacije se glasi "Die Kemspaltflöten von Haithabu m\d ihre musikalisch verwendten Formen in Mittel- und Nordeuropa". Navedba po RajTnondu Meylandu (1975, str. 21). 86 1969, sh. 49. 87 Die Obertonflöte. 88 Die Grundtonflöte. 89 1969, Str. 69/70. 254 Pričetek slovenske, evropske in svetovne instrumentalne glasbene zgodovine ima luknje prebiralke visoko'" ležeče v cevi. " Piščali iz kosti tipa naravne tonske vrste skoraj ni najti. Vmesru tip med naravnotonskimi in osnovnotonskimi tvorijo piščali z več luknjami ali eno samo na sredini cevi.'^ Koščene piščali z luknjo na sredi kosti so v paleolitiku pogoste. Piščali z možno luknjo na sredini kažejo fragmenti koščenih glasbil iz najdišča Isturitz.'' Piščali z luknjo na sredini so lahko odprte enostransko ali obojestransko. Osnovnotonske piščali imajo običajno več visoko ležečih lukenj'*, ki najpogosteje razdelijo dolžino cevi na dve tretjini ali na polovico. Če imajo pet prebiralk, z njimi lahko dobimo več ali manj kontinuirani tonski prehod do tonskega obsega, ki ga danes opredeljujemo s pojmom oktava, če je prebiralk več, pa seže tonski obseg tudi preko oktave. Pri šestih prebiralkah dobimo tonsko vrsto do duodecime in čez.'' Paleolitske in neolitske piščali imajo največ pet lukenj, kar pa tudi pomeni, da omogočajo že široke možnosti zvenskega izražanja. Vendar v paleolitiku piščali z več kot petimi luknjami ne poznamo. Vse piščali iz kosti so po sodbi H. Moecka osnovnotonskega tipa, še zlasti, če leže prstne luknje malo nižje v cevi.'* Piščali z več prebiralkami sledimo zagotovo vsaj od aurignaciena." Pri piščalih naravne tonske vrste brez lukenj prebiralk harmonične tone izvabljamo le s tehniko prepihavanja.'* Če pri igri uporabimo še tehiriko zapiranja spodnjega odprtega konca cevi, lahko dobimo dve različni naravni tonski vrsti in torej podvojeno število tonov. Poseben tip glasbil so piščali s palčno luknjo navadno na anteriomi strani piščali in so sicer redkost tudi med najzgodnejšimi novoveškimi glasbili. Najstarejši evropski ohranjeni primerki in opisi izpričujejo tovrstne (odprte) piščali iz kosti (ovce, koze) s tremi do petimi prebiralkami in eno palčno luknjo na zadnji strani glasbila." Med 90 Višje in nižje ležeče luknje opredeljujemo glede na zgornji in spodnji konec piščali. Zgornji konec je pri glavi glasbila, to je tam, kjer je ustnična odprtina. 91 Tip naravne tonske vrste naj bi bil mlajši in naj bi imel ružje ležeče prebiralke, ohranil pa se je v ljudskem izročUu do danes, celo v prazgodovinskih razHčicah pa v Skandinaviji. 92 Danes so najbolj priljubljene med ljudskimi glasbili vzhodne Evrope, Balkana in Azije. Med piščali naravne tonske vrste jih uvrščamo, če imajo zožan spodnji konični konec cevi, sicer pa med piščali osnovnotonskega tipa (glej Hermanu Moeck 1969, str. 50). 93 Dominique Buisson 1990, risba 3/št. 3,4,8 in risba 4/št. 2 in 9. 94 Glej Hermann Moeck 1969, str. 49. 95 Šest lukenj imajo npr. že rimske antične piščali, že omenjene iraške piščali ter kasnejše evropske novoveške. 96 1969, str. 49. V vzhodni Evropi in med slovanskimi etničnimi skupinami naj bi se razvila v podolžno piščal z razvito pihalno tehniko, v jugozahodni Evropi pa v enoročno piščal, sicer v Evropi splošno znano v kombinaciji z bobnom - tudi strunskim - šele od srednjega veka. 97 Nadaljnji razvoj naravnotonskih piščali predstavljajo piščah z nižjeležečimi luknjami prebiralkami, pri katerih se osnovni ton težko vzbuja, prepihavamo pa oktavo, kvinto, kvarto, morda tudi obe terd. Manjkajoče vmesne tone lahko dobimo s tremi luknjami. (Glej Hermann Moeck 1969, str. 50). Tovrstne piščah najdemo pri civilizacijah izpred našega štetja tudi v Evropi. 98 Po Hermannu Moecku so v rabi vsaj od neolitika (1969, str. 49), zagotovo pa se pojavijo v indoevropskem skupnem prosotoru. Dedič tega tipa je npr. norveška seljeflöte, ki jo je moč prepihavati do 16. harmoničnega tona, ter ljudske piščah na angleškem in v širšem slovanskem prostoru). 99 Glej Curt Sachs 1940, sti. 41. Zasledimo jih lahko v evropskih in izvenevropskih glasbenih kulturah od prazgodovinskih obdobij do danes. Mira Omerzel - Terlep koščenimi piščalmi iz votUh ptičjih kosti iz najdišča Isturitz™ z ovalno okroglimi luknjami in ravno odrezanimi konci kosti z zarezami naj bi se po Moeckovem mnenju^"^ ohranila tudi piščal z dvema prebiralkama iz obdobja magdaleniéna in eno visoko stoječo palčno luknjo^''^ ki naj bi bila tudi najstarejša piščal tega tipa. Svojstven tip koščenih piščali s palčno luknjo so tudi medvedje mandibule iz slovenskih najdišč. Piščali se razlikujejo tudi po legi palčne luknje, ki je lahko visoko, srednje ali nizko ležeča. Piščali iz Isturitza je H. Moeck prisodil visoko ležečo palčno luknjo.^"^ H. Moeck nas v že omenjeni študiji (1969, sti. 70) spomni na majhen francoski flageolet z dvema palčnima luknjama (tipa osnovnotonske piščali), katerega predhodnike vidijo muzikologi v srednjeveških koščenih flavtah, ki zagotovo kot človekova domisHca izhajajo iz staroveških in prazgodovinskih glasbil in jim še danes lahko najdemo paralele v ljudskem glasbenem inštrumentariju. Flageolete so imenovali v srednjem veku tudi petit tibies, ker so bili sprva izdelani iz živalskih tibij, to je golenic, ali ptičjih kosti.^°* S primerki (krite piščali z režo), ki imajo eno palčno luknjo in več prebiralk, se pričenja zgodovina današnje kljunaste flavte (blokflavte)™, ki naj bi se v Evropi (ponovno?) pojavila med 12. in 13. stoletjem. Tu je potrebno ponovno omeniti čeljustruce iz Potočke zijalke, ki naj bi po mojih zadnjih ugotovitvah sodile v tip piščali z naravno in nizko ležečo palčno luknjo (glej poglavje o čeljustnicah). V njih lahko vidimo najstarejše piščali s palčimni luknjami in najstarejše predhodnike podolžnih flavt.^* Verjetiio bo tieba v prihodnje še podrobneje raziskati iz dneva v dan bogatejše arheološke najdbe in morda tudi ponovno pretresti stare ugotovitve. Določene človekove zamisU in tehnične iznajdbe - tudi take, ki se nanašajo na glasbila - moremo iskati tudi v človekovi prazgodovinski oblikotvorni zavesti (zagotovo pa od mlajšega paleolitika dalje). Poleg tega, da so koščene piščali lahko naravno zaprte z epifizami, ne smemo pozabiti tudi na naraven material, kot so koža, glina, trs, lubje, ki bi utegnili služiti kot dodatek h kostnim izdelkom. "Les kot surovina je bil dokazano v rabi že od starejšega paleolitika dalje."^"' Nadalje bi fosilni človek lahko uporabil drevesno smolo, morda tudi čebelji vosek, s katerima bi lahko oblikoval natančno po svoji meri ustmk, kot to npr. še vedno delajo na paleoKtski stopnji kulture avstralski Aborigini ali še pred tisočletjem stari Peruanci^"', s čemer so popravljaU intonacijo piščali oziroma lukenj prebiralk in ustničnih odprtin. Ti naravni materiali se seveda niso mogli ohraniti skozi tisočletja in desettisočletja, podobno kot tudi ne toporišča in nasadila kamnitih paleolitskih orodij. Na tem mestu si lahko le zastavimo vprašanje: Je morda kamenodobni prednik pokril odprti konec (diafize) piščali s tanko kožo, da je spreminjala nastali zvok v vibriraj očo zvočno masko ali konec votle kosti zamazal z glino, smolo, voskom? Tovrsten poizkus na femurju z eno luknjo iz Mokriške jame se je zanimivo izkazal. Ko sem fragment zamazala najprej na eni strani in nato tudi na obeh, se je le-ta oglasil z jasnim in prodornim tonom, ki ga je bilo mogoče spremeniti v zavijajočega (glej poglavje o akustiki arheoloških najdb na slovenskih tleh). Mogoče pa je tako treba nadomestiti manjkajoči epifizi? Ne 100 Po tabeli Dominique Buisson 1990, str. 430. 1011969, str. 52. 102 Morda je imel avtor v mislih piščal, ki jo objavlja Dominique Buisson 1990 na str. 427 / risba 5. 103 Visokostoječa palčna luknja je v ljudski in umetni instrumentalni praksi danes najpogostejša, dve palčiu luknji - za oba palca - pozna le evropska glasbena praksa. Primer koščene piščali iz bronaste dobe (Corcelettes-Grandson, ki jo hrani Historisches Museum v Bemu) ima nizko ležečo palčno luknjo, znamenita koščena piščal iz Wartburga iz 12. stoletja pa npr. srednjeležečo luknjo. Pričetek slovenske, evropske in svetovne instrumentalne glasbene zgodovine smemo pozabiti na možnost, da utegnejo biti med najdbami tudi še ne povsem izdelana glasbila. Tudi take primerke najdemo med arheološkimi izkopaninami. Je morda paleolitski in neolitski človek odprti konec piščali zapiral in odpiral z roko ali kako drugače: si je morda napravil leseni čep za zapiranje? Morebitne lesene ali trsne piščali pa se seveda niso mogle ohraniti. O tehnikah pihanja lahko le ugibamo. Je na ustnične izreze piskal tako, da jih je delno pokril z močnimi ustnicami, ali je pihal le s kotičkom ust? Ali je zrak izpihaval z nosnicami? Je na piščal igral tako, da je vdihaval skozi nosiuce in polnil ustno votlino - rezervoar zraka ter tako omogočil konstanten pritisk zraka v cev in igro brez prekinitve, kot to npr. napravijo balkanski zurlaši, šurlaši, gajdaši ali azijski pihalci na svojih raznovrstnih piščalih? Je uporabljal prste za zapiranje lukenj v prstnem redu, kot ga razumemo danes, ali je polagal prste na luknje, kot je naneslo (kot npr. oceanijski in afriški godci) in si prstnemu redu prilagodu tudi luknje na kosti, aU pa je prstni red prilagodil - tudi slučajnim - luknjam na koščeni piščali? Zanimiv je tudi Meyerjev podatek, da so v Švici izdelovali koščene piščali tudi le iz koščenih diafiz. Epifize so izdelovalci odstranili.'* Je podobno napravil tudi fosilni človek in vse epifize le niso odgriznile zveri? Tudi naravna oblikovna danost trdne, dolge in precej ravne golenice je lahko narekovala izdelavo piščali. Živalska golenica je na obeh straneh zaprta z bolj ali manj trdnima epifizama in okoliško kostno sredico, ki tudi piščal zapirata z obeh stiani. Lahko pa se epifizo s koshio sredico na eni strani seveda odstrani in dobimo krito piščal. Po mnenju R. Meylana je prav z epifizo zaprta golenica vodila k oblikovanju predhodnic prečne flavte."" Do dandanes so se ohranili predvsem fragmenti ledenodobnih piščali, 104 v 19. stoletju jih modernizirajo z luknjičnimi poklopci in Böhmovo mehaniko. V francoskih orkestrih služijo do prve polovice 20. stoletja. 105 Die Blockflöte. 106 Muzikologi sicer menijo, da se je današnja kljunasta flavta razvila iz sorodnih ljudskih piščali sosednje Italije. Seveda je tako gledanje časovno precej kratkovidno. 107 Ivan Turk, tipkopis, str. 48. 108 Pa tudi novoveški ljudski glasbeniki različnih kultur Evrope, Amerike in Azije. 1091969, str. 34. 110 Raymond Meylan je poskusil rekonstruirati koščeno piščal s tremi prstnimi luknjami na eni strani in eno palčno luknjo na drugi stiani (verjetno iz bronaste dobe, ok. 8000 pred našim štetjem) iz Corcelettesa (pri Neuenburger See). Piščal je izdelana iz ovčje ali kozje golenice, obe diafizi sta odstianjeni. Napravil je natančno repliko iz enake kosti, ki je le malo manjša od današnje prečne flavte. (Glej Meylan 1975, str. 18-22 in foto 34.) Tri luknje na distahem (spodnjem) delu kosti in na drugi strani kot ustnična odprtina, ki leži na distakiem dorsahem delu tik za epifizo, je mogoče prijeti s prsti ene roke, kar je pogosto v rabi v evropskih in izvenevropskih glasbenih kulturah zlasti pri piščalih, ki so namenjene za ritualno igro. Enoročna igra (na piščal s trenü prebiralkami in ustručno odprtino omogoča eno prosto roko, s katero je mogoče poleg igranja početi še kaj drugega: tolči ah strgati po piščah in tolkalih ali izvajati druga rituakia opravila in gibe. Raymond Meylan si je pomagal z voskom in rekonstruiral glavo (epifizo) piščah ter napravil v epifizo okrogel zbiralnik zraka ter odstiarül kostno spongiozo. Tako je glava te piščah postala zelo podobna jelenovi falangi. V luknjo pri epifizi je bilo mogoče pihati tangencialno z vseh strani. Od načina pihanja je bUa odvisna višina osnovnega tona, vendar razlike niso bile večje od četrt tona. V epifizo je mogoče napraviti režo. Iz tako pripravljene kosti je izvabil štiri tone (v naši notaciji v trikrat črtani oktavi, to je v najvišji oktavi današnjih flavt: ds, dis3, e3, fis3, gis3). DobU je celo nekakšno zaporedje tonskih višin. Meylan je podobno piščal našel tudi v Musée RoHn v Autunu, ki datira v prvo stoletje pred našim štetjem in pripada keltski tiadiciji, pa v Museo Civico v Modeni, in je napravljena iz pasje golenice. Slednjo je prav tako poskušal rekonstruirati s čebeljim voskom. Tudi ta arheološka najdba mu je zazvenela. Mira Omerzel - Terlep Moeckova preglednica koščenih piščali (H. Moeck 1969) 1. Piščal iz prstnega člerJca severnega jelena (2.8 cm) / 2. Enotonska koščena piščal (rmksoneoUtik, 5 cm) / 3. Bezgova piščal iz Okniitza (2. stoletje pred našim štetjem, 12 cm) / 4. Fragment koščene piščali (aurignacien, Isturitz, 11 cm) / 5. Fragment (?) koščene piščali (neoUtik, 9 cm) / 6. Fragment koščene piščali iz Modene (bronasta doba) /7. Na obeh straneh zaprta piščal z dvema prebiralkama. Prijjihanju je potrebno položiti prst čez zarezo, da se ustvari razcep (miolitik, Pemau / Estonija) / 8. Švedska koščena piščal (vikinški čas, Staat. Hist. Museirm Stockholm, 14.4 cm) /9. Piščal iz živalskega rogu (miksoneoUtik, Poitiers) /10. Koščena piščal (neolitik, Nienburg) /11. Srednjeveška švedska koščena piščal (Nordiska Museet, Stockholm) /12. Lesena katalonska piščal (14 cm) /13. Katalonska piščal (18 cm) /14. Holandska koščena piščal (500-800 našega štetja, Friesch Museum, Leeuwarden) /15. Po Agricoli - Gemshom (rog) /16. Španski Pito (les, Metropolitan Museum New York, 28 cm) /17. Kastilijanski Pito (20 cm) /18. Kljunasta flavta (Letonija, 25 cm) /23. Koščena piščal s palčno luknjo (Corcelettes - Grandson, Neuberger See, bronasta doba, 14 cm, Histor. Museum Bern) /24. Koščena piščal s palčno luknjo (Wartburg bei Eisenach, 12. stoletje, Wartbirrg Museum, 9.4 cm) /26. Dve rimski koščeni piščali (Rheinland, Zentralmuseum Mainz) /30. Pastirska koščena piščal (19. stoletje. Musée d'Ethn. de la ville de Geneve, 11.6 cm) /31. Koščena piščal (White Castle, po letu 1250,19 cm) ¦ Moeck's table of bone flutes (H. Moeck 1969) 1. Flute made of a reindeer phalaruc (2.8 cm) / 2. One-note bone flute (Middle Neolithic, 5 cm) / 3. Flute from Olomouc (2""' century BC, 12 cm) / 4. Fragment of a bone flute (Aurignacian, Isturitz, 11 cm) / 5. Fragment (?) of a bone flute (NeoUthic, 9 cm) / 6. Fragment of a bone flute from Modena (Bronze Age) / 7. Flute, stopped at both ends, with two finger holes. In blowing the flute a finger has to be put across the cut in order to create a flue (Mesolithic, Pamu/Estonia) / 8. Swedish bone flute (Viking Age, Staat. Hist. Museum Stockhom, 14.4 cm) / 9. Flute made of animal horn (Middle Neolithic, Poitiers) /10. Bone flute (Neohthic, Nienburg) / 11. Medieval Swedish bone flute (Nordiska Museet, Stockholm) / 12. Wooden Catalonian flute (14 cm) / 13. Catalonian flute (18 cm) / 14. Dutch bone flute (500-800 AD, Friesch Museum, Leeuwarden) / 15. After Agricola - chamois horn / 16. Spanish pito (wood, MetropoUtan Museum, New York,28 cm) / 17. CastUian pito (20 cm) / 18. Recorder (Latvia, 25 cm) / 23. Bone flute with thumb-hole (Corcelettes-Grandson, Neuberger See, Bronze Age, 14 cm. Hist. Museum Bern) / 24. Bone flute with thumb-hole (Wartburg bei Eisenach, 12* century, Wartburg Museum, 9.4 cm) / 26. Two Roman bone flutes (Rheinland, Zentrahnuseum Mainz) / 30. Shepherd's bone flute (19* century. Musée d' Ethn. de la ville de Geneve, 11.6 cm) / 31. Bone flute (White Castle, after 1250,19 cm) Pričetek slovenske, evropske in svetovne instrumentalne glasbene zgodovine 259 Mira Omerzel - Terlep 260 ki imajo epifize odlomljene, obgrizene all kako drugače poškodovane. So te poškodbe lahko tudi človekovo delo? Med najstarejše tipe koščenih glasbil gotovo sodijo piščaU, na katere se piska | kot na ključ (odprte piščali), ali piščali v obliki resonančne posode, med katere sodijo i povsem zaprte piščali (skodelaste piščali) z luknjami in paleolitske in neolitske falange i iz prstnih členkov živali. Sledijo piščali z zarezami in izrezi (odprte piščali), nato krite f piščali (na enem koncu zaprte) z režo v jedru aH nosu, kamor sodijo tudi števikie | kostne piščali z režo v spongiozi epifize. Na fosilnih primerkih se tovrstne reže skorajda | r\e morejo ohraniti, saj spongioza sčasoma razpade. Tako zaprte kot odprte piščali | sodijo v tip podolžnih piščali in prečnih flavt. Sledijo prečne flavte z ustručno odprtino | na isti strani in v isti legi kot prebiralke. | Vse koščene piščali iz aurignaciena in prav tako vse koščene zgodovinske piščali do današnjih ljudskih naj bi po raziskavah H. Moecka pripadale tipu glasbil z jedrom in režo, kar naj bi potrjevali tudi prelomljeni fragmenti in naj bi büe piščali osnovnotonskega tipa. Tudi po mnenju C. Sachsa so najzgodnejše piščali z eno luknjo piščali z jedrom in režo. Enako tudi (morda enoročne) piščali z dvema do tremi luknjami. Ali najdbe na slovenskih tleh obe mnenji potrjujejo? V primeru glasbil iz medvedjih čeljustnic imamo opraviti z izjemnimi najdbami v evropskem in svetovnem merilu, saj podobne piščali do sedaj niso bile najdene nikjer drugje na svetu (tri izjeme le na Hrvaškem) in gre za svojstven tip glasbil. Slovenske najdbe si bomo ogledali v razdelku IV. IV. KOŠČENE PIŠČALI OD KAMENE DOBE DO SODOBNEGA LIUDSKEGA INŠTRUMENTARITA "Kost kot surovina je büa sicer poznana že v starejšem paleolitiku, vendar se je v moustérienu še vedno zelo redko uporabljala... Nedvoumni koščeni izdelki z luknjicami se pojavljajo šele v aurignacienu.""' H. Moeck meni, dapiščalne tipe iz starejših kultur najdemo v ljudskih tradicijah v povsem zgodovinskih in prazgodovinskih oblikah, pa tudi v različicah s kastiejšimi oblikovnimi spremembami in uvedbami.''^ Mednje sodijo tudi piščali iz kosti - živalskih pa tudi človeških, z luknjami ali brez njih - in jim lahko sledimo od paleolitika do danes, kjer so se tipološko ohranile v ljudskih instrumentarijih Evrope in Azije, ter se po videzu ne razlikujejo od najstarejših prazgodovinskih. Tudi primerjalne študije koščenih piščali iz Južne Amerike so pokazale, da so evropske kamenodobne piščali tamkajšnjim koščenim piščalim precej identične (piščalim iz kulture Majev in Aztekov in glasbenih kultur današnjih indijanskih etničnih skupin)."' Tudi raziskovalci oceanijskih kultur so prepričani, da se tamkajšnje sodobne koščene piščali ne razlikujejo od prazgodovinskih evropskih."* 111 Ivan Turk 1996, str. 49. 1121969, str. 42-43. 113 Južna in Srednja Amerika poznata predvsem podolžne piščali z ustničnimi izrezi in režanu; Samuel Marti 1970, str. 34. 114 Paul Collaer 1974, str. 184. Pričetek slovenske, evropske in svetovne instrumentalne glasbene zgodovine Piščal iz človeške golenice (zaprta z epifizo) (Ohio, 2. stoletje, Ohio State Musetmi, Columbus, Ohio) ¦ Flute made of a human shinbone (stopped with epiphysis) (Ohio, 2"* century, Ohio State Museimi, Colimibus, Ohio) 115 Glej serije MGB, HEVl in SIMP. | 1161955, Str. 136-137. j 261 Najdbe iz paleolitika in neolitika so (poleg prstnočlenskih žvižgavk) potrdile izdelavo glasbil tako iz medvedjih golenic (tibij) in stegnenic (femurjev) ter votlih ptičjih kosti (orla, laboda). Glasbila grške antike, rimskega cesarstva in srednjeve- ške najdbe vse tja do pričevanj ljudskih tradicij zadnjih stoletij potrjujejo piščali iz celih golenic ali diafiz ovce, koze, psa, orla in laboda (Evropa pred in po našem štetju do 20. stoletja), konja (slednjega le v starem 'SJmu),pelikana (stari Peru okoli leta 400 našega štetja, kultura Aztekov in Ma- jev), jelena (Peru), tapirja, jaguarja (Peru, začetek našega štetja) ter celo âoveka (Ohio, 2. stoletje našega štetja, Kalifornija, od 11.- 16. stoletja), nadalje iz kosti albatrosa (Oceanija / Maori, 20.stoletje), številne koščene piščali povečini iz ptičjih kosti in kosti lisice (od 12. stoletja dalje v Arizoni in od 4. stoletja v Coloradu), iz svinjskih kosti in kosti goveda, race, gosi, galeba (v Skandinaviji od vikinških časov, izpričano od 9. stoletja, do danes), v Bolgariji in Švici (še v tem stoletju) iz orlove ulne v Bolgariji in v Švici iz srninih fcost/."' Po navajanjih Z. Horusitzkega"'' so arheologi našU preluknjane kosti femurjev ali tibij jamskega medveda v jami Istallo- skö na Madžarskem (femur mladega jam- skega medveda s tremi luknjanü; zaradi podobnosti z najdbo v Divjih babah 1 in fragmentom kosti z luknjo iz Mokriške ja- me si jo bomo kasneje podrobneje ogle- dali), v najdišču Drachenhöhle pri Mix- nitzu (ulna jamskega medveda z več manjšimi luknjami; vprašljiva), v jami Bukovac pri Lokvah v Gorskem Kotarju (več primerkov), v najdišču Liegelloch (dva delčka z luknjo na sredini), Salzofen- höhle (fragment z luknjo na sredini) in v Potočki zijalki (glej poglavje o akustiki koščenih piščali na slovenskih tleh.) Dodati Mira Omerzel - Terlep 262 Isturiške piščali - vidni so možni ustrücrü izrezi ali zareze (D. Buisson 1990) ¦ Isturitz flutes - the visible cut-outs or cuts are presumed to be mouth holes (D. Buisson 1990) Pričetek slovenske, evropske in svetovne instrumentalne glasbene zgodovine Piščali iz votlih ptičjih uln iz najdišča Geissenklösterle (J. Hahn in S. Munzel 1995) ¦ Flutes made of hollow bird ulnae from the Geissenklösterle site (J. Hahn and S. Munzel 1995) je treba še femur z luknjo iz Mokriške jame in femur iz Divjih bab I. Številne preluknjane votle ptičje kosti so našli v že omenjenem najdišču Isturitz v Franciji (14 gravettienskih kosti z lijasto okroglo-ovakiimi luknjami od 1 - 4 po številu in na ravno odrezanem koncu cevi z ustničnim izrezom; po Z. Horusitzkymu"' naj bi bile celo vidne obdelave zareze - ustnika"*) in v najdišču Geissenklösterle v Nemčiji"', kjer so našli domnevno dva kostna aurignacienska fragmenta (iz labodjega radiusa) z jedrom, enega s tremi luknjami ovalne oblike, na katerem so še vidni ostanki rdeče-rjavega obarvanja, drugega morda z eno luknjo; oba morda pripadata eni sami piščali z ravno odrezanima koncema, kjer je na enem ravnem koncu vidna trikotna zareza, ki bi bUa lahko del prvotnega ustručnega izreza. Za te piščali je veljalo, da so najstarejše piščali v Nemčiji in Evropi. Jasno je vidna obdelava lijasto ovalnih lukenj s sileksi. Med dvema luknjama na sprednji dorsaM strani sta dobro vidni skupini s tremi zarezami, dolgimi 3 do 4 mm. Mislim, da gre lahko le za eno (morda enoročno) piščal s tremi luknjami in eno palčno, ki ima na ravnem koncu ustnični izrez in torej sodi med podolžne piščali. Posebnost so zareze na njej, ki bi utegnile služiti tudi za drgnjenje ali strganje po piščali, torej za uporabo dodatnih zvočnih efektov. Uglajenost zazrez potrjuje rabo (drgnjenje), tri luknje oz. enoročna igra pa to dodatno možnost.'^" Tudi naštetim kostem večinoma manjka epifiza. 1171955, str. 137. 118 Po navedbah Z. Horusitzkyga Seewald in Passemard priznavata le tri primerke kot piščali, Saint- Perrier pa dvanajst. 119 Joachim Hahn, Susanne Munzel 1995. 120 Avtorja navajata tudi podobno nmenje J. Boessnecka in A. von den Diescha, str. 9. 263 Mira Omerzel - Terlep ; I. Turk navaja'^^ še aurignacienske piščali iz ptičjih kosti iz najdišča Abri Blanchard v Franciji (s štirimi luknjami na sprednji in dvema na zadnji strani - po mojem verjetno palčnima), piščal iz diafize neznane živali s petinü luknjami iz najdišča Ilsenhöhle v Nemčiji iz srednjega aU mlajšega paleolitika, piščal iz najdišča Pas du Miroir v Franciji (iz dolge cevaste kosti s štirimi Lzvrtanimi luknjami spredaj in dvema zadaj - op. palčnima - ter ravno odrezarüma koncema), ki naj bi sodila med najlepše magdalénienske piščali, kot citira Ivan Turk. Na proksimalnem ali distalnem delu naj bi bü viden ustnični izrez, ki "izhaja iz prevrtane večje luknje, nato razširjene do roba kosti". Tu je torej ustnična zareza precej očitne izdelave. Iz najdišča Goyet v Belgiji naj bi bila domnevna piščal iz dolge cevaste kosti iz mlajšega paleolitika z odžaganima epifizama (in dvema luknjama: eno na enem koncu in drugo na sredini kosti - verjetno eno prebiralko na sredini kosti in ustnično odprtino ob robu cevi). Nadalje arheolog citira piščal iz Molodove v Ukrajini iz časa magdaléniena in je izdelana iz rogovja severnega jelena ali losa (s štirimi luknjami na eiü strani in dvema - op. palčnima? - na drugi), ter piščal iz Pekarne na Češkem (Moravskem), kjer so izkopali ptičjo kost verjetno iz obdobja magdaléniena (z eno luknjo). Najstarejšemu koščenemu fragmentu cevaste kosti iz najdišča Haua Fteah v Libiji arheologi pripisujejo starost 60.000 do 40.000 let (srednji paleolitik). To naj bi bila tudi edina srednjepaleolitska najdba poleg domnevne piščaH iz Divjih Bab I, piščaH iz medvedje čeljustnice iz Betalovega spodmola ter naravnih piščaH iz medvedjih mandibul. Fragment libijske piščaH ima ohranjeno eno samo luknjo lijaste oblike in vidna je sled druge (op. morda ustnične), ki jo lahko razpoznamo tudi kot ovabio zarezo. Izredno delo so Moeckove preglednice^^, v katere je tipološko in kronološko uvrstil evropske in tudi izvenevropske arheološke najdbe od paleolitika, mezolitika, neolitika, bronaste dobe, starega, srednjega in novega veka do ljudskih sodobnih glasbil 19. in 20. stoletja. Vredne so ogleda in premisleka. Razvrstil je tudi isturiške piščaH, čeljustnico s tremi prebiralkami iz Potočke zijalke, za katero dvomi, da bi bila piščaP^^ in piščal iz medvedjega femurja iz jame IstâUôskô. Eno isturiško piščal je uvrstil med piščaU osnovnotonskega tipa z jedrom in (zatično) režo brez palčne luknje in dvema prebiralkama, z ustnikom na isti strani kot prebiralki, naslednice isturiških koščenih piščaH kastilijanski pito pa med krite piščaH s štirimi luknjami, kamor je prištel tudi sodobno otroško koščeno piščal criaturo; eno isturiško najdbo je uvrstil med osnovnotonske zaprte piščaU z jedrom in režo, dvema luknjama prebiralkama in visokoležečo palčno luknjo ter ustnikom na dorsalni strani piščali. Domnevno piščal iz jame IstâUôskô je prav tako uvrstil med osnovnotonske piščali z dvema prebiralkama in eno palčno luknjo ter ustnikom na dorzabü strani diafize. V preglednicah lahko sledimo tudi razvoju koščenih piščaU skozi tisočletja do današnjih ljudskih. O tej kontinuiteti od prazgodovine do danes se je razpisal tudi W. Meyer (1969). Koščene piščaH najdemo v antiki in starem Rimu, v srednjem veku, v obliki enoročne koščene piščaU s tremi luknjami med IjudskUni razHčicami katalonske in kastilske tradicije, najdemo jih med ljudskimi glasbiU danskega, švedskega in norveškega 1211962, str. 54-57. 1221969, str. 57-68. 123 Nekateri arheologi so domnevnim piščalim iz mandibul jamskega medveda oporekali, češ da gre za patološko nastale luknje (npr. J. Hahn in S. Munzel 1955,0. Seewald 1935, Z. Horusitzky 1955, H. Moeck 1969) in tako mandibule z luknjami kot dvomljive piščali citirajo tudi enciklopedije. Dvom je tudi raztunljiv, saj do danes ni bilo napravljenih nobenih obsežnejših praktičiuh preizkusov z objavami rezultatov. Pričetek slovenske, evropske in svetovne instrumentalne glasbene zgodovine Bmivke iz kosti (C. Lund 1985) ¦ Bone buzzer (bull-roarer) (C. Lund 1985) Norveške koščene piščali z jedri in režami (R. Sevag 1985): Koščene piščali s prosto gibljivimi jedri: Levo: Iz ptičjih kosti (perutnih uln race, gosi, galeba) za lov na vidre (60-79 mm, Norsk Skobrukmuseum, Elverum, Norsk Folkmuseum Oslo) Desno: Koščene piščah za lov na vidre iz perutnih uln race ki galeba (76-79 mm, cev 5x3 mm, Norsk Folkmuseum Oslo) ¦ Norwegian bone flutes with blocks and ducts (R. Sevag 1985):Bone flutes with freely moving blocks: Left: flutes made of bird bones (feather ulnae of a duck, goose and seagull) for htmting otters (60-79 cm, Norsk Skobrukmuseum, Elverum, Norsk Folskmusuem Oslo) Right: bone flutes for hunting otters, made of feather ulnae of a duck and seagull (76-79 cm, tube 5x3 mm, Norsk Folksmusuem Oslo) izročila. O tradiciji koščenih piščali v Skandinaviji, ki seže v kameno dobo, piše etnomuzikologinja Cajsa Limd (1974,1985), ki poroča o vikinškem izročilu (9. stoletje) bmivk iz svinjskih kosti (členkov) ter piščali iz cevastih kosti z maloštevibiimi luknjami. R. Sevag (1969) potrjuje skandinavske najdbe s števiLnimi primerki iz Norveške, kjer raziskovalci odkrivajo v srednjeveških grobovih iz 12. in 13. stoletja zanimive primerke iz kosti goveda, ovce, koze in zajca (predvsem tipa koščene piščali z jedrom in režo , nekaj luknjami prebiralkami - od dve do šest - ter visokoležečimi palčnimi luknjami in z ustničnimi zarezami), med ljudskimi pa številne koščene piščali iz ptičjih uln, votHh Mira Omerzel - Terlep Švicarske ljudske koščene žvižgavke, bmivke in piščali: 1-4 koščene "flavte"/piščali, 7-9 koščene žvižgavke, 11-12 koščene bmivke, 14 lesena bmivka (W. Meyer 1969) ¦ Swiss folk bone whistles, buzzers (bull-roarer) and flutes: 1-4 bone "flutes"/whistles, 7-9 bone whistles, 11-12 bone buzzer, 14 wooden buzzer (W. Meyer 1969) kosti race, gosi, galeba, med katerimi je morda še posebej zanimiva piščal za vabljenje vider iz ptičjih kosti, ki je kot lovski pripomoček služila na Norveškem vse do leta 1930 (tip preproste in na enem koncu odprte koščene cevi z jedrom in režo, brez prebiralk), ki so jo uporabljali tako, da so odprti konec mašili z roko oziroma s prstom. O podobni najdbi iz Ohrida poroča tudi K. Galin.'^* Tudi W. Meyer (1969) poroča o koščenih piščalih iz živalskih kosti v Švici, kjer naj bi bile zelo pogoste, vendar manj kot v vikinških naselbinah severne Evrope. Švicarji poznajo koščene piščali iz ptičjih uln (le z eno luknjo ostrih robov). Tudi tu sta npr. najdena zanimiva primerka s poševno izrezljano odprtino na proksimalni epifizi iz grobišč od 11. do 15. stoletja. Avtor meni, da so jih uporabljali na srednjeveških gradovih za 124 1987, str. 137. j Pričetek slovenske, evropske in svetovne instrumentalne glasbene zgodovine Piščal iz orlove peruti, Bolgarija, 20. stoletje (V. Atanassov 1977) ¦ Flute made of an eagle's feather, Bulgaria, 20* century (V. Atanassov 1977) lovske namene. Torej po tisočletjih še vedno v službi lova? Švicarji so izdelovali tudi piščali iz diafiz golenic ovce ali koze, psa ali svinje z ustnično luknjo na proksimalnem delu epifize. Prebiralke na piščalih so tudi povsem nepravibiih obUk.^^ Uporaba piščali iz živalskih cevastih kosti je bila pri lovskih ritualih znana tudi še v preteklih stoletjih in v sedanjosti še zlasti v severnih in polarnih predelih Evrazije in Amerike, v deželah, kjer so klimatske razmere bližje ledenodobnim življenjskim pogojem, kjer je v preteklosti živel jamski medved, v sodobnosti pa polarni medved in grizH. Tu so od najstarejših človeških kulturnih obdobij doma tudi brnivke iz prstnih členkov (predvsem severnih jelenov). H. Moeck je v omenjene razpredelnice razvrstil tudi koščene pastirske piščali 19. stoletja sevemošpanskega in južnofrancoskega področja, ki jim lahko razvojno sledimo v neohtik in paleoUtik, nadalje koščene piščali iz Moravske (iz svinjskih kosti, z dvema prebiralkama in visokoležečo palčno luknjo) ter francoske koščene flageolete (male tibije). V Bolgariji se je vse do konca 19. stoletja ohranil pastirski instnm:\ent (zafara) iz orlove dolge votle ukie tipa podolžne piščali z zatično režo ter ustnično zarezo, s palčno luknjo ali brez. O glasbilu nas obvešča Virgihi Atanasov (1977). In enak tip glasbila v 20. stoletju pastirji izdelujejo iz lesa, ker je orel tam že skoraj Lzimirl. V začetku 20. stoletja so na koščene piščaU brez prebiraUc tipa enoročnih piščaU z zatično režo na zaprtem delu kosti (jednoroučka) in na koščeni piščaU z dvema do h-emi prebiralkami ter dvema majhnima luknjama za vrv in obešanje okoU vratu igraU na Moravskem. Koščene piščaU iz svinjske golenice z eno luknjo na sredini in koščene brnivke iz svinjskih členkov so poznaU do druge polovice našega stoletja kot otioško zvočno igračo aU kot glasbilo podokničarjev v Švici in na Madžarskem.'^* Več ali manj sosledna 125 Werner Meyer celo lavaja srednjeveški godčevski sestav koščene piščali in drumlice ter duo koščene piščali in bobna. 126 Glej Ludvik Kunz 1974, Bâlint Sârosi 1967, Brigitte Bachmann - Geiser 1981. 267 Mira Omerzel - Terlep 268 Valaška (slovaška) enoročna koščena piščal "jednoroučka" (z jedrom in režo) ter dvema prebiralkama. Na spodnjem koncu sta vidni "slepi luknjici" za vrv in obešanje (120-170 mm); jednoroučka se igra (pokriva prebiralki) z desno roko, s sredincem leve roke pa se odpira in zapira spodnji konec piščali. (L. Kimz 1974, HEVI, 1/2; B. Bachmann-Geiser 1981, HEVI, 1/4) ¦ VValachian (Slovakian) one-hand bone flute "jednoručka" (with block and duct) and two finger holes. At the flute's foot two "blind holes" can be discerned, for the string and for suspension (120-170 nun); the "jednoručka" is played (that is: the tone holes are closed and opened) with the right hand while the middle finger of the left hand opens and closes the flute's foot (L. Kunz 1974, HEVI, 1/2; B. Bachmarm-Geiser 1981, HEVI, 1/4) kontinuiteta pojavljanja kulturnega elementa od prazgodovine do danes v svetovni kulturni dediščini od arheoloških najdb do etnoloških in antropoloških pričevanj je seveda mnogopovedna. Prav zato bi morda človekovo iznajdbo koščenih piščali, pa tudi koščenih strgal in bmivk, lahko uvrstili med arhetipe človekovih ustvarjalnih zamisli, ki presegajo časovno prostorske omejitve, nanašajoče se predvsem na stopnjo človekove zavesti, ki znotraj občečloveškega (tipologije) pogojujejo tudi imikatne netmiformirane in neponovljive različice posameznih glasbil, tehnike izdelave, verjetno pa tudi uglasitve, rabe tonske produkcije in zvočne igre. Tudi pri ustvarjanju glasbil od prazgodovinskih začetkov do danes se je človek verjetno enako srečeval s splošnim in individualnim. Različnost piščali in flavt je mogoče prisoditi tudi osebnemu ustvarjalnemu čutu posameznikov. Zavedati se moramo tudi, da so človekovi predniki tako oddaljenega časa in kultur, kot so paleolitske, lahko uporabljali kosti z luknjami tudi na povsem svojstven način, nam nedoumljiv in nerazumljiv, in da imamo pri domnevnih piščalih iz kosti lahko opraviti tudi z izgubljenimi tehrükami pripravljanja glasbila in zvočne igre. In zastavlja se še vprašanje: So služile kosti z luknjami le za plašenje zveri ali morda le za preprosto signaliziranje: ali pa so zadovoljevale tudi poh-ebe, ki bi jih danes označili za glasbene, čeprav tudi enotonske ali le brneče? Medvedje mandibule s tremi luknjami so zagotovo mogle ustrezati zahtevnejši zvočni igri. Po mnenju nekaterih arheologov'^' je v obdobju mlajšega paleolitika glasba že utegnila biti sestavina človekove kulture in celo njen bistven del. Kako pa je z domnevnimi piščahni iz srednjega paleolitika, bodo pokazale nadaljnje študije in morda nove arheološke najdbe. Po vsem povedanem sodeč piščali iz kosti v človekovih kulturah niso izjemne. Praksa 20. stoletja ne brez tradicije, zamisel o piščali iz kosti pa ni nič novega. Pričevanj o sodobnih koščenih piščalih iz današnjega etničnega ozemlja sicer nima- mo, kar pa tudi lahko pomeni, da smo jih utegriili v povojnem času etnomuzikoloških raziskovanj prezreti ali celo raziskati prepozno, in so tako ostale izven našega zavednega 127 Glej Ivan Turk, tipkopis, str. 53. ) Pričetek slovenske, evropske in svetovne instrumentalne glasbene zgodovine spoznanja in vedenja, podobno kot se je to zgodilo npr. z alpskim rogom, lajno, drumljico in z vrsto preprostejših zvočil. Piščali iz kosti se v prvi polovici 20. stoletja povsod po Evropi umaknejo zahtev- nejšim in tehnično bolj izpopolnjenim glasbilom. Iz glasbene prakse so po poročilih sodeč pričele izginjati tako v Evropi kot tudi v Severni in Južni Ameriki konec prejšnjega stoletja. Oddaljena priča o njih na Slovenskem je le zapis ljudske pesmi o goslih iz kostf^', ki posredno izpričuje glasbilo iz kosti. Ko človeški spomin na nek kulturni element zbledi - npr. na koščeno piščal - nastajajo pri ustnem prenosu izročila številna poenostavljanja, pačenja in napake. Omemba gosli iz kosti bi se utegnila prvotno nanašati tako na koščeno glasbilo tipa strgal (gosli?), lahko tudi bmivk pa tudi piščali. V slovenskem jeziku beseda gosli označuje posplošeno tudi glasbilo, beseda gosti pa muziciranje. Gosli v današnjem smislu sicer zagotovo ni moč izdelati iz kosti. Poglavja o koščenih piščalih v novem veku še čakajo novih raziskovanj. Na slovenskih tleh pa je izkopanih dovolj zanimivih arheoloških najdb, ki si zaslužijo natančen pretres in ovrednotenje. V. AKUSTIKA KOŠČENIH PIŠČALI NA SLOVENSKIH TLEH A - MLAJŠI PALEOLITIK (KULTURA KROMANJONCA) MEDVEDJE ČELJUSTNICE IN CEVASTE KOSTI Z LUKNJAMI Piščali iz fosilnih medvedjih čeljustnic so slovenska posebnost. Tri primerke najdemo le še na Hrvaškem. Medvedova čeljustnica je naravno glasbilo! Votel mandibularni kanal je naravna cev zvočila, na koncu malo zožena; foramen mandibulae (čeljustnična odprtina) je naravni ustnik (ustnični izrez) z ostro zglajenima robovoma v obliki črke V. Vsaka mandibula, ki ima odbit rogelj, je lahko glasbilo (podolžna piščal), z rogljem pa trobilo. Je morda lakota prisilila lovca alpskih postaj, da je iz kosti poskušal srkati hranljivi mozeg?'^' Si je izsrkavanje mozga olajšal tudi s tem, da je medvedovi čeljustnici odbil rogelj (ramus mandibulae)? Manjkajoči rogelj je piščali v prid: jamski človek je tako lahko prišel do vsebine kanala in foramna mandibulae (ustničnega roba). Je ledenodobni človek ponesel k ustom tudi medvedjo mrhovino?"" Če je srkal vsebino čeljustničnega 128 SLP-1, str. 208. 129 Anton Hafner iz Stražišča pri Kranju (živalski preparator) meni, da je prav vmandibulamem kanalu -torej v cevi morebitne piščali - izredno masten mozeg, ki bi ga bilo (današnjemu človeku!) zelo težko posrkati. Če ga je hotel človek posesati, je moral vzeti vsaj nekaj let stare, vsaj delno presušene čeljustnice ali pa jih je moral zdrobiti. Vendar trije avtorji (Ivan Turk, Metka Culiberg, Janez Dirjec) knjižice Paleolitsko najdišče Divje babe (1989, str. 31) menijo, da je bilo na primer v dolgih mozgovih kosteh veliko hranljivega mozga, ki so ga izkoriščali za prehrano in druge namene vsi paleolitski lovci vseh časov; Rajko Pavlovec (1990, str. 31-36) pa meni, da so marsikje našli ožgane ali razbite medvedove kosti "prav na tistih deUh, kjer je človek lahko prišel do mozga ali možganov..." 13" Mitja Brodar in drugi menijo, da so medvedje v jamo odhajaH poginjat. Ledenodobni slabi življenjski pogoji so pri medvedih povzročili različne bolezrü, ki so v spletu okoliščin in zimanjih sprememb končno vodile do izumrtja te vrste pred približno 20.000 leti. Verjetno pa zaradi bolezenskih procesov niso umirali samo stari, > Mira Omerzel - Terlep 270 (mandibulamega) kanala (foramen mandibulae) in cev tako izpraznil, vsrkaval iz njega in vanj izdihaval zrak ali pihal na rob vstopne čeljustnične odprtine kanala, mu je čeljustnica oziroma votel kanal zazvenel, ko je zračni steber, ki se je pri pihanju ujel v kanal, strgal ob robove lukenj in stene kanala. Višino tona je določala velikost čeljustnice in velikost in oblika mandibulamega kanala. Še več. Iz mandibulamega kanala vodi ozek kanal za živčna vlakna na spodnji distalni konec labialne strani čeljustnice in se konča v nekaj milimetrski luknji ovalne oblike (foramen mentale ali bradne odprtine) v kostni kompakti pod diastemo(medzobno vrzeljo med kaninom in premolarjem), ki je naravna nizkoležeča palčna luknja. Enako kot je paleolitski "krojač" potegnil nitko skozi naravno votlo kost, ki jo je priostril in z njo prebodel kožuh, je jamskega človeka vodila naravna oblikovna danost votle kosti do piščali. "Poskusili smo šivat. Je šlo!" je o poizkusu paleolitske šivanke pripovedoval Srečko Brodar."' Tudi zvočnost teh glasbil je bilo potrebno preizkusiti. V letih 1984-1986 sva se s soprogom, strojnim inženirjem in flavtistom ter prav tako praktičnim poznavalcem ljudskih glasbil Matijo Terlepom, lotila tudi zvočnega preizkušanja ohranjenih fosilnih primerkov, ki bi ustrezali zvočuom. Žal je večina fosilnih preluknjanih kosti, ki bi utegnile biti zvočila, preveč izsušenih in poškodovanih. Čeljustnice so na eni strarü odlomljene - tako tiste iz Potočke zijalke in Mokriške jame - ali celo na obeh straneh - čeljustnice iz Mokriške jame in Betalovega spodmola"' - s čemer se seveda spremeni osnovna konstmkcija morebitnih piščali, oziroma se deformira cev zvočila, ki je pomembna za nastanek zvoka. Nekatere čeljustnice imajo strto steno med vhodno živčno odprtino in sledečo luknjo v steni mandibulamega kanala, s čemer je lahko ustnični izrez morebitne piščali tudi poškodovan (glej predhodna poglavja o luknjah na kosteh jamskih medvedov oziroma ledenodobnih piščali). Stena se je lahko Stria zaradi naravnih procesov. Morda jo je stri tudi človek sam, če je hotel razširiti vstopno odprtino v kanal oz. ustnični izrez piščali. Med tovrstiiimi je najzanimivejša čeljustnica iz Mokriške jame z inventarizacijo Arheološkega Inštituta ZRC SAZU in številko M 57663.'^ Zaradi zvočnih preizkusov na njej in zapiskov o njej pred objavo razprave Mitje Brodarja (1985) jo nadalje citiram tudi pod to številko. Slede čeljustruce iz Potočke zijalke."' Cevaste kosti z luknjami so odlomljene, razpokane ali na konceh obgrizene, tako da so iz nekdaj z epifizo morda zaprtih piščali nastale na obeh straneh odprte temveč tudi mladi medvedi. Jamski človek bi utegnil uporabiti čeljustnice naravno umrlih (ah ulovljeruh) živaU, ki so se nabrale v jami, in se lotil tudi deloma izsušenih kosti. Preveč izsušene kosti niso ustrezne za glasbilo, ker bi zrak uhajal skozi drobne razpoke in kost ne bi zazvenela. Morda pa so ledenodobne človekove postojanke delovale deloma tudi kot neke vrste hladilniki? Po mnenju A. Hafnerja bi sicer morale že pri današnjih nmogo toplejših klimatskih razmerah medvedje kosti ležati vsaj leto dni, da bi se razmastiU njeni kanah ali bi jih očistili mikroorganizmi, ki bi se jih lotih. Preparator Hafner mi je podaril nekaj svežih medvedovih kosti, ki sem jih imela pet let na okenski polici, nato pa še v zemlji, vendar se še vedno niso razmastile. Očitno je za to potrebnih več let. 131 Peter Likar, 1979. 132 Objavljene v Srečko in Mitja Brodar 1983, str. 156, levo spodaj. 133 Mitja Brodar 1985, tabela 6/2,3,4,5. 134 Čeljustnica je citirana tudi v razpravi Brodar Mitje 1985, tabela 6/1. 135 Srečko in Mitja Brodar 1983, str. 156; zagotovo zgornja. Pričetek slovenske, evropske in svetovne instrumentalne glasbene zgodovine 273 cevi oziroma piščali ali so ostali le fragmenti. Tako transformirane kosti - primeri iz Mokriške jame'^ - zopet onemogočijo tonsko preverjanje prvotnih piščali. Seveda obstaja tudi možnost, da jih je človek prelomil sam. Če pa so se tovrstne cevi utegnile oglašati kot prečne piščali, je bila manjkajoča epifiza lahko tudi namerno odbita. Vendar v paleolitiku prečnih piščali (flavt) najverjetneje še ni bilo. Preizkus je na večini fosilnih primerkov onemogočen tudi zaradi številnih razpok, pri čeljustnicah pa tudi zaradi razpok od mandibulamega kanala do lukenj izpadUh zob,"' ki so nekdaj tesnili velike zobne alveole, da ni ob poškodbah kompakte, ki bi segle do mandibulamega kanala, uhajala sapa, pa zaradi poškodovanih lukenj, predvsem ustničnih, ki so izgubile ostre robove, nujne za nastanek rezilnega tona. Tako so v ožjem izboru morebitnih glasbil oziroma zvočil, ki jih je bilo mogoče kljub manjšim poškodbam vsaj delno tonsko preizkusiti, ostale le naslednje fosilne kosti: cevasta kost iz Mokriške jame, femur iz Mokriške jame, čeljustnica iz Mokriške jame M 5766"* ter čeljustnice iz Potočke zijalke"'. Še zlasti je zardmiva čeljustnica s tremi oz. štirimi luknjami - če upoštevamo odprtino med vhodno luknjo in sledečo nad mandibulamim kanalom -, iz katere je pred dmgo svetovno vojno uspelo izvabiti nekaj tonov B. Gorczynskemu iz Breslava, kar je žal le omerul Srečko Brodar v razpravi o jugoslovanskem paleolitiku.'^ G. Gorczynsky, sicer direktor konzervatorija, naj bi ob prisotnosti prof. L. Zotza in Srečka Brodarja izvabil iz piščali "tri različne, dobro ubrane (uglašene?) tone". To je vse, kar zvemo o tem preizkusu in žal iz omembe ne zvemo, na kakšen način naj bi se reproduciral zvok iz čeljustnice. Najin prvi preizkus na znameniti desni mandibuli s tremi luknjami povsem okrogUh oblik iz Potočke zijalke je bü izveden leta 1986.'*' Kost bi utegnila imeti tudi štiri luknje, vendar se zdi, da je med njo in vstopno odprtino v živčni kanal (foramen mandibulae) stena strta. Tako je nastala povečana odprtina, precej večja od lukenj prebiralk (glej mere), in s tem je ustručna odprtina precej razširjena oziroma poškodovana. Obstaja pa tudi možnost, da je zarezo ovalno povečal človek sam. Je morda tako razširil ustnični izrez piščali? Če je bila kost piščal, je morda slednje sicer manj verjetno vsaj iz dandanašnjega zornega kota razumevanja, kar pa seveda lü nujno pravilno. Morda pa bi utegnil tako razširjen ustnik bolje služiti oblikam ustnic, potrebam kromanjonca in njegovih prednikov.'*^ S trobilno tehniko se je piščal oglasila, vendar je bila raba lukenj nemogoča oziroma 136 Mitja Brodar 1985, tabela 5/6,7,8,9,1,2. 137 Pri piščalih in trobilih manjše luknje premera do 1 mm ne vplivajo na zvok (kvaliteto zvoka in zvočno višino), pač pa vsaka najmanjša razpoka v cevi glasbila. Če pa so paleolitski lovci pekli medvedove lobanje (čeljustruce), so zobne ovojiüce (po mnenju preparatorja Hafnerja) pričele delovati kot lepilo, zobje niso mogli izpasti in morebitne luknje okoli njih so dobro zatesiüle: razpok torej tako ni bilo. Glej tudi opombo 1. V Divjih babah I so našU na primer ožgane medvedje šape (Turk, Culiberg, Dirjec, 1989, str. 32). 138 Mitja Brodar 1985, tab. 5/8 in tab. 6/1 oz. M 5766. 139 Srečko in Mitja Brodar 1983, str. 156. 1« Srečko Brodar 1938, str. 153, opomba 27. 1« 9.7.1986. I'lZ Trobila zahtevajo karakteristično obdelavo materiala: nežne ustnice terjajo širok, zaokrožen ustnik, debele ustnice pa ožji in ostrejši. Od oblike ustnika je odvisna barvitost zvoka (glej tudi Miroslav Adlešič 1964, str. 501-503). Paleolitski človek naj bi imel močne ustnice, ker naj bi jih pogosto uporabljal pri vsakdanjih opravilih, kar dokazujejo po mnenju arheologa dr. Ivana Turka tudi številne odrgnine na zobeh paleolitskega prednika. S širokimi ustrücami je mogoče prekriti večji del ustnične odprtine in tako oblikovati zopet drugačen zračni tok v cevi. Mira Omerzel - Terlep 272 Desna čeljustnica z luknjami iz Potočke zijalke (Foto iz arhiva Inštituta za arheologijo ZRC SAZU) ¦ Right mandible with holes from the Potočka zijalka Cave (Photo: Institute of Archaeology of Science and Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts) brez vpliva na ton. Matija Terlep je izvabil 3-4 trobilne (alikvotne) tone."' Vendar je s trobilno tehniko možno dobiti iz nepoškodovanega predmeta cevaste, lijaste aH koničaste obHke, ki ima vsaj eno primemo vhodno luknjico, enega aH več trobilnih tonov, ki jih trobilec dobi s tehniko prepihavanja na osnovi naravne vrste delnih aH aHkvotnih tonov. Vhodna luknja aH izvrtina pa ne sme biti premajhna in ne prevelika, sicer je prepihavanje oteženo aH nemogoče. Fosilni človek bi lahko zatrobil tudi na naravno odprtino živčnega kanala aH na umetno luknjo. ' Primerek leve čeljustnice iz Potočke zijalke"* z lepo okroglo luknjo se je s trobilno tehniko prav tako oglasil in sicer v višini tona a^ (445 Hz). Iz čeljustnice (M 5766)"' iz Mokriške jame je Matiji Terlepu'** uspelo relativno hitro dobiti glasen in jasen trobibii ton s trobljenjem na zgornjo razširjeno luknjo, ki je povezana z vhodiščem živca. Kost je sicer že precej izsušena, luknja, ki bi lahko služila kot ustnični izrez podolžne piščali, se je zlila z vhodno živčno luknjo v celoto, ker se je stena med njima strla aH je umetno odpravljena. "Piščal s tremi luknjami" nepravilnih oblik (eno ustnično in dvema aH tremi prstnimi) se je oglasila s trobilnim tonom brez rabe oziroma vpliva preostalih lukenj (prebiralk), kar sicer potrjuje, da je čeljustnica lahko zvokotvorna tudi kot trobilo, vendar so luknje na glasbilu tipa trobilo brez pomena. Čeljustnica roglja nima odbitega do živčne odprtine, zato je raba te kot morebitnega tipa podolžne piščaH nemogoča. Luknje nimajo pravega zvokotvomega namena, lahko 143 Če je B. Gorczynski dobU tri dobro uglašene tone, jih je morda lahko dobU prav s trobilno tehniko prepihavanja. 144 Srečko in Mitja Brodar 1983, str. 156, druga od zgoraj navzdol. 145 Mitja Brodar 1985, tab. 6/1. 14695.1986. Pričetek slovenske, evropske in svetovne instrumentalne glasbene zgodovine bi bile tudi naravnega nastanka. Mandibula se je sicer lahko oglasila kot trobilo v nekaj alikvotmh tonih."^ Toda, kako je z rabo lukenj, če so te narejene v glasbene namene? Fosilni primerki so za zvočne poizkuse precej neprimerni, saj so preveč razpokani. Pri enosmerno zaprtih piščalih, kar so tudi naše čeljustnice (rentgenska slika čeljustnice je domnevo potrdila) in cevaste kosti z ohranjenimi epifizami, je zelo pomemben rob ustnične luknje in način njenega oblikovanja, ki mora biti gladek oz. oster,'* če naj bi omogočil nastanek tona. Žal so ti morda nekdaj ostri robovi morebitnih ustničnih odprtin poškodovani, vdrti au celo manjkajo, kosti pa izsušene. Toda še verjetneje je, da mandibule z več luknjami ne sodijo v tip trobil. Pri piščalih tipa prečne flavte je iz cevi (valjaste ali koručaste) sicer težje izvabljati zvok,"' ustnični nastavek je zahtevnejši od trobilnega, zrak ne sme rükjer uhajati.'" Zal so novodobni medvedi precej manjši od ledenodobruh in si z rekonstrukcijami piščali na njihovih kosteh ne moremo zadovoljivo pomagati.'^' Sicer pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da lahko piskamo tudi na steklenico ali na prazen kemični svinčnik, pa ju zato rumamo za (namenski) glasbili."^ V jeseni 1996'^' sva napravila nov preizkus na dobro ohranjeni mandibuli jan\skega medveda in ji odžagala rogelj podobno kot kažejo številni najdeni primerki iz paleolitskih postojank, zlasti iz Potočke zijalke (npr. desna čeljustnica) in Mokriške jame. Tako sva omogočua ustnicam dostop do naravnega ustničnega nastavka (izreza) vhodišča živca, podobno kot je to lahko storil po predvidevanjih na fosilnih ostankih tudi fosilni človek, ter napravila nad mandibularrüm kanalom v kosbio kompakto tri luknje v razmerjih, kot je videti na desni čeljustnici iz Potočke zijalke. Ker je büa fosüna kost precej izsušena, sva jo namočua v vodi, s čemer so se vsaj za nekaj minut zatesnüe drobne razpoke. Preizkus je bü presenetijiv. Čeljustnica se ni le oglasüa, temveč/e zazvenela z izredno polnim in mehkim tonskim spektrom, ki skoraj ne zaostaja za zvočnostjo sodobrüh flavt. Povsem drugače, kot se na primer oglašajo fragmenti medvedjih cevastih kosti z luknjami, ki piskajo z izredno prodornimi in visokimi frekvencami. Mandibula s tremi luknjami in eno nizkoležečo palčno luknjo je zazvennela v sedmih različnih tonih, oziroma je zazvenela z odkrito palčno luknjo v treh tonih (dva prijenw ste enako zazvenela), s pokrito pa v štirih. Zvočne možnosti mandibvde s tremi luknjami sežejo torej že do tonskega niza sedmih tonov, ki pa ga seveda ne velja primerjati z današnjim razumevanjem tonskih nizov, še manj lestvic. Preprosto gre za sedem različnih tonskih višin, ki jih v naši notaciji lahko zabeležimo takole: 147 Joachim Hahn in Susanne Munzel (1995, str. 11) sta morda imela v mislih podobno problematiko, ko sta zapisala, da se zdi primerek t.i. "flavte iz Potočke zijalke" iz medvedje spodnje čeljustruce problematičen. 148 Glej Mkoslav Adlešič 1964, str. 425. 149 Prav tam, str. 464. 150 Za tonsko dokazovanje bi morali pripraviti vrsto rekonstrukcij ledenodobnih medvedovih kosti, ki bi bile povsem identičnih vehkosti in oblik ter brez poškodb. 151 Daiašnji medvedi so menda vsaj za tretjino manjši od jamskih medvedov gledena primerjavo velikosti čeljustnic (aH pa so imeH večje le čeljustnice?) inmandibulami kanali so premajhni, da bi si iz čeljustnic današnjih medvedov Lzdelah fosUiüm primerkom enakovredno rekor\strukcijo "paleohtskih piščali". 152 Morda pa je bUa našim davnim prednikom bolj domača naravna tehnika pihanja (prepihavanja) in opazovanja nastalega zvoka? Morda so bih v tej tehniki večji mojstri, kot si upamo priznati, podobno veliki in svojstveni, kot so büi na vropskih tleh v umetnosti slikanja in okraševanja? 153 25.9.19%. Mira Omerzel - Terlep 274 Palma luknja odprta Palma luknja zaprta - se oglasi, če palčne luknje ne zapremo, zapremo pa vse tri luknje prebiralke - se oglasi, če palčna luknja ni zaprta, zapremo pa prebiralki 1 in 2 - se oglasi, če palčna luknja rü zaprta, zapremo pa le prebiralko 1 - če so vse prebiralke in palčne luknje odprte, se mandibula ne oglasi - se oglasi, če palčna luknja ni zaprta, zapremo pa 1. in 3. prebiralko - se oglasi, če zapremo palčno luknjo in tudi vse tri prebiralke (s prepihavanjem se oglasi tudi nizek oktavno višji ton - cisVc^) - se oglasi, če palčno luknjo zapremo, kot tudi prebiralki 1 in 2 - se oglasi, če zapremo palčno luknjo in prebiralko 1 - če je palčna luknja zaprta, prebiralke pa odprte, se mandibula prav tako ne oglasi - se oglasi, če so zaprte palčna luknja in prebiralke 1 in 3 Pričetek slovenske, evropske in svetovne instrumentalne glasbene zgodovine PREBIRALKE DOBLJENE TONSKE VIŠINE ZAPOREDNI NIZ VSEH ZVENEČIH TONSKIH VIŠIN Razmaščena medvedja mandibula je naravno glasbilo tipa podolžne piščali, ki lahko zazveni v dveh tonih; če je človek zapiskal na vhodišče živčne odprtine (foramen mandibulae), ki ima lahko vlogo ustničnega izreza podolžne piščali, se je najprej oglasil en ton, če je zatisnil še bradno odprtino - luknjico (foramen mentale), ki ima vlogo nizkoležeče palčne luknje, se je osnovni ton znižal za določen interval, verjetno pri vsaki čeljustnici drugačen. Če je človek napravil v mandibularni kanal še eno luknjo, je lahko izvabil iz piščali še dva nadaljnja tona (enega s pokrito in drugega z odkrito palčno luknjo) - skupaj torej štiri. Pri dveh luknjah v kanalu jih je dobil že šest, pri treh osem, kot je pokazal tudi preizkus. Vsaka mandibula, ki ima odbit ali odlomljen rogelj (ramus mandibulae) ali (po Mitji Brodarju) koronoidni odrastek s sklepnim delom, kar omogoči pihalcu dostop do vhodišča živca in pihanje v kanal, je že lahko glasbilo, ki zadosti osnovnim dvotonskim zvočnim možnostim in lahko služi tako za signaliziranje kot tudi za malotonsko zvočno ustvarjanje. Če rogelj mandibuli ni odbit, se lahko kost oglasi kot trobilo v naravni tonski vrsti delnih tonov (do štirih alikvotov), če se trobi skozi podolgovat kanal in vhodišče živca v mandibularni kanal. Luknje v steni kanala tedaj ne vpKvajo na zven. Če pa je nad kanalom napravljena ena luknja, lahko le-ta tudi služi kot ustnična odprtina trobila. Žal leta 1996 pri ponovnem preizkušanju medvedjih čeljustnic rü bilo moč preveriti leve čeljustnice tudi kot podolžno piščal. Vendar lahko zapišem, da jo kot naravno obUkovano glasbilo z eno luknjo lahko precej gotovo uvrstimo tudi med podolžne piščali 275 Mira Omerzel - Terlep 276 z ustničnim izrezom in eno prebiralko, iz katere je moč izvabiti vsaj štiri tone. Enake zvočne možnosti bi lahko imele tudi preostale mandibule iz Potočke zijalke z eno luknjo'^, ki so sicer poškodovane, odlomljene, a imajo nad mandibulamim kanalom lepo okrogle luknje, ki so najverjetneje delo človeških rok, ter odlomljene roglje. Med tovrstna glasbila bi lahko sodile tudi mandibule iz Mokriške jame"' št. 17,27,34,37,38, morda tudi št. 35 z dvema luknjama, kar omogoča piščali tvorjenje šestih tonov, ter mandibula iz neznanih najdišč na Krasu^'', v kolikor rogljev niso odžrle zveri in napravile luknje! Mandibula iz Betalovega spodmola, ki sicer datira v čas srednjega paleolitika (obdobje moustériena), iz obdobja torej kot naš domnevno najstarejši primerek glasbila iz Divjih bab I, ki ji z enako resnostjo lahko prisodimo oznako najstarejšega glasbila pri nas na Slovenskem, v Evropi in morda tudi v svetu, je po oblikovnih zmožnostih lahko le trobilo, ker vstopne odprtine v kanal ni mogoče uporabiti za ustnični nastavek. Toda zastavlja se vprašanje, če in kdaj je človek pričel uporabljati medvedje mandibule kot zvočila ali glasbila naravnih zvočnih možnosti. Edini človekov poseg, ki je potreben, da mandibula zazveni, je odbitje roglja do vhodišča živca - in takih fosUnih primerkov iz naših najdišč je precej - da je človek lahko zapiskal na naravno oblikovano zarezo (ustnik) živčne odprtine. Do sem pot verjetno ni bila tako zahtevna. Jo je odkril že neandertalski prednik? V srednjem paleolitiku ali morda še celo prej? Lahko z glasbili (brez lukenj v kosteh!) pojasnjujemo številne fosilne najdbe z manjkajočimi roglji? Logično pa vodi praktična izkušnja naprej v domishco dodajanja še ene luknje v mandibularni kanal, ki zmogljivost glasbila znatno poveča. Ne le za en ton, temveč za dva. Nato v dodajanje dveh lukenj (za štiri tone) in treh lukenj (za šest tonov). Pn;e luknje so morda napravili zverski zobje. Človek pa je s prijemanjem in preprijemanjem mogel sprva slučajno odkriti zvočnost pokrivanja in odkrivanja le-teh. In slučajno odkrito je lahko postalo zavestno odkrivano, izdelano in rabljeno. V človekov svet se je pričel oglašati čudež instrumentalnega zvoka po njegovi volji! Le čemu so tako preprosto obdelane mandibule (bolj) v prid: udamemu orodju aH glasbilom? Bi imele luknje na udamem orodju kakšen smisel? Na glasbilu ga imajo zagotovo. Kam postavljamo meje začetkov glasbenega ustvarjanja s prvimi naravnimi in nato izdelanimi glasbiH, kot tudi začetke glasbenega sporazumevanja, nima mnogo opraviti z našimi fosilnimi predniki, temveč le z našo stopnjo zavesti in razimievanja njihove kulture. Bi bilo preveč drzno razmišljati tudi o tem, da je paleolitski lovec eksperimentiral in iskal njemu všečni in najboljši ton na mandibulah in cevastih kosteh, drobil in odbijal koronoidne odrastke in sklepne dele čeljustnic zdaj tako, zdaj drugače ter izdeloval luknje nad mandibulamim kanalom čeljustnic na razHčnih mestih in na razHčnih legah? Gotovo so blH tudi fosilni ljudje unikatni individuimii, podobno kot smo človeški primerki tudi danes. Eni pač bolj nagnjeni k iskanju in z večjim občutkom za prisluškovanje zvenskim razlikam ter za oblikovanje všečnega in morda tudi transcendentnega, kar lahko opazujemo na primer tudi pri šamanističnih naravnih ljudstvih. Od tega, kam je napravil v steni luknje, je bila odvisna višina in "lepota" tona. Višje ko je napravil luknjo - če jo je 154 Mitja Brodar 1985, str. 156. 155 Mitja Brodar 1985. 156 Mitja Brodar 1985/št. 4. Pričetek slovenske, evropske in svetovne instrumentalne elasbene zgodovine 277 napravil človek - in bližje ustničnemu nastavku, višji in bolj rezek je bü ton. Nižje ko jo je napravü, globlje in bolj polno se je oglasila mandibula. Ni pa je smel napraviti pregloboko, ker se kanal na koncu pred kaninom preveč zoža in ni več zvokotvoren. Tudi če so luknje napravile zveri, je lahko iskal zvokotvome kosti in njemu všečne primerke. In če je piščal izdelal sam, čemu bi si napravü podolžno piščal z luknjanü in komu bi ustrezal le trobilni (signalni?) ton, komu le piščal z eno luknjo in komu s trenü? Je büa piščal s tremi luknjami naravna posebnost ali vrhunsko umetruško delo svoje dobe? Nepomembne razlike aU najpomembnejše? Fragment diafize dolge kosti (femurja) iz Mokriške jame ima v diafizi lepo okroglo luknjo, ki je verjetno človekovo delo. Cev je izvotljena (spongioza je odstranjena ali propadla), liüoija ima gledano s prostim očesom ostre robove. Na mestu luknje je kompakta debela dobre 3 mm.'* Ker je kost očitno na obeh straneh odlomljena, sva si z Matijo privoščua preizkusno potezo in obe odprtini zamamla (zapolnila) s plastelinom}^ Tako smo preizkusili zvočnost odprtine in nastala zaprta cev se je čisto in glasno oglasüa v višiiu tona fis^ z ozirom na kontrolni komorni ton a' - 445 Hz. S prenukanjem oziroma z vrtenjem kosti pred ustnicanü se je primerek oglasu "zavijajoče" z odstopom 20 Hz. Seveda je bü tako postorjen le preizkus zvokotvomosti obojestransko zaprte piščaK z eno luknjo (ustnično), ki pa bi lahko bila tudi drugačnega tipa. Ostajajo pa še naprej nepojasnjena vprašanja, ali je bila "piščal" rabljena v celoti kot kost z ohranjenima epifizama ter s (središčno) luknjo, ali jo je človek lahko enako zamazal z glino, smolo ali morda voskom,'* potem ko jo je prelomu in odstranü mozeg in tako v obeh primerüi dobü prototip glasbüa današnje okarine, ki jo med prvimi človekovimi glasbüi poznajo številne stare civilizacije. Ali pa je bila prvotno enostransko odprta piščal in na drugi strani naravno zaprta z epifizo ali morda celo z membrano (kožo)? Samo na eni strani poizkusno zamašen s plastelinom (glinenim ekvivalentom) se je kostni fragment oglasu v jasnem in lepo zvenečem tonu a' (445 Hz). Seveda pa zvočni preizkusi kostnega fragmenta ne morejo dati željenega celostnega rezultata v primeru, če je delček pripadal večji (celi) kosti. Ugotovljena je büa le zvokotvorna možnost nekaj tipov zvočua, ki jüi je pogojeval ohranjeni fragment. Kakšno je zvočuo res büo v ledeni dobi, pa bo verjetno ostalo še vnaprej skrivnost. Opisanemu fragmentu je podoben tudi fragment kosti iz iste jame}^^ ki ima žal več razpok, zato je bü zvočiu preizkus nemogoč. Vendar je ta fragment enostransko zaprt z epifizo. Kostna sredica je globoko odstranjena aH naravno propadla (?) in tako votla notianjost sega v epitizo, kar še posebej govori v prid piščaH. Tudi cevasti kosti femurja iz Mokriške jame"^^ in iz Potočke zijalke"" bi utegrüH uneti zvokotvomo obliko, vendar ju ni büo mogoče preizkusiti. Številni kostni fragmenti i57Mitja Brodar 1985, tab. 5/8. 158 Mitja Brodar 1956, str. 209. 159 Preizkus je bil izveden 17.12.1984. Kasneje sem ugotovila, da so se podobno lotili rekonstruiranja piščali tudi drugi raziskovalci (Horusitzky, Soproiü, Meylan in Meyer). 160 Podobno kot si je izdelal nastavek iz lesa za koščeno korüco, ki se seveda do danes rü ohranil (glej Srečko in Mitja Brodar 1983, str. 128). 161 Mitja Brodar 1985, tab. 5/6. 162 Mitja Brodar 1985, tab. 4/5. 163 Srečko in Mitja Brodar 1983, str. 155; z izvotleno diafizo in eno luknjo iz kulturne plasti 6. Mira Omerzel - Terlep cevastih kosti iz slovenskih arheoloških najdišč bi še utegniH pričati o davnih glasbilih, vendar bi bilo možno kakršnokoH dokazovanje zaradi poškodb na njih le na doslednih oblikovnih rekonstrukcijah povsem enakih mer. B - STAREJŠI SREDNJI PALEOLITIK (KULTURA NEANDERTALCA) CEVASTA KOST Z LUKNJAMI IZ DIVJIH BAB I Arheološka sistematična raziskovanja v jami Divje babe I (spodnja jama) so v letu 1995 obrodila bogat sad: epohalno odkritje domnevno najstarejše piščaH na Slovenskem pa tudi v svetu. Kost z luknjami je stegnenica mladega jamskega medveda. V jami, ki leži pod robom Šebreljske planote nad dolino Idrijce, so arheologi odkriH 26 plasti iz različnih obdobij zadnje ledene dobe in v osmi plasti, ki pripada peti moustérienski plasti, je bila v kompaktni breči poleg ognjišča najdena kost z dvema povsem ohranjenima luknjama in dvema do tremi polovičnimi aH le nakazanimi luknjami. Najdba datira'" v čas okoli45.000 let pred sedanjostjo inpostavlja dosedanja dognanja pred nova vrednotenja, saj smo doslej poznali podobne piščali samo iz obdobja mlajšega paleolitika, torej iz najdišč, ki vsebujejo izdelke kromanjoncev. Iz obdobja moustériena je le še domnevna piščal - mandibula z eno luknjo iz Betalovega spodmola. Srednjepaleolitsko glasbeno kulturo potrjujejo tudi mandibule jamskega medveda z odbitimi roglji (ramus mandibulae) ter domnevni že omenjeni fragment piščaH iz cevaste kosti iz Libije (najdišče Haua Fteah).'*' Kulturno in časovno je najdišče Divje babe I uvrščeno v obdobje moustériena, ki traja od začetkov medledene dobe (Riss/Würm) do polovice srednjega Würma aH od starosti 120.000 do 35.000 let.'«- Nosilec moustérienske kulture je izumrla vrsta neandertalca, ki je živela v Evropi pred pribHžno 230 tisočletji in izumrla pred okoli 30.000 leti. Je avtohtona fosüna vrsta človeka v Evropi in pripada sicer isti vrsti kot mi (Homo sapiens)."' O življenju neandertalcev z ozemlja današnje Slovenije vemo le malo, čeprav imamo 16 neandertalskih najdišč (najpomembnejši je Betalov spodmol pri Postojni)."^ Tudi sicer ostaja razimievanje neandertalskega stila življenja in kulture za arheologe še vedno veHka in težko doim:üjiva uganka. Njihovo kulturo označuje počasen razvoj, ko v desettisočletnih obdobjih ni opaziti vidnih kulturnih sprememb v zapuščini in znanju. Kameno orodje je enostavno, sledi imietniškega ustvarjanja so skromne.""' Očitiio in pereče je pomanjkanje dokazov o civilizacijskih oblikah, še zlasti o načinu življenja, filozofsko-religioznih predstavah ter možnih ustvarjalno umetniških vzgibih. Kultura kromanjonca velja za prednico naše civilizacije. "S prihodom kromanjonca v prostor poseljen z redkimi neandertalci doživimo 164 Datiranje naj bi bilo neproblematično in absolutno zanesljivo prav zaradi zacementirane lege piščali v breči. Starost plasti je dokazana z radiokarbonsko analizo. Glej I. Turk 19961,19962. 165 Ivan Turk 19962, str. 54. Starost 60.000 do 40.000 let. 166 Ivan Turk, Metka Culiberg, Janez Dirjec 1989, str. 28. 167 Prav tam, str. 30 in Ivan Turk 19961. 168 Ivan Turk, Metka Culibeig, Janez Dirjec 1989, str. 30. 169 Ivan Turk 19961, str. 348. 278 Pričetek slovenske, evropske in svetovne instrumentalne glasbene zgodovine 279 pravo eksplozijo umetnosti in hiter razvoj koščenih in kamnitih orodij."''" Izjemna najdba piščali v Divjih babah 1, kamor naj bi si morda neandertalski prednik hodil iskat zavetja (razlogi za stalne obiske arheologom sicer še niso povsem jasni), zahtevajo nov pretres dosedanjih dognanj. Najdbe poleg novih ugotovitev o piščalih iz mandibul jamskega medveda (kot naravnih zvočilih), tako nepoškodovanih kot tistih z odbitimi roglji, ki jim je nemogoče postaviti točne časovne okvirje pričetka rabe, tudi povsem spreminjajo poglede na zgodovino in kulturo neandertalca in kromanjonca. Mnenja so deljena: je bil srednje paleolitski neandertalec sposoben umetniškega ustvarjanja? Je bil celo sposoben ustvarjanja enako zahtevne stopnje kot njegov kulturno razvitejši kromanjonski sodobnik? Piščal iz moustérienskega obdobja Divjih bab 1, našega drugega najpomembnejšega neandertalskega najdišča, lahko pripomore k boljšemu razim:ievanju najzgodnejših civilizacijskih oblik pračloveka v svetu in na sloveriskem etničnem ozemlju. Najdba pa bi utegitila zmanjševati "tudi kakovostne razlike med obema podvrstama fosilnega človeka na duhovnem področju", je zapisal arheolog Ivan Turk."' "Piščalka iz plasti 8 v Divjih babah I bi teoretično lahko pripadala tudi kromanjoncem. To pa bi pomenilo, da imamo v Divjih babah I kromanjonca 10.000 let prej kot v ostali srednji in zahodni Evropi".'^ V primeru, da piščal pripada kromanjoncem, lahko uvrstimo zatočišče v jami v Divjih babah I med najzgodnejša evropska bivališča prednika modernega človeka. Tudi v tem primeru je najdba izjemna in senzacionalna."'' Pripada piščal morda obdobju, ko sta živela kromanjonec in neandertalec drug ob drugem? V vseh časovnih obdobjih sta povsod po svetu potekala tudi prevzem in izposoja kulturnih elementov iz razvitejših civilizacij oziroma od kulturno razvitejših sodobnikov.'^* Se lahko vprašamo še drzneje: se je izposoja mogla pripetiti tudi v najbolj oddaljerü prazgodovini? Si je morda neandertalec iz Divjih bab I "izposodil" piščal pri razvitejšemu kromanjoncu? Slednje je sicer precej manj verjetno, pa vendar teoretično možno. Oglejmo si to pomembno najdbo. Jo lahko zagotovo uvrstimo med najzgodnejše piščali, in če, v kakšen tip pihal bi jo lahko uvrstili? Ivan Turk arheološko opisuje najdbo takole: "Domnevna piščalka je izdelana na diafizi leve stegnenične kosti jamskega medveda, ki je poginil ali bil ubit v starosti enega do dveh let... Diafiza je na obeh straneh odlomljena. Edina malenkostiia poškodba, ki je nastala pri luščenju najdbe iz breče, je poleg proksimakie polovične luknjice. Anterioma površina, ki je mestoma močno preperela, ima na več mestih fosilne poškodbe... Distalni anteriomi del diafize je globoko zalomljen, tako da se odlom konča pod distalno luknjico na nasprotni strani. To nas nehote privede na misel, da je bila tu še ena luknjica. Vendar temu ni tako ali pa je bila ta luknjica bolj štirioglate obHke... Obe celi luknjici sta nepravilne oblike in na notianji strani lijasto razširjeni... Distalna luknjica ima notranji rob lijasto 170 Prav tam. 17119961, str. 348. "Glavnina najdb iz Potočke zijalke, ki pripada plasti 7, je na podlagi dosedanjih raziskav v Divjih babah I lahko istočasna s plastjo 5 v tem najdišču. Ker imamo v tej in naslednji mlajši plasti v Divjih babah 1 še vedno srednji paleolitik, pomeni, da so v Sloveniji lahko hkrati živeh neandertalci v Divjih babah in kromanjonci v Potočki zijalki... Zamenjava ene oblike človeka z drugo je bil proces, ki je lahko tiajal več tisoč do desettisoč let." 172 Prav tam. 173 Beri tudi Delo (7.8.1996, sti. 13): Katja Roš, Najstarejši pisk skozi štiri luknje vkosti mladega jamskega medveda. 174 Temu procesu po svetu je sledil v svojih deUh o glasbilih zlasti Curt Sachs (1940,1962). Mira Omerzel - Terlep 280 odlomljen krog in krog... Zmianji rob luknjic je strmo odlomljen in naknadno naravno zaobljen, brez vsakršnih znakov obdelave s kamnitim orodjem... Polkrožna izjeda na distalnem mestu je prav tako nepravilne oblike. Na enem mestu ima poševno oblikovan zunanji rob. Tega smo natančno pregledali, ker bi bi bil lahko odrezan in kot tak služil za ustnik domnevne piščalke. Vendar na robu ni nobenih sledov sileksa... Polkrožna izjeda na proksimalnem delu je lahko ostanek tretje luknjice... Mozgovni kanal je temeljito očiščen spongioze. Ostanki spongioze so vidni samo na obeh koncih diafize... Odlomljena konca diafize, zaobljeni robovi, preperela in mestoma poškodovana površina, impregnacija s fostkarbonati, vse to so znaki, ki govore o burni zgodovini diafize z luknjicami. Zato so se lahko zabrisaU drobni sledovi, pomembni za presojo, kako so luknjice nastale."''' "Luknjice v naši kosti so tako enostavne, da so bile lahko izdelane z najbolj preprostim orodjem in s tako preprosto tehniko kot je prebijanje... Druga možna tehnika, ki pride v poštev v tem zgodnjem obdobju, je klesanje... Luknjice na las podobne našim nastanejo tudi s prediranjem kostne kompakte s pritiskom, podobno kot jih lahko narede zveri z zobmi..., vendar so luknjice na osrednjem predelu diafiz za zveri precej neobičajne, da gledano tehnološko, luknjic, takšnih kakršne so, ni mogel narediti človek z razpoložljivimi orodji... Oba konca femurja sta nepravilno odlomljena. Taka je večina diafiz mladih primerkov. Zelo verjetno so jih odlomile zveri... za pravilno presojo nastanka luknjic v domnevni piščalki je pomembna tudi veKkost luknjic in razdalja med luknjicami..."'"" Ivan Turk zaključuje, da ni trdnih dokazov, da bi luknje na slovenski piščaU izdelal človek, pa tudi ni trdnih dokazov, da bi jih napravile zveri. Verjetneje pa je, da bi luknje, ki bi jih napravile zveri, bile neenakih veUkosti, lega lukenj na kosti tudi ne bi bUa tako (prenušljena?) simetrična in na sredini diafize, temveč bi bile luknje pomaknjene bolj proti sklepoma, kjer je hrustanec. Vendar je za dokazovanje zvokotvomosti kosti in arheomuzikološka raziskovanja poreklo nastanka lukenj manj pomembno. Človekova izdelava lukenj le toUkanj bolj potrjuje njegov izdelek - piščal. Domnevna piščal je po obliki, velikosti in do neke mere tudi po legi lukenj zelo podobna piščaU iz jame IstâUôskô.'" Le proksimaUia luknja (palčna?), ki leži obema nepoškodovanima luknjama nasproti na anteriomem delu diafize, je na madžarski kosti pomaknjena bolj proti sredini kosti kot luknja na slovenski najdbi. Luknje na madžarski piščali so tudi mnogo manj izrazitih okroglin kot na slovenski razUčici, aU pa so morda le bolj poškodovane. Domnevna piščal iz Divjih bab I oblikovno ni izjemna m je precej podobna koščenim piščalkam oziroma njenim fragmentom, kakršne najdemo v različnih obdobjih od kamene dobe in na različnih koncih sveta. StegnerUčna kost, ponovno 175 Ivan Turk 19962, str. 46. Tu so navedene tudi vse mere piščali in lukenj; širine diafiz od 17,0 mm do 23,5 mm, cela kost brez sklepov domnevno 210 mm, največja dolziiw 113,6 mm, največja širina (lateralno medialna) proksimalno 28,0 mm in distalno 34,0 mm, obe ohranjeni luknji (proksimalna) 9,7 mm in 8,2 mm (največji in najmanjši zunanji premer) in (distalna) 9,0 mm in 8,7 mm, proksimalna polovična luknja premer 6,5 mm, distalna polkrožna izjeda največji ohranjeiü premer 13,0 mm, razdalja med središčem obeh celih lukenj 35 mm, medsrediščna razdalja med proksimalno luknjo in proksimalno polovično luknjo 18,0 mm, debelina posteriome stene diafize pri distalni luknji 4,0 mm, največji in najmanjši premer mozgovnega kanala na najožjem delu ok. 13,0 mm in 10,0 mm. 176 Ivan Turk 19962, str. 50-52. 177 Glej Z. Horusitzky 1955 in Viola T. Dobosi 1985, str. 12 in 34. Pričetek slovenske, evropske in svetovne instrumentalne glasbene zgodovine 281 jamskega medveda, je pogojevala nastanek piščalke. Oba konca femurja sta odlomljena, tako da je ostala le diafiza, ohranili pa sta se dve ceü luknji, sled morda tretje na anteriomi strani ter sled luknje na posteriomem distakiem koncu kosti pri epifizi, ki bi utegnila biti tudi le polkrožni izrez za ustnični nastavek podolžne piščali. Čeprav je polkrožna izjeda - ali izrez? - na distalnem koncu nepravilnih oblik in na enem mestu rob celo poševno oblikovan, kar je ustničnemu nastavku celo v prid, lahko odlično služi kot ustnik podolžne piščali, saj je njen rob dovolj oster in omogoča nastanek rezilnega tona. Možno je piskati na zunanji in notranji rob cevi. V primem podolžne piščali mora biti glasbilo seveda brez epifiz.V tem primem bi kost imela na posteriomi strani dve luknji, če polovično luknjo na isti strani pripišemo naravnemu nastanku oziroma prelomu, sicer pa tri. Če je imela prvotna koščena piščal ohranjeno eno epifizo, je domnevno glasbilo lahko bilo tipa današnje enostransko krite piščali, lahko z režo v spongiozi (nosu piščali). Če pa je imela ohranjeni obe epifizi, bi bUa lahko tipa zaprte skodelaste piščali z dvema prebiralkama in eno ustiučno odprtino (na naši risbi luknja 1 ali 3), ali le eno samo, če upoštevamo ohranjeiu luknji. Laliko bi bila tudi tipa prečne flavte z ustnično odprtino (luknja 1) in dvema prebiralkama oziroma le eno prebiralko, če polovično ohranjene luknje ne upoštevamo. Piščali tipa prečne flavte imajo pri ustnični odprtini zaprto cev, v našem primeru z epifizo, lahko pa tudi z roko (palcem), glino, smolo... Če globok prelom na anteriomem distalnem delu diafize, ki se konča pod distalno luknjo na nasprotrü straiü, razumemo kot prelom do prvotne luknje na zadnji strani piščali, ki v tem primem ne bi bila povsem okrogle oblike, bi piščal iz Divjih bab I utegnila biti piščal z visokoležečo palčno luknjo, podolžnega ali prečnega tipa. Kost ima trdno steno, ustrezno menzuro sicer x-oblike, spongioza je očiščena. Ostanki kostne sredice so le na obeh straneh diafize, kar govori v prid z diafizama zaprti piščaU tipa žvižgavk z eno do dvema prebiralkama in eno ustnično luknjo. V predelu epifiz zaprta cev se seveda oglaša v dmgačnih frekvencah kot odprta. Vsako podaljševanje menzure zniža ton piščali. Čeprav luknje niso povsem okrogle, so lahko uporabne kot prebiralke ali ustnične odprtine. Medprstne razdalje med luknjami na najzgodnejših piščalih niso nujno po človekovi ročni meri, še zlasti, če imamo opraviti s piščahni z dvema ali tremi luknjami. Domnevno glasbilo bi lahko uvrstili tudi med podolžne ali prečne enoročne piščali z dvema do tremi prebiralkami in eno palčno luknjo. Zdi pa se, da je razdalja med 2. (proksimalno) in morebitno 3. luknjo premajhna in ne omogoča nastanka nove tonske višine ter nima pravega pomena za morebitno piščal. Morda je verjetneje, da je bila prvotno piščal le z dvema luknjama na sprednji posteriomi strani, tretja le nakazana na isti strani pa je naravnega nastanka in nima zveze s funkcijo piščali. Ker je fosilna piščal počena in zelo izsušena, zvočni preizkusi brez večjih posegov niso mogoči. Na kopiji iz podobne fosilne kosti in tremi luknjami (brez zadnje palčne), ki jo hrani Drago Kunej (tretja luknja je rekonstruirana polkrožna odprtina na proksimalnem delu kosti), ki pa seveda ne more biti povsem identična originalu in je nekoKko manjša, sva z Matijom Terlepom opravila preverjanje zvočnosti kosti z luknjami. Različno pripravljena piščal se je oglasila z različnimi frekvencami. Spekter frekvenc je z ozirom na jakost pihanja precej nihal (do pol tona). Frekvenčna rühanja pa povzroča tudi nesimetrično oblikovan ustnik. Mira Omerzel - Terlep 282 Pričetek slovenske, evropske in svetovne instrumentalne glasbene zgodovine 283 Mira Omerzel - Terlep 284 I. PODOLŽNA PIŠČAL DVOSTRANSKO ODPRTA - pihanje na ovalni izrez (izjedo) na distalnem koncu n. PREČNA (SKODELASTA) PIŠČAL DVOSTRANSKO ZAPRTA - pihanje na luknjo 3 - obojestransko zaprta s plastelinom Pričetek slovenske, evropske in svetovne instrumentalne glasbene zgodovine 285 m. PREČNA PIŠČAL- ENOSTRANSKO ZAPRTA (s palcem zaprt konec pri distalnem ovalnem izrezu) - pihanje na luknjo 1 IV. PREČNA FISCAL- OBOJESTRANSKO ZAPRTA (en konec zaprt s plastelinom, drugi s palcem) - pihanje na luknjo 1 V PREČNA PIŠČAL- OBOJESTRANSKO ZAPRTA (s plastelinom) - pihanje na luknjo 1 TONSKE MOŽNOSTI PODOLŽNE PIŠČALI TONSKE MOŽNOSTI PREČNE PISCALI Mira Omerzel - Terlep I. PODOLŽNA PIŠČAL - DVOSTRANSKO ODPRTA (pihamo na ovalni izrez na distalnem koncu kosti) se oglasi v tonu: disVe' (± 50C) - če zapremo luknjo 1 c' (+ lOC) - če zapremo luknji 1 in 2 (+ 20C) - če zapremo vse tri luknje (ton je sicer slabši) eVdis' (± 50C) - če zapremo luknji 1 in 3 (ton je sicer nestabilen) težko določljiv - če zapremo luknjo 3 spekter bližje šumu - če odpremo vse tri luknje IL PREČNA (SKODELASTA) PIŠČAL - OBOJESTRANSKO ZAPRTA (zaprta s plastelinom, pihamo na luknjo 3) se oglasi v tonu: d' - če odpremo luknji 1 in 2 (ton je slab in težko dosegljiv) b^ (- 20C) - če zapremo luknji 1 in 2 (ton je čist in jasen) dis' (± lOC) - če zapremo luknjo 1 cis^ (- 20C) - če zapremo luknji 2 in 3 III. PREČNA PIŠČAL - ENOSTRANSKO ZAPRTA (s palcem zaprt konec pri distalnem ovalnem izrezu, pihamo na luknjo 1) se oglasi v tonu: d' (±25/30C) - če je piščal odprta (jasen ton) - če zapremo luknji 2 in 3 c^ (- lOC) - če zapremo luknjo 2 d' (+ 40C) - če zapremo luknjo 3 (ton je slabši) IV. PREČNA PIŠČAL - OBOJESTRANSKO ZAPRTA (en konec zaprt s plastelinom, drugi zamašen z roko, pihamo na luknjo 1) se oglasi v tonu: c'/cis' (±40C) - če odpremo luknji 2 in 3 (ton slabši, nestabüne frekvence) b^ (±25C) - če zapremo luknjo 2 d' (±20C) - če zapremo luknjo 3 d' - če zapremo luknji 2 in 3 (ton je slabši in težko določljiv) V PREČNA PIŠČAL-OBOJESTRANSKO ZAPRTA {zaprta s plastelinom,* pihamo na luknjo 1) se oglasi v tonu: eis' (±10C) - če odpremo luknji 2 in 3 (ton je čist in jasen) (±20C) - če zapremo luknjo 1 d' (-20C) - če zapremo luknjo 3 (dobimo le oktavni ton in sicer le s prepihavanjem) cis^ (+30C) - če zapremo luknji 2 in 3 * Ni vseeno, ah cev tesnimo z roko aU plastelinom (glino?), ker slednja tesni konstantneje in deloma skrajša cev, ko se vgrezne vanjo. 286 Pričetek slovenske, evropske in svetovne instrumentalne glasbene zgodovine 287 Kost vzbujana kot tip podolžne piščali s pihanjem na rob proksimalne izjede ni zazvenela jasno, temveč le s frekvencami bližjimi šumskemu spektru. Obojestransko odprto cev tipa prečne piščali prav tako ni bUo mogoče vzbuditi k zvenenju. Zdi se tudi, kot bi bila tretja luknja pri tipu prečne piščali povsem odveč, tonskih razlik s pokrivanjem le-teh ni bilo. Ali drugače: prvotno piščal ni imela treh lukenj in je slednja morda naravnega nastanka. Tudi sicer odlomek ni zazvenel v večjih tonskih razlikah, če se je spremenilo mesto (luknja ali ustnični izrez) pihanja (glej tabele). S pihanjem (prečnim nastavkom) na luknji 1 iri 3 je kost zazvenela le s poltonskimi razlikami. Razlika med rabo koščenega glasbila kot podolžne aU prečne piščali je v številu možnih prijemov: pri pihanju v kost oziroma glasbilo tipa podolžne piščali je moč uporabiti 6 različnih prijemov, vendar pri dveh ni mogoče dobiti tonov, in torej ostajajo le štiri različne možne tonske višine, enako kot pri prečnem pihanju v cev. Tudi tu so razlike le poltonske, na dveh mestih celotonski. Seveda so zvočni preizkusi na kopiji odlomka domnevne piščali dokazali le možno zvokotvomost tovrstnega fragmenta oziroma kosti z luknjami, kar pa še ne pomeni, da bi utegnila biti prvotna piščal v obliki najdenega fragmenta ali tako rekonstruirane replike. Koščeno glasbilo bi utegrülo biti tudi tipa piščali z jedrom ali nosom, med katere Z. Horusitzky in R. Meylan prištevata piščali prazgodovinskih lovcev, ki naj bi napravili režo v ne povsem odstranjeno spongiozo. Spongioza lahko služi kot naraven nos piščali. Ostanki spongioze na obeh konceh naše piščali iz Divjih bab 1 govori tovrstni piščali v prid, vendar se epifizi rüsta ohranili. Tehnika prepihavanja je tu mogoča le pri redkih prijemih. Zdi se, da sicer luknje kažejo na neko simetrično (namensko?) postavitev. Lahko bi tudi pritrdili C. Sachsu in H. Moecku, da sodijo piščali iz kosti predvsem v osnovnotonski tip pihal, saj prepihavanje harmoničnih tonov pri normalnem pihanju ni bilo možno (izjemoma le enkrat pri obojestransko zaprti prečni piščali in pri močnem pihanju). Če je imela piščal prvotno le dve luknji in usbnični izrez, je bilo mogoče iz nje izvabiti dva tona, če je imela še eno palčno luknjo, se je število tonov podvojilo, z zapiranjem odprtega dela cevi z roko ali çrsti se je število ponovno podvojilo, kar omogoča osem različnih tonskih višin (2x2x2). Ce palčne luknje prvotno ni bilo in je büa tehnika zapiranja z roko fosilnemu človeku neznana, imamo opraviti s preprosto dvo do tri tonsko piščaljo. Če lahko prelom dokazuje prvotno palčno luloijo, nas seveda tudi glasbüo neandertalske kulture preseneti s tovrstno konsfrukcijo glasbüa. In tu so še možna oblikovanja zvoču in glasbü z naravnimi materiali, ki so tekom časa propadu: s kožo, glmo, smolo, voskom, lesom... Paleolitske piščali iz dolgih cevastih kosti potrjujejo možnosti več tipov glasbü: tip na koncu pri eni od obeh epifiz naravno krite piščali, z naravrdm jedrom iz spongioze, v kateri je reža (podolžna piščal) ter z 1 - 5 liüoijami; tip na koncu pri eni od obeh epifiz naravno krite prečne piščali z ustnično luknjo pri epifizi in z 1 - 4 luknjami, nadalje tip podolžne piščali - lahko z ravno odrezanima koncema - z ustničnimi izrezi različnih oblik ter tip na obeh koncüi z epifizama in okoliško kostno sredico naravno zaprte piščali. Najpogostejše so piščali z dvema do fremi luknjami. Prva dva tipa imata lahko tudi eno do dve palčni luknji. Primerek iz Divjih bab 1 lahko potrjuje omenjeno tipologijo paleoHtsküi piščali. Prvotna nepoškodovana piščal bi büa lahko v vseh naštetui obUkah. Morda pa še v kakšni, nam sicer neznani. Vendar so vse poznane paleolitske piščaH, ki so narejene iz dolgüi cevastüi kosti, danes na obeh koncih odprte (poškodovane. Mira Omerzel - Terlep odgrizene, odlomljene?), koščene ljudske piščali različnih kulturnih tradicij pa najdemo do danes v vseh naštetih oblikah. Deloma je podobna piščali iz jame IstâUôskô, ki je prav tako z manjkajočima epifizama in odstranjeno spongiozo, ki je po mnenju H. Moecka osnovnotonski tip z eno palčno luknjo in ustnikom na dorsalni strani, po mnenju Z. Horusitzkyga (1955) in I. Sopronija (1985) pa le tip prečne flavte. Vendar mislim, da bi tudi piščal iz omenjenega madžarskega najdišča lahko büa prvotno pripravljena v katerikoU zgoraj omenjeni oblüd.1'8 Obe koščeni piščalki se oglašata z zelo visokimi frekvencami - v naši notaciji v trikrat črtaiu oktavi (najvišji toni današnje flavte), kar postavlja novo vprašanje o namenu in rabi tovrstnih zvenskih kvahtet. Za jasnejšo predstavo o zmogljivosti piščali iz Divjüi bab I bi büo potrebno napraviti repliko popolnoma enakih mer in z rekonstruiranimi manjkajočimi deli ter palčno luknjo. O njej še ni rečena zadnja beseda in ni napravljen zadnji tonski preizkus. Čakamo pa tudi še nadaljnjih arheoloških najdb in novih ovrednotenj deporüraruh fosilnih kosti. Piščal iz jame IstâUôskô (V. T. Dobosi 1985) ¦ Flute from the IstâUôskô Cave (V.T. Dobosi 1985) 178 Z. Horusitzky in Udikô Soproni sta eksperimentirala z repUko napravljeno iz sintetičnega materiala in povsem identičnih oblik in dimenzij. 1. Soproni je preizkušal piščal kot odprto ali krito glasbUo, Z. Horusitzky pa na obeh konceh zaprto piščal, kot prvotno zaprto z epifizama. Dobila sta le majhno razliko v tor\skih odstopanjih. Ko je 1. Soproni zaprl konec pri ustnični odprtini z voskom, je dobil poleg treh tonov, ki jih je izvabil tudi Z. Horusitzky, še dva tona, ki sta zazvenela pol tona ružje. Ker pa kosti manjkata epifizi, se seveda tudi pri tej piščaH ponovno zastavlja vprašanje, ali ju je (obe ali le eno) odstranU človek, ali so ju odgrizle zveri, aU so kako drugače odpadle. Piščal iz jame IstâUôskô bi prvotno prav tako lahko bUa podolžna piščal z dvema prebiraUcama in eno srednjevisoko ležečo palčno luknjo ter poškodovano aU odstranjeno ustnično zarezo na iateralni strani, na kar kaže morda tudi tu globok prelom, ali pa tip z epifizo naravno zaprte piščaU in režo ter eno palčno luknjo in eno prebiraUco; nadalje tudi tip na obeh konceh zaprte piščaU z epifizama in eno ustnično luknjo, eno prebiralko in eno palčno luknjo. Osnovni ton madžarske piščaU so dobili težko in šele po dolgem preizkušanju, dobljene tonske višine pa so zelo bUzu naravni harmonski tonski vrsti. 288 Pričetek sloveiiske, evropske in svetovne instrumentalne glasbene zgodovine 289\ LITERATURA ADLEŠIČ, Miroslav 1964: Svet žive fizike II, Svet zvoka in glasbe, Ljubljana ATANASSOV, Virgilii 1977: Die historische Entwicklung der Hirteninstrumente in Bulgarien, SIMP V, Str. 81-83, Stockhohn BACHMANN-GEISER, Brigitte 1981: Die Volksmusikinstrumente der Schweiz, HEVI 1/4, Leipzig BRODAR, Mitja 1956: Prve paleolitske najdbe v Mokriški jami. Arheološki vestnik VII/3, str. 203-219, Ljubljana 1985: Luknje v fosibuh kosteh. Zbornik Ivana Rakovca, SAZU XXVI, str. 29-47 in tabele, Ljubljana BRODAR, Mitja in OSOLE, Franc 1979: Paleolitske i mezohtske regije i kulture u Sloveniji, Praistorija jugoslovenskih zemalja I, str. 159-194, Sarajevo BRODAR, Srečko in BAYER, Joseph 1928: Die Potočka Zijalka eine Hochstation der Aurignacschwankimg in den stalpen, Praehistorica I, str. 1-13, Wien BRODAR, Srečko 1938: Das PaläoUtikimi in Jugoslawien, Quartär 1, Jahrbuch für Erforschung des Eiszeitalters und seiner Kulturen, Band 1, str. 140-172, Berlin BRODAR, Srečko in Mitja 1983: Potočka zijalka visokogorska postaja aurignacienskih lovcev. Potočka zijalka eine hochalpine Aurignacjägerstation, Ljubljana BUCHNER, Alexander 1981; Bunte Welt der Musikinstrumente, Praga BUISSON, Dominique 1990: Les flutes paléolithiques d'Isturitz (Pyrénées-Atlantiques), Bulletin de la société préhistorique Française, Tome 87,10-12, str. 420-433 COLLAER, Paul 1974: Ozeanien, MGB I/l, Leipzig 1979: Südostasien, MGB 1/3, Leipzig DL\GRAM Group 1976: Musical Instnmients of the World, New York DOBOSI, Viola T. 1985: Jewelry, Musical Instruments and Exotic Objects from the Hungarian Paleolithic, Folia Archaelogica XXXVI, sü-. 7-29, Budapest FLEISCHHAUER, Günter 1964: Etrurien und Rom, MGB II/5, Leipzig GALIN, Krešimir 1987: Archeological Findings of Musical Instrvunents in Yugoslavia, Narodna umjetnost S.I.2, Str. 123-148, Zagreb GAVELA, Branko 1977: Iz dubine vekova, Zagreb HAHN, Joachim in MUNZEL, Susanne 1995: Knochenflöten aus dem Aurignacien des Geißenklösterle bei Blaubeuren, Alb- Donau-Kreis, Fimdberichte aus Baden-Würtemberg, Band 20, str. 1-20, Stuttgart HORUSITZKY, Z. 1955: Eine Knochenflöte aus der Höhle von Iställöskö, Acta Archaeologica V, str. 133-140, Budapest Mira Omerzel - Terlep KLIER, Karl Maria 1956: Volkstümliche Musikinstrumente in den Alpen, Kassel und Basel KUMER, Zmaga 1983: Ljudska glasbüa in godci, Ljubljana KUNZ, Ludvik 1974: Die Volksmusikir\strumente der Tschechoslowakei, HEVI1/2, Leipzig LIKAR, Peter 1979: Naši znanstveniki - Srečko Brodar, Ljubljana LUND, Cajsa 1974: The Sound of arhaeology, Musikmuseet Stockholm 1985: Kindergeräte und Musikarchäologie, SIMP VII, str. 18-23, Stockholm MALEZ, Mirko 1958/59: Das Paläolithikum der Vetemica-höhle und der Bärenkult, Quartär, Jahrbuch für Erforschung des Eiszeitalters und seiner Kulturen, Band 10/1, str. 171-188, Bonn MARTI, Samuel 1970: Alt Amerika, MGB II/7, Leipzig MOECK, Hermann 1969: Typen europäischer Kemspaltflöten, SIMPI, str. 41-72, Stockhohn 1951: Ursprung und Tradition der Kemspaltflöten der europäischen Folklore und der ; Herkunft der musikgeschichtUche Kemspaltflöten, Göttingen (doktorska disertacija) MEYER, Werner 1969: Von Maultrommeln, Flöten und Knochenschwirren, Ein Beitrag der Mittelalter Archäologie zur Geschichte Volksmusikinstrumente in der Schweiz, SIMP I, Str. 33-38, Leipzig MEYLAN, Raymond 1975: Die Flöte, Grundzüge ihrer Entwicklung von der Urgeschichte bis zur Gegenwart, Bem und Stuttgart LOŽAR, Rajko 1943: Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja, Etnograf XV, str. 70-88, Ljubljana PAVLOVEC, Rajko 1990: Jamski medved- bolnik in čaščenec. Življenje in tehrUka, marec, str. 31-36, Ljubljana SACHS, Curt 1940: The History of Musical Instrument, New York 1962: Reallexikon der Musikinstrumenten, Hüdesheim SÄROSI, Bâlint 1967: Die Volksmusikinstrumente Ungarns, HEVI I/l, Leipzig SEEWALD, Otto 1934: Beiträge zur Kenntnis der SteinzeitUchen Musikinstrumente Europas, Musikinstrumente Europas, str. 19-20, Wien SEVAG, Reidar 1969: Die Spaltflöten Norwegens, SIMP I, str. 74-81, Stockhohn SLOVAR slovenskega knjižnega jezika, 1994 SOPRONI, Ildikö 1985: The reconstruction of the Istâloskô flute. Folia Archaeologica XXXVI, str. 33-35, Budapest ŠPRAJC, Ivan 1982: O razmerju med arheologijo in etnologijo. Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva -5, Ljubljana 290 Pričetek slovenske, evropske in svetovne instrumentalne glasbene zgodovine 291 TURK, Ivan 1988: Razmišljanja o bližnjih srečanjih med neandertalcem in jamskim medvedom v Divjih babah (I. del). Idrijski razgledi XXXIII/1, str. 73-80, Idrija 1996i:Paleolitska koščena piščalka iz Divjih bab I, Proteus (april), L.58/8, str. 347-350, Ljubljana 1996^: tipkopis TURK, Ivan, CULIBERG, Metka, DIRJEC, Janez 1989: PaleoUtsko najdišče Divje babe I v dolini Idrijce, Ljubljana TURK, Ivan, DIRJEC, Janez, KAVUR, Boris 1995: AU so v Sloveniji našU najstarejše glasbilo v Evropi? Razprave IV razreda SAZU, XXXVI/12, sti-. 287-293, Ljubljana WAGNER, Max 1979: Griechenland, MGB n/4, Leipzig HEVI - Handbuch der europäischen Volksmusikinstnmiente MGB - Musikgeschichte in Bildern SMP - Studia histrimientorimi Musicae Popularis SLP - Slovenske ljudske pesmi (Kumer Zmaga, Matičetov Milko, Merhar Boris, Vodušek Valens; 1970, Ljubljana) BESEDA O AVTORICI Mira Omerzel-Terlep. dipl. etnologinja in dipl. muzikologinja, deluje kot svobodna umetnica in raziskovalka slovenske kulturne dediščine. Kot poustvarjalka in vodja ansambla Trutamora Slovenica ter potujoča pedagoginja oživlja in rekonstruira slovensko ljudsko glasbo in jo koncertno predstavlja kot kustodinja ebiomuzikološkega izročila sirom po svetu. Njeno raziskovalno delo ki razprave so posvečeni predvsem ljudskim glasbilom in pesmim (serija gramofonskih plošč in zgoščer\k z emomuzikološkimi komentarji Slovenske ljudske pesmi in glasbila, I-II, Beograd- Ljubljana, 1982-1985, Zvočnost slovenskih pokrajin, JE-W, Ljubljana, 1987-1991, Der bleiche Mond/BIedi mesec, München, 1991, serija televizijskih dokimtentarruh oddaj Slover«ka ljudska glasbua in godci, I-IX, TV Slovenija, 1980-1984), zvočni identiteti slovenstva, vplivu zvoka na človeka in odnosu med človekom in živaljo (Konji naše pravljice, 1996). ABOUT THE AUTHOR Mira Omerzel-Terlep (Ljubljana, 1956) has a degree in ethnology and musicology and is a free lance artist and researcher of the Slovene cultural heritage. She leads the ensemble Truramora Slovenica and performs with it, acting as an itinerant educator, reviving and reconstructing Slovene folk music. Through her concerts she promotes the Slovene musical heritage and acts as a curator of the ethno- musical heritage by performing in concerts all over the world. Her research work and articles are primarily dedicated to folk instruments and songs (a series of gramophone records and compact discs with ethnomusical commentaries Slovene folk songs and instruments, I-II, Belgrade- Ljubljana, 1982-1985, The Timbre of the Slovene Landscapes, III-IV. Ljubljana 1987-1991, the compact disc "Der bleiche Mond/Bledi mesec", Munich, 1991; a series of television documen- taries on Slovene folk instruments and musicians, I-IX, TV Slovenia, 1980-1984); her further main interests are the sound identity of the Slovenes, the influence of sound on man, and on the relationship between man and animal (Konji naše pravljice, 1996). Mira Omerzel - Terlep SUMMARY THE BEGINNING OF THE HISTORY OF INSTRUMENTAL MUSIC IN SLOVENIA, EUROPE AND THE WORLD Sound-producing bones (and in particular perforated ones) from the PalaeoHthic mark the beginning of the history of musical instruments in the present Slovene ethnic territory, that of music in Europe, and as such also that of instrumental music in the world. The archaeological finds from the present Slovene ethnic territory, dating from the prehistoric stage of the last Ice Age, belong to the choice of prehistoric finds in the world because they are rare and even exceptional in Europe as well as in the world. A greater number of perforated bones - presumed to be bone pipes - has been foimd in Slovenia than anywhere else in the world. The present study attempts to shed light on the finds of bone flutes, originating from the caves of Potočka zijalka, Mokriške jame. Divje Babe I, and from the Betalov spodmol from the point of view of ethnological archaeology and musicology (based on theory and in the results of somd tests), and to compare them with musical instruments made of bone that were used by different peoples of the world from prehistory to the present. Among the most remarkable finds in Slovenia are presimied pipes made of bear jaws (mandibles) from the Cro-Magnon Aurignacian culture, and among the oldest finds are the Mousterian flutes from the Neandertihal culture, foimd in the cave Divje Babe I, as well as bear mandibles with a broken ramus that belong to the cultures of both ancestors of Homo Sapiens. hi the past it was assumed that our distant ancestors started discovering their aesthetic and artistic inclinations (including those related to sound and music) some time between 30,000 to 35,000 before present, but in recent years discoveries were made around the world that have seriously imdermined that assumption. Similarly, the latest discovery of a perforated bone in Slovenia, in a cave known as Divje Babe I, situated above the Idrijca River and near the village of Šebrelje, supports expansion of this time limit (to about 45,000 before present). That PalaeoHthic hunters may have used bone pipes was as assumption that became part, at least to some extent, of om knowledge of music for the first time in connection with the lower jaws (mandibulae) of cave bears, featuring one or more holes (8 such mandibles were found in Potočka zijalka, 7 in Mokriška Jama, 1 in an unknown Karst cave, and 1 in the Betalov spodmol); only three further specimens were foimd in Croatia. Furthermore, a substantial number of mandibles was destroyed during the Second World War. Man-made holes have discemibly smooth edges and are more perfectly rotmded. But also their position is quite significant: most of the holes stietch from the epiphysis to the diaphysis; in mandibles, evidence that they were musical instiuments is provided by the holes being above the mandibular channel (not beside it), though holes in hollow tubes and channels can also be the resuH of natural causes, that is of the compact tissue being damaged and decaying in ihe course of time. That the holes are man-made is, however, not final evidence that hoUow bones were used to produce sound. But wherever it was determined with high certainty that the holes were man-made, it was also confirmed that perforated fossilised bones of sound-generating shape were probably sound sources 292 Pričetek slovenske, evropske in svetovne instrumentalne glasbene zgodovine 293 and that it is even more possible that they were man's purpose-made musical instruments. Holes with sharp edges are required only as mouth holes, for other uses their shape can be irregular. The term bone flute, when used to refer to the numerous Palaeolithic flutes, is not sufficiently clear and defined since most of them do not belong to the types of either transverse flute or recorder, but to the open, fundamental-tone and vertically held pipes, to pipes covered with one or two epiphysis, or to completely closed pipes. These latter (three) types of pipes date from ancient (even Stone Age) cultures and survived untu the early 20*'' century in folk traditions aroimd the world, even in quite historical as well as prehistoric forms and varieties. Among the oldest Palaeolithic musical instruments are whistles with one or more holes, made from the phalanges of even-toed (reindeer, rock goats) and other animals (cave bears); they are known to have existed from the Moustérian onwards and are even today known as folk musical instruments in Europe, Asia, and South America . Unfortunately, the only Slovene Palaeolithic specimen of this kind (foimd in Potočka Zijalka) was destroyed, but there is a fragment with three holes that dates from the MesoUthic. Mandibles that might be pipes are foimd among the fossilised remnants of young and full-grown specimens of cave bears. The jaw's crown (ramus mandibulae) was knocked off up to the lip opening (foramen mandibulae), and the internal (lingual) walls are sometimes perforated above the mandibular (nerve) charmel. Pipes made from bear mandibles are a Slovene feature and they are natural musical instruments! The hoUow mandibular channel is the (instrument's) sound source's, the foramen mandibulae (the little hole of the jaw's opening) a natural mouth hole (cut-out) with sharply smoothed edges in the form of a V. Every mandible with a broken ramus - thus allowing the performer access to the jaw's opening and to blow the channel - can already fimction as a musical instrument, that is as a vertically held pipe that produces two tones; the mandible also features a natural thumb hole, the chin opening (foramen mentale), that is oval-shaped and located m the compact tissue xmder the gap (or diastema), between the canine and premolar tooth. Every additional hole increases the range of musical sound by two further notes. A reconstruction of the presimied "flute" from the Potočka Zijalka (a right mandible with three holes) produced a remarkably clear and lovely soimd in seven different pitches (two different fingerings produced the same tone). Similarly, musical sound was produced by playing the fossil bones from Mokriška jama, mandibles and fragments of tubular bones (femurs). If the mandible's ramus is not removed, the bone can be blown like a wind instrument in a natural sequence of partials or harmonic tones (up to four overtones) without the channel's holes affecting the sound. Such fossilised specimens are frequently found, and the question arises if and when man started to use bear mandibles as soimd sources or musical instruments with natural soimd possibilities. Was it already discovered by our Neanderthal ancestor? In the middle Palaeolithic or perhaps even earlier? Did an accidental discovery (whue sucking bone marrow) turn into a consciously researched one, to instnm:\ents being made of mandibles and played? Those PalaoHthic pipes made from long duct-like bones may belong to a variety of types of musical instrument: the type of pipe tiiat is naturally stopped at either of the two epiphyses, where the natural block of spongiose has been cut to form a sHt in the Mira Omerzel - Terlep case of the straight pipe, and with one to five holes; the type of transverse pipe which is naturally stopped at either of the two epiphyses, with a mouth hole in the epiphysis and one to four holes; the type of straight pipe whose diaphysis has been cleanly severed, with a mouthpiece notch of different shapes; and the type of pipe stopped with retained spongiose at both epiphyses. The most common are pipes with two to three holes. The first two types can also have one or two thumbholes. The example from Divje babe I may confirm this typology of PalaeoUthic pipes. The pipe in its original, complete form may have belonged to any of the Usted types or even to some as yet imknown type. But all known Palaeolithic pipes made of long duct-like bones that have survived to the contemporary period are open at both ends, implying perhaps that they have been chewed, fractured or otherwise damaged. Bone pipes from different folk traditions and different cultures can be foimd in all the abovementioned forms. The finds from the Palaeolithic and Neolithic confirm (beside phalanges whistles) that musical instruments were made from bear thighbones, shinbones and hollow bird bones (eagles, swans). The musical instruments of ancient Greece and the Roman empire as weU as medieval finds and reports on folk traditions of the last centuries confirm the existence of bone pipes made from whole shinbones and shafts of sheep, dogs, eagles and swans ( Europe BC and AD, up to the 20* century), horses (in ancient Rome), pelicans (ancient Peru around 400 BC, the Aztec and Maja cultures), deer (Peru), tapirs, jaguars (Peru, first century AD) and even of human beings (Ohio, 2"'' century AD, Cahfomia, 11* -16* century), further from bones of the albatross (Oceania / Maori, 20* century), numerous bone pipes, primarily made from bird and fox bones (from the 1st century onwards in Arizona, and from the 4* century in Colorado), from the bones of pigs, cattle, ducks, geese, seaguUs (in Scandinavia from the Viking period, 9* century, until the present), in Bulgaria and Switzerland (even in this century ) from an eagle's uhia and from roes' bones. Are bone flutes one of the archetypes of man's creative ideas that reach beyond the limits of time and space? Were they used by our Ice-Age ancestor to scare wild animals, to produce simple signals or for musical requirements as we would call them today? Evidence indicates that they began to become extinct in Europe as well as in North and South America towards the end of the 19* century. Though we have no reports on contemporary bone flutes from the present Slovene ethnic territory (perhaps we ignored them or simply started our research too late?), quite enough interesting archaeological finds from prehistoric periods have been excavated in Slovenia that are worth thorough analysis and evaluation. 294