Kaj ni to tista lepa hči? Ni žena rajnega tesarja? In mati Sina, ki o njem že slednja vas se pogovarja ?
Utrudil jo je žal spomin. In sen oči ji je zastražil; in v sanjah angel s kelihom pred njo je stal in jo tolažil:
Z Noemo si ponižana,
a z njo ne pojdeš vekomaj,
z Judito boš proslavljena.
Ti slava si Jeruzalema,
Ti si veselje Izraela,
Ti čast si ljudstva našega!
In roka je Gospodova Te potrdila, vekomaj Ti boš oblagodarjena.
(Jud. 15, 10 . ..)
Iz sanj je utolažena junaško vstala kot Judita; nebeška vdanost, sveti mir v obličju bila sta razlita.
Molila rok je sklenjenih, molitve dolge, zatopljene, da prve že ugašale na nebu zvezde so rumene.
In skozi okno lunin svit v obličje ji je sveto šinil, kot v raj bi prepovedan zrl, ustrašil se — in bled izginil...
Poslej so dnevi tekli vsi kot med gorami čisti viri; nikamor v svet ne vidijo, a se nebo nad njimi širi.
Življenje Njeno — skrit zaklad in zakopan ob cesti prašni, kjer mnogi mimo hodijo, nevedni, trudni, siromašni.
In misel njena — žarek zlat,
ki vedno isto pot prihaja:
od solnca zvezdi nosi luč,
od zvezde zopet k solncu vstaja.
To solnce pa je — božji Sin,
ta zvezda — Mati bolečin.
(Dalje.)
Bolni materi.
Zložil Anton Cvet.
Vse razorano ti je čelo, rdečice nima tvoj obraz, upognjeno telo in velo — kako te je izčrpal čas . . .
Ne! Jaz sem s križi te oprtal, jaz srkal sem iz lic ti kri, jaz gube ti na čelo črtal — jaz krčil ti življenja dni.
Ničesar tebi ni   ostalo, izpil sem kri ti in mladost . In kaj prejela si v zahvalo? Bolezen, starost in bridkost .
\r oxoooQ30cxjooČ3ooooco   J
Z bičem in lekom.
Zložil Anton Medved.
Tiho pride in udari z bičem Bog po umni stvari, da se zdrzne, da se zvije, glasno na pomoč zavpije. In pomoči ni za njo?
Tiho pride in ozdravi vzdihujočega v težavi isti Bog s hladilnim lekom šepetaje, da s človekom mora delati tako.