Marija Stanonik
ISN, Znanstvenoraziskovalni center SAZU v Ljubljani      UDK 398.2 + 396.6/.9{049.3)
SLOVSTVENA FOLKLORA KOT ZNANOST IN KOT UMETNOST
Na prvi pogled je vprašanje nenavadno, a vendar ni novo.' Novo je le to, da se tukajšnji prispevek skuša osredotočiti izrecno na ta dva vidika slovstvene folklore - pač v želji, da bi se pokazala njena posebnost v čim bolj živi luči.^
Pri Slovencih se je problema med prvimi zavedel Josip Jurčič. L. 1865 v spisu O slovenskih narodnih pripovedih in pravljicah^ razlaga nastanek obeh poglavitnih proznih žanrov slovstvene folklore kot odgovor na razvijajočo se domišljijo in um doraščajočega otroka: ko se ta z vedno novimi zakaji obrača na starejše, ti, sami premalo poučeni - tako Jurčič -nočejo priznati svoje nevednosti in mu odgovarjajo s povedkami in pravljicami. Pri tem že utemeljitelj kvalitetne slovenske proze ugotavlja, da »je bistvo pravljice iskati v poetični lepoti in sestavi... nasproti pak ima pripovedka zgodovinsko podlago «.'' Prejkone je to načelno opredelitev prevzel od bratov Grimm, ki sta prva uvedla to delitev' in jo šolske predstavitve pomembnih žanrov slovstvene folklore vedno znova obujajo, čeprav je v konkretnih primerih meja med povedko in pravljico veliko bolj negotova in fleksibilna.'
V nadaljevanju omenjenega Jurčičevega prispevka se mešano pojavlja troje iztočnic za tukajšnjo obravnavo slovstvene folklore. Poleg njene zgodovinske razsežnosti je očitna tudi njena umetniška plat: poudarjena je v Jurčičevi apologetski drži do dveh poglavitnih vrst prozne folklore, ki ju konkretno obravnava (povedka, pravljica) in do tovrstnega ustvarjanja sploh, ko njegove izdelke poimenuje: »poetični izdelki prostega narodovega uma«.'
I.
Jurčič bistrovidno zaznava v prozni (a verjetno ne misli samo nanjo, čeprav se izrecno res zadržuje le pri njej) slovstveni folklori še tisto črto, ki je postala pomemben predmet globinske psihologije, ne da bi je hotel in mogel ustrezno definirati, saj se je veda kot taka
' Vrsta razpravljanj o slovstveni lolklori vsebuje odstavke ali tudi poglavja o njej kot o viru za preučevanje pretek-  i losti, kar sodi v področja posameznih zgodovinskih ved (zgodovina, arheologija, etnologija, geografija itd), in na drugi strani opredelitve, ki se gibljejo v okviru literarne estetike, kar pomeni, da jo jemljejo kot umetnostno kategorijo. ' V pomoč pri tem bo že znana opredelitev slovstvene folklore s pomočjo treh ravnin: tekst, tekstura, kontekst.    ; ' J. Jurčič, O slovenskih narodnih pripovedih in pravljicah. V: Cvetnik, berilo za slovensko mladino, loredil Anton i Janežič, I, Celovec, 1865, 160-162. ;
"J. Jurčič, n. d., 161.
' Prim. Ivan Grafenauer, Narodno pesništvo, Narodopisje Slovencev 11, Lj., 1952, 47.
Prim. Marija Stanonik, Vprašanje realizma v slovenski folklorni pripovedi, v: Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Obdobja 3, Lj., 1982, 519-533, Glej tudi op. 3, 161-162.-Kot zgled za ozaveščanje zgo- j pcBi^fe^rčič omenja povedke o Hunih - Pesoglavcih, Turkih, medtem ko za primer, recimo tako, ljudske znanosti  ¦ navajyÄploske-razlagalne povedke. 'Jifr-^Sli  169.
129
šele osamosvajala. V pisateljevih besedah, da je v pravljicah »naslikan obraz in značaj narodov«, da »ga poznaš le po vrhu, ako ne pogledaš v najbolj skrito in notranjo stran nje- ! govega življenja«,* morda kdo vidi romantično potezo njegovega pisateljskega in življenj- ! skega nazora, toda mogoče jih je navezati tudi na študije K. G. Junga,' ki v usedlini slov- : stvene folklore odkriva arhetipe kot strukture kolektivne podzavesti.'" Toda Mircea Elia- ; de upravičeno dostavlja, da je pri tem primerna previdnost, ker pri pravljici ni neposred- \ nega spontanega ustvarjanja podzavesti, kot npr. v sanjah, saj imamo ob njej opraviti z j »literarno formo« kot pri drami in romanu, in da imajo psihologi kar preveč opraviti le ] z abstraktnimi shemami'' ter pri tem premalo upoštevajo zgodovino in razvoj motivov in i tem slovstvene folklore.
In slovenska slovstvena folkloristika? Za psihološko izhodišče je pri Ivanu Grafenauerju mogoče jemati njegovo vprašanje duhovnega sloga, o čigar lastnostih razmišlja pri obravnavi slovenske folklorne pesmi.'^ Čeprav ne prikriva, da ga motijo negativne lastnosti njenih nosilcev, jih ne idealizira in mirno priznava: »V narodni pesmi se oglaša pač vse, kar med narodom živi, vse, kar je v njem dobrega in slabega, lepega in grdega, plemenitega in nizkotnega.«" Zmaga Kumrova mu v tem sproščeno sledi in v eni od njenih knjig je psihološka problematika deležna samostojnega poglavja z naslovom: Ljudska pesem - og- ' ledalomišljenja in čustvovanja."* V začetku poglavja pravi: »V slovenskem izročilu ni iz- i razito razmišljajočih in razpoloženjskih pesmi in vendar moremo iz njega razbrati, kako i so naši ljudje doživljali resničnost, ki jih je obdajala skozi stoletja zgodovine, in kako so j čustvovali ob vseh bistvenih življenjskih pojavih. Kot se značaj posameznega človeka J razodeva iz njegovega dejanja in nehanja, čeprav o sebi ne govori dosti, podobno se zna- | čaj ljudstva razodeva iz pesmi.«" V nasprotju z njo je Milko Matičetov veliko bolj skep- j tičen. Upira se stališču, da bi bilo ljudsko pripovedništvo 'zrcalo narodove duše'; z vidika j priznavanja, »da je vsakokratni pripovedovalec zgodbe obenem njen avtor«, je po njegovem »jasno, da bo zgodba predvsem 'zrcalo duše' tistega, ki jo je oblikoval.«"' Cenjeni raziskovalec slovenskega pripovedništva se očitno hoče zavarovati pred vsakršnim očitkom romantične zagledanosti v svoj predmet, vendar se zdi, da je pri tem do njega neprimerno strog. Premalo je terjati od ustnega izročila, da je 'zrcalo' le konkretnega posameznika, saj i ta, pri posredovanju izročila pa še celo ne, nikoli ni sam samcat, ampak vedno v navzkrižju vpUvov svojega okolja: od starejšega rodu, od katerega je izročilo sprejel, in poslušalcev, ki ga pri nadaljnjem posredovanju zanj spodbujajo ah vsaj prenašajo.
"i
Metoda Zmage Kumrove zadošča za ugotavljanje vrhnje strukture pojava, pogrešati pa i je naslednje faze razčlenjevanja, ki bi privedla do formahziranja na ravni globinskih i struktur. Na tem področju je, kot marsikje drugod, zaorala ledino hrvaška iolkloristka. Maja Bošković-StuUi: v eni od svojih anahz odkriva lastnosti, ki segajo prav do izvira glo- ; binske psihologije, ko v njej odkriva poteze, ki jih je pri svojem zdravljenju sprejela psi- i hoanalitična terapija.'''
«N. m.
' Prim, posamezna poglavja v knjigah: Odabrana dela K. G. Junga, 1-V, Novi Sad, 1984. Glavni urednik Stevan Vlaj-ković.
Mircea Eliade, Wissenschaft und Märchen, v: Wege der Märchenforschung, Ur. Felix Karlinger, Darmstadt, 1973, 314. "N. m.
Ivan Grafenauer, glej op. 5, 23, 24. " Glej op. 5, 24.
" Zmaga Kumer, Pesem slovenske dežele, Maribor, 1975, 53-67.
"Glej op. 14,53. .„.
" Milko Matičetov, Ljudska proza, Zgodovina slovenskega slovstva, I, Lj., 1956, 137. ,
" Maja Boškovič-StuUi, Narodna predaja o vladarevoj tajni, Zagreb, b. 1., (1966?), 162.
130
II.
Avtorica v istem delu govori tudi o zavitem skoku iz kulta v slovstvo in se s tem ob konkretnem gradivu ustavlja pri vprašanju razmerja med mitom in vrstami (žanri) slovstvene folklore. Po tradiciji je v tej zvezi pač največkrat omenjena pravljica. Tu se Slovencem ni treba sramovati zaostajanja, saj je že v drugi polovici 19. stoletja tudi Gregor Krek posvečal tem vprašanjem samostojne razprave."
Mircea Eliade opominja, da se na tem križišču srečujejo raziskovalci slovstvene folklore in zgodovinarji religij ob vprašanju svetega/sakralnega, njim pa se pridružujeta tudi literarna veda in filozofija ob vprašanju nastanka literature." Vprašanje je tako resno, da se ga v svojem eseju o lepoti^" dotakne celo Josip Vidmar, ki je drugače do vprašanj te vrste hudo zadržan.2' Zajema ga v okvir razpravljanja o fantastiki. Po njegovem so osebe in zgodbe mitologij večidel pomenljive personifikacije ali metafori z irani opisi velikih naravnih in človeških moči, njihova vsebina in smisel je pomembna razlaga nerazložljivih dejstev življenja in sveta.^^ Njegovemu modelu premišljanja se presenetljivo lepo prilega razlaga bajnih pojavov (ki so predmet slovstvene folklore) Josipa Ogrinca, Jurčičevega sodobnika. Z njih odstira tančico domišljije z dosledno racionalnostjo, ki jo je bil sposoben pozitivizem 19. stoletja: hude ure ne narejajo čarovnice, ampak južni in severni veter... ob porodnicah še čujejo, a ne rojenice, ampak babice... Slovence še Uači, toda ne mora, ampak mlačnost, malomarnost, nesrečna nesloga." In v tem tonu naprej. Medtem ko je zastopnik nove smeri znanosti v preteklem stoletju še ves omamljen od njenih obetov in zato pristranski do sveta folklornega pripovedništva,2" je arheologija, kot specialna veda, katere primarni viri so materialni ostanki preteklosti, do njega bolj spravljiva. Zgodbe o zakopanem zakladu, zlatem teletu, Atilovem grobu, judovskem pokopališču itd. ji marsikdaj s pridom rabijo kot izhodišče za ugotavljanje arheoloških najdišč. Resda spominjajo na nekdanje naselbine in druge oblike življenja pogosto v »popačeni obliki, vklenjeni v formule in klišeje izročila,«^' toda ustrezno interpretirane so v hvalevredno pomoč vedi, ki prepričljivo, naravnost otipljivo (v materialni obHki!) dokazuje, da imajo lolklorne pripovedi in slovstvena folklora sploh tudi svoje stvarno bistvo, v dejstvih obstoječe jedro, le ključ za njegovo dešifriranje je treba poznati.^''
In kaj pravijo na to slovenski slovstveni folkloristi? Ivan Grafenauer ima slovstveno folkloro za enega nadvse pomembnih virov za študij zgodovine naših prednikov: »O ljudskem življenju v zgodnjeslovanski in praslovanski dobi do pokristjanjevanja ne poroča niti ena pisana slovenska beseda, komajda je ohranjeno v zgodovinskih virih kako osebno ime. Pač pa živi to življenje še v naših najstarejših narodnih pesmih, bajkah, zagovorih.«^' Je pa tudi narobe. Vrsta motivov v gradivu slovstvene folklore se nam zdi danes
Gregor Krek, Važnost ustnega slovstva {tradicijonalne literature) kot izvirnik basnoslovju (mythologiji). Zora, 1, Maribor, 1872, 171-174.
"Glej op. 11, 316, 317.
"> Josip Vidmar, Esej o lepoti, Trst, 1981, 90-95.
^' Take skušnje ima starejša generacija slovenskih folkloristov.
" Glej op. 20, 92.
" Obrazi iz naroda. (Spisuje J. O.) = Josip Ogrinec, Zora, št. 3, Maribor, 1. februar, 1872, 31-32. " Taka označba o Ogrincu ne pomeni, da ta ni imel prav, ko se je odločil in trudil razsvetljevati svoje rojake. " Božidar Slapšak - Svetlana Kojić, Šembilja - hudič na gorečem vozu. Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 16, 1976, 27.
^'Ivan Sprajc, O razmerju med arheologijo in etnologijo, Lj., 1982, 9, 10, 19, 28, 35, 69, 70. " Avtor nadaljuje: »Pesmi so se sicer večinoma zapisale šele v 19. stoletju, jezik ni več stari, tudi dejanje so prenesli največkrat v novo kulturno in družbeno okolje, a življenje, ki ga upodabljajo, je še življenje davnih prednikov, preprosta, umetniško premišljena zgradba (kompozicija: razvrstitev in povezava zgodbe) je še stara, takisto umerjeni, z zadržanim čustvom napolnjeni slog, neredko tudi še s to umerjenostjo tesno povezana ritmika stavkov,... « Ivan Grafenauer, Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva, Celje, 1973, 29.
131
čudna, nerazumljiva, recimo barbarska in prav/ično/ razložiti in doumeti jih je mogoče šele na podlagi poznavanja širšega civilizacijskega in kulturnega okolja, v katerem je nastajalo. Po tej poti Grafenauer pronicljivo in prepričljivo pojasnjuje motna mesta nekaterih balad, ki še vsebujejo sledi iz omenjenega obdobja.^* V njegovi literarnozgodovinski periodizaciji starejšega slovenskega slovstva se vsako poglavje končuje z vprašanjem folklorne pesmi ali celotne slovstvene folklore v posameznem obdobju."
Gledanju I. Grafenauerja je najbližja Zmaga Kumrova, saj nanj pri tem tudi neposredno navezuje,^" ko pravi, da »v slovenski ljudski pesmi ne smemo videti samo besedne umetnine, marveč nam more pomeniti tudi enega izmed virov za spoznavanje materialne kulture, običajev, čustvovanja in mišljenja našega človeka... « Le s stavkom: »Seveda pa niso vse pesmi enako odsev življenja,« se distancira od naziranja, da bi bila folklorna pesem kakor fotokopija življenja.
Milko Matičetov je pri tem vzporejanju teksta s kontekstom veliko bolj nezaupljiv. Po njegovi načelni opredelitvi folklorne pripovedi, kljub temu da »v njih po navadi prevladuje domišljija«, odsevajo seveda tudi razne stvarne nadrobnosti iz življenja in mišljenja naših prednikov. Marsikaj, kar se nam zdi neverjetno, 'pravljično', je bržkone spomin na davno opuščene navade in obrede.« A razpravljanje nadaljuje z naštevanjem pasti, v katere se lahko ujame raziskovalec slovstvene folklore, če bi ga mikalo delati prehitre sklepe o zgodovinskem pričevanju njenih pripovedi. Po njegovem je pač »težko določiti, kaj so v ljudsko zakladnico prispevali ta in ta doba, to in to gibanje, ta in ta zgodovinski junak itd.«^' Iz njegovih izvajanj sledi, da razume pripovedno folkloro za bolj umetniško avtonomno ustvarjanje, kot je to mogoče trditi o peti folklori na podlagi predstavljanja le-te pri Z. Kumrovi.
Da ti razločki med njima ne izhajajo le iz različnega predmeta njune obravnave (eden govori o prozi, druga o pesmi), priča razpravljanje Borisa Merharja, ki sicer izrecno priznava in upošteva sinkretizem folklorne pesmi, vendar o zunajbesedilnih vplivih nanjo spregovori prav na kratko," da se lahko bolj posveti njenim lastnostim in posebnostim na ravni besedila, pri čemer pač izhaja iz načel literarne vede. Zmaga Kumrova analizi besedil dodaja še poglavja, s katerimi streže etnološkemu gledanju na predmet obravnave in v njih dodobra obdela tudi njihov kontekst:" V tem bi se ji v knjigi o slovenski koledniški dramatiki hotel pridružiti tudi Niko Kuret, vendar mu pomanjkljivi zapisi za ta del tega niso omogočili.^"
Morda bi kdo na podlagi terminologije pri predstavljanju vidika konteksta, v katerem živi slovstvena folklora, namreč: odsev, odmev, zrcalo, ogledalo," pomislil, da gre za aktualiziranje teorije odraza v predmetno raziskavo. Vendar je resnica daleč od tega. Omenjeni termini in pojmi namreč niso uporabljeni kot zahteva ob ustvarjanju oz. posredovanju slovstvene folklore, to je pri njenem aktuahziranju, ampak le kot besedni pripomoček pri predstavljanju okolja, v katerem živi in v kakršnem obstaja, torej post festum, ne pa, da bi ji predpisovali zanj kakršnekoH recepte.
" Glej op. 27, 30-32.
" Prim, celo knjigo, omenjeno pri op. 27.
'»Glej op. 14, 44.
"Glej op. 16, 136.
" Boris Merhar, Ljudska pesem, Zgodovina slovenskega slovstva I, Lj., 1956, 34. "Glej op. 14, 19-67
»Niko Kuret, Slovenska koledniška dramatika, Lj., 1986, 17-18.
Odmev narodne pesmi {glej op. 27, 41), Odsev stvarnosti v ljudskih pripovedih, (glej op. 16, 134-135), Odsev življenjske resničnosti v pesmi. Ljudska pesem - ogledcäo mišljenja in čustvovanja (glej op. 14, 44-67). Podčrtala M. S.
132
Na splošno tu omenjena imena slovenske folkloristike izhajajo iz geografsko-zgodovin-ske metode ali t. i. finske šole, le da z nekaterimi osebnimi in predmetu ustreznimi mo-dihkacijami. Zamišljena je bila predvsem v pomoč raziskavi pripovedne folklore, ker je bila predpostavka njenih ustanoviteljev, da bo mogoče bistvena vprašanja folklornih pripovedi reševati šele na temelju popolne zbirke monografij o posameznem tipu pripovedi. Pri Slovencih je edina taka monografija, ki je tudi prva v Jugoslaviji, izpod peresa Milka Matičetovega z naslovom Sežgani in prerojeni človek.^*" Sledila mu je Maja Boškovič-StuUi z monografijo: Ljudska predaja o vladarevoj tajni,^^ v uvodu katere pa že tehta prednosti in pomanjkljivosti te metode. Zameri ji, da se izčrpava v iskanju praoblik pripovedi in poti njihovega širjenja.'*
III.
Ni naključje, da je prav ona v Jugoslaviji največ storila za to, da bi tudi slovstveno folkloro sprejemali kot umetnost besed." To ne pomeni, da tej veji dotlej kaj takega sploh ni bilo priznano; samo da je bilo po eni strani le bolj nominalno, hkrati pa še zoženo le na tekst. Prvo konkretno pomeni, da dehnicija slovstvene folklore navadno je vsebovala tudi klavzulo o umetniškosti, konkretna analiza pa se je ubadala zgolj s snovnimi problemi, ki so jih zastavljale variante, vprašanja ubeseditve pa so bila odpravljena s pavšalnimi ugotovitvami o posebnostih njenega stila. Druga pomanjkljivost je bila v tem, da ni bila uzaveš-čena tekstura (oživljanje, izvajanje besedila) folklornega dogodka.
In kako se je do te plati slovstvene folklore obnašala slovenska folkloristika? Kolikor sta ji Josip Jurčič in Josip Ogrinec v 19. stoletju utirala pot, je treba reči, da prvi v že omenjenem članku"" prisoja poeziji slovstvene folklore enako težo, morda še večjo, kakor jo daje njeni vlogi za znanstveno razglabljanje. Nasprotno se vede do nje J. Ogrinec. Veliko več mu je do tehtnega presojanja in interpretiranja naravnih in drugih pojavov kakor za poetično razsežnost folklornih izdelkov."'
Od slovenskih folkloristov je mogoče najbolj razčlenjene označbe posameznih vrst slovstvene folklore, glede na njihov estetski vidik, najti pri Ivanu Grafenauerju. Že naslov poglavja"^ Narodno pesništvo (podčrtala M. S.) daje slutiti, kakšno stališče zavzema do obravnavanega pojava; da ne gre za stereotip, kažejo njegove opredelitve: pregovori so po njegovem najkrajša oblika narodne poezije, so bolj ali manj umetniško izobhkovani okraski ljudske govorice, poezija za vsak dan. Uganke že niso več le umetniški okras vsakdanje ljudske govorice, ampak že docela svoja vrsta narodnega pesništva. Najlepše med njimi so, kakor najlepši izmed pregovorov, pravzaprav le podobe, metafore in metonimije, alegorije, le da so podobe v ugankah težko umljive, ker jih ne pojasnjuje, kakor pregovore, že priložnost, ob Itaterih se rabijo, torej vsebina."' Folklorna pesem je kot umetniško hotenje posameznikova umetnina. Grafenauer se zadržuje pri njenem poetičnem slogu, a se zaveda, da se po svoji estetski vrednosti med seboj močno razločujejo"". Po njegovem narodno pesništvo obsega vse kakor koli oblikovane, besedno-duhovne umetnine (podčrtala
" Milko Matičetov, Sežgani in prerojeni človek, Lj., 1961. !'Glej op. 17. "Glej op. 17, 8-13.
"Prim, naslov knjige: Maja Boškovič-Stulli, Usmena književnost kao umjetnost riječi, Zagreb, 1975.
« Glej op. 3.
" Glej op. 23.
« Glej op. 5.
"Glej op. 5, 12, 17, 18.
"Glej op. 5, 19,21,22.
133
M. S.), ki jih je narodno občestvo sprejelo za svoje in jih posvojilo po duhu in slogu,'" tako seveda tudi prozna folklora. Njene posamezne vrste opredeljuje prav glede na razmerje med zgodovino in poezijo - pri čemer sta spet v ozadju brata Grimm - a poudarja, da so še pomembnejši razločki glede notranje oblike in sloga« (podčrtal avtor)."'' Na podlagi definicij je treba priznati, da je Ivan Grafenauer skušal vzdrževati ravnotežje med zgodovinsko in estetsko obravnavo slovstvene folklore, medtem ko je konkretne anahze bolj posvečal snovnim kot obhkovnim vprašanjem - pač tudi v duhu časa in v skladu s teoretično zasnovo posamezne stroke (v tem primeru literarne vede).""
Posebnost Merharjeve razprave o folklorni pesmi je izredna preciznost. Tako tudi ob vprašanju estetskosti diferencira konkretno gradivo na tako, ki to oceno zasluži, in na drugačno, ki ga pa kljub temu ni prezreti, vendar glede na etnološki in ne estetski kriterij. Toda s svojim načelom hierarhizacije ni vsiljiv, saj izrecno poudarja, da se pri obravnavi »ljudske pesmi ne smemo omejevati na samo estetski vidik, in to iz dveh razlogov: 1. pri slovstvenozgodovinski zgolj 'besedni' obravnavi delamo ljudski pesmi že tako nasilje, ko jo oropamo njene druge bistvene - muzikalne sestavine, ki šele z njo združena živi ta pesem svoje pravo življenje. 2. Mnoge naše ljudske pesmi so po svoji zgolj besedni strani le skromne estetske cene, zato pa so za življenje in pesniško snovanje našega ljudstva preznačilne, da bi jih mogli prezreti."*
Vprašanju o umetniškosti folklorne pesmi se Z. Kumrova ne izmika, a čeprav ji je posvetila vse svoje delo, govori o tem z določeno pogojnostjo: »Ljudska pesem ni docela ulita umetnina, ampak kakor mozaična podoba, zložena iz delcev, ki jih je mogoče uporabiti v drugačnih zvezah za sestavine druge slike .. . Vendar ima vsaka dobra ljudska pesem obe odhki prave umetnine: vsebinsko je polna in jezikovno dovršena, da nikakor ni pretiravanje govoriti o slogu ljudskega pesniškega izražanja.«"'
Od kod delna zadržanost glede estetike pri navedenih opredelitvah folklorne pesmi, je mogoče dobiti pojasnilo pri Alenki Goljevšček. Že večkrat omenjeno stahšče, da slovstvena folklora v fazi kontaktne komunikacije'" nikoli ni utemljena samo estetsko, ampak vedno tudi del življenja, razloži v abstrahirani obliki, kar daje njenim izjavam posebno težo. Toda naravnost pretresljivo deluje njen sklep, da je za nadvlado estetske funkcije folklorne pesmi nujna smrt le-te, to je izločitev iz njenega naravnega okolja" in celo prenos v literaturo, kar pomeni tudi njen prestop v način tehnične komunikacije.'^
Kaže, da, žal, še tudi njo zadene presoja Milana Leščaka, ki pravi, da je bila teoretična baza folkloristike v preteklosti večinoma oblikovana s pogledi literarne vede in literarne zgodovine in zato ni mogla dovolj odkriti pravega mehanizma življenja slovstvene folklore niti neposredne zveze predmeta svoje raziskave s socialnim okoljem in psihologijo ustvarjanja." Svojo zadržanost do takšnega pristopa izpričuje tudi z ugotovitvijo, da sta se
«Gej op. 5, 12. Glej op. 5, 47.
" Prim, o tem njegovo bibliografijo v delu iz op. 27, 292-308 in avtorjeve lastne opredelitve te metode. Glej o tem delo iz op. 27, 267 in njegove Literarnozgodovinske spise, Lj., 1980, 235-237, in drugod. « Glej op. 32, 32 «Glej op. 14, 71, 68.
'° Prim. Marija Stanonik, Slovstvena lolklora v domačem okolju. Mentor, 1984, št. 8, 36-37.
" Pri takem premišljevanju očitno deluje zavest delitve dela, tj. načelo diferenciacije in hierarhizacije, to je drug kulturni, da ne rečemo civilizacijski krog, kakor je obstajal ob času prevladovanja slovstvene folklore in ob določenih pogojih obstaja še danes, čeprav ga je prej omenjeni nadvladal. « Alenka Goljevšček, Mit in slovenska ljudska pesem, Lj., 1982, 181.
" Milan Leščak, Poznamky k vyskumu sučasneho stavu folkloru na Slovenskem, Slovensky närodopis, XIX, 1971, št. 2, 212.
134
razsvetljenstvo in romantika orientirala le na arhaične folklorne pojave, poudarjajoč njihovo estetsko funkcijo, le da je rekonstrukcija zgodovine imela prednost. Čim bolj je prihajala do veljave potreba po kompleksnosti etnoloških raziskav in pomen neposrednega opazovanja, tem bolj je prihajala v ospredje pomembnost sinhrone analize kot enakovrednega dela etnološkega in folklorističnega študija.'" Tako Leščak. Do podobnih spoznanj, kakor omenjeni slovaški folklorist, prihajajo raziskovalci slovstvene folklore na zahodu. Niso se pripravljeni sprijazniti z dejstvom, da bi predmet njihovih raziskav deloval estetsko šele kot balzamiran mrlič, ampak se trudijo najti instrumentarij, ki bi slovstveno folkloro v tem pogledu osamosvoju od kriterijev literature, ne pa, da ji je zaradi njih vedno podrejena in zato marsikdaj podcenjevana. Ustrezno in pravičnejše vrednotenje slovstvene folklore bi bilo mogoče zagotoviti šele, ko bi našli ključ zanj znotraj nje same.
Eden od poskusov za dosego tega cilja je premik pozornosti od folklornega besedila k njegovemu izvajanju. Slovstveno folkloro je treba raziskovati tako kot obstaja, kot komunikacijski proces. V realnem pojavljanju (na ravni parole) folklornih enot ni dvojnosti med procesom in proizvodom. Pripovedovanje je pripoved. Pripovedovalec, njegova pripoved njeni poslušalci se obnašajo drug do drugega kot deh enega enotnega toka komunikacijskega dogajanja. Na tej podlagi Dan Ben-Amos definira slovstveno folkloro kot umetniško komunikacijo v majhnih skupinah." Vendar bi spet zašh v slepo ulico, če bi vztrajali zgolj pri analizi procesa pripovedovanja/petja, saj bi zanemarili njegove produkte: pripovedi, pesmi. Zato M. Boškovič-StuUi pritrjuje Alanu Dundesu, ki si prizadeva za enakopraven pristop do vseh treh ravnin slovstvene folklore: teksta, konteksta in teksture."
Tekstura je način podajanja besedila z glasom, mimiko, gestami in marsikdaj tudi z glasbo in plesom. V podrobnostih je vsi avtorji ne interpretirajo enoumno," a se zavedajo njenega pomena za pravilnejše in ustreznejše obravnavanje omenjene vrste ljudskega ustvarjanja, saj ga je s tega vidika mogoče zasledovati v njegovem naravnem okolju, in to v času izvedbe posamezne slovstvenofolklome enote. Morda je iz nakazanega že očitno, a naj bo še izrecno povedano, da je s tega zornega kota slovstvena folklora v svoji celostni strukturi od etabUranih umetnosti najbližja gledahšču; zato ni naključje, da se je Heda Jason,** odločila za še preciznejši pojem: dramatizacijo teksture. Ta prihaja posebno do veljave pri procesu pripovedovanja."
Že pred tridesetimi leti je to potezo pomembnega dela slovstvene folklore bistro opazil Milko Matičetov in svoja zapažanja končal z besedami: »Take značilnosti ljudsko pripovedništvo že nekoliko približujejo igralski umetnosti.«'"'' Neposreden »stik s pravljičarji je rodil spoznanje o živi pravljici' (podčrtala M. S.)", o umetniški zvrsti, ki je slovenska klasična estetika ne pozna. Pravljica - in vsaka zgodba iz živih ust - ni samo besedna literarna zvrst, ampak samostojna umetnina, ki jo improvizirano oblikuje živi pripovedovalec. Zapisano besedilo je samo usedlina, ki lahko zanima literarnega zgodovinarja, manjka pa ji bistvena prvina - živi človek, ki besedilo pripoveduje, poje, celo igra, pre-
Milan Leščak, Vyskum siičasneho stavu folkloru na Slovenskem - metödy, problemy, ciele, Slovenski närodopis, XX, 1972, št. 2, 185.
" Citirano po razpravi: M. Boškovič-StuUi, Usmena književnost, v: Povijest hrvatske književnosti, knjiga 1, Zagreb, 1978, 13-16. "Glej op. 55, 16-17. "Glej op. 55, 16-21. 5» Glej op., 55, 16.
" Zato bi bil najbolj primeren način dokumentiranja folklornega pripovedništva z avdiovizualnimi sredstvi, s čimer bi bili posneti ne le glas in govor pripovedovalca, ampak tudi njegovi gibi in mimika.
'»Glej op. 16, 122. Pri tem Matičetov ni zatajil literarnih vrednot besedila, saj je dal celo naslov: Literarne vrednote; glej op. 36, 153-160.,
" Milko Matičetov, Utrinki iz ljudskega pesništva. Novi svet, 7. 1952, 186-192, 378-384, 474-477.
135
prost umetnik, čigar ustvarjalnost se kosa z oblikovanjem priznanih literatov in igralcev. Poleg obilja zbranega gradiva, ki še čaka prepisov, obdelave in analize, je to spoznanje morda največja pridobitev Matičetovega raziskovalnega dela.«'^ Njegova terenska praksa je že zdavnaj potrdila današnjo sodobno folkloristično teorijo v tej zvezi in marsikdaj je škoda, da vodilnemu slovenskemu raziskovalcu prozne folklore ni prav nič do teoretičnih formulacij spoznanj, ki si jih je pridobil z bogatim terenskim delom.
Tudi o ustvarjalni interakciji med pripovedovalcem in poslušalci - sprejemalci njegove pripovedi je pisal Matičetov že v času pred pripravo svoje geografsko-zgodovinsko utemeljene, že omenjene, monografije" in se mu je v njej zdelo vredno opozoriti nanjo.'" Kakor svoj čas Matija Majar-Ziljski'' tudi on omenja diferenciacijo pripovedi in slovstvene folklore sploh glede na vrsto poslušalcev: odrasli (moški: ženske) - otroci."
O vzajemnem sodelovanju med igralci in gledalci v času predstave izredno sugestivno piše Polde Bibič in malone vse njegove igralske skušnje v tej zvezi je mogoče prenesti tudi na razmerje med pripovedovalcem in poslušalci v procesu folklornega dogodka." Le v nečem ima, kot kaže, vsaj v določenih krogih ljudski pripovedovalec celo prednost; strokovnjaki, ki raziskujejo njegovo umetnost (pač v širšem smislu), mu že lep čas priznavajo, da je avtor, avtor svojih zgodb,'* medtem, ko naj bi igralcu oporekali, da je ustvarjalec, avtor še celo ne," kakor nad tem bridko toži eden najimenitnejših slovenskih odrskih umetnikov. Prav dejstvo, da je nosilec slovstvene folklore časovno hkrati ustvarjalec besedila (namreč glede na njegovo sprotno obükovanje, torej na ravni parole - nekako tako kot je izvajalec džeza hkrati tudi avtor skladbe) in njegov izvajalec ne le s svojim glasom, ampak s cehm svojim telesom, ga zbhžuje s pojavom nove umetnostne veje »Performance«.'" Nekatera terminološka ujemanja med njima zastavljajo vprašanje: Ali je praksa »Performance« našla idejo za svoj nastanek v folklornem dogodku ah je, nasprotno, teorija slovstvene folklore dobila pomoč za svoj korak naprej v »performanci«?
Po svoji strukturi je slovstvena folklora najbližja eseju, če bi iskaU njeno vzporednico v konservirani besedni umetnosti. In odgovor na naslovno vprašanje? Znanost je slovstvena folklora marsikdaj koristen vir, njen prostor v umetnosti pa je odvisen od kvalitete njenega oblikovalca - izvajalca.
Troje vidikov raziskave slovstvene folklore, to je s stališča (globinske) psihologije, zgodovine in estetike, je na eni strani priča tistega njenega sinkretizma, ki je obstajal pred zavestjo o delitvi dela tudi na področju kulture ubesedovanja, na drugi strani pa dokaz, da je kljub najrazličnejšim pritiskom še vedno ni mogoče strpati brez težav v ta ali oni predal, saj iz njega prej ali slej vedno znova pobegne - in dokler je tako, se za njeno življenje ni bati - (in tudi njeno identiteto ne).'
« Prim. Niko Kuret, Naša 25-letnica..., Traditiones, 2, 1973, 26.
Glej op. 36. "Glej op. 36, 159.
" Matija Majar-Ziljski, Nekaj od Slovencov. Kmetijske in rokodelske novice, št. 34, 136, 21. Veliki serpan, 1844, št 35, 28. Veliki serpan, 1844, 138. 18. Kimovca, 1844, 151. "Glej op. 16, 124.
" Polde Bibič, Igralec, Lj., 1986, 35, 49-50, 66, 67.
" Prim. op. 16, 137. in še: Milko Matičetov, v Slovenske ljudske pesmi. Ur. Z. Kumer, M. Matičetov, B. Merhar, V. Vodušek, Lj., 1970, XX-XX1, M. Matičetov, Zverinice iz Rezije, Lj., - Trst, 1973, 30. " Glej op. 67, 57-59. ™ Glej op. 50, 36.
¦ Prispevek je bil pripravljen za HI. madžarsko-jugoslovansko konferenco o folklori v Budimpešti od 2. do 3. novembra 1987.
136
Summary
LITERARY FOLKLORE AS SCIENCE AND AS ART
The reasons for the establishment of literary foUclore were primarily much more scientific than artistic. Its task was mainly to explain those phenomena (in nature) which surrounded man and his environment; to explain them in a way and according to possibilities which were permitted and made possible by the development of man's ability of observation and cognition. Here lie the origins oi mythology (myths, fairy-tales), philosophy (proverbs), explanations of natural phenomena (aetiological tales), and historical events (historical tales). It is possible to follow various archetypes of thinking and laws which seem senseless or even backward, but which in reality contain a paradox, meta-phorization or other procedures in the selection of linguistic means; at present they are considered as poetic and thus aesthetically relevant.